Planinska šola Četrta, dopolnjena izdaja Zbrali in uredili: Bojan Rotovnik, Stojan Burnik, Tone Golnar, Franc Kadiš, Franjo Krpač, Peter Pehani, Borut Peršolja Planinska zveza Slovenije Ljubljana, 2021 foto: Matjaž Dremelj Urednikove misli Planinska šola je temeljni program planinskega usposabljanja, ki so ga v okviru slovenske planinske organizacije začeli izvajati že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Usposabljanje, ki se izvaja po večini v planinskih društvih, ni vezano na članstvo v planinski organizaciji in tudi ni starostno omejeno. Namenjeno je čim večji množici tistih, ki se zavedajo, da je znanje zelo pomemben ključ za varno in vsestransko doživljanje gorskega sveta. Program Planinska šola pa je poleg tega tudi zelo uporaben pri izvajanju planinskih programov v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter tudi na visokih šolah in fakultetah. Prvo urejeno gradivo, ki je bilo namenjeno slušateljem planinskih šol, je izšlo že leta 1966, nato pa dopolnjeno in drugače zasnovano še v letih 1970 in 1977. Zatem se je dvanajst različnih avtorjev lotilo priprave nove knjige Planinska šola, ki je ugledala luč sveta v letu 1983. Ta knjiga je bila dlje časa med najpomembnejšimi planinskimi edicijami, saj je številnim generacijam pomenila nekakšno planinsko abecedo in zbirko osnovnih planinskih znanj. A ker so v naravi in v naših življenjih stalne le spremembe, je knjiga postala vsebinsko, didaktično in grafično manj primerna za uporabo pri izvajanju temeljnih planinskih usposabljanj in tudi za samoizobraževanje. Zato so od leta 1995 v planinski organizaciji nastajale izrazitejše pobude za prenovo programa in knjige. Miniti je moralo še nadaljnjih devet let, preden se je zbrala skupina kar devetnajstih avtorjev, ki je pod vodstvom sedemčlanskega uredniškega odbora opravila prenovo programa in pripravila novi učbenik Planinska šola. Kljub optimističnim načrtom ob začetku dela le-to časovno in vsebinsko ni potekalo brez zapletov. Veliko število sodelujočih avtorjev, dolgo časovno obdobje, ki je poteklo od prejšnje izdaje, in želja po pripravi vsebinsko, metodološko in grafično času ustreznega učbenika so povzročili kar nekaj logističnih, pa tudi vsebinskih težav, ki smo jih vsi sodelujoči pri tem projektu premagovali v zdravem planinskem duhu sodelovanja. Čeprav je Založba ZRC, ki deluje v sklopu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, leta 2002 izdala Planinski terminološki slovar, je večji problem pri pripravi vsebine pomenilo izrazoslovje. Kljub prizadevanju za enotno uporabo izrazov v različnih člankih smo naleteli na kar nekaj takih, ki jih zaradi nasprotujočih si argumentov nismo mogli uskladiti. Eden izmed sofinancerjev novega učbenika, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS, je edicijo Planinska šola uvrstil med temeljna knjižna dela s področja športa. Zato je bilo v oblikovno zasnovo učbenika vloženega še več dela z namenom, da bi bil čim preprostejši in preglednejši za uporabo. Nam je to uspelo? Vsekakor pa se vsi, ki smo sodelovali pri pripravi učbenika, zavedamo, da rezultat naših dveletnih naporov ni popoln. Zato je izšel v samo 1500 izvodih; to bo po predvidevanjih založbe PZS dovolj za tri leta, potem pa se bo zelo verjetno začela priprava prenovljenega učbenika, pri kateri bodo upoštevani vsi vaši predlogi, pripombe in ideje, cenjeni bralci in uporabniki učbenika. V založbi PZS bodo vso vašo pošto shranili in jo prihranili za novo ekipo, ki bo pripravljala prenovo tega učbenika. Ob koncu projekta izdaje novega učbenika Planinska šola nas je vse presunila vest, da nas je zapustil eden izmed avtorjev tega učbenika, Tomaž Vrhovec. V gorah ga je na enem izmed njegovih številnih opazovanj snežne odeje presenetil snežni plaz. A njegovo delo, izkušnje in znanje bodo ostali med nami, saj je bil Tom učitelj in gorniški prijatelj mnogim, tudi skoraj vsem avtorjem tega učbenika. Zato ta učbenik posvečamo Tomažu Vrhovcu. Naj sklenem svoje misli z zahvalo vsem, ki so prispevali svoj kamenček v mozaik, ki mu zdaj rečemo učbenik Planinska šola. Bili smo povezani kot veriga, zato za skupen uspeh ni smel manjkati noben člen. To, da imate učbenik pred sabo, je najboljši dokaz, da je projekt uspel! Urednik Planinske šole Bojan Rotovnik, marec 2005 Ob dopolnjeni drugi izdaji Nekatera poglavja so bila temeljito prenovljena (1. v celoti, 2.1 in 3. v celoti ter podpoglavje 7.2.5), nekatera prevetrena (4. v celoti, 5. v celoti in 8.1), preostala pa so nespremenjena. Naj vam učbenik pripomore k bolj poglobljenemu in celostnemu razumevanju gorskega sveta. Tam gori se srečamo! Peter Pehani, 2011 Ob dopolnjeni tretji izdaji Pri tem ponatisu smo v učbeniku posodobili poglavja, pri katerih je prišlo v času od zadnje izdaje do sprememb na posameznih področjih. Dopolnjena so poglavja 1.1, 1.2, 1.3, 2.1, 3.1, 4.1, 5.1, 5.2, 7.2, 8.1 in 8.2. Preostala poglavja so ostala nespremenjena. S temi popravki je učbenik posodobljen do te mere, da vam je lahko še naprej glavni vir za pridobivanje osnovnega znanja, potrebnega za varno gibanje po naših hribih. Franc Kadiš, julij 2016 Ob dopolnjeni četrti izdaji V četrti, dopolnjeni izdaji učbenika Planinska šola, smo aktualizirali podatke ter vključili dodatka, ki vsebinsko dopolnjujeta vsebino učbenika. Bojan Rotovnik, december 2020 Beseda recenzenta Slovenska planinska literatura je postala bogatejša za publikacijo, ki jo upravičeno uvrščamo med temeljna planinska dela. To je učbenik z naslovom Planinska šola. Je končni izdelek večje skupine avtorjev z različnih področij planinske dejavnosti. Zbrane vsebine v učbeniku so pravzaprav planinska abeceda, ki bi jo moral poznati in po možnosti čim bolje obvladati vsakdo, ki se odpravlja na izlet ali turo v gorsko pokrajino. Cilj planinske šole je namreč usposobiti obiskovalce gorskega sveta za varnejše samostojno gibanje v gorah. Planinska šola kot osnovni program usposabljanja v slovenski planinski organizaciji ima že več kot štiridesetletno tradicijo. Polovica tega časa je pretekla, preden je leta 1983 izšla prva samostojna, za tisti čas zelo pregledna in uporabna knjiga z naslovom Planinska šola, ki je vsebovala teze, učno snov in vprašanja za preverjanje znanja. Njen urednik se je že takrat zavedal, da imamo “…sodoben in kvaliteten vzgojno-izobraževalni program, ki ga lahko primerjamo s podobnimi programi najrazvitejših alpskih dežel. … ne mislimo pa, da je dokončen. Oblikovanje in dopolnjevanje gradiva bosta potrebna še naprej.” Vsebina programa planinske šole se je medtem ves čas dopolnjevala, saj so se izvajalci sproti odzivali na najnovejše strokovne, znanstvene in tehnične dosežke ter na dinamične družbene spremembe ob koncu tisočletja. Vendar pa je do izdaje novega učbenika moralo preteči nadaljnjih dvajset let. Izziv je bil očitno prezahteven za posameznika. Obsežnost obravnavane tematike in omejeno globinsko poznavanje številnih strokovnih področij zahtevata izključno timski pristop. Po drugi strani pa takšen projekt pomeni velik finančni zalogaj. Šele z uvrstitvijo Planinske šole na seznam nacionalno pomembnih programov usposabljanja na področju športa so bila zagotovljena tudi finančna sredstva za natis novega učbenika. Z vsebinskega vidika ta publikacija natančno sledi v praksi preizkušenemu modelu planinske šole, katerega okvir določa njen predmetnik. Le-ta predvideva tri večje tematske sklope, v katerih - in med katerimi - se posamezne teme smiselno dopolnjujejo. Ker imajo le-te zelo različen obseg, je bila nujna dodatna členitev na poglavja in podpoglavja, ki so hierarhično urejena po decimalni klasifikaciji. Nazornost zapisanega besedila povečujejo premišljeno izbrane in zelo sporočilne fotografije, skice, preglednice ter ponekod miselni vzorci. Posameznim avtorjem je uspelo pripraviti še poseben tematski okvir, v katerem bralca nevsiljivo opozarjajo na poglavitno sporočilnost teme. Prvi tematski sklop uvaja poglavje Kulturne in sociološke osnove planinstva, v katerem je predstavljena večplastnost fenomena planinstvo v slovenskem kulturnem prostoru. Spoštljiv odnos do preteklosti je mogoče zgraditi le na dobrem poznavanju zgodovine. Zato ima pomembno vlogo tudi podpoglavje Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu. Avtor je upošteval najnovejša odkritja in dogodke zadnjih let, zato zgodovinski trak dejavnosti v gorskem svetu dopolnjujeta na eni strani najdba Ötzija in na drugi nepretrgan spust s smučmi Dava Karničarja z vrha Everesta do baznega tabora. Preglednica z nekaterimi mejniki v zgodovini planinstva, ki dopolnjuje pisno in slikovno gradivo, pomeni dobrodošlo in uporabno novost. Podpoglavje Planinska organizacija predstavlja povezanost več kot 240 planinskih društev v organizacijsko celoto - Planinsko zvezo Slovenije. V izhodišče predstavitve je postavljen posameznik - član planinske organizacije, ki se lahko v svojem planinskem društvu interesno združuje z drugimi člani v različnih odsekih, ob tem pa sodeluje pri upravljanju celotne planinske organizacije, ki trenutno še vedno združuje največ članov med vsemi organizacijami na področju športa v Sloveniji. Nakazana je tudi možnost preseganja zgolj formalnega članstva, saj povezovanje v planinski organizaciji temelji na načelih odgovornosti, solidarnosti in prostovoljnosti dela. Podlaga za podpoglavje Planinske vrednote je Častni kodeks slovenskih planincev, ki že več kot trideset let daje obiskovalcem gorske narave okvir za presojo lastnega ravnanja in dosežkov. Ker je gibanje v gorah tudi vir etičnih, estetskih, raziskovalnih, kulturnih in duhovnih vrednot, je vsak obisk gorskega sveta nenadomestljiv prispevek k človekovi splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti. Sistem vrednot obiskovalcev gora določa tudi njihovo vedenje na planinskih poteh, v kočah in ob morebitnih gorskih nesrečah, odnos do planinskega premoženja in ne nazadnje njihovo planinsko življenje v dolini. Dodaten vidik odpira podpoglavje s pomenljivim naslovom Gremo skupaj varneje v gore, v katerem je predstavljen širok in pester razpon dejavnosti, ki jih je v svoji več kot stoletni zgodovini oblikovala slovenska planinska organizacija. Oznaki, ki ju avtor po izvedeni analizi doda planinstvu kot eni najbolj priljubljenih prostočasnih aktivnosti Slovencev, sta univerzalnost in odličnost. Ob bivanju v gorski naravi se namreč bogatijo doživljajske izkušnje, to pa je posebno pomembno za najmlajše in mladostnike, ki šele oblikujejo svoj odnos do narave in soljudi. Za te bo gotovo zanimivo branje podpoglavje Družabnost, v katerem avtorica med drugim predstavlja trditev, da smo ljudje ne le družbena, ampak tudi družabna bitja, kot se pogosto opazi v planinski družbi. Posebno povezovalno vlogo imajo pri tem igre, katerih čar so nepredvidljivost, nepričakovani preobrati in nove izkušnje. V učbeniku je predstavljenih nekaj podskupin iger, s katerimi lahko udeleženci izletov v gore in drugih oblik planinske dejavnosti zadovoljujejo različne in izbrane namene. Drugi tematski sklop zajema vsebine, ki opisujejo spremljevalne dejavnosti gibanja v gorah oziroma predstavljajo njihove vzroke in posledice. Podpoglavje Prehrana v gorah prinaša temeljne informacije o vrstah in uporabi hranil ter pomembnosti razmerij v njihovi sestavi. V besedilu so navedeni praktični napotki, ki jih velja upoštevati, saj lahko zaradi nepremišljenih potez pri pripravi in ob uživanju hrane v gorah doživimo marsikatero neprijetnost. Avtor opozori tudi na pomen pijač in napitkov v prehrani, doda pa tudi nekaj napotkov glede taktike pitja tekočin na turi. Zapis končuje z navedbo vrste vprašanj v zvezi s prehrano v gorah, ki jih pogosto zastavljajo tako začetniki kot tudi izkušeni obiskovalci gorskega sveta. Podpoglavje Prva pomoč v gorah je predstavljeno zelo sistematično in praktično. Bralca pritegnejo že uvodni stavki, v katerih nas avtorja opozarjata, naj vedno upoštevamo temeljno vodilo, da “moramo ravnati tako, da ne škodimo!” Nazorni shematski prikazi in didaktično dovršene fotografije olajšajo bralcu pomnjenje ključnih korakov pomoči, pri katerih ne sme biti napak. Opozarjata tudi, da večino bolezni prinašamo v gore že iz doline, zato naj bo vsakokratna odločitev glede udeležbe na turi sprejeta premišljeno in z vso odgovornostjo. Besedilu je na koncu dodan seznam priporočene osebne opreme za prvo pomoč, ki naj bo stalnica v planinskem nahrbtniku. Zelo podrobno je predstavljena tudi tema Gorska reševalna služba. Poleg kratkega zgodovinskega pregleda obsega izčrpen opis organizacije te nepogrešljive spremljevalke obiskovalcev gorskega sveta. Med drugim je naveden tudi zapis o plačevanju reševalnih akcij GRS. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami je jasen, ko govori o odškodninski odgovornosti povzročitelja reševalne akcije iz malomarnosti. Za mnoge bralce je novost sistem SAPOGO (samodejna radijska postaja za klic v sili), ki je nameščen na planinskih kočah tako, da se ga da uporabiti takrat, ko so planinski objekti zaprti in neoskrbovani. Poleg napotkov GRS bo bralcu v pomoč tudi podrobno opisan potek reševalne akcije, ki se je srečno iztekla. Ker pa se (pre)večkrat izteče drugače, je prav, da se zavemo pomembnosti tovariške pomoči. Ne odlašajmo z njo, če se znajdemo na kraju nezgode in se čutimo sposobne pomagati. Najobsežnejši del učbenika pripada zadnjemu vsebinskemu sklopu, ki obravnava značilnosti gorskega okolja - pokrajine, življenje v ranljivih ekosistemih gorskega sveta in ne nazadnje človekovo navzočnost v njem. Ker človek v tem pogledu po pravilu nastopa kot obiskovalec, torej kot gost v gorskem svetu, je toliko pomembnejše, da temeljito spozna vremenske pojave, se seznani z nevarnimi okoliščinami in potencialno nevarnimi dejanji, se nauči pravilno uporabljati osebno in tehnično planinsko opremo ter dodobra usvoji ustrezne tehnike gibanja v gorskem svetu. Če bo tudi izlete in ture v gore pravilno načrtoval, se dobro znašel na označenih planinskih poteh in se znal varno vrniti z orientacijsko zahtevnih območij, lahko sklepamo, da je uspešno absolviral vsebino planinske šole. Avtorji podpoglavja Gorska pokrajina, ki nadomešča nekdanje Spoznavanje gorstev in gorniško izrazje, so se sistematično lotili predstavitve naravnih in prvič tudi družbenih prvin gorske pokrajine v Sloveniji in po svetu. Nazorno slikovno gradivo dodatno pojasnjuje tu in tam zapleteno strokovno izrazoslovje. Zapise pa velja obravnavati v povezavi z drugimi podpoglavji. Tako bo bralec, ki bo poznal gorsko pokrajino, varnejši in bo lahko globlje doživljal gore. Ob tem se mora pripraviti na t. i. souporabo gorskega sveta. Ponudba na področju športa in rekreacije v razgibani gorski pokrajini je čedalje večja. Sodobne športno-rekreativne oblike, ki omogočajo “adrenalinske užitke”, so neredko v nasprotju z varstvom gorske narave. Zato avtorji zagovarjajo takšen način turizma, ki ohranja naravne vire in človeka duhovno povezuje z naravo. Okvir za takšno ravnanje postavljajo uredbe, odloki in zakoni o varovanju naravnega okolja. Izvlečke iz njih, dopolnjene s primerno strokovno razlago in z nazornimi fotografijami, najdemo v podpoglavju Poznavanje in varstvo gorske narave. Njegova temeljna sporočilnost je, da lahko z vedenjem o krhkosti naravnega ravnovesja v gorskem svetu preventivno delujemo vsi, ki zahajamo v te predele. Poglavje Razvedanje usmerja bralca na podtemi Planinske poti ter Orientacija. V Sloveniji je po zaslugi prizadevnih markacistov dobro vzdrževana mreža planinskih poti, označenih s posebnimi oznakami (markacijami) in v kopnih razmerah razdeljenih na tri težavnostne kategorije. Podrobni opisi poti in oznake na planinskih kartah pripomorejo k učinkovitejšemu načrtovanju izletov in tur, pri tem pa je nenadomestljivo dobro poznavanje temeljnih zakonitosti orientacije in navigacije. Prav glede teh je v predstavljenih precej novosti. Podobna ugotovitev velja za poglavje Osebna in tehnična oprema. Izreden razvoj računalniške tehnologije in nova spoznanja v elektrotehniki, konstrukciji materialov, izdelavi zaščitnih sredstev, gorniške opreme ipd. so pripomogli k dostopnosti izdelkov in storitev tudi za občasne obiskovalce gorskega sveta. Zanje je pomembno, da lahko s pomočjo številnih planinskih kart in drugih virov (svetovni splet) čim bolj natančno načrtujejo izbrani izlet ali turo v gore. Priporočena jim je izdelava skice poti, ki vključuje tudi višinski profil. Če mu dodamo še časovnico, potem je mogoča sprotna prostorska in časovna kontrola gibanja v gorskem svetu, ki prepreči, da bi prišli na turi v časovno stisko. Tej se pogosto pridružijo še druge težave, ki lahko privedejo celo do nesreče. Manj možnosti za to je, če se v gore odpravimo primerno opremljeni. Avtor ob tem opozarja, da mora biti obseg opreme vedno v skladu s sposobnostmi in znanjem posameznika ter z zahtevnostjo ture in letnim časom. S pomočjo uporabnih miselnih vzorcev, zelo nazornih shematskih prikazov in fotografij bo bralcu olajšano razumevanje te uporabne in hkrati obsežne teme. Zato bo dobrodošel tudi priloženi seznam potrebne opreme za različno zahtevne enodnevne ture. Poglavje Varnost v gorah oblikujeta podtemi Vremenoslovje in Nevarnosti v gorah. Obe sta v učbeniku zelo široko zastavljeni. Kljub veliki strokovnosti, ki je podprta z najnovejšimi znanstvenimi izsledki, sta avtorja v obeh primerih v sporočanju zelo jasna. Dobro izbrane fotografije in shematski prikazi, ki imajo primerno sporočilno in didaktično vrednost, naj bi na bralca delovali preventivno. Absolventi planinske šole bi morali - tudi zaradi dobrega poznavanja potencialnih nevarnosti v gorah - pomembno prispevati k zmanjšanju števila žrtev gora. Dobrodošla popestritev besedila so tudi citati, ki jih lahko izvajalci planinske šole uporabijo kot izhodišča za pogovor o nevarnostih v gorah. Podpoglavje o nevarnosti snežnih plazov pa obravnava dodaten problem nevarnosti v gorah v zimskih razmerah. Zbirka tematskih poglavij v učbeniku Planinska šola se končuje z najbolj praktično naravnano vsebino - poglavjem Gibanje v gorah. Avtor se je med nastajanjem dela moral odločiti za veliko krajšo verzijo prispevka, v katerem se je osredinil na gibanje v gorah v ožjem pomenu besede. Tako ima osrednje mesto hoja po različnih podlagah in nakloninah ob uporabi tehničnih pomagal, kot so palice, cepin in dereze. Plezanje je predstavljeno v manjšem obsegu, zato pa so podrobno opisani načini samostojnega varovanega gibanja po zavarovanih poteh. Ob predstavitvi različnih vozlov in navezovanj se lahko bralec seznani tudi z zahtevnejšo obliko hoje v gore. Skice, ki so prav tako avtorjev prispevek, skupaj z besedilom sestavljajo smiselno celoto. Z dodanimi tematskimi fotografijami pa bi bila lahko nazornost ponekod še boljša. Tema je spodbudila avtorja k pripravi gradiva, ki presega prostorske in vsebinske možnosti tega učbenika. Ker to ni osamljen primer, lahko v kratkem pričakujemo še kakšno knjižno novost s planinsko tematiko. Pri nastajanju učbenika Planinska šola sem ugotovil zelo zavzeto delo vrste avtorjev različnih generacij, ki so se zelo odgovorno lotili tega projekta. V njihovih besedilih je poleg strokovnosti precej srčnosti, saj so gore del njihovega načina življenja. Prepričan sem, da bodo to občutili tudi bralci in bodo morda prav zato še sami poglobili odnos do gorske narave in ljudi, ki radi zahajajo vanjo. Posebno priznanje velja tudi urednikoma, ki sta zbrala pogum in odločnost za vodenje projekta. Tudi zaradi njunega načina dela je učbenik izšel v dogovorjenem času. Ob tem pa ne morem mimo predloga, da bi knjižni obliki Planinske šole morala slediti še elektronska. Zgoščenka (v nadaljevanju tudi DVD) je medij, ki omogoča še bolj celosten pristop k predstavitvi planinskih vsebin, v didaktičnem pogledu pa lahko poveča nazornost predstavljene snovi. Lažje in cenejše bo tudi oblikovanje poznejših izdaj. V letu po formalnem vstopu Slovenije v Evropsko unijo smo tako bogatejši za učbenik, primerljiv s podobnimi publikacijami iz sosednjih alpskih dežel. Ker smo ga že vrsto let težko pričakovali, bo gotovo pripomogel k izboljšanju slovenske planinske pismenosti in zmanjšanju števila nesreč v gorah zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj. Vsem bralcem želim varen korak na poteh v gore. Dr. Stanislav Pinter 1.1 Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu 1.2 Planinska organizacija 1.3 Planinske vrednote 1.4 Gremo skupaj varneje v gore Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu Matija Zorn 1.1 Izvleček: Predstavljena je zgodovina obiskovanja gora doma in po svetu od prazgodovinskega Ötzija do sodobnih slovenskih uspehov v Himalaji. Opisani so mejniki planinstva pred organiziranim planinstvom in razvoj v času organiziranega planinstva, pa tudi nekateri posamezniki in skupine, ki so zaznamovali zgodovino obiskovanja gora. Ključne besede: planinstvo, alpinizem, zgodovinski pregledi, Slovensko planinsko društvo Triglav (vir: Hacquet, B. 1778: Oryctographia Carniolica der Physikalische Erdbeschreibung des Herzogtums Krain, Istrien und zum Theil der benachtbarten Länder knjiga 1. Leipzig) 1.1.1 Začetki obiskovanja gora Človek je v različnih obdobjih zgodovine spreminjal svoj odnos do narave in gora. Dejstvo je, da so poti prek gora že dolgo iste, le cilji in nagibi tistih, ki se vzpenjajo nanje, so se spreminjali. Postavlja se vprašanje, zakaj so se ljudje sploh začeli vzpenjati na gore. Podobno vprašanje so postavili Edmondu Hillaryju, potem ko je z Norkayjem Tensingom osvojil najvišji vrh na svetu. Odgovoril je, da najbrž zato, ker so tu. To je verjetno osnovni razlog, da je človek zašel v gore. Ob preseljevanju ljudstev, nomadskem načinu življenja, vojaških pohodih, trgovanju itn. so bile gore ovira, ki je bila pač “tu” in čez katero je bilo treba priti. Človek se je sprva gora bal. Ni razumel naravnih pojavov, ki so bili v gorah intenzivnejši kot v dolinah. Gore je imel tudi za prebivališča bogov. Stari Grki so verjeli, da je Olimp (2917 m) prebivališče dvanajstih bogov z Zeusom na čelu. Iz verskih razlogov pa so se ljudje na gore tudi vzpenjali - npr. ameriški Indijanci, da bi molili bliže Velikemu duhu. Pozneje je v gorah iz verskih razlogov nastalo veliko svetišč in samostanov. Središčni položaj gore je razviden tudi iz številnih mitov in pripovedk, od ljudskega izročila do verskih besedil. Najbolj znani gornik kamene dobe je Ötzi, pastir, ki je živel približno 3350–3100 let pr. n. št. Leta 1991 sta ga na ledeniku Similaun v Ötztalskih Alpah po naključju našla planinca. Najdbe orožja iz bronaste dobe pričajo o obiskih slovenskega visokogorja. Puščanje posameznih kosov orožja je verjetno povezano s kultnimi darovanji. Znanih je več antičnih visokogorskih postojank v Julijcih. Po večini ležijo na območjih, ki so bila zanimiva za nabiranje železove rude ali poletno pašo. Za postavitev postojank so bile najpomembnejše naravne danosti: lega na robu pašnikov, varnost pred snežnimi plazovi in hudourniki, pregled nad planino, dostopnost, osončenost in zavetrje. Človek se je v gore umikal tudi pred zavojevalci (tak primer je Ajdna, skalnati osamelec na pobočju Stola, 1046 m; naseljen je bil v pozni antiki), hkrati pa je iskal možnosti za preživetje. Odkrival je pašnike, začel loviti, oglariti, iskati rude in nabirati zdravilna zelišča. Prek gora so potekali preseljevanje ljudstev in vojaški pohodi. Najbolj znan je Hanibalov pohod s 30.000–50.000 možmi, 9000 konjeniki in 37 sloni čez Alpe leta 218 pr. n. št. V rimskem času je bila v Alpah zgrajena množica cest, ki so jih pozneje s pridom uporabila barbarska ljudstva. Zaradi obrambe so v gorskem svetu nastajale utrdbe (npr. Veliki kitajski zid). Vse večji pomen so v srednjem veku zaradi trgovine imeli prelazi. Potovanja so bila povezana s številnimi nevarnostmi, od naravnih ujm do napadov domačinov. Zaradi pomoči romarjem, trgovcem in popotnikom so na prelazih ali ob poteh nastali številni hospici oz. zavetišča in pozneje gostišča s prenočišči. Eden takih hospicev je bila Jenkova kasarna na poti z Jezerskega proti Jezerskemu vrhu, ki stoji še danes. Med 13. in 15. stoletjem se je pri nas število prebivalcev in poti v gorskem svetu povečalo zaradi višinske kolonizacije, katere poglavitni vzrok je bilo pomanjkanje obdelovalnih zemljišč v dolinah in kotlinah. Omogočila je razvoj samotnih kmetij in zaselkov v vzpetem svetu. V poznem srednjem veku so nekateri izobraženci začeli zavračati mistični pogled na gore in so se tudi povzpeli na nekatere vrhove. Leta 1311 se je italijanski pesnik Dante Alighieri pozimi povzpel na 1500 m visoki Prato al Saglio v Apeninih; to je prvi zabeleženi zimski vzpon. Pesnik Francesco Petrarca se je leta 1336 povzpel na 1912 m visoki Mont Ventoux v provansalskih Alpah in navedel tudi motiv - željo, da bi dosegel pomembno višino. Zato Petrarca velja za prvega pravega gornika. Prišel je čas velikih odkritij in v 13. stoletju (1275-1292) sta brata Marco in Nicolo Polo čez Pamir potovala h kitajskemu cesarju. Bila sta prva znana Evropejca, ki sta presegla višino Mont Blanca. Leta 1492, ko je Kolumb odkril Ameriko, se je po naročilu francoskega kralja Karla VIII. Antoine de Ville s tovariši povzpel na Mont Aiguille (2097 m) v Dauphinskih Alpah. Za vzpon je uporabil vrvi, lestve in lesene zatiče, zato štejejo to dejanje za prvi plezalni vzpon. V obdobju razsvetljenstva je med izobraženci zorelo estetsko doživljanje gora. Omeniti velja Jeana Jacquesa Rousseauja in poziv “nazaj k naravi”, ki je obudil čustveno doživljanje narave. Leta 1760 je švicarski naravoslovec Horace Benedict de Saussure razpisal nagrado za tistega, ki bo prvi osvojil Mont Blanc, najvišji vrh v Alpah. Šele 26 let pozneje (9. 8. 1786) sta na vrh prva stopila Jacques Balmat in Michel Paccard. V 18. stoletju ni bilo ne markiranih poti ne zemljevidov. Za vsako turo je bilo potrebnega veliko časa in denarja, zato so npr. v francoski Chamonix hodili po večini Angleži premožnejšega stanu. Vrhovi so se takrat osvajali v spremstvu vodnikov domačinov. Nekateri to obdobje osvajanja vrhov s pomočjo vodnikov (domačinov) imenujejo zlata doba gorništva. V 19. stoletju so moški visokega stanu hodili v gore v šolnih, fraku in cilindru, plezali pa so v jahalnih škornjih in ozkih jahalnih hlačah. Cepina niso poznali, pač pa so uporabljali sekire, kladiva itn. Za začetek klasične dobe alpinizma štejemo 15. 7. 1865, ko je bila preplezana ena najzahtevnejših evropskih gora, Matterhorn. Leta 1874 je bil osvojen najvišji vrh Evrope Elbrus (5642 m), leta 1897 pa najvišji vrh obeh Amerik Aconcagua (6959 m). Za začetek modernega alpinizma štejemo obdobje med obema vojnama, ko so alpinisti začeli plezati v šesti težavnostni stopnji in so premagali t. i. zadnje probleme Alp: severno steno Matterhorna (1931), Grandes Jorassesa (1935) in Eigerja (1938). Preglednica 1.1.1: Nekateri mejniki v zgodovini planinstva in alpinizma doma in v svetu, omenjeni v besedilu Po drugi svetovni vojni se je v najtežjih stenah Alp uveljavil zimski alpinizem. Leta 1950 je bil osvojen prvi osemtisočak - Anapurna I (8078 m), tri leta pozneje, 29. 5. 1953, pa sta Hillary in Tensing osvojila Everest (8850 m), najvišji vrh sveta. Dobrih 30 let zatem (natančneje, 33) je Reinhold Messner prvi osvojil vseh 14 vrhov osemtisočakov. 1.1.1.1 Organizirano planinstvo Organizirano planinsko delovanje se je začelo v drugi polovici 19. stoletja, ko so Britanci leta 1857 v Londonu ustanovili prvo planinsko organizacijo na svetu - Alpine Club. Na celini so bili prvi Avstrijci z Österreichischer Alpenverein (ÖAV) leta 1862. Naslednje leto sta sledili švicarska in italijanska organizacija, Club Alpin Suisse oziroma Schweizerischer Alpen Club (SAC) in Club Alpino Italiano (CAI). Leta 1869 je bil v Münchnu ustanovljen Deutscher Alpenverein (DAV), leta 1873 pa sta se avstrijska in nemška planinska organizacija združili v Deutscher und Österreichischer Alpenverein (DÖAV). Leto zatem sta bila ustanovljena Club Alpin Français (CAF) in Hrvatsko planinarsko društvo. Leta 1932 je bila v Chamonixu ustanovljena Mednarodna zveza planinskih organizacij (UIAA). Vanjo se je vključilo 18 držav, tudi Kraljevina Jugoslavija. Planinska zveza Slovenije je postala njena samostojna članica leta 1991. Zdaj ima združenje približno 100 članic iz nekaj manj kot 70 držav. 1.1.2 Razvoj planinstva na Slovenskem Pred več kot 70.000 leti so se ledenodobni lovci ter nabiralci zelišč in sadov zatekali v jamo Potočka zijalka (1630 m) v Karavankah in Medvedovo jamo (1500 m) v Kamniško-Savinjskih Alpah. Prvi obiskovalci gora so bili še drvarji, iskalci rud in oglarji. Na vrhove so prvi splezali pastirji in lovci. Pri njihovih vzponih ni šlo za zavestno odkrivanje gorskega sveta, nagibi pa tudi niso bili športne ali razvedrilne narave. Naše gore so začeli načrtno odkrivati šele naravoslovci v drugi polovici 18. stoletja, ki so s pomočjo pastirjev, lovcev in drugih domačinov začeli prodirati vedno više v gorski svet. Takrat, ko je Saussure raziskoval Mont Blanc, je pri nas raziskoval Baltazar Hacquet, ki je služboval kot zdravnik v Idriji. Med drugim se je leta 1777 iz Srednje vasi v Bohinju prek planine Konjščice in Velega polja povzpel na Mali Triglav. Ta t. i. bohinjski pristop so čez leto dni uporabili prvopristopniki na Triglav. Pozneje je Hacquet kar trikrat stal na Triglavu. Njegov sodobnik je bil botanik Karel Zois, brat Žige Zoisa, ki je dal zgraditi zavetišče na Velem polju in v Dolini Triglavskih jezer. Med prvopristopnike v Kamniško-Savinjskih Alpah štejemo botanika Antona Scopolija, ki je bil leta 1758 na Storžiču in leta 1759 na Grintovcu. Raziskovanje gora je finančno podpiral baron Žiga Zois, ki zaradi bolezni sam ni mogel obiskovati gora, je pa pri tem spodbujal druge. Leta 1795 je Zoisovo odpravo v Triglavsko pogorje vodil duhovnik in pesnik Valentin Vodnik. V spomin nanjo je napisal odo Veršàc, eno najlepših hvalnic našega gorskega sveta. Vrh Triglava je bil prvič dokumentirano dosežen 26. 8. 1778, ko so na njem stali štirje “srčni možje”: Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenz Willomitzer. Vrh je bil osvojen osem let pred Mont Blancom in 22 let pred Grossglocknerjem (Velikim Klekom), najvišjim vrhom Avstrije. Domačini so se na Triglav povzpeli na pobudo Žige Zoisa in začeli tradicijo gorenjskih in trentarskih gorskih vodnikov. Leta 1890 je trentarski gorski vodnik Ivan Berginc - Štrukelj prvi preplezal Severno steno Triglava. Tradicijo zanimanja in osvajanja gora pri slovenskih izobražencih je konec 18. stoletja začel eden pionirjev alpinizma v Vzhodnih Alpah, Valentin Stanič. Duhovnik, ki je opravil vrsto vzponov v naših in avstrijskih Alpah, je hodil v gore brez vodnika in se je plezanja loteval tudi pozimi. Štejemo ga za našega prvega zimskega alpinista, je pa tudi eden začetnikov moderne alpinistike v Evropi. Leta 1800 je prvi brez vodnika osvojil Veliki Klek (29. 7. 1800, le dan za prvopristopniki), leta 1801 severni vrh Watzmanna na Bavarskem, leta 1808 pa je stal na Triglavu. Slika 1.1.1: Piparji Slika 1.1.2: Orožnova koča. 1.1.2.1 Organizirano planinstvo pred prvo svetovno vojno Prvi poskus ustanovitve Slovenskega planinskega društva je bil leta 1872 v Srednji vasi v Bohinju. Kaplan Ivan Žan je dal pobudo za ustanovitev društva Triglavski prijatelji, vendar deželna vlada formalne ustanovitve društva ni dovolila. Leta 1874 je DÖAV v Ljubljani ustanovil kranjsko sekcijo; prva leta jo je vodil Ottmar Bamberg. Sekcije so nastale še v Beljaku, Gorici, Celju, Trstu in Mariboru. Pri ustanovitvi so sprva sodelovali tudi zavedni Slovenci. Po manjših krajih je deloval Österreichischer Turisten Club (ÖTC), ki je bil prijaznejši do Slovencev. Nekaj časa je bil njegov član tudi Jakob Aljaž. Klub je bil ustanovljen leta 1869 na Dunaju, najstarejša sekcija na slovenskem etničnem ozemlju pa je delovala od leta 1877 v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem. Začetno delovanje kranjske sekcije DÖAV je kmalu zamrlo, a so jo konec leta 1881 pod vodstvom Karla Dežmana obnovili. Društvo je postavljalo po kranjskih vrhovih nemške vpisne knjige, kažipote in planinske koče. Odločilno pobudo za ustanovitev Slovenskega planinskega društva (SPD) so dali Planinski piparji, družba ljubljanskih planincev, ki so vedno nosili s seboj pipe, vžigalice in tobak. Vodil jih je Jožef Hauptman. V tistem času je bil dejaven tudi Franc Kadilnik. Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je bil 27. 2. 1893 v gostilni pri Maliču v Ljubljani. Njegov prvi načelnik je postal Fran Orožen. Leta 1908 ga je nasledil Fran Tominšek, ki je na čelu organizacije ostal do 1931. Sledila je hitra graditev planinskih koč. Že v drugem letu delovanja so zgradili Orožnovo kočo na Črni prsti in Kocbekovo kočo na Molički planini pod Ojstrico. Obe sta bili poimenovani po možeh, ki sta bila najzaslužnejša za dograditev - Orožnova po načelniku SPD, Kocbekova pa po Franu Kocbeku, načelniku Savinjske podružnice SPD, ki je bil v Kamniško-Savinjskih Alpah to, kar je bil v Julijskih Alpah Jakob Aljaž. Sodeloval je z univerzitetnim profesorjem iz Gradca Johanessom Frischaufom, članom ÖTC, ki je tudi zaslužen za graditev poti in koč v Kamniško-Savinjskih Alpah. Jakob Aljaž, župnik v Dovjem, je dal Dovjem, je dal leta 1895 na vrhu Triglava, ki ga je prej kupil od občine, postaviti majhen pločevinast stolp s slovenskim napisom. Istega leta je začel izhajati Planinski vestnik. Slika 1.1.3: Znak SPD SPD je do prve svetovne vojne zgradil 37 planinskih postojank in zavetišč. Nekaj so jih kmalu odnesli plazovi. Leta 1913 je delovalo 24 podružnic s 3385 člani. Poleg Planinskega vestnika je začela izhajati tudi druga planinska literatura, npr. leta 1894 prvi planinski vodnik - Vodnik za Savinske Alpe in najbližjo okolico, ki sta ga napisala Fran Kocbek in Miha Kos, leta 1903 pa še Savinske planine. Temelje tovrstni literaturi je postavil Rudolf Badjura, ki je napisal kar devet vodnikov; prvi, Na Triglav, je izšel leta 1913. Leta 1910 je Alojzij Knafelc, oče slovenske markacije, izdal prvi planinski zemljevid Julijske Alpe. Leta 1906 je SPD v Ljubljani organiziral prvi slovenski tečaj za gorske vodnike. 1.1.2.2 Planinstvo med obema vojnama Julijske Alpe so bile v dveh letih in pol, kolikor dolgo je trajala soška fronta, verjetno najbolj množično obiskane (več kot milijon vojakov), a žal ne prostovoljno. V vojni je bilo veliko gorskih postojank opustošenih, nova meja pa je dobršen del Julijskih Alp in primorske hribe ter s tem planinske koče, eno koroško in deset primorskih podružnic SPD, odrezala od osrednje organizacije. Primorska je prišla pod Italijo in planinci so nadaljevali narodni boj, predvsem potem, ko so oblast leta 1922 prevzeli fašisti in je bilo v naslednjih letih razpuščenih več sto slovenskih šol in društev. Na Poreznu so 16. 3. 1924 na pobudo Zorka Jelinčiča ustanovili ilegalni planinski klub Krpelj. Sedemnajstega januarja 1926 je bil ustanovni občni zbor Zveze planinskih društev Kraljevine SHS, pozneje Jugoslavije (ZPDJ), v Zagrebu. Predsednik je postal načelnik SPD Fran Tominšek. SPD je v skupni organizaciji ves čas ostal glavni pobudnik in organizator, zlasti po letu 1931, ko so za stalni sedež določili Ljubljano. Leta 1921 je Pavel Kunaver napisal prvi planinski priročnik Na planine/ Deset let zatem (leta 1931) so na Triglavu posneli prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga. Leta 1933 je bil ustanovljen prvi Mladinski odsek. 1.1.2.3 Razvoj alpinizma v prvi polovici 20. stoletja Prvenstveni vzponi in premagovanje sten so bili v začetku 20. stoletja še vedno v domeni posameznikov. Najbolj znana sta bila Julius Kugy in Henrik Tuma. Kugy se je v spremstvu domačih vodnikov prvi povzpel na številne vrhove, v svojih knjigah pa je opozoril svet na Julijske Alpe in na domačega človeka. Hkrati je Julijske Alpe sistematično obiskoval Tuma, ki je preplezal vrsto plezalnih smeri, leta 1910 v spremstvu vodnika Jožeta Komaca - Pavra tudi Severno steno Triglava. Leta 1907 sta začela opravljati zimske vzpone in smučati Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar, Ivan Michler in drugi, ki so si nadeli ime “Dren” (izbrali so si ga po čvrstem in prožnem drenu). Poleti 1911 so drenovci, leto za Tumo, vendar prvi brez vodnika, preplezali Severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska. Okrog novega leta 1912 so opravili prvi zimski vzpon na Triglav. Slika 1.1.4: Znak Turistovskega kluba Skale S prvo svetovno vojno je Dren razpadel, toda kmalu po njegovem koncu se je ekstremno plezanje in smučanje med mladimi še bolj uveljavilo. Vodstvo SPD je gore približalo vse večjemu številu obiskovalcev in je zato imelo veliko opraviti z graditvijo in vzdrževanjem koč, nadelavo in markiranjem novih poti. V gorah se je dogajalo vse več nesreč in to je SPD nalagalo dodatno organizacijo reševanja (prvo gorsko reševalno postajo je na pobudo zdravnika Josipa Tičarja ustanovila podružnica SPD v Kranjski Gori 16. 6. 1912). Februarja 1921 je bil ustanovljen Turistovski klub Skala (TSK). Skala, ki je bila na začetku opozicija SPD, je svoje delovanje kmalu usmerila v vzgojo “turistov” in smučarjev, medtem ko naj bi SPD skrbel za gospodarsko plat obiska v gorah. Idejni vodja Skale je postal Henrik Tuma. Po letu 1931, ko so skalaši pomagali k pomladitvi osrednjega odbora SPD in je predsedstvo prevzel Josip Pretnar, je planinska organizacija prevzela tudi vzgojo plezalcev. Posebno filozofijo ekstremnega plezanja je v Skalo prinesel filozof Klement Jug, ki ga je načelo “kjer je volja, tam je pot” komaj 26-letnega pognalo v smrt. Nepremagljivih ovir ni bilo več, bili so le večji ali manjši plezalni “problemi”. Skalaši so hitro osvojili skoraj vse “zimske vrhove” in začeli premagovati “zimske stene”. Do druge svetovne vojne so v domačih stenah rešili večino največjih plezalskih problemov. Leta 1926 sta Mira Marko Debelakova in Stanko Tominšek preplezala direktno smer v Špiku; to je bilo najpomembnejše dejanje našega alpinizma v tistem času. Vzpon Jože Čopa in Pavle Jesih po osrednjem stebru Triglavske stene 1945 pa je pomenil vrhunec predvojne plezalske generacije. 1.1.2.4 Planinstvo po drugi svetovni vojni Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije, ki je bilo vključeno v Fizkulturno zvezo Slovenije. Šestega junija 1948 so ustanovili Planinsko zvezo Slovenije (PZS). Mesec dni zatem je bila v Beogradu ustanovljena še Planinska zveza Jugoslavije. Leta 1945 je bil obnovljen SPD v Trstu, sledila je ustanovitev SPD v Gorici in Beneški Sloveniji. Nekaj društev so ustanovili še izseljenci in zdomci v Švici in Nemčiji. Slovenci v Argentini so leta 1951 v Bariločah ustanovili svoj SPD, samostojna sekcija je nastala tudi v Buenos Airesu. Skoraj ves povojni čas je število članov naraščalo. Vrh je doseglo leta 1989 s 114.207 člani. Sledilo je upadanje in leta 2014 je bilo članov 53.975, nato pa je do leta 2019 naraslo na 61.523 članov. Leta 1984 je v Mojstrani nastala Triglavska muzejska zbirka, naš prvi planinski muzej, 7. 8. 2010 pa je prav tako v Mojstrani odprl svoja vrata Slovenski planinski muzej. 1.1.2.5 Alpinizem po drugi svetovni vojni Slovenske gore so postale prostor za trening, posebno pozimi (zimska ponovitev osrednjega stebra Triglavske stene), cilj pa so postali velike alpske stene, Kavkaz, Andi in Himalaja. Naša prva himalajska odprava je šla leta 1960 na Trisul (7120 m). Glavnega vrha ni dosegla, je pa osvojila Trisul II (6690 m) in Trisul III (6270 m). Višino 8000 m so naši alpinisti prvič dosegli leta 1972 v južni steni Makaluja (8463 m), a so na tej višini žal morali odnehati. Je pa zato odprava na Makalu leta 1975 prinesla našemu alpinizmu svetovno slavo, saj je kar sedem njenih članov preplezalo južno steno in osvojilo vrh. Najvišji vrh sveta so naši alpinisti dosegli 13. 5. 1979, ko sta na vrhu stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni za njima pa še Stane Belak. V Himalaji smo osvojili že vse osemtisočake. Doslej jih je največ (10) osvojil Viki Grošelj, ki se je poleg tega kot prvi Slovenec povzpel na najvišje vrhove vseh celin. Leta 1981 so se naši alpinisti spopadli z južno steno Lotseja (8561 m), t. i. problemom leta 2000, in jo skoraj preplezali. Nato jo je leta 1990 prvi preplezal Tomo Česen. Prav tako leta 1981 je tričlanska Belakova naveza preplezala južno steno Daulagirija (8167 m). Leta 1999 jo je nato sam preplezal Tomaž Humar. Naši alpinisti pa v Himalajo ne hodijo le osvajat vrhov (pomembnejših odprav slovenskih alpinistov v Himalajo je bilo do konca leta 2010 že približno 150), temveč od leta 1979 tudi vsako leto poučujejo nepalske gorske vodnike v slovenski šoli za gorske vodnike v Manangu (Nepal). Konec sedemdesetih let 20. stoletja se je v Slovenijo iz ZDA razširilo športno plezanje. Po Sloveniji so začela nastajati urejena plezališča, t. i. plezalni vrtci. V isto obdobje segajo tudi začetki lednega plezanja. Leta 1979 je bil prvi preplezan slap Lucifer pri Gozd - Martuljku. Poleg tega se je v sedemdesetih letih pojavilo nekaj turnih smučarjev, ki so opravljali zahtevne spuste z gora (npr. leta 1973 prvi spust s Triglava). Začetki te dejavnosti segajo pri nas v konec 19. stoletja; leta 1927 se je s “Triglavskim smukom” začelo tekmovalno turno smučanje. Sedanji vrhunec je slovensko ekstremno smučanje doživelo 7. 10. 2000, ko je Davu Karničarju prvemu na svetu uspelo presmučati z vrha Everesta do baznega tabora, pozneje (do leta 2006) pa še prvemu smučati z najvišjih vrhov vseh celin. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Lavrič, B. (ur) (2003): Planinski zbornik: Ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. Ljubljana. ◾ Mikša, P., Ajlec, K. (2015): Slovensko planinstvo. Ljubljana. ◾ Strojin, T. (2009): Zgodovina slovenskega planinstva. Radovljica. Planinska organizacija Borut Peršolja 1.2 Izvleček: Članek opisuje vez med obiskovalcem gora in planinsko organizacijo. Predstavljeni so poslanstvo in naloge planinske organizacije, način in oblike delovanja ter vpetost v družbeno okolje. Ključne besede: planinec, planinstvo, planinsko društvo, Planinska zveza Slovenije 1.2.1 Uvod Pomen planinstva v slovenskem prostoru opredeljujejo tej dejavnosti izjemno naklonjena pokrajina (slovenski alpski svet obsega 42 % površja Slovenije), delež prebivalstva, ki se z njim ukvarja (ta je bil po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje v 2008. letu 14,6 %), množičnost članstva (v letu 2019 61.523 članov), razvejenost planinske organizacije (10.045 km planinskih poti in 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov) in dostopnost. Zadnje vključuje hojo kot osnovno človekovo gibanje, starostno neomejenost (od otroštva do starosti), raznovrstnost (od sprehodov do vrhunskega alpinizma) in ne nazadnje cenovno sprejemljivost. Na začetku vsake planinske poti naletimo na znak prepovedan promet v obe smeri iz skupine prometnih znakov za izrecne odredbe. Opozarja nas, da se večina nesreč začne še v dolini, zaradi slabe priprave na turo. Če ga razumemo pravilno, pa bomo v njem prepoznali Knafelčevo markacijo oziroma barvno znamenje za označevanje planinskih poti, ki ga sestavlja bela pika, obdana z rdečim kolobarjem. Leta 1922 jo je vpeljal Alojzij Knafelc (1859–1937) in je nastala približno štirideset let prej, preden so s tako imenovano Dunajsko konvencijo na mednarodni ravni standardizirali podobo in pomen prometnih znakov. Obiskovanje gora se začne z nerodnim uvajanjem, sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj v organizaciji, ki ima več kot stoletne izkušnje, sveže znanje in zavidljiv ugled. V Sloveniji se obiskovalci gora tradicionalno združujejo v planinskih društvih, ki jih je bilo v letu 2020 že 291 v številnih naseljih, občinah ter podjetjih. Zaradi celovitosti delovanja imenujemo planinska društva, ki so vključena v Planinsko zvezo Slovenije, s skupnim imenom planinska organizacija. Iskanje planinskih tovarišev in združevanje je zgodovinski pojav: tako so posamezni somišljeniki v sredini in ob koncu 19. stoletja stopili skupaj in na različnih koncih Evrope ustanovili prva planinska društva. Motivi obiskovanja so se od takrat spremenili skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Motivi pa se spreminjajo tudi s starostjo in planinska organizacija jim z različnimi programi sledi tako, da se v slovenski prostor umešča kot nosilka športne, turistične, gospodarske, raziskovalne, naravovarstvene, zaščitno-reševalne, humanitarne in kulturne dejavnosti, povezane z gorsko naravo. Slika 1.2.1: Knafelčeva markacija Poslanstvo slovenske planinske organizacije je strnjeno v sporočilu: Planinstvo kot način življenja. 1.2.2 Postani članica, bodi član! V sedanjem družbenem okolju je zagotovo najlaže biti nečlan - v najširšem pomenu te besede. Stopnja razvitosti in odprtosti družbe nam omogoča dostop do dobrin, kot so izobraževanje, zdravstvo, kultura in šport. Slovenski pravni red in praksa nam omogočata tudi prost dostop do gora. Tako so vsakomur - ne glede na članstvo v planinski organizaciji! - na voljo zgrajeni, nadelani, urejeni, označeni in vzdrževani objekti, naprave in oznake, ki sestavljajo razvejeno planinsko omrežje. To velja tudi za nakopičeno planinsko znanje, veščine in izkušnje, uporabo vodniške in strokovne literature, zemljevidov, spleta in dejavnosti prostovoljnega in gorskega vodništva. Tudi dejavnost gorske reševalne službe ne pozna nobenih članskih omejitev, klicu v sili se gorski reševalci odzovejo brez zadržkov. Planinska organizacija razvija prostovoljno delo kot posebno vrednoto in enega izmed temeljev svojega delovanja. To pomeni, da njeni člani in članice za svoje delo, znanje in porabljeni čas ne morejo zahtevati plačila, imajo pa pravico do nadomestila materialnih stroškov, povezanih z izvedbo programa, katerega obseg in višino določijo upravni odbori. Prostovoljstvo je za marsikaterega člana pomemben del življenjskega poslanstva in samouresničitve. Slika 1.2.2: Prostovoljno vodništvo ima več kot polstoletno tradicijo. Preglednica 1.2.1: Obseg prostovoljnega dela v Planinski zvezi Slovenije.* *Zakon o prostovoljstvu je bil sprejet 3. 2. 2011. Pomembna prednost organiziranega planinskega delovanja je urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja delovanje ob spoštovanju nenapisanega medgeneracijskega dogovora o vlogi in pomenu posameznika za planinsko organizacijo. Tako se blažijo razvojne motivacijske krize aktivnih članov, ki so v posameznih življenjskih obdobjih vanjo različno učinkovito vpeti. Članstvo in z njim tesno povezana solidarnost pomenita odgovornost za soobliko-vanje in izvajanje programa ter skrb za vzdrževanje planinskega omrežja in odgovorno vedenje posameznika do soljudi in gorske narave. V tej zvezi lahko to, da nečlan obiskuje gore, razumemo kot svobodo posameznika, hkrati pa gre tudi za sebično rabo rezultatov prostovoljnega dela planinske organizacije. Zato med naj-pomembnejše društvene naloge in vsakokratne izzive spada prav ohranjanje obstoječih članov in pridobivanje novih. Zadnje vsakomur prinaša dolžnost, da ravna v skladu s Častnim kodeksom slovenskih planincev. Preglednica 1.2.2: Razlike med članom in nečlanom. 1.2.3 Aktivno članstvo Pogoji za članstvo ne zapostavljajo nikogar - ne glede na starost, spol, jezik, vero ter nacionalno ali socialno pripadnost. Planinska članarina in z njo tesno povezana planinska izkaznica sta poleg samih gora edina stalna in neposredna vez planinske organizacije s posameznikom. Zato ima vsakoletni trenutek plačila članarine večji pomen, kot mu ga samoumevno in rutinsko pripisujemo. Članom je glede na starost in obseg pravic in dolžnosti ponujenih več različnih kategorij članstva. Članarina A in B sta namenjeni odraslim, članarina Š študentom do 26. leta starosti (aktivni status dokazujejo z veljavno študentsko izkaznico) in mladim, ki nimajo lastnih dohodkov. Članarina S je namenjena srednješolcem, članarina O osnovnošolcem, članarina P pa predšolskim otrokom. V letu 2019 je bilo od skupaj 61.523 članov 5 % članov A, 68 % odraslih in starejših članov (A in B), 6 % mladih, 26 % otrok in mladostnikov in 0,2 % oseb s posebnimi potrebami. Za včlanitev zadošča izpolnjevanje določil zakona o društvih, ki ga dokazujemo s podpisano pristopno izjavo. Za mlajše od sedem let podpiše pristopno izjavo zakoniti zastopnik, od 7. leta do dopolnjenega 15. leta starosti pa mora zakoniti zastopnik otroka pred njegovim vstopom v društvo podati pisno soglasje. S podpisom potrjujemo, da poznamo pravice in obveznosti, ki izvirajo iz članstva v planinskem društvu, da smo seznanjeni z namenom delovanja in da se bomo ravnali po določilih častnega kodeksa. Slika 1.2.3: Izkaznica člana/članice planinske organizacije Pravice in dolžnosti članov urejajo društvena pravila. Med dolžnosti spadata redno plačevanje članarine (posledica neizpolnjevanja te obveznosti je prenehanje članstva) in vestno opravljanje zaupanih nalog. Pravice nas usmerjajo v aktivno članstvo, ki dobi vso veljavo zlasti v odsekih, saj tako sooblikujemo in soodločamo o uresničevanju programa in se s kandidaturami potegujemo za kakovostno vodenje planinske organizacije. Pasivne člane zanimajo članski popusti (pri prenočevanju v planinskih kočah doma in v tujini in nezgodnem zavarovanju) in komercialni popusti, ki se vsako leto spreminjajo. Posamezna planinska društva svojim članom namenjajo še strokovno svetovanje, izposojo knjižničnega gradiva in tehnične opreme, vodeno športno rekreacijo med tednom, društveno glasilo in različne dodatne popuste. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih vse življenje. Veterani imajo v njej posebno mesto (člani, ki so stari več kot petinšestdeset let, lahko uveljavljajo tudi znižano članarino); med njimi gre največje spoštovanje častnim članom, ki so si to priznanje zaslužili z izjemnim prispevkom na katerem izmed področij planinskega delovanja. Preglednica 1.2.3: Vsebina članarine v letu 2016 po različnih članskih kategorijah 1 30-% popust v sobah z 1 do 6 ležišči v planinskih kočah I. kategorije. 2 Višje odškodnine. 3 Brez zavarovanja nezgodne smrti za otroke in mladostnike do 15. leta. Slika 1.2.4: Usposabljanje je najboljša preventiva. 1.2.4 Planinsko društvo Planinsko društvo deluje na krajevni ali občinski ravni in ima svoja pravila. Včlanjeno je v Planinsko zvezo Slovenije, ki vključuje območje vse države. Vmesno stopnjo povezovanja poznamo z imenom meddruštveni odbor planinskih društev. Za planinska društva velja, da planinsko dejavnost predvsem izvajajo in ob tem vzdržujejo planinsko omrežje, planinska zveza pa deluje kot strokovna organizacija, ki skrbi za razvoj planinstva in zagotavlja razmere za nemoteno delovanje društev. Planinska društva so pomembni inkubatorji idej in učinkoviti prenašalci novih rešitev v prakso (spomnimo se akcije Smeti odnesimo s seboj v dolino). Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, so vir njene moči, ki se kaže v znanju, izkušnjah in doseženih rezultatih. Društvo je prostovoljno združenje članic in članov, ki delujejo na vseh področjih planinstva (planinstvo, prostovoljno vodništvo, alpinizem, športno plezanje, planinske poti in koče, varstvo gorske narave, odprave v tuja gorstva, založništvo, informiranje, muzejska in arhivska dejavnost), razvija številne oblike dejavnosti (izleti, pohodi, ture, tabori, alpinistični in športnoplezalni vzponi, turno smučanje, planinska orientacija, odprave v tuja gorstva, delovne akcije na planinskih poteh in pri koči), skrbi za organizirano obliko delovanja (družinsko planinstvo, planinske skupine, odseki), zastopanost različnih vrst športa (šport otrok in mladih, športna rekreacija, kakovostni in vrhunski šport, šport ljudi s posebnimi potrebami) in izvajanje planinskih športnih panog (planinstvo, alpinizem, tekmovalno športno in ledno plezanje, turno smučanje in planinska orientacija). Kakovostno naravnana društva namenjajo posebno pozornost planinskemu usposabljanju otrok, mladostnikov in mladih. Tako naj bi mladostniki ob koncu uvajalnega planinskega usposabljanja dosegli raven varnejšega samostojnega gibanja v gorah in odgovornega izvajanja dejavnosti. Zadnje se nanaša tako na uravnoteženost izbire cilja glede na znanje, izkušnje, opremo in telesno pripravljenost kot tudi na spoznavanje in varstvo gorske narave. Temeljna naloga vsakega društva je tudi usposabljanje strokovnih delavcev v športu na področju planinstva in ozaveščanje članstva glede varstva gorske narave. Statutarna določba pravi, da Planinska zveza Slovenije deluje kot del civilne družbe; to pomeni, da si s svojim delovanjem prizadevamo tudi za blaginjo vse skupnosti. Planinske organizacije imajo status društva, ki deluje v javnem interesu: na področju športa, ohranjanja narave, humanitarnosti, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in nacionalne mladinske organizacije. Planinska zveza Slovenija in nekatera planinska društva so vpisana v vpisnik prostovoljskih organizacij po zakonu o prostovoljstvu. Navadno v planinskem društvu delujejo planinske skupine in odseki (alpinistični, gospodarski, markacijski, mladinski, propagandni, športnoplezalni, vodniški in odsek za varstvo gorske narave, lahko tudi z drugimi imeni - izletniški, odsek za poti ...). Cilj vsakega planinskega društva bi morala biti celovita planinska dejavnost, saj nam gore vse to omogočajo, širok razpon dejavnosti pa povečuje tudi privlačnost članstva. Žal je celovitih društev malo, saj po večini opravljajo samo nekaj dejavnosti ali se ukvarjajo le z izletništvom. Zato je tudi porazdelitev bremen pri vzdrževanju skupnega planinskega omrežja zelo neenakomerna (s kočami gospodari samo 29 % vseh društev, s potmi le 67 %). Tudi z mladimi se ukvarja manj kot polovica društev, še vedno pa obstajajo društva, ki nimajo niti enega vodnika Planinske zveze Slovenije. Čeprav se je v zadnjih letih število planinskih društev precej povečalo, se je število članov ves čas zmanjšalo. Društva imajo po navadi svoje prostore in informacijsko pisarno, poleg običajnega poštnega naslova in oglasne deske pa jih ima vse več tudi svoj spletni naslov. Prepoznavnost društev povečujejo njihovi simboli (znak in prapor), glasilo in društvena priznanja. Pri izvajanju programa sodelujejo z vrtci, šolami in podjetji, s sosednjimi, sorodnimi (zlasti s taborniki in skavti) in pobratenimi društvi, z med-društvenim odborom in planinsko zvezo ter z organi občine, športne zveze in zavodi za šport. V delo teh organizacij se lahko na različnih ravneh kot planinski strokovnjaki vključujejo tudi posamezni člani društva. Društvo financira izvedbo svojega programa s prispevki, zbranimi s članarino, vplačili udeležencev akcij, prijavami na javne razpise, donacijami in sponzorstvom. V desetletjih ustvarjeno društveno premoženje upravljamo po načelu dobrega gospodarja. To premoženje je nerazdeljivo in si ga člani društva v nobenem primeru ne morejo razdeliti, niti takrat, ko okoliščine privedejo do tega, da društvo preneha delovati. V okviru z zakonom določenih pogojev lahko planinsko društvo opravlja tudi pridobitno dejavnost (dejavnost planinskih koč, prodaja planinske opreme, strokovne literature ...), vendar ta dejavnost ne sme biti edino, s čimer se ukvarja. Organi upravljanja in odločanja v društvu so načelnik odseka, odbor odseka, upravni odbor in predsednik društva, častno sodišče, nadzorni odbor in občni zbor kot najvišji organ društva. Društvo zagotavlja javnost svojega delovanja z rednim obveščanjem in preglednim poročanjem. 1.2.5 Meddruštveni odbor planinskih društev V dvanajstih meddruštvenih odborih planinska društva usklajujejo stališča glede sej najvišjih organov planinske zveze in izvajajo skupaj dogovorjene prireditve. Meddruštveni odbor praviloma sestavljajo po en predstavnik društva in izmed njih izvoljen predsednik, ki je po položaju član upravnega odbora planinske zveze. Nekatere komisije upravnega odbora planinske zveze so zaradi boljšega stika z odseki v meddruštvenih odborih vzpostavile odbore za posamezne dejavnosti. Po vsebinski, organizacijski in finančni plati so si meddruštveni odbori zelo različni, zato nanje letijo kritične ocene. V največji meddruštveni odbor planinskih društev je bilo v letu 2020 vključenih petinpetdeset planinskih društev s skupaj 10.057 člani, v najmanjšega pa sedem društev s 1734 člani. 1.2.6 Planinska zveza Slovenije Planinska zveza Slovenije je zveza planinskih društev in ima svoj statut in pravilnike, ki urejajo posamezna področja delovanja. Sedež ima na ulici Ob železnici 30a v Ljubljani. Tam delujejo strokovna služba, ki jo vodi generalni sekretar, predsedstvo, komisije in odbori upravnega odbora. Leta 1999 je skupščina prvič sprejela Vodila o delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Programska vodila je sprejela leta 2016. Gre za dokument, s katerim uresničuje cilje in naloge ter opredeljuje nadaljnji razvoj. Zveza financira svoje delovanje iz članarine, ki jo plačujejo člani planinskih društev, iz sredstev, pridobljenih na javnih razpisih ministrstev, državnega proračuna in fundacij. Leta 2010 je bil odprt Slovenski planinski muzej v Mojstrani. Slika 1.2.5: Kateri izmed njih je član planinske organizacije? Grb Planinske zveze Slovenije je silhueta Jalovca, ki jo obkroža svetlo moder trak v obliki podkve, na katerem je napisana letnica 1893 - takrat je bilo namreč ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (Planinska zveza Slovenije je njegova naslednica). Zastava je svetlo modre barve z znakom, himna pa je prva kitica pesmi Oj, Triglav, moj dom skladatelja Jakoba Aljaža in pesnika Matije Zemljiča Slavina. Najbolj znani neformalni simbol planinske organizacije je Aljažev stolp na vrhu Triglava, najbolj razširjeni pa Knafelčeva markacija. Planinska zveza ima svoja priznanja (častne znake treh stopenj, spominsko plaketo, svečano listino in častno članstvo), prav tako nekatere njene komisije (najvišje priznanje Mladinske komisije je Mladina in gore, Komisija za planinske poti podeljuje Knafelčevo diplomo, Vodniška komisija naziv častni vodnik, Komisija za varstvo gorske narave pa diplomo dr. Angele Piskernik), je pa tudi predlagateljica najvišjih državnih priznanj, nagrad in odlikovanj. Zveza izdaja uradno glasilo Obvestila Planinske zveze Slovenije ter kulturno in strokovno revijo Planinski vestnik (ta izhaja od leta 1895 in je najstarejša slovenska revija), ureja pa tudi svojo spletno stran na naslovu http://www.pzs.si/. Slika 1.2.6: Grb Planinske zveze Slovenije Slika 1.2.7: Varstvo gorske narave je vsak dan na preizkušnji. Najvišji organ odločanja je skupščina Planinske zveze Slovenije, ki vsako leto oblikuje program dela, potrjuje poročila in vsaka štiri leta voli upravni odbor, predsednika in predsedstvo. Na čelu planinske organizacije se je v vsej njeni zgodovini zvrstilo štirinajst mož: Fran Orožen (1893-1908), Fran Tominšek (1908–1931), Jože Pretner (1931–1945), France Avčin (1945–1946), Vlasto Kopač (1946–1948), Fedor Košir (1948–1965), Miha Potočnik (1965–1979), Tomaž Banovec (1979–1987), Marjan Oblak (1987–1989), Jože Dobnik (1989–1990), Andrej Brvar (1990–2001), Franc Ekar (2001–2010), Bojan Rotovnik (2010–2018) in Jože Rovan (2018-). Upravni odbor vodi zvezo med dvema skupščinama, delo pa je organizirano v okviru komisij. V letu 2020 so delovale Komisija za alpinizem, Gospodarska komisija, Mladinska komisija, Komisija za planinske poti, Komisija za športno plezanje, Komisija za varstvo gorske narave, Komisija za gorske športe, Komisija za turno kolesarstvo in Vodniška komisija, ki sestavljajo vsebinsko jedro. Te komisije imajo svoje samostojne zbore dejavnosti, njihova organiziranost sega vse do odsekov v planinskih društvih, in usposabljajo planinske strokovne delavce. Na vsebinsko ožjih področjih delujejo Odbor za članstvo, Odbor za usposabljanje in preventivo, Odbor Gore in varnost, Odbor za pravne zadeve in Odbor za založništvo in informiranje. V okviru Planinske zveze deluje tudi Planinsko učno središče v Bavšici, ki je bilo ustanovljeno leta 1980, v novi zgradbi pa deluje od leta 1999. Namenjeno je planinskemu usposabljanju. Planinska zveza Slovenije je članica Mednarodnega združenja planinskih organizacij (UIAA), Evropskega združenja planinskih organizacij (EUMA), Mednarodne zveze za športno plezanje (IFSC), Mednarodne turnosmučarske zveze (ISMF), Evropske popotniške zveze (ERA), Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA), Združenja planinskih organizacij balkana (BMU), Mednarodne komisije za reševanje v gorah (ICAR), Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez (OKS) in nekaterih drugih združenj. Iz nje izvirata tudi poklicno Združenje gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) in Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS). Pomembno je tudi sodelovanje s slovenskimi planinskimi društvi v zamejstvu in po svetu. SEZNAM VIROV ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Peršolja, B. (1995): Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji. Ljubljana. ◾ Statut Planinske zveze Slovenije, (2020). Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: https://www.pzs.si/vsebina.php?pid=182 (26.10.2020). Slika 1.2.8 Gremo skupaj. Slika 1.2.9 Planinska organizacija Planinske vrednote Borut Peršolja 1.3 Izvleček: Članek opisuje planinske vrednote, ki so nastale in obstale v stoletju organiziranega planinskega delovanja. Med najpomembnejše spadajo spodbujanje gibanja in zdravega življenja, varovanje gorske narave in odgovornost, povezana s planinstvom. Poznavanje primerov dobre prakse je priložnost za vsakega obiskovalca gora. Ključne besede: gore, etika, varstvo gorske narave, planinstvo, Slovenija 1.3.1 Uvod Planinstvo je v Sloveniji prehodilo podobno ali celo enako pot razvoja kot v preostalih Alpah. Sprva neformalna in pretežno gospodarska dejavnost je prerasla v organizirano in predvsem prostočasno. Podatki kažejo, da organiziranost v zadnjem desetletju močno izgublja veljavo, dejavnost sama pa se povečuje in sproščeno širi zunaj njenih okvirov. Planinska organizacija je v več kot stoletju organiziranega delovanja obiskovalcem gora (tako članom kot nečlanom) ponudila skupek navad in ravnanj, ki v gorskem okolju pomenijo odličnost in kakovost. Častni kodeks slovenskih planincev, dokument, ki je bil sprejet na skupščini Planinske zveze Slovenije leta 1973 (zadnjič dopolnjen leta 2015), je postavil merila za presojo lastnega ravnanja in dosežkov. Ker je planinstvo tudi športna dejavnost, ni odveč pripomniti, da je bila planinska organizacija dolgo edina športna organizacija v Sloveniji, ki je imela svoj kodeks, ga upoštevala, razvijala in živela v skladu z njim. Za dojemanje planinstva ni pravil, so le številni domači in tuji zgledi. In primeri dobre prakse. Informacijska zgradba sveta je odprla možnosti za izmenjavo, plemenitenje in vraščanje posameznih uspelih rešitev v gorska tla vsake države. Samozavestno lahko trdimo, da naše - slovenske - rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta izvirnost pa ni večna, ampak je vsak dan in z vsakim planinskim dejanjem na preizkušnji. Bodimo še naprej značilni in prepoznavni po odnosu do gora, tako doma kot v svetu. Zato aktivno oblikujmo planinske vrednote in živimo v skladu z njimi. 1.3.2 Poslanstvo planinstva Gore so izjemen naravni ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi. Podoba gora kot kraljestva neomejene svobode je s trajnostnim razvojem in vzpostavljeno odgovornostjo posameznika presežen mit. Profesionalna pomoč pri ustvarjanju medijske podobe gora naj bo zato usmerjena v usposabljanje javnosti in ozaveščanje obiskovalcev glede vseh značilnosti gora in odgovornosti vsakega posameznika. Obiskovalci gora se za stik z gorami odločijo iz najrazličnejših motivov. S svojim vsakokratnim ravnanjem podpirajo varstvo gorske narave in spodbujajo gorsko prebivalstvo pri doseganju trajnostnega razvoja. Prebivalci gora s svojim načinom življenja ohranjajo visokogorsko kulturno pokrajino in ohranjajo staro izročilo, zato jim namenjamo vso pozornost. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih izletih, pohodih in turah, s sodelovanjem na planinskih šolah in tečajih, ki jih prirejajo planinska društva, in s samoizobraževanjem (učbeniki, priročniki, zemljevidi, revije, svetovni splet). Cilj različnih vrst usposabljanja je upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi. Informacije o poti zberemo iz vodnika, z zemljevida in spleta, o turi se pogovorimo s kom, ki jo je pred kratkim že prehodil. Upoštevajmo kategorizacijo planinskih poti, opise v vodnikih, različne oznake na izhodiščih poti ter na planinskih zemljevidih, izogibajmo se bližnjic. Slika 1.3.1: Življenje v gorah je vir preživetja tamkajšnjih prebivalcev. Gore so odprt prostor ne glede na socialne, narodnostne, rasne, spolne, verske, politične ali katere koli druge razlike med obiskovalci. Razlike premagujemo s solidarnostjo, tovariško pomočjo, medsebojnim razumevanjem in sodelovanjem. Gibanje v gorah ni samo telesna aktivnost. Je vir etičnih, estetskih, učnih, raziskovalnih, kulturnih in duhovnih vrednot. Zato je vsak obisk gora nenadomestljiv prispevek k naši splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti. V gorah delujejo intenzivni naravni procesi, zato sprejmimo tveganje in prevzemimo odgovornost. To pomeni skrb za svojo varnost in varnost preostalih obiskovalcev gora ter spoštovanje in upoštevanje nosilne sposobnosti narave. Obisk tujih gorstev vključuje celostno razumevanje tamkajšnje kulture in načina življenja. Članstvo v planinski organizaciji je vrednota samo po sebi, prostovoljno delovanje pa izraz spoštovanja in poguma. Sprejmimo izziv, bodimo aktivni člani in izpolnjujmo svoje dolžnosti. Zavedajmo se medgeneracijske vzajemnosti, zlasti pa tega, kdaj (v katerem življenjskem obdobju) je kdo poklican sprejemati posamezne naloge in odgovornost vodenja planinskih organizacij. 1.3.3 Spoznavanje in varstvo gorske narave Gora je del pokrajine od vznožja prek pobočja do vrha - na vse strani neba enako. Spoznavajmo in varujmo gore, še posebno njihovo divjo naravo, ob tem pa se zavedajmo, da smo v naravi vedno samo njeni varuhi in učeči se ter opazujoči gostje. Vsak obiskovalec gora ima do njih prost dostop, meje svobodnega delovanja pa so določene z naravnimi danostmi in zakonitostmi. Če vemo za te omejitve, se dosledno ravnajmo po njih. Ko smo v dvomu, se v prid naravi prostovoljno odpovejmo nepremišljenemu ravnanju. Spoštujmo pravico do tišine. Vznemirjenje živali je znamenje, da smo jim preblizu in da se moramo umakniti. Prestrašenosti rastja seveda ne moremo opaziti, pa vendar ne usmerjajmo korakov na doslej nenačete poti. Ne onesnažujmo gora, vse smeti odnesimo s seboj v dolino, jih razvrstimo in odložimo v za to pripravljene zabojnike. Če je le mogoče, uporabljajmo javni prevoz ali poskrbimo za zasedenost avtomobilov. Med hojo izklopimo mobilne telefone; namesto da hodimo z lažnim občutkom varnosti, poskrbimo za kakovostno pripravo na turo. Najmlajšim približajmo naravo kot posebno vrednoto ter jih učimo živeti v njej in z njo. 1.3.4 Na planinski poti Za planinstvo uporabljajmo obstoječe poti, saj usmerjajo obisk, izboljšujejo varnost, preprečujejo erozijo in ne povzročajo sporov z lastniki zemljišč. Gibanja se lotevajmo odgovorno, zato uravnotežimo svoje želje in cilje z znanjem, s sposobnostmi, pripravljenostjo in z opremo. Doživljajsko vrednost gora dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost vseh obiskovalcev gora. Slika 1.3.2: Odkrito prepoznavajmo probleme in poiščimo ustrezne rešitve. Pomembno je biti v naravi in z njo, zato je cilj pot in ne vrh za vsako ceno. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalen nadzor in štetje članov. Različni člani skupine naj usklajujejo svoje cilje in iščejo ravnotežje med možnostmi in sposobnostmi posameznikov. Cilj in vse dejavnosti na izletu je treba podrediti otrokom in mladostnikom. Obiskovalci gora se za stik z gorami odložijo zaradi najrazličnejših motivov. Prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Z gorniškim usposabljanjem sledimo potrebam različnih skupin obiskovalcev gora ter zagotavljamo njihovo varnost. Na morebitnih tekmovanjih ravnajmo športno, častno in o svojih dosežkih pošteno poročajmo. Med seboj se pozdravljajmo, pri srečanju na ozki stezi ali na izpostavljenem mestu naj se umakne spretnejši, močnejši ali mlajši. Lepo je, če tisti, ki gredo na turo, pozdravijo tiste, ki se že vračajo. Dejavnost prostovoljnega in gorskega vodništva opravljajmo v skladu s predpisi in strokovno doktrino planinske organizacije. Najpomembnejši cilj vodenja je skrb za varnost vodenega, zase in za gorsko naravo. Večje vodene skupine je pametno razdeliti v več manjših in se do cilja odpraviti po različnih poteh. S tem izboljšamo varnost udeležencev in doživljajsko vrednost izleta ter zmanjšamo preveliko obremeni tev narave. Slika 1.3.3: Zadovoljstvo je plačilo za vloženi trud. 1.3.5 V planinski koči Planinska koča je namenjena zavetju, počitku, prehranjevanju in planinskemu usposabljanju. Pri uporabi storitev ravnajmo tako, da bomo porabili čim manj energije, vode, odpadkov in povzročili čim manj hrupa. V koči bodimo obzirni do osebja in obiskovalcev in spoštujmo hišni red. Planinska koča ni prostor za hrup, pijančevanje in kajenje (zadnje je z zakonom prepovedano). V njej upravičeno pričakujemo domačnost, skromno zavetje in postrežbo, informacije o stanju poti in vremenski napovedi ter posredovanje obvestila v primeru nesreče. V planinski koči se prehranjujmo, s seboj prineseno hrano čim bolj omejimo. S tem zmanjšujemo težo svojih nahrbtnikov, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo vzdrževanje planinske koče. Planinska zveza Slovenije planinskim kočam podeljuje certifikata okolju in družinam prijazna planinska koča, s katerima se lahko v letu 2020 pohvali 51 slovenskih planinskih koč, od katerih jih ima oba certifikata kar 25 planinskih koč. Za pridobitev certifikata okolju prijazna planinska koča se lastniki in upravniki zavežejo k skrbnemu in celostnemu ravnanju do gorske narave. Družinam prijazna planinska koča pa sporoča, da se osebje v največji meri in nenehno prizadeva, da bi bivanje na koči bilo prijetno in nepozabno doživetje za najmlajše. 1.3.6 Gorska nesreča Držimo se pravila, da je vedno boljša preventiva in da je dobra priprava izleta ključni dejavnik za varno vrnitev domov. V gorah izvajajmo dejavnosti, ki smo jim dorasli. Izkušnje drugih so najpomembnejši vir znanja in ustreznega ravnanja. Zato naj novinci poskrbijo za svoje planinsko usposabljanje, poiščejo naj nasvet pri bolj izkušenih, od planinskih društev pa upravičeno lahko pričakujejo, da spremljajo njihovo uvajanje. Izčrpanemu, ogroženemu ali poškodovanemu človeku smo dolžni nesebično priskočiti na pomoč po svojih najboljših močeh in znanju. S svojo pomočjo se ne hvalimo in ne iščimo plačila zanjo. Gibanje v gorah je v določenih primerih tvegano dejanje, zato se moramo zavedati morebitnih poškodb in tragičnih posledic ter jih tudi sprejeti. 1.3.7 Planinsko premoženje Planinske organizacije razpolagajo s planinskim premoženjem, ki ga sestavljajo planinske poti, koče, umetne plezalne stene ter opremljena naravna plezališča, in ga upravljajo. Del tega premoženja so tudi znanje, izkušnje in rezultati opravljenega (prostovoljnega) dela, katerega vir so posamezniki in posameznice, člani planinskih organizacij. Ustvarjeno premoženje je plod preteklega vlaganja, odrekanja, naprezanja, ustvarjalnosti in idej. Spoštovanje tega je obet za uspešno prihodnost. Planinsko premoženje upravljajmo kot najboljši gospodarji; to še posebno velja za premišljene in načrtovane posege v občutljivi gorski prostor. Spoštujmo previdnostno načelo: ko smo v dvomu, se v prid naravi prostovoljno odpovejmo nepremišljenemu ravnanju. 1.3.8 Življenje v dolini Planinstvo je lahko način življenja. Prizadevajmo, si da bi dosegli cilje in opravljali poslanstvo planinskih organizacij. Za planinstvo veljajo splošna etična merila, ki pa so v gorah še bolj izbrušena in opazna. Prizadevajmo si za najboljšo prakso in se nikoli ne nehajmo učiti. Vsakdo izmed nas ima dolžost opozoriti na neetično dejanje katerega koli obiskovalca gora. Varujmo zasebnost osebnih podatkov članov. Strokovno usposobljeni člani se ves čas usposabljajo, ustvarjalno prispevajo k razvoju stroke in povečujejo ugled planinske dejavnosti. Starši, mentorji planinskih skupin in vodniki Planinske zveze Slovenije so otrokom, mladostnikom in mladim zgled za dosledno uresničevanje in doseganje planinskih vrednot. To pa je izjemno zahtevna naloga. Nesporazume v planinskih organizacijah rešujmo v odkritem in enakopravnem dialogu v njih samih. Kadar moramo izbirati med interesi organizacije in osnovnimi načeli etike, dajmo prednost etičnim načelom in varstvu gorske narave. Poskrbimo za to, da bodo naši dobri zgledi opazni, zato o njih pišimo, govorimo, jih predstavljajmo, poročajmo o njih v medijih in na svetovnem spletu. SEZNAM VIROV ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Častni kodeks slovenskih planincev, (2015). Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/vsebina.php?pid=176 (27. 2. 2016). ◾ Medja, K., Vrhovec, T. (2003): Tirolska deklaracija o najboljši praksi v gorskih športih. Planinski vestnik 4. Ljubljana. ◾ Peršolja, B. (2015): Slovenska šola gorništva. Domžale. Blog Razgledi. Medmrežje: http://borut.blog.siol.net/2015/06/03/slovenska-sola-gornistva/ (27. 2. 2016). Na pobudo Zveze tabornikov Slovenije in s podporo skoraj 30 slovenskih civiln-odružbenih organizacij, med katerimi je bila tudi Planinska zveza Slovenije, je bil septembra 2018 sprejet Obisk v naravi - kodeks Slovenija leži na stiku med alpsko, sredozemsko in celinsko regijo Evrope, zato je njena narava raznolika in lepa. S sistemskim varstvom in izvajanjem številnih aktivnosti želimo zagotoviti, da bi sedanje generacije, ki živijo na tem prostoru, izboljšale svoj odnos do narave in jo posledično ohranjale. Več kot tri četrtine zemljišč je v zasebni lasti, a je vsem dovoljen spoštljiv obisk gozdov, rek, gora in morja ter uporaba poti. Podajanje v naravo na oddih in rekreacijo ima na območju Slovenije dolgo tradicijo, za dober zgled pa skrbi vrsta organizacij. Obiskovanje narave in uživanje njenih dobrobiti je vse bolj priljubljeno. Domačim se pridružujejo tuji obiskovalci, prav tako se povečuje ponudba za tiste, ki aktivno preživljajo svoj prosti čas v naravi. Da bi naravo in njene dobrobiti ohranili za nas in prihodnje rodove, se je treba močno potruditi. Zapisani kodeks predstavlja usmeritve, ki spoštujejo zakonodajo ter temeljijo na tradiciji in ravnanjih, izoblikovanih skozi čas. Usmeritve so zapisane splošno in poljudno, tako da jih lahko uporablja vsak. SPOŠTUJEM NARAVO NE PUŠČAM SLEDI. Odpadke, tudi biološke in še posebej nevarne, odnesem s seboj in odložim v za to namenjene smetnjake ali na urejeno zbirališče. Nikoli jih ne puščam ali odlagam v naravo. Kurim le na ustrezno pripravljenih kuriščih in ogenj pred odhodom popolnoma pogasim ter pospravim. V času velike požarne ogroženosti upoštevam prepoved in ognja sploh ne zanetim. HODIM PO POTEH. Po poteh hodim zaradi zmanjšanega vpliva na naravo in svoje varnosti. Z motornimi vozili in kolesi se vozim po zanje namenjenih cestah in poteh ter pri tem upoštevam omejitve in prepoved vožnje v naravnem okolju ter na zasebnih zemljiščih. SPOZNAVAM NARAVO IN PRISPEVAM K NJENEMU OHRANJANJU. Pozanimam se o naravnih vrednotah ter varovanih in zavarovanih območjih, pravila upoštevam pri obisku v naravi. Rastline in živali samo opazujem in jih ne poškodujem, vznemirjam ali vzamem iz njihovega naravnega okolja. Rastline, gobe, gozdne plodove in mah nabiram, kjer in kot je dovoljeno. Lov in ribolov izvajam v skladu s pravili. Ne vstopam v gozdne rezervate in mirne cone v gozdovih in zavarovanih območjih. Sploh pa ne posegam v brloge, gnezda, gnezdišča, krmišča in zavarovana območja na morju. V naravo ne izpuščam hišnih ljubljenčkov in rastlin ter tujerodnih in invazivnih živali in rastlin, niti jih ne prenašam z enega na drug kraj. ŽIVALI OPOZARJAM NA SVOJO PRISOTNOST, VENDAR JIH PRI TEM NE VZNEMIRJAM. Z govorjenjem živali opozarjam na svojo prisotnost, da se lahko umaknejo. Živalim se ne pr ibližujem in jih ne hranim. Psa imam pod nadzorom. Ne povzročam nepotrebnega hrupa in spoštujem pravico do miru v naravi. SEM ZGLED DRUGIM. S spoštljivim odnosom do narave, s širjenjem naravovarstvene zavesti in s podporo organizacijam, ki se ukvarjajo z ohranjanjem narave, sem zgled drugim. Ravnam v skladu s pravili in zakoni ohranjanja narave ter o morebitnih kršitvah obvestim pristojne organe. SPOŠTUJEM SEBE POZNAM SVOJE ZMOŽNOSTI IN JIH UPOŠTEVAM. Obisk narave načrtujem in prilagajam trenutnim vremenskim pogojem, svojemu znanju, zmožnostim in sposobnostim. Izvedem ga tako, da bom v njem užival in hkrati spoštoval naravo in njene prebivalce. Poskrbim za svojo varnost in varnost drugih. SEM USTREZNO OPREMLJEN. Imam ustrezno obutev, obleko in ostalo opremo za načrtovani obisk narave ter dovolj hrane in pijače z nekaj rezerve. NARAVO OBISKUJEM, KER JE TO DOBRO ZAME. Naravo obiskujem, ker je to dobro za moje zdravje in dobro počutje. Obisk narave in rekreacija v njej krepita telo in duha. Ko sem na obisku v naravi, spoznavam sebe in naravo ter se od nje učim. SPOŠTUJEM DRUGE POZDRAVLJAM. Običaj je, da se v naravi pozdravljamo. Pozdrav je priložnost za komunikacijo z domačini in medsebojno izmenjavo informacij med obiskovalci. DAJEM PREDNOST ŠIBKEJŠIM. Na poteh dajem prednost šibkejšim od sebe. V zavetiščih dajem prednost tistim, ki zavetje bolj potrebujejo. V prometu in na večnamenskih poteh ima prednost pešec pred kolesarjem in motornimi vozili, kolesar pred motornimi vozili. Na vodi imajo plavalci in potapljači prednost pred plovili, premikajoče se plovilo se umakne stoječemu, manjše plovilo se umakne večjemu. SKRBIM ZA VARNOST. S svojim znanjem, védenjem in spremljanjem razmer ostalim pomagam po svojih zmožnostih, ne da bi ogrožal svojo varnost. V primeru nesreče pokličem 112 in sledim navodilom. PARKIRAM NA PARKIRIŠČIH. Vozilo ustavljam in parkiram tako, da ne oviram drugih. Tudi če sem trenutno sam, zagotovim prehodnost stranskih vlak in poti ter omogočim parkiranje tudi drugim. SPOŠTUJEM LASTNINO TUJA LAST NI MOJA PRAVICA. Na večini območij v Sloveniji se izvajata kmetijska in gozdarska dejavnost. Brez dovoljenja lastnika ne uporabljam zemljišč ali nabiram pridelkov, kot so sadje, kmetijski pridelki ali drva. Prav tako ne uporabljam lovskih opazovalnic in drugih zgradb. Vrata ograd pašnikov zapiram za seboj. NE HODIM PO KMETIJSKIH POVRŠINAH. Ne hodim po travnikih, njivah, vinogradih, sadovnjakih in blizu čebelnjakov. IZOGIBAM SE DELOVIŠČEM. Izognem se deloviščem na kmetijskih in gozdarskih površinah ter tako poskrbim za varnost sebe in drugih. Na morju ne plujem v bližini ribogojnic, gojilnic školjk in ribiških ladij med delom. SPOŠTUJEM LOKALNO SKUPNOST SPOZNAVAM IN UPOŠTEVAM LOKALNE OBIČAJE. Pri svojem obisku spoznavam lokalne običaje, jih spoštujem in upoštevam. SPOZNAVAM IN UPORABLJAM LOKALNA IMENA. Kulturna krajina, ki jo obiskujem, je rezultat tradicionalne rabe prostora, kar se odraža tudi v imenih krajev in območij. Prispevam k ohranjanju poimenovanj in razumevanju krajine, tako da jih spoznavam in uporabljam. KUPUJEM LOKALNO. Lokalno skupnost podpiram tako, da kupujem lokalne izdelke in uporabljam lokalne storitve. Na tak način pomagam tudi pri ohranjanju krajine in narave. Gremo skupaj varneje v gore Borut Peršolja 1.4 Izvleček: Predstavljene so možnosti, ki jih daje planinstvo in jih ima v programu planinska organizacija. Ključne besede: planinstvo, planinska skupina, Ciciban planinec, Mladi planinec, Planinska šola, Planinska zveza Slovenije 1.4.1 Uvod Vsakdo, ki je kdaj slišal prhutajoče oglašanje belke, okusil slast širnih razgledov in začutil kot gojzar prilegajočo se gaz, ve, da nadležno vprašanje, zakaj v gore, ne obstaja. Če že, potem v rednem obiskovalcu gora sproži zaporedje drobnih spominov na intenzivne dogodke in močnih čustev, povezanih z naporom in zvedavim veseljem nad gorsko pokrajino. Mozaik vsega tega je življenje z gorami ali planinstvo. Planinstvo je splet športnih, turističnih, gospodarskih, raziskovalnih, naravovarstvenih, zaščitno-reševalnih, humanitarnih in kulturnih dejavnosti, povezanih z gorsko naravo. Predvsem pa gre za gibanje, sestavljeno iz hoje, plezanja in smučanja. Je tudi raziskovanje gora in z njimi povezana ustvarjalnost. S posameznimi deli, ki sestavljajo mozaik planinstva, se bomo seznanili v samostojnih poglavjih. S tem prispevkom želimo predstaviti možnosti, ki jih ponujata planinstvo in planinska organizacija za osebno rast vsakega obiskovalca gora. 1.4.2 Odličnost planinstva Planinstvo je v Sloveniji postalo vrednota, torej nekaj, kar tudi tisti, ki ne hodijo v gore, cenijo in upoštevajo. Priznavajo mu kakovostno vsebino, ki obsega odgovorno skrb za svojo varnost, krepitev in vzdrževanje zdravja, bivanje, prilagojeno gorski naravi, in spoznavanje le-te, pa tudi druženje, veselje, užitek in zadovoljstvo. Glede na naravo naših planinskih poti in število obiskovalcev gora na teh poteh prevladuje hoja kot učinkovita, osvežilna in krepilna športna dejavnost. Lahko je popolnoma enakovredna teku, kolesarjenju, plavanju ali igram z žogo, le da za isti učinek porabimo nekaj več časa. Hoja v gore dobro deluje na organizem: krepi mišice, okostje, sklepe, srce, ožilje, dihala, kri in centralni živčni sistem ... V primeri z drugimi športi ima hoja v gore (zlasti po lahkih planinskih poteh) nekaj pomembnih prednosti: ◾ z njo se je mogoče ukvarjati skoraj povsod in vse leto; ◾ hodiš lahko sam ali v (organizirani) skupini; ◾ je ena najcenejših športnih dejavnosti na prostem; ◾ na voljo so številne urejene in vzdrževane planinske poti različnih zahtevnosti ter druge peš poti; ◾ izbiramo lahko med različnimi oblikami dejavnosti (izleti, pohodi, turami, turno smuko, orientacijskimi tekmovanji…); ◾ je razmeroma preprosta, saj posebno tehnično znanje za izlete ni potrebno; ◾ na voljo nam je od otroštva do visoke starosti in je primerna družinska športna zvrst; ◾ za hojo ni nikoli prepozno - začeti je mogoče v katerem koli življenjskem obdobju; ◾ hodijo lahko tudi tisti, ki se sicer nikoli niso ukvarjali s športom ali sploh nimajo priložnosti, da bi se ukvarjali z njim; ◾ planinstvo spravi v gibanje vsakogar - tega za večino drugih športov ni mogoče vedno trditi. S planinstvom se ukvarjamo v prostem času, najpogosteje ob koncu tedna. Za ohranjanje kondicije je pomembna tudi redna vsakdanja vadba, s katero se pripravljamo za napore v gorah. Pri tem razvijamo in ohranjamo svojo splošno vzdržljivost, moč, gibljivost, ravnotežje in koordinacijo gibanja. Iz doslej zapisanega sledi, da svet gora ni zanimiv le za odrasle planince in planinke, ampak tudi za najmlajše. Ob upoštevanju vodila od "majhnega k velikemu" bomo: ◾ ob kobacanju in prvih korakih spoznavali skrivnosti travnikov in logov, ki nas bodo v vrtčevskem obdobju popeljali ob reki navzgor, do dna ledeniško preoblikovanih dolin, ◾ v šolskem obdobju obiskali prenekatero živo planino in odtisnili v svoj dnevnik žig čisto prave planinske koče, ◾ prerasli prve gojzarje, spoznali spoštovanja vredne prepadne severne stene in se povzpeli na prvega izmed več kot dvesto slovenskih dvatisočakov. Slika 1.4.1: Veselje in igra sta del planinstva. Gore bodo postajale vedno višje, planinske koče nas bodo tudi čez noč vzele pod streho in takrat bomo mi, odrasli spremljevalci, veseli in zadovoljni, da smo otrokom, mladostnikom in mladim dali največ - ljubezen do gora, veselje in zadovoljstvo. Gore naj ostanejo lepe vse življenje in naj ne bodo zaznamovane z nepredvidljivimi in žalostnimi dogodki. To pa lahko dosežemo z upoštevanjem znanja in izkušenj, ki so se nabrali v zakladnici slovenskega planinstva. Usposobljenost za varnejše in doživetij polnejše gibanje in bivanje v gorah mora biti sestavni del splošne izobrazbe vsakega obiskovalca gora, vendar jo moramo pozneje obnavljati in dopolnjevati. 1.4.3 Povabilo v navezo Lepo je, če otroci hodijo v gore skupaj s svojimi starši, saj takrat oboji premagujejo iste napore ter imajo čas za sproščen pogovor, igro in utrjevanje vezi. Za uvajanje v samostojni svet gora pa se nam ponuja tudi hoja v organizirani skupini. Na čelu takšne kolone po navadi stopa vodnik Planinske zveze Slovenije, ki nas z odločnim glasom prijateljsko spodbuja, opozarja na previdnost na izpostavljeni poti in vabi v navezo planinske organizacije. Videl boš, česar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, česar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno. Lovil boš, kar ni nikoli ušlo. Joža Vršnik - Robanov Planinsko društvo je tovarišija, ki nam omogoča, da varneje in bolj sproščeno naredimo prve samostojne korake v občutljivi gorski svet. V društvu delajo usposobljeni ljudje, ki znajo in hočejo posredovati sveže znanje, izkušnje in veščine, ki nam bodo omogočili varno vrnitev domov. Glede na razširjenost mreže planinskih društev v Sloveniji ni nikakršne potrebe, da bi planinsko abecedo odkrivali sami, na podlagi svojih lastnih zmot in napak. Ko boste stopili v prostore planinskega društva, se odkrito pogovorite o tem, kaj vam lahko ponudi. Morda ima dejaven mladinski odsek, ki odkriva planinstvo najmlajšim, ali pa je znano po dobro organiziranih in vodenih izletih, ki se jih lahko udeleži vsa družina. Marsikje planinsko društvo organizira tudi planinsko šolo (tečaj varnejše hoje ali gorništva) in predavanja planinskih strokovnjakov in izkušenih planincev. Vsekakor izberite društvo, ki vam bo poleg tega, da plačate članarino, ponudilo možnost za planinsko usposabljanje. To s starostno prilagojenim programom planinskih skupin ponujamo: ◾ cicibanom, ◾ osnovnošolcem, ◾ srednješolcem, ◾ mladim, ◾ otrokom, mladostnikom in mladim z drugačnimi in posebnimi potrebami. 1.4.4 Planinska skupina Za mlade ljubitelje gora imajo mladinski odseki planinskih društev v šolah organizirane planinske skupine (popularno jih imenujemo planinski krožki), ki redkeje delujejo tudi v vrtcih. To je odlična dopolnitev obveznega programa vrtcev in šol, družinskega planinstva in dejavnosti v krogu prijateljev. Redna tedenska srečanja so namenjena pripravam na dejavnosti v gorski naravi, družabnosti in spoznavanju vsebin Planinske šole. Slika 1.4.2: Znak Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije Planinske skupine vodijo strokovno usposobljeni mentorji planinskih skupin in vodniki Planinske zveze Slovenije. Vsak mesec pripravimo vsaj en izlet, na katerem se skoraj neopazno vrstijo različne vsebine: od napotkov za varnejšo hojo, ugibanja razgleda in razlag nastanka zanimivih oblik površja pa vse do učenja šaljivih igric in pesmic. Z veliko resnosti pa se zavedamo tudi preprostega dejstva, da so najlepši del izleta počitek, malica in igra, in jim zato namenjamo ustrezno pozornost. Ob bivanju v gorski naravi se skušamo naučiti, da smo v njej samo občasni gostje, spoznavamo pa tudi pomen prostovoljnega dela. 1.4.4.1 Izleti, pohodi in ture Najbolj razširjene dejavnosti v gorski naravi so prav izleti, pohodi in ture. Brez njih planinstvo obstaja samo na papirju. Prav zaradi izletništva planinstvo med mladimi ohranja priljubljenost. S sprehodi za najmlajše, izleti in pohodi za osnovnošolce ter s turami za že izurjene mladostnike spodbujamo celoletno aktivnost v naravi. Tako na najboljši mogoči način spoznavamo in raziskujemo spremembe v naravi, ki nas navajajo k misli, da so gore naš drugi dom. Doma nas ne zadrži niti slabo vreme (v Sloveniji imamo kar od 110 (Portorož) do 170 padavinskih dni (Kredarica) na leto), zato se odpravimo na pot tudi z dežniki, cilj pa prilagodimo trenutnim razmeram. Tako se namesto na vrh po udobnem kolovozu povzpnemo “samo” do toplo zakurjene planinske koče, s kapniki bogato okrašene kraške jame ali planinskega muzeja ob vznožju gora. 1.4.4.2 Planinski tabori Skoraj elitni predstavnik planinske dejavnosti so tabori, ki so zelo razširjeni in priljubljeni. Udeležba na večdnevnem taboru pod šotori ali v planinski koči je brez dvoma vrhunec vsakoletnega dogajanja. Tabor je za udeležence nagrada za vestno celoletno obiskovanje gora, za vodstvo pa pomeni pregled doseženih rezultatov, složnosti in organizacijske usklajenosti. Taborno življenje v gorah ali pod njimi nas združuje, navaja na samostojnost, kaže na razpoke v našem planinskem znanju in opremi in nas opozarja na pomen odličnega poznavanja posameznih sestavin gorskega sveta. Tabor je vsekakor “zakon”. 1.4.4.3 Programa Ciciban planinec in Mladi planinec Predšolskim otrokom je namenjen program Ciciban planinec, ki je nastal leta 1975. V posebni dnevnik, ki je tudi članska izkaznica planinske organizacije, udeleženci shranjujejo vtise z izletov. Za določeno število izletov so nagrajeni z nalepkami, knjižico Ciciban v gorah in spominsko diplomo. Izleti, ki jih opravijo skupaj s starši, so enakovredni organiziranim društvenim izletom. Akcijo izvajajo družine, društva, vrtci in osnovne šole. Slika 1.4.3: Tabor je odlična šola življenja v naravi. Slika 1.4.4: Znak Ciciban planinec Slika 1.4.5: Znak Mladi planinec Osnovnošolcem in mladinskim odsekom je od leta 1969 v pomoč program Mladi planinec. Vstopnica za sodelovanje v njem sta dnevnika Mladi planinec, ki sta hkrati tudi članski izkaznici. Za pogosto izletniško, pohodniško ali turno dejavnost, ki jo redno in na različne načine vpisujejo v svoje dnevnike, lahko prejmejo bronasti, srebrni in zlati znak mladi planinec. Ob koncu programa udeleženci usvojijo znanje, ki ga daje planinska šola, in dosežejo raven, ki jim omogoča varnejše samostojno gibanje v gorah po lahkih in zahtevnih planinskih poteh. 1.4.4.4 Planinska šola Sprehodom in izletom se sredi osnovne šole po navadi pridružijo zahtevnejše oblike gibanja - pohodi, ture, planinska orientacijska tekmovanja, turno smučanje in tabori. Obvladovanje teh zahteva poglobljeno teoretično znanje, obvladovanje praktičnih veščin in veliko izkušenj. Urejeni sistem, ki obsega poučevanje gibanja in varnosti v gorah, orientacijo, planinsko opremo, prehrano in vre-menoslovje, zgodovino planinstva, organizacijo in vrednote planinstva, spoznavanje gorskega sveta in druge vsebine, imenujemo planinska šola. Izvedba lahko poteka kar v okviru planinske skupine, na taboru ali v obliki samostojnega tečaja. Udeleženci so ob koncu usposobljeni za varnejše samostojno gibanje v slovenskih gorah, tudi plezanje po zelo zahtevnih poteh. Planinska šola je osnovno merilo usposobljenosti za dosego nadaljnjih planinskih strokovnih znanj in nazivov. V učbeniku, ki ga držite v roki, je večina vsebin, potrebnih za dosego znanja, ki ga predvideva planinska šola. Slika 1.4. 6: Znak Planinske šole 1.4.4.5 Dopolnilne dejavnosti Poleg osnovnih dejavnosti člani planinskih skupin izvajajo tudi dopolnilne. Zelo uveljavljeno je državno tekmovanje Mladina in gore, ki je namenjeno spoznavanju in druženju mladih iz vse Slovenije. Štiričlanske ekipe starejših osnovnošolcev preverijo teoretično in praktično planinsko znanje. Tekmovanje ima stalno mesto v koledarju šolskih športnih tekmovanj in svojevrstno pripomore k varnejšemu obiskovanju gora, še bolj pa k razumevanju kulturnih in etičnih vrednot planinstva med mladimi. Planinska orientacijska tekmovanja (POT) so po več letih zatišja znova zaživela konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Med letom lahko tekmovalci šestih starostnih oz. težavnostnih kategorij nastopajo v več območnih planinskih orientacijskih ligah, maja pa se najboljše ekipe pomerijo na Slovenskem planinskem orientacijskem tekmovanju (SPOT). Da je orientacija sestavni del vsakokratnega varnejšega obiskovanja gora, ni treba posebej razlagati. Začinjena s skupinskim duhom in družabnostjo je postala zanimiva in razgibana športna panoga, ki se je rade udeležijo tudi planinske družine. 1.4.5 Mladinski voditelj V planinski organizaciji prevladuje delo z mladimi. To je tudi razumljivo, saj je vodenje v gorah zahtevno in tvegano. Temu osnovnemu konceptu se je sredi devetdesetih let pridružilo še delo mladih, ki naj bi podprlo usposabljanje mladih za mladinsko prostovoljno delo, razvilo informiranje in svetovanje zanje ter jim omogočilo polno in aktivno sodelovanje ter izvajanje svojih lastnih projektov. Tako je bil leta 2007 prvič izveden program usposabljanja za mladinskega voditelja. Program usposabljanja izhaja iz znanja, pridobljenega v Planinski šoli, ob tem pa krepi njihove kompetence na področjih komunikacije, motivacije, ustvarjalnosti, vodenja projektnih skupin in družabnosti. Teden, ki ga udeleženci preživijo s svojimi planinskimi vrstniki iz vse Slovenije, je priložnost za izmenjavo izkušenj in primerov dobre prakse. Ob koncu usposabljanja postanejo pripravniki, se usmerijo v delo matičnega mladinskega odseka in v njem končajo usposabljanje s svojim projektom. S programom usposabljanja za mladinskega voditelja se v planinski organizaciji povečuje zavedanje o pomenu mladih za njen prihodnji razvoj, z nadaljnjim planinskim usposabljanjem (seminar družabnosti v gorah, šola za načelnike, posvet vodij planinskih taborov, mala šola planinstva v zimskih razmerah, turnokolesarski tabor ...) pa jim je zagotovljeno aktivnejše vključevanje v različne oblike delovanja na vseh ravneh planinske organizacije. 1.4.6 Strokovno delo v športu Posamezna področja planinskega delovanja zahtevajo veliko znanja in so urejena tudi z zakoni. Zato si je v planinski organizaciji mogoče pridobiti ustrezno usposobljenost za delo na teh področjih (še posebno za vodenje ljudi, urejanje planinskih poti in plezanje) in veljavno dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Trenutno je mogoče doseči te strokovne nazive: mentor planinske skupine, vodnik Planinske zveze Slovenije (kategorije od A do H), inštruktor planinske vzgoje, varuh gorske narave, markacist Planinske zveze Slovenije, inštruktor markacist Planinske zveze Slovenije, alpinistični inštruktor, vaditelj športnega plezanja, vaditelj trener športnega plezanja, trener športnega plezanja, inštruktor športnega plezanja 1, inštruktor športnega plezanja 2, turnokolesarski vodnik 1 in turnokolesarski vodnik 2. Nekatera usposabljanja pa so namenjena predvsem dvigu kakovosti posameznih oblik dela planinske organizacije. K takšnim spadajo seminar o družabnosti, seminar za vodje taborov in seminar za aktivno delo v mladinskem odseku. Vse dodatne informacije so na voljo na Planinski zvezi Slovenije. SEZNAM VIROV ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Peršolja, B. (2001): Program za delo s planinsko skupino. Mentor planinske skupine. Ljubljana. ◾ Peršolja, B. (2014). Starostno prilagojen program gorništva. Blog Razgledi. Medmrežje: http://borut.blog.siol.net/2014/09/20/starostno-prilagojen-pro-gram-gornistva/ (28. 2. 2016) ◾ Kristan, S. (1996): Izletništvo, pohodništvo, gorništvo z orientiranjem v naravi. Ljubljana. Slika 1.4. 7: Jutro pod Rombonom 2.1 Prehrana v gorah 2.2 Družabnost Prehrana v gorah Bine Mlač 2.1 Izvleček: V tem poglavju o prehrani v gorah so podani glavni podatki o hranilih (živilih). Posebej se omenjajo delitve na posamezne (pod)skupine, njihove bistvene značilnosti ter njihov pomen in namen z več prehransko-energijskih vidikov. Posebej se omenja njihova združljivost kot seštevek ali zmnožek učinkov, ki so nato razvrščeni v okvir nekaterih pomembnejših kažipotov. Ključne besede: makro- in mikrohranila, zdrava in raznovrstna hranila, uravnotežena prehrana, nasitna in lahko prebavljiva hranila, priporočljiva energijska, prehranska in tekočinska razmerja ter prehranski kažipoti. 2.1.1 Vrste in uporaba hranil Stroka pozna šest ključnih hranil ali živil. Deli jih na makrohranila (ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe) in mikrohranila (vitamini, minerali) ter vodo. Človeško telo jih potrebuje za energijo, delovanje organizma (tvorbo encimov, hormonov, protiteles), izrabo hrane, zaščito in obnovo celic, skratka, za skoraj vse (bio)kemične procese, ki v njem potekajo. Hranila praviloma uživamo na začetku ture, med njo in takoj po njej. Pri tem se ravnamo v skladu s spoznanji o uravnoteženi prehrani, ki določa energijske in hranilne vrednosti. Vse to pa se nanaša na določen delež ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, ki je podan v odstotkih. Hkrati mora ta skupek hranil ustrezati nekaterim prehranskim zahtevam. Da bi se v gorah zdravo prehranjevali, moramo upoš tevati raznovrstnost sestavin v hranilih in uravnoteženo razmerje med njimi. S pomočjo preglednic in dognanj stroke si lahko naredimo seznam takšnih hranil in izberemo vsa tista, ki so dovolj nasitna in lahko prebavljiva. Ko zadostimo vsem tem pogojem, po svoji lastni presoji pustimo še odprto možnost za mešanje hrane iz nahrbtnika s hrano v koči. Pri tem si vedno posebej shranimo dodaten delež hranil (železna rezerva). Da bi bolje razumeli pomen prehrane v gorah, moramo poznati njena energijska, prehranska in tekočinska razmerja ter ključne prehranske kažipote. 2.1.2 Makrohranila - DELITEV IN POMEN 2.1.2.1 Ogljikovi hidrati Osrednje gorivo v prehranski verigi človeka so ogljikovi hidrati, ki jih delimo na enostavne in sestavljene. Njihova temeljna naloga je nepretrgana oskrba celic z energijo. Kratica za vse vrste ogljikovih hidratov je OH (ang. CH). Enostavni so skupina sladkorjev, med katerimi sta najbolj znani glukoza (krvni sladkor) in fruktoza (sadni sladkor). Glukoza je izdelek predelave ogljikovih hidratov v telesu in pomemben vir energije. Fruktoza je naravni sladkor, ki ga najdemo na primer v medu in sadju. Sestavljeni ali kompleksni ogljikovi hidrati so različne oblike škrobov in celuloz, imenovane polisaharidi. Nekateri znanstveniki so našli še eno neobvezno, a po športni plati uporabno razliko: sestavljene so opisali kot počasne OH (npr. testenine, makaroni), kompleksne pa kot tiste, ki izboljšajo človekovo vzdržljivost (npr. leča, fižol). Tako prve kot druge najdemo v žitih (kot so oves, ječmen, pšenica), stročnicah in krompirju. Delovanje OH kot goriva, ki telesu daje in v njem sprošča energijo, najlaže razložimo z glikemijskim indeksom. Ta je lahko visok, srednji ali nizek. Iz njega ugotovimo, kako hitro zgoreva določena vrsta sladkorja ter kako hitro se v količinskem pogledu nanj odziva hormon inzulin, ki med drugim oskrbuje celice. Pri razlagi energijskih razmerij moramo poznati tri značilne energijske porabe človeka, ki so podane v (kilo)kalorijah ali (kilo)džulih. Prva se nanaša na mirovanje (prib. 2000 kcal), druga na gibanje (pribl. 3000 kcal) in tretja na velike napore (pribl. 4000 kcal). Iz teh podatkov se načrtujejo sestava OH, uporaba in mešanje z drugimi makro- in mikrohranili. Za planinca je dovolj, če vnos ogljikovih hidratov v skupni energijski porabi zaokroži na 60 %. Pri tem naj imajo 40-odstotni delež polnozrnata žita (ječmenovi, ovseni in pšenični kosmiči), rjavi in beli fižol, zelena, rumena in rdeča leča ter kruhi iz pšeničnih kalčkov in otrobov ali iz več žit. Preostalih 20 % naj bo suhega sadja (datlji, fige, rozine), sadnih rezin (gozdni sadeži, marelice, banane z dodatki fruktoze, glukoze, maltodekstrina in z encimi obdelanih škrobov), čokolade (vsaj 70 % razmaščenega kakava) in sladic (predvsem zavitki in žepki z marelionim ali borovnioevim džemom). 2.1.2.2 Maščobne kisline Druga zvrst makrohranil so maščobe ali maščobne kisline, ki so tako dobre kot slabe oskrbnice moči. Dovolj je, da ločimo med nasičenimi in nenasičenimi ter da vemo, kaj so esencialne maščobne kisline. Nasičene (največ jih je v slanini, klobasah, svinjskem mesu, margarinah, mastnih sirih) so slabe, škodijo zdravju in naj bi jih zaužili čim manj. Nenasičene (precej jih je v ribah, oreških in hladno stiskanih oljih, kot sta oljčno in repičino), predvsem enkrat in večkrat nenasičene, so zdrave in zaželeno je, da so v določenih količinah navzoče v naši vsakdanji prehrani. Esencialne maščobne kisline pa so tiste, ki jih ne moremo izdelati v telesu, marveč jih moramo vnašati s hranili. Da bi maščobne kisline pravilno in učinkovito zgorevale, pa so potrebni nekateri vitamini iz skupine B (žlahtni pivski kvas), vitamin C (kivi, limona), od mineralov magnezij, od aminokislin pa L-karnitin. Poleg tega obstajajo še krovne maščobne kisline, v katerih so nasičene, nenasičene in esencialne. Omenjajo še sestavljanke ali družine omega-3 (največ jih je v plavih ribah in v lanenem semenu), omega-6 (največ jih je v sončnicah, oljni repici in koruznih kalčkih) in omega-9 (največ jih je v zelenih in črnih olivah). 2.1.2.3 Beljakovine Tretja zvrst makrohranil so beljakovine, ki so sestavljene iz aminokislin, tako rekoč vsestranskih zidakov človeškega telesa. Vseh skupaj je nekaj sto, vendar jih omenjajo le 20 - ponekod v strokovni literaturi 22 - in 8 esencialnih (v otroštvu jih imamo 9). Te načelno določajo njihovo biološko vrednost, vendar stroka upošteva še druge dejavnike. Hkrati pri tem zaokroženem številu aminokislin lahko govorimo o popolnih ali polnovrednih beljakovinah. Sicer pa imajo beljakovine iz mesa za 50 % višjo biološko vrednost od rastlinskih. Podobno kot pri ogljikovih hidratih in maščobnih kislinah je za pravilno sproščanje energije nujna navzočnost nekaterih mikrohranil (vitamini iz skupine B). Po priporočilih DACH (referenčne vrednosti za vnos hranil A, CH, D, tudi v Sloveniji) naj bi vsak dan zaužili 0,8 g beljakovin na kilogram telesne teže. V seštevku celotne dnevne energije naj beljakovine ne presežejo 10-15-odstotnega deleža. To znaša približno 60 g za odrasle moške in 50 za ženske. Vendar nekateri vrhunski športniki uživajo precej večje količine beljakovin, izbranih aminokislin, četudi je to po zdravstveni plati dokazano dvomljivo. Če uživamo živalske beljakovine, se pravi meso, naj bo na prvem mestu ribje, sledi pa naj kunčje, puranje ali vsaj tako imenovano pusto meso. Kdor se delno ali popolnoma usmeri na beljakovine rastlinskega izvora, naj uživa predvsem namaze iz soje ali sončničnih semen ter namaze na osnovi kvasa, ki jih ni treba hraniti v hladilniku. Dobri so tudi probiotični jogurti z 1,3 ali 1,6 % maščob, nemastni siri, sirotka in cvetni prah v mešanicah z ovsenimi kosmiči. 2.1.3 Prehranska razmerja 2.1.3.1 Vlaknine Stroka govori o živalskih (manjvredne) in rastlinskih vlakninah (večvredne). Te deli na topne in netopne. Delujejo različno. Vlakna, ki se, pogojno rečeno, topijo, nabreknejo in obložijo prebavila z nekakšno prevleko. Zato dajejo občutek sitosti, ob tem pa nadzirajo krvni sladkor in holesterol. Netopna vlakna najbolje vežejo estrogen v črevesju, vendar je njihova vloga čistilca črevesja očitnejša in vnovič znanstveno potrjena. V skladu s temi izsledki in priporočili stroke v stresnih položajih ne uživajmo hranil, ki so bogata s topnimi ali netopnimi vlakninami (stročnice, suhe marelice, ržen kruh, lešniki). Po drugi strani pa se delež vlaknin nekoliko poveča ob vsakem uživanju sadja (jabolka, breskve) ali zelenjave (paprika, paradižnik). 2.1.3.2 Minerali Minerale bi s prispodobo lahko imenovali sol življenja. So odločilnega pomena za naš imunski sistem, za vzdrževanje številnih presnovnih in celičnih procesov v telesu. Z njimi si gradimo kosti, prenašamo kisik, uravnavamo vodo v telesu. Osrednja delitev mineralov, v literaturi tudi rudninskih snovi, se nanaša na makroelemente in mikroelemente (prvine v sledeh). Prve moramo dovajati telesu v večjih količinah, vendar tudi zanje veljajo omejitve. Razlage govorijo o natriju, kaliju, kalciju, fosforju in magneziju. Z vidika uporabe v gorah so pomembne le nekatere njihove lastnosti. Recimo, da primerjamo kalij in natrij. Mineral kalij deluje v celici, natrij zunaj nje ali v medceličnini, oba skupaj pa uravnavata količino vode v telesu. Kalcij sodeluje pri presnovi železa v telesu, pomaga našemu živčnemu sistemu, zagotavlja močne kosti in vpliva na srčni utrip. Fosfor s sodelovanjem pri presnovi maščob in škrobov telesu zagotavlja energijo. Magnezij je potreben za presnovo kalcija, vitamina C, maščob, tudi fosforja, natrija in kalija; pravijo mu antistresni mineral. Mikroelemente stroka imenuje tudi elementi v sledeh ali redkeje oligoelementi. Zaužijemo jih lahko v neznatnih, točno določenih količinah. Čeprav so sestavni del našega telesa, bi bile v večjih količinah strupene. Med mikroelementi sta za naš imunski sistem najpomembnejša cink in selen, ki jima pravijo tudi nevitaminska antioksidanta. Cink (bučne peške, ostrige) ima pomembno vlogo zlasti med encimi in pomaga pri vzdrževanju imunskega sistema. Selen (brazilski oreški) je močan antioksidant, katerega delovanje postane zmnožek (sinergija), če je v navezi z vitaminom E. Omembe vredni so še železo, mangan, silicij in morda jod. Vendar so vsi doslej znani mikroelementi na neki način nepogrešljivi ali vsaj dobrodejni za pravilno delovanje našega telesa. Železo je ključno za prenos kisika, mangan aktivira nekatere encime, silicij dobro dene sklepom, jod potrebuje žleza ščitnica. Če torej uživamo dovolj svežega sezonskega sadja in zelenjave, vsaj pet manjših obrokov na dan (skupaj 470 g), telo zagotovo dobi dovolj mikro- in makroelementov. 2.1.3.3 Vitamini Vitamini so snovi, ki jih telo potrebuje za normalno opravljanje vseh svojih funkcij. Sodelujejo pri nastajanju encimov, ki so nujno potrebni pri prebavi, vsrkavanju in presnovi, obnavljanju celic in brezhibnem delovanju organov. Najdemo jih samo v živih organizmih, rastlinah in živalih, ustvarimo pa jih lahko v laboratorijih. Stroka vitamine deli na dve skupini: na vitamine, ki so topni v vodi (C, skupina B) in vitamine, ki so topni v maščobah (A, D, E, K). Vsi so označeni s črkami in kemičnimi imeni. Vsi imajo tudi svoj pomen in namen. Vitamin A obnavlja kožo in sluznico, izboljšuje vid in krepi krvno sliko. Vitamin D, ki izboljšuje vsrkavanje kalcija, imenujejo vitamin sonca, saj ga lahko pridobimo, če se 15 minut sončimo goli do pasu. Vitamin E zboljšuje celično dihanje in kroženje kisika po krvi ter deluje kot močan antioksidant. Vitamin C pospešuje celjenje ran, skrbi za normalno delovanje krvnega obtoka in kapilar (lasnic) ter veča odpornost proti boleznim. Skupino (kompleks) vitaminov B sestavljajo vitamini B1, B2, B3, B6, B12, nikotinska, pantotenska, paraaminobenzojeva in folna kislina. Njihova poglavitna naloga je pospeševanje pretvorbe ogljikovih hidratov v glukozo. So nujno potrebni za presnovo beljakovin in maščob ter normalno delovanje živčevja in črevesja. 2.1.4 Pijače in napitki Posebno in zelo pomembno področje v prehrani hribovcev (planincev) je uživanje napitkov in zdravih pijač. Z njimi se odžejamo, si vnovič priskrbimo z znojem izgubljene minerale, po potrebi se oskrbimo tudi s sladkorji, vitamini pa nas varujejo, krepijo in pomagajo pri izgorevanju energije na ravni telesa oziroma celic. Vodo potrebujejo celice, pa tudi pljuča za dihanje, krvni obtok in izločila. Izgubljeno vodo moramo nenehno nadomeščati, zlasti v gorah, saj jo tam še hitreje izgubljamo kot v dolini (sopara, veter, oblačila). Z njo lahko tudi za nekaj časa zmanjšamo lakoto. Voda je pravzaprav temeljni vir tekočin, ki jih poznamo kot pijače ali napitke. Če je prijetnega okusa, higiensko in kemično neoporečna, je primerna za pitje. V gorah žal ni več tako. Sestavinska nadgradnja vode, ki jih uživamo pri manjših ali večjih naporih v gorah, so mineralne vode ali slatine, sadni in zeliščni čaji, sadni in zelenjavni sokovi, mineralni napitki in vitaminski napitki, vitaminsko-mineralni napitki, energijski napitki, naravni napitki z beljakovinami oziroma aminokislinami (pinjenec z ananasom ali črnimi češnjami, nemastni kakavovi napitki z več kot 38 % kakava in inuli-nom ter sojino, ovseno ali riževo nemlečno mleko, obogateno z maščobnimi kislinami omega-3 - EPA, DPA, DHA). 2.1.4.1 Mineralne vode so naravne vode, ki vsebujejo minerale. Nekatere imajo veliko kalcija in fluora, druge magnezija, nekatere imajo naravno ogljikovo kislino, druge vrinjeno ali dodano (gazirane). Nekatere odžejajo, druge vplivajo na prebavo ali jetra, tretje se povrhu tega še odlično mešajo z zgoščenimi sadnimi sokovi. Glede na količino skupnih mineralov vse mineralne vode delimo na štirih stopnje. V njihovi sestavi je najbolj zaželena navzočnost kalcija, magnezija, na zadnjem mestu natrija. Telo iz katere koli mineralne vode sprejme le 10 % anorganskih snovi, ne glede na njihovo količino. Strokovno mnenje o hidrogenkarbonatih (nekoč so jim rekli bikar-bonati) se je spremenilo, saj so postali več kot samo zaželeni. Pri izbiri mineralnih vod vedno segajmo po tistih, na katerih piše naravna mineralna voda. 2.1.4.2 Čaje od nekdaj uporabljamo za odžejanje, poživilo ali zdravilo. Običajne mešanice priljubljenih planinskih čajev, ki jih pijemo pred ali med turo, so prehran-ski strokovnjaki dopolnili še z zelenim čajem (antioksidant, ki vsebuje polifenole) ter čaji iz rdečih sadežev (antioksidanti, dragoceni oligoelementi). Pozimi pa v gorah pa pijmo čaj iz ingverja ter različnih mešanic brusnic, šipka, hibiskusa, robidnic, črnega ribeza in acerole. Pri čajih je zelo pomembno, da se držimo navodil za pripravo in da vsakokrat (po)pijemo primerno tople. 2.1.4.3 Zgoščeni sadni sokovi so majhen hranilnik mineralov in vitaminov. Njihova šibka točka je način priprave oziroma pasterizacija in dodajanje konzervansov. Med bolj znane zgoščene sokove spadajo jabolčni, robidnični, mešanice z mangom ter zgoščeni sok iz rdeče grenivke ali pomaranče. V poznojesenskih dneh pa v gorah segajmo po soku iz aloe vere v mešanicah z grozdjem, črnim ribezom in brusnicami. Nekatere sokove redčimo z mineralnimi vodami (jabolčni, borovničev, malinov); s tem povečamo količino različnih mineralov. 2.1.4.4 Razredčeni sadni sokovi ali nektarji imajo približno 12-odstotni sadni delež in so jim dodani vitamini A, C in E, pa tudi F. Pri njih kaže pogledati, kako je z deležem sladkorjev. Za krajše izlete je dovolj, če je dodano nekaj sadnega sladkorja, za daljše in napornejše pa je zaželena glukoza. 2.1.4.5 Zelenjavni sokovi se niso uveljavili, a včasih v dneh z višjim UV-indeksom ali ko se obeta soparen dan, sta prav tako dobra korenčkov ali paradižnikov sok. Pomembno je, da ju zaužijemo v zgodnejših jutranjih urah, saj se učinek njunih antioksidantov pozna šele čez nekaj ur. 2.1.4.6 Pri zelo velikih naporih, v vročih poletnih dneh ali pri močnejši dehidraciji lahko uporabimo tako imenovane elektrolitske napitke. Vendar se pri vsakem posebej dobro seznamimo z uporabo ali posvetujemo z izvedencem. Kot dobro vemo, je naše telo v glavnem sestavljeno iz vode, poleg tega jo za pravilno in zdravo delovanje nenehno potrebuje. Predvsem čisto, naravno vodo. Vanjo velja pridati “naravne” elektrolite, ki jih najlaže najdemo v morski soli. Čajno žličko na 2 l vode, ki jo popijemo čez dan. Da bi dosegli čim bolj ugodna razmerja elektrolitov, se pravi največji približek njihovega razmerja v naši krvi, lahko posežemo po čisti vodi iz zelenih kokosovih orehov. če je rahlo slana, nikakor pa oslajena, občutno pripomore k hi-draciji. Druga pijača, ki lahko pomaga pri hidraciji telesa, je čisti sok iz aloe vere, v katerem ni aloina. Kot taka ima še druge dobrodejne in zaščitne učinke na celični ravni. 2.1.4.7 Po drugi strani so energijski preparati v obliki zrnc, ki jih moramo raztopiti v vodi, skupek sladkorjev, s škrobi vred. Za gore, predvsem za težavne in dolge ture, so daleč najprimernejši energijsko-elektrolitski napitki, vendar dajmo prednost naravnim mineralnim vodam in sadnim sokovom. 2.1.4.8 Druge pijače in napitki, ki poživljajo ali dajejo energijo le kratek čas, niso za v gore; strokovnjaki za športno prehrano jih odsvetujejo. Vse te pijače in napitki imajo namreč čez dalj časa stranske učinke - pripomorejo k še večji dehidraciji, poleg tega pa so tudi škodljivi za živčni sistem. 2.1.4.9 Napitki iz kakava, soje ovsa, riža so primerni za zgodnje zajtrke v visokogorju. Od napitkov z aminokislinami sta najbolj preizkušena in stoodstotno varna enemon in nutrischake (družba GNLD). S pridržkom (sladkorji) so uporabne tudi tradicionalne ovomaltine, ki jih lahko uživamo tako pred kot med zelo naporno gorsko nočno-dnevno turo. 2.1.4.10 Sveže kravje ali kozje mleko pijemo po turi, če smo med njo pili dovolj drugih pijač ali napitkov in hkrati zaužili nekaj hrane, ki je v trši obliki. Dobro je, da ni preveč bogata z (ne)topnimi vlakninami. Danes stroka pravi, da mleko telesa ne hidrira. Če ga redno pijemo v večjih količinah, sčasoma lahko povzroči zakisanost in zasluzenost. Od mlečnih napitkov je še najbolj primerna sirotka, dasi je tudi ob njej treba popiti nekaj vode. Sirotka je bogata z aminokislinami, se pravi gradniki beljakovin. Če jo zaužijemo takoj po končani turi, bo nekoliko pospešila obnavljanje pretrganih mišičnih vlaken. Hkrati, a drugo za drugim, zaužijemo še za veliko žlico žajbljevega meda ali popijemo 2 dl kakavovega mleka ali iz tube izstisnjenega kondenziranega mleka. Probiotične jogurte z manj maščob, brez sladkorja in izvlečkov iz sadja uživajmo raje v dopoldanskih urah na krajših oglednih izletih skupaj z drugo laže prebavljivo hrano. 2.1.5 Nekaj kažipotov Med kopico vprašanj o prehranjevanju sta najpomembnejši ti dve: kaj naj bi uživali v določenem trenutku in kako. ◾ Kako je s hitro (enostavni ogljikovi hidrati) in počasno energijo (sestavljeni ogljikovi hidrati)? Med velikimi napori uživamo hitro energijo. V tekoči ali trdni obliki? Če se gibljemo, če smo v akciji, je najbolje uživati energijo in elektrolite v lahko prebavljivi, tekoči obliki. ◾ Če potrebujemo nekaj trše hrane, sežemo po suhih figah ali rozinah. Pri težavah z zaprtjem ali na bolj „živčnih” turah uživajmo suhe slive, ki so bogate z vitamini skupine B (razen B12) in so močan antioksidant. Lahko prebavljiva hrana na beljakovinski osnovi so tudi kruh (kosmičev, sojin, pirin, kvinojin) ali sezamove palčke ter zelenjavni namazi na osnovi soje. ◾ Nekaj več energije in rastlinskih beljakovin dobimo iz sojinega čokoladnega deserta ali pudinga, ta je lahko probiotičen, ter iz v namazov iz leče, pire in čičerike. Ribje paštete iz lososa, tuna ali sardele, naj imajo primesi dišavnic, kot so rožmarin, timijan in origano. ◾ Pri nizkih temperaturah ali na mrzlem vetru uživajmo sezamove palčke in bučne golice, ko je vroče, pa sezamove palčke in paradižnikovo mezgo. Pri zmernih naporih pazimo, da nam ne bo primanjkovalo vlaknin, sicer pa se jih izogibajmo. ◾ Kako je z večjimi količinami vlaknin v polnozrnatih kruhih (zlasti rženem kruhu iz otrobov in kruhu iz treh žit)? Imejmo jih v nahrbtniku takrat, ko nameravamo uživati suhe klobasice, panceto, svinjski pršut, mortadelo. Zraven vedno zaužijte dva, tri stroke rožnatega česna ali nekaj šalotk. Če se hočete izogniti neljubemu vonju, posezite po njihovih (oljnatih) izvlečkih v kapsulah. ◾ Juhe delajmo iz biozelenjavnih kock, prednost naj imajo kvasovi namazi, ki so hkrati primerni za juhe in za na kruh. V juhe spadajo tanki ali votli špageti brez primesi jajc, nemastne jušne kroglice ali zlati prepečenec, katerih energetska vrednost ne presega 400 kcal/100 g. V vroči vodi jih kuhamo le 2–3 minute. ◾ Če želimo testenini spremeniti visok glikemijski indeks v nižjega, jo kuhajmo al dente („na zob”). Tako jo spremenimo v sestavljene ogljikove hidrate in se izognemo burnemu odzivu inzulina. Sicer pa raje segajmo po polnozrnatih žitih. ◾ Vedno pazimo, da v hranilih ne bo preveč živalskih maščob, belega sladkorja, kuhinjske soli, bele moke, konzervansov. Ne kupujmo trajnih pločevink, če pa že, le take z najnovejšim datumom. ◾ Hrano v koči, ki ni oskrbovana s svežo sezonsko zelenjavo, mešajmo z zelenja vo, ki smo jo prinesli iz doline: kuhano rdečo ali zeleno lečo, črnim ali rdečim fižolom, kislim zeljem, mladim grahom, sojinimi kalčki, kalčki brokolija, korenjem in bučkami, kuhanimi v sopari. ◾ Pravilno sestavljanje hranil (živil) je prvi korak na poti k zdravemu in pravilnemu prehranskemu ravnovesju. Naučiti se moramo, kako učinkovito mešati beljakovinska in škrobna živila, kako beljakovine, kako sadje in zelenjavo z beljakovinami ter kako sestavljene in enostavne ogljikove hidrate. ◾ Dobro je, če znamo vsaj približno oceniti svoje energijske potrebe na določeni turi glede na telesno težo, starost, spol, količino in čas trajanja naporov, fiziološke pogoje, vremenske razmere ter razčlenjenosti sveta, po katerem se gibljemo. ◾ Napravimo si nekakšen prehranski okvir za določeno gorsko turo: za poleti, za pozimi, za skrajne situacije pozimi in poleti, za železno rezervo - zlati pre-pečenec, biokvasov namaz, ki je primeren tudi za juhe, 150 g rozin iz črnega grozdja brez semen, elektrolitsko-energijski napitek v vrečki. ◾ Vsakokrat, ko se poleti odpravimo v gore, vsaj malo pomislimo, kaj bomo uživali takoj po koncu ture. Vprašajmo se, kako si bomo čim prej spet pravilno napolnili glikogenske zaloge in hkrati zaužili beljakovine za obnovo (sladko grozdje, belo štručko s polenovko ali kefirjem). ◾ Vsakdo bi si moral narediti preglednico, v kateri bi imel svoj seznam sestavljenih in enostavnih ogljikovih hidratov, beljakovinskih in maščobnih živil, svežega in suhega sadja, oreškov in semen, kalčkov, napitkov, prehranskih dopolnil in dodatkov - torej vsega, kar bo šlo v nahrbtnik. ◾ Organizirati si moramo znati domače zaloge za trenutek, ko se bomo odpravili v gore nepričakovano ali nenačrtovano. Imejmo premišljen seznam hranil za hiter nakup: mineralna voda, polnozrnat kruh, beljakovinsko-zelenjavni namaz z oznako bio, vrečka rozin in oreškov, marelična ali borovničeva sadna rezina. ◾ Vprašajmo se, ali poznamo poglavitne prehranske napake v gorah. To so uživanje enostavnih ogljikovih hidratov, suhomesnatih izdelkov in alkoholnih pijač ob nepravem času in na nepravem kraju. V kočah pa je hrana preveč razkuhana, v njej je preveč nasičenih maščob, včasih tudi soli. ◾ Vse knjige o prehrani, ki jih prebiramo, morajo biti napisane strokovno utemeljeno, hkrati pa razumljive vsem tistim, ki so jim namenjene. Uporabna dognanja, spoznanja in izkušnje se polagoma naučimo spremeniti v hranila in dodati v svojo gorsko prehransko košarico. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Kodele, M., Suwa - Stanojevič, M., Gliha, M. (1999): Prehrana. Ljubljana. ◾ Mlač, B. (2003): Prehrana v gorah. Ljubljana. ◾ Mlač, B. (2004): Vodnik po prehrani v gorah. 50 prehranskih košaric ter drugi nasveti in namigi. Družabnost Lili Jazbec 2.2 Izvleček: Druženja brez igranja si skoraj ni mogoče predstavljati. Igra pomeni sprostitev, druženje, učinkovito metodo učenja, sredstvo animacije in simulacije za življenje. Med igranjem se razbremenimo obveznosti in pozabimo na težave vsakdanjika. Ključne besede: igra, druženje, sprostitev, spontano učenje 2.2.1 Uvod Ljudje nismo samo družbena, ampak tudi družabna bitja. Preživljanje trenutkov na skupnih poteh ima za planinca še posebno moč. Ne bomo se le razvedrili, kratkočasili in nasmejali. Našli bomo priložnosti za učenje, za doživljanje drug drugega in za razvijanje pristnih medčloveških odnosov. Druženje je tudi dobro vzgojno sredstvo, ki močno vpliva na oblikovanje človeških odnosov. Druženja brez iger si skoraj ni mogoče predstavljati. Igra je ena najbolj spontanih metod. Zaradi svoje preprostosti nam omogoča veliko izbiro aktivnosti, ki potekajo v skupinah. Igra vnaša v skupino povezanost in razbija napetost, ki lahko nastane med udeleženci. Ne podcenjujmo pomembnosti razvedrila, saj si veliko znanja pridobimo prav v trenutku sprostitve! Čari igre so nepredvidljivost, negotovost, nepričakovani preobrati in nove izkušnje. Igra je porok za zadovoljstvo in družabnost, ti dva pa sta pogoj za skupnost. Dobro počutje in medsebojno poznavanje udeležencev izboljšuje komuniciranje, to pa ima velik pomen tudi za varnost. Varnost v gorah v najširšem pomenu besede in ne le varnost pri družabnih igrah. 2.2.2 Osnovna pravila dobrih odnosov med ljudmi Daljnega leta 1969 nas je dr. Avčin v knjigi Človek proti naravi opozarjal na čedalje pogostejšo človekovo odtujenost od narave. Danes bi lahko dodali, da se srečujemo s še eno vrsto odtujenosti - s odtujenostjo človeka od samega sebe. Glede tega smo planinci in drugi obiskovalci gora lahko mirnejši in zadovoljnejši. V trenutkih, ko nam pohaja energija in nas dušita stres in slabovoljnost, se zatekamo v zelene prostorčke in si polnimo krvni obtok z novimi močmi. Zavedajmo se te prednosti, saj nam narava dopušča, da jo spoznamo čisto od blizu. In to ni dano vsakomur. Druženje pripomore k temu, da se globlje zavedamo trenutka in sveta, ki nas obdaja, da ob stiku z naravo začutimo osebno zadovoljstvo in da drugim lahko podarimo delček sebe. Dilema: Kdo naj bi pozdravil prvi? Ali tisti, ki sestopa z vrha, ali oni, ki se šele vzpenja nanj? Dr. Kmecl je ob neki priložnosti hudomušno odgovoril: “Prvi pozdravi tisti, ki je prijaznejši.” V hribih bomo imeli za prijaznost veliko možnosti. Izkoristimo jih, razveselimo druge z nasmehom, toplo besedo, izkušnjo, jabolkom ali kako drugo obliko prijaznosti. Če bomo zgolj razmišljali o tem, kaj in kako bi kdo moral storiti, to ne bo oplemenitilo našega življenja. Zato ne predpisujmo pravil dobrih odnosov. Le ravnajmo tako, kot bi želeli, da bi se drugi vedli do nas. Ne moremo delati velikih stvari. Če pa bomo delali majhne stvari s srcem, bodo pridobile težo. 2.2.3 Aktivnosti v prostem času Ljudje želimo biti aktivni. Hočemo, da se kaj dogaja. Prepogosto pa pričakujemo od drugih, da nas bodo zabavali, organizirali igre, začeli peti in nas razvedrili. Opogumimo se, saj lahko s svojimi sposobnostmi, znanjem, darovi in veščinami pripomoremo k boljšemu počutju druščine. Šolski sistem mladino prepogosto po-siljuje z informacijami in jo sili odgovarjati na vprašanja, na katera ne želi iskati odgovorov. Ni čudno, da tak način učenja povzroča apatičnost in dolgčas. Pot na goro in z nje pa odpira in razvija naravno radovednost in zagotavlja potrebo po gibanju, sprostitvi, smehu, klepetu, učenju in še čem. Slika 2.2.1: Bodimo prijazni in pozdravimo prvi. 2.2.4 Igra Igra pomeni sprostitev, druženje, učinkovito metodo učenja, sredstvo animacije in simulacijo življenja. V igro lahko vstopamo in izstopamo, življenje pa nam tega ne omogoča. Nizozemska kulturna zgodovinarja F. J. J. Buytendijk in J. Huizing sta zapisala, da človek potrebuje kruh in igro. Kruh za rast in obstoj, igro pa za poživitev tega obstoja. Z različnimi igrami bomo dosegli aktivno sodelovanje članov, spoznavali drug drugega in se poglabljali vase. Vaje nam bodo omogočale sprostitev v skupini, enakopravno sodelovanje članov in spoznavanje skupine na izviren, neposreden in morda že nekoliko pozabljen način. Slika 2.2.2: Pot na goro je priložnost za neformalno učenje. Opazovanje udeležencev nam bo omogočalo zanimive psihološke ugotovitve. V igri se kmalu pokaže, kdo hoče zmagovati, kdo hoče voditi igro, kdo je preskromen, kdo morda preobčutljiv... Igra odkriva poteze v značaju in prav z igro lahko na te poteze tudi vplivamo. Igra namreč izravnava, brusi in vzgaja. Tomaž Akvinski je rekel: “Kdor je zares moder, mora kdaj pa kdaj sproščeno popustiti napeto struno svojega duha - prav to pa dosežemo z igrivim početjem in govorjenjem.” Igramo se lahko na travniku, v gozdu, v planinski koči, v avtobusu, med hojo, med počitkom, na planinskih taborih ali srečanjih planinske skupine. Priložnosti je veliko. Omejitev je le skrb za varnost! Zakaj se ljudje radi igramo? Igra nam omogoča veselje in prinaša zadovoljstvo. Med igranjem pozabimo na obveznosti in težave vsakdanjika. Igra povezuje generacije. V odraslih se prebudi otrok. Zmaga? Uspeh in cilj v igri ostajata negotova. Različne vrste iger omogočajo, da se kot posameznik uveljavimo, pridemo v stik z drugimi, uživamo v zmagi in se preizkušamo v porazu. 2.2.5 Izbira iger Izbiri iger je treba nameniti posebno pozornost. Ne bo vsaka igra ustrezala vsakemu posamezniku in vsaki skupini, prostorskim danostim, trenutnim razmeram in še čemu. Pomembno je, da začetne dejavnosti kar najskrbneje izberemo. Igra je dobra takrat, ko zadovolji pedagoško pričakovanje, ko ustreza trenutni potrebi skupine in ko skupini ugaja. 2.2.6 Vodja Voditelj ima zelo odgovorno nalogo in vlogo. Da bo pri vodenju in spodbujanju družabnosti uspešen, se mora poglobiti v potrebe skupine in posameznikov. Težaven je zlasti začetek. Včasih se je treba krepko potruditi, preden udeležence toliko razgibamo, da so pripravljeni sodelovati. Kako začeti? Najbolje je povabiti tiste, ki imajo igre radi. Ljudje, ki jih igre veselijo, bodo sami od sebe navdušeno sodelovali. Opozorilo: igre najprej preizkusimo v manjši skupini, morda v družinskem krogu. Pomembna je dobra priprava. Ne zgolj teoretična, ampak tudi praktična. Pogosto se namreč izkaže, da smo si igro med prebiranjem navodil predstavljali čisto drugače, kot se pokaže v praksi. Pomembno je, da zna vodja s svojim žarom, prepričljivostjo in preprostimi navodili navdušiti za novo igro. Obseg, resnost, vrednost in vsebina iger morajo biti voditelju ves čas pred očmi, saj je od tega odvisno, ali bo igra dosegla svoj namen. Kar zadeva izbiro programa, se ravnajmo po Goetheju: kdor prinese veliko, bo dal vsakomur nekaj. 2.2.7 Udeleženci Udeleženci igre se med seboj razlikujejo po teh značilnostih: a) uživači - na povabilo se takoj odzovejo, prisluhnejo navodilom in v igri uživajo; b) nevajeni igre - navodil za igro ne poslušajo zbrano ali jih ne vzamejo resno, hitro izgubijo motivacijo; c) zaviralci igre - bojijo se, da bi se osmešili, zato slabo sodelujejo. Vzroki za takšno vedenje so morda čustvena zavrtost, telesne omejitve, nesposobnost za druženje idr. Odnos do igre je odvisen tudi od starosti igralcev. Mladi med 15. in 18. letom pogosto menijo, da je igra “brez zveze”, mlajši pa se radi igrajo. Po osemnajstem letu veselje do igranja spet narašča. 2.2.8 Vrste iger in priložnosti za razvijanje družabnosti Obstaja zelo veliko opisov iger in drugih oblik razvijanja družabnosti. Tudi Slovenci imamo obširno zgodovino iger. Pobrskati bo treba po literaturi in si pripraviti svoj izbor in ga seveda skrbno dopolnjevati in opremljati z ustreznimi pripomočki, ki so za izvedbo prenekatere dejavnosti nujno potrebni. V tem priročniku ni možnosti za predstavitev večjega števila iger, ta okvirni izbor pa naj kot opomnik pomaga pri morebitni orientaciji in brskanju za ustreznim gradivom: ◾ govorne igre: pripovedovanje zgodb, rime, uganke, izštevanke, šaljiva vprašanja, šale in hudomušnice, ◾ šaljive igre in potegavščine, ◾ igre v krogu (lovljenje, gnilo jajce, rdeče češnje rada jem), ◾ igre s padalom, ◾ skrivalnice in slepe miši, ◾ meditacije v naravi, ◾ pastirske igre, ◾ doživljanje narave: hoja z zavezanimi očmi, prisluhnimo naravi, prepoznajmo svoje drevo, prisluhnimo tišini, ◾ nočni pohodi (z baterijami, baklami, evakuacija zaradi NLP, noč čarovnic), ◾ skriti prijatelj (igra, ki traja več dni), ◾ igre z žogo in baloni, ◾ igre na prostem, ◾ kvizi, ◾ psihološke igre, ◾ miselne in detektivske igre, ◾ igre z vžigalicami, ◾ igre s fotografijami in slikami, ◾ namizne igre (s kartami, kockami, fižoli idr.), ◾ tekmovanja in štafete, ◾ igre s frnikolami, orehi, kamenčki, ◾ rajalne igre (bela lilija ...), ◾ simulacijske igre, ◾ socialne igre, ◾ planinski kviz, ◾ planinski krst, ◾ lov na skriti zaklad, ◾ pantomima, ◾ animacije, bansi. 2.2.8.1 Spoznavne igre Večina vaj za prebijanje začetnega nelagodja v skupini je uporabnih na prvih srečanjih ali ko gre za ponovno snidenje po daljšem premoru. Namen vaj je, da si zapomnimo imena članov skupine, spoznavamo drug drugega ter razbijemo začetno nelagodje. Spoznavanje je prva stopnja pri graditvi skupine. Primer vaje: Člani se predstavijo z imenom in gibi Predstavimo se z imenom in temu dodamo še gib. Npr.: Blaž - dva ploska z rokami. Naslednji pove svoje ime: Milan (se prime za nos) in ponovi vsa imena od prej z gibi vred. Primer vaje: Vodja zastavi vprašanja Kaj si bil v prejšnjem življenju? Če bi bil žival, katera žival bi rad bil? Če bi bil izumitelj, kaj bi izumil? Žogico koosh (resasta žoga) podajamo drug drugemu. Kdor pride do žoge, odgovori na zastavljeno vprašanje. 2.2.8.2 Igre za energijo Te vaje bodo poskrbele za dovajanje energije. Njihov namen je predvsem s telesno aktivnostjo spremeniti razpoloženje v skupini, premagati lenobnost, utrujenost in vplivati na poživitev. Primer vaje: Lažnivec Vsi stojimo v krogu, vodja začne igro z nekim gibom. Sosed ga vpraša: “Kaj delaš?” in voditelj mu odgovori, vendar ne skladno z gibom, npr.: “Plešem!” Sosed odvrne: “Lažeš!” In sosed mora začeti plesati, njega pa zopet vpraša naslednji v vrsti: “Kaj delaš?” Tudi on dobi navodilo za gibanje in igra traja tako dolgo, da pridejo na vrsto vsi člani skupine. Šele takrat prenehajo skakati, plesati, peti itn. 2.2.8.3 Igre opazovanja Dobro opazovati je velika spretnost, ki si jo lahko pridobimo le z vajo. K opazovanju navajamo ob vsaki priložnosti. Spodbujamo z vprašanji, kot npr.: “Koliko odcepov je doslej imela naša pot? Ali je bila ženska obuta v pohodne čevlje ali superge? Kaj vse vidimo z vrha?” Podobnih vprašanj je nešteto. Pozorno opazovanje nam lahko zelo koristi. Lahko nam celo reši življenje. Navajali se bomo opazovati pot in se večkrat ozrli na prehojeno. Primer vaje: Blizu in daleč Ta igra je zelo priljubljena pri mlajših udeležencih in jo izvajamo med izletom. Vodja igre pojasnjuje: “Na današnjem izletu bomo vadili opazovanje. Kdor bo opazil kaj, česar ne vidimo ravno pogosto, naj skupino na to opozori. Kdor bo opazil in zaklical prvi, temu bomo priznali točko. Kdor bo imel največ točk, bo zmagoval.” Kdor prvi opazi npr. vrano, zavpije: “Vrana!” Če več udeležencev opozori na isto žival, rastlino, vodja presodi, kdo je bil prvi, in mu prizna točko. Točke si zapisuje in na vrhu razglasi rezultate. 2.2.8.4 Slušne igre in igre tišine Skoraj vse živali imajo sluh veliko bolj razvit kakor človek. Če bo vodja skupini postavil vprašanje, kaj sliši, prvi hip verjetno ne bo nihče slišal ničesar. Šele potem bodo postali pozorni na ropotanje, šumenje, meketanje ipd. S še daljšim, po-zornejšim poslušanjem pa bomo že lahko slišali oddaljen ropot avtomobila, žuborenje potočka, trkanje žolne ... Pozorno poslušanje bomo s podrobnimi vprašanji razvijali še naprej. Omenili smo ropot avtomobila. Zanima nas lahko vrsta prevoznega sredstva, ali gre za tovornjak ali osebni avto, v katero smer vozi, se približuje ali oddaljuje, v kolikem času nas lahko dohiti, če se giblje v našo smer, ipd. 2.2.8.5 Štafetne igre Namen štafete je ustvarjati skupnega tekmovalnega duha, ker mora vsakdo napeti svoje sile, da bo zmagala prav njegova skupina. Zaradi razvijanja pripadnosti in skupinskega duha imajo velik vzgojni pomen. 2.2.8.6 Igre z zavezanimi očmi Če si prekrijemo oči, se nehamo ukvarjati sami s seboj in naša pozornost se usmeri na svet okoli nas. Če smo oropani vida, postanemo odvisni od preostalih čutov. Tok naših misli se upočasni, ker ga je zaustavila informacija, ki nam jo posredujejo naši na novo prebujeni čuti. Primer vaje: Sprehod z zavezanimi očmi Tak sprehod je zelo preprosto izpeljati. Določimo pare, lahko so starostno mešani. Nato se igralci v paru odločijo, kdo bo šel prvi na sprehod z zavezanimi očmi. Tisti, ki nimajo preveze, vodijo svoje partnerje po zanimivi poti in skrbijo za varnost. Z njihovimi rokami se dotikajo dreves, kamnov in drugih zanimivih predmetov v okolici. 2.2.8.7 Animacije za prosti čas Med animacije za prosti čas uvrščamo številne aktivnosti, med katere spadajo tudi šaljive igre, potegavščine, pantomima, krajša besedila ob hkratnih gibih, detektivske igre, skrivalnice, igre s kartami, frnikolami, žogo, pripovedovanje zgodb, uganke in šaljiva vprašanja, izštevanke, meditacije, štafete, vlečenje vrvi, iskanje skritega prijatelja itn. Primer vaje: Miže nariši ... Igralcem zavežemo oči. Na prazne liste pred seboj morajo narisati npr. kozoroga, smreko, obraz ... Na znamenje za začetek začno risati in na dano znamenje tudi nehajo. Zmaga tisti, ki je naredil najboljšo risbo. Slika 2.2.3: Sprehod “v temi” bo s prijateljem varen in zanimiv. 2.2.8.9 Igre za doživljanje narave Vse več je otrok, ki ne vedo, kako diši gozd, kako se oglaša kukavica, kakšne barve je krava ... Tudi odrasli smo se odmaknili od narave. Pozabljamo polniti svoj spomin in svoje čute z bogastvi narave, ne pozabimo pa napolniti avtomobilskega rezervoarja. Pozabljamo na usmerjeno poslušanje, na čute, kot so vonj, tip in okus, ki zahtevajo usklajenost telesa in duha. Na obiske in raziskovanje narave se moramo dobro pripraviti že doma. Ne pozabimo vzeti s seboj drobnih rekvizitov, kot so vrvice, povečevalna stekla, noži, vrečke za shranjevanje, seznam iger ipd. Primer vaje: Srčni utrip drevesa Ali veste, da s stetoskopom lahko slišimo srčni utrip drevesa? Če bomo ta poizkus izvedli spomladi, bomo zanesljivo slišali pretok drevesnih tekočin. Izberimo drevo s tanko skorjo, ki meri v premeru najmanj petnajst centimetrov. Za primerjavo poslušajmo tudi svoj lastni srčni utrip in srčni utrip prijateljev iz skupine. Primer vaje: Mikropotep ob vrvici Mikropotep je kratek potep ob vrvici, dolgi do dva metra, ki jo napnemo okoli dreves ali zapičenih palic. Raziskovalci stezo proučujejo čepe ali leže, s prostim očesom ali povečevalnim steklom. Centimeter za centimetrom opazujejo naravna čudesa, kot so travne bilke, ki se upogibajo pod težo rosnih kapljic, pisane hrošče, prekrite s cvetnim prahom, smrekove iglice ali mravlje s tovorom, večjim od njih samih. Mali otroci imajo zelo radi majhne stvari in presenečeni bomo, kako vztrajni bodo pri opazovanju miniaturnega sveta. Če se bomo na aktivnosti dobro pripravili, to pa lahko storimo s prebiranjem gradiva in pripravo sredstev, bomo vedno imeli dovolj sledilcev, ki bodo radi Slika 22.4: Srčni utrip drevesa raziskovali in opazovali. Slika 2.2.4: Srčni utrip drevesa 2.2.8.10 Igre s padalom Pri igrah s padalom bomo razvijali sodelovanje, pripadnost in sinhronost, vse to pa je za oblikovanje in delovanje skupine izjemno pomembno. Pri izvedbi uporabimo žogice iz različnih materialov in različnih velikosti: resasto žogo, žogico iz penaste gume in žogico za tenis. Slika 2.2.5: Padalo bo prebudilo čut za skupinskega duha. 1. vaja: Žogico za tenis skušamo spraviti v mrežico na sredini. 2. vaja: Žogica kroži po obodu platna. 3. vaja: Žogica potuje po posameznih barvah (modra - modra). 4. vaja: Žogico odbijamo v zrak. 5. vaja: Menjava prostora - platno enakomerno dvigamo in spuščamo. Voditelj kliče posamezno barvo, udeleženci, ki držijo za rob imenovane barve, zamenjajo prostor v trenutku, ko je platno v zraku (kot padalo). 6. vaja: Gnilo jajce - priredba Platno držimo napeto v višini ramen. Eden izmed igralcev hodi pod platnom in izpusti žogico ali robec pred noge enega izmed soigralcev. Pozornost je treba usmeriti prav v ta del, saj je naloga tistega, ki izpušča žogico, ravno to, da žogico odvrže neopazno. Če se vrne na kraj, kjer je žogico izpustil, se vlogi igralcev zamenjata. Če je drugi igralec prestregel žogico in med tekom ujel igralca (gibanje v smeri urnega kazalca), se vlogi prav tako zamenjata. Če pa igralca ne ujame, potem nadaljuje igro prvi. Pravilo: Pod padalo ni dovoljeno nenehno pogledovati. 7. vaja: Naježimo lase - Dva ali trije prostovoljci se postavijo na sredino. Začnemo enakomerno drgniti tkanino padala ob glave. Čez nekaj časa platno dvignemo in preverimo, ali so se prostovoljcem že naježili lasje. 2.2.8.11 Planinski kviz s srečelovom – Lepo je biti planinec Večere v planinskih kočah ali ob tabornem ognju lahko popestrimo s planinskim kvizom, za katerega pripravimo podoben scenarij kot v televizijskem kvizu Lepo je biti milijonar. Vprašanja se navezujejo na planinsko tematiko in naj imajo hudomušno vsebino. Navajam nekaj primerov: 1. Razvrsti slovenske vrhove od najnižjega proti najvišjemu: Koščakov hrib Triglav Snežnik Storžič 2. Kako se imenuje izvir Save Bohinjke? Zelenci Savica Nadiža Rumenci 3. Česa ne bo nosilo na glavi dekle v pesmi “Ne bom se možila na v'soke gore"? rute klobuka uši vode 4. Kdo je uglasbil pesem “Oj, Triglav, moj dom?” Jakob Aljaž Jakob Piki Jakob Jež Jakob Gallus - Petelin Navodila in pravila kviza: 1. Na darila nalepimo številke. 2. Razdelimo vstopnice. 3. Vodja kliče posamezne številke. 4. Izžrebanec izbere vprašanje iz vrečke. 5. Odgovarja na vprašanje. 6. Žreba še fizično nalogo. 7. Opravi fizično nalogo (s pomočjo gledalcev), npr., dobi 100 počepov - teh s pomočjo občinstva ne bo težko izvesti). 8. Prevzame in pokaže nagrado občinstvu. 9. Opiše, za kaj jo bo imel ali uporabil. 10. Izžreba naslednjega tekmovalca. Predlogi za fizične naloge: 100 počepov, vplesti 30 osmic, 100 predklonov, 1-krat zapeti Na planincah itn. 2.2.8.12 Igre z menjavo prostora Primer vaje 1: Karte Udeleženci sedijo v krogu. Po vrsti jih poimenujemo z imeni kart: križ, pik, kara, srce, križ, pik ... V kupčku imejmo enako število kart vsake barve. Kupček premešamo, nato pa jih začnemo po vrsti dvigovati in glasno povemo, kaj smo izvlekli. Vsi, ki so poklicani, se lahko presedejo za en stol v desno. V nadaljevanju igre se bo izkazalo, da bo treba sesti nekomu na kolena. Zmaga tisti, ki prvi pride na svoje mesto. Primer vaje 2: Planinska miš Igralci sedijo na tleh v krogu in vsakemu določimo številko. Enemu izmed igralcev zavežemo oči in ga popeljemo v sredino kroga. Igralci zamenjajo mesta, tako da miš ne ve, kje kdo sedi. Nato miš pokliče dve številki. Igralca, ki imata klicani številki, dvigneta roko. Znotraj kroga morata zamenjati mesti. Miš ju skuša ujeti. Če katerega ujame, zamenjata vlogi, če pa se igralcema posreči zamenjati mesti, vodja igre zakliče: “Končano!” Miš mora klicati nove številke in igra se nadaljuje. Primer vaje 3: Slepi dirigent Igralci stoje v krogu. Tisti, ki je sredi kroga, ima zavezane oči, v rokah pa drži kratko palico. Na znamenje dirigenta začno igralci peti neko pesem. Najprej se premikajo v eno smer, nato v drugo. Ko dirigent dvigne palico, se ustavijo in utihnejo. Dirigent na nekoga pokaže. Tisti, ki ga pokaže, mora sam peti naprej. Glas seveda lahko spremeni. Na novo znamenje dirigenta pevec utihne, slepi dirigent pa mora uganiti, kdo je pel. Če ugane, igralec zamenja dirigenta, sicer dirigent nadaljuje igro. 2.2.8.13 Igre z žogami Primer vaje: Podajanje žoge s cediloma Potrebujemo dve cedili in resasto žogo. Igralca podajata žogico drug drugemu. Z majhnimi cedili je lahko metati, a težko ujeti. Z velikimi cedili je ravno nasprotno. 2.2.8.14 Pantomima Pri pantonimah se izražamo z gibi in položaji telesa. Po navadi so zelo zabavne in ob njih čas hitro mine. Primer vaje: Kipar in plastelin Potrebujemo dva igralca - prvi naj bo kipar, drugi plastelin. Kipar ima nalogo, da naredi kip, in sicer tako, da preoblikuje drugega udeleženca. Ta naj bi predstavljal želeno situacijo (dogodek, predmet, čustvo). Preostali udeleženci ugibajo, kaj kip predstavlja. 2.2.8.15 Bansi in animacije Bansi so pesmi, ki jih spremljajo nazorni in pogosto šaljivi gibi. Animacije so krajša besedila, ki jih spremljajo gibi in obrazna mimika. Priporočam ogled videokaset Bansi I. in II., ki jih je izdala Založbi Salve v Ljubljani. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Bezovšek, N., Bratina, M., Čipić Rehar, M., Mihelič, Z., Peršolja, A., Ponebšek, R., Rotovnik, B. (2002): Planinski tabori. Ljubljana. ◾ Pinosa, R. (1994): Igrajmo se. Ljubljana. ◾ Lešnjak, P. (1981): Igre. Ljubljana. 3.1 Prva pomoč 3.2 Eva Pogačar in Peter Najdenov Prva pomoč Eva Pogačar in Peter Najdenov 3.1 Izvleček: Avtorja v poglavju opisujeta osnovni pristop k poškodovanemu ali obolelemu v gorah. Poudarek je na prepoznavanju nekaterih nujnih primerov, ki lahko pomenijo hudo grožnjo za zdravje in življenje. Obravnavata postopke prve pomoči, ki jih izvajamo na kraju nesreče. Ključne besede: Prva pomoč, bolezen, poškodba, varnost, preprečevanje, transport 3.1.1 Uvod Prva pomoč so ukrepi, ki jih izvedemo pri poškodovanem ali obolelem (v nadaljevanju: ponesrečencu) pred prihodom medicinsko usposobljenih strokovnjakov. Zgodi se, da moramo dati prvo pomoč sami sebi, svojim sorodnikom, prijateljem, znancem ali pa naključno navzočim. Te situacije so vedno stresne in nepričakovane, a hkrati nekako vedno enake. Zato preprostih receptov ni. Edino vodilo, ki ga ne smemo nikoli obiti, je, da moramo ravnati tako, da ponesrečencu ne škodimo. To pomeni, da pazimo na varnost (svojo lastno in tistega, ki ga rešujemo) in da s svojimi ukrepi ponesrečencu ne poslabšamo zdravja. Za vsako bolezen in poškodbo obstaja preprosto zdravilo: da se ji izognemo oz. da jo preprečimo. To dosežemo s treznim premislekom o svoji psihofizični pripravljenosti, težavnosti ture, vremenski napovedi, opremi, ki jo imamo na voljo, in ne nazadnje o svojem zdravju. Ko seštejemo vse pozitivne in negativne kazalce, lahko ocenimo stopnjo tveganja, v katero se spuščamo. Če imamo kakšno bolezen, zaradi katere redno jemljemo zdravila, jih nikakor ne smemo pozabiti doma. Hoja v gore je napor in obremenitev, zato lahko opustitev zdravljenja povzroči poslabšanje ali celo kritičen položaj. Pametno se je pri svojem zdravniku pozanimati o vsem glede svoje bolezni, nevarnosti in omejitev. V skupini se lahko srečamo z najrazličnejšimi bolniki. Nekateri svoje težave radi razkrijejo, drugi pa o njih raje molčijo. Za vso skupino je dobro, da so hujše težave posameznikov znane vsaj vodniku, saj se lahko le tako ustrezno in pravočasno odzove. Ko naletimo na koga, ki potrebuje našo pomoč, je zelo pomembno, da ohranimo trezno glavo, na hitro presodimo, kako huda je nesreča, ocenimo morebitno tveganje za ponesrečenca in zase ter čim hitreje ukrepamo. S svojim ravnanjem skušamo ohraniti življenje oz. ublažiti posledice poškodbe ali bolezni in poskrbeti za strokovno pomoč. Ustrezna in hitra prva pomoč je pomemben člen v verigi preživetja. Še tako visoko specializirana poznejša pomoč ne more nadomestiti ukrepov, ki jih lahko izvedemo že na kraju dogodka. Zato nikakor ne smemo stati ob strani in čakati. 3.1.2 Pristop k ponesrečencu, obolelemu Varnost: Ko smo poskrbeli za varnost, hitro preglejmo ponesrečenca. Nujni primeri: Najpomembnejše je, da ugotovimo, ali so potrebni takojšnji ukrepi za ohranjanje življenja in ali gre za hude, smrtno nevarne poškodbe oziroma bolezni. Zato najprej ocenimo stanje njegove zavesti, dihanje in krvni obtok in poiščemo morebitne hude krvavitve. Če ugotovimo, da je življenje ogroženo, takoj ukrepamo in nato pokličemo pomoč - telefonsko številko 112 (lahko tudi po radijski zvezi GRZS, prek obveščevalnih točk, sistema SAPOGO ali službe NMP - nujna medicinska pomoč). Natančnega pregleda se lotimo šele po stabilizaciji osnovnih življenjskih funkcij. Pogovor: Če smo pri hitrem pregledu izključili smotrno ogroženost, se lotimo natančnejšega pogovora s ponesrečencem in pričami dogodka ter pregleda, da ugotovimo znake in simptome, na podlagi katerih lahko postavimo diagnozo in ustrezno ukrepamo. Ponesrečencu se predstavimo in se z njim natančno pogovorimo o tem, kdaj in kako je nastala poškodba. Skušamo ugotoviti mehanizem poškodbe, smer in moč sile, ki je delovala na telo. Vprašamo, kako se je bolezen začela in nadaljevala. Pozanimamo se tudi o prejšnjih boleznih, zdravilih, ki jih jemlje, in alergijah. Ugotovimo identiteto, starost in naslov ponesrečenca. Če je le mogoče, si vse podatke zapišemo. Okoliščine: Ogledamo si tudi okoliščine dogodka. Če je ponesrečenec brez zavesti, mu pregledamo žepe in torbe - iščemo zdravila, inhalatorje, injekcije, napotnice - vse, kar nas lahko opozori na nekatere bolezni - sladkorno, epilepsijo, hemofilijo ... Pri sumu, da gre za zastrupitev, moramo biti pozorni na embalažo in ostanke strupov. Simptomi in znaki: Nato se lotimo ugotavljanja simptomov in znakov. Koliko uspešni bomo pri tem, je odvisno od stanja zavesti in splošnega stanja ponesrečenca ter našega znanja in izkušenosti. Simptomi so občutki, ki nam jih ponesrečenec opiše. Na primer: bolečina, slabost, vrtoglavica, omotica, izguba spomina, izguba občutkov, tesnoba, slabotnost, žeja. Znaki pa so spremembe stanja ponesrečenca, ki jih lahko preiskovalec vidi, čuti, sliši ali voha. Znaki so npr.: moč in hitrost srčnega utripa, globina in frekvenca dihanja, deformacije, škrtanje kosti, otekline, podplutbe, spremenjena barva kože. Pregled: Pri pregledu moramo biti natančni in nežni. Še posebno nežno pretipamo poškodovane in boleče predele. Ponesrečencu povemo, kaj nameravamo storiti. Skušamo ga čim manj premikati. Pregled začnemo pri glavi in nadaljujemo navzdol proti nogam. Če mu moramo odstraniti oblačila (za ugotavljanje poškodbe in oskrbo), storimo to čim bolj diskretno. Le v skrajni sili obleko razparamo ali razrežemo. Pri slačenju puloverja npr. izvlečemo najprej nepoškodovano roko, nato ga potegnemo čez glavo in šele nazadnje potegnemo rokav s poškodovane roke, ki jo medtem podpiramo. Čelado snamemo le, če je nujno potrebno. Najbolje je, da si jo sname sam. Če si je ne more sneti, sta za to potrebna vsaj dva; eden mora namreč ves čas podpirati glavo in vrat. Zaščita: Ko oskrbimo vse potrebno, moramo ponesrečenca zavarovati pred mrazom, vetrom, dežjem, včasih celo pred soncem. Dokončna oskrba: Ponesrečenca moramo spodbujati, miriti, poslušati in vseskozi nadzirati. Glede na njegovo stanje izberemo eno izmed treh možnosti: 1. lahko pokličemo zdravnika ali reševalce ter jih prosimo za nasvet, 2. ponesrečenca lahko v spremstvu pustimo domov, 3. ocenimo, da nujno potrebuje zdravniško oskrbo; takrat pokličemo pomoč in ostanemo pri njem do prihoda reševalcev. 3.1.3 Ugotavljanje smrti Smrt v pravem pomenu besede pomeni prenehanje življenja oz. dokončno, nepovratno prenehanje življenjskih funkcij ter odmiranje celic in organov. Srečujemo se tudi s pojmi navidezna smrt, klinična smrt, biološka smrt in možganska smrt. Navidezna smrt je stanje, ko je dihanje in delovanje srca tako neznatno, da ga s svojimi čutili ne moremo več zaznati. Gre za globoko nezavest bolnika. Pri njem se pojavijo celo nekateri znaki, značilni za mrliča: bleda, hladna koža, ohlapni udi, razširjeni in neodzivni zenici. O klinični smrti govorimo, ko delovanje dihanja in srca popolnoma preneha. Težko jo je razlikovati od navidezne smrti, saj je tudi pri tej težko zaznati minimalno aktivnost srca in dihanja. Nujno je, da v obeh primerih brez odlašanja začnemo izvajati ukrepe oživljanja, ki lahko klinično mrtvega obudijo v življenje, saj že nekajminutni zastoj srca in dihanja povzroči nepopravljivo okvaro možganov. Biološka smrt pa je dokončna smrt, pri kateri tudi oživljanje ne pomaga. Možganska smrt nastane pri hudih okvarah možganov, ko srce še vedno deluje, možgani pa ne več. Ugotavljanje možganske smrti je zahtevno in dolgotrajno; poteka po natančno predpisanem postopku, ki se izvaja le v bolnišnicah. Edini zanesljiv znak smrti je gnitje. Drugi znaki smrti so še: mrliške lise, mrliška okorelost, odsotnost refleksov, ohlajanje trupla. Te znake je lahko zamenjati s spremembami pri nekaterih stanjih še živega ponesrečenca, kot so hud šok, dušenje, podhladitev ... Zato se držimo načela, da kljub mrliškemu videzu ponesrečenca ter odsotnosti dihanja in krvnega obtoka vedno takoj začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja. Izjema so le poškodbe, nezdružljive z življenjem (dekapitacija, tj. obglavljenje, možgani na tleh ... ) 3.1.4 Oživljanje Vse bolj očitno postaja, kako zelo pomembna je pomoč očividcev. Če ne naredijo nič, je največkrat vsaka nadaljnja pomoč prepozna. Če prepoznajo srčni zastoj in izvajajo TPO, kupijo bolniku čas. Če izvedejo tudi defribilacijo s pomočjo polavtomatskega defribilatorja, mu lahko s tem kupijo celo življenje. Oživljanje je zaporedje postopkov, ki jih izvajamo pri ponesrečencu, ki je nezavesten, ne diha oz. ne diha normalno in se ne premika. S temeljnimi postopki oživljanja (TPO) zagotavljamo zadovoljivo nasičenost krvi s kisikom in zadovoljivo cirkulacijo, predvsem skozi možgane in srce. S tem podaljšamo čas, ko se lahko še omogoči kakovostno preživetje. Za preživetje je potrebna učinkovita veriga preživetja (veriga ukrepov), s katerimi: 1. pravočasno prepoznamo oz. preprečimo zastoj srca, 2. premostimo izpad krvnega obtoka in preprečimo kritično pomanjkanje kisika v možganih in srcu - s TPO pridobimo čas, 3. poženemo srce 4. izboljšamo kakovost življenja. Vsi členi verige so enako pomembni, saj brez nepretrganega zaporedja vseh ukrepov kakovostno preživetje bolnika ni mogoče. Temeljni postopki oživljanja (TPO) obsegajo: ◾ prepoznavo stanj, ki lahko privedejo do nenadne smrti ◾ oceno zavesti, dihanja, krvnega obtoka ◾ klic na številko 112 ◾ izvajanje zunanje masaže srca ◾ sprostitev dihalnih poti ◾ izvajanje umetnega dihanja ◾ uporabo polavtomatskega defibrilatorja ◾ ukrepanje v primeru zapore dihalne poti s tujkom ◾ obvladanje položaja za nezavestnega ◾ obvladanje nadzora življenjskih funkcij Uporaba polavtomatskega defibrilatorja je z vse večjo dostopnostjo teh aparatov zaradi nameščanja na javnih prostorih prešla iz obsega dodatnih postopkov oživljanja (ki jih izvajajo medicinsko usposobljeni strokovnjaki) med temeljne postopke oživljanja, ki jih izvajajo laiki. Za uporabo tega aparata potrebujemo le nekaj dodatnega znanja; v veliko pomoč je lahko ustrezno izobražen dispečer, ki ga pokličemo na: 112 in nas po telefonu vodi skozi postopke oživljanja. Dispečer nam lahko pomaga tudi pri odločitvi, ali naj oživljamo ali ne. Pokazalo se je, da so dispečer, očividec (ki izvaja TPO) in pravočasna avtomatska defibrilacija ključni dejavniki, ki izboljšajo preživetje po zunajbolnišničnem srčnem zastoju. Čeprav lahko o preživetju ponesrečenca odloča prav to, kako hitro so bili izvedeni ukrepi prve pomoči, ne smemo pozabiti na varnost tudi v teh dramatičnih situacijah. Nevarnost lahko grozi zaradi samega reševanja ali okolice (električni tok, promet, plin ...). Vsekakor se je moramo zavedati in se ji čim bolj izogniti. Oživljamo vedno na kraju dogodka (izjema je prenos zaradi nevarnosti); ponesrečenec leži na hrbtu. 3.1.4.1 Stanje zavesti (odzivnost) Stanje zavesti preverimo tako, da ponesrečenca nežno stresemo za ramena in ga glasno vprašamo: "Je z vami vse v redu?" Če ponesrečenec odgovori, ga ne premikajmo, temveč mu skušajmo pomagati oz. pokličemo pomoč in nadzorujemo njegovo stanje do prihoda pomoči. Če ponesrečenec na naše klice ne odgovori, ga obrnimo na hrbet in mu sprostimo dihalne poti ter preverimo dihanje. Če diha normalno, vendar je neodziven, ga namestimo v položaj za nezavestnega. Najprej mu odstranimo očala in vse trde predmete iz žepov (nevarnost preležanin!) (slika 3.1.1). Odročimo bližnjo roko, upognjeno v komolcu, z dlanjo obrnjeno navzgor, ter ga obrnimo k sebi v položaj za nezavestnega. Zgornja noga naj bo pokrčena pravokotno v kolku in kolenu, dlan zgornje roke pod licem, glava potisnjena nekoliko nazaj, obraz obrnjen nekoliko proti tlom, da ostane dihalna pot prosta (slika 3.1.2). Slika 3.1.1: Položaj za nezavestnega 1 Ko je nezavestni v pravilnem položaju, ga moramo nenehno nadzorovati in preverjati dihanje (slika 3.1.3). Pošljimo koga po pomoč ali jo pokličimo (tel. 112). Slika 3.1.2: Položaj za nezavestnega 2 Slika 3.1.3: Položaj za nezavestnega 3 3.1.4.2 Sprostitev dihalnih poti izvedemo, preden ugotavljamo, ali ponesrečenec diha, saj so lahko ravno neprehodne dihalne poti vzrok, da nezavestni ne diha. Dihalne poti lahko sprostimo na več načinov: ◾ Glavo nagnemo nazaj in mu dvignemo brado (slika 3.1.4). Ta manever je osnovni, najučinkovitejši in najpreprostejši način sprostitve dihalnih poti. Lahko pa je škodljiv, če ima nezavestni poškodovan vratni del hrbtenice. Kadar sumimo, da gre za to (tako je pri skoraj vseh nezavestnih zaradi poškodbe), se mu po možnosti izognimo. ◾ Odstranimo ponesrečencu tujke iz ust. Ta postopek izvedemo le, če jih vidimo (npr. hrano, zob, protezo, kri ...). Pri tem pazimo, da mu s prstom ne gremo pregloboko v žrelo, saj lahko s tem sprožimo refleks bruhanja in zadušitev nezavestnega z njegovimi lastnimi izbljuvki. ◾ Dvig spodnje čeljusti s trojnim prijemom brez nagibanja glave nazaj je najprimernejši manever pri poškodovancih. Slika 3.1.4: Sprostitev dihalnih poti Slika 3.1.5: Preverjanje dihanja Planinska šola 3.1.4.3 Preverjanje dihanja izvedemo tako, da se, medtem ko držimo dihala nezavestnega sproščena, z ušesom nagnemo nad njegova usta in ◾ opazujemo dvigovanje prsnega koša, ◾ poslušamo šum dihanja nad usti, ◾ skušamo čutiti gibanje zraka pri morebitnem izdihu. Opazujmo do 10 sekund; da se odločimo, ali je dihanje normalno. Če ponesrečenec diha normalno, ga obrnimo v položaj za nezavestnega. Če dihanja ne zaznamo ali pa je nenormalno - agonalno (občasni, neredni, posamezni vdihi), zavpijemo: "Na pomoč!", eden izmed očividcev takoj pokliče pomoč (tel. 112) oz. jo pokličimo sami, če drugih ni (seveda če smo v urbanem okolju, v katerem je hitra pomoč reševalcev dosegljiva). Na telefonu izberemo prostoročno telefoniranje, ker si s tem olajšamo komunikacijo z dispečerjem. Če smo v dvomih, ali ponesrečeni diha ali ne, ravnajmo, kot da NE diha, in se pripravimo na oživljanje. Hkrati pošljimo koga po najbližji polavtomatski defibrilator. Takoj po klicu se lotimo oživljanja. Začnimo z zunanjo masažo srca (slika 3.1.15). 3.1.4.4 Zunanja masaža srca Masiramo na tleh. Bolnik leži na hrbtu, pokleknemo ob strani prsnega koša. Peto dlani ene roke položimo vzdolžno s prsnico na sredi prsnega koša (spodnja polovica prsnice) (sliki 3.1.6 in 3.1.7). Nanjo položimo peto dlani druge roke in sklenemo (prepletemo) prste obeh rok. Z iztegnjenima komolcema močno pritiskamo navpično navzdol na prsnico, da se ta ugrezne vsaj 5 cm globoko (ne več kot 6 cm) Prepričati se moramo, da ne stiskamo zgornjega dela trebuha ali končnega dela prsnice (slika 3.1.8). Stis naj traja enako dolgo kot popustitev. Popustiti moramo toliko, da se prsni koš vrne v izhodiščni položaj, vendar rok ne odmikamo s površine prsnega koša. Masiramo s frekvenco vsaj 100 stisov na minuto (ne več kot 120). Naredimo 30 stisov, nato damo dva umetna vpiha, če smo usposobljeni in zmožni, sicer izvajamo samo neprekinjeno zunanjo masažo srca s frekvenco 100–120 na minuto. Slika 3.1.6: Poiščemo sredino prsnega koša. Slika 3.1.7: Peto ene roke položimo na sredino prsnega koša. Slika 3.1.8: Zunanja masaža srca Slika 3.1.9: Umetno dihanje 1 3.1.4.5 Umetno dihanje Umetno dihanje dajemo tako, da nezavestnemu odpremo dihalno pot - nagnemo glavo nazaj in dvignemo brado. S palcem in kazalcem roke, ki smo jo položili na čelo, zatisnemo nosnici, s prsti druge roke pa dvignemo brado (slika 3.1.9) in odpremo usta. Naredimo normalno globok vdih (slika 3.1.10), položimo svoje ustnice okrog ust ponesrečenca, tako da zagotovimo popolno tesnjenje, eno sekundo enakomerno vpihujemo vanje in opazujemo prsni koš (slika 3.1.11). Vpihnemo toliko, da se prsni koš dvigne (to je učinkovit umetni vdih). Po vpihu odmaknemo usta od njegovih, glavo mu držimo v enakem položaju in opazujemo spuščanje prsnega koša - počakamo na izdih. Medtem znova normalno vdihnemo in takoj ponovimo vpih. Nato nemudoma prestavimo roki na prsni koš in nadaljujemo z zunanjo masažo srca. Za vpiha smemo porabiti največ 10 sekund. Če z umetnim dihanjem kljub popravkom položaja glave in drugim poskusom sprostitve dihalnih poti nismo bili uspešni, nemudoma nadaljujmo z zunanjo masažo srca in ne izgubljajmo časa z nadaljnjimi poskusi prediha-vanja. Slika 3.1.10: Umetno dihanje 2 Slika 3.1.11: Umetno dihanje 3 Za umetno dihanje lahko uporabimo tudi žepno obrazno masko - v tem primeru se za umetno dihanje postavimo za glavo bolnika. 3.1.4.6 Oživljanje - TPO Po dveh vpihih nadaljujemo zunanjo masažo srca izmenično z umetnim dihanjem, in sicer v razmerju 30 stisov - 2 vpiha. Oživljanje v celoti izvaja en reševalec. Če je na voljo dovolj ljudi, se naj pri izvajanju oživljanja izmenjujejo vsaki dve minuti. Po dveh minutah namreč zadovoljivost oživljanja zaradi utrujenosti močno upade. Pri menjavah moramo biti hitri, da z njimi ne pretrgamo oživljanja, saj vsaka prekinitev močno poslabša možnosti za preživetje bolnika. Med oživljanjem preverimo dihanje oz. zavest le, če bi se bolnik začel očitno zbujati (premikanje, prebujanje, odpiranje oči in normalno dihanje). Sicer oživljanje izvajamo nepretrgano do prihoda NMP oz. dokler se ne izčrpamo. 3.1.4.7. Uporaba polavtomatskega defibrilatorja (AED) Takoj ko je na voljo AED, ga odpremo/vklopimo (slika 3.1.11a) in prilepimo samolepilni elektrodi na kožo prsnega koša. Eno nalepimo na bolnikovo desno stran prsnega koša - pod desno ključnico ob desnem robu prsnice, drugo pa na spodnjo levo stran bolnikovega prsnega koša, čim bolj zadaj (v pazdušni liniji) (slika 3.1.11c). Če je več reševalcev, med nameščanjem elektrod ne prekinjamo TPO. Nato sledimo navodilom, ki nam jih daje AED. ◾ Med analiziranjem ritma ne izvajamo TPO. ◾ Med polnjenjem aparata lahko izvajamo TPO. ◾ Če, je aparat ugotovil, da je potrebna defibrilacija, in ko se je aparat napolnil, se odmaknemo (toliko, da se ne dotikamo bolnika) in poskrbimo, da se odmaknejo tudi vsi drugi ter pritisnemo rdeči utripajoči gumb - defibriliramo. (slika 3.1.11b) ◾ Takoj po defibrilaciji nadaljujemo s TPO, dokler bolnik ne začne normalno dihati in se premikati oz. dokler nas aparat ponovno ne opozori, da analizira ritem. ◾ To nadaljujemo vse do prihoda NMP.. Slika 3.1.11a: Vklop defibrilatorja Slika 3.1.11b: Pritisnemo utripajoči rdeči gumb - defibrilacija Slika 3.1.11c: Namestitev elektrod 3.1.4.8 Oživljanje samo z zunanjo masažo srca (brez umetnega dihanja) Če umetnega dihanja iz objektivnih (obsežne poškodbe obraza, strupi, nezavestnemu ne moremo odpreti ust ...) ali subjektivnih razlogov (HIV, izbljuvki ...) nismo sposobni dajati ali pa zanj nismo usposobljeni, lahko oživljamo samo z nepretrgano zunanjo masažo srca s frekvenco 100/min. (ne več kot 120/min.). Tudi tako oživljanje je boljše kot nobeno. Uspešno je predvsem takrat, kadar gre za nekaj začetnih minut po zastoju srca. Če pa gre v izhodišču za zastoj dihanja in je zastoj srca le posledica tega, je oživljanje brez umetnega dihanja praviloma manj uspešno. 3.1.4.9 Nekoliko drugače oživljamo otroke To pomeni vse tiste, ki so videti kot otroci (do pubertete). ◾ Otroke lahko oživljamo po algoritmu/pravilih za odrasle - z majhnimi popravki. ◾ Ko ugotovimo, da nezavestni otrok ne diha, začnemo oživljanje s petimi umetnimi vpihi; nato preverimo življenjske znake - dihanje, premikanje). ◾ Če jih ni, nadaljujemo z zunanjo masažo srca in umetnim dihanjem v razmerju 15 : 2 (lahko uporabimo tudi shemo za odrasle in oživljamo v razmerju 30 : 2). ◾ Zunanjo masažo izvajamo na sredini prsnega koša, na spodnji polovici prsnice, z dvema rokama (večji otrok), eno roko (majhen otrok) ali dvema prstoma (dojenček) - odvisno od velikosti otroka - tako, da se prsni koš otroka ugrezne za 1/3 (4 cm pri dojenčkih in 5 cm pri drugih otrocih). ◾ Če smo sami, oživljamo 1 minuto (začetni vpihi + 3 ciklusi - pri razmeju 30 : 2) in šele nato pokličemo pomoč (tel. 112). ◾ Če nas je več, naj eden oživlja, drugi pa nemudoma pokliče pomoč. ◾ Zunanja masaža brez izvajanja umetnega dihanja pri otrocih je manj priporočiljiva, saj so izhodi slabši, a je vseeno tudi to boljše kot nič. Če se torej vpihov ne znamo ali upamo lotiti, vsaj masirajmo! 3.1.4.10 Oživljanje odraslega po shemi za oživljanje otrok Izjemoma tudi odrasle oživljamo po shemi za oživljanje otrok. Tako oživljamo le utopljence in zasute v snežnem plazu. V teh primerih začetno dogajanje privede do zastoja dihanja, posledica tega pa je odpoved srca (zaradi pomanjkanja kisika). Ob upoštevanju varnostnih ukrepov začnemo v teh primerih oživljanje s petimi umetnimi vpihi, nadaljujemo s ciklusi 30 masaž : 2 vpiha (1 minuto), nato pokličemo pomoč (tel. 112) in nadaljujemo s TPO 30 : 2 do prihoda NMP. 3.1.4.11 Kdaj lahko prenehamo oživljati ponesrečenca? ◾ Ko oživljanje prevzame reševalna služba (NMP). ◾ Ko opazimo pri njem očitne znake življenja (začne se premikati, odpre oči in normalno zadiha). ◾ Ko smo tako izčrpani, da ne zmoremo več. 3.1.4.12 Podhlajeni Podhlajenega oživljamo prav tako kot nepodhlajenega, edina izjema je ocenjevanje življenjskih funkcij, za katero si vzamemo več časa (do 60 sekund). Shema 3-1-1: Osnovno zaporedje temeljnih postopkov oživljanja Shema 3-1-2: Zaporedje temeljnih postopkov oživljanja pri otrocih 3.1.5 Tujek v dihalih Če tujek ne povzroča popolne zapore dihalnih poti, ga bolnik po navadi sam izkašlja in ne potrebuje pomoči. Če pa povzroči popolno zaporo, se bolnik lahko zaduši. V vsakem primeru moramo takoj ustrezno ukrepati. Kako bomo ravnali, je odvisno od stanja zavesti bolnika. Najpogosteje pride do zapore s tujkom med hranjenjem ali pitjem. 3.1.5.1 Tujek v dihalih pri zavestnem bolniku Če je zapora blaga, bolnika spodbujamo, naj kašlja, in nadziramo, ali je kašelj še učinkovit, ali je morda tujek izkašljal; opazujemo dihanje. Če bolniku tujek popolnoma zapira dihalno pot in postaja izčrpan oziroma modrikast, mu najprej odstranimo iz ust zobno protezo, slino, kri, sluz; stopimo k njemu ob stran in nekoliko zadaj, ga močno nagnemo naprej, ga z eno roko podpremo pod prsnim košem, z drugo pa ga do petkrat "udarimo" po hrbtu med lopaticama (slika 3.1.12). Prenehamo takoj, ko tujek odstranimo. Slika 3.1.12: Udarci med lopaticama Slika 3.1.13: Heimlichov prijem oz. stisi trebuha Če s tem postopkom ne uspemo, stopimo za bolnika in izvedemo Heimlichov prijem oz. sunke (stise) v zgornji del trebuha (slika 3.1.13). Naprej nagnjenega bolnika objamemo čez zgornji del trebuha, položimo stisnjeno pest ene roke med žličko in popek in jo primemo z drugo roko. Nato močno sunemo k sebi oz. nazaj in navzgor glede na bolnika. Tujek bi se s tem manevrom moral premakniti in izpasti iz ust. Če se bolnik še vedno duši, je treba znova pogledati usta in odstraniti tujek (morda smo ga toliko premaknili, da ga lahko dosežemo z roko). V nasprotnem primeru bolniku izmenično dajemo pet udarcev med lopatici in 5-krat Heimlichov prijem. 3.1.5.2 Tujek v dihalih pri nezavestnem bolniku Če bolnik izgubi zavest, opustimo prej navedene manevre, ga položimo na tla, tekoj pokličemo NMP in preidemo k standardnemu zaporedju temeljnih postopkov oživljanja. Mišice okoli grla namreč ob izgubi zavesti postanejo ohlapne, zato je dajanje umetnega dihanja lahko uspešno, čeprav bolnik prej ni mogel dihati zaradi popolne zapore dihal. Začnemo s 30 masažami in nato 2 vpiha. Če opazimo v ustih tujek, ga odstranimo, in nadaljujemo z umetnim dihanjem ter zunanjo masažo srca (v razmerju 30 : 20), dokler se bolnik ne ovede in diha normalno oz. do prihoda NMP. Pozor: pri dojenčkih oz. otrocih, mlajših od enega leta, in nosečnicah namesto stisov (sunkov) trebuha stisnemo na prsnico na mestu zunanje masaže srca (dojenček) oz. spodnji del prsnega koša (nosečnica) zaradi velike nevarnosti poškodbe trebušnih organov, maternice oz. ploda! Stisi in pritiski na prsni koš ali trebuh lahko povzročijo resne notranje poškodbe, zato morajo biti naknadno pregledane vse osebe, pri katerih so bili uporabljeni ti postopki. Napotimo jih k zdravniku. Zdravniški pregled potrebujejo tudi vsi, ki imajo težave s požiranjem ali občutek, da imajo v grlu predmet. Shema 3.1.3 : Ravnanje pri zapori dihal s tujkom 3.1.6 Šok Šok v medicini pomeni odpoved krvnega obtoka, ki povzroči pomanjkanje hranil in kisika v organih. Če to predolgo traja, lahko sledi odpoved organov in celo smrt. Kadar je poškodovanec močno prestrašen ali vznemirjen, je v stresu in ne v šoku! Vzrokov za nastanek šoka je lahko več vrst. Najbolj poznana oblika je izguba krvi ali tekočine (krvavitev, izsušitev ...), lahko odpove srce (srčni infarkt, motnja ritma), lahko se preveč razširijo male žile (zaradi anafilaktične - alergične - reakcije, zastrupitve ...), lahko pa je moten tok krvi (pljučna embolija, pnevmotoraks ...). Šok je zelo težko klinično stanje. Ponesrečenec je videti zelo bolan ali hudo poškodovan. Že na prvi pogled so lahko vidne večje krvavitve ali opekline, lahko lovi sapo in toži nad bolečinami v prsih, lahko ima težave z dihanjem. Šokirani je prizadet, apatičen, njegov utrip je hiter in šibak, diha pospešeno in plitvo, ima bledo, modrikasto kožo in ga obliva hladen znoj; pri anafilaktičnem šoku ima lahko tudi rdeče madeže in izpuščaje po telesu. Tudi nastanku šoka se delno lahko izognemo ali ga preprečimo: vsak, ki je preobčutljiv na pik, naj s seboj obvezno nosi tablete za samopomoč; srčni bolniki naj dobro pretehtajo razmere in svojo kondicijo ter izberejo ustrezno turo; v vročih dneh še posebno pazimo na zadosten vnos tekočin. Ko pa se šok že razvije, pomaga le hitra strokovna pomoč. Najboljša pomoč pri šokiranem je zdravljenje osnovne težave, če je to mogoče. Poškodovanemu zaustavimo krvavitev, pri anafilaktičnem šoku ponesrečencu pomagamo vzeti zdravila. Ponesrečenemu ne ponujamo svojih zdravil. Pomagamu mu vzeti le zdravila, ki jih sam pozna oz. jih je že jemal in jih ima s sabo. Osnovna ukrepa na terenu sta položaj z dvignjenimi nogami (ponesrečenec leži na hrbtu in ima noge podložene v višini 30–40 cm) (slika 3.1.14) in hiter transport. V primeru šoka zaradi odpovedi srca pa je obvezen polsedeči položaj. Šokiranemu ne dajemo piti, lahko pa mu močimo usta. Ves čas ga spodbujamo in ga zavarujemo pred nadaljnjo izgubo toplote - pokrijemo ga, ne izvajajmo pa aktivnega ogrevanja. Bolnik naj ne je in ne kadi. Preprečimo mu tudi premikanje; naj raje počiva. Če se stanje slabša in ponesrečenec izgubi zavest, ga obrnemo v stabilni bočni položaj. Slika 3.1.14: Položaj za šokiranega 3.1.7 Krvavitev Krvavitev je iztekanje krvi iz žil ali srca. Nastane zaradi poškodbe žil, tkiv ali organov. Krvavitve lahko delimo glede na izvor, vzrok, mesto ali obsežnost. Glede na izvor je krvavitev lahko: ◾ iz srca ◾ iz arterije (žile odvodnice) - kri je svetlo rdeča, vidno je pulziranje ◾ iz vene (žile dovodnice) - kri je temna, ne pulzira ◾ iz kapilar-primer odrgnine, drobno pikčaste krvavitve ◾ mešana krvavitev - najpogostejša Glede na vzrok je krvavitev lahko: ◾ zaradi poškodbe ◾ fiziološka - normalna (menstruacija) ◾ patološka - bolezenska Glede na mesto krvavitve poznamo: ◾ zunanje krvavitve ◾ notranje krvavitve vidne (kri izteka skozi telesne odprtine) nevidne (krvavitev v telesne votline, bližnja mehka tkiva) Glede na obsežnost: ◾ Lahke: izguba krvi do 750 ml, ponesrečencu se praktično izguba krvi ne pozna ◾ Srednje težka: izguba 500 - 1500 ml; ponesrečenec je bled, vrtoglav, slabo mu je, ima bele ustnice, hladno kožo, pospešen in slabo tipen srčni utrip, krvni pritisk ima največkrat še normalen ◾ Huda krvavitev: večje izgube krvi (> 1500 ml), znaki šoka Včasih pripomore h krvavitvi tudi moteno strjevanje krvi (lahko bolezensko, pogosto zaradi jemanja zdravil). Krvavitev je treba ustaviti. Zunanje krvavitve ustavimo s pritiskom na žilo odvodnico med srcem in mestom krvavitve ob kost, z direktnim pritiskom na krvavečo rano ali s kompresijskim povojem. Najpomembnejša pritisna mesta so: ◾ nadlaktna arterija ◾ pazdušna arterija ◾ velika stegenska arterija Ko smo zaustavili krvavitev s pritiskom žile ob kost, namestimo na krvavečo rano kompresijski povoj. Kompresijsko obvezo naredimo po stopnjah: ◾ rano najprej sterilno pokrijemo, jo fiksiramo s povojem - naredimo 2 ali 3 krožne zavoje (slika 3.1.15) ◾ na gazo položimo trd predmet (slika 3.1.16) ◾ ga nato trdo pričvrstimo s povojem (slika 3.1.17) ◾ obvezno preverimo utrip na oddaljenem delu okončine (slika 3.1.18) ◾ tako poviti ud imobiliziramo (slika 3.1.19) Obveza ne sme ovirati pretoka krvi - kar pomeni, da morajo deli pod poškodbo še vedno dobivati kri. Nadzor na oddaljenem delu okončine, naprej od preveze (preverjanje srčnega utripa in barve, spraševanje po mravljinčenju ali bolečinah) redno ponavljamo. Obveza je sprva lahko primerna, sčasoma pa zaradi zaradi nastajajoče otekline postane pretesna. Če obveza prekrvavi, je ne odvijamo, pač pa jo le dodatno povijemo. Če to ne zadošča, obvezo odstranimo (odstranimo vrhnje sloje; nikoli ne odstranjujemo sterilne gaze oz. sterilnega povoja, ki je neposredno na rani) in jo naredimo na novo. Krvaveče rane na vratu ne moremo oskrbeti s kompresijsko obvezo. Krvavitev lahko ustavimo le s pritiskom neposredno na krvavečo žilo. Če imamo pri roki sterilno gazo ali vsaj čist robec, ga namestimo na rano, nato pa s prsti ali pestjo (uporabi rokavice!) pritisnemo na krvavečo žilo. Pritiskamo do prihoda reševalcev, saj se taka krvavitev težko ustavi. Slika 3.1.15: Kompresijska obveza, 1. korak Slika 3.1.16: Kompresijska obveza, 2. korak Slika 3.1.17: Kompresijska obveza, 3. korak Slika 3.1.18: Kompresijska obveza, 4. korak Slika 3.1.19: Kompresijska obveza, 5. korak Podobno ukrepamo pri krvaveči rani v predelu dimelj. V tem primeru lahko naredimo tudi nekoliko prilagojeno kom-presijsko obvezo - rano sterilno pokrijemo, na krvaveče mesto pa namestimo trdo zvit povoj, ki ga na rano pritisnemo s tem, da nogo - skrčeno v kolku in kolenu - privežemo ob trup. Če krvavitve s tem ne zaustavimo, obvezo odstranimo in pritisnemo neposredno na krvaveče mesto. Enak način zaustavljanja krvavitve lahko uporabimo tudi pri krvavitvi v pazduhi, komolcu ali na kolenu zadaj. Notranje krvavitve včasih težko prepoznamo. Nanje lahko posumimo iz podatkov, ki jih pove ponesrečenec ali očividci, zaradi mehanizma poškodbe, bolečin in pa znakov nastajajočega šoka. Notranja krvavitev se lahko kaže z iztekanjem krvi navzven (krvavitev iz ušes, bljuvanje/bruhanje krvi ...). Vsak zlom povzroči krvavitev. Zlom medenice npr. lahko že sam po sebi pripelje do šoka, saj ponesrečenec izgubi tudi do dva litra krvi. Pri zlomu stegnenice lahko pričakujemo izgubo do enega litra krvi. Poškodbe trebuha ali prsnega koša so tudi pogost vzrok hudih notranjih krvavitev. Notranjih krvavitev ne moremo zaustavljati. Pomembno je, da pomislimo nanje in hitro ukrepamo! Ponesrečenca je treba takoj odpeljati v bolnišnico. Izguba krvi pa je lahko nesorazmerno velika glede na poškodbo. Takrat posumimo, da gre morda za bolnika z motnjami strjevanja krvi ali pa nekoga, ki zaradi različnih vzrokov jemlje zdravila proti strjevanju krvi. V tem primeru lahko pričakujemo, da bodo vsi naši ukrepi le malo zalegli, saj je za zaustavljanje krvavitve potrebna tudi organizmu lastna sposobnost strjevanja. Paziti moramo, da so naše obveze res natančne, jih preverjati in po potrebi okrepiti. Esmarchova preveza se danes skoraj ne uporablja več. Gre za močno zadrgnitev uda s prevezo, ki onemogoči pretok krvi, s tem pa je tak ud v nevarnosti, da bo zaradi pomanjkanja prekrvitve ogrožen. Upravičeno jo namestimo le, kadar krvavitve ne moremo ustaviti na noben drug način. Več pa se uporablja v vojnih razmerah. Če se odločimo za namestitev te preveze, uporabimo raje širok pas kot ozek trak, saj tako zmanjšamo pritisk na enoto površine in možnost odmrtja tkiva pod prevezo. 3.1.8 Nezavest Nezavest je lahko posledica bolezni ali poškodbe. Globoko nezavestni ponesrečenec je neodziven, povsem mlahav in se ne odziva na zunanje dražljaje (klice, bolečino). Globina nezavesti ni vedno enaka, zato jo ocenjujemo glede na odzivanje ponesrečenca na klic, bolečino oz. glede na sposobnost govora, gibanja in sporazumevanja. Vzroki nezavesti so lahko poškodbe: (poškodba glave), bolezni (možganska kap, sladkorna bolezen), zastrupitve (z uspavali, alkoholom, drogami ...) ali kombinacija različnih dejavnikov (alkohol in padec, možganska kap in padec). Če ima nezavestni poškodbo glave, vedno pomislimo na veliko verjetnost hkratne poškodbe vratne hrbtenice, zato ravnamo z njim, kot da bi jo tudi imel. Ne glede na vzrok nezavesti moramo vedno poskrbeti za strokovno pomoč in hiter transport. Največja neposredna nevarnost, ki grozi nezavestnemu, je zapora dihalnih poti z zapadlim in ohlapnim jezikom ali želodčno vsebino, ki se lahko nateče v žrelo. Nezavestni namreč nima ohranjenih žrelnih refleksov, ki varujejo dihalne poti. Zato je naša osnovna naloga, da mu ohranimo dihalne poti prehodne. Odstranimo mu tujke iz ust, preverimo dihanje in ga položimo v položaj za nezavestnega (slika 3.1.2,). Ta položaj namreč zagotavlja prosto dihalno pot in iztekanje vsebine iz ust na tla. Nezavestnega je treba temeljito pregledati, da ne spregledamo znakov drugih poškodb ali bolezni. Če ugotovimo poškodbe, jih ustrezno oskrbimo. Obrnemo ga v bočni položaj, ga ne zapuščamo in mu redno preverjamo dihanje in srčni utrip.V usta mu ne dajmo ničesar, niti vode ali sladkorja. Če začne bruhati, še preden smo ga obrnili v bočni položaj, ga takoj obrnimo na bok; če pa bruha v položaju za nezavestnega, pazimo, da se ne zaduši z izbljuvki. 3.1.9 Podhladitev — hipotermija O podhladitvi govorimo, kadar temperatura jedra telesa pade pod 35 °C. Vzrok podhladitve je največkrat izpostavljenost nizkim temperaturam, pripomorejo pa tudi izčrpanost, pomanjkljiva telesna pripravljenost, veter, dež in nepravilna zaščitna oblačila. Pogosto pripomore k podhladitvi tudi alkohol. Možnost podhladitve je pri nesrečah vedno navzoča. Splošna podhladitev je mogoča vse leto. Lahko je posledica ali pa celo vzrok nesreče. Za podhladitev so še posebno dovzetni ponesrečenci, ki se ne morejo gibati oz. mirujejo na izpostavljenih hladnih in vetrovnih predelih. Za lažjo obravnavo razdelimo telo v sredico - rdeče (možgani, srce, pljuča, velike žile) in periferijo - modro. V normalnih razmerah je temperatura sredice 37 °C, temperatura obrobnih delov pa le malo niha glede na različne zunanje dejavnike. Telesna temperatura je v normalnem okolju odvisna od razmerja med proizvodnjo in izgubljanjem toplotne energije. Toplotna energija v telesu nastaja med presnavljanjem hrane, izgubljamo pa jo s toplotnim sevanjem (radiacijo) in prevajanjem (konvekcija in kondukcija) v okolje. Veliko toplotne energije človek izgublja tudi z izhlapevanjem znoja. Izgube lahko preprečimo z dobro izolacijo - primerno zaščitno obleko pred mrazom. Znižana telesna temperatura prizadene vse organe. Najbolj vpliva na srce, ožilje in centralni živčni sistem. Po načelih švicarskega združenja za gorsko medicino delimo podhladitev na štiri stopnje glede na temperaturo jedra: ◾ stopnja I (35-32 °C): podhlajeni je pri zavesti in drgeta, pospešeno dihanje in pospešen utrip srca ◾ stopnja II (32-28 °C): podhlajeni je zaspan, miren, ne drgeta več, dihanje in srčni utrip sta počasna ◾ stopnja III (28-24 °C): podhlajeni je nezavesten in diha, težko zaznavne življenjske funkcije ◾ stopnja IV (pod 24 °C): podhlajeni ne kaže znakov življenja Meje med posameznimi stopnjami so le okvirne, saj je klinična slika različnih stopenj podhladitve lahko zelo raznovrstna. Klinična slika lahko zelo odstopa od slike, ki bi jo pričakovali glede na dejansko izmerjeno telesno temperaturo, zato lahko telesno temperaturo glede na stanje bolnika le približno ocenimo. Prva pomoč: Nevarnosti podhladitve se moramo zavedati in se ji po možnosti izogniti. Pri obravnavi podhlajenega je zelo pomemben pravilen pristop. Osnovna načela ravnanja so: hiter klic na pomoč, preprečevanje nadaljnje podhladitve, obzirno premikanje, stabilizacija in nadziranje stanja bolnika. Nepravilno in nenadzorovano ogrevanje in premikanje lahko povzroči draženje srčne mišice, ki mu sledi šok ali celo smrt. Bolnika najprej zaščitimo pred mrazom in vetrom in mu zamenjamo mokra oblačila. Izogibamo se hitrim in grobim premikom. Ponesrečenec naj bo ves čas v ležečem položaju. Če je pri zavesti, mu ponudimo tople in sladke napitke. Alkoholne pijače so prepovedane. Na telo mu položimo toplotne vrečke in ga zavijmo v toplo odejo in alufolijo (toplotne vrečke se ob manipulaciji aktivirajo in oddajajo toploto. Položimo jih na vrat, pod pazduho in nad dimlje.) Če je poškodovanec/podhlajeni nezavesten, začnimo temeljne postopke oživljanja. Ti se pri podhlajenem razlikujejo le po tem, da si za oceno dihanja in krvnega obtoka vzamemo do 60 sekund (po navadi le 10 sekund) časa. 3.1.10 Zastrupitve So posledica delovanja za človeka škodljive snovi na telo. Strup povzroči v telesu začasno ali trajno okvaro. V telo lahko pride z zaužitjem skozi usta, z dihanjem skozi pljuča, lahko se vpije v kožo ali brizgne v oko, lahko pa se vbrizga z injekcijo. Znaki in simptomi zastrupitve so odvisni od količine in poti vnosa strupa v telo. Temu primerni so tudi ustrezni ukrepi prve pomoči. Vsekakor je nujno vzdrževati osnovne življenjske funkcije, odstraniti zastrupljena oblačila, ugotoviti, za kateri strup gre, izvedeti čim več od prič, shraniti morebitno embalažo in poskrbeti za hitro strokovno pomoč. 3.1.11 Prva pomoč pri različnih bolezenskih dogajanjih Bolezen lahko izzovejo različni zunanji ali notranji dejavniki. Lahko se razvije čisto nepričakovano, pogosto pa se različni bolezenski znaki pojavljajo počasi in manj izrazito. Za nastanek bolezni so zelo pomembni starost človeka, fizična kondicija in še drugi dejavniki. Nekatere bolezni se pozdravijo hitro, pri drugih pa je potek dolgotrajen (kroničen) in je povezan z različnimi zapleti. Bolezen se kaže z bolezenskimi znaki, ki so lahko lokalni, če imajo izvor v obolelem organu, ali splošni, če so posledica učinka obolenja na celoten organizem. Vsako bolezen po navadi spremlja več različnih bolezenskih znakov, med katerimi pa lahko eden prevladuje. Bolezenski znaki so lahko pri enaki bolezni pri različnih ljudeh drugače izraženi. Lokalni simptomi in znaki so odvisni od organa, v katerem bolezen poteka: kašelj, težave z dihanjem, bolečine pri srcu, v trebuhu, težave pri uriniranju ... Najpogostejši splošni znaki so vročina, utrujenost in bledica. Za uspešno prvo pomoč pri različnih boleznih je treba pravilno prepoznati bolnikove težave in pravilno ukrepati. V gorah se lahko srečamo z različnimi nenadno nastalimi bolezenskimi stanji, lahko pa se poslabšajo različne kronične bolezni. 3.1.11.1 Bolezni srca in ožilja Težave s srcem in ožiljem so najpogostejši vzrok obolevnosti in smrtnosti v starejših letih. Največkrat nastanejo zaradi zožitve koronarnih žil, ki je posledica nalaganja maščobnih oblog na žilno steno. Pogosto so tudi posledica prirojenih motenj v delovanju srčnih zaklopk ali pa posledica drugih sistemskih obolenj (škrlatinka, sladkorna bolezen). Bolezni srca in ožilja se kažejo z bolečino v prsnem košu, ki se lahko širi v vrat, v levo ali celo v obe roki, težkim dihanjem oz. težko sapo, omotico in omedlevico. Noben simptom sam po sebi ne potrdi bolezni srca, več simptomov hkrati pa pomeni utemeljen sum. Motnje srčnega ritma so nepravilnosti v ritmu ali frekvenci srčnega bitja. Vzroki so lahko zelo različni. Bolnik se težave lahko zaveda ali pa tudi ne. Lahko nastanejo nenadno ali pa so navzoče kronično, lahko povzročajo klinične težave (slabost, vrtoglavico, bolečine v prsnem košu, občutek razbijanja srca …) ali pa tudi ne. Prva pomoč: Ob na novo nastalih težavah je treba bolnika namestiti v udoben položaj in poklicati zdravniško pomoč. Pri kroničnih težavah bolniku pomagamo vzeti zdravila in se vsaj po telefonu pogovorimo z zdravnikom. Angina pektoris je prehodna huda bolečina ali tiščanje v prsih, ki nastane, če srčna mišica ne dobiva dovolj kisika. Največkrat je to ponavljajoča se težava, povezana s fizičnimi ali čustvenimi obremenitvami. Bolnik opiše, da ga hudo boli in tišči za prsnico; ta občutek se lahko širi v levo ali obe roki, v vrat ali v hrbet. Bolečina po mirovanju mine. Prva pomoč: Bolnika posedemo in pomirimo. Pomagamo mu vzeti zdravilo. Ponudimo mu primerno toplo tekočino (čaj). Odsvetujemo nadaljevanje ture. Če je do vrnitve na izhodišče daleč, je treba poklicati reševalce. Srčni infarkt je krizno stanje, pri katerem se nenadoma močno zmanjša ali prekine preskrba dela srčne mišice s krvjo in prizadeti predel zaradi pomanjkanja kisika odmre. Najpogostejši vzrok je krvni strdek. Bolečina se pojavi postopoma, se stopnjuje in je hujša kot pri angini pectoris. Po navadi se pojavi sredi prsnega koša in se lahko širi v hrbet, spodnjo čeljust ali levo roko. Pogosto se ji pridružujejo še razbijanje srca, občutek strahu in omedlevica. Bolnik je nemiren. Prva pomoč: Srčni infarkt je zelo nevaren in zato vsakdo s simptomi, ki bi lahko pomenili srčni infarkt, potrebuje takojšnjo zdravniško pomoč. Takoj pokličemo pomoč, v času do prihoda zdravniške ekipe pa bolnika posadimo (slika 3.1.20) v udoben položaj in ga zavarujemo pred mrazom ali soncem. Odpnemo mu ovratnik in pas. Vedno naj dobi tableto aspirina-direct (bolnika prej vedno vprašamo po morebitni alergiji na aspirin ali podobna zdravila). Če je mogoče, mu dovajajmo kisik. Če ima bolnik s seboj pršilo nitroglicerina, mu pomagamo, da si ga sam razprši pod jezik. Če se stanje slabša in bolnik izgubi zavest, ga obrnimo na bok, po potrebi izvajajmo postopke oživljanja. Ves čas moramo preverjati dihanje in krvni obtok. Povišan krvni tlak (nad 140/90 mm Hg) je stanje, ki praviloma ne povzroča simptomov, vendar povečuje tveganje za nastanek drugih bolezni. Hipertenzivna kriza: je nenadno močno povišanje krvnega tlaka nad 230/120. Pri tem stanju je motena prekrvitev možganov in srčne mišice. Bolnikovo življenje je neposredno ogroženo. Pospešeno diha, občuti glavobol, slabost, bruhanje, omotico, lahko tudi motnje zavesti. Nujna je zdravniška pomoč Slika 3.1.20: Polsedeči položaj Prva pomoč: V primeru povišanega tlaka svetujemo počitek in hladne tekočine. Bolnik naj vzame svoja zdravila. Če so vrednosti tlaka zelo visoke in jih spremlja še hud glavobol oz. bolečina pri srcu, sta potrebna hiter transport v dolino in pregled pri zdravniku. Bolečina v prsnem košu, ki je ostro omejena in se stopnjuje ob globokem vdihu, najverjetneje ni posledica obolenja srca. Po navadi je posledica poškodbe ali udarca. 3.1.11.2 Bolezni dihal Nenadne težave z dihali so največkrat posledica okužbe ali nenadnega poslabšanja kroničnih obolenj. Najpogostejši simptomi in znaki so kašelj, težka ali kratka sapa, piskanje in hropenje v pljučih, v hujših primerih tudi izkašljevanje krvi ali pomodrelost. Podobne znake lahko dajejo tudi bolezni srca in prebavil. Poslabšanje astme: Astma je kronična bolezen pljuč, ki se kaže z občasnim težkim dihanjem in piskanjem v pljučih. Poslabšanja so pogosto povezana z okužbo zgornjih dihal (navaden prehlad). Astma - težko dihanje je lahko tudi posledica izpostavljenosti snovi, na katero je bolnik preobčutljiv (alergičen) Napade težkega dihanja in dušenja lahko preprečimo s pravilnim jemanjem in uporabo zdravil ali izogibanjem alergenom (pelodi na pašnikih, hišna pršica v planinskih kočah). Prva pomoč: Bolnik naj pred pohodom uporabi ustrezno zdravilo za lajšanje dihanja. Če zdravila nima, ga posedemo (slika 3.1.20), umirimo in mu vlažimo ustnice. Lahko uporabimo kisik. Potrebna je zdravniška pomoč. Pljučnica je vnetna bolezen pljučnega tkiva, ki jo povzročijo virusi ali bakterije. Po navadi se kaže s kašljem, bolečino v prsih, mrzlico in vročino. Prva pomoč: Bolnik potrebuje dovolj tekočine (čaj), mirovanje in zdravniški pregled. Potreben je ustrezen transport v dolino. 3.1.11.3 Bolezni živčevja Možgani, hrbtenjača in živci sestavljajo živčevje. Ločimo centralno (možgani in hrbtenjača) in periferno (mreža živcev) živčevje. Funkcija živčevja je zelo kompleksna in hkrati raznovrstna. Celoten sistem skrbi za naše miselno-čustvene, zaznavne in motorične aktivnosti. Bolezni živčevja so lahko posledice različnih vzrokov: vnetnih, žilnih, metabolnih, rakastih in sistemskih. Bolezenski znaki so zelo raznovrstni in jih je pogosto težko prepoznati. Pri obolenjih centralnega živčevja so pogosto navzoči glavoboli, krči, vrtoglavica, motnje osebnosti, spanja, zavesti, težave z gibanjem ... Pri boleznih perifernega živčevja pa so v ospredju mišične oslabelosti, mravljinčenje, motnje občutka za tip, položaj ipd. Glavobol lahko nastane kot posledica različnih procesov. Pogosto je navzoč ob lokalnem vnetnem dogajanju v predelu glave in vratu (vnetje zoba, ušes) ali pri težavah z očmi in ušesi. Lahko nastane tudi kot posledica dogajanja v lobanji (tumor, vnetje možganskih ovojnic ...), pogosto pa pravega razloga za glavobol ne najdemo. Najpogostejša sta tenzijski glavobol in migrena. Bolečina je lahko različne jakosti in kvalitete. Pomoč in zdravljenje sta odvisna od vzroka za nastanek glavobola. Največkrat lahko pomagamo s preprostimi protibolečinskimi sredstvi, kot sta Aspirin 100® in Lekadol® -če bolnik na ta zdravila ni alergičen. Potrebna sta tudi počitek in veliko tekočine. Če glavobol spremljajo povišana telesna temperatura, bruhanje, krči, motnje zavesti in trd vrat, moramo takega bolnika takoj peljati k zdravniku. Epileptični napad je posledica nenormalne električne razelektritve v možganih. Do tega procesa lahko pripeljejo najrazličnejše motnje. Če se taki napadi ponavljajo, govorimo o epilepsiji. Klinična slika napada je odvisna od dogajanja v možganih. če pride do nenormalne razelektritve le žariščno, ima bolnik lahko le posamezne trzljaje v posamezni mišici ali nenavaden občutek, če pa je dogajanje splošno (generalizirano), izgubi zavest, se slini in ima trzljaje in krče po vsem telesu. Napadi so različno dolgi, največkrat pa trajajo le nekaj minut. Prva pomoč: Bolnika med napadom pustimo pri miru, odstranimo gledalce. Pazimo, da se ne poškoduje. Ko se umiri, ga obrnemo na bok in preverjamo dihanje in pretok krvi. Bolnika pustimo spati. Poiščemo pomoč zdravnika. Omedlevica je najpogostejša in najmilejša motnja zavesti, ki je največkrat posledica zmanjšanega pretoka krvi skozi možgane. Vzroki so lahko zunanji (slab zrak, bolečina, strah itn.) ali notranji (slabokrvnost, oslabelost, lakota, bolezni). Bolnik se nenadoma zruši na tla. Po navadi se že prej zaveda napovednih znakov (slabost, zvenenje v ušesih, zehanje ...). Po navadi je zelo bled. Prva pomoč: Bolnika pustimo nekaj minut ležati z dvignjenimi nogami. Ko postane spet rožnat, lahko vstane. Če se omedlevice ponavljajo, je vzrok lahko bolezensko dogajanje, zato je treba bolnika napotiti na pregled k zdravniku. Vedno bolnika vprašamo, ali je morda začutil nenavadno bitje srca. Možganska kap: Vzrok je nenaden močno zmanjšan dotok krvi v možgane. Pogosto je vzrok krvni strdek ali počena arterija. Posledice kapi so odvisne od tega, kako močno in na katerem delu so prizadeti možgani. Največkrat se začne s hudim glavobolom, ki se mu pridružujejo zmedenost, motnja zavesti in enostranska ohromelost (povešen ustni kot, nerazločno govorjenje, nesposobnost gibanja rok ali nog). Prva pomoč: Bolnika namestimo v udoben položaj (če je nezavesten, na bok), preverjamo dihanje in cirkulacijo. Pokličemo reševalce. 3.1.11.4 Toplotni udar – vročinska kap Toplotni udar je življenje ogrožajoča situacija, pri kateri se telo preveč segreje. Vzrok je največkrat izpostavljenost močnemu soncu ali pa visoka vlažnost v zraku, ki onemogoča znojenje in s tem ohlajanje telesa. Pregrevanju so najbolj izpostavljeni starejši ljudje in otroci. V nevarnosti so tudi športniki in rekreativci pri hudem fizičnem naporu na močnem soncu. Začetna znamenja toplotnega udara so utrujenost, slabost in žeja. Če telesna temperatura še narašča, postane človek zaripel v obraz, ima suho, toplo kožo in sluznice. Diha pospešeno in plitvo ter ima pospešen srčni ritem. Pojavijo se mu mišični krči, postane zmeden in izčrpan, ima glavobol. Lahko izgubi zavest in celo umre. Prva pomoč: Vročinski udar je nujno stanje, pri katerem je bolniku treba čim prej znižati telesno temperaturo. Takoj moramo poiskati senco ali hladen prostor, ga poleči in sleči. Če je pri zavesti, mu damo piti hladne tekočine (POZOR: Nezavestnemu nikoli ne dajemo ničesar v usta!). Hladimo ga s hladnimi obkladki ali ledom. Lahko ga zavijemo v mokro rjuho. Nikoli ne smemo ohlajati glave. 3.1.11.5 Sončarica Sončarica je posledica neposrednega delovanja sončnih žarkov na nezavarovano glavo in vrat. Za to so najobčutljivejši svetlolasi ljudje, otroci in plešasti. Bolezen se kaže s hudim glavobolom, omotico in vrtoglavico. Človek občuti bolečine v vratu. V hudih primerih lahko izgubi zavest. Telesna temperatura naraste. Prva pomoč: Bolnika prenesemo in poležemo v hladen, senčen prostor. Dvignemo mu vzglavje. Na vrat in glavo mu polagamo mrzle obkladke ali vrečke z ledom. Piti mu damo hladne pijače. Potreben je pregled pri zdravniku. 3.1.11.6 Bolezni prebavil Bolečine v trebuhu so pogosta težava. Velikokrat gre za funkcionalne motnje, bolečine pa lahko pomenijo tudi hudo obolenje, ki lahko zahteva tudi kirurško obravnavo. Pogosti znaki, s katerimi se kažejo bolezni prebavil, so še bruhanje, slabost, driska, krvavitve iz zadnjika itn. Nenadna nevarna trebušna obolenja imenujemo akutni abdomen. Ta obolenja lahko zelo hitro hudo ogrozijo zdravje in življenje bolnika. Prva pomoč: Zaradi zelo različne etiologije težav pri obolenju prebavil je prva pomoč zelo omejena. Bolnika poležemo v skrčenem položaju (slika 3.1.21), mu omogočimo mir in počitek in čakamo na reševalce. Če bolnik bruha, ga obrnemo na bok. Ne dajemo mu nobenih zdravil, naj ničesar ne je in ne pije. Slika 3.1.21: Položaj bolnika s poškodbo ali obolenjem trebuha (ponesrečenec leži na hrbtu, ima pokrčene noge, podložena kolena in dvignjeno vzglavje) 3.1.11.7 Splošna bolezenska stanja Pogosto pri bolniku opazimo bolezenska stanja, ki jih ne moremo pripisati posameznemu organu, vendar ga močno prizadenejo. Povišana telesna temperatura: O vročini govorimo, ko je temperatura nad 38 °C. Vzrok so po navadi virusne ali bakterijske okužbe, lahko pa je tudi posledica drugih hudih obolenj. Povišana temperatura je obrambni mehanizem organizma, zato jo znižujmo šele, ko je moteča (bolnik je utrujen, se slabo počuti) ali preseže 38,5 °C - 39. °C. Uporabimo lahko 1 ali 2 tableti paracetamola - če jih je bolnik že jemal oz. če ni alergičen. Izsušitev (dehidracija): Kadar telo izgublja več tekočine, kot je vnesemo, se izsuši. Stanje je še posebno nevarno pri otrocih. Tekočino lahko izgubljamo s hudim potenjem med naporom, z bruhanjem ali drisko. Dehidracijo lahko preprečimo z zadostnim pitjem tekočin. Ponudimo malo sladke tekočine, po možnosti naj vsebujejo nekaj soli. Če pitje ni mogoče (hudo bruhanje), je potreben pregled pri zdravniku. Splošna slabost in izčrpanost: Občutek pomanjkanja moči in energije je pogosto navzoč kot prvi znak prihajajoče bolezni. V tem času svetujemo predvsem mirovanje in počitek. Bolnik naj pije dovolj tekočin. Alergije (preobčutljivost): Organizem se pretirano in nenavadno odziva na snovi (alergene) v našem okolju. Težave se kažejo kot napadi težkega dihanja (astma), srbeč izpuščaj (koprivnica) ali bolečina v trebuhu. V redkih primerih lahko bolnik doživi hud šok, ki ogrozi njegovo življenje (anafilaktični šok). Največkrat je navzoča preobčutljivost na cvetni prah, pelod dreves, živalsko dlako in različno hrano. Najhujša je po navadi preobčutljivost za pik žuželk. Pomembno je vedeti, da se alergeni (cvetni prah, pelodi trav in dreves) pojavijo pozneje kot v dolini. Pogosto bolniki z alergijami že poznajo svojo težavo in zato jemljejo ustrezna zdravila ali pa imajo komplet za samopomoč. Če se v gorah srečamo z bolnikom, ki ima znano preobčutljivost na strupe žuželk, mu pomagamo vzeti zdravila. Če jih nima, moramo takoj organizirati transport v dolino. Olajšati mu moramo dihanje, odpeti ovratnik. Položimo ga v položaj, ki mu najbolj ustreza. 3.1.11.8 Snežna slepota Sončni žarki lahko poškodujejo oči. Zaradi močne svetlobe na višini in hkratnega odboja svetlobe od snega se lahko roženica očesa poškoduje. Ogroženi so predvsem turni smučarji in planinci v zimskih razmerah. Oko postane močno rdeče, boleče in pekoče. Poškodovanec se močno solzi in je občutljiv za svetlobo. Zavarujmo ga pred svetlobo (očala, temen prostor) in mu dajmo na oči hladne obkladke. Ko bolečina mine, naj še več dni nosi temna očala. Če bolečina ne preneha, mora k okulistu. 3.1.12 Otroci Otroci niso pomanjšani odrasli. Njihovi osnovni značilnosti sta rast in razvoj. Poškodbe in vse hujše bolezni lahko vplivajo na njihov razvoj, zato so posledice še pomembnejše, saj rastejo skupaj z otrokom. Otroci se razlikujejo od odraslih po velikosti, strukturnih in funkcionalnih lastnostih. Pomembno je upoštevati tudi stopnjo njihovega psihičnega razvoja in povezanost s starši. Razlike v sestavi in delovanju otroškega organizma so povezane tudi s specifičnostjo poškodb in bolezenskega dogajanja. Manjši je otrok, bolj nespecifična je njegova reakcija na bolezen ali poškodbo. Pogosto močno joka, ima povišano temperaturo, je bled ali nenavadno miren. Zaradi anatomskih posebnosti in pogostih obolenj respiratornega trakta so pogosto v ospredju težave z dihanjem. Velik je delež otrok z alergičnimi težavami (25 %). Pogosto se srečujemo s poslabšanjem astme. Otroci imajo največkrat zdravo srce, zato ne pričakujemo hujših obolenj srca. Najpogostejše težave so vnetna obolenja dihal in prebavnega trakta. Visoka temperatura, bruhanje in driska hitro vodijo v izsušitev. Težava je tem večja, čim manjši je otrok. Pri starejših otrocih so zaradi njihove igrivosti pogoste poškodbe. Zaradi rasti je sestava otroškega okostja drugačna, zato so tudi poškodbe drugačne. Klinični znaki poškodb so zaradi prilagodljivosti otroškega organizma dolgo zakrite. Glava je relativno velika in kosti so bolj mehke. Poškodbe lobanje so redkejše, potrebna je večja sila. Poškodbe vratne hrbtenice so izrazito redke. Otroški prsni koš je zelo prožen, zato so mogoče poškodbe pljuč brez zlomov reber. Prsni koš je pri otroku drugače oblikovan in ne daje zaščite notranjim organom v trebuhu. Ob udarcih v trebuh lahko hitro pride do poškodb vranice ali jeter. Poškodbe okončin se lahko kažejo zelo neznačilno. Zlomov z razmikom kosti je malo. Dajanje prve pomoči pri otrocih ima enake zakonitosti kot pri odraslih. Ob skrbni in natančni oskrbi otroka je treba vedno pomisliti tudi na njegov strah in bolečino. 3.1.13 Utopitev Reševanje človeka, ki se utaplja, je zahtevno in nevarno. Pri tem ne smemo ogroziti svoje varnosti. Najvarnejše je reševanje s kopnega - človeka skušamo doseči z vrvjo, vejo ali palico. Čoveku, ki se utaplja, najbolj grozi zadušitev z vodo. Če je ponesrečenec dlje časa v vodi, je mogoča tudi podhladitev. Ko človeka potegnemo iz vode, pazimo, da ima glavo niže od prsi (tako zmanjšamo možnost bruhanja). Preverimo znake življenja in ga po potrebi začnemo oživljati. Vedno ga moramo zavarovati pred mrazom in vetrom. Vedno pokličemo reševalce. 3.1.14 Piki žuželk Večina pikov žuželk ni nevarna in ne povzroča večjih težav. Reakcija je odvisna od vrste žuželke, mesta pika in individualne občutljivosti posameznika. Pri ljudeh, ki so preobčutljivi za strupe žuželk (največkrat čebelji in osji strup), lahko pik žuželke povzroči hude zaplete - anafilaktični (alergični) šok, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Znaki na mestu pika so rdečina, oteklina in bolečina oz. srbečica. Občasno se pojavita še mravljinčenje in okorelost. Reakcije po piku so lahko takojšnje (čebela, osa, rdeča mravlja ...) ali pa odložene (pajki, komarji, stenice ...). Piki posameznih pajkov so lahko zelo nevarni in ogrožajo življenje ponesrečenca (črna vdova). Pri reakciji na pik žuželke je pomembno tudi mesto pika. Če insekt piči v bližini ust ali v ustih, lahko sluznica močno oteče, to pa lahko povzroči zaporo dihalnih poti. Prva pomoč: Če je ponesrečenec alergičen na pik žuželke, ki ga je pičila, moramo takoj poklicati na pomoč reševalce! Ponesrečenca poležemo in mu dvignemo vznožje. Če je nezavesten, moramo začeti postopke oživljanja. Zelo pomembno je, da vsi, ki vedo za svojo alergijo, nosijo s seboj zdravila za samopomoč. Ob piku žuželke je treba najprej odstraniti morebitno preostalo želo. Paziti moramo, da ne iztisnemo mešička s strupom. Mesto pika dobro izperemo z vodo, nato pa nekaj minut hladimo z mrzlimi obkladki. Postopek lahko večkrat ponovimo. Prizadeto okončino moramo imobilizirati. V naslednjih dneh opazujemo mesto pika, da vidimo, ali ni morebiti inficirano. Klopi Klop je žuželka, ki na človeka lahko prenaša različne bolezni. Najpomembnejši sta klopni meningoencefalitis in lymska borelioza. Klop živi v listnatem grmovju in drevju do 1500 metrov nad morjem. Ko se prisesa na človeka, mu telo močno nabrekne. Koristno je uporabljati sredstva, ki odganjajo klope, kadar se gibljemo v gozdnatem območju. Ko se vrnemo iz gozda, se moramo vedno čim prej natančno pregledati. Klopa odstranjujemo s pinceto. Primemo ga čim bliže prisesani glavici. Če delček klopa ostane v koži, ga pustimo, da se izloči z gnojenjem. Po odstranitvi klopa moramo človeka še nekaj dni opazovati. Iščemo morebitne kožne kolobarjaste spremembe na mestu pika, ki se širijo. Tako se po navadi po nekaj dneh začne borelioza, lahko pa se razvije tudi meningitis - vnetje možganskih open z glavobolom, bruhanjem, povišano telesno temperaturo in otrdelim tilnikom. V obeh primerih je nujen obisk pri zdravniku. 3.1.15 Ugrizi kač V naših krajih živita le dve vrsti strupenih kač: gad (lat. vipera berus) in modras (lat. vipera ammodytes). Praviloma ugriz naših kač ni smrtno nevaren za odraslega, nevaren pa je za otroka, še posebno kadar je mesto ugriza na vratu oz. v bližini velikih žil. Kače so plašne živali in se praviloma skrijejo pred človekom. Nevarne so, kadar jih presenetimo ali kadar so razdražene. Kačji ugriz spoznamo po sledovih ugriza dveh strupnikov. Na mestu ugriza kmalu nastane oteklina, ki se naglo veča. Pogosto so vidne tudi podkožne krvavitve, v območju ugriza je čutiti mravljinčenje, okončina je okorela. Mesto ugriza je boleče. Pozneje lahko nastopijo tudi splošni znaki, kot so slabost, vrtoglavica, bruhanje, težko dihanje in pospešen utrip. Prva pomoč: Ponesrečenca pomirimo. Tisti, ki ga ugrizne kača, mora obvezno mirovati! Odstranimo vse predmete, kot je ura, zapestnica, zrahljajmo tesne rokave oz. hlače na okončini, na kateri je ugriz. Če je mogoče, označimo mesto otekline ali izmerimo debelino okončine (oteklina). Ureznine na mestu ugriza, stiskanje mesta ugriza, alkoholni obkladki in lokalno hlajenje z ledom se niso izkazali za učinkovite. Mesto ugriza sterilno pokrijmo in obvežimo. Preveze niso učinkovite in se ne uporabljajo. Prizadeti ud imobiliziramo. 3.1.16 Triaža Triaža je odločanje o zaporedju in načinu oskrbe in transportiranja več poškodovancev. Odločamo se glede na težo poškodbe, prizadetost bolnika, pa tudi glede na razpoložljive načine transporta. Pri nekaterih poškodbah ima namreč nežen transport prednost pred hitrim, za druge pa je najpomembnejše to, da je ponesrečenec čim hitreje v bolnišnici. Triažiranje je zelo odgovorna naloga, zato ga vedno prepustimo najizkušenejšemu. 3.1.17 Transport Vsako premikanje ponesrečenega ali obolelega je lahko škodljivo zanj in/ali tudi za nas. Zato ga premaknemo šele takrat, ko ocenimo, da je to nujno in da s tem nikogar ne ogrožamo. Če se le da, premaknemo ponesrečenega samo enkrat - takrat, ko ga lahko dokončno oskrbimo in pripravimo na transport. Transportiramo ga lahko ročno (podpiranje ali prenašanje ponesrečenega), s tipiziranimi ali improviziranimi pripomočki (zajemalna nosila, nosila UT 2000, reševalni sedež Graminger, gorska nosila, reševalne sani Akia, improviziran reševalni sedež, improvizirana nosila, plužne sani iz smuči). Glede na poškodbe, okoliščine, teren in vreme lahko za reševanje uporabimo reševalno vozilo ali celo helikopter. Tudi o načinu transporta naj odloči najbolj izkušeni. 3.1.18 Nesreče v naših gorah Število poškodovanih in obolelih se v gorskem svetu vsako leto povečuje. Narašča tudi število nesreč, ki so posledica različnih drugih športnih aktivnosti v gorskem svetu (gorsko kolesarjenje, kanjoning, padalstvo ...). Vzrok poškodb je največkrat zdrs ali padec. Pogosto pripomoreta k nesreči tudi nezadostna psihofizična pripravljenost in pomanjkljiva oprema. Najpogostejše so poškodbe spodnjih okončin in glave. V naših gorah se zgodi tudi do 30 smrtnih nesreč na leto. V zadnjih letih število obolelih hitro narašča. Vse več je bolnikov z obolenji srca in ožilja, veliko je izčrpanih in izsušenih (dehidriranih). Med obolelimi je tudi veliko otrok. 3.1.19 Osebna oprema za prvo pomoč Vsak planinec mora ob odhodu v gore imeti s seboj manjši komplet za prvo pomoč. Vsebuje naj osnovni sanitetni material in nekaj osnovnih zdravil. Vsak mora poskrbeti, da na daljšo turo vzame s seboj vsa zdravila, ki jih redno jemlje (zdravila za pritisk, srce, proti alergiji ...). Pri uporabi sanitetnega materiala moramo paziti, da je ta pred uporabo originalno zapakiran in nepoškodovan. Materiala, ki je odprt, ne uporabljajmo, temveč ga zavrzimo. Zdravila uporabljajmo posebno previdno: Vzemimo le originalno zapakirana zdravila, preveriti moramo rok uporabe, ponesrečenca vedno prej vprašajmo, ali je morda alergičen oz. ali nekaterih zdravil ne sme jemati. Nepoznanih, neoznačenih ali delno porabljenih zdravil ne smemo uporabljati. Bolniku lahko damo samo zdravila, ki jih nosi s seboj in jih sam dobro pozna. Nezavestnemu ponesrečencu nikoli ne dajemo zdravil! Priporočena oprema: ◾ Sanitetni material: prvi povoj tipa 3 krep povoj 6 cm × 5 m (2 kosa) elastični povoj sterilna gaza 0,25 m2 (2 kosa) trikotna ruta (2 kosa) samolepilni obliži zaščitne rokavice (1 ali 2 para) astronavtska folija žepna maska za oživljanje opornica SAM ◾ Zdravila: (Preden komu ponudimo zdravilo, vedno vprašamo, ali ni mogoče alergičen.) aspirin direct - ne pri mlajših od 14 let (glavobol, bolečine, sum, da gre za infarkt). Pozor: prej morate obvezno izključiti alergijo, astmo in rano na želodcu! paracetamol 500 mg (glavobol, bolečine, povišana telesna temperatura) rupurut (želodčne težave) flonidan S (koprivnica) Gorska reševalna služba Dušan Polajnar 3.2 Izvleček: Slovenski gorski reševalci so povezani v Gorski reševalni zvezi Slovenije. Poleg izobraževanja in usposabljanja članov društev in postaj GRS so njihove poglavitne dejavnosti dajanje prve pomoči, iskanje in reševanje planincev in gornikov ter preventiva na območju gora in težko dostopnih terenov. Z znanjem in tehniko reševalci pomagajo tudi pri naravnih in drugih nesrečah. Ključne besede: Gorska reševalna služba, organizacija Gorske reševalne zveze Slovenije, IKAR, tovariška pomoč 3.2.1 Gorska reševalna služba v Sloveniji (GRS) Gore so vir lepote, pa tudi nevarnosti in nesreč. Pastirjem, drvarjem, lovcem so se v 19. stoletju pridružili tudi naravoslovci in planinci. Če se je zgodila nesreča, so sprva lahko pomagali le svojci, sodelavci in sopotniki. Prva znana nesreča pri nas se je zgodila leta 1576 na Starem gradu, ko je strela ubila Elizabeto Thurn, hčer starograjskega gospoda Ahacija. Julija 1822 je osem tovarišev po brezpotju spravilo v dolino Antona Korošca, ki ga je vrh Triglava prav tako ubila strela. Razmah turizma v evropskih gorah je hitro privedel do organiziranega reševanja. Pri nas so slovenski gorski vodniki sprva reševali v okviru Alpskega reševalnega odbora kranjske sekcije Nemškega in Avstrijskega planinskega društva. Boj za ohranitev slovenstva naših gora in nesreča stanovskega tovariša sta spodbudila dr. Jerneja Demšarja in dr. Josipa Tičarja, da sta 16. junija 1912 v okviru SPD dala pobudo za ustanovitev postaje Gorske reševalne službe v Kranjski Gori. Poimenovali so jo Rešilna ekspedicija podružnice SPD Kranjska Gora. Poleg domačinov so pomoč obljubili še prebivalci iz okoliških vasi. Reševalni pripomočki so bili trimetrsko ogrodje s pripeto ponjavo za prenos ranjenega ponesrečenca, konopljene vrvi in nekaj povojev. Za prevoz ponesrečenca do vasi so imeli konjsko vprego. Prvi postaji so po 1. svetovni vojni sledili Reševalni odsek osrednjega SPD in postaje v Mojstrani, na Jesenicah, v Ljubljani, Kamniku, Zgornji Savinjski dolini, Srednji vasi v Bohinju in na Jezerskem. V Ljubljani, Celju in na Jesenicah so bili na voljo tudi reševalci Turistovskega kluba Skala. V tem obdobju se je GRS organizacijsko utrdila kot prostovoljna človekoljubna organizacija; delo reševalcev je bilo brezplačno in na evropski ravni. Slika 3.2.1: Dr. J. Tičar, dr. J. Demšar in dr. J. Stojc Vojna je prizadela tudi GRS. Vendar so po vojni reševalci imeli dovolj znanja in volje za nov zagon službe. Sprva je postaje in baze vodila Centrala GRS na Jesenicah. Nekdanjim postajam so se pridružile še nove. Po reorganizaciji leta 1952 so bile samostojne, delo usklajeval-ca je prevzela Komisija za GRS. Njene poglavitne naloge so bile skrb za vzgojo kadrov, uvajanje nove opreme, izpopolnjevanje tehnike reševanja in povezave z Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR). Slika 3-2.2: Pomnik na Okrešlju GRS je s pomočjo policijske helikopterske enote v šestdesetih letih začela reševati ponesrečence s helikopterjem. Skupaj z organi za okolje in prostor in Meteorološkim zavodom RS je razvila varstvo pred snežnimi plazovi v Sloveniji ter sodelovala z organizacijami v okviru CZ in drugimi organi oblasti. Te stike je po osamosvojitvi Slovenije še okrepila, poskrbela pa je tudi za zakonsko podlago in povezavo z Upravo republike Slovenije za zaščito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo (URSZR), Ministrstvom za notranje zadeve, Fundacijo invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) in drugimi. Leta 1997, ko se je GRS pripravljala, da zaznamuje petinosemdeset let uspešnega delovanja, se je na Okrešlju zgodila huda nesreča pri usposabljanju reševalcev letalcev za delo s helikopterjem. Na vaji je umrlo pet gorskih reševalcev. To je bil hud udarec ne samo za svojce ponesrečenih, ampak za vse reševalce. Reševalci so skupaj s podporniki ustanovili Sklad Okrešelj, da bi pomagali otrokom smrtno ponesrečenih gorskih reševalcev pri šolanju. Pokazala pa se je tudi težnja reševalcev po reorganizaciji GRS. K temu je pripomoglo tudi to, da pri FIHU kot komisija pri PZS nismo mogli prikazati šifre dejavnosti humanitarne organizacije. Zamisel o povezavi postaj GRS v zvezo je temeljila na tem, da se postaje preoblikujejo v samostojna društva, ki s pogodbo ustanovijo zvezo društev GRS. Vodstvi PZS in Komisije GRS pri PZS sta neuspešno iskali različne možnosti za oblikovanje zveze, dokler ni prevladala odločitev reševalcev, da se zamisel o ustanovitvi zveze izpelje. V zvezo sta se poleg samostojnih društev GRS (15) vključili tudi planinski društvi s postajo GRS (2). Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) je bila ustanovljena 15. maja 2006 v Ribnem pri Bledu. GRZS je samostojna pravna oseba s statusom humanitarne organizacije. Sofinanciranje dejavnosti poteka iz državnih sredstev prek URSZR, prav tako pa tudi v obliki vsakoletnega javnega razpisa na FIHO. Zveza ima sedež v gasilskem domu v Kranju. Slika 3.2.3: Znak GRZS Člani društev/postaj GRS v naših gorah rešujejo ponesrečene, iščejo pogrešane, opravljajo preventivno delo, ob naravnih nesrečah pa s svojim znanjem pomagajo prizadetim v okviru Civilne zaščite (CZ). Dejavnost usmerjajo komisije s strokovnjaki, ki skrbijo za reševalno tehniko, letalsko reševanje, reševanje iz plazov, zdravniško in prvo pomoč, zveze, opremo ter informiranje in analitiko. Na voljo so izčrpni viri o opravljenem reševalnem delu GRS. Od leta 1777, ko je potekalo prvo reševanje, pa vse do konca leta 2009 je opravila najmanj 7489 reševalnih in iskalnih akcij. Člani GRS so pomagali preživeti vsaj 7768 ljudem, svojcem pa vrnili 1884 preminulih. Glede na naravo dela ter na okolje in vremenske razmere, v katerih delujejo gorski reševalci, je jasno, da ne gre samo za vloženi čas, temveč tudi za skrajno zahtevne, objektivno nevarne in tvegane delovne razmere, ki pustijo posledice tudi na zdravju številnih reševalcev ter včasih terjajo tudi njihova življenja. GRZS sodeluje in se povezuje s sorodnimi organizacijami v okviru projekta Alpe-Jadran. Z GRS avstrijske Koroške in italijanske Furlanije - Julijske krajine sodeluje na strokovnem področju reševanja. Poleg tega se je znova začelo strokovno povezovanje z državami naslednicami nekdanje Jugoslavije, sodelovanje v jugovzhodni Evropi. Leta 2010 se je zopet začelo pomembno sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije. Sodelovanje na lokalni ravni med planinskimi društvi in postajami ali društvi GRS je bilo vseskozi dobro, na ravni zvez pa se je znova vzpostavilo s podpisom pogodbe o medsebojnem sodelovanju, ki sta jo podpisala predsednika zvez na izredni skupščini PZS 4. 12. 2010 v Celju. Slika 3.2.4: Podpis pogodbe o sodelovanju med PZS in GRZS 3.2.2 Gorska reševalna služba na tujem Začetki gorskega reševanja segajo daleč nazaj. Začelo se je v krajih, v katerih so se pojavili turisti, ki so zahajali v gore. Po navadi so te turiste vodili gorski vodniki. V vseh Alpah - tam je bila ta oblika turizma najbolj razvita - se je v letih 1859–1887 smrtno ponesrečilo 171 ljudi, od tega 50 gorskih vodnikov. V tem času so bili gorski reševalci predvsem gorski vodniki, ki so jim društva naložila reševanje kot eno izmed dolžnosti. Pomagali so jim izurjeni turisti, alpinisti, oskrbniki koč, lovci in pastirji, ki so najbolje poznali teren. Sprva so poglavitno reševalno opremo sestavljali vrvi in preprosta nosila. Pozneje so gorske vodnike začeli opremljati z ročnimi lekarnami, najbolj obiskane planinske koče pa s hišnimi lekarnami. V tistem času se je največ nesreč zgodilo v švicarskih gorah, zato ja Švicarski alpski klub (SAC) pozimi 1884/1885 prvi organiziral gorsko reševalno službo. To je bil zgled za ustanavljanje še drugih reševalnih služb. Za nas je zanimiva ustanovitev gorske reševalne službe pod pokroviteljstvom Nemško-avstrijskega planinskega društva (DÖAV). To je službo organiziralo po posameznih podružnicah. Tako je za naše kraje prevzela reševanje kranjska sekcija v Ljubljani (ime je dobila po kranjski deželi). V tej sekciji so od leta 1898 delovale reševalne postaje na Bledu, v Bohinju, Mojstrani, Kranjski Gori, v Kamniški Bistrici in Kokri. Pozneje je delovala še postaja v Bovcu. Slovensko planinsko društvo (SPD) ob ustanovitvi leta 1893 ni imelo svoje organizirane reševalne službe. Reševali so največ gorski vodniki in drugi gora vajeni domačini. Med SPD ter kranjsko in celjsko sekcijo DÖAV so bile hude razprtije, tudi pri gorskem reševanju, vendar le v časopisju, ne pa v skalah. Tam so imeli glavno besedo domačini, zlasti gorski vodniki, čeprav so bili potrjeni pri nemškem društvu in so nosili njegov vodniški znak. 3.2.3 Mednarodna komisija za reševanje v gorah (IKAR) Po drugi svetovni vojni, ko so se “vojne strasti v svetu” umirile, se je pokazala tudi potreba po sodelovanju posameznih reševalnih organizacij držav v okviru srednje Evrope. Tako so po predhodnih usklajevalnih sestankih, po letu 1948 in po sklepu UIAA gorski reševalci Avstrije, Francije, Italije z Južno Tirolsko, Jugoslavije, Nemčije in Švice leta 1955 organizirali srečanje v Bolzanu. Ustanovili so Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR - CISA). Na ustanovnem sestanku 29. in 30. oktobra 1955 sta bila kot predstavnika Jugoslavije navzoča dr. Miha Potočnik in dr. Andrej Robič. Čeprav je bila uradno predstavnica v tej organizaciji Jugoslavija, so jo vse do osamosvojitve Slovenije zastopali predvsem člani GRS Slovenije. Slovenski reševalci so v okviru Jugoslavije tudi preostalim republiškim gorskim reševalnim službam pomagali pri ustanovitvi in delovanju. Slika 3.2.5: Znak IKAR Prednost IKAR je bila, da so v organizaciji delovali strokovnjaki, kot na primer Wastl Mariner in Wiggerl Gramminger, ki so vanjo uvedli uporabo tipiziranih tehničnih sredstev za reševanje. To je pomenilo nenehen razvoj klasičnega reševanja. Temu razvoju so sledili maloštevilni drugi izdelovalci te opreme. Ustanovni predsednik dr. Rudolf Campell je kot splošni zdravnik znal povezati zdravnike članic organizacije tako, da so poskrbeli za dobro prvo pomoč in medicinsko oskrbo ponesrečenih. IKAR sestavlja več podkomisij. Strokovnjaki na vsakoletnih srečanjih usklajujejo mnenja, razpravljajo in predlagajo novosti, nujne za uspešno reševanje in pomoč ponesrečenim. V njej poleg predsedstva delujejo še komisija za tehniko, komisija za reševanje izpod plazov, zdravniška komisija in komisija za letalsko reševanje. Od leta 2000 ima GRS svojega predstavnika v predsedstvu IKAR. Udeleženci se vsako leto sre-čajo v drugi državi. Tako so bila v Jugoslaviji srečanja na Vršiču (leta 1962), Bledu (leta 1971) in v Bovcu (leta 1981). Leta 1965 je na Voglu zasedala Komisija za reševanje izpod plazov IKAR. Slovenija je bila gostiteljica v letih 1993 in 2006 v Kranjski Gori, leta 2003 pa je bilo srečanje medicinske komisije na Vršiču. Slika 3.2.6: A. Kunaver na Vršiču predstavlja članom IKAR svoj vitel. V okviru IKAR nastaja tudi strokovna literatura. Pomembna sta tudi trud in znanje, ki ju je pri večjezičnem slovarju o snežnih plazovih prispeval Pavle Šegula. 3.2.4 Organizacija GRZS GRZS je samostojna, prostovoljna, nepridobitna in humanitarna organizacija javnega pomena, ki so jo 15. 5. 2006 ustanovila društva/postaje GRS. Deluje v skladu z akti GRZS. Gorski reševalci so vključeni v temeljno enoto GRS, to je društvo ali postaja GRS. 3.2.4.1 Osnovne naloge GRZS Gorski reševalci društev/postaj GRS pomagajo poškodovanim osebam v gorah in na drugih težko dostopnih krajih ter jim dajejo prvo pomoč, v sodelovanju z zdravniki pa tudi medicinsko pomoč. Iščejo pogrešane osebe in rešujejo osebe v gorah in na drugih težko dostopnih krajih. Ponesrečence čim prej prenesejo ali prepeljejo v zdravniško oskrbo. Preventivno delovanje članov društev/postaj GRS je namenjeno ozaveščanju obiskovalcev gora in preprečevanju nesreč v gorah. Ob naravnih in drugih nesrečah je osnovna naloga reševanje prebivalcev in njihovega premoženja. Pomagajo tudi otrokom gorskih reševalcev, ki so se ponesrečili pri reševalnem delu. 3.2.4.2 Organi GRZS Slika 3-2.7: Organiziranost GRZS Organi GRZS so: zbor gorskih reševalcev, predsednik, upravni odbor GRZS, nadzorni odbor, disciplinsko razsodišče, strokovna služba in posvetovalno telo. Zbor gorskih reševalcev je najvišji organ GRZS, sestavljen iz delegatov postaj/društev GRS. Obravnava strokovno in kadrovsko problematiko gorskega reševanja. Upravni odbor GRZS (UO GRZS) je izvršilni organ gorskih reševalcev. Usklajuje in povezuje delo med društvi/postajami GRS ter ustvarja možnosti za delo reševalcev. Skrbi za organizacijsko enotnost, operativno učinkovitost, sodobno opremljenost ter moderne načine reševanja v gorah in na drugih težko dostopnih terenih. V okviru UO GRZS delujejo komisije, ki skrbijo za izvajanje nalog na specializiranih področjih reševanja v gorah. To so Strokovna komisija (SK), Zbor inštruktorjev, Komisija za reševalne tehnike (KRT), Komisija za letalsko reševanje (KLR), Komisija za medicino (KMED), Komisija za opremo (KO), Komisija za zveze (KZ), Komisija za reševanje iz plazov (KRP), Komisija za informatiko in analize (KINFO). Poleg teh komisij delujeta še odbor za priznanja in začasna komisija. Postaja/društvo GRS je temeljna enota, v okviru katere gorski reševalci izvajajo reševalno delo. Društva so samostojna in imajo geografsko določeno delovno območje, skladno z območji sosednjih postaj. Delujejo v skladu z akti društva GRS in GRZS. Postaji GRS sta sestavni del planinskega društva in GRZS. Delujeta samostojno v skladu z akti planinskega društva in GRZS. Postaja/društvo GRS izvaja iskalne, poizvedovalne in reševalne akcije v gorah in na drugih težko dostopnih krajih. Priskrbi in vzdržuje reševalno opremo, sredstva za zveze in sanitetno opremo. Postaja/društvo GRS, ki deluje na velikem in razčlenjenem območju, ima reševalne skupine. Reševalne skupine so v postaji/društvih GRS Ljubljana, Maribor in Tolmin. Postaja/društvo GRS organizira mesta za obveščanje, ki se imenujejo obveščevalne točke. Te so predvsem v planinskih kočah in na gorskih kmetijah. Obveščevalne točke so vidno označene z znakom. 3.2.4.3 Članstvo v društvih/postajah GRS Članstvo je prostovoljno. Gorski reševalec je član GRS, če je za tekoče leto registriran pri GRZS in je član postaje pri planinskem društvu ali društva gorskih reševalcev. Registracija se opravi na podlagi članove aktivnosti. 3.2.4.4 Nazivi članov GRS Naziva članov sta gorski reševalec pripravnik in gorski reševalec. Gorski reševalci nadgradijo svoja znanja za opravljanje tehle dejavnosti v GRS: gorski reševalec inštruktor, gorski reševalec letalec, gorski reševalec inštruktor za letalsko reševanje, gorski reševalec zdravnik, gorski reševalec letalec zdravnik in gorski reševalec vodnik reševalnega psa. Slika 3.2.8: Spust v steni 3.2.4.5 Financiranje dejavnosti GRZS GRZS pridobiva finančna sredstva iz proračuna Republike Slovenije prek URSZR, dotacije FIHO na podlagi javnega razpisa, prispevkov fizičnih in pravnih oseb ter sredstev iz akcije Podpornik. 3.2.4.6 Poraba finančnih sredstev GRZS Sredstva se porabljajo za nakup, vzdrževanje in izpopolnjevanje reševalne opreme in reševalnih pripomočkov ter osebne zaščitne in reševalne opreme, pa tudi za kritje stroškov reševalnih akcij, vzgojne in preventivne akcije, zavarovanje, zdravniške preglede in članarino IKAR. 3.2.4.7 Povrnitev stroškov in zavarovanje reševalcev GRS Gorski reševalec dobi za sodelovanje v iskalni ali reševalni akciji povrnjene materialne stroške in nadomestilo za izgubo zaslužka. O višini povračila materialnih stroškov odloča UO GRZS. Pri reševalnem delu so gorski reševalci nezgodno zavarovani za primer nesreče pri delu in za odgovornost do tretje osebe. Slika 3.2.9: Dvigovanje v helikopter 3.2.5 Reševalno delo GRS V preglednici 1 je prikazanih nekaj statističnih podatkov o reševalnem delu članov postaj/društev GRS. Za primerjavo je prikazana dejavnost od leta 2006 do leta 2009. V stolpcu Število akcij so zajete iskalne, poizvedovalne in reševalne akcije. V stolpcu Število oseb so zajete vse osebe, ki so jim reševalci pomagali v akcijah. V stolpcu Število mrtvih je navedeno število smrtno ponesrečenih tako v akcijah v gorah kakor pri drugih dejavnostih, povezanih z gorami ali težko dostopnim terenom. V stolpcu Reševalne ure so zajete ure, ki so jih reševalci porabili, da so izvedli reševalne akcije. Pomembno pomoč pri prevozu reševalcev na kraj nesreče in prevozu ponesrečenih do zdravniške oskrbe pomeni helikopter. Posadke helikopterjev LPE in 15. brigade SV so sodelovale v številu akcij, ki je navedeno v stolpcu Sodeloval helikopter. Preglednica 3.2.1: Reševalno delo GRS. Vir: KINFO. V zadnjih letih se povečuje število nesreč v sredogorju. Omenjeno trditev povezujemo z razmahom športov, povezanih z gorami, kot sta na primer jadralno padalstvo in gorsko kolesarstvo, ter s tem, da vedno več ljudi zahaja v gore vse leto. Pomemben delež obsegajo tudi nesreče pri delu, predvsem v gozdu. Slika 3.2.10: Delo ob helikopterju 3.2.6 Obveščanje o nesreči Ponavadi so najprej pri ponesrečenem tovariši iz skupine. Če se znajdemo na kraju nesreče, je pomembno, da ohranimo “mirno kri” in se lotimo ukrepov in postopkov, ki jih zahteva stanje ponesrečenega. Najprej preverimo osnovne življenjske funkcije (proste dihalne poti, dihanje, srčni utrip, krvavitve, poškodbe). Po navadi nimamo dovolj pripomočkov za dajanje prve pomoči in sanitetnega materiala. Pomembno je, da z razpoložljivo opremo in sredstvi ponesrečenemu pomagamo, ga zaščitimo pred nadaljevanjem ohlajanja in mokroto ter preprečimo vnovično nevarnost (snežni plaz, padajoče kamenje, zdrs). Če ponesrečenca ne moremo prenesti sami, pokličemo pomoč. V regijskih centrih za obveščanje (ReCO) je telefonska številka reševalcev 112. Telefonsko sporočilo naj obsega tele podatke: ◾ kdo sporoča (telefonska številka) in podatke o nesreči: ◾ kdo se je ponesrečil, ◾ kaj se je zgodilo, ◾ kje se je zgodilo (natančen opis kraja), ◾ kdaj se je zgodilo, ◾ zdravstveno stanje in število ponesrečencev, ◾ vremenske razmere na kraju nesreče. Poročevalec naj operaterju na centru ReCO poda kratek, jedrnat in natančen opis stanja na kraju nesreče. Če nimamo pripomočkov za klicanje na pomoč, lahko opozorimo nase s piščalko, ponoči pa pošiljamo svetlobne signale z baterijo ali ognjem. Signale pošiljamo v enakih presledkih, in sicer 6-krat na minuto. Ta sporočila ponavljamo v intervalih: 1 minuto oddajamo, 1 minuto čakamo. Dogovorjeni odgovor, da je sporočilo sprejeto, je signal 3-krat na minuto. Če pri reševanju sodeluje helikopter, posadki z znakom Y (yes) pokažemo, da potrebujemo pomoč (slika 11). Pri pristanku helikopterja moramo paziti, da vso opremo in obleko, ki bi jo veter od helikopterja dvignil v zrak, shranimo v nahrbtnik ali privežemo nase. Če pomoči ne potrebujemo, to posadki pokažemo z znakom N (no). Reševalci uporabljajo za sporazumevanje radijske postaje. Frekvenci sta 157.725 MHz in 160.525 MHz. Ob nesreči lahko uporabimo ti frekvenci za prenos sporočila. Planinske koče v naših gorah imajo radijske postaje s frekvenco GRS, da lahko klic za pomoč posredujejo na ReCO. Slika 3.2.11: Znamenji, namenjeni posadki helikopterja (levo znak N-no, desno znak Y-yes) Če ne moremo poklicati pomoči na nobenega izmed opisanih načinov, moramo posredovati pisno sporočilo. Dva člana skupine odneseta sporočilo na obveščevalno točko GRS, od tam pa se posreduje na ReCO. Tudi to sporočilo naj bo sestavljeno podobno kot telefonsko. 3.2.7 Tovariška pomoč Pozimi so postopki pri dajanju tovariške pomoči zahtevnejši, predvsem zaradi mraza, snega in snežnih plazov. Ljudje, ki se zaradi različnih potreb ali službene obveznosti znajdejo na plazovitem območju, vedo, da je njihovo življenje velikokrat odvisno od tega, kako hitro se bodo izkopali iz plazu. Statistični podatki nesreč, ki jih urejajo reševalne službe v okviru IKAR, kažejo, da ima človek, zasut v plazu, le malo možnosti, da preživi. Iz statističnih podatkov, ki jih izvajajo v okviru IKAR, vidimo, da ima zasuti prve četrt ure še 90 % možnosti za preživetje. Po pol ure se ta možnost zmanjša na 40 % in po eni uri na 30 %. Navedeni podatki veljajo za nepoškodovane zasute osebe (slika 12). Največ možnosti za preživetje ima zasuti prve četrt ure po zasutju. V tem času ga lahko poiščejo edino navzoči udeleženci, ki jih plaz ni zasul, torej - tovariška pomoč. Pomembno je, ali ima zasuti pri sebi kakšen pripomoček, ki bi iskalcem lahko olajšal delo. V šestdesetih letih so bile narejene posebne baterijsko napajane sprejemno-oddajne naprave - plazovne žolne. Te naprave oddajajo oziroma sprejemajo elektromagnetno valovanje frekvence 475 KHz. Žolne delimo na analogne in digitalne. Najprej so izdelovali analogne. Način iskanja s temi žolnami je temeljil predvsem na pravokotni metodi. V zadnjih letih pa so v naprave vgradili “mikroračunalnik”, ki zna izračunati položaj v ravnini. Tako se iskanemu približujemo po “magnetni silnici”, ki jo oddaja njegova žolna. Znani izdelovalci digitalnih naprav so Pieps, Ortovox, Mammut in Tracker. Slika 3-2.12: Možnost preživetja v plazu glede na čas zasutja Slika 3-2.13: Analogna (levo) in digitalna žolna 3.2.8 Vzroki nesreč Ob analizi gorskih nesreč že vrsto let ugotavljamo podobne vzroke. To so predvsem zdrs, padec, nepoznavanje terena, telesna in duševna nepripravljenost na izbrane ture, pomanjkljiva ter neustrezna oprema in gorniško neznanje. Po navadi ima nesreča več kot en sam vzrok. Ti se med seboj prepletajo. Najpogostejše posledice nesreč so poškodbe spodnjih okončin in glave. 3.2.9 Napotki GRS Če nimate izkušenj in znanja, se raje pridružite izletom PD. Zahtevne ture opravite v družbi ustrezno usposobljenega vodnika. Upoštevajte nasvete in opozorila. Zavarujte se za primer nesreče pri gorniški dejavnosti. Svoje poti v gore načrtujte. V začetku planinske sezone upoštevajte postopnost. Izberite si gorniški cilj glede na svoje znanje, telesno pripravljenost in zdravje. Bolniki s kroničnimi obolenji naj se pred turo posvetujejo z zdravnikom. Pred odhodom na turo in med njo preverjajte vremensko napoved. Pozimi se pozanimajte o snežni odeji in stopnji nevarnosti plazov. Na turi uporabljajte ustrezno obutev ter osebno zaščitno in tehnično opremo. Doma, pred turo, preverite, ali je oprema za nameravano turo ustrezna. V nahrbtniku naj bo prostor za prvo pomoč, pripomočke za orientacijo in - tudi poleti - za topla oblačila. O nameravani turi in času njenega trajanja obvestite domače ali tistega, ki bo poklical reševalce, da vas bodo poiskali, če se ne boste pravočasno vrnili. Na vrhovih in v planinskih kočah se vpisujte v vpisne knjige. Tako vas bodo reševalci hitreje našli. V vročih poletnih dneh med turo pijte dovolj osvežilne tekočine. Med turo ne pijte alkoholnih pijač. V nahrbtniku imejte vsaj nekaj energijske hrane po osebnem okusu. Počivajte na varnih krajih. Oči in odkrite dele telesa si zavarujte pred soncem. Slika 3-2.14: Sondiranje Otrokom na turi namenite posebno pozornost, saj doživljajo gore na svoj način. Hodite previdno in ne prožite kamenja. Opazujte pobočje gore nad seboj ter početje planincev, ki so tam. Ob nesreči pokličite najbližjo obveščevalno točko GRS ali ReCO (brezplačna telefonska številka 112). Planinske koče imajo radijske postaje za obveščanje ReCO v primeru nesreče. Gorski svet ni v celoti pokrit s signalom mobilnih telefonov. Pri obisku gora vam želimo varno in srečno pot ter veliko lepih doživetij, s katerimi se boste zadovoljni vrnili domov. 3.2.10 Primer reševalne akcije Planinec je v lepem vremenu odšel Rjavino. Vzpon do vrha je potekal brez težav. Na vrhu je v lepem vremenu počival in se odločil, da sestopi nazaj v dolino. V kaminu si je izpahnil ramo. Bolečine se mu niso zdele prehude, zato se je odločil, da se bo vrnil na vrh in po južni strani v dolino Krme. To je vpisal tudi v knjigo in pripisal še, naj morebitni obiskovalec obvesti reševalce, če bi omagal. Reševalcev ni hotel nadlegovati. Medtem pa se je razbesnela poletna nevihta in preživel jo je v zavetju. Po nevihti je ocenil, da je pot na južno stran zaradi mokrih skal in zemlje prenevarna, zato je po mobitelu ženi poslal SMS sporočilo o izpahnjeni rami. Pomoči reševalcev ni zahteval. Ker je imel v mobitelu prazno baterijo, jih sam ni mogel poklicati. Čeprav je po nevihti šel iz Staničevega doma na Rjavino češki planinec, se nista videla. Zaradi močnega vetra so se klici na pomoč izgubljali, zato se je pripravil za bivakiranje. Slika 3.2.15: Sprejem ponesrečenca v bolnišnico Žena je okoli osmih zvečer poklicala na ReCO. Spraševala je, kako poteka reševanje njenega moža. Operater ji je povedal, da nič ne ve o reševanju na Rjavini. Zato je sprožil reševalno akcijo. Dežurni reševalec na postaji GRS Mojstrana se je takoj povezal z dežurno ekipo na Brniku. Ta je tedaj končevala dnevno dežurstvo, vendar je bila pripravljena poleteti. Medtem je dežurni reševalec poskušal dobiti več podatkov od žene iskanega in med drugim mu je omenila tudi, da se njen mož včasih rad pošali. Medtem se je toliko znočilo, da helikopter ni mogel več poleteti. Reševalci so se odločili, da gredo v Kot pogledat, ali je tam parkiran avto iskanega. Tako se je dežurni s še dvema reševalcema odpeljal v Kot in tam so res našli parkiran avto. Odpravili so se naprej po poti proti Rjavini. Pregledovali so ob poti in klicali iskanega. Po telefonu so poklicali v Staničevo kočo in dobili potrdilo, da je bil po nevihti na Rjavini češki planinec, vendar ni videl nikogar. Reševalci niso našli ničesar, zato so se ob enih ponoči odpravili k Staničevi koči in tam prenočili. Zjutraj so se odpravili naprej po poti na Rjavino. Med potjo so pregledovali in klicali iskanega. V Mojstrani se je zbralo še 10 reševalcev. Na Brniku je bila že pripravljena helikopterska posadka, vendar zaradi megle ni mogla poleteti. Ob sedmih so bili reševalci pri iskanem in so mu dali prvo pomoč. Ko so se vremenske razmere na Brniku izboljšale, je helikopter poletel in prepeljal planinca v bolnišnico na Jesenice. Ob tem opisu bi rad poudaril nekaj stvari. Obveščanje po mobitelu je mogoče, vendar mora biti akumulator napolnjen. Težave z mobiteli nastanejo tudi pri nevihtah (naelektrenost ozračja). Planinec je imel mobitel, ki ima vgrajeno storitev SOS. Tudi z večkratnim poskušanjem ni mogel vzpostaviti zveze. Šele pozneje je ugotovil, da slovenski operaterji mobilne telefonije te storitve ne podpirajo. Planinec ni želel vznemirjati reševalcev, zato ni takoj zahteval reševalne akcije. Prav tako pa ni hotel strašiti žene glede položaja, v katerem se je znašel. Iz opisanega vidimo, da je pomembno, kdaj in kako obvestimo reševalce o nesreči. V izkušenem planincu je tlelo močno upanje na preživetje. V vpisno knjigo je zapisal svoj namen, da bo nadaljeval pot. Opremljen in pripravljen je bil za bivakiranje. Ves čas je upal, da bodo reševalci prišli ponj. Zato je bilo srečanje z njimi na vrhu Rjavine kljub poškodbi toliko bolj veselo. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Škerbinek, D. (2003): Zgodovina gorske reševalne službe, Planinski zbornik. Ljubljana. ◾ Šegula, P. (1982): GRS pri Planinski zvezi Slovenije 1912-1982. Ljubljana. ◾ Vengust, A. (1997): GRS Slovenije 1912-1997, GRS Slovenije, Ljubljana. 4.1 Gorska pokrajina 4.2 Poznavanje in varstvo gorske narave Gorska pokrajina Simona Miklavc Pintarič, Borut Peršolja in Matija Zorn 4.1 Izvleček: Članek opisuje naravne in družbene prvine gorske pokrajine v Sloveniji in po svetu. Pojasnjena sta njihova medsebojna povezanost in součinkovanje, ki nam omogočata razumevanje sedanjega položaja in procesov v pokrajini. Ob posameznih primerih je pojasnjen tudi vpliv znanja o gorski pokrajini na kakovostno izvajanje planinske dejavnosti. Ključne besede: geografija, gore, alpski svet, planinstvo, Slovenija 4.1.1 Uvod Gorske pokrajine so območja pomembnih virov pitne vode, obnovljivih virov energije, rudnin, gozda in kmetijskih pridelkov. So del občutljivega planetarnega ekosistema, območje neprecenljive biološke raznovrstnosti in osupljivih prilagoditev na zahtevne razmere ter življenjski prostor (ogroženih) rastlinskih in živalskih vrst. V preteklosti so bile zaznamovane s slabo prometno prehodnostjo in obmejnostjo, saj po gorah pogosto potekajo jezikovne, kulturne, narodnostne in državne meje. Ta območja so se ohranila kot starodavna žarišča bogate kulturne dediščine domačega prebivalstva. V zadnjih desetletjih so gorske pokrajine postale turistično in športno-rekreativno območje, ki ga vsako leto obišče na milijone ljudi. Če v Sloveniji primerjamo gorska območja z drugimi pokrajinskimi tipi, so najopaznejša zaradi izoblikovanosti površja oziroma njegove razčlenjenosti. Na kratkih razdaljah se menjavajo globoko vrezane široke ledeniške doline, utesnjene soteske in povirne grape, gozdnata strma pobočja, uravnane kraške planote in podi, goli, priostreni vrhovi s prepadnimi stenami, ledeniške krnice in slapovi, žive planine in zaraščajoče se košenice. Gorska območja označujejo tudi posebne podnebne, vodne in rastne razmere. Od gorskih območij je odvisna polovica človeštva, saj na njih živi približno 10 % svetovnega prebivalstva, kakih 40 % pa ga živi v niže ležečih porečjih. Prebivalstvo gorskih pokrajin je po večini revno, slabo izobraženo, živi v slabih higienskih razmerah ob pomanjkljivi zdravstveni oskrbi in se preživlja s samooskrbnim poljedelstvom, ekstenzivno živinorejo, gozdnimi sadeži in gozdarstvom. Zaradi velikih pritiskov gospodarstva in prebivalstva na obsežnih območjih, od Andov do Himalaje ter od Urala do Jezerskega višavja, nastajajo skrb zbujajoče spremembe gorskih pokrajin in njihovih sestavin. Uničevanje gozda, čezmerna paša in erozija, ki jo sproža obdelovanje za poljedelstvo manj primernih zemljšč, zemeljski plazovi, globalno onesnaževanje (na primer onesnaževanje zraka z več sto kilometrov oddaljenih industrijskih območij) ter hitra izguba habitatov in genske raznovrstnosti so degradacijski procesi, ki ogrožajo nosilno sposobnost gorskih območij. Tudi turizem in športna rekreacija, ki ustvarjata nova delovna mesta in gorskim pokrajinam prinašata pomemben prihodek, s svojim nepremišljenim razvojem marsikje po svetu ogrožata prav tiste danosti, ki jima omogočajo obstoj. Čeprav so gorska območja v preteklosti prva dobila zakonsko zaščito (narodni parki), to za njihov nadaljnji obstoj ne zadošča več. Preglednica 4.1.1: Morfološki tipi površja v Sloveniji Morfološki tipi površja Opis Delež(%) Pokrajinska podoba Ravnina Ravni deli površja Slika 4.1.1: Lesce na dnu Radovljiške kotline (foto:Borut Peršolja) 10 Gričevje Vzpeto površje z višinskimi razlikami med slemeni in dolinami do največ 200 m Slika 4.1.2: Koprska brda z vasico Padna (foto: Marjan Grbajs) 40 Hribovje Vzpeto površje z višinskimi razlikami med slemeni in dolinami od 200 m do gozdne meje Slika 4.1.3: Škofjeloško hribovje s Sorico (foto: Igor Maher) 40 Gorovje Vzpeto površje, na katerem vrhovi in grebeni segajo nad gozdno mejo Slika 4.1.4: Kamniško-Savinjske Alpe z Jezerskega (foto: Borut Peršolja) 10 4.1.2 Naravne značilnosti gora 4.1.2.1 Razgibanost površja Površje je vrhnji del Zemlje, ki ga lahko opišemo z nadmorsko višino, naklonom in ekspozicijo. Z njimi so tesno povezane podnebne, prstne in vegetacijske značilnosti pokrajine, vplivajo pa tudi na poselitev in rabo tal. 4.1.2.1.1 Nadmorska višina Nadmorska višina je navpična oddaljenost od namišljene ravnine povprečne morske gladine, podaljšane na kopno. Imenujemo jo tudi absolutna nadmorska višina. Skupaj z zemljepisno širino in dolžino določa lego vsake točke v pokrajini. Njene hitre spremembe so poglavitna značilnost gorskega sveta. Poleg absolutne poznamo še relativno nadmorsko višino, ki je za hojo v gore celo pomembnejša, saj določa dejansko višinsko razliko med dnom dolin in vrhovi ali med vrhom in bližnjim sedlom. Povprečna nadmorska višina Slovenije je 557 m (svetovno povprečje je 870 m), največji razpon nadmorske višine med Triglavom (2864 m) in podvodnim Triglavom (najnižja točka slovenskega morja je –37 m) pa je 2901 m. Slabih 90 % površja Slovenije je nižjega od 1000 m, le 0,4 % pa ga sega nad 2000 m. 4.1.2.1.2 Naklon Značilnost vsakega neravnega površja je naklon (nagnjenost, strmina) oziroma kot med smerjo zvišanja ali znižanja površja in vodoravno ravnino. Izražen je v stopinjah ali odstotkih. Ravno površje ima naklon 0° ali 0 %. Pobočje ima lahko naklon 45° ali 100° navpična stena pa 90° ali več kot 100 %. Povprečni naklon Slovenije je 13°. Naklon z nadmorsko višino na splošno narašča. 4.1.2.1.3 Ekspozicija Tudi ekspozicija (izpostavljenost) je značilnost vsakega neravnega površja in opredeljuje kot med severom in smerjo gledanja od višje nadmorske višine proti nižji. Izražena je z azimutno oznako od 0° do 360° v smeri urnega kazalca, s stranmi neba, govorimo pa tudi o prisojnih (sončnih) in osojnih (senčnih) legah. Ekspozicija vpliva na količino sončne energije, ki jo prejme površje. Vpliva na navlaženost oz. osušenost pobočja, na trajanje snežne odeje ali na predelanost snega. Pomembna je za poselitev in rabo tal, saj vpliva npr. na razporeditev vinogradov (ti imajo v Halozah južno lego, gozd pa severno), gozda (delež se manjša od severnih proti južnim legam), naselij (gostota se veča od severnih proti južnim legam) in smučišč (severne lege imajo dlje snežno odejo). Na ekspozicijo močno vpliva slemenitev. Ta v slovenskem alpskem svetu poteka v smeri vzhod-zahod, zato v njem prevladujejo severne in južne lege. V dinarskem svetu prevladuje slemenitev severozahod-jugovzhod, zato ima večina površja severovzhodno in jugozahodno lego. Preglednica 4.1 2: Vpliv naklona na procese spreminjanja površja ter njegov pomen za prebivalce gora in planinstvo 4.1.2.2 Nastanek gora Za planinstvo je zagotovo najpomembnejše vzpeto površje. Nastajanje takega površja imenujemo orogeneza (gr. oros: gora), ob tem pa moramo poznati sestavo Zemlje. Sestavljajo jo skorja, plašč in jedro. Del zgornjega plašča in skorjo, ki jo delimo na kontinentalno in oceansko, imenujemo litosfera. Ta plava na astenosferi, v kateri so kamnine zaradi visokega tlaka in temperature blizu tališča, zato je v skoraj gnetljivem stanju, manjši del pa je v obliki magme. Litosfera je sestavljena iz več ločenih kosov, ki se premikajo in jih imenujemo litosferske plošče. Vzroke in posledice njihovih premikov obravnava teorija o tektoniki plošč. Čeprav se litosferske plošče premikajo zelo počasi, le nekaj centimetrov na leto, so v milijonih let prepotovale velike razdalje. Konec paleozoika (perm) so bili vsi deli Zemljine skorje že drugič združeni v Pangeo. Ta enotna pracelina je v triasu razpadla na dva dela: severnega (Lavrazija) in južnega (Gondvana). Vmes je nastal ocean Tetida, ki je obstajal od paleozoika do starejšega terciarja. V tem času so se v njem več tisoč metrov na debelo odlagali debeli skladi sedimentov. Zaradi teže so se pogrezali in se zaradi povišane temperature in pritiska postopno spreminjali v sedimentne kamnine. V mezozoiku sta Lavrazija in Gondvana začeli razpadati. Zaradi premikanja in približevanja razpadlih delov so se v terciarju iz oceana Tetida dvignile velike gorske verige: Atlas, Pireneji, Apenini, Alpe, Karpati, Kavkaz in Himalaja. Ob tem so se kamnine prekristalile v metamorfne, nastajale pa so tudi globočnine in predornine. Gorotvorno gubanje, ki se je začelo v juri in je doseglo vrh v terciarju, imenujemo alpidska orogeneza ali alpidsko gubanje, tako nastala gorstva pa so označena za mladonagubana. Ta orogeneza delno traja še danes, saj afriška plošča še vedno pritiska pod evrazijsko. Ostanek nekdanjega oceana Tetida je današnje Sredozemsko morje. Mladonagubani gorstvi sta tudi Skalno gorovje v Severni Ameriki in Andi v Južni Ameriki. Slika 4.1.5: Zgradba Zemlje Premikanje plošč spremljajo vulkanska dejavnost in potresi. Vulkani lahko izbruhajo velike količine gradiva, to dokazujejo tudi najvišje gore v Afriki. Potresi so najpogostejši na robovih litosferskih plošč, v t. i. ognjenem obroču na obrobju Tihega oceana in v pasu, ki sega od Sredozemskega morja in Bližnjega vzhoda do Himalaje ter Indonezije in se severno od Avstralije stika s Tihooceanskim ognjenim obročem. Zaradi velikih napetosti, ki so posledica globalnega gibanja litosferskih plošč, se kamnine gubajo in lomijo. Tako v skorji nastajajo prelomi oziroma porušitve trdnosti večjih razsežnosti. Ti povzročijo premik kamninskih blokov (centimetrskega ob enkratnem ali večkilometrskega ob dolgotrajnejših premikih), ki ga zaznamo kot potres. Nekateri prelomi so aktivni že na milijone let in jih na površju spoznamo po premaknjenih plasteh in zdrobljenih kamninah ob prelomni ploskvi. Prelomi imajo pri oblikovanju površja pomembno vlogo, saj se na njihov potek pogosto navezujejo doline, v katerih so reke vrezale strugo vzdolž zdrobljene prelomne cone. Iz ugreznjenega bloka med prelomoma nastaneta tektonski jarek in kotlina, iz dvignjenega bloka pa pogorje - grudasto gorovje. Takšna so stara gorstva, ki so nastala v paleozoiku in jih imamo na vseh celinah. Po gubanju so doživljala dviganje in ugrezanje ob prelomih, nanje pa so vplivali še drugi zunanji dejavniki, ki so jih predvsem znižali in uravnali. Zaradi videza in višine si zaslužijo ime sredogorja. To so Skandinavsko gorovje, Škotsko višavje, sredogorja Nemčije in Češke ... 4.1.2.3 Kamnine slovenskega alpskega sveta Kamninsko sestavo poiščite na Geološki karti Slovenije, obseg alpskega sveta pa opredeljuje členitev, objavljena v Geografskem atlasu Slovenije (1998). Glede na nastanek ločimo tri skupine kamnin. 4.1.2.3.1 Magmatske kamnine Večina kamnin na Zemlji (80 %) je nastala iz ohlajene in strjene magme. Glede na nastanek ločimo tri vrste magmatskih kamnin, ki v Sloveniji pokrivajo 3 % površja (v alpskem svetu je takšnih 8 % kamnin): ◾ Globočnine nastanejo, ko se magma strdi pod površjem. Najdemo jih na Pohorju. Takšni kamnini sta granodiorit in čizlakit (ta nosi ime po kraju Cezlak; to je edino znano najdišče na svetu), ki ju uporabljajo kot okrasna kamna. Granodiorit s Pohorja kamnoseki pogosto imenujejo kar pohorski granit ali tonalit. V resnici pa imamo pravi granit v Sloveniji le v okolici Črne na Koroškem. ◾ Žilnine nastanejo, če se magma vtiska v razpoke v Zemljini skorji. V Sloveniji jih najdemo kot pegmatitne žile v okolici Raven na Koroškem. ◾ Predornine ali vulkanske kamnine nastanejo, ko magma prodre na površje. Predornine so bazalt, andezit, dacit ... Pri nas so pogosti tufi, ki so ognjeniškega izvora, po načinu nastanka pa so sedimentne kamnine, saj so nastale s sprijetjem vulkanskega pepela. Najdemo jih zlasti na Smrekovcu in pri Peračici na Gorenjskem. 4.1.2.3.2 Sedimentne kamnine V Sloveniji prekrivajo kar 93 % površja in so najbolj razširjene (v alpskem svetu 83 % ). Glede na nastanek ločimo kemične in piroklastične sedimentne kamnine, za naš gorski svet pa so najpomembnejše biokemične in mehanske ali klastične. 4.1.2.3.2.1 Mehanske ali klastične sedimentne kamnine Sestavni deli teh kamnin so nastali kot posledica učinkovanja zunanjih vplivov na obstoječe kamnine, torej preperevanja. Večino preperelega gradiva raznašajo vode, veter in ledeniki. Po prenosu se gradivo odloži v rečnih dolinah, jezerih in morjih. Glede na velikost zrn ločimo grušč, prod, pesek, melj in glino. Največ jih je na ravninskem svetu ob največjih rekah. To slabo sprijeto gradivo se v procesu diageneze sprime v trdno kamnino. Tako so nastali glinavec (njegova pogosta značilnost je skrilavost oziroma lomljenje v ploščah), meljevec, peščenjak, konglomerat (ta nastane z vezavo zaobljenega proda) in breča (ta nastane z vezavo ostrorobega grušča). Mednje uvrščamo tudi kamnino tilit, ki nastane s sprijetjem ledeniških usedlin. 4.1.2.3.2.2. Biokemične sedimentne kamnine Med te uvrščamo obsežno skupino karbonatnih kamnin. V Sloveniji je največ apnenca, ki pokriva dobro četrtino površja (v alpskem svetu 24 %), in dolomita (dobra desetina površja, v alpskem svetu 15 %). Večina organizmov gradi svoj skelet iz kalcijevega karbonata ali silicijevega dioksida (kremenice). Po odmrtju se njihovi skeleti usedajo na dnu sedimentacij-skega bazena, na katerem se lahko tudi s pomočjo tektonskega delovanja začne proces diageneze. Trdni deli ostankov živih bitij pri tem okamnijo in se ohranijo v kamnini - imenujemo jih fosili. Če jih je v kamnini veliko, dobi po njih ime – školjkoviti, koralni ali foraminiferni apnenec. Korale in njihove bližnje sorodnice stromatopore so gradile grebene in trate. Iz grebenskega apnenca so Virnikov Grintavec, Stegovnik, vrhnji del Triglava, vrh Begunjščice in Razorja ter Briceljk. Slika 4.1.6: Velika Baba je zgrajena iz dolomita Da je bilo na območju današnjega alpskega sveta res Tetidino morje, poleg fosilnih ostankov pričajo tudi lepo razviti skladi apnenca in dolomita, iz katerih so zgrajeni nekateri vrhovi in ki jih lahko neposredno opazujemo, npr. v Severni triglavski steni. Gre za plastoviti dach-steinski apnenec z značilnimi velikimi megalodontnimi školjkami, pogosto s srčastimi prerezi. Skupaj z masivnim grebenskim apnencem daje glavni pečat Julijcem. Plasti dachsteinskega apnenca so debele skoraj 1500 metrov, grebenskega apnenca do 500 m, oba pa sta zgornje triasne starosti. Iz usedlin, ki so bile bogate s skeleti iz kremenice, so nastali roženci. Gre za trde masivne kamnine različnih barv, ki jih sestavlja mikrokristalni kremen. Pojavljajo se v plasteh ali kot različno veliki gomolji. Najdemo jih v dolini Bale na Prevali; menjavajo se s plastmi apnenca. Pogosti so tudi v Dolini Triglavskih jezer. Slika 4.1.7: Greben Velikega Spičja sestavlja dachsteinski apnenec. 4.1.2.3.3 Metamorfne kamnine Gre za kamnine, nastale s preobrazbo sedimentnih in magmatskih kamnin v globljih delih Zemljine skorje, v katerih so zaradi visokih temperatur in pritiskov postale neobstojne. V Sloveniji jih najdemo na 4 % površja (v alpskem svetu jih je 10 %), in sicer na Pohorju, Strojni in Kozjaku, ki so odrastki Vzhodnih Alp, geološko pa del Centralnih Alp, v katerih prevladujejo metamorfne kamnine, kot so blestnik, gnajs in filit. Že Rimljani so na Pohorju izkoriščali marmor, ki nastane, če metamorfoza zajame apnence in dolomite. Čisti so bele barve, če pa vsebujejo primesi, so lahko rahlo obarvani. Beseda marmor se pogosto napačno uporablja za različne vrste okrasnih apnencev (npr. podpeški marmor, hotaveljski marmor). 4.1.2.4 Preperevanje, erozija in denudacija Za nastanek gorovij je pomembna tektonika, njihova trenutna podoba pa je povezana z delovanjem zunanjih sil. Preperevanje, erozija in denudacija začnejo delovati takoj, ko so gorovja dvignjena. Preperevanje je razpadanje in razkrajanje kamnine na kraju samem. Pomembno je, ker trdno kamnino razdeli na manjše delce in s tem omogoči njihovo odnašanje. Na intenzivnost preperevanja poleg kamninske zgradbe vplivajo predvsem količina in razporeditev padavin, povprečna letna temperatura ter število letnih prehodov temperature nad in pod ledišče. Na delce, ki jih preperevanje loči od kamninske podlage, delujejo različni procesi, ki premikajo delce pretežno navzdol. Premikanje povzroča težnost ali pa gibajoča se snov (voda, zrak, led). Razgaljanje površja kot posledico vzajemnega delovanja preperevanja in odnašanja gradiva na nagnjeni površini imenujemo denudacija. Gradivo se premika po pobočjih navzdol zaradi pobočnih procesov (preglednica 4). Preglednica 4.1.3: Vrste preperevanja. Opis in primeri Mehansko (fizikalno) Preperevanje, pri katerem zaradi mehanskih procesov kamnina razpada na manjše oglate kose. 1. Zmrzalno preperevanje: Pojavlja se, ko voda v razpokah pri temperaturi 0 °C zmrzne, nastali led pa ima pribl, za 9 % večjo prostornino od vode in zato širi razpoke. Značilno je za visokogorska območja in območja s hladnejšim podnebjem (višje zemljepisne širine), v katerih je dosti vlage in so pogosta temperaturna nihanja nad in pod ledišče. Posledica so melišča. 2. Temperaturno preperevanje: Pojavlja se na območjih z velikim dnevnim nihanjem temperature (puščave). Kamnina se podnevi segreje in razteza, ponoči pa ohlaja in krči ter se pri tem lušči. 3. Razbremenilno preperevanje: Pojavlja se zaradi odnašanja zgornjih plasti kamnine; to razbremeni spodnje plasti, tako da razpokajo vzporedno s površjem. Podoben učinek ima tudi odstranitev kakšne druge velike gmote, npr ledenika. Slika 4.1.8: Razpokanost kamnine na Vrtači (foto: Matija Zorn) Kemijsko Preperevanje zaradi kemijskih procesov, pri katerih se kemična sestava kamnine spreminja. Korozija: Pojavlja se v kamninah, ki vsebujejo kalcijev (CaCO3) in magnezijev karbonat (MgCa(CO3)2), npr apnenci in dolomiti. Voda raztaplja kamnino in ustvarja površinske in podzemne kraške oblike. Pri nas najpogostejša vrsta kemičnega preperevanja, ki poteka na 44 % površja. Slika 4.2.9: Škraplje na Planini v Lazu (foto: Borut Peršolja) Biogeno Preperevanje, ki ga povzročajo rastline in živali. Delno ima naravo mehanskega preperevanja, npr pri širitvenih pritiskih korenin ali ob kopanju in ritju organizmov, pa tudi kemičnega preperevanja zaradi delovanja koreninskih sokov oz. organskih kislin. Slika 4.2.10: Biogeno preperevanje pod Olševo (foto: Matija Zorn) Denudacija deluje ploskovno, erozija pa v nasprotju z njo linijsko. Erozija je dolbenje, razjedanje in odnašanje kamnine in preperine zaradi delovanja ledenikov, vetra in zlasti vode (preglednica 5). 4.1.2.5 Poledenitev in ledeniško preoblikovanje površja Podnebje se je v zemeljski zgodovini nenehno spreminjalo —, ohlajalo in segrevalo - tako da so ledeniki v preteklosti pokrivali tudi več kot 30 % celotnega površja. Noben dogodek v mlajši geološki zgodovini pa ni toliko vplival na površje kot prav zadnja ledena doba, ki se je začela pred dvema milijonoma let in se končala pred kakimi 10.000 leti. To obdobje imenujemo pleistocen; v njem se je zvrstilo šest izrazitih ledenih dob z vmesnimi toplimi presledki, ki jih imenujemo medledene dobe. Takrat so se ledeniki krčili. Preglednica 4.1.4: Nekatere vrste pobočnih procesov. Močne ohladitve podnebja so povzročile padec srednje letne temperature za 5–8 °C v primerjavi z današnjo. Ločnica večnega snega se je v Julijskih Alpah znižala od 2700 m do višine 1200 m. V Sloveniji so bili največji dolinski ledeniki. Večji: ledeniki so bili v dolini Save Dolinke, bohinjski (združila sta se pri Radovljici) in soški ledenik, ki je segal po dolini Soče do Mosta na Soči. Manjši ledeniki so bili še v Kamniško-Savinjskih Alpah (v Logarski dolini, Robanovem kotu, Kamniški Bistrici in v dolini Kokre) ter v Karavankah, nekoliko pa so bili poledeneli tudi najvišji deli Trnovskega gozda in Snežnika. Seveda pa v naših gorah lahko opazujemo še druge posledice njihovega delovanja: morene (npr. pri Stari Fužini, Bavšica), grbinaste travnike (na Pokljuki, Uskovnici, v Radovni), ledeniška jezera (Blejsko, Bohinjsko, Krnsko jezero), koritaste U-doline (Vrata, Trenta, Logarska dolina, Završnica ...), obvisele doline - čez pobočje pogosto pada slap (npr. Peričnik, Čedca), krnice (Amfiteater pod Dovškim križem, Okrešelj nad Logarsko dolino), ledeniške balvane (Siv-nica, Lepi kamen in Žagana peč v Kamniški Bistrici), vintgarske soteske (blejski Vintgar, korita Mo-stnice, Veliki in Mali Predaselj) ... Preglednica 4.1.5: Vrste erozije. Slika 4.2.11: Koritasto oblikovana ledeniška U-dolina pod Ledenikom pod Skuto Zadnje hladnejše obdobje, za katero je bilo značilno napredovanje vseh alpskih ledenikov, je bilo med sredo 14. in 19. stoletja in ga imenujemo mala ledena doba. Iz tega obdobja sta se v Sloveniji ohranila Triglavski ledenik in Ledenik pod Skuto, najbolj jugovzhodno ležeča ledenika v Alpah. Ime si zaslužita le še zaradi precej večjega obsega v bližnji preteklosti. Oba redno merijo od leta 1946. Površina Triglavskega ledenika je bila ob začetku meritev 14,5 ha, v letu 2015 pa so namerili samo še 1,7 ha snežno-ledne površine oz. 0,4 ha ledne površine. Ledenik pod Skuto se je v tem času prav tako skrčil s 3 ha na manj kot 1 ha. 4.1.2.6 Podnebje, vode, prsti in rastje Glede na vse doslej opisano je razumljivo, da se tudi druge naravne sestavine gorske pokrajine razlikujejo od tistih v ravninskih pokrajinah. Gorsko podnebje je odvisno od nadmorske višine, ekspozicije, slemenitve, prevladujočih vetrov in oddaljenosti od morja. Temperature se z nadmorsko višino znižujejo (0,65 °C na 100 višinskih m), prav tako zračni tlak, značilna so tudi velika dnevna temperaturna nihanja. Čist in redkejši zrak lahko vpije manj sončnega sevanja, velik del sevanja se tudi odbije od svetle, zasnežene ali skalnate podlage. V gorah prevladujejo orografske padavine, količina padavin narašča z nadmorsko višino in se pri nas zmanjšuje od zahoda proti vzhodu, bolj namočene so privetrne strani. Stalni spremljevalci gorskega vremena so povečana oblačnost, pogosti in močni vetrovi, megla in sneženje. Značilni so pobočni vetrovi in fen. Poznavanje pokrajinskih sestavin rečnega površja nam koristi pri preglednem orien-tiranju v pokrajini, poznavanje posameznih značilnosti gorskih vodotokov (smer in strmec rečnega toka, ki vpliva na hitrost) pa nam lahko pomembno obogati védenje o pokrajini, saj je “v vodi raztopljena vsa pokrajina.” Gledano v celoti v Sloveniji višino potokov in rek prvih šest mesecev v letu določa zadrževanje snega, nato tri mesece izhlapevanje, oktobra in novembra pa močne padavine. Gorski vodotoki imajo hudourniško naravo (nestalen tok, ki ima izrazit strmec) in pokažejo svojo erozijsko moč ob obilnih padavinah. Zaradi kraškega prenikanja imajo vode, ki se pojavljajo v vznožju apnenčastih masivov kot izdatni kraški izviri, manjšo samočistilno sposobnost kot tekoče površinske vode. Za planinsko rabo so pomembne informacije o mokrotnih površinah, na katerih je hoja zunaj urejenih poti skoraj nemogoča (takšni sta na primer visoko barje Šijec na Pokljuki in območje Lovrenških jezer na Pohorju). Raziskave kakovosti ledeniških visokogorskih jezer kažejo skrb zbujajoča znamenja onesnaženosti. Slika 4.2.12: Večino pitne vode dobimo z gorskih območij. Prsti so razen v dnu dolin in kotlin slabo razvite, skeletne, vsebujejo malo organskih snovi, zato so slabo rodovitne. Skupek naravnih danosti in prilagoditev nanje se najbolje pokaže v izrazitih višinskih rastlinskih pasovih, gozdni meji, rabi tal (gojenje kulturnih rastlin) in poselitvi (najvišja kmetija v Sloveniji je kmetija Bukovnik pod Raduho na višini 1330 m). Rastlinske pasove od vznožja pobočij proti vrhovom sestavljajo gozdne, grmovne in zeliščne rastlinske združbe. Na njihovo sestavo je močno vplival človek. Gozdna meja zaradi delovanja naravnih in človeških dejavnikov poteka v Sloveniji na višini od 1200 do 1800 m (na južnih straneh više kot na severnih), drevesna pa sega tudi do višine 1950 m. Zanimivo je, da je v Julijskih Alpah za kakšnih 100 m višja kot v Kamniško-Savinjskih Alpah. Na splošno gozdno rastje v povezavi z razgibanim površjem dviguje doživljajsko vrednost gora, vendar ob vzponu na vrh vseeno radi dobimo skromno plačilo - odprt in širok razgled. 4.1.2.7 Naravne in druge nesreče Zaradi intenzivnih naravnih procesov se v gorskem svetu dogajajo številne naravne nesreče: potresi, zemeljski plazovi, usadi, skalni podori, blatno-gruščnati (drobir-ski) tokovi, snežni plazovi, poplave, obilno sneženje, suša, žled, veter in pospešena erozija. Pojem naravne nesreče je delno sporen, saj se v naravi nesreče ne dogajajo. Vsi naravni procesi, tudi naravne ujme, so le del naravnega dogajanja. Kot nesreče jih vidi šele človek, saj ogrožajo njegove posege v vzpeti svet. Vzroki in povodi za nesreče so pogosto povezani z intenzivnejšimi padavinami in hitrimi temperaturnimi spremembami (poplave, zemeljski plazovi, blatno-gruščnati tokovi, snežni plazovi, erozija), s potresi (zemeljski in snežni plazovi, skalni podori), geološko zgradbo (zemeljski plazovi, skalni podori), naklonom (erozija, zemeljski in snežni plazovi, skalni podori) in človekom. V preteklosti se je človek znal prilagajati naravi, saj ni imel tehničnih sredstev, da bi se ji postavil po robu. A tudi naselja, ki so več stoletij stala na istem mestu, lahko prizadenejo velike naravne ujme. sedemnajstega novembra leta 2000 je blatno-gruščnati tok v Logu pod Mangartom zahteval sedem smrtnih žrtev, porušenih in poškodovanih pa je bilo več kot 20 poslopij. Med civilizacijskimi nesrečami v gorskem svetu so pomembnejši gozdni požari ter nesreče, povezane z dejavnostmi ljudi v gorah (gorske nesreče). Gozdni požari lahko nastanejo po naravni poti, npr. zaradi strel (te že same po sebi ogrožajo obiskovalce gora), večkrat pa je povod zanje neodgovorno ravnanje ljudi. To se kaže tudi v obremenjevanju virov pitne vode zaradi izlitja nevarnih snovi, divjih odlagališč odpadkov (“najprimernejša" so kraška brezna) ali nestrokovnega ravnanja z odpadnimi vodami planinskih koč. Pogosto se med vzroki gorskih nesreč navajajo človekovo precenjevanje svojih kondicijskih sposobnosti, nepoznavanje površja in slaba priprava na turo. Te nesreče so velikokrat povezane s slabim poznavanjem gorske pokrajine, saj obiskovalcev gora v poznem poletju ostanki snega na severnih straneh in v žlebovih ne bi smeli presenetiti ... 4.1.3 Družbene značilnosti gora 4.1.3.1 Poselitev gorskega sveta Slovenski alpski svet (slika 14, str. 154) je s povprečno 108 ljudmi na km2 gosto poseljen (slovensko povprečje je 97 ljudi na km2), vendar je prebivalstvo zgoščeno predvsem na ravninah. Razlog so predvsem reliefne in podnebne prvine pokrajine (povprečni naklon je 18°, v alpskih visokogorjih pa celo 25°). V Cerkljanskem, Škofjeloškem, Polhograjskem in Rovtarskem hribovju je poseljenost približno 40 ljudi na km2, v Julijskih Alpah 20 ter v Kamniško-Savinjskih Alpah 24 ljudi na km2. Kdaj so v Alpe začeli prodirati prvi lovci in nabiralci? Verjetno v toplejših obdobjih med ledenimi dobami. Prvi dokazi so stari približno 100.000 let. Sledi človeka iz obdobja prazgodovine najdemo v t. i. paleolitskih postajah Potočki ziljalki na Olševi in Divjih babah v Idrijskem hribovju. Prva stalna naselja so v slovenskem alpskem svetu nastala na prehodu v bakreno dobo na Savski ravnini. Ostanke iz železne dobe najdemo ne le na obeh večjih ravninah, pač pa tudi v dolini Soče, Baški grapi, Bohinju, Posavskem hribovju in na obrobju Pohorja. V dobi Rimljanov se je poselitev še bolj zgostila, predvsem na ravninah, gričevjih in ob pomembnih prometnicah. Samotne kmetije so bile že tedaj prevladujoča oblika poselitve, ponekod pa so nastali tudi zaselki. Z vdori “barbarov” so se prvotni prebivalci umaknili v teže dostopne predele. Od naselitve Slovanov pa do 13. stol. so bila zasedena vsa razpoložljiva zemljišča na ravninah in ugodnejših prisojnih legah. Med 13. in 15. stol. je potekala višinska kolonizacija, ki se je usmerila v hribovje in gozdnata območja. Število naselij je takrat doseglo, ponekod pa celo preseglo število današnjih. Kolonizirani so bili Pohorje, Kozjak, Strojna, Velenjsko hribovje, Zgornja Savinjska dolina, v krpah pa tudi prisojna pobočja Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Škofjeloškega, Cerkljanskega, Polhograjskega in Rovtarskega hribovja, Posavsko hribovje med Litijsko in Ljubljansko kotlino ter dno Zgornjesavske doline. Z rovtarsko kolonizacijo v 16. stol., ki je bila usmerjena v obsežna gozdnata območja, se je obseg današnje poselitve Slovenije končal. Takrat je bila urejena tudi večina planinskih pašnikov. V tem obdobju je potekala poselitev v Trenti, v dolini Radovne, na Pokljuki, na pobočjih Golice, v višjih delih Cerkljanskega hribovja, na južnih pobočjih Bohinjskih gora nad Baško grapo in pod Ratitovcem, na območju Žirovskega vrha in delno v dolini Kokre. Pri obeh kolonizacijah je šlo pretežno za naselitev v obliki samotnih kmetij. V slovenskem alpskem svetu živi približno polovica prebivalcev Slovenije, ki so zgoščeni predvsem na ravninah in v večjih naseljih po dolinah. Tu število prebivalcev ves čas narašča, više ležeča in prometno odmaknjena območja samotnih kmetij in zaselkov pa se praznijo. Na teh območjih se prebivalstvo stara, spreminja pa se tudi kulturna pokrajina, saj se lahko ohranja le s stalno kmetijsko rabo, ki upošteva krajevne geografske značilnosti in nosilno sposobnost okolja. 4.1.3.2 Gore kot gospodarski prostor Glavni naravni viri slovenskega alpskega sveta so gozdovi, vodnate reke, zaloge podtalnice, rudišča (od premoga do urana), rodovitna kmetijska zemljišča na Savski in Savinjski ravnini, s snegom prekrita pobočja, primerna za zimski turizem, in ne nazadnje planinsko razgibana pokrajina, ki privablja turiste. Sprva je bilo pomembno predvsem kmetovanje, v srednjem veku pa se je začelo tudi izkoriščanje gozda (na vodotokih so nastale žage). V 16. stol. se je razmahnilo fužinarstvo; marsikje je ostalo glavna gospodarska dejavnost do 19. stol. in pomeni začetek industrializacije gorskega sveta. Fužine so bile povezane s krajevnimi nahajališči železove rude (predvsem bobovca). Največ jih je bilo v Zgornjesavski dolini, Bohinju, pod severnimi pobočji Jelovice, v Škofjeloškem hribovju, na vznožju Pohorja in v Mežiški dolini, posamične pa so delovale še v Trenti, dolini Kokre, Kamniške Bistrice in Voglajne ter v Posavskem hribovju. Nanje še danes opozarjajo številna zemljepisna imena (npr. Stara Fužina v Bohinju). V 18. in 19. stol. je bilo zlasti na obronkih Pohorja razvito izdelovanje stekla v glažutah. Tako fužinarstvo kot glažutarstvo sta spodbudila oglarstvo. V 19. stol. se je razvilo premogovništvo, gradile so se železniške povezave, na začetku 20. stol. pa tudi hidroelektrarne. V zadnjih desetletjih je kmetijska raba tal, s katero se je začelo gospodarjenje z gorskim svetom, močno upadla. Začela sta se procesa propadanja kulturne pokrajine in zaraščanja. Gozd daines prekriva okrog 60 % Slovenije, leta 1896 pa je bil njegov delež 41-odstoten. Slika 4.1.13: Območje Rabeljskega rudnika in plazu pod Stožjem (desno). Nekdanja raba in naravni dogodek sta sooblikovala pokrajino. 4.1.3.3 Prometna prehodnost Kljub težji prehodnosti je slovenski alpski svet prometno zelo pomemben, saj vodita skozenj oba severna kraka avtocestnega križa, že v 19. stol. pa so čezenj zgradili železniške povezave. Z naraščanjem cestnega prometa se povečujejo tudi obremenitve okolja, tako zaradi trajne uporabe prostora kot tudi zaradi izpušnih plinov in hrupa. Prebivalci s prometom močno obremenjenih dolin se cestnemu tovornemu prometu upirajo (odmevna je vsakoletna avgustovska akcija Ogenj v Alpah). Leta 1994 je kar 81 % vsega cestnega tovornega prometa v Alpah potekalo le po treh poteh (Brenner, Gotthard in Mont Blanc). V zadnjih letih so najpogosteje protestirali prebivalci na prelazu Brenner (Tirolska). Pomen spet pridobiva železnica, ki naj bi v prihodnje nosila večino bremena tovornega prometa čez Alpe. 4.1.3.4 Souporaba gorskega sveta Do leta 1880 je prihajalo v Alpe le malo turistov, tisti, ki so prišli, pa so bili bolj željni pustolovščin kot oddiha. Prvi razmah turizma, h kateremu veliko prispeva železnica, je prišel med letoma 1880 in 1914. V nasprotju z množičnim turizmom v drugi polovici 20. stol. je bilo turistov manj, bili pa so premožnejši in so ostajali dlje, tudi po več mesecev. V tem času so zgradili v Alpah prve zobate železnice in prve hotele za potrebe aristokracije. Med obema vojnama se je struktura turistov spremenila, prevladal je srednji sloj in nastajali so manjši hoteli, oddajati pa so začeli tudi zasebne sobe. Po drugi svetovni vojni se je tudi v Alpah zaradi zanimanja najnižjih socialnih slojev začelo obdobje množičnega turizma. Na območju alpskega sveta so nastala območja počitniških hiš, ponekod so načrtno zgradili počitniška naselja, npr. v Ukancu ob Bohinjskem jezeru, na Pokljuki, Veliki planini, Katarini, Golem brdu, Zaplani in na vzhodnih obronkih Pohorja. Razgibana gorska pokrajina privablja številne obiskovalce, saj jim ponuja veliko možnosti za oddih in rekreacijo. Ponudba na področju športa in rekreacije se je izjemno povečala: sredi sedemdesetih let preteklega stoletja je bilo v gorskem svetu ugotovljenih šest prostočasnih dejavnosti (glej tematski okvir), konec devetdesetih let pa kar 36. Zato si danes - zlasti v planinskih organizacijah - prizadevamo za turizem, ki temelji na naravnih vrednotah in ne posega agresivno v naravo, hkrati pa zagotavlja dohodek predvsem domačemu prebivalstvu. Rekreacija, ki jo vključuje tak turizem, ohranja naravne vire in človeka duhovno povezuje z naravo. Nekoč smo v gorah lahko opazovali sankanje, turno smučanje, alpsko smučanje, alpinizem, planinstvo in lov. Danes pa lahko v gorskem svetu izbiramo med temi prostočasnimi športnimi dejavnostmi: helikoptersko smučanje, smučarski spusti s padalom, zmajarstvo, jadralno padalstvo, jadralno letalstvo, letanje z ultralahkimi letali, snežno deskanje zunaj urejenih smučišč, snežno deskanje na urejenih smučiščih, poletno smučanje na ledenikih, alpinistično smučanje, turno smučanje, alpsko smučanje zunaj urejenih smučišč, alpsko smučanje po urejenih smučiščih, hoja in tek na smučeh, sankanje, prosto plezanje, alpinizem, sprehajanje, popotništvo, planinstvo, jogging, gorski tek, vožnja s snežnimi sanmi, gorsko kolesarjenje, spust s sanmi na smučeh, potovalno kolesarjenje, golf, poljsko lokostrelstvo, taborjenje, piknik ob vodi, športni ribolov, plavanje skozi kanjone, kajakaštvo, rafting in lov. Si lahko izmislimo še kaj? 4.1.4 Slovenski alpski svet Alpski svet (slika 14) v Sloveniji členimo na alpska visokogorja, alpska hribovja in alpske ravnine. Alpska visokogorja so Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe, Zahodne Karavanke in Vzhodne Karavanke. Prvi gorski skupini sta mogočni in razčlenjeni z globokimi, ledeniško preoblikovanimi dolinami. Na obrobjih ležijo izrazite zakrasele in gozdnate planote Pokljuka, Mežakla, Jelovica, Velika planina, Dleskovška planota, Golte, Menina in Dobrovlje. Više nad gozdno mejo zakrasele uravnave: Kaninski, Rombonski, Triglavski, Kriški, Veliki in Mali podi. Karavanke so izrazito podolgovato gorovje, visokogorsko le v skrajnem vršnem delu, ki se proti vzhodu nadaljuje v sredogorje. Alpska hribovja so Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovlarsko hribovje v zahodnem delu alpskega sveta, obsežno Posavsko hribovje v osrednjem in vzhodnem delu ter Velenjsko in Konjiško hribovje s Paškim Kozjakom, Stenico in Konjiško goro na severovzhodu. Še bolj na severovzhodu so Pohorje, Strojna in Kozjak ter južni odrastki Centralnih Alp, v katere so zarezane Dravska, Mislinjska in Mežiška dolina. Bolj gričevnati sta Ložniško in Hudinjsko gričevje. Alpski ravnini sta Savinjska ravan, dno Celjske kotline, razčlenjeno z rečnimi terasami, in bolj pestra Savska ravan na dnu Ljubljanske kotline, ki jo sestavljajo gričevja (Dobrave, Tunjiško gričevje) in hribovja (šmarnogorsko-rašiški osamelci, Blejski kot), predvsem pa ravnine z rečnimi nanosi, oblikovanimi v terase (Dežela, Kranjsko, Sorško in Ljubljansko polje, Kamniško-bistriška ravan). Manjše kotline so razpršene tudi drugod po visokogorju (Bovška kotlina, Bohinj) in hribovjih (Velenjska/Šaleška dolina, Slovenjgraška, Mozirska, Litijska, Žirovska in Tolminska kotlina). Preglednica 4.1.6: Alpski svet v številkah Slika 4.1.14: Obseg alpskega sveta v Sloveniji je prikazan v rumenih in oker odtenkih. 4.1.5 Sklep Poznavanje gorske pokrajine izboljšuje našo varnost in doživljanje gora. Ko nam uspe povezati sporočila, prebrana v naravi, sta navadno rezultat boljša pregledna orientacija in natančnejša vodljivost na površju. Skupki takšnih doživetij so prav gotovo stare planinske poti, na katerih odkrivamo naravne prehode ter ob tem občudujemo iznajdljivost in domiselnost pri iskanju najboljše rešitve. Zavedati pa se moramo, da je narava živa in da se ves čas spreminja. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Narava Slovenije. Alpe (2004). Ljubljana. ◾ Slovenija pokrajine in ljudje (1998). Ljubljana. ◾ Slovenski alpski svet in alpska konvencija (2003). Ljubljana. Poznavanje in varstvo gorske narave Zdenko Purnat 4.2 Izvleček: Življenje v gorah je prilagojeno surovim razmeram. Rastlinstvo je razporejeno v višinskih pasovih. Obiskovalca pritegne pisana odeja cvetlic, med njimi tudi endemiti. Gorski svet je bivališče redkih živalskih vrst. Ker smo planinci nara-vovarstveniki, spoštujemo ranljive ekosisteme gorskega sveta in njihovo krhko naravno ravnovesje. Ključne besede: gorska narava, narava, okolje, rastlinstvo, živalstvo, naravne vrednote, varstvo narave, ekologija 4.2.1 Uvod Vsakdo, ki že nekaj časa zahaja v gore, je gotovo že spoznal čar divjine. Nepričakovano srečanje s katero od prosto živečih živali, pisana cvetna odeja, mogočno drevo ob poti, skalne stene in neverjetne domišljijske oblike v njih, izvir, hudournik, nevihta, globoko brezno, snežišče ... Vsa ta srečanja, če jih le znamo opaziti in občutiti, nas vsakič znova spomnijo, da smo tudi ljudje le del narave ter da smo z njo usodno povezani. Taka hoja po gorah ni le golo športno udejstvovanje, temveč ima veliko globlji pomen. 4.2.2 Odnosi v naravi 4.2.2.1 Ekologija, ekološki dejavniki, odnosi med živimi bitji Beseda ekologija se pogosto uporablja kot reklamna parola ali prazna fraza. Tujka izvira iz grških besed “oikos”, okolje, in “logos”, veda. To je torej veda, ki proučuje odnose med živimi bitji in okoljem ter odnose živih bitij med seboj. Živa bitja, rastline in živali, so odvisna od okolja. Dejavnikom, ki na določenem prostoru vplivajo na živa bitja, pravimo ekološki dejavniki, delimo pa jih na dejavnike nežive narave in dejavnike žive narave. Vsi so med seboj tesno povezani, zato težko govorimo o vplivu samo enega izmed njih. Najpomembnejši ekološki dejavniki nežive narave so toplota, vlažnost, svetloba, kemični dejavniki (kemična sestava tal, kemične lastnosti vode) in mehanski dejavniki (moč vetra, moč vode, strela, košnja). Glede teh dejavnikov je za gorski svet značilno, da so temperature nižje, da obstajajo velika temperaturna nihanja med dnevom in nočjo ter med poletjem in zimo, da je toplotni režim odvisen tudi od lege (prisojna, osojna), da je sorazmerno veliko padavin, da so spremembe vremena lahko zelo hitre, da so prehodi iz velike namočenosti v sušo lahko zelo hitri, da so pogosti močni vetrovi, plazovi, hudourniki. Zaradi vsega naštetega lahko ob prehodu iz dolin v gore na splošno govorimo o zaostrovanju življenjskih razmer. Ekološki dejavniki so skozi evolucijo vplivali na prilagoditev posameznih vrst. Tako so na primer pri sesalcih z mrzlih podnebnih območij (tudi naše visokogorje) štrleči deli telesa krajši in bolj čokati. Planinski zajec ima krajše uhlje in bolj čokato telo kot poljski. Tudi gams in kozorog sta čokatega telesa z razmeroma kratkimi nogami. Nekatere živalske vrste pa del leta z neugodnimi življenjskimi razmerami preživijo v neaktivnem stanju, v tako imenovanem zimskem spanju ali hibernaciji. Značilni predstavniki teh vrst so polhi, podleski, ježi, svizci in netopirji. Med dejavniki žive narave omenimo hrano, ki je osnovni pogoj za obstanek katere koli vrste, ter medsebojne odnose med živimi bitji. Tudi za te velja, da so zelo zapleteni in v marsičem še nerazjasnjeni. Primer sožitja, razmerja, v katerem imajo korist vsi udeleženci, so ptice, ki se hranijo s plodovi češenj. Drevo daje pticam hrano, ptice pa drevesu raznašajo seme. Primer obveznega sožitja je lišaj, ki ga sestavljata alga in gliva. Alge prispevajo ogljikove hidrate in vitamine, glive pa mineralne snovi in vodo. Vsi poznamo tudi veliko primerov odnosa, ki mu pravimo plenilstvo. Velikokrat pa pozabljamo, da je zveza plen: plenilec obojestranska. Številčnost plena namreč vpliva na številčnost plenilcev in nasprotno. Plenilec nikoli popolnoma ne iztrebi svojega plena, saj se je prisiljen zaradi pomanjkanja plena preseliti drugam. Zanimivo je tudi zajedalstvo, odnos, v katerem zajedalec energetsko izkorišča gostitelja. Primer gnezdnega parazita je vsem poznana kukavica. Ta podtika svoja jajca v gnezda drugih ptic in tako “prihrani energijo”, ki bi jo porabila za valjenje in poznejše negovanje mladiča. Pri razmerju tekmovanja (konkurence) pri rastlinah gre največkrat za odvzemanje svetlobe, vlažnosti in toplote. To razmerje nam da odgovor na vprašanje, zakaj nekatere alpinske vrste uspevajo tudi v nižinah, ko so tekmeci oslabljeni (zaradi mraza, sence, vlage in podobnega). Primeri takšnih zatočišč alpinskih vrst so v Iškem Vintgarju, Borovniškem Peklu, pri Škocjanskih jamah in še kje. 4.2.2.2 Biotop, biocenoza, ekosistem Skupek vseh dejavnikov nežive narave v nekem prostoru imenujemo življenjski prostor ali biotop. Primeri so skalna razpoka, greben, melišče, kotanja z vodo ... Ker so v biotopu dejavniki nežive narave relativno stalni, je za določen biotop značilna določena življenjska združba ali biocenoza. Biocenoza je torej skupek vseh osebkov vseh populacij v nekem prostoru, s pripadajočimi odnosi vred. Funkcionalno celoto obeh imenujemo ekosistem. Za vsak relativno zaprt ekosistem velja, da snov v njem kroži, energija pa se skozenj pretaka. 4.2.2.3 Ravnovesje v naravi Medsebojno skladnost ekoloških dejavnikov na določenem območju imenujemo naravno ravnovesje (uravnoteženi odnosi in vplivi živih bitij med seboj in z njihovimi habitati). Če se kateri izmed ekoloških dejavnikov spremeni, se ravnovesje poruši in se postopno vzpostavi novo. Preprost primer je število rastlinojede divjadi v gozdu. Če je te (srnjad, jelenjad, gamsi) preveč, začne primanjkovati primerne hrane in del populacije se je prisiljen odseliti drugam, ali pa propade in naravno ravnovesje je spet vzpostavljeno. Če je sprememba ekoloških dejavnikov majhna, se bo naravno ravnovesje vzpostavilo hitro. Pri velikih spremembah pa lahko vzpostavitev naravnega ravnovesja traja desetletja in več. Tak primer je gozd na Komni (Bohinj); danes tam uspeva predvsem rušje, nekoč pa so tam rasli smrekovi gozdovi. Večino teh gozdov so posekali med I. svetovno vojno, smreka pa se na Komno le s težavo vrača oziroma se v kratkem času sploh ne more več vrniti. 4.2.3 Rastlinstvo Slovenija je v florističnem pogledu izredno bogata, saj se pri nas križajo in prepletajo štiri flore: ilirsko-dinarska, srednjeevropsko-alpska, sredozemska in panonska. O flori nekega območja govorimo takrat, ko mislimo na vse vrste, ki rastejo na nekem območju. Vegetacijo pa predstavljajo tako imenovane rastlinske združbe (fito-cenoze), ki niso kombinacija vrst po naključju, ampak rezultat dolgotrajnih prilagoditev na živo in neživo okolje. Že veliko zgodnjih raziskovalcev gorskega sveta je navdihnila pestra cvetna odeja. Še danes so planinski cvetovi, kot planika, nekateri svišči in murke, značilni predstavniki visokogorskih trat ter pravcati simboli našega alpskega sveta. Poleg cvetja najdemo v gorah tudi mahove, lišaje, praprotnice, grmičevje, drevesa in glive. Za vse pa velja: spoznavajmo jih tam, kjer rastejo, saj so tam najlepši! 4.2.3.1 Endemiti Rastlinske vrste, ki so razširjene samo na določenih večjih ali manjših območjih, imenujemo endemiti. Tako je endemit zoisova zvončica (slika 1), ki rase le v skalnih razpokah (na apnencu) slovenskih Alp. Od drugih zvončic, ki imajo svoje modre zvonaste cvetove odprte, se loči po tem, da ima venec zaprt. Kot že ime pove, pa je endemit tudi sorodnik navadne trobentice, kranjski jeglič z vijoličastimi cvetovi in živo zelenimi listi, saj raste le v senčnih in vlažnih soteskah v bližini Ljubljane in Idrije ter v Trnovskem gozdu. Slika 4.2.1: Endemit zoisova zvončica 4.2.3.2 Višinski pasovi vegetacije in predstavitev nekaterih rastlinskih vrst Vsakdo lahko opazi, da postajajo z višino gozdovi vse redkejši, drevje nižje in bolj krivenčasto, povečuje se skalovitost ... Vzrok tega je, da se s spreminjanjem nadmorske višine spreminjajo ekološki dejavniki. Tako se temperatura na vsakih sto metrov višinske razlike spremeni za približno pol stopinje. Zaradi lažje ponazoritve teh sprememb lahko prostor razdelimo na več višinskih pasov (slika 2). V vsakem izmed njih so v množici rastlinskih vrst tudi vrste, značilne za posamezni pas. Slika 4.2.2: Višinski pasovi Ker se naše planinske poti začnejo že v dolinah, ker na nekatere sicer bolj nižinske vrste lahko naletimo tudi više v gorah in ne nazadnje, ker se naše poznavanje narave ne začne in konča v gorah, ampak na domačem pragu, je prav, da se zanimamo tudi za naravo v nižinskem in gričevnatem svetu. Tam prevladujejo nižinski listnati gozdovi. Poleg pogostih drevesnih vrst obstajajo tudi takšne, ki jih imenujemo manjšinske. Dve izmed njih, ki sta poleg tega še zavarovani, sta iglavec tisa in zimzeleni listavec bodika. Obe uspevata od nižin do gorskega pasu. V spodnjegorskem pasu prevladujejo bukovi gozdovi. Za ptice in druge živali so pomembne predvsem plodonosne vrste, kot je na primer divja češnja. V bukovih gozdovih spodnjegorskega pasu cveti podrast zgodaj spomladi, preden drevesa olis-tajo in ko je pri tleh še dovolj svetlobe. Med številnimi vrstami zeliščnega sloja omenimo le črni teloh, ki vsekakor ni dobil imena po belih cvetovih, pač pa po črni koreniki. Nekoliko pozneje cveti tudi prekrasna turška lilija ali zlati klobuk z vijoličasto rdečimi, pikčastimi in nazaj zavihanimi cvetnimi listi. V zgornjegorskem pasu se bukovim gozdovom v večji meri pridruži smreka, v višjih legah pa tudi macesen. Oba raseta na zgornji gozdni meji, kakršna je značilna za alpski svet (slika 3). Na zgornji gozdni meji v Dinaridih namreč raste bukev (primer Notranjskega Snežnika). V zeliščnem sloju gorskega višinskega pasu, na kislih tleh, pogosto naletimo na borovnico z okusnimi temno modrimi plodovi, pa tudi na njeno sorodnico brusnico. Vendar pa imejmo vedno v mislih, da so plodovi obeh za mnogokatero živalsko vrsto pomemben prehranski vir. Redkeje nam bo dano videti skrivnostni lepi čeveljc (slika 4), ki spada v družino kukavičevk. Za vso družino velja, da so njeni predstavniki danes zelo ogroženi, zato namenjajmo lepemu čeveljcu pa tudi drugim predstavnicam te družine (kukavicam) posebno pozornost in naklonjenost. V zgornjegorskem pasu je tudi večina naših pašnih planin, ki pripomorejo k pestrosti krajine in cvetne odeje. V bližini obstoječih ali na mestih opuščenih staj, kjer je v tleh veliko dušika, uspeva bujno stajsko rastje. Slika 4.2.3: Zgornja gozdna meja v Alpah Na pašnikih lahko naletimo tudi na arniko, ki je v domačem zdravilstvu tako cenjena, da je na marsikateri livadi že izginila, na vlažnejših pašnikih in gozdnih jasah pa tudi na pogačico z značilnimi rumenimi cvetovi v obliki krogle. Na obronkih planin, pa tudi na drugih, toplejših rastiščih (vse od nižin, vendar je tam že izjemno redka) lahko opazimo čudovito sorodnico že opisane turške lilije, kranjsko lilijo ali zlato jabolko z nazaj zavihanimi oranžno rdečimi cvetnimi listi. Predvsem planine pod Golico pa so poznane tudi po narcisah; te najdemo tudi drugod v naših gorah, recimo že kar na Šmarni gori. Na izrazito toplih legah, kot so proti jugu obrnjene stene in grebeni, se v gorskem pasu pojavljajo toploljubne rastline. Ena teh je žarkasta košeničica ali omelika. Izrazit primer tople lege in s tem povezanega rastlinstva je Komarča nad Bohinjskim jezerom. Slika 4.2.4: Lepi čeveljc Dva izredno zanimiva manjšinska ekosistema v montanskem pasu sta visoko barje in mrazišče. Po visokih barjih so znani predvsem Pohorje, Pokljuka (slika 5) in Jelovica. Glavni graditelji visokih barij so šotni mahovi, ki zgoraj nenehno rastejo, spodaj pa odmirajo. Popolnoma so zapolnili nekdanja jezera in se dvignili nad okoliško površje. Zanimiva predstavnica rastlinstva visokega barja je okroglolistna rosika, mesojeda rastlina, ki ima liste z lepljivimi dlačicami, na katere lovi žuželke. Na mrazišča pa pogosto naletimo tudi v našem dinarskem svetu. V mrazišču poteka toplotni obrat, to pomeni, da so nižji predeli hladnejši kot višji. To se lahko zgodi v globokih jamah ali vrtačah, v katerih je na dnu led (Ledenica v Paradani v Trnovskem gozdu, Jespa na Menini), v vrtačah, v katerih je na dnu grobo kamenje (grohotna tla), izpod katerega izhaja hladen zrak (na Snežniku, Pršivcu, Dleskovški planoti) ali na kremenčastih tleh, nad katerimi se zrak ponoči izrazito ohladi (Mala Lazna v Trnovskem gozdu). Slika 4.2.5: Visoko barje - Šijec na Pokljuki Visokogorski višinski pas se konča z gozdno mejo. To je ločnica, na kateri se končuje gozd kot strnjen sestoj. Zgornja gozdna meja je v Sloveniji najpogosteje na višini med 1600 in 1800 metri. Drevesna meja pa je meja, od katere naprej ne uspevajo več niti posamezna drevesa, torej je više od gozdne meje. Vendar pa je ločevanje obeh pojmov in določanje nadmorske višine gozdne ali drevesne meje oteženo zaradi krčenja gorskih gozdov v preteklosti. Nad gozdno mejo, v subalpinskem pasu, prevladuje pas ruševja, pritlikave vrste bora. Med njim naletimo tudi še na kakšno osamljeno drevo - viharnik. Ruševje ima po tleh polegle veje, katerih konci rastejo navzgor, poleg tega pa so veje prožne in jih snežna odeja ne zlomi. Poleg rušja srečamo tam še polgrme, kot sta lepo cvetoča dlakavi sleč, ki ima zvonaste svetlo rdeče cvetove, in slečnik, ki ima razprostrte rožnate cvetove. Poleg teh vidimo tam tudi našo edino gorsko ovijalko, planinski srobot z velikimi modrimi cvetovi. Najverjetneje pa že vsi poznamo katerega izmed sviščev ali “encijanov”, kot jih radi poimenujejo hribovci in ki jih najdemo na planinah in visokogorskih tratah, ali lepi jeglič, sorodnika vsem znane trobentice, ki spomladi s svojimi živo rumenimi cvetovi, ki poganjajo iz številnih skalnih razpok, poživi strme pečine. Nad pasom ruševja se razprostira alpinski pas. Rastline v tem pasu so na različne načine prilagojene neugodnim podnebnim razmeram. Vsem je poznana planika ali očnica, porasla z drobnimi belimi laski, ki odbijajo močno sončno sevanje. Alpska mastnica s svojimi lepljivimi listi lovi žuželke in si tako pridobiva dodaten vir hranilnih snovi, ki jih v tleh primanjkuje. Rastline, ki rastejo na melišču, imajo dolge in močne korenine, ki jih zasidrajo med ostro, nenehno drseče kamenje. Na meliščih bomo lahko naleteli na rumeni kerner-jev mak ali beli julijski mak, očaral pa nas bo tudi sternbergov klinček s svojimi rožnatimi cvetovi in omamnim vonjem. O pravem subnivalnem pasu (pas pod mejo večnega snega) pri nas težko govorimo. Razvit je v višinah nad 2400 m, zanj pa je značilna nesklenjena rastlinska odeja s prevladujočimi nizkimi, blazinastimi rastlinami, kot sta triglavska neboglasnica z modrimi cvetovi, podobnimi cvetovom spominčice, in triglavska roža, katere rožnati cvetovi po legendi simbolizirajo kapljice Zlatorogove krvi. Nivalnega pasu (pasu večnega snega oziroma ledenikov) pri nas ni; začel bi se nad višino 2700 m. 4.2.4 Živalstvo Nekatere živali so dobro prilagojene na ostro gorsko podnebje, živijo predvsem nad gozdno mejo in se le redko pomaknejo v doline. Te vrste, kot so na primer kozorog, gams, svizec, snežna voluharica in belka, lahko označimo za značilno gorske. Spet druge pa lahko srečamo tako v gorskem gozdu kot v nižinah, pa zato niso nič manj pomemben sestavni del gorskega sveta (na primer lisica, srnjad, jelenjad, krokar). Med žuželkami naj omenimo metulja gorskega apolona (slika 6) z rdečo, črno obrobljeno piko na zadnjem paru belih kril, ki je zavarovan že od leta 1951. Najlaže naletimo nanj v alpskih dolinah na primorski strani Julijcev. Tudi hrošč alpski kozliček je s svojimi sivo modrimi pokrovkami, na katerih ima žametne črne lise, eden mikavnejših predstavnikov naše planinske favne. Za svoj razvoj potrebuje odmrla debla bukev. Rdeče gozdne mravlje pa spadajo med najpomembnejše prebivalce gozdov, saj skrbijo za uravnoteženo številčnost drugih žuželk, poleg tega pa so same hrana veliko vrstam ptic, pa tudi sesalcem. Gorski potoki, reke in jezera so prebivališča rib, ki potrebujejo hladno in s kisikom bogato vodo. Med njimi omenimo potočno in soško postrv, čokatega in kratkega kaplja ter jezersko zlatovščico, ki so jo, tako kot še nekaj drugih vrst, vložili v naše vode z ribogojnimi nameni. Kljub pomanjkanju stalne vode lahko v naših gorah najdemo tudi nekaj dvoživk. Tako je pravi gorski prebivalec črni planinski močerad, ki se je na pomanjkanje stalne vode prilagodil s tem, da samica (v nasprotju z navadnim močeradom, katerega ličinke za svoj razvoj potrebujejo vodo) skoti že povsem preobražene mladiče. V majhnih, mrzlih mlakah pa se drsti planinski pupek, pa tudi nekaj vrst naših žab. Roževinaste luske plazilcev med drugim varujejo osebke tudi pred premočnim izhlapevanjem vode. Na poti v gore lahko srečamo kar nekaj naših vrst, med njimi gada, ki je po navadi obarvan rjavo, lahko pa tudi povsem črno, njegovega večjega sorodnika modrasa z značilnim ro-žičkom na konici gobčka ter redkega kuščarja, živorodno kuščarico. Ži-vorodnost omenjene kuščarice je ena izmed oblik prilagoditve na hladno podnebje. Slika 4.2.6: Gorski apolon Med najopaznejšimi prebivalci gora so gotovo ptiči. Ujede so mesojede ptice in tudi zato smo ljudje do njih izoblikovali zelo dvoličen odnos. Na eni strani so simbol moči in ugleda, na drugi strani pa so jih (še v bližnji preteklosti) množično zatirali, delno zaradi neposredne konkurence, delno pa tudi zaradi raznih vraž in zmot. “Najslavnejši” predstavnik ujed v našem gorskem svetu je planinski orel. Med letom ga spoznamo po velikosti in po letalnih peresih na koncu kril, ki so razmaknjena in so videti kot nekakšni prsti. Zelo ogrožena živalska skupina (predvsem zaradi uničevanja življenjskega prostora in vznemirjanja) so kure. V našem gorskem svetu živijo štirje predstavniki gozdnih kur (gozdni jereb, veliki petelin, ruševec, belka) in en predstavnik poljskih (kotor-na). Najbolj znan, čeprav ne pogosto opažen, je največji predstavnik gozdnih kur, veliki petelin - tudi do 5 kg težka ptica, ki živi v mirnih mešanih in iglastih gozdovih pretežno med višino 1000 m nad morjem in zgornjo gozdno mejo. V predelu zgornje gozdne in drevesne meje živi mali petelin ali ruševec; za samca so značilna v stran zakrivljena repna peresa. Najviše živi snežni jereb ali belka, ki jo srečamo na skalnatih pobočjih nad gornjo gozdno mejo; zanjo je značilno snežno belo zimsko perje. V skalnih stenah, ki so mnogokrat cilj športnih plezalcev, lahko naletimo na prvotna gnezdišča skalnega goloba, hudournika in mestne lastovke. V teh skalnih stenah (npr. Kraškega roba) prebiva tudi sova velika uharica; razpon njenih peruti je tudi do 160 cm, tako da se lahko meri s planinskim orlom. Večina naših sov se prehranjuje predvsem z malimi sesalci, uharica pa tudi z večjimi živalmi, kot so gozdne kure in zajci. V družini žoln zlahka ločimo žolne in detle, saj so ti značilno–črnobelo obarvani. Oboji so sicer duplarji, gnezdijo v duplih, ki jih izdolbejo sami. Mišljenje, da z dolbenjem povzročajo škodo, pa je zmotno - dupla dolbejo le v drevesa, ki so jih napadle žuželke, poleg tega pa v njihovih duplih gnezdijo ali prebivajo še številne druge živalske vrste. Najobsežnejša skupina med pticami so pevci; mednje poleg zelo poznanih vrst, kot so lastovke, sinice, ščinkavci in kraljički, spada tudi nekaj pravih gorskih vrst, kot so alpska pevka, skalni plezavček in planinski vrabec, ki ga lahko vidimo tudi ob planinskih domovih. Zelo zanimivi vrsti sta tudi mali krivokljun s prekrižanim kljunom, ki mu pomaga odpirati smrekove storže, in obvodni kos, ki se zelo dobro potaplja v brzicah gorskih potokov. Največji predstavniki pevcev pa spadajo v družino vranov. Na poti v gore se bomo srečali s šojo, “gozdnim stražarjem”, ki zažene vik in krik, če se ji približamo, krekovtom, ki je poleg šoje eden poglavitnih raznašalcev težkih semen nekaterih drevesnih vrst, na naših najvišjih vrhovih pa tudi s planinsko kavko (slika 7), bleščeče črno ptico z rumenim kljunom in rdečimi nogami, ki tako rada pobira ostanke hrane za planinci oziroma se pusti celo krmiti. Kavka je dobro prilagojena na zračne tokove v gorah (veter), saj jih odlično izkorišča pri svojem letu. Opis ptičjega sveta kon-čujemo z največjim pred-stavnikom vranov, s krokarjem, veliko črno ptico z razponom peruti do 120 cm. Slika 4.2.7: Planinska kavka Na poti v gore se lahko srečamo tudi s številnimi predstavniki sesalcev. Nekateri izmed njih so manjši (mala rovka, snežna voluharica, netopirji, jež, veverica, polh), drugi pa pravi velikani (jelen, kozorog, medved). Večina se je prilagodila hladnejšemu podnebju z menjavo zimske in poletne dlake, nekateri pa poleg tega še z zimskim spanjem. Največji rastlinojed naših gozdov je jelenjad. Odrasel jelen ima močno razvejeno rogovje, samica, košuta, pa je brez rogovja. Srnjak ima dva roga, ki sta manjša kot pri jelenu; iz vsake veje poženejo največ trije parožki. Pravi planinski prebivalec je gams - krepka, čokata “koza”, pozimi odeta v daljšo, temnejšo (črno) dlako, poleti pa v krajšo, svetlo rjavo. Ima vdolbene parklje z ostrimi robovi, ki mu omogočajo varno hojo po skalnih policah in v snegu. Gams (tako samec kot samica) ima do 20 cm visoke, rahlo nazaj zakrivljene roglje. Še bolj značilna alpska žival je kozorog, ki je bil pri nas v 16. stoletju že popolnoma iztrebljen, v 20. stoletju pa so ga ponekod znova naselili. Je močnejši, z večjimi rogovi, in živi više kot gams - nad zgornjo gozdno mejo. Najlaže jih je opazovati na Kriških podih. V nekatere naše planinske predele je bil s hribovja Korzike in Sardinije naseljen tudi muflon, prednik domače ovce s polžasto zavitimi rogovi. Ker v naših ekosistemih ni bil naravno navzoč, ga ne štejemo med domorodne (avtohtone) vrste, poleg tega pa pri nas nima prave domovinske pravice, saj s svojim vplivom ruši obstoječe naravno ravnotežje. Ker je divji prašič izrazito nočna žival, bomo pogosteje kot nanj naleteli na njegove sledove na drevesih, ob katere se drgne po blatni kopeli v bližnji kaluži. Planinski zajec je prebivalec alpskih predelov od gorskih gozdov do pasu večnega snega. Pozimi je snežno bel, le konici njegovih uhljev sta črni. Njegove zadnje šape so izrazito velike in odlakane in jih uporablja kot nekakšne krplje za lažjo hojo po snegu. Alpski svizec živi nad gornjo gozdno mejo, na alpskih tratah. V tla si skoplje rove, v katere se umakne ob nevarnosti in v katerih spi zimsko spanje. V Sloveniji je bil v zadnjih desetletjih na novo naseljen. Živali se opozarjajo na nevarnost z ostrimi žvižgi, ki jih je slišati daleč naokoli. Od nižin do gorskih višin lahko srečamo tudi predstavnike zveri. Ena izmed njih je lisica, ki pogosto zaide visoko v gore, če ima tam dovolj hrane. Ne pozabimo tudi na volka, ki so ga v minulih stoletjih v Sloveniji že skoraj popolnoma iztrebili. Danes je razširjen predvsem v predelu od Bele krajine prek Kočevskega, Notranjske in Nanosa do Trnovske planote. Ima pomembno vlogo pri uravnavanju števila rastlinojede divjadi, za svoj obstoj pa potrebuje velike mirne predele. Tudi ris je pomemben za uravnavanje števila rastlinojede divjadi in je bil pri nas v preteklosti že iztrebljen. Leta 1973 so jih nekaj vnovič uspešno naselili na Kočevskem. Od tam se je razširil tudi v alpski svet. Vendar pa lahko še vedno rečemo, da je redek. Risova sorodnica je divja mačka, ki ji ugajajo toplejše lege, v njeni prehrani pa prevladujejo mali sesalci in ptiči. Med kunami omenimo kuno zlatico, prebivalko obsežnih gozdnih predelov, in njej zelo podobno kuno belico, ki se bolje prilagaja bližini ljudi. Najzanimivejši predstavnik kun je hermelin ali velika podlasica, katere kožuh je pozimi bel, le rep ima črno konico. Na koncu te predstavitve omenimo največjega predstavnika našega živalskega sveta. To je rjavi medved, močan vsejed, pri nas razširjen predvsem v odmaknjenih gozdnih prostranstvih Kočevskega in Notranjske. Vendar pa lahko nanj naletimo tudi v alpskem svetu, v katerem si znova išče svojo nekdaj prisilno odvzeto domovinsko pravico. Z veliko sreče bomo morda naleteli le na njegove sledi. Medved se namreč, tako kot večina drugih živali, človeku izogne, če je le mogoče. 4.2.5 Varstvo gorske narave 4.2.5.1 Vzroki onesnaževanja in uničevanja narave ter preprečevanje in odpravljanje le-teh Negativni vplivi človekovega delovanja na okolje se kažejo v uničevanju plodne zemlje, povzročanju velikih količin odpadkov, onesnaževanju vode in zraka, povzročanju hrupa in podobnem. Vse oblike prizadevanja za ohranitev in vnovično vzpostavitev porušenega naravnega ravnovesja imenujemo varstvo okolja. Varstvo okolja nikakor ni več le ljubiteljski odnos človeka do narave - z njim se nadvse resno ukvarjajo na vseh področjih človekovega delovanja. Varstvo življenjskega in z njim neločljivo povezanega naravnega okolja obravnava zakon o varstvu okolja, varstvo narave pa je ožji pojem in zajema prizadevanje za ohranitev posebno lepih ali zanimivih predelov, redkih živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih habitatov. Razmisleka vreden je tudi rek, da je varstvo narave dejavnost ljudi, ki varujejo naravo pred ljudmi za ljudi. 4.2.5.2 Načini varovanja in ohranjanja naravne dediščine Ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave določa zakon o ohranjanju narave. Organizacija, ki je v Sloveniji pristojna za ohranjanje narave, je Zavod za varstvo narave. Izvajanje zakona o ohranjanju narave nadzorujejo inšpektorji, pristojni za ohranjanje narave, neposreden nadzor v naravi pa poleg njih izvajajo tudi naravovarstveni nadzorniki. Vsak državljan lahko sporoči na Inšpektorat za okolje in prostor, če kdo domnevno nedovoljeno posega v okolje, celo z anonimno prijavo. Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino. To so zlasti geološki pojavi, površinski in podzemeljski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. Naravne vrednote lahko zavarujemo kot ožja zavarovana območja (naravni spomenik, strogi naravni rezervat, naravni rezervat) ali širša zavarovana območja (narodni, regijski ali krajinski park). Narodni park je veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter veliko biotsko raznovrstnostjo. V Sloveniji je za tako območje razglašen le Triglavski narodni park. Prva ideja o njegovi ustanovitvi sega že v leto 1908; leta 1924 so zavarovali Dolino Triglavskih jezer, leta 1961 pa je bilo uzakonjeno trajno zavarovanje. Od leta 1981 imamo Triglavski narodni park v taki obliki in velikosti, kot ga poznamo danes. Slika 4.2.8: Naravni spomenik Igla Regijski park je obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov in krajine. Večji deli prvobitne narave se prepletajo z deli, v katerih je človekov vpliv izrazitejši, a uravnotežen z naravo. V Sloveniji imamo tri regijske parke: Kozjanski park, Park Škocjanske jame in Notranjski regijski park. predvideva se še ustanovitev novih, (Snežnik, Kamniško-Savinjske Alpe, Mura). Krajinski park je območje, za katero je značilno kakovostno in dolgotrajno sobivanje človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednost. V Sloveniji imamo 40 krajinskih parkov (Rakov Škocjan, Robanov kot, Mašun, Topla, Logarska dolina, Lahinja, Sečoveljske soline, Zgornja Idrijca, Kum, Goričko in druge). Strogi naravni rezervati in naravni rezervati so območja geotopov (poudarjen je njihov geološki, geomorfološki ali hidrološki pomen), življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti (Notranjski Snežnik, Golaki in Smrekova draga, Mala Pišnica pri Kranjski Gori, Jezerc pri Logatcu, Greben Smrekovec-Komen, Gozdni rezervat Šumik, Rezervat Ormoško jezero, Pragozd Trdinov vrh itn.). V letu 2004 sta bili sprejeti tudi uredba o posebnih varstvenih območjih (Natura 2000) in uredba o ekološko pomembnih območjih, ki določata ekološko pomembna območja in varstvene usmeritve za habitate ter prosto živeče rastlinske in živalske vrste na teh območjih. Naravni spomenik je območje, na katerem je ena ali več naravnih vrednot, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so redkost (Divje jezero pri Idriji, Blejski otok, Igla med Lučami in Solčavo (slika 8), Matkov škaf itn.). Med naravne vrednote štejemo tudi oblikovano naravo (drevorede, parke, botanične vrtove). Naš najbolj znani botanični vrt je Alpski botanični vrt Julijana v Trenti. Ogrožene rastlinske in živalske vrste so vrste, katerih obstoj je v nevarnosti in ki so kot take na rdečem seznamu ogroženih vrst. Lahko se zavarujejo s predpisi. Med prvimi zavarovalnimi predpisi pri nas je bilo ravno zavarovanje nekaterih rastlin. Planika in blagajev volčin sta bila zavarovana že leta 1898. Od takrat do danes se je zvrstilo že več predpisov, ki so opredelili zavarovanje posameznih vrst. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah ter uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah določata poseben varstveni režim, pri rastlinah prepoved trganja, rezanja itn., pri živalih prepoved lova, zastrupljanja, poškodovanja, vznemirjanja itn. za veliko vrst, med njimi tudi za večino tukaj že opisanih. Uredba o varstvu samoniklih gliv pa prepoveduje nabiranje veliko vrst gob, glede vrst, ki jih je dovoljeno nabirati, pa določa, da lahko posameznik na dan nabere le do dva kilograma gob. Zaradi porušenega naravnega ravnovesja (odsotnost velikih plenilcev, boljša ali slabša prilagodljivost nekaterih živalskih vrst bližini človeka) je nujna sestavina narave tudi lov. Ta dejavnost se iz nekdanjega lova za trofejami vse bolj spreminja v pravo naravovarstveno dejavnost (vzdrževanje optimalnega števila živalskih vrst, izločanje bolnih in šibkih živali). 4.2.5.3 Trajnost, sonaravnost in mnogonamenskost Načelo trajnosti pomeni vzpostavitev ravnovesja med varstvom okolja, gospodarskim napredkom in socialnim razvojem. Pri tem pa ni pomembna le trajnost materialnih koristi, ampak tudi trajnost narave same, torej naravnih elementov, ki človeku ne prinašajo neposrednih koristi. “Narave nismo podedovali od svojih prednikov, ampak smo si jo sposodili od vnukov.” Upoštevanje načela sonaravnosti pomeni, da naj bi vse dejavnosti delovale prijazno do narave - upoštevale naravne zakonitosti oziroma posnemale naravo. Uporabnikov naravnega prostora (dejavnosti) je veliko, zato je veliko interesov in jih je treba usklajevati. Omejen naravni prostor ponuja le omejene možnosti v okviru posameznih rab, a vendar mnogokrat brez (večje) škode dovoljuje sobivanje več rab (mnogonamenskost). 4.2.5.4 Planinarjenje in varstvo narave Planinstvo (tudi alpinizem, plezanje, turno smučanje itn.) je dejavnost, ki poteka v naravi. To pa hote ali nehote pomeni tudi motnjo ustaljenih naravnih procesov, ki je toliko večja, kolikor bolj prilagojen (specializiran) je ekosistem. Ker so gorski ekosistemi ranljivi, morajo naše aktivnosti v njih čim bolj upoštevati in spoštovati naravne zakonitosti. Planinstvo in gorski turizem sta v zadnjih desetletjih prinesla v gore obilo negativnih posledic (gorske ceste, smučišča, žičnice). Veliko posegov v občutljivi gorski prostor je bilo izvedenih grobo in nepremišljeno. V zadnjem času pa narašča tudi število novejših dejavnosti (gorsko kolesarstvo zunaj cest, jadralno padalstvo, vožnja z motornimi sanmi, vožnja z motornimi kolesi po planinskih poteh), ki lahko pomenijo dodatni negativni vpliv za naš gorski svet. Slika 4.2.9: Prizor, kakršen ne spada v gorski svet Ceste in z njimi povezan promet vnašajo v gorsko okolje hrup ter one-snažujejo zrak (slika 9). Zato poskušajmo spremeniti svoje navade in pojdimo na turo peš iz doline, do vznožja gora pa se pripeljimo z javnim prevoznim sredstvom. Sprejmimo predpisane omejitve prometa in zapore nekaterih gozdnih cest. Vožnjo z vozili v naravnem okolju prepoveduje Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Ta med drugim prepoveduje tudi uporabo gorskih koles na planinskih poteh in zunaj njih, dovoljuje pa vožnjo po cestah. Žičnice, ki so lahko koristen pripomoček za udobnejše doseganje izhodiščne točke našega izleta, pogosto kvarijo videz krajine, za graditev smučišč pa so velikokrat potrebni grobi posegi v prostor. Planinci smo proti graditvi novih žičnic (še posebno takšnih, ki bi peljale prav na gorske vrhove) ter za ustrezno ureditev obstoječih smučišč. Uveljavljanje dolinskih navad in udobja v planinskih postojankah vodi do velikih obremenitev za okolje (več odpadkov, onesnažene vode, večjo porabo energije in s tem povezanega pridobivanja le-te s hrupnimi agregati, ki pomenijo stalno nevarnost razlitja goriva in olj; pogostejšo dostavo blaga s helikopterji, žičnicami itn.). Zato moramo vsi obiskovalci planinskih koč in domov sprejeti zmanjšano udobje ter varčevanje z energijo in vodo. Dejstvo je, da naše aktivnosti v gorah potekajo v prostoru, ki pomeni vodozbirna območja zajetij vodovodov. Zato se v planinskih postojankah, pa tudi sicer, izogibajmo vsem dejavnostim, ki imajo negativen vpliv na kakovost voda. V Sloveniji imamo zelo veliko urejenih planinskih poti, zato novih ne potrebujemo. Vsak naš korak pomeni določen pritisk na talno podlago. Če je tlačenje površine veliko (velik obisk), rastlinski pokrov na mestu pritiska propade in površje začne razjedati erozija, ki je toliko močnejša, kolikor strmejša je pot. Še posebno se moramo izogibati strmim bližnjicam, ki lahko kmalu postanejo grdi erozijski jarki. Poleg tega pa se seveda izogibajmo tudi pretiranemu vznemiranju živalstva ob poteh, trganju rastlin in drugemu uničevanju ali poškodovanju rastlin ter organiziranju množičnih pohodov. Z naraščajočo ozaveščenostjo obiskovalcev gorskega sveta so izginili nekateri kupi odpadkov v gorah, saj se nas večina že zaveda problema odpadkov in imamo v nahrbtniku vedno tudi vrečko za odpadke; te po končanem obisku v gorah, torej v dolini, odložimo v posode za odpadke. Ker smo planinci naravovarstveno ozaveščeni, uporabljajmo izdelke z embalažo, ki se zbira v ločenih posodah za odpadke. Varstvo narave je eden temeljev, na katerih gradimo, zato so načela varstva narave zapisana tudi v Častnem kodeksu slovenskih planincev. Že leta 1954 pa je dr. Piskernikova ustanovila tudi Gorsko stražo. Njeni pripadniki so s pozitivnim zgledom, propagando in akcijami vzgojno vplivali na dvig okoljske ozaveščenosti obiskovalcev gora. Danes pa deluje v okviru Planinske zveze Slovenije Komisija za varstvo gorske narave z izobraževalnim programom za varuha gorske narave. Planinci smo naravovarstveniki. Tako nas opredeljuje tudi eno izmed nosilnih poglavij Častnega kodeksa, ki je namenjeno prav varstvu gorske narave. Bodimo naravovarstveniki tudi v dolini: doma, v šoli, v službi. Nespoštovanje varstva narave naj ne bo le prekršek, temveč tudi sramota. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Lippert, W., Wraber, T. (1990): Alpske rastline nad gozdno mejo. Ljubljana. ◾ Hofer, R. (1991): Alpske živali. Ljubljana. ◾ Božič, I. (1983): Ptiči Slovenije. Ljubljana. 5.1 Planinske poti 5.2 Orientacija Planinske poti Božo Jordan in Tone Tomše 5.1 Izvleček: V hribe lahko hodimo po označeni planinski poti ali po brezpotju, ki si ga izbere vsak sam glede na svoje znanje, opremo in fizične sposobnosti. Planinska pot je pri nas označena s Knafelčevo markacijo, ki je okroglo dvobarvno znamenje – bela pika in rdeč kolobar. Na začetku planinske poti in razpotjih so nameščene predpisane usmerjevalne table. Planinska pot je na določenih krajih opremljena s tehničnimi varovali, ki omogočajo varen prehod zahtevnejših mest. Naše planinske poti so glede na težavnost hoje v kopnih razmerah razdeljene v tri kategorije: lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Za lahke poti na usmerjevalnih tablah ni posebnih oznak. Opise planinskih poti najdemo v planinskih vodnikih, narisane pa so tudi na planinskih kartah. Ključne besede: steza, pot, markacija, usmerjevalna tabla, smerokaz, kategorizacija 5.1.1 Komunikacije Nobena markacija ali kažipot na križišču planinskih poti nam ne prihrani naporne hoje. Markacije in kažipot so postavili markacisti, hoditi pa moramo sami! Človek že od nekdaj hodi v gore zaradi preživetja. Že v prazgodovinski dobi je hodil visoko v gore. Tudi pri nas imamo nekaj paleolitskih spomenikov, ki pričajo o tem (npr. Potočka zijalka na Olševi). Leta 218 pred našim štetjem je Hanibal organiziral vojaški pohod čez Pireneje in Alpe v Italijo, da bi osvojil Rim. Filip V. Makedonski se je leta 180 pred našim štetjem povzpel na Musalo (2925 m, najvišji vrh Balkana), da bi ugotovil, ali se od tam vidi Jadransko in Egejsko morje. Rimski cesar Hadrijan je šel na Etno (3323 m) gledat sočni zahod (leta 132). Konec aprila leta 1336 se je znani pesnik in humanist Francesco Petrarca samo zaradi želje, da bi dosegel pomembno višino, z bratom Gerardom povzpel na Mont Ventoux (1912 m) v Provansi. Nekateri to štejejo za začetek planinstva. Dan po njegovem rojstnem dnevu leta 2002 se je pripeljalo na vrh 162 kolesarjev, ki so tekmovali na Tour de France, in množica gledalcev. Čez vrh sta speljani dve obhodnici, št. 4 in 9 - Grand Randonée (Velika obhodnica). Gore pa so tudi prebivališče bogov in to je za ljudi ponekod pomenilo oviro. Za osvajalci so prišli trgovci. Ti so pripomogli k temu, da so nekdanje pregrade postale most med narodi in različnimi kulturami. Čez Vršič je prej vodila le steza, zdaj je tam državna cesta. Eden zadnjih cestnih prelazov je Pavličev vrh, nekaj pa so jih znižali s predori (Ljubelj, Karavanke). Prve poti so v gorah naredili domačini (pastirji, lovci, gozdarji, oglarji, rudarji); še danes so znane in prehodne. Za hojo na hribe pa ostajajo steze, ki so danes nadelane in opremljene z varovali in napredovali. Planinske poti so še posebej označene. Slovenska planinska organizacija je v dobrem stoletju nadelala in zavarovala ali pa le označila več kot dva tisoč planinskih poti v skupni dolžini 10.045 km. Na območju alpskega sveta je 69 % vseh planinskih poti v Sloveniji, 19 % v dinarskem gorstvu, 10 % v panonskem in le 2 % v primorskem svetu. Iz tega lahko ugotovimo, da so vse slovenske pokrajine kljub različni primernosti za planinarjenje opremljene s planinskimi potmi in kočami. Komunikacije (prometnice) je skupni izraz za vse naravne danosti ali zgrajene objekte, ki rabijo za splošni promet na kopnem, vodah in po zraku. Med komunikacije na kopnem spadajo: različne pešpoti in vozne poti, ceste, železnice ter brezžični prenosi sporočil. To so javne komunikacije, ki jih uporabljamo tudi mi planinci. Hojo delimo na: ◾ hojo „po živem” (brezpotje) in ◾ hojo po utrtih stezah in poteh. Po živem (brezpotju) hodimo tam, kjer ni videti niti steze niti stopinje. Hoja po brezpotju je mogoča le tam, kjer se z njo ne dela škoda. Tam, kjer se že poznajo posamezne živalske ali človeške stopinje, sčasoma nastane stezica in nato steza. Pot je ozek pas zemljišča, ki je pripravljen za hojo ali vožnjo. Po nji se lahko hodi ali vozi. Mi planinci po nji hodimo. Beseda pot je ženskega spola, v rabi je tudi različica moškega spola in v množini celo srednjega. Stezi ali poti lahko dodamo prilastke: ravna, globoka, strma, položna, zaraščena, grda, deževna (polna luž in krnic), ledena, spolzka, suha, kamnita, kriva, pomoščena (nanjo so položeni ploščati kamni), pobrunčana (nanjo so položena brunca - tanka drevesna debla, pragi). Pot lahko pomeni del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega. Poznamo tele zveze: določiti, poiskati pot do vrha, koče, morja; puščice (markacije) so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid. Ta del ozemlja ali prostora lahko s prilastkom ločimo glede na namen ali cilj premikanja. Prilastek pove razdaljo, ki jo je treba prehoditi do cilja (več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal). Pot pomeni gibanje, premikanje z enega kraja, mesta ali točke do druge z določenim namenom, ciljem (pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; pot nazaj; dnevnik poti). Javna pot, cesta (komunikacija) je pot, po kateri lahko po določilih zakona hodi ali vozi vsakdo. Planinska pot je ozek pas zemljišča, označen ali neoznačen, zavarovan ali nezavarovan. Dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti so javne poti. Javna cesta je prometna površina, ki je splošnega pomena za promet. Nekateri deli javnih poti in cest so tudi označeni s Knafelčevo markacijo - to so markirane planinske poti. Markirajo jih planinska društva. Nekatere poti tudi vzdržujejo. Planinska steza, ki je posebej nadelana in označena s Knafelčevo markacijo ter zavarovana, je javna pot kot podaljšek javnih poti in cest (komunikacij), je planinski objekt, namenjen planinski dejavnosti - hoji. Te poti markirajo in vzdržujejo planinska društva, Komisija za planinske poti PZS le usklajuje delo posameznih markacijskih odsekov ter pripravlja enotna izhodišča za vso Slovenijo. Planinske markacije in usmerjevalne table (in kažipoti) so oznake javnega pomena. Obiskovalci hodijo po njih na lastno odgovornost. Planinske steze imajo na težjih mestih oprijemala in napredovala (žične vrvi, kline). S tem je omogočeno samovarovanje planinca pri prečni in navpični hoji. Pojem planinska pot je naprej uporabljen za planinsko stezo kot planinski objekt, ki je javna pot, pa tudi za vse preostale planinsko markirane poti. Pot se razlikuje po kakovosti, širini, možnosti za hojo (steza, pot) in vožnjo (kolovoz, cesta). Steza je prva stopnja hodne poti, ni pa še pot. Steze, ki so opremljene s klini in žičnimi vrvmi, so zavarovane steze. Te zavarovane steze so varne le, če so ves čas tudi primerno vzdrževane. Steza je široka približno za dve vzporedni stopali (20-25 cm). Pot je že tako varna steza, da po njej ne hodita le človek in drobnica (koza, pes, ovca, mezeg), temveč brez nevarnosti tudi konj in krava. Kolovoz ali vozna pot je pot, po kateri se da voziti z vprego, traktorjem. pa tudi z avtomobilom. Kolovozi potekajo tako po poljih kot po gozdovih, široki so približno 1 m. Cesta je širša, načrtno speljana pot, z namerno in zavestno akcijo usposobljena in zgrajena površina, zlasti za promet z vozili. Površina ceste je lahko kamnita (makadamska), tlakovana ali prevlečena s podlogo (asfalt, ...). Vse te komunikacije so lahko tudi posebej označene ali markirane. Vzdržujejo jih drugi, označujejo pa markacisti. 5.1.2 Kategorizacija planinskih poti Komisija za planinske poti in tedanja komisija za gorsko reševalno službo sta na podlagi sklepov glavnega odbora PZS 17. maja 1986 sprejeli napotke za kategorizacijo planinskih poti. Popisi na terenu so bili opravljeni v letih od 1988 do 1990. Končana je bila leta 1991, in zapisano je, da zahtevne in zelo zahtevne poti niso primerne za sestope. Razprava o standardizaciji in ocenjevanju planinskih poti, posebno glede opremljenosti s klini in žičnimi vrvmi ter določanja težavnostnih stopenj, je potekala na redni skupščini CAA leta 2004 v Aosti. Kategorizacija deli naše planinske poti le glede na zahtevnost hoje v kopnih razmerah, in sicer v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Pri zahtevnih in zelo zahtevnih poteh je na usmerjevalni tabli dodana oznaka zahtevnosti. Na planinskih kartah so kategorizirane poti različno narisane. Zato vedno preberi v legendi (ključu), kako so označene na tvoji planinski karti! 5.1.2.1 Lahka pot je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varnejšo hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost in kondicijo. Opozorila na poti ni. 5.1.2.2 Zahtevna pot vodi prek težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne kovinske in lesene naprave so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne (gre za oprijemala in napredovala). V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo „zahtevna pot”. Na novih smernih tablah je pred imenom poti vgraviran trikotnik. V letu 2020 je bilo v kataster vključenih 153 zahtevnih planinskih poti. 5.1.2.3 Zelo zahtevna je tista pot, pri kateri je pri hoji uporaba rok nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, na katerih bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Na taki poti so pogosto potrebni cepin, dereze in čelada. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Ljudje z vrtoglavico naj se ji izogibajo. Priporočljivo je, da se nanjo odpravimo z vodnikom PZS ali s kom, ki jo dobro pozna. V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo „zelo zahtevna pot”. Na novih smernih tablah je pred njenim imenom vgraviran trikotnik s klicajem. V letu 2020 je bilo v kataster vključenih 109 zelo zahtevnih planinskih poti. 5.1.3 Zgodovinski razvoj poti Človek je v prazgodovinski dobi (lovec, poljedelec in živinorejec) začel naseljevati planinski svet (pašništvo, prve stalne gorske poti, nabiranje rož, kopanje rud). 5.1.3.1 Označevanje (markiranje), nadelava planinskih poti Nadelane in označene planinske poti so nastale komaj v minulem stoletju. Prvo nadelano pot smo na Slovenskem dobili leta 1853; zdravnik dr. Ernst Hilarius Frölich jo je dal zgraditi na svoje stroške, in to po severnem pobočju Donačke gore. Znan je pristop na vrh Triglava leta 1778 (Matija Kos, Luka Korošec, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer). Zaznamovali so z jo “možici”. To je bil začetek zaznamovanja poti na Slovenskem. Leta 1808 je bohinjski kaplan Jakob Dežman pisal Valentinu Vodniku o prvi zamisli o nadelani turistični poti v Julijskih Alpah. Leta 1869 je vodnik Jože Škantar, po domače Šest, iz Srednje vasi na pobudo kaplana Ivana Žana nadelal pot z Ledin čez Stopce na Mali Triglav, tako da je na težjih mestih "popravil naravo". S sinom sta leta 1871 nadelala dobro turistično pot čez Stopce. Leto 1879 lahko štejemo za rojstno letnico prve markirane poti v naših Alpah. Na Frischaufovo pobudo je bil urejen dostop iz Bohinja čez Komarčo na Triglav. Nadelala in markirala sta jo Lovrenc Škantar - Šest in Richard Issler. Leta 2004 so jo temeljito obnovili, ker jo je prej poškodoval gozdni požar. 5.1.3.2 Poti Slovenskega planinskega društva Leta 1922 je bila uvedena Knafelčeva markacija. Knafelc je svoja Navodila za jednotno markiranje potov objavil 25. 7. 1922 v 7. številki Planinskega vestnika, leta 1924 pa so izšla še kot drobna knjižica. Leta 1893 je planinske poti prevzelo pod svoje pokroviteljstvo SPD. Začeli so za -znamovati poti v visokogorju, sredogorju in nižinskih predelih. To je bila ena najpomembnejših nalog planinskega društva: pokazati ljudem pot v gore. Že prvo leto obstoja SPD je bil ustanovljen markacijski odsek, ki so ga sestavljali po večini piparji. Konec leta je bilo oznaxčenih 97 poti na ljubljanskem območju, v bohinjskem kotu, Julijskih in Savinjskih Alpah. Slika 5.1.1: Markacije. Zgornja je Knafelčeva, spodnja za Evropsko pešpot. Naslednje leto je bilo markiranih že 175 poti. Leta 1906 je SPD izdalo Seznamek markiranih potov, ki so jih vzdrževali na desetih območjih in jih je bilo 464.V letu 2015 je Komisija za planinske poti pri PZS vodila kataster s 1974 planinskimi potmi v skupni dolžini preko 10.000 km. 5.1.4 Markirane poti Poti, označene (zaznamenovane, zaznamovane, lisane, markirane) s Knafelčevo markacijo, so markirane planinske poti, ki jim pravimo kar "planinske poti". Markacija je vidno dvobarvno znamenje okrogle oblike in določene velikosti. Na planinskih poteh jih naredijo usposobljeni markacisti PZS. Osnovni oznaki na planinski poti sta: ◾ Knafelčeva markacija, bela pika (s premerom 4–5 cm), ki jo obdaja rdeč kolobar (s premerom 8–10 cm), in ◾ usmerjevalna tabla - tabla v obliki kažipota (lesena ali kovinska), ki stoji na izhodiščih poti. Njena osnovna barva je rdeča, napis je bel. Na njej so napisani ime poti, čas hoje, smer poti, zahtevnost in PD, ki pot vzdržuje. Izdelane so po navadi ročno. Novejše so iz eloksirane aluminijaste pločevine rdeče barve, črke so vgravirane. Na eni tabli so lahko poti samo za eno smer, ker ima ena stranica obliko konice. Zahtevnost je označena s trikotnikom za zahtevno in trikotnikom s klicajem za zelo zahtevno pot pred njenim imenom. Napisana je tudi nadmorska višina mesta, na katerem tabla stoji. Izjemne oznake na planinskih poteh so: ◾ ravne in lomljene črte (rdeče, debele 2–3 cm), ◾ markacija za Evropsko pešpot E6 in E7 (rumena pika, rdeč kolobar), Dodatne oznake so: ◾ smerna puščica, narisana na deblo ali skalo (rdeča ali bela), ◾ napisi na deblih in skalah, ◾ oznake veznih in krožnih poti ter obhodnic (črke, številka 1 za SPP, ...), ◾ kažipot se uporablja na križiščih in odcepih poti, osnovna barva je rdeča, napis bel, lahko je pripisana zahtevnost poti, Zimske markacije poznamo le ponekod. Postavijo jih zato, ker visok sneg pokrije običajne markacije. Zimske markacije so 4–5 m visoki kovinski drogovi, opremljeni s smernimi puščicami in rdeče obarvani (uvodna slika tega poglavja, str. 168, in slika 5, str. 177). Puščice kažejo v smer planinske koče. Na vrhovih in določenih točkah poti so nameščene skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Vpisujmo se redno in natančno, saj si bomo v primeru nesreče z vpisom morda rešili življenje. Podatki naj bodo točni in popolni. Za odtis žiga je priporočljivo nositi s seboj blazinico za žigosanje. Ko hodimo po gozdu, opazimo na deblih in skalah oznake za ureditev enot gozda. To so vodoravne rdeče črte, debele 1,5-2 cm in dolge 15 cm. Lahko je ena, dve ali več črt. Ne smemo jih zamenjati s svojimi oznakami. Slika 5.1.2: Kažipota 5.1.5 Obhodnice Planinska obhodnica je vezna, krožna ali točkovna pot, registrirana pri Komisiji za planinske poti PZS. Naše obhodnice potekajo le po ozemlju Slovenije, so odprte za javnost, pohod po njih ni časovno omejen in pohodnik po obhodu prejme priznanje. Obhodnice imajo svoja zapisana pravila. Obvezno imajo dnevnik poti, ki pomeni dokaz obhoda in pridobitev priznanja. Lahko imajo tudi svoj vodnik. Slika 5.1.3: Oznake za ureditev enot gozda Poznamo vezne poti, ki povezujejo določena območja ter imajo svoj začetek in konec. Lahko so sklenjene - tem pravimo krožne poti. Oznake na teh poteh so Knafelčeve markacije z dodatno oznako – črko, številko ali posebnim simbolom (npr. L - Loška, M - Mladinska, ki vodi okoli Ljubljane, S - Savinjska, XIV, ...). Ta dodatna oznaka je načelno desno spodaj pod markacijo in manjša od nje. Na točkah imajo lahko posebne žige, kot določajo njihova pravila. Točkovne poti imajo izbrane le določene obvezne točke in nimajo posebnih oznak (npr. Solčavska pot). Prvo tako pot smo označili pri nas in po nas jih je prevzela še Evropa. Na zboru markacistov 21. 6. 1950 je prof. Ivan Šumljak (1899-1984) predlagal tako planinsko pot. Odprta je bila leta 1953. Zdaj se imenuje Slovenska planinska pot (SPP) in je posebej označena z dodatno oznako 1. Vodi od Maribora do Ankarana in zdaj je na njej 80 obveznih točk in se konča v Ankaranu oz. Debelem Rtiču. Slika 5.1.4: Točka vezne poti(skrinjica, žig) in smerna tabla Za uresničitev prvotne zamisli te poti imamo še dopolnilo - točkovno pot z 42 točkami, imenovano Razširjena slovenska planinska pot. Obema je namenjen enak dnevnik, planinski vodniki pa so trije za SPP (2018) in vodnik za razširjeno SPP (2014). Po Sloveniji poteka tudi Pot kurirjev in vezistov NOV Slovenije. To je vezna pot od Gančanov do Slavnika, ki ima poseben dnevnik (iz l. 1997), žig in vodnik ter posebne smerne tablice z emblemom in posebno oznako: rumena pika, moder kolobar. Čez našo državo potekajo tudi mednarodne poti. To so Evropske pešpoti E6 (od Baltika do Jadrana), E7 (od Atlantika do Črnega morja) ter E12 (Mediteranska pešpot). Imajo posebne zahteve glede hoje, poseben dnevnik, žige ter izjemno oznako: rumena pika, rdeč kolobar. V mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico, imenovano Via Alpina; ta teče od Italije čez Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo, Liechtenstein, Francijo, Švico in Monako. Pot Alpe Adria (Alpe Adria Trail) je 750 km dolga čezmejna daljinska pohodniška pot, ki vodi skozi Avstrijo, Italijo in Slovenijo. Poleg teh obstajajo še turistične steze, sprehajalne steze v turističnih krajih, gozdne učne poti, poti po kulturni dediščini, čebelarske poti in druge. Enoten izraz zanje je tematsko pohodne poti. 5.1.6 Zakon o planinskih poteh Leta 2002, ob mednarodnem letu gora, je bila v Državni zbor vložena pobuda za zaščito Knafelčeve markacije oz. za poseben zakon o planinskih poteh. Usklajevanje je potekalo vse do 22. junija leta 2007, ko je bil zakon o planinskih poteh sprejet in objavljen v Uradnem listu 10. 7. 2007. S sprejetjem tega zakona so bile Knafelčeva markacija in planinske poti tudi zakonsko urejene in zaščitene. Rabo planinskih oznak, vris in način prostorskega prikaza tras planinskih poti ter kategorizacijo podrobno urejajo posebni pravilniki zakona, izdani leta 2008 in delno spremenjeni v letu 2018. 5.1.7 Markacist Pokažite mi pot do kažipota. Žarko Petan Oskrbovanje planinskih poti je ena temeljnih in bistvenih nalog PD, saj so dobre poti in markacije pogoj za varno hojo, zlasti po gorskem svetu. Zato so na področju označevanja planinskih poti potrebni vestni ljudje, ki s strokovnostjo, ljubeznijo in veseljem opravljajo svoje delo. To je lepa in idealna naloga, hkrati pa praktična. Markacisti s svojo dejavnostjo pomagajo ljudem, da srečno dosežejo svoj cilj. Markacisti se za svoje delo na tečajih usposabljajo po programu za markacista, da potem lahko opravljajo zahtevna in odgovorna dela na planinskih poteh (označevanje, vzdrževanje ...). Na vikend tečaju za markaciste kategorije A tečajniki pridobijo osnovna znanja vzdrževanja planinskih poti in strokovni naziv markacist. Na nadaljevalnem tečaju za markaciste kategorije B pridobijo znanja za nadelavo poti, za varno delo z motorno žago ter znanja za vodenje skupine markacistov. Tehnično najzahtevnejši je tečaj za markaciste kategorije C, kjer tečajniki pridobijo znanja za vodenje nadelave in vzdrževanja zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poti. Najvišja stopnja je inštruktor markacist. V PD so odseki za planinske poti, v MDO odbori za planinske poti in pri PZS Komisija za planinske poti. Najvišji organ je zbor markacistov, ki se po pravilu sestaja vsaki dve leti. Markacist lahko za svoje delo prejme Knafelčevo priznanje in diplomo. Markacisti se pri označevanju planinskih poti držijo določenih pravil. Markacije so praviloma na desni strani poti v višini oči; tako so vidne v smeri hoje. Posebno skrb namenjajo križiščem in odcepom. Na teh morata biti vidni dve zaporedni markaciji, ena v križišču in druga potrditvena markacija okoli 10 do 20 m v smeri hoje. Slika 5.1.5: Zimska markacija Markacije za nasprotno smer so približno na polovici razdalje med dvema markacijama v smeri hoje. Če se kdaj ozreš, vidiš markacijo za nasprotno smer. Razdalje med markacijami so od 50 do 200 m - to je odvisno od površja in vidnosti poti. V stenah in skalovju so razdalje manjše, pri dobro vidni in sledni poti (uhojena steza, kolovoz) pa večje. Odcepi in križišča (posebno pri križanju obhodnic) morajo biti dobro označeni, da ne zgrešimo prave poti. Markacisti na vrhovih ali drugih točkah obhodnic namestijo skrinjice. V njih je vpisna knjiga, v katero se skrbno vpišejo in izpolnijo vse kolone. V skrinjici je tudi žig, ki si ga lahko za spomin odtisneš v planinski dnevnik (ne pozabi nositi s seboj blazinice za žigosanje). IN JE POT So poti, ki vabijo. So poti, ki si jih jemlješ s silo. In je pot, ki je ukaz človeku. Ciril Zlobec: Pesmi In če kje markacije ali kažipota ne bo, se spomnimo Menartove pesmi: Vrh gore je bel kažipot očem in jasen dan žari od vsepovsod in sreča je, da je pred mano pot in to, da vem, da slast je v tem, da grem. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Guid, N. (2008): Planinske obhodnice in pohodi, Opredelitev in pregled. Ljubljana. ◾ Jordan, B. (2002): Priročnik za markaciste. Ljubljana. ◾ Tomše, T., Rovan, J., Jordan, B. (2007): Priročnik za markaciste. Ljubljana ◾ Zahtevne in zelo zahtevne poti (1992): Planinski vestnik, l. 92, str. 301. Ljubljana. Orientacija Aleš Glavnik in Bojan Rotovnik 5.2 Izvleček: Predstavljene so osnove orientiranja v naravi, ki jih mora poznati vsak obiskovalec gorskega sveta, da se lahko samostojno giblje. Ključne besede: orientacija, razved, karta, zemljevid, kompas, višinomer, gibanje, stojišče 5.2.1 Orientacija Orientacije oz. razveda se začnemo učiti že v zgodnjih letih svojega življenja. Že zelo zgodaj se naučimo ločevanja med levo in desno smerjo, gibanja naprej ali nazaj (v pravi smeri) proti izbranemu cilju. S sebi lastnim načinom življenja tako ves čas bolj ali manj zavestno razvijamo čut za orientacijo. Vsi znamo ločevati osnovne oblike v naravi (hrib, sleme, grapa itn.) in vrste poti (po prehodnosti, kakovosti, uporabnosti). Tako si razvijamo dar opazovanja, občutek za razdalje in čas, spomin za reliefne oblike. To so temeljna znanja orientacije, ki so potrebna, da gremo na prvi sprehod po gozdu brez spremstva starejših. Ne glede na zadovoljivo znanje orientacije pa moramo vseeno tudi vedeti, kaj storiti, če se izgubimo (slika 1). Orientacija je sposobnost, da se znajdemo na neznanem terenu, pa naj bo to gozd, visokogorje, velemesto ali celo notranjost orientacijsko zahtevnega nadzemnega ali podzemnega objekta (na primer visoke stavbe ali podzemne jame). Z orientacijo se srečamo takrat, ko se znajdemo na nam neznanem terenu. Takrat je pomembno, da ves čas vemo, kje smo, in da znamo vsak trenutek najti pot do izbranega cilja. Pojem orientacija izhaja iz besede orient, ki pomeni vzhod. V starem veku je bila najpomembnejša smer neba vzhod, po njem so nato določali preostale smeri neba, tudi karte tiste dobe so imele vzhod na vrhu. Določiti vzhod brez uporabe kompasa je bilo namreč takrat lažje kot določiti sever. Danes se kot osnovna smer uporablja sever, izvor imena orientacija pa nas opominja, kako stara je ta veda. Slika 5.2.1: Orientacija v oteženih razmerah (sneg, megla, brezpotje) Osnovne zakonitosti orientacije so načelno povsod na Zemlji enake. Če orientaciji dodamo kaj posebnega ali neki dejavnosti lastnega, dobimo njeno podzvrst. Primeri za to so vojaška orientacija, taborniška orientacija in vsekakor tudi planinska orientacija. Planinska orientacija je orientacija po hribovitem površju, dopolnjena s planinskimi dejavnostmi, kot so: ◾ opazovanje okolice z namenom pridobivanja podatkov, potrebnih za orientacijo, ◾ hoja po markiranih in nemarkiranih poteh ter brezpotju, ◾ uporaba kompasa ter planinskih kart, ◾ izvajanje aktivnosti v skupinah. Pri orientaciji sta zelo pomembna pojma preglednost in natančnost. S preglednostjo označujemo grobo orientacijo, pri kateri s pomočjo glavnih značilnosti površja določamo približno stojišče in spremljamo nadaljnjo smer gibanja. S pojmom natančnost razumemo točno določanje stojišča na karti, ki se popolnoma ujema s stojiščem v naravi. Zaželeno je, da se po neznanem terenu vedno gibljemo v skupini in da imamo več kart in kompasov, tako da lahko več pohodnikov hkrati preverja pravilnost smeri gibanja. Vsa topografska oprema naj bo ves čas pri roki, karte pa ustrezno zaščitene pred vremenskimi vplivi. Znanje orient acije brez karte nam ne koristi prav dosti. 5.2.2 Geografska orientacija Geografska orientacija pomeni hitro odkrivanje in določanje smeri neba z opazovanjem sonca, nebesnih teles, vplivov narave in vplivov človeka. Najpogosteje določamo sever, ker so z njim določene tudi preostale smeri neba (na desni je vzhod, na levi zahod in za nami jug). Pomen geografske orientacije se je v zadnjem času zaradi številnih novih in cenovno razmeroma lahko dostopnih tehničnih pripomočkov zmanjšal. Kljub temu pa je geografska orientacija še vedno temelj vse orientacije, saj si lahko z dobrim poznavanjem le-te pridobimo veliko znanja za logično učenje in lažje razumevanje tehničnih lastnosti orientacije. Poleg tega nam lahko vrline, ki se jih naučimo z geografsko orientacijo, velikokrat koristijo za hitro in približno orientacijo v prostoru brez uporabe tehničnih pripomočkov. To pa je v veliko primerih, ko se moramo grobo orientirati, popolnoma dovolj. 5.2.2.1 Smeri neba Človek je smeri neba zelo verjetno poimenoval zaradi lažjega medsebojnega sporazumevanja pri določanju položaja in smeri gibanja na zemeljskem površju. Tako se je iz davne preteklosti ohranilo poimenovanje glavnih smeri neba sever, jug, vzhod in zahod. Zdaj je med njimi zagotovo najpomembnejši sever, saj so proti njemu orientirane skoraj vse karte. Glavne smeri neba so enakomerno razi porejene v krogu okoli poljubne točke, zato jim lahko določamo medsebojne kote. Najpogosteje jih merimo v stopinjah. Slika 5.2.2: Glavne strani neba Preglednica 5.2.1: Glavne, stranske in pomožne strani neba Merjenje poteka v smeri kroženja urnega kazalca, zato je sever 0° ali 360°, vzhod 90°, jug 180° in zahod 270°. Poleg štirih glavnih strani neba poznamo še štiri stranske neba in osem pomožnih. Stranske smeri so zamaknjene za 45°, pomožne pa za 22,5° glede na glavne. 5.2.2.2 Orientacija z opazovanjem sonca Za orientacijo v naravi brez tehničnih pripomočkov je gotovo najpomembnejše sonce, ki je v naših krajih na južni smeri neba. Že v preteklosti so mornarji določali svoj položaj in smeri neba glede na položaj sonca in nebesnih teles. Sonce je točno na jugu takrat, ko stoji najviše na nebu (kulminira). Sonce v 24 urah navidezno obkroži Zemljo, zato se vsako uro premakne za 15 stopinj oz. vsake 4 minute za stopinjo. Tako je sonce približno: ◾ ob šestih na vzhodu ◾ ob dvanajstih na jugu ◾ ob osemnajstih na zahodu Praviloma nas za orientiranje na terenu zanimata smeri sever in jug, ker po njiju določimo druge smeri neba. Da ne bi čakali poldneva, si lahko pomagamo tako, da izračunamo kot, ki ga bo sonce še opravilo do 12. ure (ali pa ga je že opravilo). Če hočemo določiti jug, moramo smeri sonca dopoldne ta kot prišteti, popoldne pa odšteti. To pomeni, da od sonca dopoldne odmerimo ta kot v desno, popoldne pa v levo. Torej lahko s točno uro s kazalci opravimo to operacijo brez računanja. Če mali kazalec ure usmerimo proti soncu, potem je jug v smeri simetrale kota med malim kazalcem in številko 12 na uri. Slika 5.2.3: Določanje juga s pomočjo sonca in ure Dokler v Evropi vetja administrativni pot etni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate. 5.2.2.3 Orientacija z opazovanjem nebesnih teles V jasnih nočeh se po navadi orientiramo z opazovanjem nebesnih teles (zvezd ali lune). Najzanesljivejša je orientacija s pomočjo zvezde Severnice, ki leži na severu, saj je proti njej nagnjena zemeljska os, tako da druge zvezde navidezno krožijo okoli Severnice, ona pa je navidezno vedno na istem mestu. Severnica je zvezda z močnim sijem in leži v ozvezdju Matega voza. Najlaže jo poiščemo s pomočjo močno opaznega Velikega voza. Petkratna razdalja med zadnjimi “kolesi” Velikega voza nas pripelje do Severnice. Slika 5.2.4: Položaj Velikega voza in Malega voza z zvezdo Severnico Orientacija s pomočjo lune je manj zanesljiva in zahteva poznavanje gibanja lune v njenih različnih oblikah (mlaj, prvi krajec, polna luna in zadnji krajec). Polna luna je soncu točno nasproti, zato vzhaja ob 18. uri, ob 24. uri je na jugu in ob 6. uri zahaja. Prvi krajec je 90° za soncem, zadnji krajec pa 90° pred soncem. Mlaj leži v bližini sonca in je večino noči pod obzorjem. Dokler v Evropi velja administrativni poletni čas, je treba vsem zgoraj navedenim uram dodati eno uro, da dobimo pravilne rezultate. 5.2.2.4 Orientacija z opazovanjem vplivov narave Pri tej orientaciji gre za opazovanje raznih pojavov, ki spadajo med manj zanesljiva sredstva orientacije. Zato mora naša orientacija temeljiti na kombinaciji več različnih znamenj. Upoštevajmo samo tista, ki se med seboj najbolj ujemajo. Priporočljivo je, da za dovolj kakovostno določanje smeri neba kombiniramo vsaj tri različne načine. Nekaj najpomembnejših znamenj na terenu, ki so posledica delovanja narave in ki so nam lahko v pomoč pri določanju smeri neba: ◾ severna pobočja gora so praviloma manj poraščena in strmejša, gozdna meja leži niže kot na južnih pobočjih in tudi sneg se dlje ohrani na severnih pobočjih, ◾ mah raste na severni strani dreves ali skal, saj je tam vlažneje, ker zaradi senčne lege sonce tja redkeje posije, ◾ če poznamo smer lokalnih vetrov, si lahko za približno določitev smeri neba pomagamo tudi z vetrom, ◾ mravljišča so na sončnih predelih, to pomeni, da so obrnjena približno proti jugu, ◾ na štorih dreves opazimo gostejše letnice praviloma na severni strani. Slika 5.2.5: V Logarski dolini so južna pobočja visoko poraščena, medtem ko je gozdna meja severnih pobočij tik nad dolino. Obstaja še veliko drugih možnosti, kako iz znamenj delovanja narave določati sme-ri neba, a so premalo natančna in preredka, da bi nam lahko rabila za orientacijo v gorskem svetu. 5.2.2.5 Orientacija z opazovanjem vplivov človeka Vsakič, ko bomo imeli težave z orientiranjem, bodo razmere drugačne in bodo od nas zahtevale iznajdljivost in izkušnje. Včasih nam lahko pomagajo že malenkosti: ◾ ponoči, zlasti pri oblačnem nebu, opazimo odsev luči večjih mest, ◾ posamezni objekti v gorah (planinske koče, RTV-oddajniki, gorski hoteli, žičniške postaje ipd.) so ponoči po navadi osvetljeni, ◾ relativno daleč se sliši hrup prometa (železniškega, cestnega in letalskega), ◾ ceste in poti se pri hoji proti naseljem združujejo, pri hoji od naselij stran pa raz-družujejo. 5.2.3 Karte oz. zemljevidi Karta je pomanjšana, posplošena in grafično ponazorjena slika dela zemeljske površine na različnih nosilcih podatkov (papir, zaslon, plastika, les ipd.). Karta nam na pregleden in enoten način prikaže številne podatke o površju in je najprimernejši pripomoček pri orientaciji. Iz nje lahko razberemo podatke, ki jih v naravi po navadi ne zasledimo: imenoslovje, nadmorska višina, naravne in kullurno zgodovinske znamenitosti, funkcije določnih objektov, podzemni objekti, globine stoječih voda, potek administrativnih mej in zavarovanih območij ipd. Slika 5.2.6: Prenos stanja iz narave na karto Planinsko pravilo je, da se nikoli ne odpravimo v neznani gorski svet brez ustrezne karte in osnovnih pripomočkov za orientacijo. 5.2.3.1 Branje karte Branje karte pomeni, da prepoznamo in razumemo vsebino karte, ki je predstavljena na razmeroma zahteven način, saj je na njej množica točk, črt, ploskev, napisov, številk in slikovnih znakov. Pri branju karte iz celotne vsebine karte izločimo za naše potrebe najpomembnejše informacije in jih v mislih spremenimo iz dvodimenzionalnega sveta karte v tridimenzionalni svet. Ker branje karte ni enosmeren proces, je polrebno tudi znanje pretvarjanja tridimenzionalnega sveta v dvodimenzionalno površino karte. Proces učenja branja karte imenujemo tudi kartografsko opismenjevanje. To je dolgotrajen in vseživljenjski proces. Pri njem sta potrebni postopnost in čim več praktične uporabe karte pri orientiranju v naravi. Avstrijske planinske karte imajo nadmorsko višino določeno na podlagi temeljnih višinskih točk z izhodiščem srednje ravni Jadranskega morja v Trstu. Nemčija za nadmorske višine na planinskih kartah uporablja temeljne višinske točke z izhodiščem srednje ravni Severnega morja v Hamburgu. Zato so za iste vrhove na meji med državama na avstrijski in nemški planinski karti pogosto navedene različne nadmorske višine. Nobena od teh višin ni napačna, le razlikujejo se glede na različna izhodišča. Enako velja za vrhove med Italijo in Švico, za vrhove med Francijo in Švico itn. 5.2.3.2 Vrste kart Karte lahko delimo glede na območje prikaza, vsebino, merilo, namen, format itn. Med najpomembnejšimi je delitev kart po vsebini. Pri njej ločimo dve osnovni skupini: ◾ splošne geografske karte; ◾ tematske karte. Splošne geografske karte enakomerno prikazujejo naravne in antropogene (delo človeka) elemente zemeljskega površja: relief, vodovje, rastje, prometnice, naselja, posamezne objekte, meje ter zemljepisna imena in matematične elemente. Praviloma so izdelane na podlagi izvirnih terenskih podatkov ali posnetkov iz zraka. Izraz topografija je sestavljen iz grških besed topos (kraj) in graphein (pisati, včrtati, risati) ter pomeni krajepisje. Omenjene karte se glede na merilo, delijo še naprej. V Sloveniji imamo: ◾ Temeljni topografski načrti merila 1 : 5.000 in 1 : 10.000 (TTN 5/10) ◾ Ortofoto oz. aerofotografija DOF025 in DOF050 ◾ Državno topografsko karto 1 : 25.000 (DTK 25) - obnova vsebine se ne izvaja več ◾ Državno topografsko karto 1 : 50.000 (DTK 50) - v letih od 2006 do 2016 je bilo obnovljenih vseh 58 listov in od leta 2017 naprej poteka nov cikel obnove ◾ Atlas Slovenije v merilu 1 : 50.000 ◾ Vojaške topografske karte 1 : 25.000 (VTK 25), 1 : 50.000 (VTK 50) ◾ pregledne karte v merilu 1 : 250.000 do 1 : 1.000 000 Slika 5.2.7: Izsek iz Državne topografske karte 1 : 25.000. Za splošno planinsko uporabo sta med temi najprimernejši DTK 25 in DTK 50, vendar nimata dodatne planinske vsebine (markiranih poti, planinskih postojank, smeri turne smuke ipd.), ki je pomembna za uporabo v planinstvu. Tematske karte se delijo, kot že samo ime pove, glede na tematiko prikazovanja. Pri teh kartah so poudarjeni ali podrobneje prikazani le določeni objekti, pojavi ali dinamika pojavov, preostali elementi, ki so prikazani v omejeni obliki, pa rabijo kot osnova za orientacijo tematskih pojavov in objektov v prostoru oz. na karti. V vsakdanjem življenju največ uporabljamo prav tematske karte, saj nam podajajo najrazličnejše družbeno in naravno geografske informacije. Zasledimo jih tudi v dnevnem časopisju ter in televiziji. Praviloma je topografska vsebina tematskih kart prevzeta iz splošnih geografskih kart. Tematske karte se delijo v tri sklope: ◾ Naravnogeografske karte: geološke, hidrološke, meteorološke, klimatske, seizmološke, pedološke, karte višinskih pasov, karte favne in flore ipd. ◾ Družbenogeografske karte: planinske karte, turistične in zgodovinske karte, avto-karte, karte naselij, politično-administrativne karte, karte za orientacijski tek ipd. ◾ Tehnične karte in načrti: katastrske karte, inženirski načrti, sinoptične karte, pomorske in letalske karte ipd. 5.2.3.3 Vsebina kart Planinci pri gibanju v gorskem svetu praviloma uporabljamo planinske ali topografske karte. Občasno uporabljamo tudi turistične, izletniške ali občinske karte, ki pa se ne razlikujejo kaj dosti od planinskih in topografskih, razen v tem, da imajo prikazane še nekatere dodatne vsebine in so pogosto manjšega merila in tako manj podrobne. Matematični elementi Za hojo od točke do točke v gorskem svetu matematični elementi karte niso bistvenega pomena, pomenijo pa osnovo za nedvoumno določitev lege posamezne točke na površju Zemlje in s tem tudi osnovo za izdelavo kart, zato je o njih dobro nekaj vedeti. Za nedvoumno določitev lege posamezne točke na površju Zemlje potrebujemo koordinatni sistem in v tem koordinatnem sistemu ustrezno enolično koordinatno mrežo. Slika 5.2.8: Oznaka geografske širine in dolžine v medokvirni vsebini Državne topografske karte 1 : 25.000 Z geografsko mrežo lahko določimo položaj vsake točke na zemeljskem površju, ki ga opišemo kot kroglo ali kot rotacijski elipsoid. Sestavljajo jo vzporedniki (paralele) in poldnevniki (meridiani). Začetni vzporednik je ekvator, ki deli Zemljo na severno in južno poloblo, začetni poldnevnik pa je dogovorjen, a večina držav uporablja za izhodišče poldnevnik, ki poteka prek astronomskega observatorija v Greenwichu blizu Londona. Ta deli Zemljo na vzhodno in zahodno poluto. Lega vsake točke na Zemlji oz. Zemljinem elipsoidu je opisana z dvema koordinatama. Geografska ali zemljepisna širina (φ) je v stopinjah izražen kot med ekvatorialno ravnino in smerjo normale proti točki na zemeljskem površju, merjen v smeri poldnevnika. Severno od ekvatorja imamo severno geografsko širino (SGŠ), južno pa južno geografsko širino (JGŠ), od 0° na ekvatorju do 90° na obeh polih. Geografska ali zemljepisna dolžina (λ) pa je v stopinjah izražen kot med ravnino začetnega poldnevnika in ravnino poldnevnika, na katerem leži kraj. Vzhodno od začetnega poldnevnika imamo vzhodno geografsko dolžino (VGD), zahodno pa zahodno geografsko dolžino (ZGD), od 0° na začetnem poldnevniku do 180° na skupnem poldnevniku za obe smeri geografskih dolžin. Za prenos objektov in pojavov z zemeljskega površja na ravno ploskev uporabljamo kartografsko projekcijo. Posledica takšnega prenosa so različne deformacije, na podlagi katerih delimo projekcije v: ◾ konformne - te ohranjajo pravilnost horizontalnih kotov in azimutov; so najpogostejše projekcije pri kartah večjih meril, med katere spadajo tudi topografske in planinske karte; ◾ ekvivalentne - te ohranjajo pravilnost površin (karte podnebnih pasov, politične karte ipd.); ◾ ekvidistančne - te ohranjajo pravilnost dolžin v eni smeri; ◾ poljubne - kompromis med deformacijami (pregledne karte sveta, šolske karte). Glede na obliko ploskve, na katero preslikamo točke s površja elipsoida, delimo projekcije na valjne, stožčne in azimutne. Osnova za večino kart na območju Slovenije je Gauss-Krügerjeva projekcija. Je konformna projekcija, pri kateri je za ploskev uporabljen valj. Ta se dotika srednjega poldnevnika (15°) in zavzema širino 3°. Območje celotne Slovenije pokriva Državna topografska karta v merilu 1 : 25.000, ki je naprej razdeljena na 198 listov (če bi želeli sestaviti vse liste DTK 25 skupaj, bi potrebovali prostor z minimalnimi merami 11 × 5,7 m). Ker so projekcije vzporednikov in poldnevnikov pri Gauss-Krügerj evi proj ekciji krive črte, ima karta tudi pravokotno koordinatno mrežo z razdaljo celih km med dvema sosednjima črtama (1 km pri DTK 25, 2 km pri DTK 50). Navpična os na topografskih in nekaterih planinskih kartah je označena z X, vodoravna pa z Y (obrnjeno glede na matematiko). Pri tem označuje koordinata x oddaljenost od ekvatorja, koordinata y pa v Sloveniji oddaljenost od poldnevnika 15° (ta je srednji poldnevnik cone) in nikakor ne od greenwiškega poldnevnika. Da se izognemo negativnim vrednostim, je koordinata y za 500 km povečana (točka na poldnevniku 15° ima koordinato y = 500 km), v Sloveniji pa je tudi koordinata x po dogovoru zmanjšana za 5.000 km (točka s koordinato x = 125 je v resnici 5.125 km oddaljena od ekvatorja). Poldnevnik, ki je sicer kriva črta na karti, je v vsaki točki usmerjen proti severnemu geografskemu polu (tečaju) in to smer imenujemo geografski sever. Pogosto določa rob lista karte. Smer navpičnih črt pravokotne koordinatne mreže na karti pa imenujemo projekcijski ali koordinatni sever. Kot med geografskim in projekcijskim severom se imenuje meridianska kovergenca (γ). Le-ta nikjer v Sloveniji ne preseže 2° in za orientacijo na terenu ni bistvenega pomena. V Sloveniji se zaradi poenotenja v EU in NATO v zadnjih letih uporabljata tudi nov državni koordinatni sistem D96/TM in projekcija UTM (Universal Tranverse Mercator), ki jo uporablja vojaška zveza NATO. Od Gauss-Krügerjeve projekcije se razlikujeta v vrednosti ter v označevanju pravokotnih koordinat - namesto x in y se v novi D96 uporablja N in e, pri sistemu UTM pa N in E. Merilo Merilo je razmerje med razdaljami na karti in dejanskimi razdaljami v naravi. Merilo je označeno na vsaki karti in ga lahko zapišemo v treh različnih oblikah: ◾ Številčno ali numerično merilo. Razmerje med merilom na karti in merilom na zemljišču je označeno v obliki razmerja (1 : 25.000) in nam pove, kolikšno dolžino ta enota na karti pomeni na terenu (1 cm na karti = 25.000 cm na terenu). ◾ Grafično ali linearno merilo je izraženo grafično. Na kartah je prikazano kot da-ljica z naneseno in oštevilčeno razdelitvijo. Pri krčenju ali raztezanju papirja se to merilo deformira enako kot karta. ◾ Opisno ali neposredno merilo je podano z besedno razlago. Primer: 1 mm na karti v merilu 1 : 25.000 ustreza 25 m v naravi. Slika 5.2.9: Primer različnih načinov prikaza meril na Državni topografski karti 1 : 25.000 Slika 5.2.10: Prikaz območja Kriških podov na planinski karti 1 : 50.000 (TNP, 2015) in na planinski karti 1 : 25.000 (Triglav, 2016) LEGENDA Slika 5.2.11: Primer legende na planinski karti Triglav 1 : 25.000 (2016) Glede na merila delimo karte na: ◾ karte velikih meril (do 1 : 200.000), ◾ karte srednjih meril (od 1 : 200.000 do 1 : 1.000.000), ◾ karte majhnih meril (nad 1 : 1.000.000). Karta 1 : 25.000 je v večjem merilu kot karta 1 : 300.000, saj je določen del zemeljske površine predstavljen natančneje in podrobneje. Za planinske karte se najpogosteje uporabljata veliki merili 1 : 25.000 in 1 : 50.000. Karte z merilom 1 : 100.000 ali manjšim uporabljamo kvečjemu tam, kjer ne obstajajo karte v večjem merilu, saj so manj podrobne, a zato preglednejše. Kartografski znaki Kartografski znaki so dogovorjeni znaki, ki na kartah prikazujejo različne objekte in pojave v pokrajini. Pogosto so izbrani tako, da nas njihov videz spominja na objekt ali poj av v pokrajini. So osnova oz. abeceda za branje kart, vendar pa ni treba vedeti vseh na pamet, saj ima vsaka karta tudi legendo, ki pojasnjuje pomen najpomem-bnejših uporabljenih kartografskih znakov. Pri DTK 25 so vsi kartografski znaki pojasnjeni v knjižici Državna topografska karta 1 : 25.000, topografski ključ s pojasnili za uporabo, Geodetska uprava RS. Objekti in pojavi so lahko prikazani v merilu ali zunaj njega. V merilu so prikazane površine kot gozd ali površinsko vodovje. Sestavljene so iz črte, ki označuje mejo razprostrtosti prikazanega elementa, in pojasnilnega polnila (vzorca ali barve). Delno v merilu so prikazani linijski objekti (reke, ceste, železnice itn.), pri katerih je prečna smer praviloma zelo povečana. Zunaj merila so prikazani objekti in pojavi v pokrajini, ki jih zaradi njihovih relativno majhnih dimenzij ni mogoče upodobiti v merilu karte. Zaradi pomembnosti so prikazani z različnimi kartografskimi znaki, ki določajo le njihovo lego in ne velikosti. Za osnovno branje je pomembno vedeti, kaj na kartah prikazuje določena barva: ◾ črna: vse vrste komunikacij (ceste, napeljave ...), zgrajeni objekti ter zemljepisna imena; ◾ modra: vodovje skupaj z imeni; ◾ zelena: gozdnate površine skupaj s trajnimi nasadi; ◾ bela: neporaščen svet (travniki, jase ...); ◾ rjava oz. siva: relief (rjave pri topografskih ter iz njih zasnovanih planinskih kartah; drugače sive). Naravni elementi Med naravne elemente, ki so upodobljeni na kartah, uvrščamo relief, vodovje, pokrovnost tal, pa tudi nasade, umetne izkope in podobne objekte, ki jih je sicer zgradil človek, vendar jih v nekoliko drugačni obliki lahko ustvari tudi narava sama. Prikaz reliefa je za orientacijo eden najpomembnejših. V preteklosti so relief prikazovali najprej iz panoramske perspektive, da so s hribi in dolinami dobili tridimenzionalno predstavo pokrajine, pozneje pa se je uporabljala metoda črtkanja. Danes se relief (pri kartah velikega merila) najpogosteje prikazuje z višinskimi črtami ali izohipsami ter višinskimi točkami (kote), pri nekaterih kartah pa tudi dodatno s senčenjem. Izohipse oz. plastnice so črte, ki na karti povezujejo točke z isto nadmorsko višino. Z njimi si pomagamo ne samo pri določanju nadmorske višine, temveč predvsem pri predstavljanju podobe nekega reliefa. Izohipse v obliki krogov nam pomenijo vzpetino ali vrtačo (v tem primeru je v notranjem znak minus). V pobočju pomenijo grebene izbočeni, jarke pa vbočeni deli izohips glede na smer padanja nadmorske višine. Pri razgibanem poteku izohips je včasih teže razločiti, ali gre za greben ali jarek. V tem primeru so za lažje branje upodobljene kratke črtice - padnice. Obrnjene so v smer padanja terena in postavljene pravokotno na izohipse. Za branje karte je pomembna ekvidistanca. To je vertikalna oddaljenost med sosednjima izohipsama oziroma med ravninama, ki ju določata ti izohipsi. Pri planinskih kartah znaša po navadi od 10 do 25 m, pri topografskih kartah v merilu 1 :25.000 pa 10 m. Po navadi je ekvidistanca na karti navedena poleg merila. Za določanje nagiba terena pa je pomemben interval oziroma vodoravna razdalja med izohipsama. Slika 5.2.12: Risanje izohips na karto in prikaz ekvidistance (e) in intervala (i) Zaradi boljše preglednosti imamo izohipse različnih debelin. Osnovne izohipse so prikazane kot tanke nepretrgane črte in so med seboj oddaljene za ustrezno ekvidistanco (relativno višino 10 oz. 20 m). Če so izohipse narisane zelo skupaj, prikazujejo strmo pobočje, pri veliki oddaljenosti pa položen teren. Odvisno od ek-vidistance je vsaka četrta oz. peta izohipsa odebeljena in se imenuje glavna izohipsa. Prikazujejo nadmorske višine, ki se končajo s stotico (npr. 1.100 m) ali s petdesetico (npr. 950 m); to je odvisno od ekvidistance karte. Po potrebi se prikazujejo še pomožne izohipse, ki pomenijo polovico, četrtino ali osmino ekvidistance. Za upodabljanje reliefa se uporabljajo še višinske točke ali kote. V naravi so to po večini značilni in lahko opazni objekti (vrhovi, sedla, mostovi, križišča ipd.). Za večjo plastičnost se uporablja še senčenje. Po navadi sta osenčeni južna in vzhodna stran vrhov, hribov, grebenov itn. Za uporabo v planinstvu pa je zelo uporaben in pomemben prikaz sten. Te so prikazane kot polno ali črtkasto temneje obarvana razčlenjena območja. V digitalnem zapisu je relief najprimerneje opisati z digitalnim modelom reliefa (DMR). To je digitalni opis zemeljskega površja - mreža, sestavljena iz višinskih točk in izrazitih prelomnic. Uporablja se v sodobni kartografiji in tudi pri učenju predstavljivosti površja zemlje. Iz izohips lahko ugotovimo nagib terena. Če so zelo skupaj, prikazujejo strmo pobočje, pri veliki oddaljenosti pa položen teren. Poznamo več načinov izračuna nagiba terena s karte (nagibno merilo, razmerja ipd.). Vodovje in pokritost tal Vodovje, ki je praviloma prikazano z modro barvo, je skupni pojem za vse objekte in pojave, ki vsebujejo vodo ali so neposredno vezani nanjo; vodotoke, izvire, jezera, morja, zbiralnike vode. Pokritost tal, ki je prikazana z zeleno barvo, upodablja gozd, grmovje in trajne nasade, pri DTK 25 pa tudi posamezno markantno drevje. Mejo pokritosti lahko pomeni odebeljena zelena, na nekaterih kartah pa črna črla. Za pokritost veljajo tudi močvirja, kamnita tla, peščena tla ipd. Antropogeni elementi oz. vplivi človeka Za hojo v hribe so najpomembnejši elementi kopenske komunikacije oz. poti in kolovozi. Ceste in poti so podrobno kategorizirane; od glavnih cest do npr. slabših, deloma opuščenih stez. Žal je prav prikaz kolovozov in steza na topografskih kartah v Sloveniji najmanj zanesljiv, ker je pridobivanje podatkov o pravilnem poteku zamudno in drago. Posebnost planinskih kart je, da so vse markirane poti ustrezno označene na karti z rdečo barvo. Poleg tega novejše planinske karte prikazujejo tudi težavnost poti. Lahke markirane poti so praviloma označene z rdečo nepretrgano črto, zahlevne praviloma s pretrgano črlo ali črlo druge barve in zelo zahlevne poli praviloma s pikčasto črto oz. črto druge barve. Pri nekaterih planinskih kartah so označene še turnosmučarske smeri, ki ne pripomorejo k splošni orientaciji, temveč so pomembna informacija za izbiro neprimernejše turnosmučarske smeri. Za splošno orientacijo na terenu so zelo pomembni objekti in naselja. Stanovanjski in gospodarski objekti so prikazani kot črn pravokotnik; v njegovi sredini je prava lokacija objekta v naravi. Pri naseljih lahko zaradi generalizacije en pravokotnik prikazuje sklop objektov. Med objekti, ki se pogosteje pojavljajo v gorskem svetu, so planinske koče in bivaki (ti so dodatno označeni z rdečim krogom), planine, lovske koče, tovorne žičnice in kabinske žičnice. Topografski znak za te objekte je prikazan v legendah kart. Na topografskih in planinskih kartah so prikazane državne meje, poleg poteka meje pa srečamo tudi številčno oznako nekaterih mejnikov, ki so lahko predvsem pri gibanju v razmerah zmanjšane vidljivosti pomembna pomoč pri orientaciji na terenu. Meje zavarovanih območij in visoke ograje okoli območij posebnega pomena so prikazane na kartah, ker pomenijo oviro ali omejitev gibanja. Slika 5.2.13: Prikaz označenih planinskih poti na planinski karti v merilu 1 : 25.000 Velika informativna vrednost kart so zemljepisna imena, ki pojasnjujejo in opisujejo topografsko vsebino. Večina napisov je postavljenih tako, da jih normalno beremo, če imamo na karti sever zgoraj. Kar precejšen del slovenskega alpskega sveta meji na sosednje države. Na slovenskih planinskih kartah obmejnih območij so praviloma prikazane tudi planinske poti sosednjih držav, ki pa so lahko v naravi drugače označene, kot so označene planinske poti v Sloveniji. Generalizacija oz. posplošitev Kartografska generalizacija je niz postopkov, ki izboljšajo preglednost in s tem omogočajo lažje in učinkovitejše branje kart. Na karti so prikazani izbrani, le največji in najpomembnejši objekti ter pojavi, potek linijskih pojavov (vodotoki, prometnice) je poenostavljen, a tako, da ohrani značilnost (serpentine), posamezni objekti ali pojavi so združeni. Pomembnejši premajhni objekti in pojavi so prikazani povečano, zaradi ohranitve medsebojnih razmerij pa so nekateri tudi premaknjeni. Kartografska generalizacija se v popolnem obsegu pojavi pri merilih, manjših od 1 : 7000 (npr. 1 : 25 000). Zaradi nje je položajna natančnost prikazanih objektov in pojavov na karti DTK 25 okoli 15 m, na DTK 50 pa 25 m. Pri linijskih objektih je poudarjen potek črte, močno povečana pa je prečna smer, saj se je ne da narisati v pravem merilu. Cesta, široka 3 m, bi bila na karti v merilu 1 : 25.000 široka 0,12 mm, to pa je zelo slabo vidno s prostim očesom, zato je namensko razširjena na npr. 1 mm. Tudi hiše so narisane močno povečano, pri naseljih pa lahko en znak namesto ene hiše pomeni skupino hiš ali pa celo naselje, odvisno od merila. Izdelava ali dopolnitev karte oz. reambulacija Edina stalnica v naravi so spremembe, zato je pri uporabi karte zelo pomembno, kdaj je bila narejena oz. dopolnjena (reambulirana). Ta podatek nam pove, kdaj je bila zadnjič posodobljena na podlagi novih meritev in opazovanja površja. Načelno se izogibajmo kart, ki so bile izdelane oz. dopolnjene pred več kot desetimi leti. Če na karti opazimo nepravilnost (npr. nepravilen potek planinske poti, napačen položaj objekta, manjkajoča komunikacija ipd.), le-to na kopiji karte pregledno označimo, priložimo dodatna dokazila (fotografije, navedbe drugih kart, na katerih je stanje pravilno ipd.) ter vse to pošljemo založniku karte, ki je praviloma naveden v ko-lofonu in na platnicah. Z našim sporočanjem napak bodo karte v prihodnjih izdajah boljše. Treba se je zavedati tudi, da moramo zaradi spoštovanja avtorskih pravic uporabljati zgolj originalne karte, ki jih ni dovoljeno brez posebnih dovoljenj kopirati v večjih količinah. Z nakupom kart pripomoremo tudi k temu, da jih pogosteje izdajajo; to zagotovo vpliva na njihovo kakovost, saj se v vsako izdajo karte vnesejo določeni popravki in dopolnila. 5.2.4 Topografska orientacija Topografska orientacija poleg poznavanja smeri neba vključuje tudi poznavanje in določanje stojišča, položaja objektov v okolici in izbiro smeri za nadaljnje gibanje. Znanje topografske orientacije je osnova orientacije po neznanem ali manj znanem terenu in za gibanje v oteženih razmerah. Poznavanje topografske orientacije pomeni poznavanje topografskih znakov, spretnost orientiranja karte, uporabo topografskih pripomočkov in gibanje s pomočjo karte s hojo po azimutu in izbiro poti glede na najugodnejše možnosti. 5.2.4.1 Orientacija karte Karta je orientirana, če se smer severa na karti ujema s smerjo severa v naravi. Takrat se vsi koti na karti ujemajo s koti v naravi. Orientiranje karte lahko dosežemo na tele načine: Slika 5.2.14: Orientacija karte s kompasom 1. S kompasom: Magnetna igla kompasa kaže vedno proti magnetnemu severu. V RS je magnetna deklinacija nekoliko manjša od 4°, zato jo lahko pri orientaciji karte za potrebe gibanja po terenu zanemarimo. Ker kažeta levi in desni rob karte natanko proti geografskemu severu, je torej smer magnetne igle približno enaka smeri roba karte, kot je razvidno iz slike 14. 2. Po naravnih znamenjih: Po znamenjih na terenu določimo sever. Karta je približno orientirana, če obrnemo njen stranski rob, ki pomeni smer geografskega severa, v smer, ki najbolj ustreza severu v naravi. 3. Po linijskih objektih: Po linijskih objektih se orientiramo, če nimamo s seboj kompasa in se gibljemo po preglednem terenu. Pri primerjanju karte in zemljišča moramo najprej določiti, katera črta na karti (cesta, reka itn.) ustreza določenemu objektu na terenu. Potem se postavimo (če se le da) na tak linijski objekt in tako dolgo obračamo karto, da se črte na karti in terenu ujamejo (slika 15). Za nadzor in večjo natančnost je priporočljivo izbrati več črt. Čim daljše so, tem natančneje bomo lahko orientirali karto. Slika 5.2.15: Orientacija karte po linijskih objektih 4. Po smereh proti objektom: Kadar nimamo pri roki kompasa, poznamo pa točko na karti, na kateri smo (naše stojišče), je to najnatančnejši način orientiranja karte. V naravi in na karti poiščemo izrazite točke (cerkev, vrh, križišče, hišo, most itd.) in karto obračamo toliko časa, dokler se izbrane smeri v naravi ne ujemajo z ustreznimi smermi na karti (slika 16). 5.2.4.2 Orientacijski pripomočki Pri orientaciji uporabljamo kot osnovni pripomoček kompas, dodatno pa še višinomer in zadnja leta tudi GPS-sprejemnik. Pozabiti ne smemo tudi na svetilko. Drugi pripomočki so manj pomembni. Danes so nam cenovno že dosegljive zapestne ure, ki imajo vgrajen elektronski kompas in višinomer, nekatere tudi GPS-sprejemnik. Takšne naprave nam ves čas natančno prikazujejo naš položaj in nas tudi usmerjajo v pravo smer. Vendar imajo takšne elektronske naprave tudi vrsto pomanjkljivosti in ne delujejo vedno (prazne baterije, gost gozd, konfiguracija terena itn.), zato naj nas vsa ta tehnika ne zavede: z izkušnjami in svojo lastno presojo lahko še vedno izberemo ugodnejšo pot od tiste, ki nam jo predlaga tehnika. Slika 5.2.16: Orientacija karte po smereh proti objektom 1. KOMPAS Kompas je naprava s prosto vrtečo se magnetno iglo, ki se že stoletja uporablja za določanje severa. Še vedno ostaja najzanesljivejši pripomoček, saj za svoje delovanje skoraj ne potrebuje vzdrževanja in energije. Prosto vrteča se magnetna igla kaže magnetni sever. Vedno se postavi vzporedno z magnetnimi silnicami zemeljskega magnetnega polja. Magnetne silnice potujejo vzdolž Zemljine rotacijske osi, izstopajo v severnem magnetnem polu in se končujejo v južnem magnetnem potu (slika 17). Ker se magnetna pola ne ujemata z geografskima in se z leti tudi spreminjata in ker magnetne silnice ne potekajo v povsem ravni črti od enega do drugega magnetnega pola, se spreminja tudi kot med geografskim severom in magnetnim severom, ki ga imenujemo magnetna deklinacija (δ). Magnetna deklinacija v osrednji Sloveniji je nekaj več kot 4° z letnim prirastom okoli 7' (stanje v letu 2020). Nekatere izvedbe kompasov nam omogočajo, da merilno razdelitev zavrtimo za vredtnost δ in tako napako odpravimo. Slika 5.2.17: Magnetne silnice Zemlje Poznamo več vrst kompasov, najpreprostejši in osnovni za uporabo je kompas na ploščici (slika 18). Se stavljen je iz limba in podstavka. Limb je okrogli, vrtljivi del. V njem se prosto vrti magnetna igla. Del magnetne igle, ki kaže magnetni sever, je obarvan. V limbu je tekočina, ki duši tresljaje in omogoča, da se magnetna igla hitreje umiri. Na obodu limba je razdelitev v kotnih merah, najpogosteje v stopinjah, mogoča pa je tudi razdelitev v gradih ali tisočinih. Na spodnji strani limba so vgravirane vzporedne črte, namenjene prenosu smeri s karte v naravo. Podstavek je iz prozorne plastike in ima obliko ploščice. Pogosto je nanj natisnjena ali vgravirana razdelitev v mm ali pa več razdelitev za različna merila karte. Nekateri modeli imajo na podstavku povečevalno steklo za lažje branje podrobnosti na karti, koordinatomer, števec kontrolnih točk idr. Na podstavek je praviloma pritrjena vrvica, s katero obesimo kompas okoli roke ali vratu. Ker kompas na ploščici nima vizurnih ali drugih pripomočkov, ni primeren za natančne meritve. Zaradi preproste uporabe, majhne teže, robustnosti in hitre umiritve magnetne igle je primeren predvsem za določanje smeri neba, za orientiranje karte, za navigacijo ali hojo po azimutu. Zelo primeren je za risanje skice terena ali skice poti. Slika 5.2.18: Kompas na ploščici Za razne topografske meritve nam kompas, ki ima le magnetno iglo, ne zadošča, zato upo rabljamo boljše izvedbe kompasov, ki imaj o dodane priprave za viziranje: prizmo, lečo, ogledalo, vizir, klinomer itn.). Na trgu je precej vrst kompasov različnih izdelovalcev, kot so SILVA iz Švedske, SUUNTO iz Finske, RECTA iz Švice idr. 2. VIŠINOMER Višinomer je naprava za določanje nadmorske višine z meritvijo zračnega tlaka. Zračni tlak z višino pada; padanje je pri majhnih višinah hitro, više pa je vse bolj počasno. Meritev tlaka višinomer pretvori v meritev višine. Povprečna vrednost zračnega tlaka na ravni morja je 1013 hPa (1013 mbar), nato pa tlak upada za približno 10 mbar na vsakih 100 m višine. Zračni tlak se spreminja tudi zaradi vremenskih vzrokov, tako da višinomer ne kaže povsem natančne nadmorske višine. Zaradi vremena se tlak spreminja za približno 1 mbar na uro, to pomeni, da se meritev višine lahko spremeni za 10 metrov, čeravno se nikamor ne premaknemo. Višinomer je treba na znanih višinskih točkah (na vrhovih, pri kočah) umerjati. Če se na znani točki čez čas višina poveča, to pomeni, da je tlak padel, če se zmanjša, tlak narašča. Veliko manjše spremembe tlaka in s tem izmerjene višine so posledica sunkov vetra. Preračun tlaka v višino je odvisen tudi od temperature zraka in temperature višinomera. Slabi višinomeri so zelo občutljivi na temperaturo in kažejo pri segretju ali ohladitvi celo za 100 metrov različne višine, tudi če se nikamor ne premaknemo. Višinomer zaznava spremembe tlaka na podlagi ukrivljanja (deformacije) vzmetne posodice, v kateri je zrak razredčen. Povečanje tlaka posodo stisne, zmanjšanje pa ji dopusti razširitev. Posodici pravijo Vidijeva doza. Majhne spremembe oblike posodice se okrepijo bodisi mehansko z vzvodi ali pa električno. Glede na dva načina okrepitve lahko tudi izmerke prikazujemo mehansko, s kazalcem ali pa številčno (digitalno - slika 19). Predvsem pri številskem prikazu natančnost zapisa (po navadi na meter višine natančno) močno presega natančnost meritve same. Posplošeno lahko rečemo, da na turi redno umerjan višinomer kaže višino na približno 10 metrov natančno. Slika 5.2.19: Digitalni višinomer na zapestni uri Suunto Mehanski višinomeri so po navadi izdelani natančneje kot digitalni, tako da je njihova meritev bolj zanesljiva, so pa temu primerno dražji. Digitalni višinomeri so pogosto sestavni del zapestne ure in višino lahko dobimo kot eno izmed urnih funkcij; to je seveda zelo priročno. Pomembno pa je, da ima ura višinomer dobro baterijo, saj že delno izrabljena baterija kvari meritev. Digitalni višinomer ob meritvi višine omogoča še druge funkcije: na primer seštevanje vzponov in spustov, shranjevanje podatkov o višinah in časih (uporabno pri risanju profila poti), alarm pri prekoračitvi višine ... Takšne ure imajo lahko še druge funkcije: štoparico, termometer, meritev srčnega utripa. Skupaj s karto in kompasom nam višinomer lahko učinkovito pomaga pri orientaciji v razgibanem gorskem reliefu, saj z njim lahko veliko hitreje določimo svoje stojišče. Višinomer je primeren pripomoček pri navigaciji, še posebno na reliefno razgibanem terenu. Z njim preprosto in hitro določimo absolutno višino stojišča. Rabi nam za vertikalno orientacijo na terenu. S kompasom in karto nam omogoča lažje in predvsem hitrejše določanje stojišča po vseh treh koordinatah. 3. Globalni navigacijski satelitski sistemi (GNSS) Za določanje položaja mirujočega ali premikajočega se objekta ali osebe na zemeljski površini se zadnjih nekaj desetletij uporabljajo globalni satelitski navigacijski sistemi (ang. Global Navigation Satellite Systems), kot so ameriški GPS (ang. Global Positioning System), ruski GLONASS (ang. Global Navigation Satellite System oz. rus. Globalnaja Navigacionnaja Sputnikovaja Sistema), kitajski BDS (ang. BeiDou Navigation Satellite System) in evropski Galileo. Pri vseh navedenih satelitskih sistemih je princip delovanja podoben, zato je v članku podrobneje predstavljen prvi satelitski sistem, ki je bil namenjen tudi za splošno uporabo, to je ameriški GPS. Slika 5.2.20: Zemeljski sateliti sistema GPS V devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo pridobili za splošno civilno uporabo satelitski sistem GPS, ki je v veliki meri nadomestil kompas in višinomer, v povezavi z ustrezno aplikacijo in prikazom karte na zaslonu pa povsem olajšal orientacijo na terenu. Ta sistem je pomenil veliko novost v orientaciji. Razvoj sistema GPS (slika 20) se je začel leta 1970 na ameriškem obrabnem ministrstvu in razvoj sistema je stal 12 milijard ameriških dolarjev. Namen razvoja tako dragega sistema je bilo zagotavljanje točnih podatkov o položaju na zemeljski površini svojim vojaškim enotam ne glede na to, kje so. Zaradi dobre zasnove in koristnosti se je sistem GPS z leti uveljavil tudi za civilno uporabo, saj sta določanje svojega položaja in nadaljnje usmerjanje na zemeljski površini izrednega pomena za velik krog civilnih uporabnikov: mornarje, pilote, kmete, voznike različnih cestnih vozil in delovnih strojev, padalce, reševalne službe, popotnike po večjih neposeljenih zemeljskih površinah (puščave, severni in južni pol, veliki gozdovi, gorovja ipd.) ter ljubitelje narave, kot so planinci, taborniki, lovci ipd. Z nastankom cenovno ugodnih manjših satelitskih sprejemnikov in predvsem z uvedbo pametnih mobilnih telefonov se je uporaba globalnega satelitskega sistema za določanje položaja na zemeljski površini močno razširila tudi za vsakdanjo uporabo pri službenih in prostočasnih aktivnostih. Sistem sestavljajo trije deli: 1. Vesoljski del: sestavlja ga 24 satelitov, ki krožijo v zemeljski orbiti na višini približno 20.000 km, tako da Zemlja s svojo atmosfero ne vpliva na njihov položaj. Sateliti so razporejeni v šestih krožnicah, in to po štirje na vsaki, v takšnem razporedu, da so v vsakem trenutku s poljubne točke na Zemlji vidni vsaj štirje. Ti sateliti štiriindvajset ur na dan oddajajo visokofrekvenčne radijske signale, ki sporočajo podatke o točnem času in o položaju satelita v orbiti ter številne druge navigacijske in kontrolne podatke. Za določanje časa sistem uporablja izjemno točno atomsko uro, ki ima napako ene sekunde na 70.000 let. Slika 5.2.21: Položaj nadzornih točk sistema GNSS na Zemlji 2. Kontrolni del, sestavljen iz glavne kontrole sistema v Coloradu Springsu (ZDA) in štirih opazovalnih nadzornih točk (slika 21), ki so razporejene v bližini ekvatorja. Poglavitna naloga tega dela je spremljanje delovanja satelitov, popravljanje njihove orbite ter skrb za sinhronizacijo njihovih ur. 3. Uporabniški del. Sestavljajo ga zemeljski GPS-sprejemniki, ki lahko s prejetimi satelitskimi signali določajo svoj položaj oz. stojišče. Pri satelitskem signalu je pomembno to, da število GPS-sprejemnikov, ki hkrati sprejemajo visokofrekvenčni radijski signal, ni omejeno in da je signal za vse uporabnike brezplačen. Vse skupaj deluje na podobnem sistemu kot običajni radijski signali in radijski sprejemniki. Na splošno ločimo tri tehnike določanja položaja s sistemom GPS: 1. Avtonomno določanje pozicije, pri katerem uporabljamo en sam sprejemnik, ki izračunava položaj samo iz prejetih satelitskih signalov. 2. Diferencialni GPS; posledice nekaterih fizikalnih omejitev, ki omejujejo natančnost določitve položaja zgolj na podlagi prejetih signalov satelitov, lahko zmanjšamo z uporabo na Zemlji stacioniranega diferencialnega GPS-oddajnika (DGPS - differential GPS). Diferencialni GPS-oddajnik je postavljen na točno znani lokaciji na zemeljski površini. Z ustrezno programsko opremo določi popravke za vsak satelit posebej. Te popravke nato po radijski zvezi pošilja GPS-sprejemnikom. Tako lahko GPS-sprejemnik izračuna popravek podatkov, ki jih prejme od satelitov, to pa poveča natančnost določanja položaja na spoštljivih 0,5-5 m. Radij delovanja diferencialnih GPS zaradi postavitve na zemeljski površini ne presega 100 km. Državno omrežje stalnih GNSS-postaj, imenovano SIGNAL, tvori 16 postaj, enakomerno razporejenih po državi. Slika 5.2.22: Model Garmin MAP 64s 3. Diferencialno merjenje faze se uporablja za največjo točnost (pod 1 cm) pri geodetskih merjenjih, nadzoru različnih strojev idr. GPS-sprejemniki bodo kljub vsem novostim in izboljšavam tudi v prihodnje težko točno prikazovali položaj, saj je treba upoštevati vplive ionosfere in atmosfere, napake v uri satelita, odboje signalov, nepravilne položaje satelitov, vidnost satelitov, dodatne podatkovne povezave za diferencialno meritev, inicializacijo ob vklopu, potrebno napajanje ter poznavanje in prilagoditev koordinatnih sistemov. Nekaj primerov GPS-sprejemnikov je prikazanih na slikah 22 in 23. 4. SVETILKA V temi sta še tako dobra mapa in znanje orientacije neuporabna, če ničesar ne vidimo. Zanesljiva svetilka je tako obvezni del opreme za nočno orientacijo in rezervne opreme, če obstaja le najmanjša možnost, da se naš planinski izlet zavleče do teme. Najbolj priporočljiva je čelna svetilka, saj potrebujemo pri navigaciji obe roki: držimo kompas in karto. Za vodenje skupine je obvezna oprema čelna svetilka. Izbiro svetilke in rezervnih baterijskih vložkov je treba prilagoditi zahtevnosti ture Slika 5.2.23: Model Magellan eXplorist 5. DRUGI PRIPOMOČKI ZA ORIENTACIJO Med druge pripomočke za orientacijo prištevamo še: ◾ kompase z diskom ali s pokrovom za natančnejše meritve azimutov, ◾ kurvimeter za merjenje krivih črt na karti, ◾ klinomer za ocenjevanje nagiba sten in plezalnih smeri, ◾ pedomer za štetje korakov, ◾ računalniške navigacijske sisteme za samodejno sledenje gibanja osebe ali vozila, ◾ ure s kazalci za časovno orientacijo pri gibanju, ◾ daljnogled za identifikacijo objektov na večjih razdaljah in za ocenjevanje razdalj, ◾ risalno orodje (svinčnik, radirka, papir, kotomer, dva prozorna trikotnika). 5.2.4.3 Gibanje s pomočjo karte Gibanje s pomočjo karte glede na način orientiranja in določanja pravilne smeri gibanja delimo na: ◾ hojo po azimutu, ◾ izbiranje poti glede na najugodnejše možnosti, ◾ gibanje s pomočjo GPS. 1. HOJA PO AZIMUTU Azimut (α) (imenovan tudi “geografski azimut”) je kot med geografskim severom in izbrano smerjo, merjen v smeri urnega kazalca. Določimo ali izmerimo ga lahko v naravi s kompasom ali na karti s kotomerom. Merimo ga v kotnih enotah, to je najpogosteje v kotnih stopinjah (°), polni kot je 360, velja pa tudi, da je 1 = 60' = 3600“ (ena stopinja je 60 minut ali 3.600 sekund) in 1' = 60" (ena minuta je 60 sekund). Hoja po azimutu je primerna za manj razgiban, pregleden in prehoden teren. V praksi jo uporabimo takrat, ko ni poti do izbranega cilja, izrazitih reliefnih oblik ali drugih linijskih objektov, ali ob slabi vidljivosti. Sicer pa vedno izbiramo poti, ki nam omogočajo najlažji in najhitrejši dostop do želene točke, čeprav ne ležijo na zračni črti do izbrane točke. Slika 5.2.24: Uporaba napadne točke Pri hoji po azimutu se moramo odločati, kateri azimut bomo izbrali. Ni nujno, da je to ravna črta med našim stojiščem in izbrano točko, ki ji izmerimo azimut, ga nastavimo na kompasu in potem gremo v tej smeri. Pozorni moramo biti na: 1. Ekonomičnost poti Zelo pogosto se odločamo, ali bomo izbrali pot naravnost čez vrh hriba ali pa bomo zavili okoli njega. To je sicer tudi vprašanje estetike: na vrhu je lahko čudovit razgled, toda po večini nam takšno ravnanje povzroči dodatne napore. Dodatna višinska razlika na primer 100 metrov nam lahko vzame dodatnih 10 minut ali več, odvisno od poti. V tem času lahko pri povprečni potovalni hitrosti 4 km/h prehodimo 650 m ali manj in še vedno smo hitrejši, kot če bi šli naravnost čez vrh. Slika 5.2.25: Napaka v azimutu za 6° 2. Napadno točko Pri iskanju želene točke si pogosto pomagamo s tako imenovano “napadno točko”. Namesto da se usmerimo naravnost proti iskani točki, poiščemo v njeni bližini izrazit objekt, ki ga bomo lahko našli brez večjih težav. Tak objekt imenujemo napadna točka, lahko pa je to vrh, sotočje potokov, križišče poti, značilen ovinek, osamljena zgradba, jasa ipd. Od naipadne točke pa se po azimutu napotimo proti iskani točki. Ker gremo po azimutu po krajši razdalji, bomo kljub morebitni napaki smeri našli cilj. V primeru slabe vidljivosti kot napadno točko uporabimo še izrazito vidno točko in ko pridemo do nje, se naša točka mogoče že vidi (slika 24). 3. Lovilne točke in napake pri hoji po azimutu Slika 5.2.26: Lovilna točka Napaka pri hoji po azimutu za 5° iz želene smeri povzroči odklon od iskane točke za približno 50 m na razdalji 500 m. To je zadosten razlog za to, da naj bodo razdalje izbranega azimuta kratke. Misel, da lahko v roki držimo kompas, na katerem imamo nastavljeno želeno smer, in tako pridemo do iskane točke, je zelo optimistična in precej težko izvedljiva, saj se pri gibanju po azimutu le stežka izognemo napakam. Na sliki 25 je prikazana napaka v azimutu za 6°: na razdalji 500 m je napaka 52 m, pri razdalji 1500 m pa že 156 m, torej 10 odstotkov. Napake lahko omilimo z lovilnimi točkami. Iskana točka je pogosto majhen objekt in če jo bomo zgrešili, je pomembno, da to čim prej opazimo. V ta namen skušamo pri hoji po azimutu za našim ciljem iskati lahko prepoznaven, najraje linijski objekt: potok, prometnico, gozdno mejo, reliefni prelom zemljišča. Ko bomo iskano točko zgrešili, se bomo lahko na tem objektu ujeli in zato ga imenujemo “lovilna točka” (slika 26). Slika 5.2.27: Izogibanje oviri 4. Izogibanje oviri Pri hoji po azimutu se nam večkrat zgodi, da naletimo na oviro, ki jo je treba obiti. Na drugi strani ovire bi nadaljevali hojo v začeti smeri (slika 27). Oviri se najlaže izognemo, če spremenimo smer hoje za 90° ter naredimo določeno število parnih korakov v novi smer. Pot nadaljujemo v začeti smeri tako daleč, da smo mimo ovire. Takrat se spet obrnemo za 90°, vendar v nasprotni smeri kot prvič, in odmerimo enako število dvojnih korakov. Zdaj smo na drugi strani ovire in pot lahko nadaljujemo v začeti smeri. Namesto kota 90° lahko izberemo poljubni kot, vendar moramo biti pozornejši pri obratih smeri. Če nam vidljivost dopušča, pa je najugodneje, če si lahko izberemo objekt v prvotni smeri na drugi strani ovire in nato nadaljujemo pot (če seveda vidimo čez oviro). 2. IZBIRANJE POTI GLEDE NA NAJUGODNEJŠE MOŽNOSTI Na terenu, ki je slabo pregleden in zunaj poti slabo prehoden, je hoja po azimutu izredno težka ali celo nemogoča. Zato hodimo po večini po poteh, vendar izbira poti ni vedno lahka oz. nedvoumna. Izbiramo lahko med različnimi možnostmi: 1. hoja po orientacijsko najlažji poti 2. hoja po “najlepši” poti, 3. hoja po najkrajši poti, 4. hoja po najmanj naporni poti. Za katerega od teh načinov se odločimo, je odvisno od več dejavnikov (subjektivnih in objektivnih). Naj naštejemo le nekatere: ◾ izkušnje pri hoji po neznanem terenu, ◾ obleka in obutev, ◾ predhodno poznavanje terena, ◾ poti, kolovozi, ceste v okolici smeri proti našemu cilju, ◾ vodotoki in linijske reliefne oblike, ◾ zahtevnost reliefa in možnosti orientiranja po reliefu, ◾ prehodnost, preglednost in vrsta terena (neporaščen ravninski, kraški, gosto zaraščen, visokogorski idr.), ◾ planinske izkušnje skupine, ◾ “napoved vremena (sneg, megla!) in trenutne vremenske razmere”, ◾ rezervna oprema, ki jo imamo s sabo (svetilka, dodatna oblačila, nenačrtovano bivakiranje), ◾ drugo. Pri izbiri poti moramo imeti pred seboj en sam cilj: nikakor se ne smemo izgubiti. Zato vedno izbirajmo varnejšo pot, kot smo jo sposobni prehoditi. Ne nazadnje je treba računati še z možnostjo nepredvidenih dogodkov, kot so poškodba, orientacija ob nenadno zmanjšani vidljivosti in otežene možnosti gibanja - nenadno sneženje. 5.2.5 Risanje profila poti Risanje profila poti je s primeri opisano v učbeniku Planinska orientacijska tekmovanja avtorjev Aleša Glavnika, Božidarja Jordana in Bojana Rotovnika, ki naj rabi za poglobitev znanja s tega področja. Profil poti je navpični prerez reliefa, po katerem poteka pot. To pomeni, da na navpično (vertikalno) ravnino, ki jo postavimo ("zvijemo") po poti, vrišemo višinski potek poti. 5.2.5.1 Ročna izdelava profila poti Za načrtovan izlet ali turo si lahko narišemo profil poti, ki nam bo zagotovo koristil. Narišemo ga lahko ročno ali pa s pomočjo osebnega računalnika z ustrezno programsko opremo (AutoCad, MS Excel, Corel Draw ipd.). To možnost pa imajo vgrajeno tudi naprave za določanje položaja na zemeljski površini s pomočjo GPS. Ročna izdelava profila poti je prikazana na sliki 28. Slika 5.2.28: Učni primer profila poti Postopek izdelave je takle: ◾ Na karto vrišemo pot med točkama A (izhodišče) in B (cilj). ◾ Določimo višinsko razliko med najvišjo in najnižjo točko poti. Ker je ekvidistanca 10 m in je označena izohipsa z višino 1200 m, se pot ne dvigne više od 1220 m. Točka A je torej na višini 1180 m, višinska razlika je 40 m. Za točko B ugotovimo, da je njena višina 1190 m in je torej za 10 m višja od točke A. ◾ Določiti je treba višinsko merilo. Skupna višinska razlika poti je največ 40 m. Ekvidistanca je 10 m in ji izberemo razdaljo 5 mm. Iz tega sledi merilo 5 mm: 10.000 mm je mH. 1 : 2.000. Tako je 1 mm na karti 2 m v naravi. Višina poti na listu bo nekaj manj kot 2 cm. Lahko bi izbrali tudi merilo mH. 1 : 2.500 in v tem primeru bi bil 1 mm na karti 2,5 m v naravi. Izbira je poljubna. ◾ Začnemo risati na mi limetrski papir. Najprej narišemo črto A `B` (točka A` = A), od katere vemo le začetek (točka A), njeno dolžino in obliko pa šele določamo. Na vodoravno os profila nanesemo vodoravne razdalje med točkama A–a, a–b, b–c itn. po eni izmed metod za določanje razdalje s karte (npr. "papirčkova metoda", opisana v knjigi Planinska orientacijska tekmovanja). Razdalje je najbolje meriti od plastnice do plastnice, sicer je potrebna interpolacija razdalje, prenesene iz karte, na vodoravni osi na profilu označene s črtico (A' = A, če je začetek na izohipsi a`, b` c`, ..., B”). ◾ Iz točk a', b', c' itn. narišemo pravokotnice do ustrezne višine ter tako dobimo točke a, b, c itn. Točke smiselno povežemo v profil poti. Tako smo narisali profil poti. Pod črto AB`, kipomeni vodoravno razdaljo v merilu, navadno v merilu karte (1 : 25.000), potegnemo še dve vzporedni črti, da posebej označimo razdalje in da dodatno označimo ustrezne časovne intervale. Takšno črto imenujemo časovnica. Pri tem moramo biti pozorni na vzpone in spuste in njim primerno določiti ustrezne čase. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Glavnik, A., Jordan, B., Rotovnik, B. (2002): Planinska orientacijska tekmovanja - učbenik. Ljubljana. ◾ Cankar, M. s soavtorji (2006): Orientacija - Priročnik za orientiranje v naravi. ◾ Dvoršak, A. (1995): Preživetje v naravi. Ljubljana. Opomba: Avtorja članka se za strokovne pripombe zahvaljujeta dr. Dušanu Pet ro-viču. 6.1 Priprava na turo Priprava na turo Marinka Koželj Stepic 6.1 Izvleček: opisane so faze priprave na turo, tako da bo ta izvedena varno in prijetno. Bralec bo seznanjen s psihično, telesno, tehnično in organizacijsko pripravo, h kateri spadajo izbira cilja, sopotnikov, poti ter načina prevoza, rezervacije prenočišč in priprava opreme. Na koncu najdemo še obrazec načrta ture ter izvedbo in analizo ture. Ključne besede: tura, psihična priprava, telesna priprava, izbira cilja, izbira sopotnikov na turi, samohodstvo, izbira poti, načrt stroškov, obrazec načrta 6.1.1 Uvod Na vsako turo se moramo pripraviti, pa naj bo to večdnevno planinarjenje ali le poldnevni izlet v bližnjo okolico, poleti ali pozimi. Na pomembnost dobre priprave zgovorno kaže rek: Dobra priprava je že polovica izleta! Za uspešnost ture je torej dobra priprava nujna. Površnost in podcenjevanje se pogosto grdo maščujeta. Slabe izkušnje izkoristimo za vestno načrtovanje prihodnjih tur. Največ se naučimo na lastnih napakah, čeprav je ta šola lahko zelo draga. Vsake ture se moramo lotiti previdno, ne smemo je ne podcenjevati niti pretirano precenjevati. Za turo moramo pripraviti dober načrt. Ne smemo pozabiti, da nas mora tura primerno razgibati, da se moramo na njej kaj novega naučiti, da se moramo prijetno počutiti, se po možnosti še od srca nasmejati in zbuditi notranjo radost. Načrtujmo tako, da nas bo pot vodila mimo naravnih, kulturnih in zgodovinskih zanimivosti. V nahrbtniku nam ne smeta manjkati pesmarica in velik zavitek dobre volje. 6.1.2 Psihična priprava Prvi del psihične priprave je, da se ture veselimo in jo težko pričakujemo. Ker tura poteka v naravi, nas lahko preseneti kakšen dogodek, ki ga nismo vajeni ali pa ga sploh še nikoli nismo doživeli. Zato se pripravljajmo postopno. Začnimo z lažjimi in krajšimi turami v ugodnih vremenskih razmerah. Najbolj pametno je, da se vključimo v planinsko skupino, ki redno zahaja v gore pod vodstvom strokovno usposobljenega vodnika. Tako počasi odkrivamo nam doslej neznane okoliščine in se nanje navajamo. V nam neznanih razmerah moramo znati opazovati, kako se odzivata naše telo in duša. Tako se bomo laže odločali za cilje. Vedeti moramo, ali imamo za določeno turo že dovolj znanja in izkušenj, da bomo sami reševali nastale probleme. Vedeti moramo, da pri tem ne smemo izgubiti glave. Pri psihični pripravi je pomembno tudi to, da verujemo in zaupamo v svoje sposobnosti. To naj ne bo lažna samozavest, temveč tisto samozaupanje, ki temelji na naših že prej pridobljenih izkušnjah in splošni praksi. Ta vera vase nam pogosto da moči, da določene stvari res izpeljemo do konca. K psihični pripravljenosti prištevamo še izkušnje, ki smo si jih že nabrali na predhodnih turah. Pridobivali smo si jih na organiziranih turah ali v družbi s prijatelji. Spoznavamo predvsem to, da nas v nenačrtovanih razmerah ne sme izdati strah, da moramo najprej razmisliti in šele nato pravilno ukrepati. Tehnika gibanja po različno zahtevnih poteh je dokaj raznovrstna. Med hojo se dvigamo in spuščamo, v pomoč so nam lahko le pohodniške palice. Na tehnično zahtevnih in zelo zahtevnih poteh je pomembno, da si znamo pomagati z varovali in napredovali, nameščenimi za lažje premagovanje vzponov in spustov. Pomembno je, da znamo krotiti vrtoglavico. Zlasti pomembno je poznavanje in prepoznavanje nevarnosti na sami turi. Če smo preživeli več nevarnih situacij, se jim bomo uspešneje izogibali in jih bomo laže premagovali. Veliko preglavic nam povzročijo nagla sprememba vremena, divjad, ki proži kamenje, in še marsikaj. Dokaj veliko nevarnost v gorah pomeni kar človek sam sebi ali drugemu. V nekaterih razmerah moramo dobro poznati osnove orientacije. So ture, ko nam to znanje skoraj ni potrebno. Pot je dobro označena in vremenske razmere odlične. Če tega ni, moramo dobro poznati načine orientiranja. Pomembno je predvsem to, da znanje, ki smo si ga pridobili z branjem raznih priročnikov, poučnih člankov in potopisov ter na turah v organiziranih skupinah ali tečajih, znamo in zmoremo samostojno uporabiti, ko se za to pokaže potreba. Vse pridobljeno znanje moramo znati prilagajati razmeram, saj si okoliščine niso nikoli enake, temveč le podobne. Če nas kljub resnemu razmišljanju in tehtanju tura ne vleče, če imamo same slabe informacije o njej in slab občutek, je bolje, da misel na tako turo opustimo ali pa jo izvedemo v okviru planinske skupine. Na turah po zahtevnih poteh je treba računati z večjo zahtevnostjo in večjo nevarnostjo. Vse to zahteva boljšo psihično pripravljenost in veliko več izkušenj. Hoja v gore v zimskem času postaja vse bolj priljubljena. Treba je računati, da se tedaj srečamo z drugačnimi okoliščinami. Teoretično moramo poznati vse nevarnosti mraza in snežne odeje. Vsi vemo za snežne plazove, vendar je pogosto nevarnejša poledenela pot. Če smo pravi zapečkarji in nas že ob misli na mraz pošteno strese, začnimo hoditi v zasneženi svet postopno. Naj bo prva tura dolga le kaki dve uri, pa še to v lepem vremenu. Če nam bo ugajalo, če bomo imeli več prijetnih občutkov kot neprijetnih, potem se odpravimo tudi na celodnevno turo. Hoja v gore s turnimi smučmi zahteva dodatne psihične priprave. Ni dovolj, da znamo spretno vijugati po urejenih smučiščih, treba je spoznati še vrsto nevarnosti in uporabo ustrezne dodatne opreme. Prvič se odpravimo na kratko in nezahtevno turno smuko in tako preizkusimo, kako nam uspeva, ko smo obteženi z nahrbtnikom. Če bomo uživali v novem elementu, potem lahko načrtujemo daljše in zahtevnejše turne smuke. 6.1.3 Telesna priprava Drugi del je telesna priprava. Vsak človek je telesno pripravljen za določena opravila. Za planinarjenje je zelo pomembno, da zlahka zdržimo nekaj ur hoje na dan po razgibanem terenu. Znano je še, da hoja po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh zahteva ne le močne noge, temveč tudi močne roke. Tudi tura v zasneženo naravo zahteva veliko več telesnega napora in izkušenosti kot hoja v kopnem. Če tega ne zmoremo, je treba telesno pripravljenost izboljšati predvsem zato, da bomo varnejši, da se bomo na turi dobro počutili, da bomo uživali. Če se nam dozdeva, da ture ne bomo zmogli, ker nismo sposobni pešačiti več kot dve uri, misel na šesturno turo raje opustimo. Začnimo s telesno pripravo in se ture lotimo pozneje. 6.1.4 Tehnična priprava K tej šteje predvsem primerna oprema; za različne izlete je lahko dokaj različna. Osnovni osebni opremi moramo nameniti kar nekaj pozornosti. Na turi se prav gotovo ne bomo dobro počutili, če bomo mokri in premraženi ali pa nam bo neznansko vroče. Tem neprijetnostim in nevarnostim se izognemo s primernimi oblačili. Še pomembnejše je, da imamo na nogah primerno in uhojeno obutev. Pred vsako turo moramo premisliti, kaj bomo oblekli in kaj bomo vzeli s seboj. Kakšno tehnično opremo potrebujemo in koliko, je odvisno predvsem od letnega časa in zahtevnosti poti, po kateri bomo hodili. Ni dovolj, da imamo sodobno opremo, če je ne znamo pravilno uporabljati. Tega se je preprosto treba naučiti na kakšnem tečaju. Potem je treba pridobljeno znanje utrjevati. Ko se odpravljamo na turo, moramo kak dan prej vso tehnično opremo skrbno pregledati in preveriti njeno brezhibnost. Če spoznamo, da nam kaj manjka ali ni več neoporečna, si tak kos opreme kupimo ali izposodimo. Takšen izposojen del opreme prilagodimo svojim potrebam že doma. Ni dovolj, da opremo nosimo s seboj v nahrbtniku, pomembno je, da jo znamo ob pravem času in na pravem kraju pravilno uporabiti. Nevarno je, če ne uporabljamo določenih kosov tehnične opreme, čeprav jih nosimo s seboj. Žal ni malo primerov, ko so planinci nosili v nahrbtniku dereze in cepin, pa se jim jih ni zdelo vredno uporabiti za nekaj metrov poledenele poti. Posledica je bil zdrs s tragičnim koncem. Pri turnosmučarskih izletih se moramo dodobra seznaniti z nekoliko drugačno opremo, kot smo je vajeni pri alpskem smučanju ali teku na smučeh. Najbolje je, da se udeležimo kakšnega tečaja ali pa na začetku hodimo na turno smuko v organizirani skupini. Nepopolno opremljen in neizkušen pohodnik ne spada na turo v gore. 6.1.5 Organizacijska priprava 6.1.5.1 Izbira cilja Cilj si lahko izberemo ob prebiranju literature, vodnikov in planinskih kart. Danes dobimo veliko opisov posameznih tur v vodnikih, ki jih izdajajo posamezne založbe, ideje za ture prinašajo tudi tedniki. Pogosto se odločimo tudi na podlagi pripovedovanja prijateljev in znancev, ki so ta cilj že dosegli. Na podlagi teh podatkov moramo razmisliti, ali bomo turi kos, ali smo telesno dovolj pripravljeni in ali smo si že na prejšnjih turah nabrali dovolj planinskih izkušenj. Ko smo se odločili za cilj, se moramo odločiti tudi, kdaj bi šli na turo. Za uspešnost ture je zelo pomembna izbira letnega časa, saj moramo upoštevati dolžino svetlega dela dneva, toploto in mraz, moč sončnih žarkov ter odprtost in zasedenost planinskih postojank. Zelo pomembna je tudi ura dneva, ko se odpravimo na pot. Svetlost dneva se navadno kaže tudi na temperaturi. Občutek mraza in občutek vročine sta pomembna za prijetno izvedbo ture. Tega občutka nam ne dajejo le nizke temperature, temveč tudi veter, ki je lahko celo v poletnih mesecih sila neprijeten. Občutek vročine ni odvisen le od temperature, temveč tudi od brezvetrja in vlažnosti v zraku. Zato skušamo načrtovati turo tako, da opravimo napornejši del v zgodnjih jutranjih urah, ko sonce še ne pripeka, ali pa načrtujemo vzpon po poti, ki vodi po osojnih pobočjih. Pri izbiri cilja ima včasih odločilno vlogo tudi odprtost planinskih postojank ob poti ali na cilju. Preveriti moramo, kdaj je planinska postojanka odprta in kakšno oskrbo daje. Pozimi je večina planinskih postojank zaprta. V takem primeru bomo morali nositi s seboj vso potrebno hrano in pijačo ter še kakšen dodaten kos toplih oblačil. Načrtovali bomo enodnevne ture ali pa prenočevali v zimskih sobah. Tudi v tem primeru moramo vedeti, kje se dobi ključ in ali so odprte ter v kakšnem stanju jih bomo našli. Zasedenost planinskih postojank je pogosto pomemben podatek. Ob koncih tedna, še posebno če je ugodna vremenska napoved, je v gorah veliko planincev. Nerodno je, če nismo pripravljeni na prezasedenost. Treba je zbrati tudi informacije o urniku planinskih postojank. 6.1.5.2 Izbira sopotnikov na turi Ko smo načrtovali vse, kar je povezano s ciljem, je pomembno razmisliti, kdo se nam bo na turi pridružil. Razmišljati moramo predvsem o tem, ali bo sopotnikom naš cilj ugajal in ali bodo pot zmogli. Turo je treba predstaviti realno in v celoti. Kam nas bo vodila pot, kako zahtevna je in kako dolgo bomo hodili? Prav je, da povemo, kaj bomo lepega videli in doživeli. Pri izbiri sopotnikov na turi moramo biti pozorni tudi na njihovo psihično in telesno pripravljenost in še posebno na to, ali imajo potrebno opremo. Če jih naš cilj ne zanima, jih ne silimo, naj gredo z nami, saj nam lahko vse pokvarijo z nerganjem in slabo voljo. Prav tako imamo lahko hude težave s sopotniki, ki imajo sicer voljo in željo, da bi šli z nami, a je njihova telesna pripravljenost prešibka za dosego našega cilja. Idealno je, da je skupina enotna. Takrat so naše želje usklajene in hitrost gibanja bo skoraj taka, kot smo načrtovali. Vedeti moramo, da se je treba v skupini prilagajati drugim, četudi smo na načrtovano turo povabili zgolj prijatelje. V takem primeru bomo skupini nekakšni neformalni vodje in bodo preostali od nas nehote pričakovali tudi reševanje raznih neprijetnih situacij. Če so naši sopotniki otroci, morda celo predšolski, potem moramo cilj zamenjati s potjo. Takrat ni pomembno, da cilj dosežemo. Pomembno je, da hodimo. Načrtujmo kratke poti, ki naj ne bi trajale več kot dve uri normalne hoje za ves dan. Nikoli ne smemo otrok siliti k hoji v gore, zlasti ne na zahtevne in dolge poti. Pogosto to počno ambiciozni starši ali sorodniki. Če otroci sami kažejo zanimanje za hojo v gore, jim to omogočimo, a bodimo previdni, da ture ne bodo prezahtevne, tako glede dolžine poti kot glede tehnične zahtevnosti. Torej naj gredo odrasli z otroki in ne otroci z odraslimi. Če smo bolj samotarske narave in nam je na turi lepše, če smo sami, moramo število prijateljev čim bolj skrčiti. Najprijetneje je hoditi v skupinici dveh ali treh. To je nekako dovolj, da si v nepredvidenih situacijah pomagamo. Če ne moremo dobiti nobenega od prijateljev za družbo na načrtovani turi, se nameri odpovejmo ali pa se odločimo, da bomo šli sami. V tem primeru se moramo zavedati, da bomo morali sami reševati vse zagate. Če je to pot, na kateri pričakujemo na turi še druge planince, lahko nekoliko računamo na njihovo pomoč. Če pa je pot do našega cilja tehnično zahtevna in na njej ne bi srečali žive duše, je morda bolje, da zamisel opustimo in jo prestavimo na kdaj drugič. Na turne smuke naj se ne bi nikoli odpravljali sami, tudi če smo izkušeni in dobro psihično in telesno pripravljeni. Zavedati se moramo, da je samohodstvo za nekatere zelo lepa oblika udejstvovanja, a je po drugi strani zelo nevarno. 6.1.5.3 Izbira poti Znati moramo izbrati pravo pot do izbranega cilja. Na večino vrhov naših gora vodita vsaj dve različni poti. Navadno je ena zahtevnejša kot druga in skoraj vedno vodita iz različnih smeri. Če imamo možnost izbire med dvema potema, ki vodita na isti vrh, skušamo ubirati pri vzponu bolj strme poti, pri spustu pa bolj položne. Pri izbiri poti je dobro, da vnaprej vemo, kakšna pot nas čaka. Razlika je, ali hodimo po udobni, mehki stezici ali se vzpenjamo po neprijetnem, polzečem grušču. Ni vedno nujno, da uporabljamo za pot le planinsko označene poti. V naših pogorjih je vse polno drugih poti, ki niso označene. To so predvsem lovske stezice v visokogorju in udobni kolovozi ter gozdne ceste v sredogorju. Če gremo na neoznačene poti, moramo dobro poznati vse elemente orientacije, imeti s seboj vse potrebne tehnične pripomočke in jih znati uporabljati. Hoja po zahtevni poti nekaterim ne dela nikakršnih preglavic, nekateri pa se vzpenjajo ob varovalih in napredovalih razmeroma počasi in zelo previdno, tudi če niso vrtoglavi. Tako je treba za hojo po takih poteh načrtovati nekoliko daljši čas. Vedeti moramo še, da hoja v globokem snegu ali po poledeneli poti čas lahko podvoji. Pripraviti si moramo načrt, kje in kdaj bodo postanki, kako dolgi bodo ter čemu bodo namenjeni. Ti prostori naj bodo skrbno izbrani zlasti glede na varnost. Postanki naj ne bodo prepogosti. Prvi daljši postanek naj bi bil po kakšnih dveh urah zložne hoje. Postanek na cilju naj bo daljši ne le zato, da opravimo nujne potrebe; na cilju pustimo, da nam poje duša, da nam vriska srce, in se otroško veselimo. Nekaj rezervnega časa je treba dodati za nepredvidene dogodke. Predvideti je treba tudi kakšen rezervni cilj ali pa rezervno pot, ko moramo zaradi vremenskih razmer kar najhitreje opustiti turo in se vrniti v planinsko postojanko ali celo v dolino. Ko izbiramo pot, moramo pomisliti tudi, kaj bomo storili, če pot izgubimo. Vedno se moramo vrniti na kraj, na katerem smo nazadnje točno vedeli, kje smo. Če ne bomo našli nobenih oznak in nimamo pri roki nobenih priprav za določitev naše nadaljnje poti, se vrnimo tja, od koder smo prišli. 6.1.5.4 Načrt prevoza in način oskrbe Določiti je treba začetek in konec naše pešpoti ter še posebno, kako se bomo do teh točk pripeljali in odpeljali. Pripeljemo se lahko z javnim prevoznim sredstvom, posebnim naročenim prevozom ali osebnimi avtomobili. Če uporabljamo javni prevoz, moramo temeljito preveriti vozne rede, tako za odhod kot za prihod. Tudi za posebni naročeni prevoz se je treba točno dogovoriti, kdaj in kam, pa tudi od kod in kdaj, če je konec poti kje drugje. Ob načrtovanju ture moramo razmisliti tudi o načinu oskrbe s hrano. Najbolj neodvisni smo takrat, ko nosimo vse v svojem lastnem nahrbtniku. To storimo po navadi takrat, ko nas načrtovana pot ne vodi mimo planinskih postojank ali drugih gostinskih objektov. Najpreprosteje je, da se prehranjujemo v planinskih postojankah. Tako je naš nahrbtnik precej lažji, mi pa jemo zdravo kuhano hrano. Če se odpravljamo na večdnevno turo, je načrtovanje, kje in kako se bomo oskrbovali, še zahtevnejše. V gore zahaja vedno več ljudi, ki uživajo vegetarijansko hrano, bodisi zaradi svojega prepričanja ali po nasvetu zdravnika. Po večini se da dogovoriti za kak obrok brezmesne hrane, vendar ne vedno in ne povsod. 6.1.5.5 Rezervacija prenočišč Če odhajamo na večdnevno turo, moramo razmisliti o prenočevanju. Kje bomo spali in kako? Po navadi načrtujemo turo tako, da vodi pot mimo planinskih postojank. Takrat se tudi odločimo, kje bi prenočevali. Čim prej rezervirajmo prenočišče za toliko oseb, kolikor realno računamo, da nas bo šlo na pot. Včasih nas od ture odvrne vremenska napoved, ki je za planinarjenje neugodna. V takšnem primeru sporočimo oskrbniku, da nas ne bo. Če nas pot vodi mimo bivakov in načrtujemo prenočevanje v njih, moramo imeti s seboj ustrezno opremo - spalno vrečo, hrano, pribor za kuhanje in še kaj. 6.1.5.6 Načrt stroškov Pri načrtovanju ne smemo pozabiti narediti načrta stroškov. Ti so lahko minimalni, če nam je izhodišče pešpoti dom in gremo le na poldnevni izlet. Povsem drugače je, če se odpravljamo z vso družino na daljše planinarjenje. Pozanimajmo se za cene vozovnic v javnem prometu. Stroški prehrane so tudi ena izmed postavk v našem stroškovniku. Kolikšna bo, je odvisno od naših prehranjevalnih navad in potreb. Če se odpravljamo na večdnevno planinarjenje po gorah, moramo vedeti, koliko nas bo stalo prenočevanje. Če načrtujemo pot, ki nas vodi mimo kulturnih in zgodovinskih zanimivosti, je dobro vedeti, ali so ogledi brezplačni oziroma kakšna je cena. Na ture je bolje nositi gotovino kot kreditne ali plačilne kartice. V planinskih postojankah pogosto ne sprejemajo kakršnih koli kartic. Obstaja tudi nevarnost, da kartico izgubimo. To nam lahko povzroči neprimerno več sitnosti in stroškov, kot če izgubimo denarnico z nekaj gotovine. 6.1.5.7 Seznam opreme Že večkrat smo omenili opremo. Ni vedno enaka. Razlikuje se glede na dolžino naše ture, zahtevnost in letni čas. Najbolje je, da imamo pripravljene tri različne sezname za potrebno opremo in kadar se odpravljamo na turo, le vzamemo pravega v roke in tako zložimo v nahrbtnik pravo opremo. Ne glede na to, kam in za koliko časa se odpravljamo, moramo vedno imeti v nahrbtniku: prvo pomoč, nekaj hrane in pijače za rezervo, ustrezno geografsko karto, čelno svetilko ter nekaj toplih oblačil. Nikoli ne smemo pozabiti na razne dokumente -osebno izkaznico, planinsko člansko izkaznico in drugo. Glede na letni čas si izberemo obutev in oblačila. Če bo naša tura večdnevna, bomo potrebovali nekaj več oblačil in dodatni pribor za osebno higieno. Ne smemo pozabiti na ekološko rjuho ali lažjo spalno vrečo. Če redno jemljemo zdravila, jih ne smemo pozabiti vzeti s seboj. Pozimi moramo dodati več kosov toplih oblačil. Če se odpravljamo na zahtevne in zelo zahtevne poti, je nujna tudi tehnična oprema. Precej več tehnične opreme moramo vzeti, če odhajamo na turno smuko. Priporočljivo je, da imamo narejen tudi seznam tehnične opreme. Pri izbiri opreme moramo upoštevati tudi to, da nas pretežak nahrbtnik močno ovira pri gibanju, tudi če smo telesno dobro pripravljeni. Najti je treba nekakšen kompromis med količino opreme in težo ter velikostjo nahrbtnika, ki jo še obvladujemo. 6.1.5.8 Aktivnosti pred odhodom Ko se bliža čas odhoda, moramo vse, kar smo pred časom načrtovali, preveriti. V mislih znova prehodimo celotno pot. Zadnje dni vestno spremljajmo vremensko napoved za določen predel. Pozimi moramo spremljati vreme tudi za nazaj, kajti le tako bomo lahko predvideli, kakšne snežne razmere nas čakajo. Če je vremenska napoved skrajno neugodna, je bolje, da misel na turo opustimo ali pa se odločimo za rezervno različico, ki ustreza trenutnim vremenskim in drugim razmeram. Lahko si ogledamo kakšen muzej, podzemeljsko jamo, naravni park in podobno. 6.1.6 Obrazec načrta Za lažje načrtovanje ture sledi predlog obrazca, v katerega pred turo vnesemo nekatere podatke, nujno potrebne za izvedbo ture. Cilj ture: Datum ture: Čas trajanja ture: Sopotniki na turi: Kratek opis poti: Potrebna oprema – osebna: Potrebna oprema – tehnična: Način prevoza: 6.1.7 Izvedba ture in SKLEPI V večini primerov bo tura potekala skoraj tako, kot smo predvideli. Med njo bomo določali primerno hitrost hoje, na razpotjih pazili na pravo pot, se ustavljali na razglediščih in navezovali stike z drugimi obiskovalci narave. Zgodilo se bo verjetno tudi kaj, česar pri še tako skrbnem načrtovanju nismo mogli predvideti. Pomembno je, da se reševanja novih razmer lotimo pravilno. Če smo morali turo iz kakršnega koli vzroka prekiniti, ne imejmo slabega občutka. Cilj ture ni osvojitev vrha, temveč varna vrnitev domov. Ko se vračamo ali smo se že vrnili, je dobro narediti nekakšen pregled dogajanja na turi. V mislih preletimo celoten potek. Skušajmo ugotoviti napake, ki smo jih naredili že pri načrtovanju ali pa pri reševanju neugodnih situacij. Kljub storjeni napaki morda nismo doživeli nezgode, a bi se to lahko zgodilo. Včasih že čisto majhna napaka prevesi splet številnih neprijetnih dogodkov v pravo katastrofo in seveda nasprotno. Z navidezno majhno pravilno potezo lahko rešimo še tako neprijeten položaj. Morda je dobro, da si take analize, ki smo jih naredili sami ali skupaj s prijatelji, ki so bili z nami na turi, zapišemo. Za konec še primer iz moje beležnice: Bilo je v decembru leta 1996. Prav želela sem si na sneg, saj sem bila naveličana vzponov po vulkanskem pepelu. Odločila sem za turo na Kranjsko reber, moj priljubljeni cilj. Tja zahajam že vrsto let in vsako leto večkrat, zlasti pozimi. Torej cilj dobro poznam. Pri vremenoslovcih sem se pozanimala, kako je kaj s snežno odejo. Povedali so mi, da je na tej nadmorski višini pričakovati od 15 do 25 cm novega snega. Na podlagi tega podatka sem se odločila vzeti na turo plastične planinske čevlje. Tudi vse preostalo sem imela s seboj, od toplega čaja v termovki, prve pomoči in nekaj energetskih ploščic do toplih oblačil in oblačil za zaščito pred vetrom. Nahrbtnik je bil kar solidno naložen. Odpeljala sem se v dobri veri, da sem naredila vse za uspešno in lepo turo. Na svoje veliko razočaranje sem na Črnivcu ugotovila, da mi je nekdo med mojo daljšo odsotnostjo iz prtljažnika vzel pohodniške palice, cepin in dereze. Te tri kose tehnične opreme navadno vozim vso zimo s seboj. Glede na podatek o snežnih razmerah sem nameravala vzeti na turo le pohodniške palice. Po dobro znani mi poti sem tako odšla brez palic. Kar šlo je. Po kakih 20 minutah hoje je sicer zasnežena pot postala ledena. Očitno je nekaj dni prej deževalo in na zamrznjenem snegu je nastala čvrsta ledena skorja. Nekaj časa sem vztrajala in se vzpenjala ob poti, oprijemala sem se za debla in k sreči kmalu prišla na območje, na katerem ni bilo več ledu, temveč pomrznjen sneg. Hoja je postala prijetna in kaj kmalu sem stopila na vrh, na katerem je bilo kakšnih 10 cm pršiča. Vse se je lesketalo kot v pravljici, bil je čudovit sončen dan, razgled pa je segal tja do Snežnika. Srce mi je kar prepevalo od sreče. Veselje mi je nekoliko skalila misel, da bo vrnitev v tistem ledenem delu vse prej kot prijetna. Kar trikrat sem nadzorovano padla, se drsala po zadnji plati in zavirala z orokavičenimi rokami. Znano je, da je tekstil na ledu kar dobra zavora. Končno je bilo ledu konec. V kakišni veliki nevarnosti sicer nisem bila, saj je pobočje poraščeno z gozdom in ni strmo. Ko sem prišla do avta, sem razmišljala, kaj sem pri pripravi te ture naredila narobe. Psihične priprave so bile v celoti opravljene: želja, bogate zimske izkušnje ter odlično poznavanje poti. Dobila sem celo podatek o debelini snežne odeje. Vremenoslovci mi ledenega dežja niso omenjali, ker za padavine na tako majhnem območju morda niti vedeli niso. Moja telesna pripravljenost je bila zelo dobra, saj sem se prav tedaj vrnila iz Mehike, kjer smo osvajali vrhove, višje od 4000 m. Zataknilo se je pri tehnični pripravi. Nisem preverila, ali je potrebna oprema v avtu. Morda bi morala opustiti misel na turo, ko sem videla, da nimam pohodniških palic, toda tega nisem storila. Tudi marsikateri drug planinec ne bi. Nekateri tako ali tako hodijo brez pohodniških palic. Pri sami izvedbi sem ravnala po svoji presoji, upoštevajoč svoje izkušnje in dobro poznavanje poti. Če bi bili z menoj sopotniki, ki niso kos podobnim razmeram, bi se prav gotovo obrnili in se odpravili na Kranjsko reber kdaj drugič. Gore ostajajo in nas čakajo, le priti moramo ob pravem času in pravilno pripravljeni. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Bele, J. (2000): Proti vrhovom. Ljubljana. ◾ Mlač, B. (1999): Oprema za gore in stene. Ljubljana. ◾ Vodniki založbe PZS. Ljubljana. 7.1 Vremenoslovje 7.2 Nevarnosti v gorah Vremenoslovje Tomaž Vrhovec in Damijana Kastelec 7.1 Izvleček: Vremenski pojavi se dogajajo v razmeroma tanki plasti zraka, ki obdaja Zemljo. Določajo jih sestava zraka in položaj Zemlje glede na Sonce ter njeno gibanje okoli Sonca. Povprečno vreme v daljšem obdobju določa podnebje posameznega območja na Zemlji. V prispevku so opisane glavne vremenske spremenljivke (sončno obsevanje, temperatura zraka, zračni tlak, veter, količina padavin ...) in vremenski pojavi (oblačnost, oblika padavin, megla, rosa ...). Predstavljene so osnove glavnih vremenskih dogajanj in razlik v vremenu ter podnebju med ravninskim in gorskim svetom. Na kratko je opisan tudi postopek nastanka vremenske napovedi. Ključne besede: vreme, podnebje, temperatura zraka, zračni tlak, padavine, sončno obsevanje, veter, vremenski pojavi, gorsko vreme in podnebje, vremenska napoved 7.1.1 Uvod Vreme je celotno trenutno dogajanje v ozračju nad krajem, pokrajino. Opišemo ga z vremenskimi pojavi in spremenljivkami. To so temperatura, pritisk, veter, vlažnost zraka, količina padavin, sončno obsevanje in stanje tal. Z izrazom podnebje označimo povprečno vreme nad nekim krajem, območjem. Opišemo povprečne vrednosti vremenskih spremenljivk v izbranem večletnem obdobju ter njihovo spremenljivost, hkrati pa tudi običajne vremenske pojave in njihovo pogostnost. Spremenljivost vremena v daljšem obdobju opišemo s tem, kakšne so bile najmanjše in največje vrednosti vremenskih spremenljivk in kako pogosto so se posamezne vrednosti pojavljale. Povprečja, najmanjše in največje vrednosti izračunamo najprej za posamezne mesece in nato povemo, kako se vreme nad nekim krajem spreminja čez leto (slika 1). Namesto izraza podnebje se v zadnjem času tudi v Sloveniji vse pogosteje uporablja izraz klima. Zemljo obdaja plast zraka, ki sega od zemeljske površine pa do višine kakih 100 km. To je ozračje (atmosfera). V primerjavi z velikostjo Zemlje (polmer pribl. 6400 km) je plast ozračja zelo tanka. Zrak je mešanica plinov, njegova gostota z višino pada. Vremenski pojavi so le v tanki plasti ozračja - troposferi - debeli okoli 11 km. Nad ekvatorjem sega ozračje do 17 km, nad polarnimi območji pa le do 9 km. Zrak v troposferi pretežno sestavljajo plini: dušik, kisik in argon. Poleg tega je v zraku še spremenljiva količina plinov: vodne pare, ogljikovega dioksida, ozona in onesnaževalcev (žveplov dioksid, dušikov dioksid ...). Poleg plinov je v troposferi tudi voda v tekočem (kapljice) in trdnem stanju (kristalčki) v oblakih in megli ter drobni trdni delci - aerosol (prah, pelod, dim). Slika 7.1.1: Klimadiagrami za Portorož (sredozemsko podnebje), Ljubljano (subalpsko podnebje), Mursko Soboto (zmerno kontinentalno subpanonsko podnebje) in Kredarico (gorsko podnebje) Vreme se na Zemlji ves čas spreminja. Nanj vplivajo vesoljski in zemeljski dejavniki (razporeditev kopnega in oceanov, relief ...). Sonce je poglavitni vir energije. Zaradi kroženja Zemlje okoli Sonca in zaradi njenega vrtenja okoli svoje nagnjene osi prejmejo posamezni deli zemeljskega površja različne količine energije. Polarni predeli je dobijo veliko manj kot tisti ob ekvatorju. Od tod sledijo razlike v temperaturah. Zelo preprosto povedano: razlike v temperaturi zraka povzročijo razlike v zračnem pritisku, to pa sproži premikanje zraka - veter. Ker se ozračje vrti skupaj z Zemljo, nanj delujejo še druge sile, ki tudi vplivajo na veter. V območju zmernih geografskih širin prevladujejo splošni zahodni vetrovi. Zato v Slovenijo vreme po navadi “prihaja” od jugozahoda, zahoda ali severozahoda. V pasu zmernih geografskih širin nastajajo velike pritiskove tvorbe: cikloni (območja nizkega zračnega pritiska) in anticikloni (območja visokega zračnega pritiska). Slovenija je geografsko pestra in ima raznovrstno podnebje. Ločimo štiri osnovne tipe podnebja: v severovzhodni Sloveniji je zmerno kontinentalno subpanonsko, v osrednji Sloveniji v nižjih legah subalpsko, v hribovitem svetu pa gorsko, zahodno od Alpsko-Dinarske pregrade, na Primorskem in Goriškem pa je sredozemsko podnebje. Grafikoni na sliki 1 prikazujejo povprečne mesečne in letne vrednosti nekaterih vremenskih spremenljivk za štiri kraje z različnim podnebjem v obdobju 1961–1990. 7.1.2 Značilnosti vremena Osnovna značilnost vremena je njegova spremenljivost. Poleti se spreminja izraziteje kot pozimi. Vreme je pogosto dolgo enako (na primer v obdobjih poletnega vročega vremena), potem pa se v kratkem času močno spremeni. Gore so znane po tem, da se vreme tam spreminja še hitreje kot nad ravninami in ob morju. Povsod po svetu potekajo redna opazovanja vremena na meteoroloških opazovalnih postajah. Vrednosti vremenskih spremenljivk merijo z merilnimi insrumenti, pojave pa opazujejo za to izurjeni opazovalci. 7.1.3 Vremenske spremenljivke 7.1.3.1 Sevanje sonca, ozračja in tal Sončno sevanje je poglavitni vir toplote za Zemljo in ozračje. Gostota energijskega toka na zgornji meji ozračja je pribl. 1400 W/m2. Ko sončni žarki nadaljujejo pot skozi ozračje, počasi slabijo. V ozračju se del sončnega sevanja vpije (absorbira) na triatomnih molekulah zraka, kot so ozon, ogljikov dioksid in vodna para. Ozon v višji plasti ozračja (med 15 in 40 km) absorbira večji del ultravijoličnega (UV) dela sončne svetlobe. Če zaščitne ozonske plasti v ozračju ne bi bilo, življenje na Zemlji ne bi bilo mogoče. Del UV-sevanja pa prispe tudi na zemeljsko površino. Molekule vodne pare in ogljikovega dioksida v večji meri absorbirajo infrardeči del (IR) sončnega sevanja, zato se ozračje nekoliko ogreje. Del sončnega sevanja se na svoji poti skozi ozračje odbija, del pa sipa. Zaradi odboja in sipanja sončne svetlobe na zračnih delcih je nebo ob jasnem vremenu modro, zaradi podobnega učinka pa so oblaki sivi. Odbito sevanje se vrne v vesolje. Količina sončnega sevanja, ki jo prejme zemeljsko površje, je odvisna od dolžine poti sončnih žarkov skozi ozračje, od sestave ozračja ter od nagiba in orientacije terena. Pot žarkov skozi ozračje je odvisna od letnega časa in ure v dnevu ter od nadmorske višine kraja. V naših krajih je pot daljša pozimi kot poleti. Čez dan je pot sončnih žarkov najkrajša opoldne, ko je sonce najviše na nebu in je zenitni kot sonca najmanjši. V gorah je energije sončnega sevanja več kot na morju, saj je v gorah med površjem in soncem tanjša plast ozračja. Poleg triatomnih plinov zmanjšujejo energijo sončnih žarkov tudi oblaki z odbojem in sipanjem svetlobe na vodnih kapljicah in kristalih. Ob jasnem vremenu prispe ta na površino tal direktna sončna svetloba in tista, ki se v ozračju odbije na molekulah zraka (difuzna sončna svetloba). Ob oblačnem vremenu prispe na tla le difuzna svetloba zaradi sipanja na oblačnih kapljicah in kristalih. Največ energije direktnega sončnega sevanja prejme površina, ki stoji pravokotno na smer sončnih žarkov. Količina energije, ki jo vpijejo (absorbirajo) tla, je odvisna od optičnih lastnosti tal. Temna površina absorbira skoraj vse, bela pa pretežni del sončnega sevanja odbije. Tla se z absorpcijo segrejejo in z mešanjem zraka (konvekcijo) in dolgovalovnim (infrardečim) sevanjem grejejo ozračje. Energija sončnega sevanja segreva vodne površine in s tem povzroča izhlapevanje vode v ozračje. Čezmerna izpostavljenost človekove kože sončnim žarkom je škodljiva. Opekline na koži povzroča ultravijolični del sončnega sevanja. UV-indeks je mera, ki povezuje energijo UV-sevanja s povprečno občutljivostjo človeške kože in s tem podaja stopnjo izpostavljenosti UV-sevanju. UV-indeks lahko zavzame vrednosti od 1 do 20. Ker je količina UV-sevanja odvisna od sestave ozračja in dolžine poti sončnih žarkov, ima UV-indeks svoj dnevni hod in je največji ob jasnem vremenu, ko je zrak suh in je sonce visoko na nebu (med 11. in 15. uro). Pri nas v poletnem času v gorah UV-indeks doseže vrednosti okoli 10. V povprečju je na višini 2000 m 15 % več UV-sevanja kot na morski obali. Preglednica 7.1.1: Stopnja izpostavljenosti UV-sevanju pri različnih vrednostih UV-indeksa in priporočena zaščita (SPF je faktor, s katerim lahko pomnožimo varen čas zadrževanja na soncu glede na nezaščiteno normalno kožo) Z upoštevanjem vplivov na količino energije sončnega sevanja, ki prispe do zemeljske površine, lahko razložimo, zakaj nas sonce prej opeče v gorah kot na morju in zakaj se snežna odeja prej sesede, preobrazi in skopni na južnih prisojnih pobočjih kot na osojnih. 7.1.3.2 Temperatura zraka Slika 7.1.2: Dnevni hodi temperature zraka pri jasnem in oblačnem vremenu, pozimi in poleti, v Ljubljani in na Kredarici Temperatura zraka izraža toplotno stanje ozračja. Merimo jo s termometri, 2 m nad površino tal v zasenčenem in zračnem prostoru bele vremenske hišice, postavljene na ravnem travnatem terenu. Temperatura zraka ima svoj dnevni in letni hod (sliki 1 in 2). Ob lepem vremenu je najnižja temperatura zraka tik pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno do dve uri po sončnem poldnevu. Popoldne, zvečer in ponoči temperatura pada. Na ta potek temperature bistveno vplivajo vremenski pojavi (npr. padavine, megla, oblaki). V oblačnih dneh so temperaturne spremembe čez dan zelo majhne. Slika 7.1.3: Inverzija v Bohinjski kotlini. Temperatura zraka v povprečju pada z nadmorsko višino za 6,5 stopinje na 1000 m, ob vetrovnem jasnem vremenu pa tudi za 10 stopinj na 1000 m. Včasih je temperatura zraka z višino stalna ali celo narašča. Temu pravimo temperaturni obrat - inverzija. Tedaj je v gorah topleje kot v dolini in v dolinah se zadržujejo t. i. jezera hladnega zraka z meglo ali nizko oblačnostjo. 7.1.3.3 Zračni pritisk Z višino zračni pritisk (tlak) pada, in sicer približno za 1 mbar na 10 metrov. V nižinah je normalni zračni pritisk približno 1000 mbar, na 1500 m okoli 850 mbar, na 3000 m pa 700 mbar. To pomeni, da je na 3000 m 30 % zraka manj kot v nižinah, to pa ima posledice za fiziologijo in storilnost. Na zmanjšan zračni pritisk v visokih gorah se je treba postopno prilagoditi (aklimatizacija). Prehitre spremembe nadmorske višine so nevarne, zaradi zmanjšane količine zraka telo in možgani ne delujejo dobro. Zmanjša se učinkovitost, pojavijo se glavoboli, zbolimo lahko za višinsko boleznijo. Spremembe pritiska z višino lahko izkoristimo tudi za približno določanje višine. Višinomer je barometer, ki preračuna pritisk v višino. Ker se pritisk razen z višino spreminja še z vremenom, je treba višinomer na znanih višinskih točkah (na vrhovih, pri kočah) umerjati. Če se na znani točki višina čez čas poveča, to pomeni, da je pritisk padel in da se bliža ciklon. Ko se vzpenjamo na goro, v naši okolici zračni pritisk pada. Hkrati pa se spreminja tudi zaradi vremenskih dejavnikov. Območja nizkega zračnega pritiska (cikloni) so povezana z oblačnim, vetrovnim in deževnim vremenom, območja visokega zračnega pritiska (anticikloni) pa z jasnino, šibkimi vetrovi in meglo po kotlinah. Razlike v pritisku med cikloni in anticikloni so okoli 20 mbar, to ustreza višinski razliki 200 metrov. Pritisk se spreminja tudi zaradi plimovanja ozračja čez dan. Te spremembe so majhne, kakšen milibar, in ustrezajo višinski spremembi do 10 metrov. 7.1.3.4 Veter Veter je gibanje zraka. Opišemo ga s smerjo, iz katere piha, in hitrostjo. Splošni vetrovi pihajo vzdolž izobar - črt enakega pritiska. Ob gorah vetrovi spremenijo smer in se pospešijo. Veter najmočneje piha na sedlih in grebenih. Vetrovne lege spoznamo po tem, da so tam veje dreves obrnjene v isto smer. Na zavetrni strani grebenov nastajajo vrtinci. Čim večje je gorstvo, tem bolj vpliva na hitrost in smer vetra. Če je vreme jasno in brez splošnih vetrov, potem se ob gorah pojavijo pobočni in dolinski vetrovi. Podnevi ob sončnem vremenu zaradi temperaturnih razlik pihajo pobočni vetrovi po pobočjih in dolinah navzgor (vzgornik), saj se prisojna pobočja segrejejo in se zrak začne dvigati, na njegovo mesto pa pridere zrak iz dolin. Ponoči pihajo vetrovi po pobočjih in po dolinah navzdol. Hladen zrak polzi po pobočjih in se steka v dolinah. Nočni vetrovi so posebno izraziti pozimi (dolge noči), dnevni pa poleti (močno sonce). Slika 7.1.4: : Dnevni in nočni pobočni vetrovi ob jasnem vremenu Fen je veter, ki piha prek gorovja. Na privetrni strani gorovja je oblačno, baza (spodnji rob) oblaka je nizko, tam tudi dežuje ali sneži. Na zavetrni strani gorovja se veter spušča po pobočju, se segreva in suši. Zato je v dolinah pod gorami toplo. V Alpah se fen pojavi kot južni veter na Bavarskem, Tirolskem in v Švici, če dežuje na južni strani Alp. Pri nas pa se fen pojavi kot severozahodni veter, če so padavine na severni strani Alp. Tudi burja je veter, ki piha prek gorske pregrade. To je zelo hladen zrak, ki se preliva prek grebenov in potem pada po pobočjih proti dolini. Pri nas je burja pogosta jeseni in pozimi na planotah Notranjske in Primorske, najmočnejša pa je na Vipavskem in Krasu. 7.1.3.5 Vlažnost zraka V zraku je vedno primešane nekaj vodne pare - nevidnega plina, ki mu včasih rečemo tudi vodni hlapi. V zrak pride z izhlapevanjem vode z zemeljskega površja. Največja možna količina vodne pare v zraku - nasičena vlaga - je omejena in odvisna od temperature zraka. Čim višja je temperatura, tem večja je nasičena vlaga. Pri 30 oC je v zraku lahko petkrat več vodne pare kot pri 0 oC. Zrak, ki ga izdihavamo iz pljuč, je nasičen z vodno paro. Če temperatura zraka pada, se zrak lahko ohladi do temperature rosišča. Tedaj se začne iz zraka izločati (utekočinjati ali odlagati) vodna para. Pri tej temperaturi na-stanejo rosa, slana, ivje, megla in oblaki. Za fiziološke procese (ohlajanje, potenje, občutek mraza) je pomembna relativna vlaga, razmerje med dejansko vlažnostjo zraka in nasičeno vlažnostjo. Izražamo jo v odstotkih. Če je zrak stoodstotno vlažen, potem vanj ne more izhlapeti nič več vode. V suhem zraku je izhlapevanje močno. Če se tedaj potimo, se bomo učinkovito hladili. Relativna vlaga določa tudi hitrost sušenja mokrega perila. Nekateri cvetovi se odpirajo pri nizki vlagi in zapirajo pri visoki (npr. bodeča neža). Visoka relativna vlažnost je vnaprejšen znak poslabšanja vremena, saj oblaki in padavine nastanejo zaradi utekočinjenja vodne pare. 7.1.3.6 Količina padavin Na meteoroloških postajah merijo količino tekočih padavin (dež), višino na novo zapadlega snega in skupno višino snežne odeje. Za meritev količine padavin uporabljajo dežemere. Izražamo jo v milimetrih. 1 mm padavin pomeni, da je na površino 1 m2 padlo 1 l dežja. Višino snežne odeje izražamo v centimetrih. Količina padavin po večini narašča z nadmorsko višino, v gorah je padavin več na privetrnih pobočjih. V goratem zahodnem delu Slovenije pade tudi do 4000 mm padavin na leto, medtem ko ima severovzhodna Slovenija le okoli 800 mm padavin. 7.1.4 Vremenski pojavi 7.1.4.1 Oblačnost in stopnje oblačnosti Slika 7.1.5: Nizki oblaki nimbostratusi in stratokumulusi nad poplavljenim Ljubljanskim barjem in visoki oblaki cirusi nad Komno Oblak sestavljajo množice drobcenih vodnih kapljic ali ledenih kristalčkov. Te kapljice so manjše od 0,001 mm in zato padajo skozi zrak počasi (1 dm/uro), tako da se nam zdi, da v zraku mirujejo. Hkrati so tako majhne, da posameznih ne vidimo - če jih je veliko, je zrak zamegljen. Oblaki nastajajo zaradi dviganja zraka. Pri dviganju se zrak hladi, ko se shladi do temperature rosišča, se v njem začne utekočinjati vodna para in nastanejo kapljice. Če je temperatura nizko pod lediščem, nastanejo ledeni kristali. V visokih delih ozračja je vedno mraz, najvišji oblaki so vedno iz ledenih kristalov. Preglednica 7-1.2: Količina oblačnosti na nebu in njena razlaga Oblaki so različnih oblik: so vlaknasti, slojasti, kopasti ali raztrgani. Oblika je odvisna od hitrosti dviganja zraka in od vetra. Veter nosi oblake s seboj, hkrati pa jih zaradi striženja tudi trga. Slojasti oblaki - stratusi - so razpotegnjeni v posamezni plasti ozračja in so v vodoravni smeri zelo razsežni. Nekateri so iz posameznih oblačnih kopic. Pravi kopasti oblaki - kumulusi - so v navpični smeri razsežnejši kot v vodoravni in zrastejo do 10 kilometrov visoko. Raztrgani oblaki - fraktusi - so posledica močnih vetrov in njihovega striženja. Visoki ledeni oblaki so v obliki vlaken in peresc - cirusi. Slika 7.1.6: Kumulus, oblak vertikalnega razvoja Oblake razdelimo po višini na nizke (od 0 do 2000 m), srednje (2000–5000 m) in visoke (nad 5000 m). Nizki slojasti oblaki so stratusi, le nekoliko manj pogosti pa so stratokumulusi, sestavljeni iz množice nizkih kopic. Srednji oblaki so altokumulusi - ti so sestavljeni iz množice manjših kopic (ovce na nebu), ali pa altostratusi, če so enakomerna siva koprena, ki tako zastira sonce, da lahko gledamo vanj. Visoki oblaki so cirusi, če so v obliki peres, in cirokumulusi, če je po nebu razprostrta množica drobnih kosmov (“ovčke”), ali cirostratusi, če nebo prekriva le tanka koprena, ki komaj zakrije sonce. Padavinski oblaki – iz njih enakomerno dežuje ali sneži – so nimbo-stratusi, ki sežejo iz plasti nizkih oblakov med srednje in so enakomerno sivi. V navpični smeri se razvijajo kumulusi (kopice, podobne cvetači), ko pa vrh takega oblaka dvigne do plasti visokih oblakov, se razleze v pahljačasto nakovalo. Takšnemu oblaku rečemo kumulonimbus in iz njega dežuje ali sneži ob plohi ali nevihti. 7.1.4.2 Vremenski pojavi ob lepem vremenu Če se želimo o vremenu resno pogovarjati, ne zadošča, da ga opišemo kot “lepo” ali “slabo”. Večina ljudi ima za “lepo” jasno in sončno vreme. A tudi tedaj se v ozračju dogajajo nekateri zanimivi pojavi. Zaradi ohlajanja tal v jasnih in brezvetrnih nočeh se na tleh utekočini vodna para v obliki rose oziroma slane, če so temperature pod lediščem. Na drevju se na enak način kot slana izloči mehko ivje. Ob “lepem” vremenu je ozračje pogosto motno zaradi zaprašenosti z delci. Na nebu v visokih oblakih včasih vidimo mavričen kolobar okoli sonca (halo) ali spreminjajoče se barve (irizacija). Zjutraj in zvečer je nebo rdeče, trajanje zarje in zore je odvisno od tega, kako daleč za obzorjem so naslednji oblaki. Če je zrak pri tleh zelo vroč, se nam zdi, da je v daljavi cesta mokra - vidimo zrcalno sliko neba, ki se ji reče fata morgana. 7.1.4.3 Megle Najpogosteje megla nastane pri tleh ponoči. Če je jasno, se od hladnih tal ohladi plast zraka nad tlemi. Pri tleh se izloči rosa, nato se začne v zraku nad tlemi vodna para utekočinjati v drobcene kapljice. Tako kot v oblakih so posamezne meglene kapljice za nas nevidne in lebdijo v zraku. Če je teren razgiban, se v kotlinah naberejo debelejše plasti meglenega hladnega zraka. Megla lahko nastane tudi tedaj, ko rahel veter prižene topel in vlažen zrak nad hladno podlago. To je dovedena (advek-cijska) megla, ki je pogosta pozimi ob morju. Megla nastane tudi, če nad vlažno podlago pride hladen zrak: puhteča megla nad toplimi rekami in jezeri, podobno je zamegljeno ob dežju. V gorah imamo občutek, da smo v megli, kadar so vrhovi v oblakih. Ko smo v oblaku, ne moremo ločiti, ali gre za oblak ali meglo, obole zmanjšuje vidnost in je iz drobcenih kapljic. Če veter žene meglo ali oblak, se oblačne kapljice zaletavajo ob predmete. Pri nizkih temperaturah tako na privetrni strani predmetov nastaja ivje, če pa je topleje, se na iglicah izloča meglena moča in se osipa s krošenj. 7.1.4.4 Padavinski pojavi Ločimo tekoče in trdne padavine. Padavine priletijo iz oblakov. Tekoče padavine so pršenje (kapljice, manjše od 1 mm) in dež z večjimi kapljami (največ do 10 mm). Večje so kaplje, hitreje letijo skozi zrak. Če so kaplje podhlajene, potem ob dotiku s hladnimi tlemi ali predmeti zmrznejo - nastane požled (žled) ali poledica. Trdne padavine so zelo raznovrstne. Najbolj običajen je sneg, sestavljen iz šestero-oglatih snežink. Bliže je temperatura ledišču, večje e so snežinke in tem bolj se lepijo v kosme. Pri nizkih temperaturah je intenzivnost sneženja majhna, tedaj so kristali drobni. Babje pšeno so okrogla bela zrnca, snežinke, obdane z ivjem. Sodra so ledena zrnca, obdana z vodo. Nastajajo v nevihtnem oblaku. Če je nevihtni oblak zelo visok, lahko v njem nastanejo tudi debela ledena zrna toče. Slika 7.1.7: Radarska slika padavin nad Slovenijo ob prehodu hladne fronte 26. avgusta 2004. Močne padavinske celice so rdeče barve. Ploha je kratkotrajen naliv iz ko-pastega obl aka. Pred njo in po njej je vreme razmeroma lepo. (So tudi snežne ali sodraste plohe.) Nevihta je izrazit naliv, piha močen veter, bliska se in grmi. Ob nevihti lahko pada tudi toča, pozimi pa sneg. Ob plohah in nevihtah se zrak pogosto ohladi. Kje natančno bo nastala ploha ali nevihta, je precej naključno, tako da se na eni gori ploha lahko usuje, na drugi strani dol ine pa ob spremenljivi oblačnosti ves čas sije sonce. Strela nastane ob razelektritvah ozračja. Večina strel se izmenja med deli oblaka, nekatere strele pa zadenejo tudi v tla. Posebno pogosto strela zadene gore, saj te segajo v oblake. Najpogosteje udarja v izrazite vrhove in grebene. Plohe in nevihte lahko približno napovemo, če opazujemo razvoj kopastih oblakov. Čim hitreje rastejo oblaki, tem verjetneje je, da bo nastala nevihta ali vsaj ploha. Pomembno je, kdaj v dnevu začno nastajati in se razvijati kopasti oblaki. Če je to že zgodaj dopoldne, je večja verjetnost, da bo prišla nevihta. Pozimi v gorah pogosto opazimo posebne vremenske pojave, povezane s prenašanjem snega. Če veter nosi sneg nizko nad tlemi, je to nizki živi sneg, če ga dvigne visoko v zrak, je to visoki živi sneg - vejavica. Takrat se že iz dolin vidi, da v gorah divja vihar, saj so na zavetrni strani gora prave snežene zastave. Slika 7.1.8: Izjemno debela snežna odeja (350 cm) na Komni, na planini na Kraju pozimi 2004 7.1.4.5 Občutek mraza in vročine Naše občutenje mraza ali vročine je odvisno od energijskega ravnotežja telesa. Prejmemo energijo sončnega sevanja in sevanja okolice; s tem se grejemo, hkrati pa naše telo tudi samo seva dolgovalovno sevanje v okolico in se s tem ohlaja. Ob vetru telo izgublja energijo s konvekcijo toplote. Ob stiku površine telesa z drugo toplejšo ali hladnejšo površino telo dobiva ali izgublja energijo s prevajanjem toplote (odvisno od izolativnosti obleke in obutve). Telo se ogreva s produkcijo energije (metabolizem, fizično gibanje), ohlaja pa se še s potenjem in dihanjem - oboje hladi telo z izhlapevanjem vode. Človeško telo si prizadeva ohraniti stalno temperaturo okoli 37 stopinj. Pri občutku vročine je pol eg temperature zraka pomembna še relativna vlažnost. Pri isti temperaturi zraka vročino veliko bolj občutimo kot obremenjujočo, če je zračna vlažnost visoka. Pri nizkih temperaturah se zelo pozna vpliv vetra, ki povečuje ohlajanje telesa. Tako imamo občutek večjega mraza. V nekaterih deželah popisujejo vpliv vetra na občutek mraza z navajanjem znižanih temperatur (wind chill temperature). Tudi pri nizkih temperaturah je izhlapevanje pomembno; v mokre roke ali pod mokro majico nas zebe. Preglednica 7.1.3: Kako občutimo temperaturo zraka pri različnih hitrostih vetra in različnih tempraturah zraka (wind chill temperature) 7.1.5 Razlike v značilnostih vremena med ravninskim svetom in gorami V gorah se vreme spreminja hitreje kot v dolini. Oblaki se hitro zgrnejo in tudi razjasni se hitro. Vremenske spremembe so v gorah izrazitejše: dežuje in sneži močneje, vetrovi so hitrejši in sunkovitejši. V gorah je pogosteje oblačno kot v dolini. Tudi nevihte so v gorah spomladi in poleti številnejše kot v dolinah in strela udarja pogosteje. V gorah nastajajo lokalni pobočni in dolinski vetrovi, v kotlinah pa nastajajo izrazita jezera hladnega zraka (ledenice, toplotni obrati). Slika 7.1.9: Trdo ivje, primrznjene podhlajene kapljice iz megle ali oblaka na privetrni strani drevesa Spremembe vremena v gorah čutimo izraziteje, saj smo po navadi sredi dogajanja (pogosto smo v gorah sredi oblaka), hkrati pa aktivnosti v gorah potekajo na prostem, tako da nas pred vremenskimi vplivi ne varujejo zidovi. Z višino postajajo vremenska stanja vse bolj izjemna: če v dolini piha, po gorah divja vihar, če v dolini dela veter zamete, so vrhovi gora zaviti v visoki živi sneg. Oblačne kape se pojavijo, ko proti gorovju piha veter in se mora tam dvigniti. Če se oblačna kapa spušča proti dolini, priteka vse bolj vlažen zrak in to je znamenje poslabšanja vremena. Če se spodnji rob oblačne kape dviga, to pomeni, da se bo vreme izboljšalo. Ob prisojnih pobočjih gora v toplem delu leta dopoldne začno nastajati kopasti oblaki, vrhovi se zavijejo vanje, pozneje nastanejo še plohe in nevihte. Oblika vrha oblačne kape nam lahko pomaga napovedovati vreme za uro ali dve vnaprej. Če se vrh kape hitro dviga, to napoveduje skorajšnjo ploho ali nevihto. Če je vrh oblačne kape nizek in gladek, je to znak močnih vetrov okoli vrha gore. Če je kapa potlačena in morda sploh ne seže do vrha gore, to kaže na stabilno ozračje; neviht ne bo. 7.1.6 Vremenska napoved 7.1.6.1 Kako nastane vremenska napoved Vremenska napoved nastane na podlagi meritev vremena in izračunov. Vremenoslovci vedo, kako so vremenske spremenljivke povezane med seboj. Vremenska napoved se hkrati računa za zelo velika območja na Zemlji, saj so vremenski pojavi razsežni in ne poznajo državnih meja. Rezultat računa so polja meteoroloških spremenljivk, ki jih narišejo kot vremenske karte. Te potem vremenoslovci razložijo in za posamezne pokrajine napišejo vremensko napoved. 7.1.6.2 Kaj vremenska napoved napoveduje Vremenoslovci napovedujejo vreme za cele pokrajine (npr. zahodna Sloivenija, osrednja Slovenija, Primorska ...). Vremenski razvoj napovedujejo na kakih šest ur natančno (dopoldne, popoldne, ponoči ...). Napovedujejo vremenske pojave, oblačnost in temperaturo zraka. Če je potrebno, napovedo tudi posebne pojave (višino, do katere bo snežilo, burjo, poledico, izjemno močne padavine). Vremenska napoved obsega tudi opis pritiskovih tvorb v ozračju nad celinami – to je vremenska slika. Najbolj natančna je vremenska napoved za prva dva dni, za naslednja dva pa je le približna. Z zanesljivostjo vremenske napovadi je podobno za prve dni je boljša kot za poznejše. Slika 7.1.10: Kopasti oblaki nastajajo na prisojnih pobočjih Pršivca nad Bohinjskim jezerom. 7.1.6.3 Posebne napovedi za gorski svet Meteorološke službe za gore pripravljajo posebno vremensko napoved. Po navadi velja za dan vnaprej. Poleg razvoja vremena, pri katerem so seveda poudarjene posebnosti vremena v gorah, podajajo tudi temperature na različnih nadmorskih višinah, pri nas za 1500 in 2500 metrov, drugod po Alpah pa tudi za višje. Pozimi pripravljajo še poročila o stanju snežne odeje (koliko je snega, kje se začne, kako se predira.) ter opozorila o morebitnem proženju snežnih plazov v gorah. Pri vseh gorskih napovedih pa se moramo zavedati, da napovedi niso napisane za vsako goro posebej, ampak veljajo za cele gorske skupine. Upoštevati je treba tudi vpliv naključnosti. Slika 7.1.11: Napovedana količina padavin in oblačnosti med 9.00 in 12.00 za 26. avgust 2004, dobljena z meteorološkim prognostičnim modelom Aladin za območje Alp, Slovenije, severozahodnega Balkana in severne Italije VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Parker, S. in Vrhovec, T. (1995): Vreme Murska Sobota. ◾ Reynolds, R. (2004): Vremenski vodnik. Ljubljana. ◾ Vrhovec, T., Kastelec, D. in Petkovšek, Z. (2006): Vreme in podnebje v gorah. Ljubljana. Nevarnosti v gorah Drago Metljak, podpoglavje 7.2.5 Miha Pavšek 7.2 Izvleček: Opisani so delitve in vrste nevarnosti, načini, kako se jim izognemo in zmanjšamo tveganje, način razmišljanja v območju nevarnosti ter ravnanje ob nesreči. Posebej je obdelano poglavje o nevarnosti snežnih plazov. Seznanimo se z razmerami, ki lahko sprožijo plaz, načinom zmanjšanja izpostavljenosti, vedenjem ob plazu in tovariško pomočjo. Ključne besede: nevarnosti v gorah, nesreče v gorah, vrste nevarnosti, ocena tveganja, ukrepanje ob nesreči, snežni plazovi, plaznica, norveška metoda, kloža 7.2.1 Uvodno razmišljanje o nevarnostih Lepota gora marsikoga tako prevzame, da se jim zapiše za vse življenje. Da bi v gorah uživali, pa se je dobro zavedati tudi nevarnosti, ki so povezane s tem. Najlaže se jim izognemo, če jih poznamo. Od nas samih, to je od našega znanja in izkušenj, je odvisno, ali bodo naši izleti v gore bolj ali manj tvegani. Znanje in izkušnje se seveda da dobiti; nekaj se naučimo sami, nekaj pa od bolj izkušenih ali na kakšnem tečaju oziroma šoli, in tako postopoma napredujemo. Slika 7.2.1: Že res, da se planinsko usposabljanje začne v mladosti, a pretiravati vseeno ni treba. Prav lahko se zgodi, da s tem dosežemo nasprotni učinek od pričakovanega. Poznavanje in razumevanje nevarnosti nas vodi k seznanjanju z nevarnimi okoliščinami, potencialno nevarnimi dejanji in psihofizičnimi stanji, ki so v gorah lahko nevarna, ter izogibanju oz. zmanjševanju njihovega vpliva. Zavedati se moramo, da lahko prav sami največ naredimo za varno hojo v gore. Resda so zimske razmere drugačne od poletnih, a z vidika nevarnosti in preprečevanja njihovega vpliva ta razlika ni tako zelo pomembna. Kaj je nevarnost? Nevarnost v gorah je splet danih dejavnikov, ki sprožijo naravne sile in njihove pojave, ki lahko privedejo do nesreče. Nevarnost je tudi vsako kritično stanje, ki ga povzročijo naravne sile, živali ali ljudje in ki nam preprečuje ali ovira načrtovan in pričakovano normalen potek izleta, vzpona, pohoda ali tabora. Kaj je nesreča? Nesreča je nenadno stanje, ko se nam zaradi nepredvidenih dogodkov, neupoštevanja nevarnosti ali verige napačnih odločitev kaj zgodi in to bistveno vpliva na naše nadaljnje gibanje oz. potek izleta. Nevarnost je torej nevarna predvsem zato, ker se nam lahko kaj zgodi. Nesreča je lahko tudi končna posledica določene nevarnosti, vrste napačnih odločitev in dejanj, ki se med seboj dopolnjujejo, prepletajo in stopnjujejo. Naš odnos do nevarnosti Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Pomembna sta torej naš odnos do nje in njena povezanost z nami. V gorah je lahko npr. velika nevarnost proženja snežnih plazov, a dokler nismo na kraju te nevarnosti, nima to na nas nobenega vpliva. Ko pa smo v območju vpliva nevarnosti, je od nas samih, našega odnosa in naših ukrepov odvisno, kako se bo končalo. Nevarnosti torej izvirajo bolj iz nas samih kot zunaj nas. Nevarnostim se ne gre posmehovati, niti jih podcenjevati, ker s tem škodimo sami sebi. Slika 7.2.2: Ni nujno, da spremenljive vremenske razmere povzročijo težave, če smo nanje pripravljeni. Naša odgovornost za dejanja Gibanje po gorah je naša zavestna dej avnost; to pomeni, da se sami odločimo, kdaj, kam in s kom bomo šli, kaj bomo počeli na poti in kako se bomo vedli. Zato se srečamo s posledicami svojega vedenja in odločitev ter nosimo tudi vso odgovornost zanje. 7.2.2 Kje so vzroki za nastanek nevarnosti? Nevarnost lahko izvira iz narave same; to je lahko naravno stanje, kot npr. poledenelo pobočje, ali naravni proces, kot npr. nastanek nevihte. Lahko izvira iz človeškega organizma, kot npr. utrujenost zaradi prezahtevnega vzpona ali telesna oslabelost zaradi bolezni, ki smo jo pravkar preboleli, ali kronične bolezni. Lahko izvira iz napačne človeške odločitve, kot je npr. začeti dolgo in zahtevno turo pri slabi vremenski napovedi ali vzeti premalo pijače na daljšo turo v vročem poletju. Lahko izvira iz napačnega človeškega ravnanja, kot je npr. nošenje cepina pripetega na nahrbtnik tam, kjer bi ga morali uporabljati, ali uporabljanje avtomatskih derez na čevljih z upogljivim podplatom. Lahko pa izvira tudi iz človekovega vpliva na okolje, kot je npr. plašenje divjadi nad nami. V tem je skrit tudi naš odnos do okolja, kajti zavedati se moramo, da smo v gorah le gostje in ne stalni prebivalci. Naše naravno okolje je naselje v dolini in ne bolj ali manj neokrnjena narava. Vzroki nevarnosti tičijo tako rekoč povsod, vendar še najbolj v nas samih. Zato je tudi tako pomembno, da nevarnosti dobro poznamo, saj s svojim znanjem in izkušnjami občutno zmanjšamo njihov vpliv. Kot smo lahko spoznali, so nevarnosti raznovrstne in imajo več med seboj povezanih vzrokov in izvorov. Podobno je tudi z nesrečo; ta ima navadno več vzrokov, med katerimi je vsaj eden prevladujoč oz. ključen. 7.2.3 Najpogostejši vzroki nesreč Analize nesreč, ki jih izvaja GRS, že vrsto let kažejo podobno sliko. Najpogostejši vzrok nesreč je padec, zatem nepoznavanje terena, zdrs in telesna nepripravljenost. Nato sledijo še preostali vzroki. Seveda jih moramo tudi ustrezno razlagati. Ni samo en vzrok pripeljal do nesreče; planinec je lahko padel zato, ker je bil slabo opremljen in telesno nepripravljen in mu je spodrsnilo na spolzki poti. Tudi padec si je treba primerno razlagati, saj poznamo različne vrste padcev, od tistega, ko se spotakneš ob skalo na poti, pa do najhujših, ki se končajo pod steno (slika 3). Vzroki za nesrečo so tako: neprimerna osebna oprema, tel esna nepripravljenost, zdrs in padec. Čeprav se je po istih statistikah največ nesreč zgodilo na poteh, to ne pomeni, da so te same po sebi nevarne. To samo kaže, da se je največ ponesrečenih pač gibalo po poteh, to pa je popolnoma normalno. Pomembno je tudi spoznanje, da gibanje po označeni in zavarovani poti še ne pomeni popolne varnosti. Slika 7.2.3: Le trenutek neprevidnosti in zanimivo razgledovanje po okolici se kaj lahko konča s padcem. Na zakraselih visokogorskih podih, kot so ti v okolici Rombona (2208 m), moramo biti pozorni tudi na številna brezna. Zelo primerna in toplo priporočljiva literatura o nevarnostih je še vedno knjiga Pavleta Šegule Nevarnosti v gorah, ki je izšla leta 1976 pri planinski založbi PZS. Knjiga na zelo polju den, slikovit in podroben način predstavi večino vrst nevarnosti ter ustrezne zaščitne ukrepe in jih osvetli z nekaterimi nesrečami, ki so se zgodile zaradi neupoštevanja posameznih nevarnosti. Največ nesreč se nam zgodi zato, ker smo jim šli naproti. A. Schwarzs - Bart 7.2.4 Vrste nevarnosti Nevarnosti najbolje spoznamo, če jih razvrstimo. Razdelimo jih lahko na več načinov. Najbolj običajen pogled nanje izhaja iz naše povezanosti z njimi - to je delitev na objektivne in subjektivne. Druga delitev izhaja iz njihove opaznosti; glede na to jih delimo na prikrite in očitne. Prikrite ali latentne nevarnosti ne opazimo takoj, niti je ne moremo vnaprej zanesljivo predvideti; ne da se je točno napovedati samo z opazovanjem in s pomočjo znanja, ki ga ima povprečen obiskovalec gora. Prikrita nevarnost se pokaže v določenih okoliščinah, ki to omogočijo (slika 4). Takšen primer so npr. težave s srcem, ki lahko nastanejo ob pretiranem telesnem naporu. Nasprotje tega je očitna ali dejanska nevarnost, ki ima povsem predvidljive vzroke in posledice. Takšen primer je npr. nevarnost zdrsa na mokrih travah na strmem pobočju, še posebno, če imamo slabo obutev. Tretja delitev izhaja iz letnega časa oz. sezone - to je delitev na nevarnosti, ki nastajajo v kopnih ali letnih razmerah, in nevarnosti, ki nastajajo v zimskih ali snežnih razmerah. Primer značilne poletne nevarnosti so npr. vročinske nevihte, značilna zimska nevarnost pa je npr. mraz v vseh svojih oblikah. Slika 7.2.4: To, da je pred nami nekdo že prečil pla-zovito pobočje nad Triglavskimi podi, nam se ne zagotavlja optimalne varnosti. Ukrepajmo pravočasno in čim bolj zmanjšajmo tveganje (posamičen prehod nevarnega odseka). Vsem oblikam nevarnosti je skupno, da v dol očenih razmerah lahko privedejo do nesreče, vendar to seveda ni vedno nujno. Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, je pa lahko povod zanjo. Prav tako je vsem nevarnostim skupno, da jih lahko omejimo, če jih poznamo, vemo za njihove vzroke, posledice in način preprečevanja pojava nevarnosti oz. se pred njimi zavarujemo, če je mogoče. Zato je izjemno pomembno, da nevarnosti kar se da dobro poznamo, da smo dobro telesno in duševno pripravljeni, da imamo dobro opremo, ki jo znamo tudi uporabljati, da poznamo teren, po katerem se gibljemo, ter ne nazadnje, da znamo oceniti tveganje. Oglejmo si podrobneje objektivne in subjektivne nevarnosti. Objektivne nevarnosti so tiste, ki se zgodijo brez našega neposrednega vpliva. Strele, na primer, treskajo ne glede na našo navzočnost na hribu in neodvisno od nas. Subjektivne nevarnosti pa so povezane z našo neposredno udeležbo, pa naj bo ta zavedna ali nezavedna. Ena največjih subjektivnih nevarnosti je nepoznavanje nevarnosti in zato je prva sestavina zaščite prav poznavanje nevarnosti. Med nevarnostjo in nesrečo je vzročna povezava. To je vedno človek s svojimi odločitvami in dejanji, ki povzročijo nesrečo. Objektivne nevarnosti Objektivne nevarnosti pridejo brez naše neposredne udeležbe in nanje nimamo neposrednega vpliva. Izpostavljeni smo jim ves čas bivanja v naravi. Zato bi jih lahko delili tudi na tiste, ki nam grozijo v dolini, in druge, ki prežijo na nas v gorskem svetu. Vseh objektivnih nevarnosti ne moremo omeniti, a med najopaznejše in najbolj znane štejemo skupino vremenskih nevarnosti. To so močna sončna svetloba, nepričakovane spremembe vremena, nevihta, strela, megla in nizke ali visoke temperature (slika 5). Vplivajo predvsem na naše počutje in zmožnost gibanja v danih okoliščinah. Zaščita pred njimi so ustrezna zaščitna sredstva (očala, oblačila), poznavanje srednjeročne vremenske napovedi ter ustrezno ravnanje ob padavinah, nevihti, megli, vročini in mrazu. Druga skupina nevarnosti je posledica vremenskih, kot npr. ohlajevanje zaradi mokrote oz. vetra, spolzka pot, mokro listje in korenine na poti, mokre travnate vesine. Vplivajo predvsem na naše počutje (mraz, vročina) in izpostavljenost pri gibanju (zdrsi, padci). Zaščita so suha oblačila, ki jih lahko oblečemo, in preprečitev prevelike izgube toplote ter okoliščinam ustrezno ravnanje. Izgubo toplote preprečimo tudi z uporabo ustreznih oblačil in obutve (protivetrna oblačila, kakovostna obutev, ki se ne premoči). Med zaščito v tej skupini spada še obvladovanje gibanja v takšnih razmerah. Sledi skupina sezonskih nevarnosti. Pozimi so to kratek dan, dolga noč in nizke temperature, sneg in njegova preobrazba, snežni plazovi, opasti, led, požled, snežišča, krajne zevi in oteženo gibanje. Predvsem vplivajo na zmožnost (hitrost in težavnost gibanja, zdrsi, padci) in dolžino našega gibanja (utrujenost, krajše ture). Zaščita pred njimi so dobro poznavanje, ustrezna oprermjenost (obteka, obutev, tehnična oprema), poznavanje lastnosti opreme in pravilne uporabe le-te, poznavanje tehnike gibanja v takšnih razmerah. In nazadnje so tu še padajoče kamenje, piki žuželk, ugrizi kač in srečanje z divjimi živalmi na izpostavljenih mestih). Potrebni sta uporaba raznih zaščitnih krem, ki odganjajo žuželke, in previdnost pri gibanju. Omenjene nevarnosti lahko nastanejo posamično, v zaporedju ali po več hkrati, navadno v kombinaciji s subjektivnimi. Poleg že omenjenih zaščitnih ukrepov za vse skupine objektivnih nevarnosti velja, da se jim laže izognemo z ustreznim ukrepanjem ali pa dobro pripravljenostjo nanje. Ustrezno ukrepanje lahko pomeni tudi prekinitev ture, ki vodi v preveč očitne nevarnosti. Lahko pa je tudi izbira varnejšega cilja, če je prvotni očitno preveč izpostavljen. Slika 7.2.5: Grebensko prečenje (na sliki je skupina planincev med prečenjem Krnčice, 2142 m), je z vidika nevarnosti ena najzahtevnejših tur. Ob nenadni vremenski spremembi namreč takojšen sestop pogosto ni mogoč. Bo pobočna megla res vztrajala le pod grebenom ali se bodo tudi planinci nenadoma znašli v njej? Dobro poznavanje posamezne nevarnosti pomeni poznavanje njenih oblik, vzrokov in posledic. Pomeni pa tudi dobro telesno in, to je še pomembnejše, psihično pripravljenost, da lahko tudi ustrezno ukrepamo. Subjektivne nevarnosti Subjektivne nevarnosti izhajajo torej iz nas samih. To pomeni, da nanje vplivamo sami s svojim znanjem ali neznanjem, osebno in tehnično opremljenostjo, sposobnostjo opazovanja, zaznavanja, presojanja in odločanja, zdravjem, telesno in psihično pripravljenostjo ter verjetno še s čim drugim. Subjektivnih nevarnosti je več kot objektivnih. Zgodijo se z našo zavestno ali nezavedno neposredno udeležbo, toda to ni pomembno. Pomembno oz. kritično je le, da se zgodijo. Te nevarnosti so: ◾ neprimerna priprava in izvedba ture (izbira in zahtevnost cilja, sopotniki, časovno načrtovanje, vremenske razmere), ki povečuje verjetnost etnost nesreče; ◾ neznanje in nepoznavanje nevarnosti, ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in nato na ukrepanje; zaščitni ukrep je pridobivanje znanja in izkušenj; ◾ pomanjkljiva telesna pripravljenost (pomanjkanje telesne pripravljenosti, bolezen), ki vpliva na našo gibalno zmožnost; zaščitni ukrep je dvig telesne pripravljenosti (splošne vzdržljivosti, moči, gibljivosti, ravnotežja in koordinacije) s primernimi telesnimi aktivnostmi in obiskovanjem gora (slika 6); ◾ pomanjkljiva psihična pripravljenost (strah, nepoznavanje poteka poti, neizkušenost, ambicioznost), ki vpliva na kakovost ocene nevarnosti, presojo ukrepov in izvajanje; zaščitni ukrepi so dvig psihične pripravljenosti, nabiranje izkušenj in znanj, priprava na turo, spoznavanje poti ...: ◾ neobvladovanje tehnike gibanja, zdrsi na poti in pobočjih, ki povečujejo verjetnost nesreče; zaščitni ukrep je učenje pravilne tehnike gibanja, ustavljanja in preprečevanja zdrsov; ◾ neprimerna obutev in obleka, osebna in tehnična oprema; vse to vpliva na počutje in povečuje verjetnost nesreče; zaščitni ukrep je izbira ustrezne opreme, lahko tudi s pomočjo bolj izkušenih; ◾ neobvladovanje uporabe tehnične opreme (nepoznavanje opreme in njenih lastnosti, neznanje in napačna uporaba opreme), ki vpliva na počutje in povečuje verj etnost nesreče; zaščitni ukrep spoznavanje lastnosti opreme in vaje z uporabo le-te s pomočjo bolj izkušenih; ◾ neupoštevanje ali podcenjevanje objektivnih nevarnosti na turi, ki povečuje verjetnost nesreče; ◾ nepoznavanje poti, po kateri se gibljemo (izguba orientacije, prezahtevna mesta, podcenjevanje nevarnih mest); tudi to povečuje verjetnost nesreče; zaščitna ukrepa sta pridobivanje znanj iz orientacije in krepitev orientacijskih veščin; ◾ subjektivno dojemanje in vrednotenje nevarnih okoliščin, ki vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in prek tega na ukrepanje; zaščitna ukrepa sta spoznavanje svojih občutkov in čim bolj realno dojemanje nevarnosti s po-močjo bolj izkušenih; ◾ uživanje neprimerne in pokvarjene hrane oz. pijače, uživanje zdravil, ki vpliva na naše počutje in zmožnost gibanja; zaščitna ukrepa sta previdnost in razumnost pri uživanju hrane in pijače; Slika 7.2.6: Pri telesni pripravljenosti je zelo pomemben tudi pravočasen in ravno prav dolg počitek. Če nam dopušča čas, je poleti koristno tudi prezračevanje utrujenih stopal. ◾ alkohol, tobak in mamila kot subjektivna nevarnost, ki povečuje verjetnost nesreče in vpliva na našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in s tem na ukrepanje; zaščitni ukrep je preprost - ne uživajte snovi, ki vam lahko škodijo; ◾ neustrezno obnašanje sočasno z nevarnimi dogodki oz. okoliščinami, ki povečuje verjetnost nastopa nesreče; ◾ veriga neprimernih odločitev, ki vodijo v nesrečo. Tu velja vse, kar smo že povedali o preprečevanju subjektivnih nevarnosti. Poleg tega pa si pri vsaki skupini subjektivnih nevarnosti že glede nato, kako vpliva, lahko predstavljamo, kaj moramo storiti, da posamezna nevarnost ne bo imela prevelikega vpliva na nas. Pri spoznavanju nevarnosti je priporočljivo, da se udeležimo tečajev s to tematiko, nabiramo izkušnje pod nadzorom bolj izkušenih in prebiramo ustrezno strokovno literaturo. Sami, brez pomoči drugih, si žal ne bomo dovolj hitro pridobili potrebnega znanja in izkušenj. V vsaki nesreči ti sreča lahko odpre vratca, da se izmuzneš. M. de Cervantes Kot primer medsebojne povezanosti posameznih nevarnosti in uslreznih zaščitnih ukrepov si oglejmo nekatere nevarnosti, ki nam jih prinaša mraz. ◾ Nepričakovan prihod mraza nam lahko oteži izvedbo ture, če nanj nismo pripravljeni. ◾ Manj hitra preobrazba snega (slika 7) vpliva na nevarnost proženja snežnih plazov. Slika 7.2.7: Veliko bolj kot osončena so snežnim plazovom izpostavljena osenčena pobočja, na sliki pod Viševnikom (2050 m). Preobrazba in s tem utrditev snežne odeje potekata na osojah precej počasneje. Zaščitni ukrepi: spremljanje vremenske napovedi, odpoved ture, sprememba cilja ali upoštevanje razmer in uporaba ustrezne osebne in tehnične opreme. ◾ Krajša življenjska doba baterij. Na mrazu imajo balerije občutno krajšo življenjsko dobo. To se kaže pri uporabi svetilk, komunikacijske opreme in lavinskih žoln. Zaščitni ukrepi: uporaba baterij, ki so odpornejše proti mrazu, rezervni vložki, shranjevanje opreme na toplem, poznavanje reagiranja opreme na mrazu, primerni načini uporabe (intervalna uporaba omogoča daljšo življenjsko dobo kot trajna). Primeri subjektivnih nevarnosti zaradi mraza: ◾ zaradi več oblek oz. zaščitne opreme je gibanje oteženo; Zaščitni ukrepi: izbrati razmeram primerno obleko in zaščitno opremo ter turo prilagoditi omejitvam, ki jih določata. Na takšno obleko se je treba navaditi in jo spoznati v ekstremnih razmerah, npr. izvesti turo v mrazu, da bi spoznali sebe in opremo v takšnih okoliščinah; ◾ subjektivno dojemanje in vrednotenje mraza; ◾ zmanjšana sposobnost zaznavanja, odločanja in ukrepanja; Zaščitni ukrepi: z mrazom kot nevarnostjo se je treba seznaniti teoretično. Vaditi je treba v dejanskih razmerah in pod vodstvom izkušenih. Te subjektivne vzroke moramo poznati in se jih zavedati kot danih omejitev. Npr. na turi kaže opazovati vedenje posameznih udeležencev in poskušati pozitivno vplivati nanje. ◾ mraz nas hitreje izčrpa, uživanje hrane in pijače je oteženo, lahko nam tudi zmrzneta; v mrazu ne moremo uživati toliko hrane in pijače, kot bi bilo treba; Zaščitni ukrepi: hrana in pijača morata biti prilagojeni uživanju v ekstremnih razmerah. Primerne so npr. energetske ploščice; uživati jih moramo dovolj pogosto. ◾ nesreča v mrazu potrebuje zahtevnejšo obravnavo; večja je možnost podhladitev, omrzlin, šoka ... Zaščitni ukrepi: primerna zaščitna oprema, nabiranje izkušenj, npr. vaja zaustavitve krvavenja ali imobilizacije poškodovanega uda v mrazu. Iz omenjenega je razvidno, da mraz stopnjuje posamezne nevarnosti, poleg znanja pa je najpomembnejša osebna izkušnja, po možnosti pridobljena v nadzorovanih razmerah. Štejejo seveda tudi izkušnje, pridobljene v prisilnih razmerah, le cena pridobivanja je včasih lahko previsoka. Slika 7.2.8: Le od nas samih je odvisno, kako bomo ravnali više (v ozadju je Veliki Mangart, 2679 m), kjer ni več »opozorilnih znamenj«. Naša pot bo še naprej vijugava in polna nevarnosti. Vprašanje je le, katerim se lahko izognemo in katere lahko čim bolj zmanjšamo in se tako izognemo tudi morebitni nesreči. Preprečevanje nevarnosti Pri preprečevanju nevarnosti in nevarnih situacij je pomemben še naš način razmišljanja. Predlagamo t. i. preventivni način razmišljanja. Izhodišče je misel, da nevarnost sama po sebi še ne pomeni nesreče, neupoštevanje nevarnosti pa jo lahko povzroči. Zato moramo, ko se odpravljamo na območje, na katerem prežijo na nas nevarnosti, oceniti tveganje. Nenehno opazujemo pot, po kateri se gibljemo, okolico in svoje počutje. Na podlagi teh opazovanj si izdelamo sliko o trenutnih nevarnostih, ki prežijo na nas, jih razvrstimo po verjetnosti ter ocenimo tveganje. Če je po našem mnenju preveliko, razmislimo o ukrepih, ki bi ga zmanjšali. Zamislimo si ukrep ali ukrepe, ki bi jih bilo pametno izpeljati, da bi zmanjšali učinek posamezne nevarnosti na nas. Še enkrat preverimo tako ocenjene nevarnosti in preventivne ukrepe neposredno okoli nas in vzdolž celotne poti ter se nato odločimo, kako naprej (slika 8). Pomembno je zavedanje, da lahko odnehamo, če menimo, da je tveganje preveliko, ali pa izpeljemo druge ukrepe, ki bodo zmanjšali tveganje. Ocena tveganja je subjektivna. Obiskovalci gora ga ocenjujejo različno, ker so različne tudi njihove izkušnje, telesna in psihična pripravljenost ter dojemanje nevarnosti. Isti vzroki jih lahko vodijo k različnim ukrepom za zmanjšanje tveganja. To je morda na prvi pogled čudno, vendar ni nič novega. Če dobro premislimo, tako ravnamo tudi v svojem vsakdanjem življenju, ne da bi se tega zavedali. Spomnimo se samo npr. na prečkanje prometne ceste. Tudi tam glede na gostoto prometa (nevarnost) ocenjujemo tveganje in se odločamo, ali bomo prečkali cesto pri zeleni luči ali pa stekli čez dvojno črto. Podobno je tudi v gorah, le da je več vplivnih dejavnikov in so stvari nekoliko bolj zamotane. Ukrepanje ob nesreči Če se zgodi nesreča, je naša dolžnost pomagati po svojih močeh. Včasih lahko naša pomoč ponesrečenim reši življenje; to še posebno velja pri zasutih v plazu, pri katerih je največja verjetnost preživetja v prvih 15 minutah. Več ko znamo, bolje bomo lahko pomagali. V primeru nesreče je treba storiti tole: ◾ zavarovati sebe in ponesrečenca pred možnostjo dodatne nezgode (npr. umik na najbližje varno mesto); ◾ dati prvo pomoč in imobilizirati poškodbe; ◾ obvestiti GRS o nesreči s sporočilom, ki mora obsegati podatke, KDO je ponesrečenec, KOLIKO je poškodovanih, KJE je bila nesreča, KDAJ se je zgodila, KAKŠNE so poškodbe in KDO je navzoč ob poškodbi; pisno obvestilo posredujemo po GSM ali pa ga dve osebi odneseta do najbližje obveščevalne točke GRS (planinska koča, turistični objekt, gorska kmetija). Ponesrečenca lahko izjemoma pustimo samega samo takrat, ko ne moremo obvestiti GRS in obenem upravičeno domnevamo, da dalj časa ne bo mimo nikogar, ki bi lahko odnesel sporočilo v dolino. Če je v bližini planinska pot ali je od kraja nesreče vidna planinska koča ali kakšno naselje, kličemo na pomoč takole: ◾ s svetlobnimi znamenji (baterija, mahanje z živobarvnim kosom obleke, »zajček« z ogledalom ipd.) ali ◾ z zvočnim signalom (klic, žvižg, udarec s kladivom ali kamnom) 6-krat na minuto v enakomernih presledkih. Eno minuto počakamo, nato spet signaliziramo 6-krat na minuto. Tako nadaljujemo po svoji oceni, vmes lahko tudi počivamo (sredi noči je malo verjetno, da bo kdo opazoval hribe). Če sami opazimo omenjeni signal, poskusimo vzpostaviti govorni kontakt s krajem nesreče ali pa odgovorimo tako, da pošljemo svetlobni ali zvočni signal 3-krat na minuto. Po minuti presledka ponovimo. Ko je stik s krajem nesreče vzpostavljen, odhitimo do najbližje obveščevalne točke GRS. Veliko reševalnih akcij poteka ob sodelovanju helikopterja, zato moramo poznati tudi način, kako pokazati posadki, ali potrebujemo pomoč ali ne. Če želimo, da helikopter pristane, stojimo z dvignjenimi rokami tako, da skupaj s telesom oblikujemo črko Y (yes), če pa pomoči ne potrebujemo, v stoječem položaju dvignemo desno roko, drugo pa imamo ob telesu tako, da oblikujemo črko N (no). 7.2.5 Snežni plazovi Uvod »Največji in najneizprosnejši sovražnik planincev je vse uničujoči snežni plaz. Nasproti njegovi strašni sili je človek brez moči. Zato mora planinec biti dobro poučen o plazovih, vedeti mora, kako nastajajo, kdaj in kje. Do sedaj so še največ žrtev na zimskih turah zahtevali plazovi.« S temi besedami je v prvem slovenskem gorniškem priročniku (Na planine, 1921) snežne plazove opisal Pavel Kunaver (1889–1988), pionir gorništva in plodoviti planinski pisec. Nekaj let pozneje ga je nekdo (najverjetneje Rudolf Badjura, sicer avtor naših prvih planinskih vodnikov) dopolnil v časopisu Jutro, v katerem je zapisal, da »proti plazu svežega snega ni leka - razen odsotnosti«. Snežni plaz se lahko sproži na vsakem zasneženem in dovolj strmem površju. V Sloveniji izmed vseh naravnih nesreč zahtevajo največ smrtnih žrtev prav snežni plazovi (»bela smrt«), in sicer povprečno eno ali dve na leto, v s snegom bogatejši sezoni, ki više v gorah traja tudi del jeseni in skoraj vso pomlad, pa tudi več. Nekdaj so bili med žrtvami predvsem domačini, danes zlasti obiskovalci visokogorja, kadar je veliko snega, pa tudi niže ležečih in neporaščenih vzpetin oz. strmali. Slika 7.2.9: Snežni plaz je eden najslikovitejših naravnih pojavov v zasneženih gorah. To seveda velja le za opazovanje zvarnega kraja in razdalje. Mirujoča plazovina v dolini Gracije na Spodnji Komni je znak, da nas plazovi ogrožajo tudi na teh, poleti meliščnih pobočjih. Mnogim nesrečam bi se bilo mogoče izogniti z nekaj več informacij in znanja, saj nas snežni plazovi v povprečju ogrožajo le kratek čas in na majhnih območjih. Pri ocenjevanju vsakokratnih lavinskih razmer (s pridevnikom lavinski označujemo vse, kar je povezano s snežnimi plazovi) je nenadomestljiv tudi »občutek za sneg«, ki ga moramo sčasoma ob ustreznih temeljnih znanjih nadgraditi še z izkušnjami (slika 9). To pa še ne pomeni, da ne morejo v snežno belih radostih uživati tudi začetniki brez izkušenj. Lahko, vendar le, če se prej poučijo o vsem potrebnem in upoštevajo temeljna načela varstva pred snežnimi plazovi (lavinske preventive). Največ, kar lahko storite za svojo varnost pred snežnimi plazovi, je, da ne dopustite, da bi vas snežne gmote sploh zajele, oz. da ustrezno prilagodite stopnjo tveganja vsakokratnim razmeram in okoliščinam. Z izkušnjami, znanjem, preudarnostjo in kančkom sreče se lahko pri nas po večini izognemo tovrstnim nesrečam. Lahko se zgodi tudi meni Sprejetje tega dejstva je prvi in temeljni korak za preprečevanje plazovnih nesreč, drugi pa je, da se v zasneženo in strmo pokrajino ne odpravljamo sami in neustrezno opremljeni. To seveda ne pomeni, da vas plazovina ne more zasuti, čeprav ste dober in izkušen gornik oziroma v spremstvu vodnika. Ena najbolj neugodnih značilnosti plazov je namreč prav njihova velika prostorska in časovna spremenljivost. Zelo pogosto nas presenetijo, saj se sprožijo tam in takrat, kjer oziroma ko najmanj pričakujemo. Slikovita prispodoba je tista, ki pravi, da gre za »belega zmaja z rahlim spancem« – dolgo in skoraj povsod spi, ko pa se enkrat zbudi (največkrat ga prebudimo kar sami!), ne bruha le ognja (snega), temveč tudi opleta z repom. Nesreča pikoli ne počiva. Najbolj udari takrat, ko je že dolgo ni bilo in nanjo pozabimo! Spletne strani Uprave RS za zaščito in reševanje Kaj je snežni plaz Ob vsakem sneženju se nalagajo posamezne plasti snežne odeje, v katerih je »zgodovinski« zapis vsakokratne zime. Vsaka plast ima različne fizikalne lastnosti in snežni plaz se sproži takrat, ko zgornja plast zdrsne po spodnji (vrhnji plaz) ali pa vse sestavne plasti po kopni podlagi (talni plaz). Če pri tem ni nobene škode ali žrtev, je to zanimiv naravni pojav, sestavni del snežne erozije, sicer pa govorimo o naravni nesreči. Po dogovoru gre za plaz takrat, ko se snežna gmota premakne vsaj za 50 m, sicer pa imamo opravka s plazičem ali osipom. Glede na navzočnost vode v plazovini ločimo plazove suhega in mokrega snega. Razlikujemo še (slika 10) plazove nesprijetega snega, ki se začnejo s točkasto napo-ko ter se na svoji poti navzdol obojestransko širijo - tak je pršni plaz –, in plazove sprijetega snega. K tem uvrščamo kložaste, ki so pri nas najpogostejši. Pri teh zdrsne z zasneženega pobočja večja, po navadi trdno sprijeta gmota snega. Glede na način gibanja poznamo počasnejše tekoče in hitrejše pršne plazove. Ti so zaradi velikih hitrosti - del plazovine potuje neovirano nad tlemi - po obsegu med največjimi. Za preventivo je pomembno tudi, na katerem izmed značilnih območij (slika 10) snežnega plazu (območje proženja, gibanja in odlaganja) smo ob sprožitvi ter kako je z gozdom. Pravo prizorišče snežnih plazov se začne na gozdni meji, tam nam posamezna, više ležeča drevesa, še dajejo varljiv občutek varnosti. Še več plazovitih pobočij je nad gozdno oz. drevesno mejo, seveda pa tudi v gozdu nismo popolnoma varni. To še posebno velja za njegov zgornji rob in gozdnate grape Slika 7.2.10: Osnovno poimenovanje območij snežnih plazov oziroma njihove podlage ali plaznice (I in II) in njihove najpomembnejše prvine: A - plazovina, B - začetna točka plazu (nespri- jeti sneg), C - začetna napoka plazu (sprijeti sneg), D - čelo plazu, E - bok plazu, območja F - proženja, G - gibanja in H - odlaganja,. Ne glede na velikost in značilnosti snega, ki lahko potegne za seboj človeka. Pogosto ni treba prav veliko, da se to tudi v resnici zgodi, saj je prostorninska gostota snega od približno 50 kg/m3 za pršič pa vse do več kot 400 kg/m3 za uležan moker sneg ali spomladanski srenec. Najpogosteje sprožimo plaz sami, in sicer tako, da smo ob nepravem času in na nepravi način na nepravem kraju. Praviloma smo plazovom bolj izpostavljeni med prečenjem pobočja in spuščanjem po njem kot pa med vzpenjanjem. Redkeje pa imamo pri plazovnih nesrečah opravka s spontanim proženjem zaradi novega snega, dežja, sonca, odjuge, podrte opasti ali celo potresa. Vreme Vreme je eden najpomembnejših dejavnikov, ki odločajo o tem, kje lahko nastajajo snežni plazovi. Od vremena v snežnih razmerah je odvisna sprememba snežne odeje. Seznaniti se moramo z obema pomenoma, ki ju ima pri tem vreme. V Sloveniji pripravlja opozorila pred nevarnostjo snežnih plazov po evropski petstopenjski lestvici (preglednica 1) Služba za sneg in plazove Agencije RS za okolje (ARSO). Tako imenovane “Snežne razmere” so v tujini bolj znane kot lavinski bilten. Pred odhodom lahko najdemo informacije o nevarnosti plazov v medijih, na spletu, na telefonskih odzivnikih in mobilnikih. Le s sprotnim spremljanjem razvoja zime (»snežni« podatki, temperatura zraka, megla, hitrost in smer vetra ter tip vremena) imamo stalen vpogled tudi v snežne plazove. Temeljne vremenske in snežne informacije, ki smo jih dobili pred odhodom na turo, sproti dopolnjujemo glede na dejanske razmere. Pozorni moramo biti tako na krajevne posebnosti (bližnja okolica) kot tudi na razmere pod svojo smučino oziroma gazjo, saj nam le to omogoča pravočasno ukrepanje oziroma prilagajanje. Ob slabi vidljivosti ali celo v megli smo plazovom še bolj izpostavljeni kot sicer. Preglednica 7.2.1: Evropska petstopenjska lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov(uporabljajo jo tudi pri pripravi „Snežnih razmer"). Pri napovedanem močnem jugozahodniku dan ali dva pred večjim poslabšanjem vremena lahko, če so pobočja že zasnežena, sklepamo, da bodo nevarnejše odvetr-ne lege (SV-pobočja), na katerih bo napihan sneg (odvisno od velikosti, naklona in snežnih razmer v privetrju ter trajanja in hitrosti vetra). Taka območja - lahko jih prepoznamo tudi po nekaterih naravnih (snežnih) znakih - so namreč med najzahrbt-nejšimi in po navadi smo mi sami oz. skupina gornikov dovolj, da se krhko ravnovesje sil v snežni odeji poruši. Poleg odvetrnih so plazovom precej bolj izpostavljena osojna pobočja, saj poteka preobrazba (in s tem utrjevanje) snežne odeje na teh območjih počasneje kot pa v prisojah. Snežna odeja Plasti snežne odeje nam odkrivajo dotedanji potek zime, to lahko vidimo že na robu ceste ali ob poti. O novem snegu govorimo vse do takrat, dokler lahko v vrhnji plasti snežne odeje še prepoznamo prvotne snežne kristale (za vremenoslovce je to sneg, ki je zapadel v zadnjih 24 urah). Za plazenje nevarna območja iščemo v okoliškem vidnem polju ob pomoči sledov svežih in starejših snežnih plazov, njihovih ostankov ter z iskanjem pobočij z novim ali napihanim snegom. Morebitna plazovita pobočja so lahko že na daleč prepoznavna, natančneje pa jih lahko omejimo šele med potjo. Podrobno opazovanje nadaljujemo tudi med turo; pri tem ugotavljamo trdnost zgornjih plasti snežne odeje z globino vdiranja čevlja (palic, smuči, krpelj), navzočnost opasti in proženje majhnih klož ter skušamo prepoznati še nekatere druge naravne sledi, ki pričajo o morebitni nevarnosti proženja snežnih plazov. Te nam tudi pomagajo prepoznavati vetrne vzorce na površini snežne odeje in s tem območja s kložami (slika 11). Če se takemu »sumljivemu« pobočju ne moremo ogniti, zahteva presojo z vidika tveganja. Če je veliko, si pomagamo še z enim izmed preizkusov stabilnosti snežne odeje. Slika 7.2.11: Med najpogostejšimi pri nas so kložasti plazovi. Če je več novega snega oziroma so klože debelejše, je lahko usoden že manjši tak plaz. Po večini jih sprožijo gorniki sami med prečenjem strmega pobočja. Neugodni so predvsem zato, ker presenetijo zajetega, ki se nenadoma znajde sredi premikajočih se snežnih gmot. Opasti in klože Opasti in klože so med najpogostejšimi vzroki za sprožitev snežnega plazu in so pogosto druga poleg druge. Opast (snežna streha) je napihan, nabit sneg, ki sega s privetrne strani grebena ali slemena previsno nad njegovo odvetrno stran (slika 12), kloža pa je zaradi vetra rahlo do zelo trdno sprijet sneg. Ločimo trdo (ob splazitvi se razlomi na več blokov; slika 11) in mehko kložo, ki se v plazu hitro razpusti. Na splošno se moramo izogibati pobočjem, nad katerimi visijo opasti: ◾ med snežnim metežem (padavine in veter) in vejavico (vetrni transport snega s površine snežne odeje); ◾ vsaj nekaj dni po obeh prej omenjenih pojavih; ◾ ob odjugi oz. nenadnem (hitrem) dvigu temperature zraka. Praviloma se izogibamo območij z opastmi in kložami ali pobočij v njihovi vpadnici. Pri obeh vrstah snega moramo vedeti, kje, kako in zakaj nastane ena ali več napok. Te so posledica porušitve ravnovesja v snežni odeji, kar povzroči splazitev. Pomembno je še zavedanje, da smo pri tovrstnih snežnih plazovih ob sprožitvi sredi plazovine in so možnosti za pobeg precej manjše, kakor če zdrsijo snežne gmote nad nami. Tedaj imamo še nekaj časa, da jim ubežimo (to ne velja ob slabi vidljivosti oz. v megli!). Površje Glede na naravne razmere so slovenske Alpe in sredogorje manj ugodni za proženje snežnih plazov. K temu pripomorejo predvsem velika zakraselost površja, velik delež gozda ter prisoj in sorazmerno kratka, enakomerno strma in zglajena ter nepo-raéčena ali slabo poraéčena pobočja. Zbiralnike snežnih gmot - med njimi so predvsem krnice, grape, korita, žlebovi, doli ipd. - namreč marsikje prekinjajo številni skoki in zavoji, ki delujejo kot naravni zaviralci moči ter omejevalci količine snega med njegovim prenosom v plazu. Na splošno razlikujemo med plazovi, pri katerih lahko precej natančno omejimo vplivno območje (omejeni plazovi), in bolj nepredvidljivimi, neomejenimi, pri katerih to ni mogoče. Slika 7.2.12: Največje opasti nastanejo na grebenih, pod katerimi so na privetrni strani dolga, enakomerno zglajena, manj strma in neporaščena pobočja. Eden takih je tudi greben Spodnjih Bohinjskih gora na območju Podrte gore (2061 m). Zrušene opasti lahko povzročijo splazitev snega na pobočjih v njihovi vpadnici. Naklon površja Največ plazov se sproži na pobočjih z naklonom med 30° (redko 25°, v primeru mokrega snega) in 45°. Spodnja naklonska meja na splošno pomeni strmino, pri kateri se začnemo vzpenjati v ključih (cikcak). Ko je plazovina že v gibanju, se lahko premika tudi po položnejšem svetu ali pa se celo vzpne prek ravnine v nasprotno pobočje. Spodnja meja naklona ustreza strmini pobočij pod stenami - pogosto so to melišča, znana tudi kot plazišča (slika 13). Hrapavost podlage, drsna ploskev plazu in višina rastja Na splošno ločimo snežno in kopno podlago plazu. Pri snežni imamo opravka s spodaj ležečo in tršo plastjo v snežni odeji (vrhnji plaz). Za kopno podlago pa velja, da bolj je gladka, neporaščena in brez ovir oz. sidrišč (večje skale, grbine, ruševje, drevesa, štori ...), ki preprečujejo zdrs snežnih gmot, ter nižje je rastje (praviloma se znižuje z nadmorsko višino), bolj so taka pobočja izpostavljena plazenju (talni plaz). Takšna plazovita območja so predvsem slabo poraščene strmine ter travniki in pašniki nad gozdno mejo, pa tudi istovrstna, niže ležeča strma pobočja na poseljenih območjih. Slabo oporo (majhno trenje) snegu na strmini dajejo tudi gladke in vzporedno s pobočjem nagnjene skalne plošče, nizko grmičevje (npr. brusničevje, resa), grmovje (ruševje), posamična drevesa in melišča. Za vse primere nižjih ovir oz. grobo podlago velja, da je plazenje mogoče takoj, ko jih prekrije ustrezno debela snežna odeja, ki zravna oz. zgladi neravnine; s tem postane snežna površina morebitna drsna ploskev. Na meliščih zadošča že od 10 do 20 cm visoka snežna odeja, v ruševju nekajkrat višja. Tudi v gozdu nismo čisto varni pred plazovi, še posebno na gozdni meji, pa tudi niže, če je strm in prepreden z grapami in žlebovi. To velja še toliko bolj, če se ti začenjajo visoko nad gozdno mejo. V listnatem gozdu je slabše kot v iglastem (v iglastem obleži znaten del snega na vejah), saj je v njem gladka podlaga (odpadlo mokro listje), snega pa ni veliko manj kot na sosednjih negozdnatih pobočjih, saj ga veje brez listja veliko ne prestrežejo. Podolžni prerez pobočja oz. posamezne plaznice Zaradi razporeditve sil v snežni odeji so plazenju bolj izpostavljena dolga, enakomerno strma in izbočena pobočja (natezne in strižne sile) v nasprotju z vbočenimi (tlačne). Plazovi se spontano prožijo prav na najbolj izboklem delu pobočja, na katerem se naredi napoka; še toliko bolj, če se pojavi zunanja motnja (na primer pohodnik, smučar ipd.). Slika 7.2.13: Bliže smo sedlom, grebenom in vrhovom, večja je strmina oziroma naklon pobočij. Gaz oziroma smučino poskušajmo speljati po najmanj strmem in čim bolj poraščenem terenu ter v razgibanem svetu. Strmina senčnih pobočij pod Srenjskim prevalom (1959 m) v ozadju že močno presega 30° oziroma spodnjo naklonsko mejo plazovitega območja. Razčlenjenost in oblike površja Pri prečnem prerezu pobočij moramo biti še posebno pozorni na razčlenjenost in oblike površja. Za proženje in gibanje plazovine so primernejše vbokle (grapa, žleb, ozebnik, konta, dolek, dol, dolina ...). Varnejše pred plazovi so izbokle oblike (sleme, greben, rebro, raz, rob, gredina ...) in vse tiste, ki niso v vpadnici strmega pobočja ali sten, zato jih lahko s pridom uporabimo pri sprotnem prilagajanju poteka poti. Oblike površja so še posebno pomembne za razsežnost oz. obseg posameznega snežnega plazu. Pri omejeni plaznici je vplivno območje plazu sorazmerno prepoznavno (grapa, neporaščeno ali slabo poraščeno površje …), pri neomejeni pa je razmejitev težja, včasih tudi nemogoča. Takšni plazovi so različni tako po obsegu in obliki kot tudi po številu (melišča, obsežne travnate strmine …). Kjer je nevarnost za proženje snežnih plazov velika, je varnejše vzpenjanje prek robov in stranskih slemen ter gredin (slika 14) kot pa prek daljših, odprtih in strmih pobočij ali žlebov z obsežnim zaledjem. Varnejši so zložnejši grebeni in slemena, pri plezanju pa skalnate rebri, police ter kamniti stebri. Slika 7.2.14: Razgibani in zakraseli svet Lepoč s številnimi pregibi na desni je sicer ponekod teže prehoden, z vidika nevarnosti za proženje snežnih plazov pa precej varnejši kot dno doline pod strmimi pobočji na levi. Usmerjenost pobočij glede na veter in sonce Po obilnem sneženju in vejavici se moramo občutno dlje izogibati zavetrnim pobočjem, saj je na njih precej več snega kot na privetrnih, poleg tega pa je tudi slabše sprijet s podlago. Območja z napihanim snegom je v naravi marsikdaj težko prepoznati, zato si moramo pri tem pomagati z drugimi znamenji (opasti, zastrugi, mehke klože ...) ali pa s prerezom snežne odeje. Prva nam kažejo smer vetra ob nastajanju zadnjih, vrhnjih plasti snežne odeje. Na privetrnih pobočjih je na površini snežne odeje vselej več trdih in s tem nosilnih plasti, v zavetrju pa več mehkih oz. tistih, ki zdrsnejo s pobočja. Ob prehodu vremenske fronte se zaradi obrata vetra diametralno zamenjajo tudi privetrna in zavetrna pobočja. Z vidika osončenosti pobočij velja, da so v Alpah snežnim plazovom bolj izpostavljene osoje (SZ–S–SV lege), saj tam poteka preobrazba snežne odeje počasneje kakor v prisojah (sliki 7 in 13). V slovenskem delu Alp je zaradi velikega deleža pobočij z JZ-, J- in JV-lego veliko plazov tudi v prisojah. Vendar je tam na splošno manj nevarnosti za plazove - za to poskrbijo naravni preventivni dejavniki, med njimi takojšnja splazitev (med sneženjem ali takoj po njem), hitrejša preobrazba snežne odeje, manj snega in drugo. V tem pogledu je pomembna ugotovitev, da segajo pri nas gozd in posamezna drevesa na osojah više kot pa v prisojah. To zmanjšuje nevarnost za proženje snežnih plazov, zato se lahko tam varneje povzpnemo na grebene oz. vrhove nad gozdno mejo. Spomnimo se še enkrat - plazovi so najpogostejši na strmih in zavetrnih osojah! Pregled snežnih plasti s prerezom snežne odeje in preizkus njene stabilnosti Takšni pregledi in preizkusi so le ena izmed sestavin celovite presoje nevarnosti proženja snežnih plazov na določenem območju in s tem stopnje tveganja za lavinsko ogroženost na turi. Med najbolj priročnimi in najpogostejšimi pri nas je preizkus po norveški metodi (slika 8), to je s snežno klado trapezaste oblike. Spoznali pa bomo še kompresijsko ali kanadsko metodo, pri kateri od obdajajoče snežne odeje osamimo kvadratni snežni stolpec. Pri obeh metodah je pomembno, da se ju priučimo že pred uporabo na turi. Lahko tudi sami, še bolje pa bo, če nam to pred tem pokažejo izkušenejši od nas (planinski in gorski vodniki, gorski reševalci) na katerem od tečajev varstva pred snežnimi plazovi. Norveška metoda je primernejša za ugotavljanje povezanosti posameznih plasti v snežni odeji, kanadska pa - ob stopnjevanju navpične obremenitve - za ugotovitve o tem, kdaj in kje snežna odeja poči ter kakšna sta napoka in njen potek. Pri norveški metodi se osredotočimo na silo, vzporedno z naklonom pobočja (to stopnjujemo s potegom za ročaj lopate), ki je potrebna, da plast snežne odeje zdrsne. Pri kanadski pa na dejansko obremenitev med giba prek strmine v smeri sile teže (gravitacije) in na značilnosti napoke, ki nastane v snežnem stolpcu po vsiljeni obremenitvi oz. naših udarcih. Tako snežno klado kot tudi stolpec izrežemo na pred plazovi še varnem mestu, na katerem so razmere (naklon pobočja in njegova usmerjenost glede na veter in sonce, skupna višina in višina na novo zapadlega snega, podlaga plazu v kopnih razmerah, višina, gostota in vrsta rastja ...) predvidoma enake ali vsaj podobne tistim na »sumljivem« pobočju, ki ga nameravamo prečiti. V razmerah povečane plazovne nevarnosti velja pravilo, da opravljamo preizkus na vsakih 300–400 višinskih metrov oz. vsakič, ko se na naši poti bistveno spremeni ena ali več izmed prej naštetih razmer. Slika 7.2.15: Preizkus stabilnosti snežne odeje po norveški metodi (velja za sprijeti sneg) in dimenzije trape-zaste klade. Najprej pregledamo snežne plasti s prerezom snežne odeje. Z lopato (standardna širina lavinske lopate je 20 cm) odkopljemo navpično oz. v smeri sile teže meter široko in enako globoko (ali do prve sumljive plasti pod to globino) čelno stranico. Odkopano čelno stranico nato z roko očistimo in zgladimo ter si ogledamo vsaj debelino in trdnost vsake izmed sestavnih plasti (delamo v rokavicah!). Pri ugotavljanju druge si pomagamo s preprosto 5-stopenjsko trdnostno lestvico (od najbolj rahle do najtrše si sledijo: pest, iztegnjena dlan, prst oz. kazalec, pisalo in noževa konica). Pri tem sondiramo s prstom od vrhnje plasti navzdol. Še posebno pozorni moramo biti na: ◾ sosednje plasti različne trdnosti (tiste, pri katerih je razlika v okviru trdnostne lestvice dve stopnji ali več); Slika 7.2.16: Zadnji del preizkusa stabilnosti snežne odeje po norveški metodi je vlečenje za ročaj lopate. Pomnimo -preizkušamo lahko eno ali več po trdnosti homogenih plasti snežne odeje, ki jih lahko zajamemo z lopato, pri čemer moramo sproti preverjati, ali sta zgornja in stranski stranici zarezani skozi celotno preizkušano plast! ◾ zelo rahle plasti (tiste, v katere brez težav prodremo s pestjo); ◾ plasti, iz katerih kaplja oz. curlja voda, kadar stiskamo sneg v kepo; ◾ morebitne plasti ledu oz. na ledeno skorjo v snežni odeji; ◾ plasti babjega pšena, sodre in še posebno globinskega sreža; zadnje delujejo podobno kot kroglični ležaji, zato so vir za motnje (nestabilnosti) v snežni odeji (zdrsne ena ali več plasti nad njimi); ◾ plasti, v katerih se snežna zrna še niso sprijela oz. trdneje povezala (pri snežnih kristalih še lahko prepoznamo njihovo prvotno zgradbo); ◾ zračne žepe, posledico mehanskih in toplotnih procesov. Vsak izmed dejavnikov je lahko vir za oslabitev ravnovesja sil v snežni odeji, zaradi katerih do tedaj ta še vztraja na pobočju. Pred samim preizkusom plazovitosti moramo odstraniti vrhnji novi sneg, nato pa z lopato zasekamo stranice trapeza, čelno (sprednjo; širina je 4 lopate/80 cm) in zadnjo (1 lopata/20 cm) pravokotno na snežno površino. Ti stranici zarežemo tako, da sta med seboj vzporedni, razdalja med njima pa je 3 lopate ali 60 cm. Trapez dobimo šele takrat, ko povežemo robove teh dveh stranic s črtama. Vzdolž obeh črt zarežemo navpično v snežno odejo še obe stranski stranici trapeza. Klade ni treba odkopati do kopne podlage; preizkus začnimo pri vrhnjih snežnih plasteh oz. z odkopom teh do prve trše, nosilne plasti v snežni odeji. Če med odkopavanjem pride do spontanega zdrsa zgornje plasti, je očitno, da sta plasti zelo slabo povezani, nevarnost proženja plazov pa zato velika. Nato lopato preklopimo in jo zasadimo v špranjo zadnje stranice (slika 15). Z čedalje močnejšim potegom za držalo (ob tem z drugo roko primimo za lopato, da nam je ob potegu ne “izstreli" v glavo) postopno obremenjujmo posamezno kritično plast nad drsno ali nosilno ploskvijo; če je plast tanka, pazimo, da preklopljene lopate ne zasadimo pregloboko, če je bolj debela, pa odstranimo zgornji del preizkušane plasti, tako da ob potegu z robom lopate dosežemo spodnjo nosilno ploskev. Močneje ko moramo potegniti za zdrs trapezaste klade, manjša je nevarnost proženja plazov in nasprotno. Nato nadaljujemo izrezovanje klade s poglabljanjem vse do najgloblje sumljive plasti. Druga od lažjih in hitrejših pa je kompresijska ali kanadska metoda1 s snežnim stolpcem, ki so jo začeli uporabljati čuvaji kanadskih naravnih parkov v 70. letih 20. stoletja. Pri tej izrežemo (pri tršem snegu nam bo v pomoč lisičjemu repu podobna snežna žaga) iz snežne odeje kvadratni stolpec z osnovnico 30 cm, pri čemer je višina stolpca vsaj meter. Na vrhu stolpca očistimo nov sneg, na očiščeno ploskev pa položimo navzdol obrnjeno lopato (slika 16.1.2). Slika 7.2.16 a: Osamitev snežnega stolpca s stranico 30 cm (dolžina lopate) od okoliške snežne odeje pred izvedbo preizkusa po kompresijski ali kanadski metodi 1 V nemško govorečih državah jo imenujejo tudi preizkus s stolpcem (Saulentest). Slika 7.2.16/1—3: Udarjanje na površino lopate iz komolca Preizkus izvedemo tako, da udarjamo (3 × 10 udarcev) na površino lopate, pri čemer s podaljševanjem ročice sile stopnjujemo moč udarca: začnemo s konicami prstov iz zapestja (10), nadaljujemo s pestjo iz komolca (10) in zaključimo z udarci iz ramena (10); pri tem štejemo število udarcev. Stabilnost snežne odeje določimo glede na število in moč udarcev oziroma silo, ki je potrebna, da se poruši šibka plast. Rezultate presoje stabilnosti nam kaže spodnja preglednica 7.2.16 b, meja za stabil-nostni prag je 13 udarcev - 10 s konicami prstov iz zapestja in 3 s pestjo iz komolca. Sčasoma, po številnih prerezih snežnih plasti in preizkusih njihove stabilnosti, si vsak sam izoblikuje svoj »občutek za sneg« oz. za oceno nevarnosti proženja snežnih plazov. »Skeniranje« bližnje in daljne okolice, sekanje stopinj, utiranje smučine, zabadanje cepina ob prečenju strmega pobočja, pripravljanje sidrišča idr. - vse to so priložnosti, ki nam omogočajo hiter vpogled v dogajanje na površini in v zgornjih plasteh snežne odeje ter sprotno preverjanje njihove stabilnosti. Prav preprosti in hitri postopki nam omogočijo, da pozneje spoznamo tudi nekatere bolj zapletene metode za ocenjevanje nevarnosti proženja snežnih plazov. Rezultati takšnih preizkusov pa veljajo le za primerljiva pobočja enakih značilnosti. Opazovane razmere je mogoče nadgraditi s poznavanjem krajevnih posebnosti in s predvidevanjem razmer više zgoraj, kjer je nevarnost za proženje snežnih plazov praviloma še večja. Zato jo je smiselno večkrat oceniti, hkrati s tem pa tudi opredeliti še sprejemljivo tveganje ob vsakokratnem nadaljevanju poti čez snežnim plazovom izpostavljeno pobočje. Natančna določitev nevarnega mesta (območja) snežnih plazov in časa sprožitve je nemogoča. Zato je presoja nevarnosti in posledično naša odločitev v veliki meri povezana s tveganjem, natančneje s stopnjo tveganja, ki je za nas še sprejemljiva tudi glede na druge okoliščine na turi (število/počutje/izkušenost/oprema udeležencev, čas dneva, vidljivost, ...) in torej ni odvisna zgolj od vremenskih in snežnih razmer. V ta namen so razvili še številne druge metode (3 × 3 ocenjevalna in Redukcijska metoda, Stoj ali Pojdi/Stop or Go, Snow card, ...), nekatere od teh tudi v obliki aplikacij za pametne telefone (npr. SnowSafe, WhiteRisk). Namen vsake od teh je, da nas spodbudijo k opazovanju, ki vključuje tudi poslušanje in otipavanje, ter nas opomnijo, na kaj vse moramo biti pozorni v zasneženi pokrajini. To še posebej velja, ko je nevarnost proženja snežnih plazov na turi večja od pričakovane oz. v lavinskem (plazovnem biltenu napovedane ter so dejanske snežne in vremenske razmere precej drugačne od naših predstav na podlagi vseh pred turo zbranih informacij in podatkov. Preglednica 7.2. 16 b: Preglednica za kanadsko metodo: Stopnja zdrsa in ocena stabilnosti glede na stopnjevanje moči udarcev oziroma vzrok porušitve Preglednica 7.2. 16 c: Evropska petstopenjska lestvica Metoda STOP or GO Ena bolj poznanih in uporabnih izpeljank iz metode 3 × 3 je metoda STOP or GO, ki jo je vpeljal Michael Larcher. Metoda je razdeljena na tri dejavnike: a) Kaj naredimo doma. b) Kaj naredimo pri vzponu. c) Kaj naredimo pri smučanju oz. sestopu. Doma naredimo podroben načrt ture, na turi pa s kontrolno listo preverjamo dejansko stanje snežne odeje in naklonino območja, kjer se gibljemo. Kriterija sta razdeljena na vzpon in spust (smučanje). Pomembna podatka sta stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov in naklonina pobočja (primer: pri 3. stopnji nevarnosti snežnih plazov se moramo izogibati območij z naklonino več kot 35°). Na končno odločitev o poteku ture vplivajo dejavniki, kot so: stanje novega snega, morebitni sveži plazovi plazovi in otoplitve. Če na katerokoli vprašanje odgovorimo z in otoplitve. Če na katerokoli vprašanje odgovorimo z DA, moramo odgovorno razmisliti o nadaljnjem poteku Tako pravilna presoja kot tudi ukrepi za zmanjšanje nevarnosti bi morali preprečiti možnost, da se znajdemo v plazovini sami ali s sprožitvijo plazu poleg sebe ogrozimo tudi druge. Poleg temeljnih znanj se moramo pri prepoznavanju nevarnosti za proženje snežnih plazov na splošno zanesti predvsem na svoja čutila (vid, tip in sluh), v nekaterih primerih pa si moramo pomagati tudi s posebnimi pripomočki. Kadar se to zgodi, je na mestu vprašanje, ali je naše tveganje še sprejemljivo oz. ali je nadaljevanje ture še varno. Med najpomembnejšimi dejavniki za sprotno preverjanje nevarnosti proženja snežnih plazov na turi so: 1. Ostanki pred kratkim sproženih snežnih plazov na sosednjih pobočjih ali celo na pobočju, ki ga nameravamo prečiti (preusmeritev poteka vzpona, izbira drugega cilja, sestop). 2. Na novo zapadli sneg. Že pri intenzivnosti padavin 3–5 cm/h - toliko snega pade ob zmernem sneženju (v Sloveniji je lahko urni maksimum tudi več kot 10 cm!) -se lahko plazovne razmere v kratkem času močno poslabšajo. Več kot 30 cm novega snega že pomeni oviro pri napredovanju in vsaj za stopnjo povečano nevarnost proženja snežnih plazov. Večina teh se sproži že med sneženjem in vejavico ali kmalu potem, ko prenehata. 3. Kloža na poledeneli ali kateri koli drugi plasti snežne odeje, ne glede na morebitne dejavnike, ki so povečali njeno stabilnost (npr. odjuga). 4. Nepovezanost posameznih plasti snežne odeje (pomagajmo si s prerezom in preizkusom stabilnosti snežne odeje), najpogosteje zaradi vrste snega (babje pšeno, sodra, globinski srež) ali pa velikih zračnih žepov. 5. Nenadna močna otoplitev. »Toplejši« ko je sneg, še posebno, ko se njegova temperatura dviga proti 0 °C, večja je nevarnost proženja snežnih plazov, četudi še ni videti znamenj odjuge. 6. Nelagoden občutek. Kadar se »tresejo hlače« tudi prekaljenim gornikom, vsekakor ne moremo mimo tega. Z izkušnjami in znanjem si postopoma izoblikujemo svoj lastni »občutek za sneg«. Prečenje plazovitega območja Snežna odeja se lahko spreminja na kratke razdalje oz. na nekaj metrov. Tudi zato je prepoznavanje in določanje domnevno plazovitega območja izredno nezanesljivo. Izjema so seveda že znani plazovi na pobočju, čez katero vodi tudi naša pot (slika 23, str. 266). Včasih se jim morda lahko izognemo z »obvozom«, v nekaterih primerih pa se je najbolje vrniti. Večina ljudi, ki je bila vključena v nesreče s snežnimi plazovi, sproži plaz sama. Zato moramo v zvezi s povečano lavinsko nevarnostjo upoštevati ta zelo pomembna dejstva: ◾ samohodstvo po plazovitem svetu je pogosto »kopanje svoje lastne jame«; ◾ smučarji so bolj ogroženi kot pohodniki, ker s smučmi presekajo snežno odejo bolj zvezno kot s čevlji, pa tudi zaradi večje teže in načina udiranja; ◾ vzpon ali spust naravnost je varnejši kot pa vzpenjanje in spuščanje v ključih; ◾ posamično prečenje »sumljivega« območja ali prečenje v povečani varnostni razdalji zmanjšuje nevarnost proženja plazov; pri posamičnem morajo drugi udeleženci ture skrbno opazovati napredujočega in razmere okoli njega ter tik nad njim; ◾ pred prečenjem je bolje odpeti vse, kar nas lahko ob morebitnem zajetju vleče globlje v plazovino (varnostni pasovi in trakovi, zanke na palicah ...), si nekoliko tesneje zapeti oblačila ter si zavarovati glavo in obraz (kapa, šal, ovratnik); ◾ uporabljajmo varovanje (gibanje v navezi), če to omogočajo naravne razmere (sidrišče); ◾ vedno pomislimo, kakšne bodo posledice, če nas zajame plaz (zdrs, zasutje, teren v vpadnici plazu ...), in skrbno pretehtajmo, ali je tveganje še sprejemljivo; ◾ vsi obiskovalci plazovitih območij morajo imeti s seboj na turi vsaj tri osnovne lavinske pripomočke (slika 22, str. 265): lavinsko žolno, posebno oddajno sprejemno napravo, ki jo na izhodišču ture ob nameščanju na telo - vsaj pod eno plastjo oblačil - vklopimo na oddajanje (pri iskanju zasutega pa na sprejemanje); ločimo analogne in digitalne; te nam kažejo smer zasutega; lavinsko sondo, teleskopsko palico za iskanje zasutega in lavinsko lopato, to je lopato, prirejeno za opravljanje prereza in preizkusa stabilnosti snežne odeje, reševanje, bivakiranje in prvo pomoč (opornica). Zapomnimo si: lavinska žolna nas ne varuje pred zasutjem, temveč le močno skrajša in olajša iskanje zasutega! Vsak izmed teh pripomočkov močno skrajša čas iskanja zasutega in povečuje možnost za njegovo preživetje. Tudi če z žolno ali sondo zelo hitro najdemo zasutega, nam to ne pomaga prav veliko, če ga nimamo s čim odkopati! Poleg navedenih osnovnih je na voljo tudi vse več specializiranih pripomočkov, kot so iskalec lavinskih žoln, lavinske sonde s sprejemnikom, odbojnik »RECCO« (vgrajen v nekatere dele zimske gorniške opreme), “ABS"-nahrbtnik oz. zračna blazina, dihalni sistem »avalung« (ta omogoča zasutemu daljši čas dihanja) idr. Še vedno je za varnost najučinkovitejša preprečitev sprožitve plazu oz. pravočasen umik plazovini, saj v povprečju preživi le vsak peti zasuti. Za vse naštete pripomočke velja, da jih moramo znati tudi pravilno uporabljati — vaja dela mojstra! Lotimo se tega pred prihodom na plazovita območja! Ko nas zajame plazovina V večini primerov odpovedo vsi samoobrambni mehanizmi, saj nas plaz skoraj vedno popolnoma preseneti. Premikanje v gibajoči se plazovini je zaradi velikih sil, ki delujejo na človeško telo, bolj ali manj »glas vpijočega v puščavi«. Vseeno pa je tu nekaj koristnih napotkov: ◾ poskušajmo preprečiti, da bi nas odneslo (oprimimo se ovire, zapičimo cepin ...); če smo na območju proženja, nas bo morda plazovina le obšla; ◾ poskušajmo priti čim bolj na rob plazu (tek oz. pospešen spust na smučeh pod kotom 45o glede na smer plazu), še preden nas doseže plazovina, ali odskočimo nad odlomno napoko, še preden sneg pod nami zdrsne navzdol; ◾ vpijmo, da bi pritegnili poglede drugih, neogroženih udeležencev ture, saj bodo tako laže spremljali naš položaj v plazovini in si natančneje zapomnili točko izginotja; ◾ odvrzimo vso opremo (nahrbtnik, smuči, palice, cepin, ...), ki nas ovira med premetavanjem v plazu in zaradi katere nas lahko potegne še globlje v plazovino; ◾ delajmo plavalne gibe ali se poskusimo kotaliti (kakor deblo), vsekakor skušajmo priti čim bolj na rob plazu; ◾ tik pred zaustavitvijo plazu se poskusimo dvigniti proti površju plazovine ali si vsaj narediti z rokami pred obrazom prostor za dihanje oz. za poznejši zračni žep - po zaustavitvi to po večini ni več mogoče; ◾ storimo vse, kar lahko, da bi ostali v plazovini čim dlje vidni in čim bliže površju; če ne drugega, potisnimo skozi sneg na površje vsaj roko (v kateri smeri je površje, ugotovimo s slino: kapljica pade oz. spolzi v smeri sile teže; roko potisnemo v nasprotno smer) - to nam bo ob plitvem zasutju omogočalo dihanje do prihoda reševalcev. V plazovini Najpogosteje ne moremo kaj dosti storiti, pa vendarle še ne gre obupati: ◾ vsaj z eno, še bolje pa z obema rokama si zavarujmo obraz; poskušajmo očistiti dihalne poti; če je mogoče, si pred obrazom naredimo prostor za dihanje; ◾ okoli pljuč si poskušajmo zagotoviti prostor za dihanje z globokim vdihom in zadrževanjem izdiha; ◾ če smo popolnoma zasuti, nam bo panično vedenje in vpitje (iskalce slišimo veliko bolje kot oni nas) pobralo dragoceno energijo, zato ostanimo čim mirnejši in prisebnejši ter energijo hranimo za prihod tovarišev, ki nas zagotovo že iščejo. Reševanje iz plazu Za nesreče v snežnem plazu velja, da je odločilna tovariška pomoč, to je pomoč drugih, nepoškodovanih oz. nezasutih udeležencev ture. Prav je, da čim prej sprožimo organizirano reševalno akcijo (GRZS), vendar pa moramo zasutega do prihoda reševalcev iskati sami. Najpomembnejših je namreč prvih 30 minut (slika 17) po nesreči! Največ zasutih - okrog tri četrtine - umre zaradi zadušitve. Pogosto so usodne tudi mehanske poškodbe, poškodbe zaradi velikega pritiska (pršni plaz), ob dlje časa trajajočem zasutju pa tudi podhladitev. Pri reševanju iz plazov je zelo pomembno izhodišče za reševanje zasutega, ki je močno odvisno od okoliščin nesreče, predvsem od tega, ali ima žolno ali ne, od obsega in vrste plazu, morebitnih sledi/znakov iskanega, terenskih posebnosti ob-močja, oblike plazovine, števila zasutih in drugih udeležencev, njihove opreme in izkušenj, možnosti za izvedbo organiziranega reševanja idr. Reševalni postopki in tehnike se razlikujejo glede na to, ali ima zasuti žolno, od stopnje oz. globine zasutja (popolno ali delno viden, neviden), opremljenosti iskalcev s pripo-močki in drugega, kar poveča verjetnost preživetja oz. omogoča hitrejšo najdbo zasutega. Vsaka minuta šteje - tudi takrat, ko zasutega vidimo, saj ima lahko v plazovini glavo. Slika 7.2.17: Verjetnost preživetja (odstotki) snežnem plazu glede na trajanje zasutja (minute) Če smo priča nesreči v snežnem plazu: ◾ ves čas skrbno opazujmo zajetega in si skušajmo zapomniti, kje je stopil na plazovito območje, kraj izginotja ter kraj, kjer smo ga nazadnje videli na površju (ko začnemo iskati oz. potem, ko se prepričamo o lastni varnosti, obe točki označimo); ◾ pred začetkom iskanja preverimo, koliko možnosti je, da se bo sprožil še kakšen plaz (več plazov gre lahko na območjih gibanja in odlaganja po isti plaznici oz. podlagi); ◾ sledi hiter pregled površja plazovine: najprej iščimo vidna znamenja iskanega (nahrbtnik, palica, kapa ...); pustimo jih na kraju najdbe oz. ta mesta označimo, saj so to najpomembnejše oporne točke za reševanje; nato pozorno poslušajmo - z nekaj sreče bomo morda celo slišali glas iskanega; čim prej pokličimo na pomoč GRZS (mobilnik, številka 112) ali pošljimo (najmanj dva) po najbližjo pomoč; ◾ če ima iskani žolno, začnimo iskati takoj po preveritvi lastne varnosti. Pri tem ločimo tri najpomembnejše faze: prvi stik, ko zaznamo signal iskanega (zvočni/svetlobni kazalnik); primarno iskanje, ko pridemo v neposredno bližino iskanega; v nadaljevanju ločimo - glede na model iskalčeve žolne - dve osnovni metodi iskanja: pravokotno in iskanje po elektromagnetni silnici (slika 18); sekundarno ali točkovno iskanje, pri katerem ne glede na napravo določimo natančno lokacijo zasutega; pri vseh napravah uporabljajmo slušalke, s pomočjo katerih odpravimo večino motečih dejavnikov prisluškovanja (veter, glasovi drugih); ◾ če iskani nima žolne: Slika 7.2.18: Med približevanjem zasutemu zmanjšujemo najprej vodoravno razdaljo, po natančnem lociranju pa tudi navpično. Pravo smer preverjamo sprva le na površju, če je iskani globoko v plazovini, pa tudi med kopanjem. Slika 7.2.19: S finim sondiranjem preiščemo celotno plazovino samo enkrat; zato je tovrstno son diranje izredno naporno in dolgotrajno. ◾ začnimo naključno prebadati kritične točke (točkovno iskanje) na krajih, na katerih je največja možnost za najdbo (pred oviro, in za zunanji in notranji lok zavoja, vrh pregiba terena); če je iskalcev več, se moramo odločiti, ali bomo začeli grobo sondirati ali pa se bomo razpršili po kritičnih točkah in sondirali posamično; ◾ ne glede na čas, ki je pretekel od zasutja, začnimo čim prej grobo sondirati (75 × 75 cm, globino določimo glede na razsežnost plazu, hektar površine pregledamo v približno štirih urah; 70-odstotna možnost najdbe in 35-odstotna možnost preživetja), in to na vseh kritičnih točkah oz. območjih; ◾ nato je na vrsti sistematično iskanje oz. fino sondiranje (slika 19) (25 × 25 cm, globina celotna dolžina sonde, hektar površja pregledamo v 17–20 urah (!), zanesljiva najdba in zelo majhna možnost preživetja!) z lavinsko sondo; če te nimamo, poskušajmo s cepinom, smučarsko palico (krpljico sne-mimo), smučko ali delom veje; Slika 7.2.20: Po najdbi zasutega s sondo začnemo kopati (primarna kopača) na višini spodnjega konca sonde, v razdalji - odvisno od naklona - 1,5- do 2-kratne globine žrtve, tako, da ves čas odkopavanja vidimo sondo, ki je zapičena pravokotno na površino snežne odeje. Drugi (sekundarni) kopači kopljejo neposredno za prvima dvema - nekoliko dlje ter pod njima. ◾ ko opredelimo natančno lokacijo iskanega, jo označimo (sonda, palica idr.) in začnemo odkopavati - ločimo načrtno in nena-črtno odkopavanje; ◾ kopljimo glede na časovno oddaljenost nesreče in globino zasutega; če ni globoko, začnimo takoj odkopavati tik ob sondi; ob večji globini in po daljšem času pa začnimo - ne glede na metodo - odkopavati od strani, približno na višini spodnjega konca sonde, v razdalji 1,5-2-kratne globine zasutega (slika 20); ◾ iskanje nadaljujmo vse do prihoda reševalcev; kopljimo vedno od strani (pri navpičnem kopanju obstaja nevarnost za uničenje zračnega žepa in poškodbe glave!) v smeri glave; ko jo najdemo oz. dovolj odkopljemo, naprej očistimo dihalne poti; ◾ zapomnimo si, da so soudeleženci iskanega najpomembnejši za njegovo preživetje. V snežnem plazu preživi prvih 10–15 minut še približno 80–90 % zasutih, pozneje pa krivulja preživetja (slika 17) zelo hitro pada. Vendar med iskanjem ne smemo prehitro obupati, saj krivulja še dolgo ne bo dosegla ničle. Pripravi se na najslabše, načrtuj za najboljše! Izobraževanje: ◾ priložnostna predavanja na zimskih akcijah (planinske in alpinistične šole, interni tečaji in izpopolnjevanje iz gibanja v gorah v snežnih razmerah, tedni turnega smučanja ... Organizator: PD in/ali njihovi odseki, MK PZS, spremljanje obvestil PZS in planinskih spletišč); ◾ Dnevi varstva pred snežnimi plazovi oz. varnega gibanja v gorah pozimi (vsakoletne javne zimske izobraževalne akcije; organizator: GRZS oz. posamezna društva v sestavu, občasno tudi Triglavski narodni park in Slovenski planinski muzej - obveščanje z javnimi razpisi oz. napovedmi); Informacije o snežnih plazovih in razmerah v Sloveniji: ◾ Snežne razmere (v ponedeljek, sredo in petek) in drugi podatki o snežni odeji ◾ Teletekst TVS: Snežne razmere - stran 169/podstran oz. stran 198 v dneh objave Splet: Spletne strani Agencije RS za okolje - splošno (http://www.arso.gov.si) in podrobneje (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/weather/bulletin/mountain/ava-lanche/bulletin/) Nevarnost snežnih plazov/Plazovni bilten Snežne razmere Višina snežne odeje Podatki z lavinskih postaj Vremenska napoved in podatki: ◾ Teletekst TVS: Vremenska napoved (stran 161) Bionapoved in napoved UV-indeksa (stran 162 in podstrani) Napoved za gorski svet (podstran na strani 169) Višinski podatki: temperatura, veter, vlaga (stran 165/podstrani) Vremenski podatki za Slovenijo (stran 163/podstrani) ◾ Splet - osnovno: Spletne strani Agencije RS za okolje - splošno (http://www.arso.gov.si) in podrobneje (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/app/webmet/) Vremenska napoved v besedi in sliki ter Napoved za gorski svet Računska napoved višinskih vrednosti (temperatura, veter, vlaga) Produkti modela Aladin/SI (oblačnost in padavine, veter pri tleh/na približno 700 in 1500 m) Vreme po Sloveniji Podatki z avtomatskih postaj ◾ Samodejni odzivnik 090 93 98 22 (cena za omrežje Telekom 0.39 EUR/min) ali pogovor z dežurnim meteorologom prognostikom: telefonski številki 090 71 30 ali 090 93 41 30 (cena za omrežje Telekom 0.78 EUR/min.) ◾ Splet - dodatno: Planinska zveza Slovenije (Forum/Razmere v gorah) http://www.pzs.si/forum/ Spletišče GRZS: http://www.grzs.si/ Turni klub Gora (Razmere): http://www.turni-klub-gora.si/čfrances/razmere.html Gore-ljudje.net (Diskusije/Razmere); http://www.gore-ljudje.net/informacije/ Razmere na slovenskih smučiščih (vreme, višina snežne odeje, slika - »živo«): http://www.snezni-telefon.si/ Spletišče Hribi.net: http://www.hribi.net/, http://www.hribi.net/vreme.asp, http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1 Spletišče Vreme.net: "http://vreme.zurnal24.si/prosti-cas/gore/ Spletišče Volontar.net: http://www.volontar.net. Spletišče AvaRisk (ang., nem.): http://www.avarisk.com/ Evropska mreža lavinskih služb (EAWS): http://www.avalanches.org/ Slika 7.2.21: V snežni sezoni 2008/09 so pršni plazovi močno poškodovali kočo na Doliču. Po več kot pol stoletja se je porodilo vprašanje o njeni trajni varnosti pred snežnimi plazovi. Slika 7.2.22: Lavinski »trojček« – žolna, lopata in sonda – je le temelj lavinske preventive, ki močno poveča možnost preživetja v snežnem plazu s skrajšanjem časa iskanja zasutega. Slika 7.2.23: Na tematskem zemljevidu lavinske ogroženosti območij Stola in Zelenice v Karavankah so plazovi predstavljeni v svojem največjem obsegu. Malo je možnosti, da bi se jih večina sprožila v eni snežni sezoni. Lahko pa se jih v dnevu ali dveh sproži več hkrati, med njimi posamezni večji in pogostejši ali pa skupina sosednjih plazov na določenem delu posamezne gore. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Pavšek, M. (2006): Snežni plazovi. V: Vodniški učbenik. Ljubljana. ◾ Korenčan, Z., Volontar, K. (2006): Priročnik za zimsko tehniko reševanja. Podkomisija za reševanje izpod plazov, GRZS (http://www.volontar.net/javno/clanki/prirocnik-zvone_klemen.pdf). Šegula, P. (1986): Sneg, led, plazovi. Ljubljana. 8.1 Osebna in tehnična oprema 8.2 Franc Kadiš Osebna in tehnična oprema Franc Kadiš 8.1 Izvleček: V članku ste opisani osnovna osebna in tehnična oprema, ki ju potrebujemo za varno gibanje po gorskem svetu. Počutje in varnost na turi sta močno odvisna ravno od opreme. Pomembno je, da opremo, ki jo imamo, znamo tudi pravilno uporabljati. Vedno mora biti v skladu s sposobnostmi in znanjem posameznika, zahtevnostjo ture in letnim časom. Da bo res tako, se pred nakupom obvezno posvetujemo s kom, ki mu zaupamo, ki ima gorniško znanje in izkušnje. Za nakup opreme si moramo vzeti dovolj časa; le tako bomo lahko pravilno izbrali in kupili res kakovostno opremo. Ključne besede: oprema, osebna oprema, tehnična oprema, preostala oprema 8.1.1 Uvod Pri gorniški dejavnosti moramo vedno sprejemati odločitve, katero opremo bomo vzeli na turo. To ni lahko, je pa ključnega pomena za uspešno izvedbo ture. Odločitev je odvisna predvsem od tega, kam se odpravljamo, in od razmer, s katerimi se bomo srečali. Razvoj materialov in tehnike danes tudi na področju gorništva doživlja zelo dinamičen razvoj. Vsak dan prihajajo na trg novi materiali in oprema, ki omogočajo kakovostno in varno gibanje po gorskem svetu, zato bodo izdelki, opisani v tem poglavju, dokaj hitro zastareli. Naš osnovni namen je predstavitev opreme, ki jo potrebujemo za kakovostno in varno gibanje po gorskem svetu. Uporaba in delovanje opreme sta podrobneje pojasnjena v drugih poglavjih. Slika 8.1.1: Delitev opreme Človeško telo se lahko prilagaja manjšim odstopanjem v temperaturi. V toplejših razmerah se telo ohlaja s povečanim odvodom toplote v okolico (razširjene žile). V hladnejših razmerah se toplotna izmenjava zmanjša na najnižjo mogočo raven, telo pa začne proizvajati več toplote z drgetanjem. Vsi ti procesi omogočajo, da telo ohranja optimalno delovno temperaturo (približno 37 °C). Slika 8.1.2: Osebna oprema 8.1.2 Osebna oprema 8.1.2.1 Oblačila Kako se oblečemo za turo, je seveda odvisno od tega, kdaj in kam se odpravljamo. Ni vseeno, ali gremo na turo poleti ali pozimi, in ni vseeno, ali se odpravljamo v sredogorje ali v visokogorje. Z oblačenjem se predvsem zavarujemo pred vplivi slabega vremena ter poskušamo doseči optimalne razmere za svojo aktivnost. Da bi jih dosegli, se oblačimo v več slojih. Z dodajanjem ali odvzemanjem posameznih slojev oblačil, glede na vremenske razmere, vzdržujemo ustrezno temperaturo telesa. Tehnologija in znanost v zadnjem času omogočata izdelavo posameznih slojev oblačil, ki uspešno zagotavljajo vrsto kombiniranih lastnosti, kot so izolativnost, zaščita pred vetrom in odpornost proti vodi. Osnovna plast Osnovno plast (slika 3) sestavljajo: spodnja majica (dolgi ali kratki rokavi), spodnje hlače (dolge ali kratke) in nogavice. Naloga osnovne plasti oziroma spodnjega perila je, da omogoča normalno funkcijo kože. Materiali, iz katerih je izdelana osnovna plast, morajo imeti predvsem te lastnosti: ◾ dobro izolativnost, občutek toplote v hladnem in nasprotno, ◾ udobnost, ◾ sposobnost odvajanja znoja od kože, tako da ostane suha, ◾ občutek svežine, ◾ lahko pranje in sušenje. Osnovna plast mora ohraniti suho plast zraka okoli telesa in omogočiti čim lažji prehod znoja ven. Večji napori povzročijo, da se telo ogreje; na to se odzove tako, da se z znojenjem ohlaja. Zato je toliko pomembnejša lastnost osnovne plasti, da ohranja kožo suho z dobrim odvajanjem znoja na zunanje sloje oblačil. Na voljo imamo več vrst tkanin, ki na različne načine zagotavljajo podobne lastnosti. Med enoplastno tkane tkanine (lifa, odlo termic, trevira fleece,...) spada blago, ki deluje po principu “las”. Osnovni material so sintetična vlakna. Drobni laski uravnavajo odmik in skrbijo za to, da se mokra tkanina ne lepi na kožo, s tem pa se ohranja mikroklima med kožo in vlakni. Znoj se s kapilarnim učinkom vlaken prevaja ven, tam izhlapi ali pa ga prevzamejo naslednji sloji in ga prevajajo naprej. Vlakna so odporna proti vodi in se ne glede na vmesne (mikro) vrzeli hitro sušijo. Slika 8.1.3 : Osnovna plast Značilnost dvoplastno tkanih tkanin (aquator, comforto, transtex, coolmax...) je, da lahko sestavljajo različne materiale. Proti koži obrnjena stran je sestavljena iz napetih, voluminozno obdelanih kemičnih vlaken, ki vlago prevajajo ven, zunanja plast pa je sestavljena iz vpojnih naravnih ali podobno delujočih sint etičnih vlaken. Poznamo tudi enoplastne ali dvoplastne tkanine, kot sta dunova in thermax; stkane so iz vlaken, ki delujejo po principu travne bilke ali votlega vlakna. Znoj potuje skozi luknjičaste prostore v ozračje ali v naslednje sloje obleke. Vlakno samo po sebi nima vpojnih sposobnosti, zato se ne namoči in daje občutek suhosti tudi na zunanji strani. Princip odvajanja vlage temelji na razliki med tlaki. Molekule znoja potujejo z območja ob koži, ki ima višjo temperaturo, gostoto in zato tudi tlak, na območje z nižjo temperaturo, gostoto in tlakom, torej navzven. Zaradi tega fizikalnega pojava nastanejo mikrovetrovi, ki zaradi gladkih zunanjih sten mikrovlaken laže potiskajo ven molekule znoja. Spodnje perilo je danes izdelano iz dovršenih krojev in sintetičnih materialov, ki ustvarjajo ob koži blagodejno mikroklimo. Naloga spodnjega perila je predvsem, da odstranjuje znoj s kože in ga prevaja ven, vpija in duši nezaželene vonjave, ne povzroča prevelikih motenj, ko je vroče, v hladnem vremenu pa ni mrzlo. Slika 8.1.4: Elementi udobja pri nogavicah Nogavice varujejo spodnji del noge pred mrazom, zlasti stopala in prste, ki so še posebno občutljivi. Naloga nogavic je uravnavanje mikroklime v neposredni bližini kože, ne glede na hladnejše ali toplejše razmere. Seveda pa imajo nogavice pomembno vlogo tudi kot zaščita pred žulji. Današnje funkcionalne nogavice so le ponekod dvoplastne oziroma oblazinjene in okrepljene. Pri izbiri moramo biti pozorni predvsem na to, kje in zakaj jih bomo potrebovali, saj bomo le s pravo izbiro nogavic dosegli najboljše razmere za noge. Srednja plast Srednjo plast (slika 5) sestavljajo jope, puloverji in hlače. Naloga srednje plasti je enaka kot naloga osnovne, poleg tega pa mora imeti še to lastnost, da nas zavaruje pred vetrom. Na trgu je na voljo izjemno velika izbira oblačil za srednjo plast. Idealno bi bilo, če bi lahko z majhno količino oblačil zadostili vsem vremenskim razmeram, ki jih srečujemo pri obiskovanju gora. To lahko delno dosežemo z raznimi dodatki k našim oblačilom, kot so na primer snemljiva kapuca, ki jo uporabljamo ob dežju, in razne zadrge za zračenje, s katerimi uravnavamo temperaturo v vetrovnem vremenu. Dolga leta so planinci pri svoji dejavnosti uporabljali volno, saj so izdelki iz nje dobri izolatorji zaradi velikega števila zračnih plasti. Vendar jo v zadnjem času zamenjujejo razni sintetični materiali, ki imajo še učinkovitejše lastnosti. Volna namreč vpije velike količine vode, tako da postanejo oblačila iz nje v mokroti zelo težka. Njena slaba stran je še, da se zelo počasi suši. Na izdelkih iz volne je tudi teže izdelati razne posebne dodatke, ki jih potrebujejo takšna oblačila. Jope in puloverji so danes po večini izdelani iz tako imenovanega flisa. Glede na veliko število izdelovalcev tega materiala poznamo veliko izpeljank. Zato moramo biti pri nakupu pozorni predvsem na posamezne lastnosti blaga in na ustrezno velikost. Niso namreč vsi flisi (windstoper ali windblock) primerni za oblačenje pod jakne iz power-texa, saj se lahko zgodi, da potem ne bodo delovali. Prepričati se moramo, ali izdelovalec zagotavlja večslojno sestavo. Slika 8.1.5: Srednja plast Hlače morajo biti lahke in udobne ter seveda dovolj prožne. Če že niso neprepustne za vodo, se morajo vsaj hitro sušiti. Kroj mora biti udoben in nas ne sme ovirati pri gibanju, izpostavljeni deli pa morajo biti okrepljeni predvsem zaradi toplotne izolacije. Hlače morajo zadržati toliko toplote, da lahko mišična vlakna delujejo brez motenj ali celo poškodb. Materiali, iz katerih so izdelane hlače, so različni; trenutno najbolj poznan material je schoeller, ki se imenuje po švicarskem izdelovalcu. Zunanja plast Zunanjo plast (slika 6) sestavljajo nepremočljiva jakna, zunanje hlače (vetrne hlače), gamaše, kapa, rokavice in protektorji. Zunanja plast zaščitne obleke mora dihati ter zaradi mehanske in toplotne neprepustnosti odbijati dolgotrajen močan dež ali ledeno mrzel veter. V zadnjem času na tem področju prevladujejo tako imenovane membrane PTFE (politetrafluoren) kot samostojna vmesna plast ali plast, ki je s posebnim postopkom zalepljena (zlaminirana) na kakšno drugo tkanino. Najbolj poznani tovrstni tkanini pri nas sta goreteks in simpateks, ki delujeta s pomočjo kot las tankih membran, ki se uporabljajo skupaj z zunanjo tkanino. Postopek izdelave oziroma obdelave se imenuje laminiranje; pri njem membrane umestijo na notranjo stran tkanine. Membrana goretex deluje na podlagi razlike med tlaki, ki se ustvari zaradi razlike med zunanjo in notranjo temperaturo. Pogoj, da sistem začne delovati, je, da mora imeti laminat vir toplote (človeka), ki ustvari višjo notranjo temperaturo od zunanje in s tem prej omenjeno razliko tlakov. Membrane imajo drobne pore (mikroporozne membrane), skozi katere uhajajo molekule vodne pare, vodne kaplje od zunaj pa ne morejo vdreti v notranjost. Membrana simpateks je brez por, prehod molekul vodne pare deluje na podlagi difuzije. Podobne rezultate se da doseči tudi z različnimi premazi, ki se nanesejo na zunanjo ali pa tudi na notranjo stran. Slika 8.1.6: Zunanja plast Jakne so namenjene predvsem za popolno zaščito pred vetrom in mrazom, vendar morajo omogočati tudi dobro zračenje. Zato je poleg izbire pravega materiala toliko pomembnejša kakovostna izdelava, predvsem šivov. Jakne morajo imeti dovolj žepov, vendar ne preveč, da nas ne ovirajo pri gibanju. Njihova pomembna dela sta tudi ovratnik in kapuca, s katerima zavarujemo glavo pred vetrom, dežjem in snegom. Da ohranimo lastnosti jakne, sta pomembna uporaba in vzdrževanje. Pri izbiri sredstev za vzdrževanje moramo upoštevati navodila izdelovalcev. Zunanje hlače so izdelane iz dvo- ali triplastnega dihajočega materiala. Poleg kroja, ki mora omogočati dobro zaščito (podaljšan životni del) ter lahko oblačenje (stranske zadrge), je pomembno tudi, da čim manj drsijo po snegu. Gamaše so namenjene za učinkovito zaščito spodnjega dela nog in posredno za zaščito notranjosti čevljev pred vlago in mokroto. Po večini so izdelane iz močnejših poliamidnih vlaken, kot sta kordura in goreteks. Zaščita z gamašami je trojna: varujejo pred vdorom snega v notranjost čevljev, zavirajo pretirano hlajenje nožnih mišic pri močnem, hladnem vetru, hkrati pa so, če se čevlji dobro prilegajo in se vmes ne nabere sneg ali naredi tanka ledena skorja, še ena zaščitna toplotna plast. Rokavice in protektorji so nepogrešljiv del zimske opreme in se uporabljajo za toplotno in mehansko zaščito. Materiala, iz katerih so izdelane rokavice, sta flis in še vedno tudi volna. Na splošno rokavice po obliki delimo na: rokavice s prsti, rokavice z enim prstom in rokavice, ki ne pokrivajo prstov. Materiali, iz katerih so izdelani protektorji, so enaki kot pri jaknah in zunanjih hlačah. Uporabljajo se za zaščito rok in rokavic iz flisa ali volne pred zunanjo vlago in vetrom, hkrati pa pomenijo še eno toplotno plast več. Tudi materiali, iz katerih so izdelane kape, so se v zadnjem času spremenili. Volno, ki je še nedavno prevladovala, je v veliki meri zamenjal flis. Kape morajo biti udobne, prožne in ne smejo imobilizirati glave, omogočati morajo dihanje zgornjega dela glave in ustvariti ustrezno mikroklimo na lasišču. V hudem mrazu in vetru lahko glavo zavarujemo tudi s tanko podkapo (rabeljska kapa), na katero namestimo kapo, včasih pa še kapuco, ki je sestavni del jakne. Tako je zaščita triplastna in res učinkovita. 8.1.2.2 Obutev Osnovna naloga obuval je zavarovati stopala pred vlago, mrazom, ostrimi delci in poškodbami, zato je izbira čevljev glede na namen izjemno pomembna. Obutev moramo torej izbirati glede na letni čas, razmere, vrsto terena in dejavnost. Materiali, iz katerih so lahko izdelane lupine čevljev, so različni in se razlikujejo predvsem po zunanji odpornosti proti poškodbam, premočljivosti in toplotni izolaciji. Najbolj poznani materiali so: poliamidi (kordura), armidna plastika, goreteks, simpateks, usnje in plastika (dvojni čevelj). Podplate lahko v glavnem razdelimo na dve skupini: tradicionalne rebraste podplate (vibram), ki so priljubljeni pri alpinistih, in integrirane podplate, ki prevladujejo pri pohodnikih in izletnikih. Ti dokaj dobro blažijo škodljivo delovanje različnih oblik terenskih detajlov in popravljajo vsiljeno nepravilno mehaniko spodnjega dela noge. To omogočajo čepki različnih oblik in nagibov, majhni žlebički in torzijski vložki. Slika 8.1.7: a) vibram podplat b) integriran podplat Tako lahko obutev v grobem razdelimo na tri vrste: ◾ izletniške čevlje, ◾ pohodniške čevlje, ◾ plezalne čevlje. Osnovne zahteve, ki jih mora izpolnjevati dober čevelj, so: ◾ ohranjanje suhih nog glede na notranjo in zunanjo vlago, ◾ učinkovita izolacija toplote, ◾ uravnavanje prezračevanja oziroma sprotno odvajanje notranje vlage. Čevelj se mora nogi dobro prilagajati ter ji dati dober oprijem in podporo. Slika 8.1.8: Odvajanje toplote Izletniški čevelj naj bo lahek in naj ima integriran gumijast podplat, lupina pa naj bo po možnosti izdelana iz enega kosa. Lahko je izdelana iz goreteksa, simpateksa, najlona s korduro ali iz naravnega usnja. Pohodniški čevelj je težji in nekoliko višji, tako da se dobro oprijema gležnja. Priporočljiv je podplat vibram, dobrodošli so tudi utori za avtomatske dereze. Priporočljivo je, da ima zamenljive vložke z antibakterijskimi in antimikotičnimi lastnostmi, ki prevajajo vlago. Lupina je prav tako iz enega kosa in je izdelana iz gladkega kevlarja, vodoodpornega nubuka ali vodoodpornega usnja (Endura). Plezalne čevlje glede na namen ločimo na: lahke plezalne čevlje, težje plezalne čevlje in dvojne plastične čevlje. Podplati so po navadi iz srednje trde vibram gume, medtem ko je lupina v večini primerov iz visokokakovostnega naravnega usnja. Dobri čevlji naj bi bili nepremočljivi vsaj 24 ur. Dvojni plastični čevlji se uporabljajo za ekstremne razmere v snegu. Njihova velika prednost je plastična školjka, neobčutljiva za zunanjo vlago, vendar so togi in manj prilagodljivi za nogo. Hoja v njih ni naravna, združljivost notranjega čevlja s plastično školjko pa ni najboljša - to se občuti predvsem pri hoji in plezanju z derezami. Premočeno obutev sušimo ob zmerni toploti ter nato posušeno premažemo z ustrezno kremo oziroma razpršilom. Slika 8.1.9 Dobro prileganje čevlja 8.1.3 Tehnična oprema Slika 8.1.10: Delitev tehniĉne opreme 8.1.3.1 Nahrbtnik Nahrbtnik je osnovna oprema vsakega gornika. Z njim prenašamo vso opremo, ki jo potrebujemo na turi, in jo imamo vedno pri sebi. Nahrbtnike ločimo po velikosti in obliki. Ti sta odvisni od namena uporabe oziroma zahtevnosti ture; nekateri so primernejši za plezanje in smučanje, drugi za večdnevno hojo, tretji le za enodnevno izletništvo. Po velikosti jih razvrščamo glede na prostornino v litrih. Najpogostejše so tele velikosti: ◾ enodnevne ture: 30 l, ◾ dvodnevne ture: 40–45 l, ◾ večdnevne ture (z bivakiranjem): 60 l, ◾ za trekinge in odprave: 65 l. Večina nahrbtnikov omogoča povečanje prostornine s podaljšanjem in s tem večjo uporabnost nahrbtnika za različne namene. Povečevanje velikosti nahrbtnika je omejeno predvsem z vidika možnosti uravnavanja težišča nahrbtnika. Tako strokovnjaki priporočajo povečanje prostornine do 20 %, največ do 30 %. Pri nahrbtnikih z ožjim namenom uporabe pa lahko prostornino povečamo tudi za 50 do 95 %. Pri razvoju oblik nahrbtnikov so veliko pozornost namenili namenu uporabe in ergonomičnosti. Oblika nahrbtnika je namreč zelo pomembna, saj mora omogočati čim manj utrudljivo in za zdravje škodljivo prenašanje, zato so posamezni modeli nahrbtnikov za moške in za ženske različno anatomsko oblikovani. S svojo obliko morajo omogočati: ◾ hitro in pravilno zlaganje opreme, ◾ hiter dostop do posameznih delov opreme, ◾ sprotno prilagajanje težišča nahrbtnika glede na občasne spremembe vsebine. Optimalno lego in pravilno namestitev na hrbet dosežemo z uravnalnimi sistemi na nosilnem delu nahrbtnika. Ti sistemi se od izdelovalca do izdelovalca razlikujejo, saj je bilo doslej patentiranih več kot 30 različnih sistemov uravnavanja težišča, ki so zvezno ali stopenjsko nastavljivi s temi deli nahrbtnika (slika 11): ◾ uravnalcem lege naramnic (1), ◾ prečnim prsnim pasom (2), ◾ uravnalcem dolžine naramnic (3), ◾ bočno oporo (4), ◾ uravnalcem bočne opore. Z razvojem so bile dosežene večja varnost, učinkovitost in preprostost rabe nahrbtnika. To pomeni manj utrudljivo in naporno nošnjo, odpravljanje za zdravje škodljivih dejavnikov ter lahko in priročno uporabo posameznih delov tudi med nošnjo. Seveda pa sam nahrbtnik ne bo rešil vseh težav, če ne bomo upoštevali nekaj zakonitosti in pravil pri zlaganju opreme v nahrbtnik. Včasih tu zaidemo v nasprotje glede na čas in zakonitosti pravilnega zlaganja ter nenehno spreminjajoče se potrebe po posameznih delih opreme na turi, odvisne od okoliščin in razmer. Vseeno pa je dobro upoštevati pravila zlaganja glede na težo opreme in obliko nahrbtnika. Materiali, iz katerih so izdelani nahrbtniki, se približujejo tem idealnim lastnostim: Slika 8.1.11: Uravnalni deli nahrbtnika in pravilen nažin zlaganja ◾ so prijazni do kože, ◾ neprepustni za vodo, ◾ robustni in odporni proti obrabi. Vrhunski izdelovalci pri izdelavi ločijo materiale za telo nahrbtnika, materiale za hrbtišče, materiale za dno in včasih tudi materiale za pokrov. Od posameznih delov nahrbtnika pričakujemo različne lastnosti, saj so izpostavljeni različnim razmeram. Tako mora na primer hrbtni del nahrbtnika poleg neprepustnosti omogočati dobro zračenje in hitro sušenje. Vodno neprepustnost materiala lahko dosežemo z različnimi kombinacijami tkanja blaga in z raznimi premazi. Materiali temeljijo predvsem na poliamidni in poliestrski osnovi. Znani materiali, ki se trenutno uporabljajo za izdelavo nahrbtnikov, so: cordura 700, spectra, balistic, dynatec XT, deuter-duratex in druge. Pri nakupu nahrbtnika moramo biti pozorni na tele lastnosti: ◾ udobnost (naramnice in hrbtišče), ◾ pritrjevanje različnih delov opreme (cepini, smuči), ◾ stabilnost (možnost nastavitve naramnic, prečnega prsnega pasu in bočne oprti glede na vsebino in težo nahrbtnika), ◾ razbremenitve (prenos obremenitve z ramen na boke s pomočjo bočne opore, oblika hrbtišča), ◾ prezračevanje hrbtnega dela (oblika, materiali), ◾ ergonomičnost v praksi (preprosta in lahka uporaba nahrbtnika tudi v rokavicah in v temi). 8.1.3.2 Samovarovalni sestav Samovarovalni sestav (slika 12) je sestavljen iz: ◾ plezalnega pasu, ◾ plezalne čelade, ◾ samovarovalnega kompleta, ◾ zaščitnih rokavic (priporočljivo). Plezalni pas je priporočljiv del opreme pri gibanju po zelo zahtevnih poteh. Plezalne pasove po konstrukciji delimo na dve vrsti, in sicer na: ◾ enodelni plezalni pas, ◾ sedežni plezalni pas. Izbira je odvisna predvsem od namena uporabe (pohodništvo, plezanje). Od plezalnega pasu pričakujemo udobnost, čim manjše oviranje pri gibanju, majhno težo in hitro nastavljivost, zato moramo biti pri izbiri in nakupu previdni in ga po možnosti preizkusiti, preden ga kupimo. Ustreznost plezalnega pasu najlaže preverimo z globljimi upogibi telesa, različno hitrostjo hoje, krajšimi poskoki in nekajminutnim visenjem. S tem ugotovimo, ali se nam pas lepo prilega, ali nas kje tišči oziroma ali se v njem udobno počutimo. Pri izbiri velikosti moramo upoštevati tudi, ali ga bomo uporabljali pozimi. Plezalni pas si nameščamo izključno po navodilih izdelovalca. Plezalna čelada je obvezen sestavni del tehnične opreme vsakega gornika. Varuje glavo pred padajočim kamenjem, ki ga lahko sprožijo človek, žival, voda in veter, pred udarci ob padcu in pred zadevanjem v ovire nad nami. Lobanjo varuje pred zlomom s tem, da energijo udarca razširi na vso površino. Tako energijo sunka sprejme in hkrati ublaži. Da lahko čelada opravi svojo funkcijo prerazporeditve mora biti Pravilno nameščena. S pritrdilnimi trakovi in nastavitvijo velikosti si jo namestimo na glavo tako, da je ne moremo potisniti ne naprej ne nazaj, niti v levo niti v desno. Seveda pa čelada ne sme biti preveč zadrgnjena, saj nas potem tišči in ovira pravilno prekrvitev. Čelada je sestavljena iz treh delov: Slika 8.1.12: Samovarovalni sestav. ◾ lupine, ◾ navzkrižnih pasov z mrežo ali penasto snovjo znotraj čelade, ◾ trakov za pritrditev (v obliki črke Y). Imeti mora tudi dobro zračenje skozi luknjice in reže v lupini; te naj bodo čim više. Večina čelad ima tudi pritrdilno mesto za čelno svetilko ali zaščitna očala. Samovarovalni komplet priporočamo pri napredovanju po zelo zahtevnih zavarovanih poteh, na katerih so v steno nameščeni razni tehnični pripomočki, kot so klini, skobe in žične vrvi. Ob padcu nam omogoča varnejše dinamično zaustavljanje. V zadnjem času prevladujejo samovarovalni kompleti Y s prešitim trakom v vrečki, ki se ob padcu natrga in s tem zmanjša silo na telo. Slika 8.1.13: Samovarovalni komplet Y z zavorno ploščico (slika levo) in prešitim trakom v vrečki (slika desno). Delovanje in uporaba sistema Y: ◾ pri uporabi sistema Y sta v žično vrv ves čas gibanja ob njej vpeta oba kraka vrvi; tako je ob padcu varnost večja; ◾ v navpično žično vrv vpnemo eno vponko od spodaj, drugo od zgoraj; ◾ v vodoravno žično vrv vpnemo obe vponki od spodaj. Samovarovalnih kompletov ne izdelujemo in sestavljamo sami. V preteklosti je bilo kar nekaj modelov umaknjenih iz uporabe zaradi pozneje ugotovljenih pomanjkljivosti. Pri nakupu novega samovarovalnega kompleta bodimo pozorni tudi na to, kateri modeli samovarovalnih kompletov so bili umaknjeni iz uporabe. Seznam umaknjenih samovarovalnih kompletov najdemo na spletnih straneh izdelovalcev. Rokavice za gibanje ob žičnih vrveh po zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih poteh so narejene iz elastičnega materiala. Dobro se prilegajo roki, imajo okrepljen dlanski del, lahko so s prsti ali pa brez konic prstov. Varujejo pred morebitnimi poškodbami dlani, ki nastanejo zaradi načetih žičnih vrvi in drugih vzrokov. 8.1.3.3 Cepin Cepin je v kombinaciji z derezami najpomembnejši del opreme za varnejšo hojo v zasnežene gore. Uporabljamo ga za samovarovanje, varovanje ter napredovanje v zasneženih strminah in po ledenikih. Z njim lahko zadržimo padec ali zdrs. Uporabljamo ga lahko pri izdelavi sidrišč v snegu, z njim izsekamo stopinje ali prijem oziroma izkopljemo udobnejše stojišče ali varovališče. Posamezni deli cepina so: ◾ glava, ◾ ratišče, ◾ zapestna zanka, ◾ konica. Pri izbiri cepina moramo vedeti, za kaj ga bomo uporabljali: predvsem za hojo v snežnih razmerah ali za plezanje v ledu in zaledenelih slapovih? Pri pohodniškem cepinu je najpomembnejša dolžina. Najlažje jo izberemo tako, da cepin držimo ob telesu, konica na spodnjem delu ratišča pa naj se dotika tal. Pri izkušenih gornikih je lahko ta dolžina za 3 do 5 cm krajša, vsekakor pa naj cepin ne bi bil krajši od razdalje med zapestjem in pazduho. Glava cepina ima dva dela; okel, ki je rahlo zakrivljen in na koncu nazobčan, ter lopatico, ki je prav tako rahlo ukrivljena. Ratišča so danes izdelana iz aluminijevih ali titanovih zlitin ter v spodnjem delu lahko prevlečena s karbonizirano gumo ali mehkejšo maso poliestra ali polietilena. Pohodniški cepini imajo praviloma ravna in ploščata ratišča. Z zapestno zanko si cepin z zaponko pritrdimo na zapestje in s tem preprečimo, da bi nam ga iztrgalo iz roke, če bi se z njim zaustavljali. Konice pri pohodniških cepinih so različne, omogočati pa morajo oporo pri napredovanju po strmem snežišču. 8.1.3.4 Dereze Dereze so edina primerna tehnična priprava za varno gibanje in napredovanje po trdem snegu ali ledu. Za pohodništvo so primernejše poltoge dereze z dvanajstimi zobmi. Imeti morajo možnost preproste nastavitve dolžine. Dolžina je pravšnja, ko je zadnji par zob na koncu podplata čevlja, sprednji pa sega kake 3 cm čez sprednji del čevlja. Dereze s trakovi so po dolžini pravilno nastavljene takrat, ko že same stojijo na podplatu, brez pomoči trakov. Dereze lahko pritrdimo na čevlje na več načinov. Glede na to ločimo več vrst derez, in sicer: ◾ avtomatske, ◾ polavtomatske, ◾ univerzalne. Za preprečevanje nabiranja snega na obeh vrstah derez (cokla) si lahko kupimo še plastične ali gumijaste ploščice, ki preprečujejo nabiranje snega na derezah. Ob nakupu derez je dobro imeti s seboj tudi čevlje, na katerih bomo dereze uporabljali. Pred turo si dereze vedno naravnamo in pripravimo doma. Med nošnjo v nahrbtniku jih zavarujemo z zaščitnimi gumijastimi kapicami in jih spravimo v debelejšo vrečo iz gosto tkanega platna, da ne poškodujemo druge opreme. Slika 8.1.14: Vrste derez 8.1.3.5 Pohodne palice Pohodne palice so naši čedalje pogostejši spremljevalci v gore. Z njimi si občutno povečamo stabilnost in ravnotežje, zmanjšamo obremenitve občutljivih kolenskih sklepov in hrbtenice ker povečamo aerobno razgibavanje vsega telesa - predvsem se krepijo mišice rok in ramenskega obroča, prav tako pa je zaradi razširjenega prsnega koša dihanje globlje in učinkovitejše. Palice so podobne smučarskim, le da so sestavljene iz več členov (po navadi iz treh), da jih lahko po uporabi zložimo. Zložene palice so tako lahko dolge samo 50 cm in jih brez težav pospravimo v nahrbtnik. Ročaji so anatomsko oblikovani (različno za moške in ženske) ter so lahko glede na simetralo stebla ukrivljeni za 8° oziroma 15°. Ročaji so iz nedrsečega izolacijskega materiala (najboljša je zmes plute in gume), ki pozimi ne ohlaja dlani, poleti pa preprečuje prehitro znojenje. Nekatere palice imajo tudi blažilnike tresljajev, ki jih lahko po potrebi izklopimo ali vklopimo. Velikost zapestnih zank uravnavamo na zgornjem delu ročaja; široke morajo biti najmanj 2 cm, da se dobro prilegajo zapestju, ne smejo pa biti premehke ali oblazinjene. Zaželeni so materiali, ki dobro prevajajo znoj in pozimi ne zmrzujejo. Steblo palice je izdelano iz aluminijevih zlitin, saj morajo biti stabilne in trdne, da lahko prenesejo vse obremenitve. Nekatere pohodniške palice lahko v nekaj sekundah spremenimo v plazovne sonde. Krpljica preprečuje, da bi se palica ugreznila v sneg, poleti pa, da bi se zagozdila v manjše razpoke. Dobro je, če palica omogoča preprosto menjavo krpljic, saj so poleti primernejše manjše krpljice, pozimi pa večje in bolj gibljive, da se prilagajajo snežni podlagi in s tem izboljšajo prijem. Konice palic so iz trdih kovin, ki so odpornejše proti obrabi. Zaželeno je, da je mogoče konice zamenjati, saj se konice za kopne razmere razlikujejo od konic za snežne razmere. Slaba stran zložljivih pohodnih palic so bili vezni stožčasti členi, ki so pod večjimi obremenitvami popustili in so se palice sesedle. To se je v zadnjem času močno izboljšalo, saj novejši vezni členi prenesejo tudi trikrat večje obremenitve. 8.1.4 Druga oprema Poleg osnovne in tehnične opreme, ki je bila navedena v prejšnjih poglavjih, je še kar nekaj take, ki naj bi jo redno imeli v nahrbtniku, sicer odvisno od kopnih oziroma snežnih razmer, vendar ne glede na to, na kako zahtevno turo se odpravimo. Slika 8.1.15: Delitev druge opreme 8.1.4.1 Čelna svetilka S pomočjo čelne svetilke v temi poskušamo čim bolj razločno razpoznati svojo bližnjo okolico. Njena prednost je, da jo lahko namestimo na glavo ter imamo obe roki prosti; tako je naše gibanje hitrejše in varnejše. Čelne svetilke se razlikujejo glede na vrsto svetilnega telesa (navadna žarnica, halogenska žarnica in dioda LED) ter glede na namestitev vira energije - ta je lahko spredaj na čelu, zadaj ali ločeno (spravimo ga lahko v notranji žep oblačil). Zaželeno je, da na čelni svetilki uravnavamo žariščno razdaljo ter po potrebi spreminjamo kot svetlobnega stožca. 8.1.4.2 Prva pomoč Prva pomoč je del opreme, ki je vedno v nahrbtniku, ne glede na zahtevnost ture. Vsebino prve pomoči je težko predpisati, saj je odvisna od več dejavnikov, vsekakor pa naj bodo v njej: zaščitna folija, obliži, trikotne rute, povoji, sterilne gaze, škarjice in tablete proti bolečinam. 8.1.4.3 Zemljevid V gorah se pogosto srečamo z neznanim svetom in brezpotjem, še posebno v zimskem času. Takrat si težko predstavljamo nadaljevanje poti brez dobre karte, kompasa in višinomera. Tudi če se pred odhodom v neznano dobro pripravimo, se lahko tura zaradi nepredvidljivih dogodkov (tema, megla) korenito spremeni. Z dobro topografsko karto in kompasom imamo tudi v takšnih razmerah dobre možnosti za rešitev iz nastalega položaja, zato sta karta in kompas nerazdružljiva dela opreme, ki vedno spadata v nahrbtnik. 8.1.4.4 Kompas Kompas je naprava, s katero se orientiramo na neznanem terenu. Z njim določamo smeri neba, smer hoje po karti in na terenu ter stojišče na karti in na terenu. Danes kompasi niso samo naprave z magnetno iglo, ampak imajo še dodatne funkcije (višinomer, merilnik naklona), v zadnjem času pa so na voljo tudi digitalni kompasi in sistem GPS. 8.1.4.5 Plazovna lopata, žolna in sonda Plazovna lopata, žolna in sonda skupaj sestavljajo reševalni pribor (komplet), ki je nepogrešljiv del opreme na vsaki snežni turi. Plazovna žolna je majhen radijski oddajnik in sprejemnik hkrati, ki ima omejen doseg delovanja in deluje samo na frekvenci 457 kHz. Kadar je v vlogi sprejemnika, pretvarja sprejete elektromagnetne valove v zvočne in svetlobne signale, katerih moč je odvisna od bližine oddajnika, to je druge žolne, ki je skupaj s ponesrečenim pod plazom. Nekaj bolj znanih izdelovalcev plazovnih žoln: Ortovox, Baryvox, Pieps in Mammut. Plazovna lopata je nepogrešljiva pri izkopavanju zasutega. Z njo zasutega izkopljemo veliko hitreje kot z golimi rokami. Prav tako je nepogrešljiva za izdelavo snežne luknje ali igluja ob bivakiranju. Izdelana je iz aluminijastih zlitin ali okrepljene plastike. Plazovna sonda je zložljiva palica za sondiranje oziroma prebadanje plazovine. Pri iskanju zasutega preverimo kraj zasutega, ki smo ga določili s plazovno žolno. 8.1.5 Vzdrževanje opreme Za optimalno uporabo je pomembno tudi ustrezno vzdrževanje opreme. Le s pravilnim vzdrževanjem bo oprema rabila svojemu namenu in dala od sebe tisto, kar pričakujemo. Predvsem moramo upoštevati navodila izdelovalcev, kajti le tako vzdrževana oprema nam bo dobro služila vso svojo življenjsko dobo. Posebno pozorni moramo biti na mehanske poškodbe, ki jih lahko povzročimo z drugo opremo. Opreme ne sušimo in ne shranjujemo v neposredni bližini virov toplote (peči) in na soncu. Pri uporabi opreme, s katero izboljšamo varnost, moramo biti pozorni tudi na predvideno življenjsko dobo, ki jo določi izdelovalec. Po tem obdobju oprema ni več stoodstotno zanesljiva in je ne smemo več uporabljati. 8.1.6 Seznam opreme Opremo, ki jo mora imeti gornik na turi na sebi in v nahrbtniku, je težko predpisati in določiti. V pomoč pri pripravi potrebne opreme in kot opomnik je naveden seznam osnovne opreme za enodnevno lahko turo v kopnih razmerah, za enodnevno zahtevno ali zelo zahtevno turo v kopnih razmerah in za enodnevno lahko snežno turo. Obseg opreme se nekoliko poveča, če imamo namen prespati v planinski koči ali celo preživeti noč na prostem. Enodnevna lahka tura v kopnih razmerah: ◾ obleka: spodnja majica s kratkimi rokavi, kratke spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, jakna, kapa in rokavice ter rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, nogavice), ◾ obutev: izletniški čevlji, ◾ druga oprema: nahrbtnik (30 l), pohodniške palice, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid, kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače. Enodnevna zahtevna ali zelo zahtevna tura v kopnih razmerah: ◾ obleka: spodnja majica s kratkimi rokavi, kratke spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, jakna, kapa in rokavice ter rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, dolge pohodniške hlače, nogavice), ◾ obutev: pohodniški čevlji, ◾ tehnična oprema: samovarovalni sestav (čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet in rokavice), ◾ druga oprema: nahrbtnik (40-45 l), pohodniške palice, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid, kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače. Enodnevna lahka snežna tura: ◾ obleka: spodnja majica z dolgimi rokavi, dolge spodnje hlače, primerne nogavice, dolge pohodniške hlače, jopa ali pulover, vetrne hlače in jakna, gamaše, kapa, rokavice iz flisa ali volne, protektorji, rezervna obleka (spodnje perilo, tanjša jopa ali pulover, dolge pohodniške hlače, nogavice in rokavice), ◾ obutev: pohodniški ali plastični čevlji, ◾ tehnična oprema: cepin in dereze, ◾ druga oprema: nahrbtnik (40-45 l), pohodniške palice, plazovna žolna, lopata in sonda, prva pomoč, čelna svetilka, zaščitna očala in krema za sončenje, zemljevid in kompas, vrečka za smeti ter času hoje primerna količina malice in brezalkoholne pijače, po možnosti tople. Ljubitelji fotografije seveda na nobeno turo ne bodo pozabili vzeti s seboj fotoaparata. Tudi prenosni telefon spada v nahrbtnik - za nujne klice in v skrajnem primeru za klic v sili. VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Mlač, B. (1999): Oprema za gore in stene. Ljubljana. Gibanje v gorah Bojan Pollak 8.2 Izvleček: Obdelan je del osnov gibanja (predvsem hoja, manj plezanje) v planinah in gorah, v kopnem in snegu ter osnovna uporaba planinskih palic, krpelj, cepina, derez, sedmih vozlov in samovarovalnega sestava. Ključne besede: hoja, plezanje, palice, krplje, cepin, dereze, vozli, samovarovalni sestav, samovarovano gibanje 8.2.1 Uvod Vse, kar je napisano v tem poglavju, vam bo v pomoč pri izvajanju potencialno nevarne dejavnosti. Pri hoji v gore in planine lahko padete, lahko vas zadene kamenje ali kosi ledu, lahko vas zasuje plaz, na vas vplivajo mraz in sonce, vročina, izčrpanost in številni drugi dejavniki, ki lahko povzročijo poškodbe ali celo smrt. Zato se ne odpravljajte na ture, za katere predvidevate, da jim ne boste kos ali da bi bile na meji vaših zmogljivosti. Upoštevajte tudi pravilo postopnosti - začnite z lahkimi in nezahtevnimi turami in šele potem, ko si pridobite dovolj ustreznih izkušenj in kondicije, se odpravite na zahtevnejše ture. To poglavje ni nadomestilo za usposabljanje na tečajih, ki jih vodijo pooblaščeni inštruktorji, niti ni napisano z namenom, da bi nadomestilo vašo osebno oceno in ukrepanje. V naravi je namreč neskončno veliko različnih situacij in vsaki ustreza le ena najboljša možnost. Ta pa je odvisna tudi od posameznika. Tako je lahko nekaj, kar je za nekoga odlično, za drugega samo dobro, za tretjega pa celo nevarno. Možnosti je toliko, da se preprosto ne da vseh obdelati in zapisati v učbenik. Zato jih je prikazanih samo nekaj in za te smo poiskali rešitve, ki naj bi bile v večini primerov najugodnejše, predvsem za varnost. Lahko da v katerem primeru niso. To mora presoditi vsak sam. Zato vse zapisano velja predvsem kot priporočilo in ne kot predpis, zakon. V praksi je dopustna in priporočljiva uporaba vsega, kar je varno, kar deluje, kar uporabnik obvlada in kar ne škoduje drugim. Bralec odvezuje avtorja, izdajatelja in distributerja kakršne koli odgovornosti za kakršno koli poškodbo, tudi smrt, ki bi se primerila med planinsko dejavnostjo uporabnika. V tem poglavju je zaradi omejenosti podan samo del osnovnega znanja, nujno potrebnega za varnejše gibanje po gorah in planinah. Preostalo je napisano v knjižici OSNOVE GIBANJA V GORAH IN PLANINAH. Kdor hoče poznati še drugi del osnovnega znanja, naj jo le prebere.In seveda tudi priporočeno literaturo. 8.2.2 Osnovna pravila gibanja 8.2.2.1 Tempo, počitek V planinstvu velja splošen normativ, da po vodoravni, gladki poti prehodimo kilometer v 10–15 minutah, v uri pa se dvignemo za 300–400 m oziroma spustimo za 400–600 m. Pri tem smo takrat, ko smo sami, navadno hitrejši, kot če gremo v skupini. Število korakov, ki naj bi jih pri tem naredili na minuto, je 55-60, torej približno vsako sekundo en korak. S takim načinom hoje oziroma tempom bomo lahko hodili tudi več kot šest ur na dan. Najbolje pa je, da nam tempo oziroma hitrost hoje določa srce, in sicer tako, da med našim gibanjem enakomerno bije. Utrip srca naj bo, odvisno od naše starosti, treniranosti in trenutne kondicije, nekje med 80 in 140 utripi na minuto. Predvsem je pomembno, da hodimo enakomerno. Prvi postanek po začetku hoje naredimo po 10–15 minutah, ko se ogrejemo na "delovno temperaturo". Takrat se ustavimo samo toliko, da slečemo odvečna oblačila. Daljše počitke (vsaj pol ure) imamo na vsake 2 do 4 ure, odvisno od naše kondicije in dolžine ture. Med njimi pojemo tudi manjše, lahke obroke hrane in popijemo toliko pijače, da nadomestimo večino z znojem izločene tekočine. 8.2.2.2 Medsebojna razdalja, srečevanje Razdalja do našega predhodnika naj bo vsaj meter oziroma tri do štiri korake, da se ne zaletimo vanj, če se nenadoma ustavi (slika 1). To še posebno velja za hojo navzdol, saj bi ob premajhni medsebojni razdalji padec enega pomenil tudi padec drugega. Kadar med hojo uporabljamo palice, mora biti razdalja večja, najmanj dva metra oziroma pet do šest korakov, da preprečimo, da bi nas palica našega predhodnika, če bi zdrsnila, zadela (slika 2). Slika 8.2.1: Medsebojna razdalja v skupini Načelno se umakne tisti, ki gre gor, da gre tisti zgoraj lahko dol. Vendar je veliko bolj priporočljivo, da se umakne tisti, ki mu je laže - trenutek, dva počaka na kraju, kjer se lahko brez težav in nevarnosti srečata vzpenjajoči se in sestopajoči. To velja tudi takrat, ko se srečujemo na vodoravnih delih poti. Slika 8.2.2 : Če imamo palice, mora biti medsebojna razdalja večja. 8.2.3 Hoja v kopnem Naš korak naj bo prožen, mehak. V načelu nogo redko povsem iztegnemo, ker tako ohranjamo prožnost in mehkost koraka. Izjemoma to lahko delamo tudi pri hoji navzgor. Načelno vedno stopimo na peto, se nato "povaljamo" prek podplata in se odrinemo s prsti. Pri tem na peto ne stopimo trdo, ampak mehko, s postopnim prenašanjem teže. Tudi odrivamo se mehko, ne sunkovito, da nam ne zdrsne, oziroma pametneje porabljamo energijo. Tako hodimo po ravnem (slika 3) in, dokler ni prestrmo, tudi navzgor in navzdol. Slika 8.2.3: Hoja po ravnem (peta - podplat - prsti) 8.2.3.1 Hoja po poteh Kadar hodimo po poteh, res hodimo po njih in ne ubirajmo bližnjic. Ko hodimo v breg, delajmo kratke korake, da noga ne zdrsne. Nagnimo se naprej, tako da je vpadnica težišča bliže prstom. Hodimo čim bolj normalno: stopimo na peto, prenesemo težo čez podplat na prste in se odrinemo (slika 4). Slika 8.2.4: Hoja navzgor (težišče, sklonjenost) Pri sestopu velja enako pravilo: najbolje je, da stopamo na peto in težo prenesemo čez podplat na prste. Kolena morajo biti mehka, prožna, da ublažijo sunke. Nikoli ne stopajmo na povsem iztegnjeno nogo, ampak naj bo vedno vsaj malo pokrčena, da se izognemo premočnim sunkom (slika 5). Čim večja je strmina, tem krajši naj bodo koraki. Če je prestrmo za hojo z obrazom proti dolini, se obrnimo in pojdimo zadenjski. Pri tem si po navadi pomagamo tudi z rokami - to pa je pravzaprav že plezanje. Pri hoji po poteh stopajmo vedno čim bolj po sredi poti. Če pa vodi pot prečno na pobočje - to je v strminah običajno - obvezno stopajmo po notranjem robu poti. Hoja po spodnjem robu poti je lahko zelo nevarna, saj spodnji rob poti velikokrat ni dovolj utrjen, pod obremenitvijo lahko popusti in tako lahko zdrsnemo. Večja je tudi nevarnost proženja kamenja. 8.2.3.2 Hoja po brezpotju Kadar hodimo po travnatih pobočjih, stopajmo na zgornji rob travne ruše. Če se prijemamo za travo, je poskušajmo zgrabiti čim več in čim bliže korenin. Pri tem moramo biti še posebno pazljivi, ker se trava rada strga, pa tudi cela ruša se rada izpuli iz zemlje. Vendar se zavedajmo, da še tako velik šop trave v roki ne bo nikoli zadržal vse naše teže! Kjer med travo raste rušje, ga lahko uporabimo za oprimke, vendar moramo prijemati veje dovolj blizu korenin, da se nam ne zlomijo. Slika 8.2.5: Hoja navzdol (težišče, sklonjenost) Hoja po meliščih navzgor in povprek je navadno zelo utrujajoča, navzdol pa lahko tudi zelo nevarna. Zato se jim poskusimo čim bolj izogibati, razen takrat, ko so ustrezno “mehka” za hojo navzdol. Ko gremo gor po melišču, poskušajmo najti večje kamne, ki so trdneje zasidrani v tla, in stopajmo na njihov zgornji rob. Če je melišče zelo sipko, delajmo stopinje tako, da s konico čevlja utrjujemo podlago. Če hodi kdo pred nami ali so v melišču stare stopinje, stopajmo vanje približno pet centimetrov nad njihovim zgornjim robom. Navzdol v mehkem grušču sestopamo tako, da grušč skupaj z nami drsi po podlagi. 8.2.3.3 Zaustavljanje zdrsa Prvič: ohraniti moramo mirno kri. Drugič: takoj moramo ukrepati. Ukrepamo tako, da se obrnemo na trebuh in začnemo zaustavljati z rokami in nogami (slika 6), lahko tudi s komolci in koleni. Čeprav nam ta način povzroči bolečine - sicer jih začutimo šele pozneje (če preživimo) -, je to vsekakor bolje, kot pa da bi se zaradi neukrepanja za vedno poslovili ne samo od planin, ampak tudi od svojega življenja. Slika 8.2.6: Položaj med zaustavljanjem Drsenje lahko zaustavimo samo med drsenjem. Če nas začne preobračati ali vrteti, potem je zaustavljanje skoraj nemogoče. Vendar se ne smemo vdati, ampak se poskušajmo prekobaliti na trebuh, ker je to edini položaj, ki kolikor toliko omogoča zaustavljanje. 8.2.3.4 Uporaba planinskih palic v kopnem Višino palic nastavimo glede na namen. Za boljše razgibavanje ramenskega obroča, večji trening rok, močnejši vdih in podobno morajo biti palice daljše. Za pomoč pri hoji in ravnotežje morajo biti palice krajše. Pri hoji navzdol naj bi bile načelno daljše. Palico držimo za ročaj. Glede uporabe jermenčkov je več različnih mnenj in pristopov, zato naj vsak izbere tisto, kar mu v danem položaju najbolj ustreza. Planinske palice uporabljamo takole: ◾ izmenično se opiramo na posamezno palico, pri tem pa se hkrati gibamo z nasprotnima okončinama (leva noga - desna roka, slika 7); ◾ opiramo se na obe palici hkrati (slika 8); ◾ pravilo treh opornih točk uporabljamo takrat, ko je večja možnost zdrsa (slika 9); ◾ opiranje na obe palici skupaj uporabljamo takrat, ko grozi nevarnost zdrsa pri prečenju ali sestopanju (slika 10). Slika 8.2.7: Hoja s palicami izmenično - enako število korakov Slika 8.2.8: Hoja z obema palicama - hkrati Slika 8.2.9: Hoja s palicami - pravilo treh opornih točk Slika 8.2.10: Hoja s palicami - opiranje na obe palici skupaj Slika 8.2.11: Shranitev palic za stranske jermenčke V praksi je najbolje, da uporabljamo vse štiri načine, odvisno od sveta, po katerem se gibljemo, razmer na njem in naše usposobljenosti. V prvih treh primerih postavljamo palice samo kakšnih 5–10 cm proč od svojega telesa. Ko palic ne potrebujemo, jih lahko pripnemo za stranske jermenčke na nahrbtnik (slika 11). Pri tem potegnemo jermenčka čez ročaj, da držita palici na mestu. POMEMBNO! Zavedati se moramo, da so palice lahko samo ne ravno najboljša preventiva pred zdrsom. Pri zdrsu na gladki in trdi podlagi pa se z njimi NE MOREMO učinkovito ustaviti. 8.2.4 Plezanje v kopnem 8.2.4.1 Osnove plezanja navzgor Ko pridemo do sveta, v katerem je treba plezati, se moramo odločiti, ali bomo nadaljevali, ali bo pri tem potrebno že varovanje ali pa se bomo raje vrnili in poiskali drugo pot, po kateri ne bo treba plezati. Pri plezanju si velja dobro zapomniti in tudi dosledno izvajati pet osnovnih pravil, ki so vsa enako pomembna: 1. Pravilo "plezanja" z očmi. 2. Pravilo pravilne telesne drže. 3. Pravilo preizkušanja oprimkov in stopov. 4. Pravilo pravilnega obremenjevanja oprimkov in stopov. 5. Pravilo treh opornih točk (slika 12). Vedno si naprej ogledamo, kje in kako se bomo gibali - "plezamo z očmi". Najprej pregledamo vso smer, v kateri se bomo gibali, nato pregledamo smer do naslednjega stojišča, varovališča, mesta za počitek, nato naslednjih nekaj metrov in končno naslednji meter oziroma mesto, na katero bomo stopili, se prijeli. Pri tem iščemo primerne razčlembe za roke in noge in jim poskušamo že s pogledom oceniti tudi trdnost. Vedno moramo videti in vedeti vsaj za nekaj metrov vnaprej, kje bomo šli oziroma plezali. Pri tem je priporočljivo, da opazujemo tudi svojega predhodnika. Seveda se moramo takrat dobro držati in dobro stati, da ne pademo. To opazovanje po navadi olajša izbiro smeri, oprimkov, stopov, pa tudi načina gibanja. Slika 8.2.12 : Osnovna pravila plezanja Telo mora biti pri plezanju v čim bolj pravilni telesni drži – navpičnem položaju. Tako imamo boljši pregled, stopi in oprimki so pravilneje obremenjeni. Če se nagibamo preveč iz stene, imamo sicer boljši pregled, vendar vlečemo oprimke ven in tudi porabljamo več energije. Če pa se nagnemo preveč k steni, lahko zdrsnemo, ker je zaradi smeri obremenitve podplatov potrebno večje trenje, da se čevelj obdrži na stopu. Pa tudi pregled nad nadaljevanjem je veliko slabši. Vse oprimke in stope (skale, travo, rušje, kline, veje, pomagala in podobno) moramo, preden jih povsem obremenimo, preizkusiti. To storimo tako, da najprej z očmi preverimo, ali je oprimek oziroma stop trden, ali ima razpoke, ali je odpočen, ali je okoli njega krušljivo, ali je trhel, ali se maje in tako naprej. Nato potrkamo nanj, da slišimo, kako doni (votlo ali trdno), in ga vzvodno obremenimo (slika 13), da vidimo, ali se premika, in podobno; s čevljem potrkamo po stopu itn. Šele potem ga smemo previdno obremeniti. Nobenemu oprimku ali stopu ne smemo povsem zaupati, dokler ga ne preizkusimo! Oprimke in stope obremenjujmo samo toliko, kolikor je treba. Ne vlecimo jih iz stene, ne obešajmo se nanje brez potrebe. Zgodi se, da stop ali oprimek v določeni smeri obremenitve dobro drži, v drugi smeri pa se takoj izpuli. Med plezanjem moramo biti v stiku s steno (se držati, stati), biti nanjo pritrjeni z najmanj tremi opornimi točkami in premikati samo eno okončino. Nikakor pa ne smemo premikati obeh rok ali obeh nog ali ene roke in ene noge hkrati. To pomeni, da se gibljemo tako, da od vseh štirih okončin v vsakem trenutku premikamo samo eno, preostale tri pa mirujejo. Če zdrsnemo na enem oprimku ali stopu ali se en oprimek ali stop utrga, je tako večja verjetnost, da bomo obstali na preostalih dveh. Vsa ta pravila v načelu veljajo tudi za normalno hojo - vedno moramo najprej pogledati, kam bomo stopili, imeti moramo pokončno držo, preizkusiti stop in ga tudi ustrezno obremeniti. Pravilo treh opornih točk velja predvsem za plezanje. Takrat pa je treba razmisliti, ali se ni treba samovarovati (če so nameščena varovala) oziroma ali ni potrebno varovanje. Slika 8.2.13: Vzvodno preizkušanje oprimka 8.2.4.2 Osnove plezanja navzdol Pri plezanju navzdol veljajo enaka pravila kot pri plezanju navzgor ali prečenju. Vedno najprej pogledamo in z očmi izberemo, kam bomo šli (plezali), za kaj se bomo prijeli in na kaj bomo stopili. Tudi tu mora biti telo čim bolj navpično in dosledno napredujemo (spuščamo) samo eno okončino, preostale tri mirujejo in nas držijo na steni. Seveda je obvezno preizkušanje stopov in oprimkov. Ker napredujemo z nogami naprej, s čevlji preizkušamo trdnost stopov. Obremenjevanje stopov in oprimkov mora biti ravno tako kot pri plezanju navzgor - čim manj jih vlecimo iz stene in obremenjujmo jih samo toliko, kot je nujno potrebno. Nikoli ne skačimo! Preplezajmo tudi zadnjega pol metra! 8.2.4.3 Plezanje — hoja po zavarovanih poteh Na zavarovanih poteh tako za ravnotežje kot za napredovanje občasno uporabljamo tudi roke. Torej plezamo. Zato za gibanje po takih poteh veljajo povsem enaka pravila kot za plezanje. 8.2.5 Hoja v snegu Ko je veliko snega, ni več poti in jih utiramo sami. V načelu izbiramo smer gibanja tako, da se izogibamo morebitnim plazovom. To pomeni, da čim manj prečimo, gremo čim bolj naravnost navzgor oziroma navzdol, hodimo predvsem po rebreh. Tam je po navadi tudi manj snega. Zato se smer našega gibanja v snegu pogosto razlikuje od tiste v kopnem. Vrsti in količini snega prilagajamo tudi načine svojega gibanja. Dokler sneg ni preglobok in pretrd, hodimo normalno, podobno kot v kopnem. Pri tem so nam v veliko pomoč planinske palice. Če postane preglobok, začnemo uporabljati krplje, če postane pretrd, pa cepin, dereze. 8.2.5.1 Hoja v mehkem snegu Bistvo hoje v mehkem snegu je utiranje gazi (slika 14). Pri tem ne postavljamo ene noge pred drugo kot manekenke, ampak vzporedno, tako, da je med njima za podplat razmika. Tako je gaz široka vsaj dve širini čevlja. Če je snega do kolen, gazimo. V zelo mehkem snegu vlečemo noge skozi sneg. Če je sneg gostejši ali južen, je vlečenje nog napornejše od dviganja, zato jih dvigamo in naredimo vsako stopinjo posebej. Če je snega čez kolena, si pomagamo, da se ne udiramo pregloboko, tako, da premaknemo nogo naprej in se s kolenom naslonimo na sneg (slika 15). Slika 8.2.14 : Hoja po nizkem, mehkem in suhem snegu Če je snega še več, do pasu ali celo čez, potem se pri gaženju z vsem telesom naslonimo naprej in tako vsaj malo potlačimo sneg (slika 16). Vendar se je v takem primeru zelo pametno vprašati, ali ni nadaljevanje ture zaradi prevelike količine nepredelanega snega prenevarno in bi nas lahko odnesel plaz. Takrat, ko nas je v skupini več, se menjavamo v vodstvu. Ko prvi pregazi določeno razdaljo, stopi vstran, da gre skupina mimo, in nato zavzame zadnje mesto v gazi. Tako pridemo vsi na vrsto, težko in naporno gaženje pa se porazdeli na vse Slika 8.2.15: S kolenom se naslonimona na sneg Vse prej napisano velja za hojo navzgor, prečenje in hojo navzdol. Pri tem upoštevajmo nenapisano pravilo, da pri hoji navzdol naredimo drugo gaz, da tako olajšamo tistim, ki se še vzpenjajo, hojo navzgor. Če pa že sestopamo po gazi za vzpon, se po njej ne dričajmo, ampak stopajmo v že narejene stopinje. 8.2.5.2 Hoja v trdem snegu V trdem snegu hodimo brez derez samo toliko časa, dokler lahko naredimo dovolj veliko stopinjo (vsaj za pol podplata, risba 17). Ko tega ne moremo več ali bi zahtevalo preveč moči, si navežemo dereze (cepin imamo tako in tako že v rokah!). Slika 8.2.16: Hoja v zelo globokem, suhem in mehkem snegu Slika 8.2.18: Hoja navzgor v “polovičnem V-ju” Dokler je strmina znosna, do 20°, gremo lahko naravnost navzgor in stopamo z vsem podplatom. Če je sneg pretrd, da bi naredili v strmino stopinjo za cel podplat, jo lahko naredimo najmanj za pol podplata. Pri malo večji strmini lahko hodimo tako, da postavljamo eno nogo v smeri gibanja, drugo pa postrani - oblikujemo “polovični V" (slika 18). Pri tem nekaj časa postavljamo postrani eno, nato pa drugo nogo. Slika 8.2.17: Stopinja mora biti vodoravna. Hodimo lahko tudi v ključih, da izmenično obremenjujemo noge. Pri tem moramo biti na ovinkih posebno pazljivi, da ne zdrsnemo. Ko postane tako strmo, da bi skoraj že morali začeti uporabljati še roke, gremo lahko spet naravnost navzgor, vendar s cepinom (slika 19). Stopinje delamo s prednjim delom čevljev, globoke morajo biti vsaj pol čevlja. Stopinje delamo tako, da pri hoji navzgor ali pri prečenju z obrazom proti strmini zabijamo prednji del čevlja v sneg, pri prečenju oziroma hoji poševno navzgor pa s prednjim stranskim robom čevlja, ki je na zgornji strani, zarežemo v pobočje. Dokler je pobočje položno, prečimo normalno, korak za korakom, pri tem pa z robom podplata zarezujemo stopinje. Te naj bodo velike najmanj za polovico širine podplata. Če pa postane prestrmo, se obrnemo z obrazom proti strmini in gremo tako, da s prednjim delom čevljev delamo stopinje. Te naj bodo globoke vsaj za polovico dolžine čevlja. Premibočju kamo se tako. da nog ne križamo, ampak postavimo naprej najprej eno in ji nato priključimo drugo (slika 20). Slika 8.2.19: Hoja navzgor po strmem bočju Pri hoji navzdol delamo stopinje s peto tako, da zabijemo peto v pobočje. Zabijanje pete izvajamo v približno vodoravnem položaju (slika 21). Če je pobočje strmejše, se obrnemo in sestopamo zadenjsko, stopinje pa delamo s prednjim delom čevljev. 8.2.5.3 Hoja v skorjastem snegu Če je skorja dovolj trdna, da nas drži, hodimo po njej kot po trdem snegu. Če se predira, je hoja po takem snegu ena najnapornejših. Če že moramo hoditi po njem, z vsakim korakom najprej prebijmo skorjo in šele nato stopimo z vso težo. Slika 8.2.20 Prečenje strmejšega pobočja 8.2.5.4 Zaustavljanje zdrsa Če nam v snegu zdrsne in začnemo drseti, se takoj vrzimo na trebuh in začnimo zavirati s komolci in koleni. Razširimo jih, da imamo večjo stabilnost (slika 22). Če nas začne vrteti, razširimo noge in roke, da preprečimo vrtenje, nato pa se prevrzimo na trebuh in porinimo kolena in komolce v sneg. Ko se hitrost zmanjša, lahko potisnemo tudi podplate čevljev v sneg. Če bi to storili pri večji hitrosti, bi nas lahko obrnilo na hrbet in bi se začeli kotaliti. Slika 8.2.21: Delanje stopinj pri sestopu 8.2.5.5 Uporaba planinskih palic v snegu Vse, kar je bilo napisano o uporabi planinskih palic v kopnem, načelno velja tudi v snegu, saj uporabljamo iste planinske palice. Pri tem je zelo zaželeno, da so krpljice malo večje in gibljive. V zelo globokem snegu primemo obe palici na sredi in ju potiskamo kot dodatno oporo vodoravno v sneg pred seboj, da se manj pogreznemo (slika 23). Slika 8.2.22: Zaustavljanje zdrsa Če je sneg trši, vendar še vedno dovolj mehak za utiranje dobrih stopinj, damo obe palici skupaj. Z eno roko primemo oba ročaja, z drugo pa palici 20 do 40 cm nad krpljicama, ju zapičimo na zgornji strani pobočja in se opiramo na obe skupaj (slika 24). Hodimo tako, da zapičimo obe palici, se opremo nanju, naredimo korak ali dva, se dobro ustopimo, premestimo palici naprej, ju zapičimo, se spet opremo nanju in naredimo korak, dva. To ponavljamo, dokler prečimo. Slika 8.2.23: V zelo globokem snegu dršimo obe palici vodoravno. 8.2.5.6 Uporaba krpelj Kadar je sneg globok in se močno udira, pa nimamo smuči, pridejo zelo prav tudi krplje. Uporabljamo jih predvsem v mokrem ali suhem mehkem snegu ter v skorjastem snegu, v katerem bi se nam brez njih veliko bolj udiralo. Poleg tega nam krplje precej povečajo tudi stabilnost. Osnovno gibanje krpelj je vlečenje, podobno kot pri turnih smučeh. Z nogo samo toliko dvignemo krpljo, da jo potegnemo tik nad površino snega naprej. Nato jo postavimo na sneg in prenesemo težo nanjo. Pri tem morajo biti noge seveda dovolj narazen, da ne zadevamo s krpljo ob krpljo ali celo nogo (slika 25). Slika 8.2.24: Uporaba obeh pa lic skupaj med prečenjem Slika 8.2.25: Hoja s krpljami 8.2.5.7 Uporaba cepina Cepin je prva stvar, ki jo potrebujemo za varnejšo hojo po strmejših snežnih ali ledenih, pa tudi travnatih pobočjih. Seveda ga moramo znati pravilno uporabljati. Dolžina Ustrezno dolžino cepina lahko določamo na več načinov. Na primer: primemo spodnji del glave cepina (to je tisti pri ratišču) s sredincem in kazalcem in povsem spustimo roko. Konica cepina mora segati od tal pa do zgornjega roba planinskih čevljev (območje “A” na sliki 26). Drugi način je, da primemo glavo cepina, stegnemo roko in usmerimo konico cepina proti svoji pazduhi. Cepin je prave dolžine, če se njegova konica pri povsem iztegnjeni roki ravno še dotika našega telesa oziroma ni predaleč (0–10 cm) od njega (slika 27). Slika 8.2.26: Določanje ustrezne dolžine cepina glede na dolšino nog Nošenje Kadar cepina ne uporabljamo oziroma ga imamo v roki, ga nosimo na nahrbtniku, zataknjenega za naramnice (slika 29) ali pa privezanega na zunanji strani (slika 30). Držanje Cepin pritrdimo nase z varovalno zanko, ki jo nataknemo na zapestje, in obvezno potisnemo varovalko čim bliže zapestju, tako da varovalka stisne zanko (slika 31). Tako preprečimo, da bi nam cepin zaradi ohlapne zanke zdrsnil z zapestja (slika 32). Slika 8.2.27: Določanje ustrezne dolžine cepina glede na dolžino rok Slika 8.2.28: Cepin ne sme biti krajéi od éirine ramen Slika 8.2.29: Nošenje cepina za naramnicami nahrbtnika Slika 8.2.30: Nošenje cepina na zunanji strani nahrbtnika Cepin lahko držimo z desno ali levo roko. Med hojo držimo cepin tako, da pride palec na začetek lopatice, prsti pa na začetek okla; pri tem je lopatica obrnjena v smer naše hoje (slika 33). Vrh (konica) okla mora biti obrnjen stran od telesa (nazaj), zanka ovita okoli zapestja, varovalka pa čim bliže zapestju. Taka drža omogoča najhitrejšo reakcijo pri zdrsu, zanka in varovalka pa preprečujeta, da bi cepin izgubili. Pri tem z roko držimo tudi obroček zanke, ki je tik ob glavi cepina. Sama zanka gre na zapestje z zunanje strani, torej tiste, ki je stran od našega telesa. Tako gre ob zdrsu, če nam potegne glavo cepina iz roke, zanka čez glavo cepina na naše zapestje (slika 34). Uporaba cepina pri hoji Hoja navzgor, prečenje Slika 8.2.31: Pritrditev cepina na roko z varovalno zanko. Slika 8.2.32: Če cepin spustimo, nam ne sme pasti z roke. Ko hodimo po ravnem ali zmerno nagnjenem pobočju, lahko cepin uporabljamo kot navadno palico. Pri tem ga držimo tako, da je lopatica obrnjena v smer hoje, okel pa nazaj in stran od telesa. Ko hodimo naravnost navzgor po ne preveč strmem pobočju in uporabljamo cepin kot oporo (ga potiskamo v sneg), ga zapičimo približno navpično (α=+/-5°) (slika 35). Preizkusimo, ali cepin dobro drži, in nato naredimo korak, dva, pri čemer se opremo na cepin tako, da ga potisnemo noter. Pri tem naj bo glava cepina vodoravno, da ratišče nalega z večjo površino. Ko je pobočje strmejše in cepin uporabljamo za dodatni oprimek, je pa bolje, da ga zapičimo približno pravokotno na pobočje (α=80°-90° proti pobočju, slika 35a). Pri tem naj bo glava cepina vodoravno, da ratišče natega z večjo površino. Ko trdno stojimo, izpulimo cepin in ga zapičimo više. In tako naprej: ko mirujemo, premikamo cepin, ko se držimo za cepin, hodimo. Tako se ves čas varujemo, da ne bi zdrsnili predaleč, ob tem pa si še z rokami (cepinom) pomagamo pri napredovanju. Pri tem lahko cepin držimo tudi z obema rokama in ga zapikuje-mo predse. Ko prečimo položnejše pobočje in je nevarnost zdrsa majhna, držimo cepin po navadi v roki, ki je na zgornji strani. Cepin zapičimo skoraj navpično in se nanj opiramo (slika 36). Če je nevarnost zdrsa večja, zapičimo cepin čim globlje pod kotom 75° do 90° proti pobočju, naredimo korak, dva, in ko dobro stojimo, izpulimo cepin in ga ponovno zapičimo naprej (slika 36a). To ponavljamo, dokler ne pridemo čez strmo pobočje. Slika 8.2.33: Drša cepina Slika 8.2.34: Pravilen potek zanke Slika 8.2.35: Kot zapiko-vanja cepina za oporo Slika 8.2.35a : Kot zapikovanja cepina v strmejše pobočje. Če pobočje ni preveč strmo, se na cepin (konico) lahko samo opiramo, vedno pripravljeni, da ga v trenutku zdrsa zapičimo čim globlje, se nanj ujamemo in se tako ustavimo. Drugi način prečenja pobočij je, da držimo cepin (glavo) z roko, ki je na spodnji strani, z drugo roko pa držimo ratišče in z naslanjanjem konice na pobočje vzdržujemo ravnotežje (slika 37). Ta način je ustrezen, če nismo navajeni ustavljanja cepina z obema rokama enako. Tako držimo cepin vedno z isto roko. Kadar je ta na zgornji strani, zapikujemo ratišče -kot pri prvem načinu –, če pa je ta roka na spodnji strani, potem uporabimo drugi način - držimo cepin z obema rokama. Slika 8.2.36: Prečenje pobočja. Slika 8.2.36a: Prečenje strmejšega pobočja Slika 8.2.37: Prečenje po -bočja na drugi način Hoja navzdol Če je strmina majhna in sneg mehak, držimo cepin v roki in si z njim pomagamo po potrebi. Če je strmina večja in sneg trši, ga uporabljamo podobno kot pri hoji navzgor. Ko je strmina prehuda ali se ne počutimo dobro, če gledamo v globino, se obrnemo in sestopamo zadenjsko. Pri tem se varujemo z oklom ali ratiščem: zapičimo okel (ratišče), sestopimo korak, dva, se dobro ustopimo, potegnemo cepin iz snega in ga spet zapičimo niže. Nato spet sestopimo korak, dva, varno stopimo itn. Pri tem moramo paziti, da pri potegu okla oziroma ratišča iz snega ne izgubimo ravnotežja. Lahko sestopamo tako, da držimo cepin v pravilnem položaju za zaustavljanje z oklom v stalni preži, da bi se pri morebitnem zdrsu takoj ustrezno odzvali (slika 38). Slika 8.2.38: Sestopanje v pripravljenosti Uporaba cepina za zaustavljanje pri zdrsu Pri zdrsu je najpomembnejše to, da se čim prej ustavimo. Glede na vrsto snega si pri tem pomagamo z ratiščem ali oklom. Zaustavljanje z ratiščem: V trenutku zdrsa zabijemo ratišče čim globlje v sneg in se držeč za glavo cepina ustavimo (slika 39). Če smo ratišče premalo zabili, nam ga po navadi izpuli. Takrat se takoj obrnemo na trebuh in se poskušamo zaustaviti z oklom. Zaustavljanje z oklom: Že v trenutku zdrsa zgrabimo cepin v pravilen položaj za ustavljanje, če ga že prej ne držimo tako (slika 40). Z eno roko držimo glavo z oklom od sebe, tako da so prsti na glavi oziroma že bolj na lopatki, palec pa pod lopatko. Z drugo roko držimo cepin približno 7–13 cm od konice; pri tem mora biti cepin nekoliko prečno na naše telo (konica in lopatka stran od telesa, da zmanjšamo možnost poškodb). Čim prej se obrnemo na trebuh z glavo navzgor, ves čas pa držimo cepin z obema rokama in si tako tudi z njim pomagamo pri obračanju na trebuh. Nato zaviramo drsenje s postopnim potiskanjem okla v sneg. Pri tem se poskusimo na cepin čim prej uleči in pritisniti nanj z večino svoje teže, tako da je učinek zaviranja večji. Navadno je sila zaviranja tako velika, da nam raztegne roke; čim prej jih moramo skrčiti in leči na cepin. Noge morajo biti razkrečene, da zmanjšamo možnost obračanja, in čevlji, tudi če nimamo derez na njih, dvignjeni od tal. To je še toliko pomembnejše, če so na čevljih dereze (slika 41), ker se pri drsenju lahko zataknejo v sneg in nas obrne, nato pa se začnemo kotaliti. Šele ko se hitrost močno zmanjša, lahko začnemo zavirati tudi s čevlji, ko pa je hitrost majhna, se lahko dokončno ustavimo tudi z derezami. Največ zdrsov se zgodi med prečenjem. Cepin držimo v pravilnem položaju in se obrnemo na trebuh (pri tem si lahko pomagamo tudi z ratiščem). Nato je postopek enak kot pri "zaustavljanju z oklom" (slika 42). Podobno ravnamo tudi pri zdrsih po hrbtu ali naprej - najprej pravilno primemo cepin (če ga še ne držimo), se obrnemo na trebuh in zaviramo z oklom. Slika 8.2.39 : Zaustavljanje pri zdrsu Slika 8.2.40: Položaj cepina za zaustavljanje Slika 8.2.41: Zaustavljanje z oklom Uporaba cepina za otrkavanje derez Ko se začne na derezah nabirati sneg, jih otrkavamo tako, da pri vsakem koraku, ko je noga v zraku, udarimo z ratiščem cepina po robu derez oziroma podplatu čevlja (slika 43). Slika 8.2.42: Zaustavljanje zdrsa po boku Slika 8.2.43: Otrkavanje cokel Slika 8.2.44: Pri hoji z derezami morajo prijeti vsi vmesni in zadnji zobje. 8.2.5.8 Uporaba derez Ko postane sneg pretrd in pregladek, podplati čevljev po navadi ne dajejo več ustrezne opore za varen korak. V takem primeru moramo uporabljati dereze. Pri tem naj nam bo osnovno vodilo: če imamo dereze na nogah, imejmo v rokah cepin! Uporaba palic, ko imamo na nogah dereze, je dopustna na krajih, kjer je varen iztek. Za navadno planinsko uporabo in tudi za lažje plezanje naj bodo dereze jeklene in naj imajo pet ali šest parov zob, od tega dva para usmerjenih poševno naprej. Z nogami moramo hoditi dovolj na široko, da si ne zatikamo derez za gamaše oziroma hlačnice. Pri tem je pomembno, da ne hodimo po "kurje", to je, da med premikanjem noge ne obračamo podplata navznoter, ampak da hodimo na široko. Podplat mora biti vzporeden s strmino, zato zobe postavljamo pravokotno na podlago. Pri tem morajo prijeti najmanj vsi vmesni in zadnji zobje (slika 44). Ko to ne gre več, stopajmo na sprednje zobe. Slika 8.2.45: Postavljanje zob pri hoji navzgor - položno Z derezami nikoli ne skačimo! Če je sneg dovolj mehak, da se predira, hodimo z derezami enako, kot da jih ne bi imeli - stopinje delamo vodoravno, torej postavljamo dereze na tla vodoravno. Hoja Dokler je pobočje poožno, hodimo navzgor normalno (slika 45). Dereze postavljamo (hodimo) vzporedno. Ko postaja pobočje strmejše, lahko hodimo v ključih navzgor vzporedno. Naslednji način je hoja v obliki polovične ali cele črke V ("polovični V" ali “celi V"). Pri tem v strmejšem svetu po navadi stopimo naravnost navzgor na prednje zobe, z drugo nogo pa poševno na vse zobe (hoja v “polovičnem V-ju"). Če pa stopamo z nogami poševno zunaj smeri hoje, je to hoja v “celem V-ju" (slika 46). Ko postane svet še strmejši, gremo spet naravnost navzgor, vendar tokrat samo po prednjih zobeh derez. (slika 47). Telo naj bo čim bolj pokonci, kolena pa upognjena. Vpadnica težišča naj bi bila nekajcentimetrov pred prednjimi zobmi derez. Slika 8.2.46: Hoja v “celem V-ju” Dokler je pobočje dovolj položno, ga prečimo normalno - noge postavljamo vzporedno. Pri tem morajo prijeti vsi vmesni in končni zobje na obeh straneh dereze. Če stopimo samo na eno vrsto zob, je zelo mogoče, da nam bo zdrsnilo (slika 48. Ko postane pobočje prestrmo, hodimo v obliki polovične črke V. Pri tem postavljamo nogo, ki je zunaj smeri gibanja, proti strmini, tako da primejo prednji zobje (slika 49). Če jo postavimo na drugo stran - od strmine - morajo prijeti vsi zobje (slika 50). Če pa postane pobočje prestrmo, ga prečimo na prednjih zobeh derez. Navzdol Pri hoji navzdol naredimo korak tako, da najprej narahlo stopimo na petne zobe, povečamo pritisk in nato stopimo na vse zobe. Na začetku koraka je kot med derezo in pobočjem manjši od 20° (risba 51). Nato moramo stopiti na vse zobe. Pri tem imamo cepin v eni roki ali pa v obeh, v drži za zaustavljanje. Lahko hodimo vzporedno (slika 52) ali postavljamo noge tako, da oblikujemo polovični ali pa celi V. Slika 8.2.47: Hoja navzgor v strmem svetu Slika 8.2.48: Postavljanje zob pri prečenju Slika 8.2.49: Prečenje – hoja v "polovičnem V-ju" – prednji zobje, proti strmini Slika 8.2.50: Prečenje - hoja v "polovičnem V-ju" - vsi zobje, navzdol. Slika 8.2.51: Sestopanje - začetni kot stopinje. Ko postane pobočje prestrmo ali se ne počutimo varne, se obrnemo z obrazom proti pobočju in sestopamo zadenjsko. Slika 8.2.52: Hoja navzdol naravnost Osmo poglavje 8.2.6 Vozli Med samovarovanim in varovanim gibanjem, pa tudi ob drugih priložnostih, uporabljamo vrvi in trakove v različne namene. Zato je nujno poznati in znati narediti nekaj vozlov. 8.2.6.1 Ambulantni vozel Uporabljamo ga za nezahtevno zavezovanje dveh vrvic. (slika 53). Pri večjih obremenitvah se lahko sprevrže in razveže, še zlasti, če so obremenjeni trije prameni. Slika 8.2.53: Ambulantni vozel 8.2.6.2 Bičev vozel Ta vozel lahko naredimo na sredi ali na koncu vrvi. Ker je drseč, ga za pritrjevanje konca vrvi ne smemo uporabljati samega. Zato pa je idealen za samovarovanje, če smo privezani na vrv, saj lahko skrajšamo ali podaljšamo vrv, ne da bi bilo treba vozel odvezati. Poleg tega ga uporabimo tudi za pritrditev vrvi ali pomožne vrvice na vponko, če vrv na plezalni pas pritrdimo prek vponke. Ta vozel lahko naredimo na dva osnovna načina: zvežemo ga (slika 54) ali vpletemo (slika 55). Slika 8.2.54: Bičev vozel, dva načina izdelave 8.2.6.3 Kavbojski vozel Za privezovanje zanke na predmet, na katerega je ne moremo “nasaditi" (npr. okoli drevesa, v obroček, na povezavo plezalnega pasu, v uho klina in podobno), uporabljamo kavbojski vozel (slika 56). Slika 8.2.55: Bičev vozel - vpletanje 8.2.6.4 Kravatni vozel Za zvezovanje dveh trakov se je najbolje obnesel kravatni vozel. Naredimo ga tako, da na enem koncu traku naredimo polvozel (varovalni vozel) in nato vpletemo v nasprotni smeri drugi konec traku (slika 57). Slika 8.2.56: Izdelava kavbojskega vozla Slika 8.2.57: Kravatni vozel Planinska šola 8.2.6.5 Osmica Tu pomeni osmica vozel, v nasprotju z osmico za spuščanje, ki je posebna priprava za spust po vrvi. Uporabljamo ga za pritrjevanje, pravzaprav navezovanje vrvi na plezalni pas. Vpleten ali preprosto zavezan rabi tudi za povezovanje dveh vrvi. Tudi ta vozel lahko naredimo na dva osnovna načina: zvežemo ga (slika 58) ali vpletemo (slika 59). Slika 8.2.58: Izdelava osmice - za zanko Slika 8.2.59: Vpletanje osmice - za zanko Slika 8.2.60: Izdelava podaljševalnega vozla 8.2.6.6 Podaljševalni vozel Uporabljamo ga za zvezovanje dveh vrvic približno enake debeline ali ene same vrvice, da dobimo neskončno zanko (slika 60). Slika 8.2.61: Izdelava prusikovega vozla iz zanke 8.2.6.7 Prusikov vozel Kadar se hočemo privezati na debelejšo vrv, tako da se bomo lahko ob njej gibali varovani, uporabimo ta vozel. Da bo obremenjeni vozel dobro držal, mora biti tanjša vrvica dovolj mehka. Tudi ta vozel lahko naredimo na dva osnovna načina: zvežemo ga (slika 61) ali vpletemo (slika 62). Slika 8.2.62: Vpletanje prusikovega vozla 8.2.6.8 Varovalni vozel Varovalni vozel je osnova za nekaj drugih vozlov, zato ga imenujemo tudi "polvozel” (slika 63). Če ga uporabljamo kot varovalo pri drugih vozlih, obvezno pa pri najlonskem, ga imenujemo varovalni vozel (slika 64). Slika 8.2.63: Polvozel Slika 8.2.64: Izdelava varovalnega vozla 8.2.7 Osnove samovarovanja 8.2.7.1 Samovarovalni sestav Za samostojno varovano gibanje po zavarovanih poteh je priporočljiva uporaba samovarovalnega sestava (slika 65). Ta poleg čelade, plezalnega pasu in rokavic obsega še samovarovalni komplet, ki ga sestavljajo posebna zaviralna ploščica, varovalna vrv in vponki. Osnovni namen čelade je, da nam varuje glavo pred manjšimi padajočimi predmeti in udarci (slika 66). Med uporabo mora biti čelada trdno pritrjena na glavo. Zato mora biti ustrezno močno poveznjena nanjo in ne sme tičati samo na vrhu temena. Čelado nataknemo na glavo dovolj zgodaj pred nevarnim krajem in ne šele, ko nam začno žvižgati kamni okoli ušes. Snamemo jo šele takrat, ko smo res zunaj dosega padajočega kamenja. Zato čelade med hojo ali plezanjem po nevarnem terenu ne snemamo. Slika 8.2.65: Samovarovalna sestava Slika 8.2.66: Moderni alpinistični čeladi Osnovni namen uporabe plezalnega pasu je, da se pri padcu, ki ga zaustavi vrv, na katero smo privezani, sila, ki nastane pri tem (ulovitvena sila), čim enakomerneje razporedi po našem telesu in nas pri tem ne obrne na glavo ali postavi v vodoravni položaj. Pri športnem plezanju uporabljajo izključno sedežne plezalne pasove, v planinstvu pa uporabljamo predvsem kompletne (enodelne) oziroma dvodelne plezalne pasove. Enodelni (“kompletni”) plezalni pas (slika 67) je lažji od drugih vrst plezalnih pasov, vendar je daljše visenje v njem lahko neudobno in tudi nevarno. Če je navezava visoka, sicer malce zmanjšuje gibljivost plezalca, zato pa zaradi visokega prijemališča sile ni nevarnosti zloma hrbtenice pri padcu. Glede na to, da del ulovitvene sile prevzame tudi oprt (prsni del), je kompresija hrbtenice veliko manjša kot pri padcu v sedežni pas. Nekateri modeli imajo možnost, da lahko toliko podaljšamo naramnice, da se prsni del spusti na pas. To je glavna napaka, ki jo delamo pri uporabi te vrste plezalnega pasu: imamo prsni del prenizko. S tem izničimo učinek prsne vezave tako, da izgubi svoj namen: lahko nas obrne na glavo oz. zaustavi v vodoravnem položaju. Če pa je navezava previsoka, nam lahko vozel oz./ali vponka poškoduje obraz. Dvodelni plezalni pas kombinira dobre lastnosti sedežnega in kompletnega plezalnega pasu: je relativno udoben in omogoča veliko gibljivost, čeprav je malo težji (slika 68). Prijemališče sile lahko s primerno navezavo spreminjamo. Ker sta sedežni in prsni (oprtni) del povezana, se pri padcu z vrvjo ne zlomi hrbtenica v ledvenem delu in tudi kompresija hrbtenice je veliko manjša kot pri Slika 8.2.67: Enodelni (kompletni) plezalni pas. Slika 8.2.68: Dvodelni plezalni pas Poleg tega pa lahko za nekatere ture uporabimo samo sedežni del, medtem ko uporabo samo prsnega dela (oprti) odločno odsvetujemo. Oprti (prsnega dela) tudi ne smemo spustiti prenizko, saj s tem izničimo njen osnovni namen. Slika 8.2.69: Vezava kompletnega (enodelnega) pasu s trakom Enodelni (kompletni) plezalni pas zvežemo skupaj tako, da potegnemo trak, ki mora biti dovolj močan - nosilnost naj bo vsaj 700 daN, skozi zanki in ga zveižemo s kravatnim vozlom (slika 69). Slika 8.2.70: Vezava dvodelnega plezalnega pasu s pomožno vrvico Dvodelni plezalni pas zvežemo tako, da potegnemo trak nosilnosti vsaj 1500 daN skozi spodnjo oziroma spodnji zanki, naredimo vodniški vozel (polvozel, varovalni vozel), potegnemo konca traku ali pomožne vrvice skozi zgornji zanki in naredimo kravatni oziroma podaljševalni vozel (slika 70). Ko kombiniramo sedežni plezalni pas z oprtom, pa trak damo v zanko, ki povezuje bedrni zanki, en del za pasom, drugi del spredaj, naredimo polvozel, potegnemo en del traku skozi eno, drugi del pa skozi drugo zanko oprta in ju zvežemo s kravatnim vozlom. Sedežni plezalni pas. V primerih, ko ni velike možnosti nekontroliranih zdrsov ali padcev, ko imamo lahek nahrbtnik in če so naši boki širši od trebuha, je sprejemljiva tudi uporaba samo sedežnega plezalnega pasu, posebej še, če ima povišan pasni del (slika 70a) in se zavedamo, da bomo večji udobnosti žrtvovali nekaj malega varnosti. V planinah je priporočljiva uporaba enodelnega (kompletnega) ali dvodelnega pasu (poleg sedežnega tudi prsni del), predvsem takrat, ko obstaja možnost nekontroliranih padcev, imamo težji nahrbtnik in je naš trebuh širši od bokov. Kateri pas bomo uporabili, je odvisno od našega znanja, izkušenj, kondicije, vrste ture, želje po večji udobnosti, teže nahrbtnika in še česa. Slika 8.2.70a: Sedežni plezalni pas Rokavice so zelo priporočljive pri uporabi samovarovanja na žičnih vrveh. Te so večkrat poškodovane in zato lahko poškodujejo tudi roke. Rokavice naj bodo načelno lahke, brez konic prstov, z okrepljeno dlanjo. Slika 8.2.71: Y-samovarovalni komplet Samovarovalni komplet (slika 71) Slika 8.2.72: Primera zaviralnih ploščic in absorpcijski sistem Zaviralna ploščica je osnovna varovalna priprava (slika 72), ki ob pravilni uporabi (dosledno upoštevajmo navodila izdelovalca -če ploščica nima navodil, potem je ne kupimo!) zmanjša silo v varovalni vrvi in s tem tudi silo, ki deluje na nas, toliko, da je znosna. Namesto zaviralne ploščice se čedalje več uporablja posebni “absorpcijski sistem”, ki je narejen iz posebno zašitega traku. Pri obremenitvi se energija padca porabi za trganje šivov. Slika 8.2.73: Različne vponke za samovarovanje Varovalna vrv je vrv, ki nas prek zaviralne ploščice povezuje z žično vrvjo ali kakšnim drugim varovalom. Imeti mora kakovost, premer in dolžino, ki jih je predpisal izdelovalec zaviralne ploščice. Če vsega tega ni, njen učinek ne bo enak pričakovanemu. Varovalno vrv moramo obvezno zamenjati po vsakem padcu, ki je daljši od njene proste dolžine, ali po kakršni koli poškodbi. Slika 8.2.74: Pritrditev zaviralne ploščice strakom povezave plezalnega pasu Slika 8.2.75: Pritrditev zaviralne ploščice spomožno vrvico povezave plezalnega pasu Slika 8.2.76: Pritrditev je pod našim teižščem. Slika 8.2.77: Pritrditev je v višini našega težišča. Slika 8.2.78: Pritrditev je visoko nad našim težiščem. Priporočamo uporabo samo tistih vponk, ki se avtomatično varovano zaprejo. Na trgu je več različnih vrst (slika 73), vendar so za praktično uporabo najboljše tiste, ki se odprejo samo s prijemom z obeh strani (slika 73e). Pas zvežemo s pomožno vrvico (slika 74) ali trakom, hkrati pa privežemo še zaviralno ploščico (slika 75). Pri tem je pomembno, v kateri točki pritrdimo zaviralno ploščico. Ta točka je namreč tudi prijemališče ulovitvene sile. Če je pritrditev prenizka, nas lahko ob zaustavitvi obrne na glavo (slika 76). Če jo pritrdimo v višini svojega težišča, lahko ob ustavitvi priletimo v vodoravni položaj in pri tem nam lahko, če nimamo oprtnega dela, zlomi hrbtenico (slika 77). Če pa je pritrditev nad našim težiščem, je odvisno od razdalje med našim težiščem in točko pritrditve, v kakšnem položaju bomo obviseli (slika 78). 8.2.7.2 Popkovina Tako imenujemo vrvico oziroma vrvici, ki jo (ju) imamo privezano(i) nase in jo (ju) uporabljamo za samovarovanje na stojiščih ali vrvnih ograjah. Ta vrvica je lahko privezana naravnost na nas ali pa na plezalni pas. Kadar nimamo samovarovalnega kompleta, lahko na vodoravnih prečnicah za vezavo (samovarovanje) na žični vrvi oziroma za vezavo na vrvno ograjo uporabimo tudi to obliko samovarovanja. Vendar je ta nevarna pri zdrsih, daljših od pol metra, ker se lahko vrv oziroma trak utrga oziroma si lahko zlomimo hrbtenico, če nimamo kompletnega plezalnega pasu. Slika 8.2.79: Osmica za izdelavo popkovine Okoli pasu vpletemo ali namestimo vrvico z zanko iz osmice. Na konceh vrvice nato naredimo zanko iz osmice in jo z bičevim vozlom pritrdimo na vponko (slika 79). Dolžina vrvice od nas do vponke mora biti tolikšna, da lahko tudi takrat, ko na tej vrvici visimo, dobro primemo vponko. Na plezalnem pasu naredimo popkovino z ustrezno dolgim trakom z dvema vponkama, ki ju lahko dosežemo z roko tudi takrat, ko je napet (slika 80). Namesto traku lahko uporabimo tudi pomožno vrvico, le da v tem primeru za pritrditev vponk uporabimo osmico in bičev vozel, za pritrditev na pas pa vpleten bičev vozel ali osmico. Slika 8.2.80: Popkovina iz zanke iz traku 8.2.7.3 Samovarovanje na stojišču Med gibanjem v hribih, posebno strmih in tam, kjer pot ni taka, da bi po njej samo hodili “z rokami v žepih”, se nam zgodi, da moramo kdaj pa kdaj kje tudi nekaj časa počakati. Ta kraj je lahko tudi tak, da z njega zdrsnemo ali pademo ali pa nas z njega pahne kakšna zunanja sila. Da se to ne bi zgodilo, se samoza-varujemo. To v načelu naredimo na tri načine: s popkovino, s samovarovalnim kompletom ali z glavno vrvjo. Slika 8.2.81: Samovarovanje s popkovino - samovarovalnim kompletom Slika 8.2.82: Samovarovanje z glavno vrvjo Slika 8.2.83: Samovarovanje na stojiéču, čeimamo popkovino in smo navezani naglavno vrv Ko pridemo na ustrezen kraj (stojišče), na katerem bomo nekaj časa mirovali in se bomo morali samozavarovati, v pritrdišče oziroma sidrišče preprosto vpne-mo vponko z matico s popkovine oziroma samovarovalnega kompleta (slika 81). Kadar uporabljamo samovarovalni komplet, smo samovarovani tako med gibanjem kot tudi na stojiščih. Samovarovanje na stojišču samo s samovarovalnim kompletom je v osnovi povsem enako kot s popkovino: v pritrdišče vpnemo vponko samovarovalnega kompleta. Kadar smo z glavno vrvjo (plezalno ali vodniško) navezani na plezalni pas ali izjemoma okoli pasu naravnost na vrv (slika 82), se samozavarujemo z glavno vrvjo. Kadar se med gibanjem ob vrvnih ograjah ali žičnih vrveh samovarujemo s popkovino ali samovarovalnim kompletom in smo navezani na glavno vrv za dodatno varovanje, se na stojišču samoza-varujemo z glavno vrvjo. (slika 83). 8.2.7.4 Samovarovano gibanje Samovarovano gibanje pomeni, da nas takrat, ko se gibamo (hodimo, plezamo), nihče ne varuje posebej, ampak se varujemo sami. Varujemo se tako, da smo med hojo in plezanjem privezani (vpeti) na varovalne naprave, ki so že bile v steni (npr. žične vrvi) ali pa jih je nekdo namestil vanje posebej zase, za nas (npr. vrvna ograja). Če hočemo biti ves čas samovarovani, moramo biti ves čas pritrjeni na varovala. To pomeni, da smo tudi takrat, ko prepenjamo eno vponko, z drugo pritrjeni na varovalo, in šele potem, ko smo pripeti z novo vponko, prejšnjo izpnemo. Gibanje ob klinih V naših planinah je veliko delov poti opremljenih samo s klini, za katere se lahko primemo. V takih primerih je uporaba samovarovanja manj učinkovita, saj so klini pogosto preveč narazen, poleg tega pa so velikokrat tudi premalo pokončni, da ne bi vponka prehitro zdrsnila z njih. Vendar je še vedno priporočljivo, da hkrati, ko se primemo za klin, nanj nataknemo vponko (slika 84). S tem smo vsaj malo zavarovani, če nam zdrsne, ko se premaknemo naprej. Vponko pustimo na klinu in nataknemo drugo na naslednji klin. Ko se prestopimo naprej, potegnemo s seboj vponko s prvega klina in jo namestimo na tretji klin. In tako naprej. Seveda pa velja, da na takih poteh dosledno upoštevamo pravila varnejšega plezanja. Gibanje ob žičnih vrveh Slika 8.2.84 : Samovarovanje na klinih Za varnejše gibanje ob žičnih vrveh v načelu uporabljamo samovarovalni sestav. Pri njem moramo v načelu samo paziti, da smo v vsakem trenutku vpeti vsaj z eno vponko. Če imamo samo popkovino, potem bodimo ves čas vpeti na žično vrv z obema vponkama. Pri tem se moramo zavedati, da nam celo ob samo malo daljšem zdrsu popkovina ne bo mogla kaj dosti pomagati - ali se bo strgala ali pa nas bo prelomilo. Medtem, ko smo pripeti na žično vrv, se prijemamo za žično vrv ali skale in vlečemo vponke za seboj. Seveda pa moramo paziti, da nas ne potegnejo nazaj. Lahko pa vponki potiskamo tudi z laktjo ob sebi navzgor po žični vrvi. Pri samovarovanem gibanju vponke vpenjamo od spodaj navzgor (slika 85). Včasih so žične vrvi blizu stene in bi se lahko zgodilo, da bi se jeziček naslonil na steno in pri obremenitvi odprl. Gibanje ob vrvnih ograjah Osnovno pravilo je, da smo v vsakem trenutku vsaj z eno vponko pripeti oziroma s prusikovim vozlom pritrjeni na vrvno ograjo, da nas obdrži, če nepričakovano zdrsnemo. Z vodoravno vrvno ograjo smo povezani s pomožno vrvico in vponko z matico, s pokončno pa s prusikovim vozlom na pomožni vrvici (slika 86) ali pa s samovarovalnim kompletom (slika 87). Pri poševnih ograjah je povezava odvisna od nagnjenosti. Kadar so na vrvni ograji vmesne pritrdilne točke, moramo imeti dve vponki na pomožni vrvici, da se pri vmesni pritrdilni točki najprej z eno vpnemo na drugi strani in šele nato izpnemo drugo s prve strani. Slika 8.2.85: Pri samovarovanju na šičnihvrveh izjemoma vpenjamo vponko od spodaj navzgor. Slika 8.2.86: Pritrditev na pokončno vrvno ograjo s prusikovim vozlom Sika 8.2.87: Pritrditev na pokončno vrvnoograjo s samovarovalnim kompletom VIRI ZA RAZŠIRJANJE ZNANJA ◾ Ažman, M. s sodelavci (2001): Mentor planinske skupine. Ljubljana. ◾ Bele, J. (2000): Proti vrhovom. Ljubljana. ◾ Mlač, B. (1999): Oprema za gore in stene. Ljubljana. Planinski terminološki slovar izvleček pogosto uporabljenih izrazov za opisovanje površja vzpetína del zemeljskega površja, višji od okolice grič manjša, nižja vzpetina hríb vzpetina v nižini ali sredogorju z relativno višino do približno 500 m gôra izrazitejša, navadno visoka vzpetina vŕh 1. vsaka od vzpetin, ki sestavljajo gorovje 2. zgornji, navadno zoženi del gore, hriba 3. najvišji del gore, grebena, hriba4. nižji del gorskega slemena, čez katerega vodi pot iz ene doline v drugo podgόrje svet v vznožju gora, gorovja predgόrje nižje hribovje, gričevje, ki leži pred višjim gorovjem sredogórje gorski svet, ki sega do gozdne meje visokogórje gorski svet, ki sega v naši geografski širini nad 2000 m nadmorske višin gôrstvo zaključena celota gora gorôvje v zaključeno celoto povezana skupina gora dolína podolžna poglobitev v zemeljskem površju, ki so jo najpogosteje oblikova tekoče vode sotéska ozka dolina s strmimi pobočji in prečnim prerezom v obliki črke V víntgarska soteska zelo ozka rečna dolina ali soteska z navpičnimi stenami kót 1. ozek sklep doline, obdan s strmimi pobočji 2. kraj, prostor, kjer se vbočeno stikata steni kónec polkrožen zaključek doline, obdan s strmimi pobočji kôčna polkrožen zaključni del ledeniške doline, obdan s strmimi pobočji zatrêp zgornji, klinasto zaključen del gorske doline, navadno z izvirom potoka krníca/okrešelj večja, polkrožno zaprta kotanja pod strmimi pobočji, stenami, ki se proti dolini navadno končuje s pragom, skokom planôta višji, precej raven ali rahlo razgiban gorski svet, omejen s strmejšimi pobočji plánja uravnan svet brez drevja in višjega grmovja planína 1. s travo porasel gorski svet, namenjen paši 2. tak svet z bivališči za pastirje in stajami za živino 3. nav. mn. visoki hribi, gore támar ograjen prostor za drobnico, navadno s pastirskim stanom ali sirarno jása s travo poraščen prostor sredi gozda poséka del gozdne površine, kjer je drevje posekano rôvt s travo poraslo, nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu, kjer se (lahko) kosi láz s travo porasel nekdaj izkrčen svet v pobočnem gozdu ali ob njem sêdlo nižji del gorskega slemena, kjer je mogoč prehod iz ene doline v drugo prevál nižji del gorskega slemena, hrbta, kjer je mogoč prehod iz ene doline v drugo prelàz nižji del gorskega slemena, čez katerega vodi pot iz ene doline, krnice v drugo vráta širši, nižji del grebena, kjer je mogoč prehod škrbína ozek, globok presledek v grebenu, kjer je mogoč prehod šíja del grebena, ki poteka s sedla proti vrhu gore vznóžje spodnje, najnižje mesto pobočja, stene pobóčje nagnjen svet med vznožjem in vrhom gore vesína viseč, nagnjen svet, pokrit s snegom, z ledom, zaraščen s travo skrótje nekoliko strmo, zelo razčlenjeno, krušljivo in mestoma poraščeno skalnato pobočje grebén 1. strma, podolgovata visokogorska vzpetina 2. podolgovat stik dveh strmih pobočij ali sten grebénska réz oster, priostren del, kjer se stikata boka grebena hŕbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina z razmeroma položnimi pobočji ráz rob, kjer se stika dvoje strmih pobočij ali sten, navadno z razčlenjenim vrhnjim delom tême obli vršni del gore slême 1. enakomerno visoka, podolgovata vzpetina, navadno porasla s travo, gozdom 2. vrh take vzpetine sténa zelo strmo skalno ali ledeno pobočje z nagibom nad 40° osténje skupina sten na isti strani gore stebèr visok, izrazito izbočen del stene, omejen s strmimi ploskvami, boki, tudi grapami, ki pogosto sega od vznožja do vrha stene stòlp velika, pokončna skalna tvorba v steni, grebenu prevís del stene z naklonom, večjim od 90° skòk 1. strma ali navpična stena v položnejšem svetu, visoka nekaj metrov 2. mesto, zlasti večje, kjer se gorsko pobočje zelo strmo, navpično prelomi pràg nekaj deset metrov visoka, strma ali navpična stena v položnejšem svetu políca vodoraven ali poševen, iz stene izstopajoč del ali pas kamnine, kjer je mogoč prehod zajéda izrazitejša, navadno dolga razpoka v skalovju, katere steni se stikata v ostrem ali topem kotu grápa 1. velika podolžna razjeda, ki poteka z vrhnjih delov gore proti dolini, čez pobočje, steno, nastala zaradi delovanja vode, snežnih in/ali lednih plazov 2. ozka dolina s strmimi pobočji ozébnik ozek, strm prehod med stenama, kjer je do poznega poletja ali stalno sneg, led žléb izdolbina v steni, pobočju, plitvejša, ožja in manj izrazita kot grapa predúh zgoraj in spodaj odprt rov, luknja, zlasti v steni ôkno odprtina v steni, grebenu, skozi katero se vidi pôdi razsežen planotast kraški svet nad gozdno mejo škráplja globoka podolgovata zajeda z ostrimi robovi v apnenčasti površini, nastala zaradi kemičnega delovanja vode žlebíč plitva podolgovata vdolbina na nagnjeni skalni površini, nastala zaradi kemičnega delovanja vode kónta večja globel v visokogorskem krasu, navadno skledaste oblike vrtáča skledasta, lijakasta, kotlasta globel v kraškem svetu, nastala z razkrajanjem, raztapljanjem kamnin ali udorom úvala skledasta vdolbina z neravnim, navadno z vrtačami razčlenjenim dnom, manjša kot kraško polje in večja kot vrtača vir: Planinski terminološki slovar, https://doi.org/10.3986/978-961-254-471-3 Planinska organizacija je v vseh letih svojega obstoja namenjala pozornost ravnanju in obnašanju ljudi v gorah. To je bila njena strateška usmeritev. Tako se je že vse od pobude za ustanovitev Gorskega društva Triglavski prijatelji leta 1872 in Slovenskega planinskega društva leta 1893 ohranjala in oblikovala svojstvena tradicija napisanih in nenapisanih pravil vedenja ob obiskih gorskega sveta. Po vzoru planincev začetnikov in njihovih požrtvovalnih prednikov tudi sedanji rodovi planincev ljubimo, spoštujemo in cenimo domovino, naravo in gore, smo nesebični in požrtvovalni do sotovarišev ter iskreni borci za človeške vrednote, bratsko sožitje, za vse, kar je napredno in humano. Ohranjamo in razvijamo človeške in planinske vrednote ter jih prilagajamo sodobnim razmeram. Da pa tudi formalno štejejo za moralno obveznost vsakega slovenskega planinca, jih ustrezno oblikujemo in zapisujemo. Na tej osnovi je Skupščina Planinske zveze Slovenije 2. junija 1973 sprejela Častni kodeks slovenskih planincev, ki ga je sestavil dr. Dore Tominšek. Po dvajsetletnih izkušnjah je bil na Skupščini Planinske zveze Slovenije 26. marca 1994 sprejet dopolnjen in izpopolnjen kodeks. Naslednje spremembe in dopolnitve je kodeks doživel na Skupščini Planinske zveze Slovenije 21. maja 2005. Zadnje spremembe in dopolnitve pa so bile potrjene na Skupščini Planinske zveze Slovenije 11. aprila 2015. ČASTNI KODEKS SLOVENSKIH PLANINCEV I. TEMELJNE DOLOČBE 1. Častni kodeks slovenskih planincev (v nadaljnjem besedilu: Častni kodeks) vsebuje ustaljene dobre običaje in navade, po katerih se ravna slovensko ^planinstvo in ki označujejo lik slovenskega planinca v domačem in tujem gorskem svetu. Častni kodeks sloni na trajnih etičnih vrednotah, ki so se oblikovale v dolgoletnem razvoju slovenskega planinstva. 2. Vsak član planinske organizacije se prostovoljno in moralno zavezuje, da bo ravnal po tem kodeksu. 3. Vestno izpolnjevanje načel Častnega kodeksa je ena izmed dolžnosti, ki jih mora upoštevati član planinske organizacije. Posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije, smo vir njene moči, kar se kaže v znanju, izkušnjah, prizadevanjih in doseženih rezultatih. Veliko članov je planinski organizaciji zapisanih celo življenje. 4. Planinska organizacija razvija prostovoljno delo kot posebno vrednoto in enega svojih temeljev na vseh ravneh in v vseh oblikah delovanja. To pomeni, da njeni člani in članice za svoje delo, znanje in porabljeni čas ne moremo zahtevati plačila, imamo pa pravico do nadomestila materialnih stroškov, povezanih z izvedbo programa. Izjema so lahko honorarji za avtorsko delo oziroma odkup avtorskih pravic za naročena dela. 5. Častni kodeks moralno zavezuje vsakega planinca, da pri svojem delu in obnašanju v gorah, pa tudi v dolini, ne glede na to, ali so dejanja neposredno ali samo posredno povezana s planinstvom, spoštuje pravila tega kodeksa in se po njih ravna. Vsak planinec naj bo zgled drugim, zlasti mladim. II. PLANINSKO USPOSABLJANJE 1. Za obisk gora se odločimo iz najrazličnejših motivov, prevladujejo pa želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter pristno doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega sta pogosta motiva tudi želja po samopotrjevanju in beg v samoto, kot nasprotje temu pa želja po druženju in hoji v skupini. 2. Temeljna naloga vsakega planinskega društva je usposabljanje strokovnih delavcev na področju planinstva in ozaveščanje članstva glede lastne varnosti in varnosti drugih v gorah ter glede varstva in obremenitev gorske narave. Cilj različnih vrst usposabljanja je upoštevanje naučenega v praksi. 3. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih izletih, pohodih in turah, s sodelovanjem v planinskih šolah, na tečajih in s samoizobraževanjem (učbeniki, priročniki, zemljevidi, revije, svetovni splet). 4. Obiskovalci gora s svojim vsakokratnim ravnanjem podpiramo varstvo gorske narave in spodbujamo tamkajšnje prebivalstvo pri doseganju trajnostnega razvoja. Prebivalci gora s svojim načinom življenja ohranjajo gorsko kulturno krajino in negujejo izročilo prednikov, zato smo jim dolžni namenjati vso pozornost. Tudi obisk tujih gorstev vključuje celostno razumevanje kulture in načina življenja tamkajšnjih prebivalcev. III. VARSTVO NARAVE IN OKOLJA 1. Naravna bogastva in lepote so vir, iz katerega črpa planinstvo svojo moč in poslanstvo. Varovanje narave je v najširšem družbenem interesu, planinstvo pa je z naravo tesno povezano, zato dosledno spoštujemo prvine varstva narave in okolja, pri čemer izhajamo iz dejstva, da smo v naravi vedno samo njeni varuhi in učeči se ter opazujoči gostje. V tem prizadevanju smo planinci zgled tudi drugim. Vsak obiskovalec gora ima do njih prost dostop, meje svobodnega delovanja pa so določene z naravnimi danostmi in zakonitostmi. Kadar vemo za te omejitve, se dosledno ravnamo po njih. 2. Množičnost obiska v gorah, sodoben promet in druge oblike civilizacije vedno bolj ogrožajo prvobitnost gorskega sveta. Skrb za varstvo narave in okolja je zato ena temeljnih dolžnosti planincev in bistven sestavni del planinskega usposabljanja. 3. Poleg splošnega varstva narave in okolja smo planinci še posebej dolžni skrbeti za varstvo tistega dela narave, ki je neposredno ali posredno povezana s planinstvom. To so predvsem posamezna gorska območja, naravni parki, gorsko rastlinstvo in živalstvo; posebna skrb velja zaščitenemu rastlinstvu, živalstvu, vodnim izvirom in vodnim tokovom, procesom in pojavom, povezanim s površjem, ter gorskemu ozračju. 4. Velika skrb in odgovornost slovenskih planincev velja Triglavskemu narodnemu parku, ki je bil na pobudo Slovenskega planinskega društva s pogodbo med njim, Muzejskim društvom in Gozdno upravo ustanovljen že leta 1924, potem pa ob aktivnem sodelovanju Planinske zveze Slovenije z odlokom Skupščine Ljudske republike Slovenije leta 1963 obnovljen in leta 1981 prvič uzakonjen. 5. Za ohranjanje gorskega okolja skrbimo z osebnim zgledom in ravnanjem, tako da nikjer ne odmetavamo odpadkov; le-te odnesemo s seboj v dolino in jih odložimo na za to določenih mestih. 6. Planinci spoštujemo pravico do tišine v gorah. Vznemirjene živali so znamenje, da smo jim preblizu, zato smo se dolžni umakniti. Planinci ne povzročamo hrupa, ne prožimo kamenja, ne kurimo ognja v gozdu ali njegovi bližini in ne uničujemo cvetja ne glede na to, ali je zaščiteno ali ni. Tudi ne delamo škode na planinskih pašnikih, objektih in nasadih, saj se zavedamo, da imajo tudi tisti, ki prihajajo za nami, pravico do pristnega, čistega okolja. 7. Če je le mogoče, uporabljamo javni prevoz ali poskrbimo za polno zasedenost avtomobilov. Med hojo izklopimo mobilni telefon; namesto da hodimo z lažnim občutkom, da smo z njimi varni, poskrbimo za kakovostno pripravo na turo. Večje vodene skupine je dobro razdeliti v več manjših in se do cilja odpraviti po različnih poteh. S tem izboljšamo varnost udeležencev in doživljajsko vrednost izleta ter zmanjšamo čezmerno obremenitev narave. 8. Posebno varstveno pozornost namenjamo planinski flori in drugim posebnostim slovenskega planinskega sveta. 9. Spoštujemo slovensko planinsko preteklost, o njej se poučimo v Slovenskem planinskem muzeju, v planinski literaturi ter v Planinskem vestniku. IV. HUMANIZEM 1. Bogastvo in lepote naše domovine ohranjamo že stoletja s spoštljivo ljubeznijo do vsega, kar je s tem povezano. Naša neodtujljiva pravica je, da v teh lepotah uživamo in da z bogastvom narave sami razpolagamo. 2. Planinstvo v najširšem pomenu besede je dostopno slehernemu, s tem pa je postalo množično. Pomembno je biti v naravi in del nje, zato je cilj pot in ne vrh za vsako ceno. Gorska narava nudi najbolj naraven in tudi najbolj učinkovit način telesne in duhovne sprostitve in izrabe prostega časa ljudem vseh starosti. Zato je ena temeljnih nalog planinskih društev, da privabijo v svoje vrste čim več ljubiteljev narave in da z izvajanjem različnih projektov skrbijo za usposobljenost članov. 3. Mikavnost in lepoto naših gora dopolnjujemo s prijaznim medsebojnim odnosom in s pristnim planinskim vzdušjem. V. ODGOVORNOST POSAMEZNIKA 1. V gorah izvajajmo dejavnosti, ki smo jim dorasli. Gibanja se lotevajmo odgovorno, zato uravnotežimo svoje želje in cilje z znanjem, s sposobnostmi, pripravljenostjo in opremo. Informacije o poti zberemo iz planinskih vodnikov, iz zemljevidov, poiščemo jih na svetovnem spletu; o turi se pogovorimo s kom, ki je pot pred kratkim že prehodil, saj so izkušnje drugih najpomembnejši vir znanja in ustreznega ravnanja. 2. Hodimo po označenih planinskih poteh in nikakor ne po bližnjicah ali po kmetijskih obdelovalnih površinah (travniki, polja). S tem skrbimo za boljšo lastno varnost in varnost ostalih udeležencev, preprečujemo erozijo in pokažemo spoštovanje do lastnine in dela prebivalcev v gorskem svetu. 3. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalni nadzor in večkratno štetje udeležencev skupine, usklajujemo cilje in iščemo ravnovesje med možnostmi in sposobnostmi posameznikov. 4. V gorah delujejo intenzivni naravni procesi. Gibanje je v določenih primerih tvegano dejanje, zato se moramo zavedati možnih tragičnih posledic in jih tudi odgovorno sprejeti. VI. PLANINSKO TOVARIŠTVO 1. Prijetno vzdušje v gorah ustvarjamo le z nesebičnostjo, tovarištvom, s solidarnostjo tudi v najbolj zahtevnih razmerah, z obzirnostjo, samoodpovedovanjem, disciplino, pogumom, požrtvovalnostjo, skromnostjo in sproščenostjo, skratka: med planinci vladata pravo vzajemno sodelovanje in humanizem. 2. Tovarištvo in zvestoba sta za planinstvo bistvenega pomena, sta pogoja za njegov obsto in razvoj. 3. V gorah ni nikogar, ki bi lahko pogrešal tovarištvo. Ob splošnem življenjskem pravilu o skupnem veselju, a tudi trpljenju, je pravo tovarištvo v gorah še toliko bolj pomembno. V gorah je pričakovana iskrena, nesebična tovariška pomoč: • Izkušeni planinci pomagamo novincem, neizkušenim ali neprevidnim planincem z nasveti in opozorili o pravilnem gibanju (hoji, plezanju, smučanju, kolesarjenju), počitku, prehrani, oblačilih, opremi, orientaciji, nevarnostih, o obnašanju in ravnanju v primeru nesreče. • Utrujenim, izčrpanim, ogroženim, poškodovanim nudimo neposredno pomoč; posebej je pomembna hitra pomoč ob nesreči. Ta dolžnost ne velja le za gorske reševalce, temveč moralno zavezuje slehernega planinca. Vsakdo naj po svojih najboljših močeh in znanju ter z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo, pomaga sočloveku v stiski nesebično, humano, ohrabrujoče, prisrčno. Pomoč, ki ne zahteva plačila, izraža človeško toplino in daje trdno moralno oporo. • Dragoceno strokovno pomoč nudijo gorski reševalci, ki so se prostovoljno odločili za to plemenito nalogo in se zato brez obotavljanja z velikim čutom odgovornosti vključujejo v reševanje ponesrečenih. 4. Moralni lik gorskega reševalca, ki se je izoblikoval v trdi reševalski praksi, je hkrati tudi zgled najplemenitejšega planinca. 5. Za turo se planinci odločimo zavestno in z zavedanjem, da sta za gorniško dejavnost potrebna psihična in fizična pripravljenost, za varnost pa obvladanje planinskih veščin ter primerna opremljenost. To nam nalagata tako odgovornost do samih sebe kot tovariška dolžnost do drugih. V stiski kličemo na pomoč le tedaj, če si sami ne moremo pomagati. Pomoč sprejmemo obzirno, po svojih močeh pa tudi sodelujemo in tako olajšamo prizadevanja reševalcem. Ne glede na to, v kakšnem položaju smo, ohranjamo mirno kri in ne povzročamo panike in nepotrebne zmede. Planinci ne pretiravamo v zahtevah; v vsakem položaju se obvladamo, s svojim umirjenim obnašanjem pa spodbudno vplivamo na druge prizadete. 6. Pri dajanju pomoči je najlepša nagrada občutek, da smo opravili svojo dolžnost. S takim občutkom sprejemamo tudi zahvalo. Samohvala v gorah nima prostora, enako velja za precenjevanje morebitnih zaslug. Tudi sprejemanje priznanj na račun drugih, ki so pomagali v nesreči, je neprimerno. 7. Sprejem ali celo zahtevek plačila za ponujeno pomoč predstavlja grob prekršek načel planinske etike. 8. Planinec, ki je bil deležen pomoči, se vsem primerno zahvali. 9. Zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja je tudi pozdravljanje. Pozdrav naj bo vljuden in prisrčen, pri tem pa ne čakamo, da bomo pozdravljeni. Splošni bonton o pozdravljanju velja tudi v gorah. Lepo je, če tisti, ki gredo na turo, pozdravljajo tiste, ki se že vračajo. Nevljudno je, če na pozdrav ne odzdravimo. 10. Na morebitnih tekmovanjih ravnamo športno, častno in o svojih dosežkih poročamo pošteno. VII. ODNOSI MED PLANINCI 1. Povsod v družbi, v gorah pa še bolj, mora obveljati načelo enakopravnosti. Kakršnokoli socialno, narodnostno, rasno ali drugo razlikovanje ni združljivo s pravim planinstvom. 2. Enakopravnost se v gorah izraža z načelom solidarnosti, s tovariško pomočjo, sodelovanjem ter obzirnostjo do vsakršnih individualnih razlik, ki zahtevajo vzajemno razumevanje in posebno ravnanje. Načela humanizma in tovarištva imajo v takem primeru še poseben poudarek. 3. V planinstvu so se za ravnanje v vsakdanjih razmerah izoblikovala naslednja pravila obnašanja: • pri srečanju na ozkih planinskih poteh se spretnejši, močnejši, zlasti mlajši, umakne šibkejšemu (starejšemu); • na prehodih čez nevarna mesta, sneg, vodo ipd. prepustimo šibkejšemu ugodnejši položaj; • na skupnih akcijah (plezalnih, reševalnih, ob prenašanju bremen ipd.) prevzame krepkejši napornejše naloge; • med odmorom ali počitkom na prostem ali v planinskih kočah prepustimo ali odstopimo šibkejšemu ugodnejše mesto; • pri prenočevanju, zlasti če je planinska koča prenapolnjena, prepustimo šibkejšemu ali bolj izčrpanemu boljše ležišče. 4. Za hojo v organiziranih in neorganiziranih skupinah veljajo še naslednja pravila: • med hojo v skupini se mora prvi ravnati po najšibkejšem; • ko prvi obstane, da bi počival, ne sme tega storiti na prvem ugodnem počivališču, ampak tako, da tudi vsi planinci za njim lahko udobno počivajo; • hoje v strmino ne začenjamo z neprimerno naglico in z razkazovanjem svojih morebitnih večjih sposobnosti; hodimo zmerno, tako da je hoja prilagojena tempu, ki je ustrezen za vse udeležence. Nesprejemljivo je, če drvimo, sami počivamo, ko pridejo drugi za nami, pa spet odhitimo in ne privoščimo počitka zadnjim, ki so ga prav tako potrebni, če ne še bolj; v navedenih primerih vedno obvelja načelo solidarnosti. 5. Turni kolesarji naj bodo uvidevni do ostalih obiskovalcev gora, tako da svojo prisotnost dovolj zgodaj naznanijo in upočasnijo vožnjo, če je potrebno pa tudi ustavijo. VII. VODNIKI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 1. Najpomembnejši cilj vodnikov Planinske zveze Slovenije (v nadaljnjem besedilu vodniki PZS) je varnost vodenih. Pri tem delujejo v skladu s tem kodeksom, pravilniki o vodništvu in drugimi akti Planinske zveze Slovenije. 2. Vodniki PZS dosledno spoštujejo osebno nedotakljivost in dostojanstvo posameznika in posegajo vanju samo v skrajnih primerih, ko gre za preživetje. 3. Vodniki PZS morajo s svojimi ravnanji in dejanji dajati zgled tako vodeni skupini kot ostalim planincem, poseben poudarek pri tem namenjajo mladim. Njihov odnos do vodenih je spoštljiv, cilj pa predvsem varnost udeležencev ture. S svojim vodenjem usposabljajo in vzgajajo, pri čemer svoje besede podkrepijo z lastnimi dejanji. Če razmere dopuščajo, svoje znanje, izkušnje in nasvete prenašajo tudi na ostale obiskovalce gora. 4. Vodniki PZS so prostovoljci in svojo usposobljenost izkazujejo z znanjem in izkušnjami, navzven pa tudi z značko in izkaznico vodnika PZS. Med pripravo ture, izvedbo in po njej si vodniki solidarno pomagajo in so enakopravni, njihovo delo pa usmerja vodja ture. V zahtevnejših situacijah se ravnajo po odločitvi najbolj izkušenega med njimi. V takih situacijah upoštevajo tudi pomoč planinsko usposobljenih strokovnih kadrov, ki so prisotni na turi kot udeleženci. 5. Vodniki PZS so dolžni prevzeti mentorstvo pripravnikom za vodnike PZS in nanje prenesti čim več znanja in izkušenj, če se čutijo sposobne opravljati tako nalogo. Skupaj s pripravniki so odgovorni, da je pripravništvo opravljeno kakovostno.. IX. PLANINSKE KOČE 1. Planinske koče (domovi, koče, zavetišča in bivaki) so namenjene zavetju, počitku, prehranjevanju in planinskemu usposabljanju. Želje in potrebe planincev so dokaj različne in koče — tudi najbolj udobne — niso opremljene in oskrbovane tako, da bi v njih lahko ustregli vsem njihovim zahtevam. 2. Pri uporabi storitev planinske koče ravnajmo tako, da bomo porabili čim manj energije in vode ter povzročili čim manj hrupa in odpadkov. V koči bodimo obzirni do osebja in obiskovalcev in spoštujmo hišni red. V njej upravičeno pričakujemo domačnost, skromno zavetje in postrežbo, informacije o stanju poti in vremenski napovedi ter posredovanje obvestila v primeru nesreče. Prehranjujmo se v planinski koči, s seboj prineseno hrano omejimo na najmanjšo možno mero. S tem zmanjšamo težo nahrbtnika, z ustvarjenim prihodkom pa omogočamo vzdrževanje planinske koče. 3. V planinskih kočah naj vlada vzdušje pristne planinske domačnosti in topline. X. VPISNE KNJIGE IN ŽIGI 1. Vpisne knjige v planinskih kočah in na vrhovih so namenjene vpisu obiskovalcev. 2. Vsi obiskovalci gora dosledno in čitljivo vpisujemo podatke v ustrezna polja. Vpisne knjige niso namenjene izražanju naših mnenj, prav tako niso namenjene le vodenju statistike o obisku planinskega doma ali vrha, pač pa so dragocena usmeritev pri morebitnih reševalnih akcijah. Vpisne knjige in žige je potrebno po vpisu shraniti in skrinjico dobro zapreti. Z njimi je treba ravnati spoštljivo, tako da bodo služili tudi drugim obiskovalcem vrha. XI. PLANINSKO PREMOŽENJE 1. Planinska organizacija razpolaga in upravlja s premoženjem, ki ga sestavljajo planinske poti, koče, zemljišča, umetne plezalne stene ter opremljena naravna plezališča. Del tega premoženja so tudi znanje, izkušnje in rezultati opravljenega (prostovoljnega) dela, katerega vir so posamezniki in posameznice, člani planinske organizacije. 2. Ustvarjeno premoženje je plod preteklega vlaganja, odrekanja, naprezanja, ustvarjalnosti, daril in idej. Spoštovanje le-tega je obet za uspešno prihodnost. 3. Planinsko premoženje upravljajmo in varujmo kot najboljši gospodarji; to še posebno velja za načrtovane posege v občutljiv gorski prostor, ki naj bodo premišljeni z vseh vidikov. XII. ODNOS DO PLANINSKE ORGANIZACIJE 1. Planinska organizacija (Planinska zveza Slovenije in društva, ki so vanjo včlanjena) je ugledna množična organizacija, ki jo vodijo požrtvovalni organizatorji in nesebični planinci. 2. Dolžnost članov planinskega društva je, da v planinski organizaciji po svojih močeh tudi aktivno sodelujemo. Njen ugled ohranjamo tako, da tudi sami spoštujemo pozitivne planinske navade in z zgledom vplivamo na ostale obiskovalce gora. 3. Dolžnost planincev je, da zavestno in aktivno izpolnjujemo članske obveznosti, pravica pa, da uživamo članske ugodnosti, ki so v skladu s Statutom Planinske zveze Slovenije in z načeli tega Častnega kodeksa. Planinci po svojih močeh ohranjamo in varujemo planinsko premoženje pred škodo. XIII. ČLANI PLANINSKIH ORGANOV 1. Funkcija v organih planinske organizacije je častna, temelji na zaupanju, prostovoljnosti, preglednosti delovanja in čutu za odgovornost. 2. Dobronamernost mora biti osnovno načelo pri delovanju v organih planinske organizacije. Z dobrimi nameni predlagamo rešitve za probleme in z dobronamernostjo obravnavamo predloge drugih. 3. Dolžnost planinskega funkcionarja je, da se ravna po Častnem kodeksu in s svojim zgledom vpliva tudi na druge. 4. Naloge opravlja skrbno, po svojih najboljših močeh in znanju v prid članstva, organizacije in v skladu s splošnimi interesi planinstva. Skrbeti mora za planinsko premoženje ter za varčno in koristno trošenje sredstev planinske organizacije. 5. Funkcionarjev odnos do planincev je tovariški. Avtoritete mu ne zagotavlja položaj, ustvarja si jo z delom in z obnašanjem. Zato tudi ne zahteva posebnih privilegijev, zaveda se le večje odgovornosti in dolžnosti. 6. Med planinskimi funkcionarji vladajo sloga, sodelovanje, disciplina in čut skupne odgovornosti. 7. Nasprotovanja, zavist in druge človeške slabosti ne sodijo v planinsko delovno vzdušje. Soglasje, sporazum, dogovarjanje in delitev dela — vse to predstavlja osnovo delovnim načelom, ki so skupna pri opravljanju sprejetih nalog. XIV. NESPORAZUMI 1. Planinstvo je lahko način življenja. Prizadevamo si dosegati cilje in opravljati poslanstvo planinske organizacije. Za planinstvo veljajo splošna etična merila, ki pa so v gorah še bolj zbrušena in opazna. Težimo za najboljšo prakso in se nikoli ne nehamo učiti. Vsakdo izmed nas je dolžan opozoriti na neetično dejanje katerega koli obiskovalca gora. Varujemo zasebnost članstva glede osebnih podatkov. 2. Nesporazume v planinski organizaciji rešujemo v odkritem in enakopravnem dialogu. Kadar moramo izbirati med interesi organizacije in osnovnimi načeli etike, dajemo prednost etičnim načelom in varstvu gorske narave. V Sevnici, 11. aprila 2015 Predmetnik planinske šole Predstavitev avtorjev ALEŠ GLAVNIK (PD Maribor Matica) Rojen je bil leta 1970. Z udeležbo na seminarju iz orientacije leta 1997 se je začel aktivneje ukvarjati s planinsko orientacijo. Od leta 1997, ko je postal tudi vodnik PZS, je vodil več planinskih orientacijskih tekmovanj, seminarjev in izpopolnjevanj s področja planinske orientacije ter šolo orientacije pod pokroviteljstvom MO PD Maribor Matica. Redno sodeluje pri pripravi različnega gradiva s področja orientacije in v vodstvu različnih tečajev za vodnike PZS. Je aktiven član Odbora za orientacijo MK PZS in soavtor učbenikov Planinska orientacijska tekmovanja in Vodniški učbenik. Od leta 2004 je tudi inštruktor planinske vzgoje. LILI JAZBEC (PD Domžale) Rojena je bila leta 1958. Je profesorica socialne pedagogike in aktivna vodnica PZS. Leta 1995 je v okviru PZS in Zavoda RS za šolstvo vzpostavila nov model usposabljanja mentorjev planinskih skupin z naslovom Srečno v gore; v letih od 1996 do 2004 je bilo 534 udeležencev. Je soav-torica priročnikov Mentorji planinskih skupin, priročnika Ciciban planinec (1983) in Vodniškega učbenika (2006). Sodeluje pri usposabljanju vodnikov PZS. Z razgibanim pristopom in primeri iz dolgoletne vodniške prakse je pripomogla k detabuiziranju in humanizaciji tega pomembnega področja v vodenju. O tej temi je napisala več strokovnih člankov. Je dobitnica zlatega častnega znaka mladinskega vodnika ter bronastega in srebrnega častnega znaka PZS. BOŽO JORDAN (1931-2007) Bil je inštruktor planinske vzgoje, inštruktor varstva gorske narave, inštruktor za planinske poti, vodnik PZS in nosilec vseh pooblastil inštruktorja orientacije PZS. Z vzgojnim delom na področju planinstva se je ukvarjal od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Aktivno je sodeloval pri nastajanju obeh učbenikov z naslovom Planinska šola (1977, 1983) ter je soavtor učbenika Planinska orientacijska tekmovanja in učbenika za markaciste. Več desetljetij je bil član KVIZ PZS. Sodeloval je pri pripravi učbenika za planinske vodnike, pri usposabljanju vodnikov PZS in markacistov, pa tudi pri pripravi opisov in izdaji nekaterih planinskih vodnikov in različnih planinskih kart. Za svoje vztrajno, dolgoletno vzgojno poslanstvo v planinski organizaciji je prejel vsa slovenska planinska odličja, decembra 1998 pa tudi najvišje planinsko priznanje - svečano listino PZS. FRANC KADIŠ (PD Dravograd) Rojen je bil leta 1964, je inštruktor planinske vzgoje in vodnik PZS s kategorijami A, B, C, D in G; po izobrazbi je univerzitetni diplomirani inženir strojništva. S planinskim svetom se je prvič srečal leta 1975, ko je postal tudi član PD Dravograd. V letih 1987 in 1988 je opravil tečaja za mladinskega vodnika v kopnih in snežnih razmerah, tečaj za inštruktorja planinske vzgoje pa je opravil leta 1998. Od takrat je aktiven član različnih odborov na PZS, načelnik Komisije za usposabljanje in preventivo, predstavnik PZS v katedri za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi pri Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani ter član in vodja različnih tečajev za vodnike PZS. DAMIJANA KASTELEC (PD Rašica) Rojena je bila 1. januarja 1965 v Ljubljani; je članica Planinskega društva Rašica, alpinistka in doktorica meteoroloških znanosti. Zaposlena je na biotehniški fakulteti kot docentka za statistiko. V osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let je bila aktivna kot mladinska planinska vodnica in inštruktorica planinske vzgoje na izobražeavalnih akcijah v Bavšici, pozneje pa kot predavateljica za vremenoslovje na različnih akcijah Planinske zveze Slovenije in posameznih planinskih društev. MARINKA KOŽELJ STEPIC (PD Integral) Rojena je bila leta 1942; je inštruktorica PV in vodnica PZS s kategorijami A, B, C in D, po izobrazbi univ. dipl. ing. elektrotehnike. S planinstvom se ukvarja od leta 1959, z vodništvom pa od leta 1977. Od leta 1981 je sodelovala na več kot 35 usposabljanjih za vodnike PZS, za katere je pripravila več internih gradiv, v letih 1981–1990 pa je bila vodja in inštruktorica v odprti planinski šoli. Je soavtorica učbenikov Planinska šola (1983) in Vodniški učbenik (2006) ter več let urednica društvenega glasila Gorski popotnik. Od leta 1981 je bila članica KVIZ PZS in je 12 let vodila odbor planinskih vodnikov. Kot vodnica je pripravila in uspešno vodila več kot 360 akcij, od enodnevnih izletov do trekingov v Nepal, ter na Tibet in Kubo. DRAGO METLJAK (PD Ljubljana-Matica) Rojen je bil leta 1950. S planinstvom se je začel ukvarjati pri devetnajstih letih. Je član PD Ljubljana Matica od leta 1971, ko se je začel ukvarjati tudi z alpinizmom. Aktiven alpinist in alpinistični inštruktor je bil do leta 1984. Aktiven je tudi kot planinski aktivist. Je član UO matičnega planinskega društva, bil je član in namestnik načelnika Komisije za alpinizem pri PZS in je po funkciji član upravnega odbora PZS. V letu 1983 je vodil obnovo Bivaka pod Skuto. S planinskim vodništvom se je začel ukvarjati leta 1993, kot inštruktor vodnikov PZS pa je aktiven od leta 1996. Od leta 2002 vodi vodniški odsek v matičnem društvu. Občasno sodeluje v planinskih revijah s strokovnimi članki. Poleg tega se ukvarja še s fotografijo in je imel v zadnjih letih nekaj samostojnih razstav s planinsko temo. SIMONA MIKLAVC PINTARIČ (PD Jeglič) Rojena je bila leta 1971. Je inštruktorica planinske vzgoje in vodnica PZS kategorij A, B, C in D, po izobrazbi profesorica geografije in geologije. S planinstvom se ukvarja že od otroštva. Od leta 1990 do leta 1998 je bila aktivno vključena v delo Mladinske komisije PZS, predvsem kot vodja taborov cicibanov planincev in mladih planincev (tudi mednarodnih) ter vodnica na tednih turne smuke. Od leta 1998 kot inštruktorica planinske vzgoje redno sodeluje pri izobraževanju za vodnike PZS. BINE MLAČ (PD Železničar) Rojen je bil leta 1944, alpinist in pohodnik. Kadar ni v gorah Karnije, je v Ljubljani. Zadnja leta redno vodi otroke v gore skupaj s starši. V okviru Gorske rože (op. družinski klub zdravega življenja) vodi družinsko akademijo, klub staršev in je prostovoljni gorniški vodnik v enem od slovenskih gorniških klubov. Je včlanjenjen v eno od sekcij CAI v sosednji deželi Furlaniji - Julijski krajini, kjer občasno predava nekatera tematska poglavja s področja alpinizma in en teden na leto sodeluje kot alpinistični inštruktor. Kot ljubiteljski pisec je leta 2014 končal obširen priročnik (nasl. Z otroki varneje v gore), ki morda izide konec leta 2016. V sklepni fazi je zajeten vodnik po (pred)karnijskih gorah, ki prav tako morda izide konec leta 2016. PETER NAJDENOV (PD Kranjska Gora) Rojen je bil leta 1968 na Jesenicah, z družino živi v Kranjski Gori. V hribe zahaja že od osnovne šole. V srednji šoli in na fakulteti se je ukvarjal tudi z alpinizmom. Po končani fakulteti se je kot zdravnik pediater zaposlil v splošni bolnišnici na Jesenicah in se leta 1990 pridružil postaji Gorske reševalne službe v Kranjski Gori. Redno sodeluje na izobraževanju iz prve pomoči za gorske reševalce in je član Komisije za medicino GRZS. Kot zdravnik reševalec letalec aktivno sodeluje pri helikopterskem reševanju v gorah. Ljubiteljsko se ukvarja s fotografijo. MIHA PAVŠEK (PD Onger Trzin) Rojen je bil leta 1965, je inštruktor in vodnik PZS kategorij A, B, D in G, univ. dipl. geograf in etnolog z magisterijem iz geografije (tema: snežni plazovi). Sicer pa je velik ljubitelj turnega smučanja in navdušen fotograf z obsežno geo-fototeko. Mladinski planinski vodnik je od leta 1983, inštruktor PV od leta 1988, od leta 1992 pa zunanji strokovni sodelavec Podkomisije za reševanje iz plazov GRZS. Kot predavatelj sodeluje pri izobraževanju na področju varstva in zaščite pred snežnimi plazovi pri URSZR, SV, GRZS, TNP, PZS in PD. Je avtor knjige Snežni plazovi v Sloveniji (2002) ter pisec številnih geografskih in planinskih vzgojno-izobraževalnih člankov. V Planinskem vestniku pripravlja mesečne prispevke za rubriko Vremenske stopinje in oprimki, v časopisu Dnevnik pa tedenske v rubriki Vreme in ljudje (priloga Prosti čas). BORUT PERŠOLJA (PD Domžale) Rojen je bil leta 1972, je inštruktor planinske vzgoje in vodnik PZS. Je poročen, ima hčer in sina in živi v Domžalah. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani geograf, magister geografskih znanosti, zaposlen je v Državnem zboru. Napisal je številne strokovne in poljudne članke z geografsko in gorniško vsebino; je tudi urednik in soavtor knjige Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji (1995), učbenika Mentor planinske skupine (2001) in Vodniškega učbenika (2006, 2012). Je soavtor prenovljenih programov Ciciban planinec in Mladi planinec ter treh dnevnikov za otroke in mladostnike (2011). Sodeloval je na več kot 90 taborih, tečajih in seminarjih doma in v tujini. Bil je predsednik Mladinske komisije PZS in podpredsednik PZS. Je dobitnik študentske Prešernove nagrade za diplomsko delo, nagrade za najboljši prispevek v prilogi Znanost časnika Delo in priznanja Mladina in gore. EVA POGAČAR (PD Radovljica) Rojena je bila leta 1962 v Novem mestu, po izobrazbi je zdravnica ane-steziologinja, zaposlena v Splošni bolnišnici Jesenice. S planinstvom se je začela ukvarjati v srednji šoli. Prva leta je delovala v mladinskem odseku v Novem mestu, leta 1988 pa se je vključila v delo postaje Gorske reševalne službe v Radovljici. Leta 1998 je naredila izpit za reševalca letalca in od takrat sodeluje v helikopterskem reševanju v gorah. V Komisiji za medicino GRZS aktivno deluje že 10 let, od leta 2002 pa je njena načelnica. Poleg tega, da opravlja reševalno in organizacijsko delo v GRZS, se največ ukvarja z izobraževanjem na področju prve pomoči, predvsem gorskih reševalcev, zadnja leta pa občasno tudi alpinistov in planinskih vodnikov. DUŠAN POLAJNAR (PD Dovje-Mojstrana) Rojen je bil leta 1955, stanuje na Dovjem in po poklicu je diplomirani inženir elektrotehnike. Njegova gorniška pot se je začela leta 1974. Kot alpinist je sodeloval na odpravah v Ande, Kavkaz, in Visoki Atlas. Bil je načelnik AO Mojstrana. V šoli v Manangu je sodeloval pri izobraževanju nepalskih gorskih vodnikov. Je gorski vodnik z mednarodno licenco UIAGM. Bil je predsednik Tehnične komisije ZGVS. Od leta 1977 je član postaje GRS v Mojstrani in od leta 1990 inštruktor GRS. Sodeluje pri vzgoji kadrov na domači postaji. Na republiški ravni je bil do leta 1998 v izpitni komisiji GRS. V obdobju od 1998 do 2002 je bil načelnik Komisije GRSS. Je predsednik ustanove Sklad Okrešelj (1998-2002 in od 2006 naprej). Od leta 2004 do leta 2007 je bil načelnik postaje GRS Mojstrana, v letih 2007–2008 pa načelnik društva GRS Mojstrana. Od leta 2008 je zaposlen pri GRZS kot strokovni delavec. BOJAN POLLAK (PD Kamnik) Rojen je bil leta 1943; je univ. dipl. ladjedelec, aktiven alpinist, gorski reševalec, alpinistični inštruktor, VPZS, GV. Opravil je več kot 2100 alpinističnih tur, od tega 119 prvenstvenih; udeležil se je treh JAHO. Aktivno je deloval in še deluje v različnih organih PD in PZS ter v AŠ. Šestkrat je bil v Nepalu na tečaju za vodnike NMA, od tega petkrat kot vodja. Aktivno je deloval in še deluje pri usposabljanju članov PD, VPZS, MPS, GV in drugih. Je avtor, soavtor in sodelavec pri več knjigah, člankih in strokovnih brošurah. ZDENKO PURNAT (PD Gornji Grad) Rojen je bil leta 1975; je inštruktor planinske vzgoje, vodnik PZS kategorij A, B, D, G ter vaditelj orientacije. S planinstvom se ukvarja od malih nog. Najprej je gore spoznaval v krogu družine, nato v domačem PD, v katerem je že od srednješolskih let aktivno vključen tudi v izvedbo akcij in vodenje društva. Tako je med drugim organiziral več taborov in zimo-vanj, bil načelnik mladinskega odseka in predsednik PD. Leta 2002 je diplomiral iz univerzitetnega študija gozdarstva z diplomskim delom o divjem petelinu na Menini. Poklicna pot pa ga je zanesla na področje komunale. Rad fotografira prizore iz narave. Je dober poznavalec domače občine Gornji Grad, v katero spadajo tudi njegove »hišne« gore: Menina, Lepenatka, Rogatec in Kašna planina. BOJAN ROTOVNIK (PD Šoštanj) Rojen je bil leta 1976. S planinstvom se je začel aktivno ukvarjati že v osnovni šoli. Leta 1992 se je kot načelnik mladinskega odseka vključil v delo planinske organizacije in še istega leta končal tečaj za vodnike PZS v Bavšici. Od leta 1995 do leta 2004 je bil aktivno vključen v delo Mladinske komisije PZS, dve leti tudi kot njen predsednik. Sodeloval je pri delu Odbora za orientacijo MK PZS, nekaj časa ga je tudi vodil. En mandat je bil član Komisije za usposabljanje in preventivo PZS ter predsednik PD Šoštanj. Vključuje se v izvajanje planinskih orientacijskih tekmovanj ter tečajev in seminarjev v okviru PZS. Je urednik in soavtor učbenikov Planinska orientacijska tekmovanja in Vodniški učbenik ter priročnika Planinski tabori. Je vaditelj orientacije PZS s predavateljsko licenco in od leta 2004 tudi inštruktor planinske vzgoje. Po izobrazbi je organizator dela - informatik. TONE TOMŠE (1951-2012) Rojen je bil leta 1951 v Radovljici. Končal je šolo za oblikovanje v Ljubljani in si pridobil naziv likovni tehnik. Zaposlen je bil kot aranžer in propagandist v trgovskem podjetju Murka Lesce, po zaprtju podjetja leta 2005 pa je do upokojitve opravljal delo restavratorja. Član PZS je bil od leta 1965. Od leta 1985 je bil član upravnega odbora Planinskega društva Radovljica. V društvu je opravljal funkcije markacista, gospodarja društva, propagandista in podpredsednika društva, v letih 1995–2001 pa je bil predsednik društva. Od leta 1989 je bil aktiven v vodstvu MDO Gorenjske. Leta 1990 je postal načelnik Komisije za planinske poti, ki jo je vodil do leta 2010, ter član upravnega odbora PZS. Na skupščini PZS 2010 je bil izvoljen za podpredsednika PZS, funkcijo je uspešno opravljal do svoje smrti. TOMAŽ VRHOVEC (1959-2004) V gore je zahajal od otroških let. Bil je je inštruktor planinske vzgoje, vodnik PZS kategorij A, B, C, D, E, G in H ter gorski reševalec. Vodil je več vrst tečajev in izobraževanj v okviru PZS s področja varovanja pred snežnimi plazovi in vremenoslovja. Bil je pobudnik in organizator Tednov turne smuke MK PZS ter družinskih taborov na Komni. Osem let je bil član MK UIAA, tri mandate predstavnik PZS v Svetu UIAA ter načelnik Komisije za MS pri UO PZS, pa tudi predsednik PD Jeglič. Bil je doktor meteoroloških znanosti, profesor na Univerzi v Ljubljani ter pisec znanstvenih in poljudnih meteoroloških in planinskih besedil. Je vodilni avtor vodnika Najvišji vrhovi v Alpah (2005) ter priročnika Vreme in podnebje v gorah (2006). Sredi ustvarjanja in vsestranskega spodbudnega delovanja doma, na delovnem mestu in v planinstvu, je leta 2004 veliko prekmalu umrl pod snežnim plazom na Voglu. MATIJA ZORN (PD Ljubljana Matica) Rojen je bil leta 1975; je vodnik PZS kategorij A, B, in D, po izobrazbi pa univerzitetni diplomirani geograf in profesor zgodovine ter doktor geografskih znanosti. Vodnik PZS je postal leta 1996. Od takrat deluje v Mladinskem odseku matičnega društva. Leta 1997 je bil sprejet med jamarje. Med letoma 2001 in 2002 je bil član Komisije za varstvo gorske narave PZS. Ukvarja se s proučevanjem reliefnih oblik v gorskem svetu in s procesi, ki jih ustvarjajo. V gorskem svetu proučuje naravne nesreče in ogroženost prebivalcev zaradi njih. Zanimajo ga predvsem pospešena erozija, poplave, drobirski tokovi, zemeljski in snežni plazovi ter skalni podori. Je avtor več knjig in številnih člankov s tega področja. Za svoje delo je leta 2001 prejel Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, leta 2010 pa srebrni znak Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Je soavtor Vodniškega učbenika (2006). Uredniški odbor in recenzent Uredniški odbor prve izdaje učbenika Planinska šola (2005) so sestavljali Stojan Burnik, Tone Golnar, Franc Kadiš, Franjo Krpač, Peter Pehani (tehnični urednik), Borut Peršolja in Bojan Rotovnik (glavni urednik); strokovni pregled učbenika je opravil Stanislav Pinter. Popravke za drugo izdajo (2011) sta zbrala in uredila Franc Kadiš in Peter Pehani. Popravke za tretjo izdajo (2016) pa je zbral in uredil Franc Kadiš. STOJAN BURNIK (PD Ljubljana Matica) Rojen je bil leta 1951. Je alpinistični inštruktor in vodnik PZS ter doktor kinezioloških znanosti, zaposlen na Fakulteti za šport, na kateri predava predmet Planinstvo in gorništvo z dejavnostmi v naravi. Sodeluje tudi pri usposabljanju in izobraževanju vodnikov PZS. S planinstvom se ukvarja od malega, z alpinistiko od leta 1975. Sodeloval je v petih himalajskih odpravah in bil vodja na dveh; pri tem je bil na vrhu dveh osem-tisočakov. Plezal je tudi v Andih in Kirgiziji. Leta 1995 je sodeloval na tečaju za vodnike NMA v Nepalu. Napisal je več poljudnih in strokovnih člankov s področja planinstva in učbenik Turno smučanje, plezanje v snegu in ledu. TONE GOLNAR (APD Kozjak) Rojen je bil leta 1961. Je alpinistični inštruktor in vodnik PZS kategorij A, B, C, D, E, G, H. Po izobrazbi je profesor pedagogike in športni pedagog z magisterijem iz kineziologije. S planinstvom se ukvarja od leta 1971, z alpinizmom pa od leta 1976. Redno sodeluje pri izobraževanjih za vodnike PZS različnih kategorij, na Pedagoški fakulteti v Mariboru pa vodi izbirna programa Aktivnosti v naravi in Planinstvo. Je pisec planinske vzgojne literature (Alpinistična šola, Turno smučanje, Gorniška vzgoja, Vodniski učbenik) in plezalnih vodnikov. FRANC KADIŠ (gl. predstavitev med avtorji, str. 339) FRANJO KRPAČ (PD Dravograd) Rojen je bil leta 1950. Je profesor športne vzgoje z usmeritvijo planinstvo. Zaposlen je na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani kot asistent za didaktiko športne vzgoje. Sodeluje pri predmetu planinstvo na oddelku za razredni pouk. V sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja je bil vodja ali član vodstev številnih mentorskih in vodniških tečajev ter je opravljal naloge načelnika Mladinske komisije PZS. Že dlje časa sodeluje pri delu odborov in komisij PZS. Leta 1993 je prejel častni znak svobode RS za zasluge pri strokovnem in vzgojno-izobraževalnem delu na področju slovenskega planinstva, leta 1997 pa priznanje Mladina in gore za življenjsko delo na področju gorniške vzgoje in izobraževanja. PETER PEHANI (PD Ljubljana Matica) Rojen je bil leta 1968. Je vodnik PZS kategorij A, B, D in G, inštruktor planinske vzgoje in alpinistični pripravnik, po izobrazbi pa univerzitetni diplomirani inženir fizike. Zaposlen je na ZRC SAZU. S planinstvom se ukvarja od malih nog, z vodništvom pa od leta 1990. V teh 20 letih je bil vodnik ali vodja več akcij Mladinske komisije; vsaj polovica jih je bila turnosmučarskih. Poleg tega je navdušen gorski fotograf, ki je nekajkrat objavljal ter bil nagrajen (mdr. prva nagrada za alpinistično akcijsko fotografijo leta 1995). Je sourednik pesmarice Gorniška (1995), knjige Gremo skupaj v hribe (1998) ter učbenikov Planinska šola (2005) in Vodniški učbenik (2006). Je soavtor vodnika Najvišji vrhovi v Alpah (2005). BORUT PERŠOLJA (gl. predstavitev med avtorji, str. 353) BOJAN ROTOVNIK (gl. predstavitev med avtorji, str. 354) STANISLAV PINTER (PD Rimske Toplice), recezent Rodil se je leta 1964. Leta 1989 je diplomiral na Fakulteti za šport v Ljubljani. Na isti instituciji je tudi magistriral in doktoriral s področja kinezioloških znanosti. Na Fakulteti za šport je zaposlen kot visokošolski sodelavec. Njegovo temeljno pedagoško delovanje poteka v okviru do-diplomskega študija pri predmetih Osnovna motorika (osnove gibanja) in Planinstvo s sorodnimi aktivnostmi v naravi. Ima naziva vodnik PZS in inštruktor planinske vzgoje. Od leta 1987 je sodeloval pri delu različnih organov PZS na področju vzgoje in izobraževanja ter se kot predavatelj udeleževal različnih izobraževalnih oblik s planinsko tematiko, tudi zunaj PZS. Samostojno ali s sodelavci je objavil več kot trideset prispevkov s planinsko oziroma gorniško tematiko, predvsem v domačih strokovnih in poljudnoznanstvenih publikacijah ter na mednarodnih in domačih znanstvenih ter strokovnih konferencah. Je avtor zloženke Približajmo naravo otrokom, ki so jo leta 1998 v okviru projekta Zlati sonček izdali Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod za šport in PZS. Prav tako je bil somentor in svetovalec pri več diplomskih delih s planinsko tematiko na Fakulteti za šport. Oprimki in stopi — seznam uporabljenih virov Ahčan, U. (2006): Prva pomoč - priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana. Akt o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo. Uradni list Republike Slovenije 11, 14. 8. 1992. Aljančič, J. (1992): Na vrhovih sveta: od prvih pristopov do najvišjih sten. Mladinska knjiga. Ljubljana. Amesberger, G., Jungmeier, W., Leitgeb, A. in Siebert, W. (1996): Plazovi. Gornikov svetovalec. Ljubljana. Andrejčič, T. (1984): Vse o transverzalah. Planinski vestnik 11, 12. Ljubljana. Avčin, F. (1969): Človek proti naravi. Ljubljana. Ažman, M. (1998): Mentorji planinskih skupin. Ljubljana. Ažman, M. (2001): Mentor planinske skupine. Ljubljana. Banovec, T. (1983): Topografski priročnik. Ljubljana. Bätzing, W. (2003): Die Alpen: Geschichte und Zukunft einer europäischen Kulturlandschaft. München. Bele, J. (2000): Proti vrhovom. Ljubljana. Berkow, R. (1998): Veliki zdravstveni priročnik za domačo rabo. Ljubljana. Bernik, D. (2000): Gibanje v zahtevnem gorskem svetu. Ljubljana. Bernot, F. (1978): Vremenoslovje za planince. Ljubljana. Bernot, F., Golob, J., Jeras, C. in Šegula, P. (1980): Pozor plaz: nevarnost snežnih plazov. Ljubljana. Bezovšek, N. (2002): Planinski tabori. Ljubljana. Bizjak, B. (1985): Varnost v gorah in naloge markacistov. Ljubljana. Božič, I. (1983): Ptiči Slovenije. Ljubljana. Brugger, H. (2001): Field management of avalanche victims. Resuscitation 51. Brvar, A. (1994): Planinstvo. Enciklopedija Slovenije 8. Ljubljana. Brvar, A. (1996): Teze za tečaj za mladinske planinske vodnike. Ljubljana. Burnik, S. (2003): Turno smučanje, plezanje v snegu in ledu. Ljubljana. Cevc, T. (1973): Kulturno izročilo našega gorjana. Razstava ob 80-letnici slovenske planinske organizacije. Ljubljana. Cinnamon, J. (1999): The Complete Climber's Handbook. Camden. Cvenkel, F. (1971): Slovenski lovski priročnik. Ljubljana. Cyberspace Snow and Avalanche center (CSAC), ZDA. Medmrežje: http://www.csac.org (15. 5. 2004). Častni kodeks slovenskih planincev 2001. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/vsebina.php?pid=176 (11. 4. 2015). Cerar Drašler, I. (2004): Pravljične poti Slovenije. Ljubljana. Cortese, D., Kovač, M. in Peršolja, B. (1998): Ciciban planinec. Ciciban, številka 9. Ljubljana. Černe, V. (2000): Divji lovci - (Raubšici) in Borovška vas. Kranjska Gora. Derganc, M. (1994): Osnove prve pomoči za vsakogar. Ljubljana. Deržaj, M. (2003): Kratka predzgodovina nastanka Slovenskega planinskega društva. Planinski zbornik: ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. Ljubljana. Dobnik, J. (1997): Prenova Poti kurirjev in vezistov. Planinski vestnik 4. Ljubljana. Dolenc, E. (1996): Turizem v slovenskih hribih in gorah. Razvoj turizma v Sloveniji -zbornik referatov: 28. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Ljubljana. Drab, J. (2000): Gorniški priročnik: z veseljem in znanjem varno v gore. Ljubljana. Dvoršak, A. (1995): Preživetje v naravi. Ljubljana. Editorial Board (2000): Advanced Life Support Manual. Resuscitation council (UK) & ERC. London. Eidgenössischen Institut für Schnee- und Lawinenforschung (EISLF), Švica. Medmrežje: http://www.slf.ch/ (15. 5. 2004). Eisenreich, W. (1993): Rastline in živali okrog nas. Ljubljana. Engler, M. (2001): Die wei£e Gefahr: Schnee und lawinnen. Sulzberg. European Resuscitation Council Guidelines for Resuscitation 2010. Medmrežje: http://www.cprguidelines.eu/2010/ (20. 10. 2010). Gabrovec, M. (1998): Površje. Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana. Gams, I. (1955): Snežni plazovi v Sloveniji v zimah 1950-1954. Geografski zbornik. Ljubljana. Gams, I. (1986): Za kvantitativno razmejitev med pojmi gričevje, hribovje in gorovje. Geografski vestnik 58. Ljubljana. Gams, I. (1998): Relief. Geografija Slovenije. Ljubljana. Gayl, A. (1973): Plazovi. Ljubljana. Geister, I. (1995): Ornitološki atlas Slovenije. Razširjenost gnezdilk. Ljubljana. Geister, I. (1999): Izbrana življenjska okolja rastlin in živali v Sloveniji. Ljubljana. Geografija Slovenije, (1998). Ljubljana. Geografija, (2001). Tržič. Geografski atlas Slovenije (1998). Država v prostoru in času. Ljubljana. Glavnik, A. (2002): Planinska orientacijska tekmovanja. Ljubljana. Godec, R. (1950): Izleti in taborjenja. Ljubljana. Golnar, T. (1996): Gorniška vzgoja. Ljubljana. Golnar, T. (1999): Alpinistična šola. Ljubljana. Golnar, T. (2002): Turno smučanje. Ljubljana. Gorska reševalna zveza Slovenije. Medmrežje: http://www.grzs.si (16. 8. 2010). Gregorač, V. (1995): Mali leksikon geologije. Ljubljana. Habjan, V. (1999): Gorništvo. Gea 6, priloga 4. Ljubljana. Hočevar, M. (2000): Geografija. Shematski pregledi. Ljubljana. Hofer, R. (1991): Alpske živali. Ljubljana. Horvat, A. (1987): Snežna erozija. Ljubljana. Hribar, S. (1997): Prispevek k zgodovini reševanja v slovenskih gorah do druge svetovne vojne. III. zbornik GRS S. 1912-1997. Ljubljana Humar, M. (2002): Planinski terminološki slovar. Ljubljana. Jakovac, M. (1999): Protected Areas of Slovenia: Parks. Ljubljana. Jalovec in Mangart (2004): Zemljevid v merilu 1 : 25.000. Ljubljana. Janša-Zorn, O. (2000): Vloga hospicev ob nekdanjih prometnih poteh. Raziskovalec 1-2. Ljubljana. Jeršič, M. (1998): Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica 29. Ljubljana. Jordan, B. (1976): Pregled slovenskih poti - transverzal, Planinski vestnik 5. Ljubljana. Jordan, B. (1992): Gosta mreža poti. Stoletje v gorah. Ljubljana. Jordan, B. (1992): Planinska steza. Planinski vestnik 5. Ljubljana. Jordan, B. (1993): Steza - pot - kolesarska steza. Planinski vestnik 10. Ljubljana. Jordan, B. (2002): Priročnik za markaciste. Ljubljana. Jovan, N. (1999): Mala flora Slovenije. Ljubljana. Kalinšek, I. (1987): Nujna medicinska pomoč. Ljubljana. Kavčič, S. (2000): Nujna stanja. Pravočasno in pravilno. Ljubljana. Kermavner, D. (1964): Iz predzgodovine slovenskega planinskega društva. Planinski vestnik 3-5. Ljubljana. Kladnik, D. (1998): Alpski svet. Slovenija pokrajine in ljudje. Ljubljana. Kmecl, M. (1979): Analiza popotnikov. Planinski vestnik 12. Ljubljana. Kmecl, M. (1979): O popotništvu. Planinski vestnik 12. Ljubljana. Kmecl, M. (1986): Slovenske gore. Ljubljana. Kočar, T. (2003): Kamniška Bistrica - Bistriški gozd. Ljubljana. Kodeks obnašanja v stenah in etika plezanja. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/vsebina.php?pid=5 Kodele, M. (1999): Prehrana. Učbenik za srednje strokovne šole. Ljubljana. Kotar, M. (1999): Naše drevesne vrste. Ljubljana. Kovač, M. (2000): Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji. Ljubljana. Kristan, S. (1993): V gore izletništvo, pohodništvo, gorništvo. Radovljica. Kristan, S. (1994): Osnove orientiranja v naravi. Radovljica. Kristan, S. (1996): Izletništvo, pohodništvo, gorništvo z orientiranjem v naravi. Ljubljana. Križnar, N. (2003): Kozmični vidiki trentarske planšarske kulture. Triglavski narodni park? - znanstveni in strokovni posvet. Ljubljana. Medmrežje: http://www.zrc-sazu.si/ungegn/tnp/Naško.doc (29. 1. 2004). Kugy, J. (1976): Božanski nasmeh Monte Rose. Maribor. Kunaver, J. (1979): Naš alpski svet. Ljubljana. Kunaver, P. (1921): Na planine! Ljubljana. Kunaver, P. (1951): Pionir v naravi. Ljubljana. Kunaver, P. (1953): Izleti z mladino. Priročnik za vodje mladih planincev, pionirjev, mladincev in šolskih izletov. Ljubljana. Lavrič, B. (ur.) (2003): Planinski zbornik: Ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. Ljubljana. Lek, nujna stanja. Medmrežje: http://www.lek.si/si; portal: nujna stanja (20. 10. 2010). Lešnjak, P. (1981): Igre. Ljubljana. Lippert, W. (1990): Alpsko cvetje. Ljubljana. Lippert, W. (2000): Alpske rastline nad gozdno mejo. Ljubljana. Long, S. (2003): Hillwalking - the official handbook of The Mountain Leader and Walking Group Leader schemes. Nottingham. Lorpen - innovative technical socks. Medmrežje: http://www.lorpen.com (7. 7.2004). Lovšin, E. (1944): V Triglavu in njegovi soseščini. Slovensko planinsko društvo. Ljubljana. Lovšin, E. (1961): Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Ljubljana. Lowa, Outdoor - & Skiboots. Medmrežje: http://www.lowa.de (5. 7. 2004). Mackway-Jones, K. (2001): Advanced paediatric life support. London. Maher, I. (1994): Gorniške postojanke in varstvo okolja. Ljubljana. Maher, I. (1994): Gorniške poti in varstvo narave. Ljubljana. Maher, I. (1994): Gorništvo, promet in varstvo okolja. Ljubljana. Maher, I. (1994): Plezanje in varstvo narave. Ljubljana. Maher, I. (1994): Turno smučanje in varstvo narave. Ljubljana. Maher, I. (1996): Vožnja z gorskimi kolesi v naravi. Planinski vestnik 10. Ljubljana. Malešič, F. (1986): Kakšni naj bodo izleti z otroki v gorah. 3. in 4. zbornik posvetovanja Gore in varnost. Poljče na Gorenjskem. Malešič, F. (2002): Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom. Ljubljana. Malešič, F. (2006): Spomin in opomin gora; kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Radovljica. Mamut. Medmrežje: http://www.mammut.ch (2. 9. 2004). McClung, D. (1993): The Avalanche Handbook. Seattle. Medja, K. (2003): Tirolska deklaracija o najboljši praksi v gorskih športih. Planinski vestnik 4. Ljubljana. Medmrežje:http://www.planid.org/vvg/tirolska_deklaracija-02.htm?n=99 (25. 3. 2004) in medmrežje: http://www.uiaa.ch/article.aspx?-c=229&a=137 (25. 3. 2004). Meindl, Schoes for actives. Medmrežje: http://www.meindl.de (30. 8. 2004). Mekjavic, I. (1997): Podhladitev. Zbornik predavanj 3. in 4. Ažmanovega dneva zdravnikov Gorske reševalne službe Slovenije. Radovljica. Melik, A. (1954): Slovenski alpski svet. Ljubljana. Mihelič, T. (1984): Hoja in plezanje v gorah. Ljubljana. Miklavc Pintarič, S. (2001): Geografija gorstev na Zemlji, didaktična problematika za potrebe planinskih krožkov in vzgoje gornikov. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Miklavc, S. (2000): Osnove geologije za vodnike Planinske zveze Slovenije. Seminarska naloga. Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Oddelek za geologijo. Ljubljana. Mlač, B. (1999): Oprema za gore in stene. Ljubljana. Mlač, B. (2001): Veliki pionirji alpinizma. Ljubljana. Mlač, B. (2003): Prehrana v gorah. Ljubljana. Mlač, B. (2004): Vodnik po prehrani v gorah. 50 prehranskih košaric ter drugi nasveti in namigi. Mlakar, J. (1953): 60 let slovenskega planinstva. Planinski vestnik. Ljubljana. Munter, W. (1992): Neue Lawinenkunde. Ein Leitfaden für die Praxis. Bern. Narava Slovenije: Alpe 2004. Ljubljana. Natek, K. (1983): Metoda izdelave in uporabnost splošne geomorfološke karte. Magistrska naloga. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Natek, K. (2003): Mass movements in the Julian Alps (Slovenia) in the aftermath of the easter earthquake on april 12, 1998. Studia geomorphologica Carpatho-Balcanica. Krakow. Odlok o zavarovanju redkih ali ogroženih rastlinskih vrst. Uradni list Socialistične Republike Slovenije 15, 976 (ne velja od 1. 5. 2004). Ogrin, M. (2003): Arheološke raziskave v Triglavskem narodnem parku. Triglavski narodni park? - znanstveni in strokovni posvet. Ljubljana. Medmrežje: http://www.zrc-sazu.si/ungegn/tnp/Naško.doc (29. 1. 2004). Oman, P. (2001): Osnovna tehnika gorske reševalne službe Slovenije. Ljubljana. Orel, T. (1969): Planinsko berilo. Ljubljana. Parker, S. in Vrhovec, T. (1995): Vreme. Murska Sobota. Pavšek, M. (2001): Pozor, snežni plaz! Zloženka in poster. Ljubljana. Pavšek, M. (2002): Snežni plazovi v Sloveniji. Geografija Slovenije 6. Ljubljana. Perko, D. (1997): Slovenija: šolska karta 1 : 500.000. Ljubljana. Perko, D. (1998): Nadmorske višine površja. Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana. Perko, D. (1998): Nakloni površja. Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana. Perko, D. (1998): Ekspozicije površja. Geografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana. Perko, D. (1998): O Sloveniji, pokrajinah in ljudeh. Slovenija pokrajine in ljudje. Ljubljana. Perko, D. (2001): Analiza površja Slovenije s stometrskim digitalnim modelom reliefa. Geografija Slovenije 3. Ljubljana. Peršolja, B. (1995): Mladi v gorništvu in gorniški organizaciji. Ljubljana. Peršolja, B. (1996): Gremo skupaj v hribe! Domžale. Peršolja, B. (1999): Vzgojno-izobraževalni sistem ter delo mladih v Planinski zvezi Slovenije. Obvestila Planinske zveze Slovenije 10. Ljubljana. Peršolja, B. (2000): Poročilo o izvrševanju sklepov Izredne skupščine Planinske zveze Slovenije z naslovom Vzgoja, izobraževanje in vloga mladih v planinski organizaciji. Obvestila Planinske zveze Slovenije, posebna številka. Ljubljana. Peršolja, B. (2001): Program za delo s planinsko skupino. Mentor planinske skupine. Ljubljana. Peršolja, B. (2001): Leto 2002 - mednarodno leto gora. Planinski vestnik 12. Ljubljana. Peršolja, B. (2001): Programi usposabljanj za opravljanje strokovnega dela v športu na področju planinstva. Elaborat. Ljubljana. Peršolja, B. (2002): Prostovoljnost delovanja v planinski organizaciji. Zbornik slovenskega kongresa športne rekreacije. Ljubljana. Peršolja, B. (2004): Gospodarski pomen gorništva. Planinski vestnik 6, 7-8. Ljubljana. Petek, F. (2002): Metodologija vrednotenja spremembe rabe tal v Sloveniji med letoma 1896 in 1999. Geografski zbornik 42. Ljubljana. Peterlin-Neumaier, T. (2000): Grossglockner praznuje 200-letnico. Planinski vestnik 7–8. Ljubljana. Petkovšek, Z. in Trontelj, M. (1996): Pogledi na vreme. Ljubljana. Petrovič, D. (1999): Orientacija in topografija - taborniški priročnik. Ljubljana. Petzl. Medmrežje: http://www.petzl.com (3. 9. 2004). Pinosa, R. (1994): Igrajmo se. Ljubljana. Pinter, S. (1998): Približajmo naravo otrokom. Zgibanka. Ljubljana. Plummer, C. C. (1996): Physical Geology: student study art notebook. Podbevšek, S. (2001): Navodilo o pripravi vsebinskih in finančnih načrtov in poročil ter izvedbi akcij Planinske zveze Slovenije. Obvestila Planinske zveze Slovenije 6. Ljubljana. Pogačar, E. (2006): Prva pomoč v gorski reševalni službi Slovenije. Žirovnica. Podobnik, P. (2002): Devetdeset let Gorske reševalne službe Slovenije, IV. zbornik GRS 1912–2002, Ljubljana. Polajnar, D. (2002): Vodenje turnega smučanja. Ljubljana. Polak, S. (1999): Vodnik po mednarodno pomembnih območjih za ptice (IBA) v Sloveniji. Ljubljana. Polanc, S. (1991): Navodila za opis poti. Obvestila Planinske zveze Slovenije 5. Ljubljana. Pollak, B. (2001): Gibanje in tehnika vodenja. Planica. Pollak, B. (2002): Handbook for the Basic Mountaineering Course of Nepal Mountaineering Association. Ljubljana. Pollak, B. (2002): Izpitna vprašanja za kategorijo A. Kamnik. Pollak, B. (2002): Izpitna vprašanja za kategorijo D. Kamnik. Pollak, B. (2002): Varneje v hribe. Gradivo za tečaj. Kamnik. Pollak, B. (2003): Varneje pozimi v hribe. Gradivo za tečaj. Kamnik. Pollak, B. (2004): Gibanje v planinah in gorah (rokopis). Kamnik. Pravilnik Gorske reševalne službe Slovenije (2002). Obvestila Planinske zveze Slovenije 4. Ljubljana. Pravilnik o izvajanju zakona o nadzoru državne meje. Uradni list Republike Slovenije 19, 1991 (ne velja od 1. 5. 2004). Pravilnik o markacistih 1997. Obvestila Planinske zveze Slovenije 6. Ljubljana. Pravilnik o ugotavljanju in reševanju mejnih incidentov. Uradni list Republike Slovenije 19, 991 (ne velja od 1. 5. 2004). Predlog kategorizacije planinskih poti 1991. Obvestila Planinske zveze Slovenije 5. Ljubljana. Pretnar, J. (1954): 60 let slovenskega planinstva. Planinski vestnik. Ljubljana. Purkart, V.: Cicibanove planinske urice. Tipkopis. Rabofsky, E. (1985): Lawinen Handbuch. Innsbruck. Rakovec, J. (2000): Osnove meteorologije za naravoslovce in tehnike. Ljubljana. Rapoša, K., Savenc, F. in Vogelnik, F. (ur.) (1992): Stoletje v gorah. Ljubljana. Ravnik, V. (1999): Rastlinstvo naših gora. Ikonografija rastlin Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp ter Karavank. Ljubljana. Raztresen, M. (1991): Souporaba gorskega prostora. 27. srečanje planincev treh dežel. Planinski vestnik 11. Ljubljana. Raztresen, M. (1992): Planinske akcije, planinske koče. Planinski vestnik 1. Ljubljana. Raztresen, M. (1992): Sto let dolga pot. Stoletje v gorah. Ljubljana. Raztresen, M. (1993): Alpski človek iz kamene dobe. Planinski vestnik 12. Ljubljana. Razvrstitev poti po zahtevnosti 1986. Obvestila Planinske zveze Slovenije 6. Ljubljana. Rdeči seznami ogroženih živalskih vrst v Sloveniji 1992. Ljubljana. Režek, B. (1938): Svet med Grintovci. Ljubljana. Reynolds, R. (2004): Vremenski vodnik. Ljubljana. Rotovnik, B. (2000): Global positioning system - GPS. Planinski vestnik 1. Ljubljana. Rovšček, Ž. (1997): Planinski portret Evgena Božiča: pogovor z edinim še živečim članom ilegalnega planinskega kluba Krpelj. Planinski vestnik 7–8. Ljubljana. Salzberger, M. (1992): Gorska reševalna služba. Stoletje v gorah. Ljubljana. Scherer, G. (1989): Hrošči v gozdovih, vodah in na travnikih. Ljubljana. Scholler. Medmrežje: http://www.schoeller-textiles.com (7. 7. 2004). Schubert, P. (2004): Nevarnosti v gorah. Ljubljana. Selan, M. (1982): Narava v gorskem svetu: poznavanje in varstvo narave za planince. Ljubljana. Simonič, A. (1999): Srečanja z medvedom. Ljubljana. Skoberne, P. (1983): Zavarovane rastline. Škofja Loka. Skoberne, P. (1988): Sto naravnih znamenitosti Slovenije. Ljubljana. Slovenija. Pokrajine in ljudje 1998. Ljubljana. Slovenski alpski svet in alpska konvencija 2003. Ljubljana. Slovenski gorski svet in planinska organizacija 1997. Gradivo za 18. skupščino Planinske zveze Slovenije. Ljubljana. Smerke, Z. (1989): Planinarstvo i alpinizam. Zagreb. Sotošek, B. (1985): Vodnik po peš poteh. Ljubljana. Sovine, A. (1994): Zimski ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana. Stalne zimske markacije v Triglavskem pogorju 1951. Planinski vestnik. Ljubljana. Statut Gorske reševalne zveze Slovenije (17. 4. 2010). Statut Planinske zveze Slovenije. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/vsebina.php?pid=182 Stritar, U. in Stritar, A. (1998). Z otroki v gore: družinski izleti. Ljubljana. Strojin, T. (1976): Dr. Henrik Tuma. Ljubljana. Strojin, T. (1978): Oris zgodovine planinstva. Ljubljana. Strojin, T. (1980): Jakob Aljaž v slovenskem planinskem izročilu. Mojstrana. Strojin, T. (1987): Živ in nepozabljen spomin na velikega planinca - Alojz Knafelc. Planinski vestnik 4. Ljubljana. Strojin, T. (1993): Prof. Fran Orožen in začetki Slovenskega planinskega društva. Ljubljana. Strojin, T. (1995): Odgovornost in etika v gorah. Radovljica. Strojin, T. (2003): Ustanovitev in razvoj Slovenskega planinskega društva. Planinski zbornik: ob 110-letnici Slovenskega planinskega društva in Planinske zveze Slovenije. Ljubljana. Šegula P. (2002): Devetdeset let Gorske reševalne službe Slovenije, IV. zbornik GRS 1912–2002. Ljubljana. Šegula, P. (1978): Nevarnosti v gorah. Ljubljana. Šegula, P. (1982): Gorska reševalna služba pri Planinski zvezi Slovenije: 1912-1982. Ljubljana. Šegula, P. (1986): Sneg, led, plazovi. Ljubljana. Šegula, P. (1987): Gorska reševalna služba pri Planinski zvezi Slovenije: 75 let. Ljubljana. Šegula, P. (1988): Zbornik 3. in 4. posvetovanja Gore in varnost. Ljubljana. Šegula, P. (1995): Večjezični slovar sneg in plazovi. Ljubljana. Škarja, T. (1992): Alpinizem in odprave. Stoletje v gorah. Ljubljana. Škerbinek, D. (1983): Planinska šola: teze, učna snov in preverjanje znanja. Ljubljana. Škerbinek, D. (1983): Planinski vodnik. Ljubljana. Škerbinek, D. (2003): Zgodovina gorske reševalne službe, Planinski zbornik. Ljubljana. Škerbinek, D. (2004): Da bo pot v gore varnejša. Ugotovitve. Obrazci. Napotki. Medmrežje: http://www.pzs.si/varno_v_gore/gibanje_v_gorah.php (16. 8. 2004). Špeh, V. (1997): Akcija Ciciban planinec v šolskem letu 1996/97. Seminarska naloga. Štrukelj, I. (2002): Srečno ciciban planinec. Tržič. Tarman, K. (1992): Osnove ekologije in ekologija živali. Ljubljana. Tomše, T. (1993): Varstvo narave na planinskih poteh. Ljubljana. Tratnik, Z. (1992): Markacije iz prvega leta SPD. Planinski vestnik 6. Ljubljana. Tri kategorije planinskih poti (1991). Planinski vestnik 12. Ljubljana. Triglavski narodni park (1996). Zemljevid v merilu 1 : 50.000. Ljubljana. Triglavski narodni park, vodnik (1985). Triglavski narodni park. Bled. Tuma, H. (1930): Pomen in razvoj alpinizma. Ljubljana. Uhan, J. (2003): Vodno bogastvo Slovenije. Ljubljana. Ulaga, D. (1976): Telesna vzgoja, šport, rekreacija. Ljubljana. Uredba o ekološko pomembnih območjih. Uradni list Republike Slovenije 48, 30. 4. 2004. Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) Uradni list Republike Slovenije 49, 30. 4. 2004. Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Uradni list Republike Slovenije 16, 17. 3. 1995. Uredba o spremembi uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju. Uradni list Republike Slovenije 28, 26. 5. 1995. Uredba o varstvu samoniklih gliv. Uradni list Republike Slovenije 57, 14. 8. 1998. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah. Uradni list Republike Slovenije 46, 30. 4. 2004. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah Uradni list Republike Slovenije 46, 30. 4. 2004. Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst. Uradni list Republike Slovenije 57, 1993 (ne velja od 1. 5. 2004). Velkavrh, A. in Vrhovec, T. (1997): Značilnosti vremena ob nesrečah s snežnimi plazovi v Sloveniji med letoma 1971 in 1996. Ujma 11. Ljubljana. Vengust, A. (1996): Gornikov svetovalec. Ljubljana. Vengust, A. (1997): GRS Slovenije 1912-1997. Ljubljana. Vesel, F. (1985): Problematika planinskih potov. Obvestila Planinske zveze Slovenije 9. Ljubljana. Vesel, F. (1987): Napotki za kategorizacijo planinskih poti in za preventivno dejavnost na planinskih poteh. Obvestila Planinske zveze Slovenije 9 (glej popravek št. 10, str. 16.) Ljubljana. Venomous Snakebite in Mountainous Terrain; Prevention and Management. ICAR. Recommendation REC M 0022, 2007. Medmrežje: http//www.ikar-cisa.org/ikar-cisa/dokuments/2008/ikar20080312000192.pdf (20. 10. 2010). Vodila pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev 2016. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. Medmrežje: http://www.pzs.si/vsebina.php?pid=27 (16. 4. 2016). Volontar.net. Medmrežje: http//www.volontar.net (20. 10. 2010). Vrhovec, T., Kastelec, D. in Petkovšek, Z. (2006): Vreme in podnebje v gorah. Ljubljana. Webb, M. (1997): Prva pomoč. Ljubljana. Wraber, T. (1989): Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Ljubljana. Zahtevne in zelo zahtevne poti 1992. Planinski vestnik 7-8. Ljubljana. Zakon o nadzoru državne meje. Uradni list Republike Slovenije 87, 17. 10. 2002. Zakon o ohranjanju narave. Uradni list Republike Slovenije 96, 30. 8. 2004. Zakon o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Avstrijsko zvezno vlado o spremembi Sporazuma o planinskem turističnem prometu na mejnem območju. Uradni list Republike Slovenije 47, 29. 5. 2002. Zakon o športu. Uradni list Republike Slovenije 22, 20. 3. 1998. Zakon o varstvu okolja. Uradni list Republike Slovenije 32, 1993 (ne velja od 7. 5. 2004). Zakon o varstvu okolja. Uradni list Republike Slovenije 41, 22. 4. 2004. Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Uradni list Republike Slovenije 64/94. Zorn, M. (2002): Gorništvo v Ljubljani in kratka zgodovina Planinskega društva Ljubljana Matica. Mladina in gore (2002). Ljubljana. Zorn, M. (2002): Pobočni procesi in drobirski tok v Logu pod Mangartom. Geografski vestnik 74-1. Ljubljana. Zorn, M. (2002): Podori v slovenskih Alpah. Geografski zbornik 42. Ljubljana. Zorn, M. (2005): Fremde und einheimische Naturforscher und Geistliche - die ersten Besucher von slowenischen Bergen (Ende des 18. bis Anfang des 19. Jahrhunderts). Die Alpen!: Zur europäischen Wahrnungsgescichte seit der renaissance. Bern. Zorn, M. (2006): zgodovina vodništva doma in v svetu. Vodniški učbenik. Ljubljana. Zupanc, C. (1979): Vezne poti na Primorskem. Planinski vestnik 1. Ljubljana. © Planinska zveza Slovenije, 2021 Brez pisnega dovoljenja Planinske zveze Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice. Vsebina Urednikove misli Beseda recenzenta 1 Kulturne in sociološke osnove planinstva 1.1 Zgodovina planinstva in alpinizma doma in v svetu 1.2 Planinska organizacija 1.3 Planinske vrednote 1.4 Gremo skupaj varneje v gore 2 Planinec, bio-psiho-socialno bitje 2.1 Prehrana v gorah 2.2 Družabnost 3 Prva pomoč in reševanje 3.1 Prva pomoč 3.2 Gorska reševalna služba 4 Gorsko okolje 4.1 Gorska pokrajina 4.2 Poznavanje in varstvo gorske narave 5 Razvedanje 5.1 Planinske poti 5.2 Orientacija 6 Načrtovanje ture 6.1 Priprava na turo 7 Varnost v gorah 7.1 Vremenoslovje 7.2 Nevarnosti v gorah 8 Bivanje v naravi 8.1 Osebna in tehnična oprema 8.2 Gibanje v gorah Planinski terminološki slovar, dodatek 1 Častni kodeks slovenskih planincev, dodatek 2 Predmetnik planinske šole Predstavitev avtorjev Uredniški odbor in recenzent Oprimki in stopi — seznam uporabljenih virov Učbenik: Planinska šola, četrta, dopolnjena izdaja Zbrali in uredili: Bojan Rotovnik (glavni urednik), Peter Pehani (tehnični urednik), Stojan Burnik, Tone Golnar, Franc Kadiš, Franjo Krpač, Borut Peršolja. Drugo izdajo je uredil Peter Pehani, tretjo Franc Kadiš, četrto pa Bojan Rotovnik Avtorji: Aleš Glavnik, Lili Jazbec, Božo Jordan, Franc Kadiš, Damijana Kastelec, Marinka Koželj Stepic, Drago Metljak, Simona Miklavc Pintarič, Bine Mlač, Peter Najdenov, Miha Pavšek, Borut Peršolja, Eva Pogačar, Dušan Polajnar, Bojan Pollak, Zdenko Purnat, Bojan Rotovnik, Tone Tomše, Tomaž Vrhovec in Matija Zorn Strokovni pregled: Stanislav Pinter Lektoriranje: Milojka Mansoor Fotografija na naslovnici: Matej Ogorevc Avtorji risb: Branko Ivanek, Luka Leskovšek, Bojan Pavšek in Matija Zorn Fotografije v člankih: vsaka fotografija ima naveden vir oz. avtorja Grafično oblikovanje: Vito Tement Izdala in založila: Planinska zveza Slovenije, 2021 Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1000 Ljubljana, Slovenija www.pzs.si, info@pzs.si Evidenčna številka planinske založbe 526 Za Planinsko zvezo Slovenije: Jože Rovan Elektronska izdaja Dostopno na: www.biblos.si Ključne besede: gore, planinstvo, šport, hoja, planinsko usposabljanje, učbenik, Planinska zveza Slovenije, narava, Slovenija V učbeniku je s pisnim dovoljenjem objavljeno: ◾ slikovno gradivo iz knjige Planinski pozdrav avtorja Matjaža Deržaja (dovoljenje avtorja z dne 14. 12. 2004), ◾ izseki Državne topografske karte merila 1 : 25.000, list Soča (dovoljenje Geodetske uprave Republike Slovenije št. 90411-25/2004-2, ki je bilo izdano 6. 12. 2004), ◾ izseki planinskih kart (dovoljenje Planinske založbe z dne 7. 12. 2004), ◾ fotografsko gradivo iz arhiva Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU (dovoljenje št. GIAM-BP-05-01 z dne 6. 1. 2005) ter ◾ slikovno gradivo iz Triglavske muzejske zbirke (dovoljenje PD Dovje Mojstrana z dne 18.1.2005). Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=52897539 ISBN 978-961-6870-60-3 (epub)