janditova nevesta

| Povest iz sedemnajstega stoletja.

V Ljubljani 1888.

'aložil in prodaja Anton Turk, knjigovezi

Tiskal L. Kordeš v Mariboru. v

imiuijiuamizmimra uiti:


banditova nevesta.

- m- -

Povest iz sedemnajstega stoletja.

Za prosto ljudstvo po T. Kornerjevem igrokazu
predelal M. Kramar.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez.
Tiskal L. Kordeš v Mariboru.

I.

Pred več sto leti krasilo je slovensko
zemljo veliko več gradov nego sedaj. Skoro
na vsakem prijaznem holmcu, na strmi pe¬
čini, ali v tihem gaji, bodi-si romantične
gorenjske, vinonosne dolenjske, ali z narav¬
nimi čudi in lepotami bogato obdarjene no¬
tranjske strani, kipel je gradič v zračne vi¬
šine. Toda veliko tistih gradov leži sedaj
v prahu in razvalinah; komaj se morebiti še
pozna njih stališče, vendar nam domači
kmetič zmirom kaj pove od plemenitašev, ki
so bivali tukaj.

Razrušeni so bili ti gradovi deloma v
krvavih bojih z ljutimi Turki, ki so tako
pogostoma napadali našo domovino, deloma
pa so počasi sami razpali, ker graščaki so
bili potem, ko je vladarjev ukaz omejil ple¬
menitašev prevelike pravice in kmeta bolj v
varstvo vzel, pod nič prišli.

Človeka prešine neka groza, ko pri
kakej razvalini premišljuje davno pretekle

i*

4

čase, ker sedanji tukajšnji prebivalci so le
sove, zeleni kuščarji in pisani gadje, junaki
ali bolje posestniki gradu pa spe trdno smrtno
spanje. Od vsega bogastva in vse bliščobe
ni ostalo nič druzega, kakor kup kamenja in
stoletni gabri, ki šepetaje motijo grobno tišino
in temno z bršljinom poraščeno smrečje, ki
domišljiji, ko veter potegne, tužno pripove¬
dujejo tukajšnjo nekdanjo slavo in dozdeva
se človeku, da sliši po ušesih doneti pesem
več stoletij, ki popeva in jasno priča, kako
minljivo je vse na svetu, da vse, kar stvari
človeška roka, razpade gotovo, če ne prej,
gotovo pa pozneje, a le kar dovrši um in
dub, nosi pečat neumrljivosti na sebi.

Na jugo-vzhodni strani Kranjske stoji
mesto Kočevje. Le malo milj od mesta proti
zahodu stoji v podnožji malega gorovja na
nizkem griču na pol razdrt grad, česar trdno
zidovje priča, da je bil nekdaj ta grad majhna
trdnjava. Streha in velik del zidovja se je
uže zdavno podrlo; trnje in drugo grmovje
raste sedaj po razvalinah, kjer so poprej
srečni ljudje stanovali. Za gradom, in tudi
še višje, je gorovje na gosto s smrekami in
jelkami poraščeno; pod gradom pa ovija
trta svoje veje po mladih deblih in razpalem

5

zidovji. Doli v dolini se razprostira prijazna
vas, obdana z rodovitnim sadnim drevjem in
cvetočimi logi.

Felzek se imenuje ta grad in je bil
sprva lastnina milosrčne grofovske rodovine,
katera se je tudi po gradu Felzek imenovala.
Koncem sedemnajstega stoletja prebival je
tod stari Gerhard felzeški s svojo soprogo
Nežo. Stari gospod je bil zvest državljan,
ter se v svoji mladosti, ob času tridesetletne
vojske, v marsikat. rem hudem boji hrabro
boril. Pozneje se preseli s svojo ženo na
mirni grad Felzek, kjer sta v neskaljeni sreči
drug do druzega mnogo srečnih let doživela.
Zvesti podložniki so jima bili iz srca udani,
in prijateljska vez sosednih plemenitašev je
množila njih srečo.

Nepopisljivo je bilo veselje Gerhardovo
in Nežino, ko jima Bog podari zdravega in
krasnega fantiča in to tem bolj, ker je bil
do sedaj nju zakon brez otrok. Dan, ko je
dete sv. krst prejelo, ni bil le za grofovsko
rodovino dan veselja, temveč tudi za vse

6

podložnike felzeškega gradu. Mladega grofica
skrbno vzgojiti, bila je očetu in materi naj¬
slajša dolžnost. Dete se je krepko telesno in
duševno razvijalo in iz malega deteta vzrastel
je čvrst .deček.

Mladi Julij felzeški dobil je kmalu to-
varšico. Stari grof je imel gozdarja, katerega
je pa le bolj zaradi prijateljstva in hvalež¬
nosti, kakor pa kot služabnika na graščini
imel. Hartman, tako se je gozdar klical, je
namreč rešil Gerharda uže dvakrat smrtne
nevarnosti. Za časa, ko je Gerhard imeno¬
vani grad kot dedščino svojih prednikov v
last dobil, prišel je tudi Hartman žnjim na
grad, kjer ga novi gospodar imenuje nad¬
zornikom graščinskim gozdom. Kmalu potem
se gozdar poroči; a uže čez leto dni vzame
mu nemila smrt svojo drago ženo, katera
mu v spomin zapusti le malo mesecev staro
dete. Grofinja se uboge sirote usmili, vzame
jo k sebi, ter goji kakor bi bila nje lastna
hči. Dete še ni leta dopolnilo, ko tudi oče
nevarno zboli in umije; huda kužna bolezen
storila je konec njegovemu življenju. Na
smrtni postelji obljubita gozdarju grof in
grofinja, da hočeta za otroka kakor za last-

7

nega skrbeti. Utolažen zatisne Hartman na
veke trudne oči.

Kar sta grof in grofinja umirajočemu
gozdarju slovesno obljubila, izpolnjevala sta
pozneje natanko. Isto vzgojo, kot nju lastni
sin, prejemala je tudi gozdarjeva hčerka,
Otroka sta se jako ljubila in drug ni mogel
biti brez druzega. Kaj lepo je bilo gledati
čvrstega dečka, krasno podobo nežne mladosti,
s temnimi kodri in velikimi rujavimi očmi,
in majhno, plavolaso, modrooko deklico, ko
sta se igrala. In kako je bil grof vesel, videč,
s kako skrbjo Julij na svojo za dve leti
mlajšo Hedviko pazi, kako hrabro se v bran
postavi, ako jej kaka nevarnost preti. Nobena
pečina ni bila prestrma, nobeno trnje pre-
bodeče, da ne bi tja dospel in ne utrgal
redko cvetoče cvetlice, katera se je dopadla
Hedviki in jej iste v dar podal. S solznimi
očmi je čestokrat Hedvika prosila očeta, naj
ne kaznuje Julija, čeprav je časih pač za¬
služil biti nekoliko okaran.

Kakor sta se otroka telesno in duševno
krepko razvijala, ravno tako je tudi ljubezen
v mladostnih srcih nehote jela prve kali po¬
ganjati. Deček postane čvrst mladenič, nežna
deklica pa se razcvita jednako krasni po-

8

mladini roži, katera ima v kratkem ves njen
Linč raztrositi po samotni, tihi okolici.

A sreča ni stanovitna. Hipoma, uže
•čez noč se ospe in nemila usoda preganja
človeka. Tudi v grad, kjer je vedno vladala
neskaljena sreča, posegla je zdajci pogubljiva
roka nemile usode ter razdjala blagi, domači
mir. Avstriji je pretila velika nevarnost; na
dveh straneh pritiskal je sovražnik v deželo
in cesar Leopold I. bil je v hudih zadregah.
Javne blagajnice so bile prazne in le z ve¬
likim trudom se je posrečilo cesarskim vojsko-
vodjom zbrati armado, katera je pa bila
po vsem premajhna, da bi odgnala tako
močna sovražnika. Prvi bilje to Ludovik XIV.,
francoski kralj. Leopoldu I. škodoval je ka¬
kor je vedel in znal; spuščal se je z voj¬
skami nanj, trgal mu je najlepše dežele iz
njegove krone ter podpihoval najmogočneje
njegove podložnike proti njemu. A vse to
mu je bilo še premalo, želel ga je popolnem
zadušiti in ker je bil za to Sam preslab,
obrnol se je s prošnjo za pomoč celo do
Turkov, da-si tudi se je imenoval sam in
so ga imenovali po vsej Evropi najbolj
krščanskega kralja. — Več let nagovarjal je
Turka, obetal jim zlate gradove in vso svojo

9

vojsko za pomoč, če planejo na ubozega
Leopolda I.

Se ve da sta veliki vezir Kopreli Mu¬
strih in njegov cesar to ponudbo vsprejela,
tei obljubila, da planeta z veliko vojsko na
<'gensko, kar se je tudi v resnici zgodilo.

Da bi cesar Leopold I. tako izvrstnih
mož v svoji armadi ne imel, kaj slaba bi
se mu bila godila. Princ Karol lotaringiški,
Lado vik badenški, pred vsemi pa blagi princ
Evgen so bili možje, katerih namen je bil
oteci Avstrijo preteče pogube.

V tacih stiskah potrebovala je domovina
hrabrih junakov in žalostna vest o bližajoči
of vojski je hudo vznemirjala preplašene
okoličane felzeškega gradu; kajti od tod pa
do turške meje ni bilo posebno daleč in bati
~ je bilo treba nepričakovanih turških na-
p rtov. Strah pred krvoločnimi Turki bil je
na ■ 'genskem velik. Kmalu prihrumi turška
drdral v deželo, požigaje mesta in vasi,
žene, mladeniče in očete pa vlači v sužnost.

"a vojno četo, katero je imela Kranjska
v boj poslati, dal je tudi grad Felzek po¬
trebnih junakov. Stari grof podal bi se bil
tudi sam s četo nad sovražnika, če bi ga
ne bila nadležna bolezen v nogi primorala

10

pri doma ostati. Ko ga pa njegov sin, ka¬
teri je zdajci izpolnil sedemnajsto leto in
telesno lepo razvit in močan postal, prosi
dovoljenja v boj nad sovražnika se podati,
tedaj mu Gerhard ni hotel goreče želje od¬
reči. Čeravno je krvavelo očetovo srce, videč,
v kako nevarnost se hoče njegov edini sin
podati, vendar si je hil v svesti, da je treba
domovino oteti preteče pogube. Se s težjim
srcem pa je grofinja dovolila v njegov od¬
hod, a tolažba, da je njen sin v božjih ro¬
kah, hladila je globoke srčne rane.

Kakor strela iz jasnega neba, tako ne¬
nadoma in hudo je zadela žalostna vest
Hedvikino srce; niti besedice ni odgovorila,
ko ji grofinja pove, da odide njen prijatelj
in tovariš iz mladih let v vojsko, le nekaj
debelih solz, ki so se vlile iz krasnih oči
doli po rudečih licih, pričalo je o hudih
notranjih bolečinah. Uže nekaj časa poprej
čutila je Hedvika, da ljubi Julija, a sramež¬
ljivost jej ni dopustila mu tega naznaniti,
in skušala je po moči, da se ga kolikor
mogoče ogiblje. A zdaj, ko ga ima morda
na veke izgubiti, zdaj še-le čuti, kako zelo
ga ljubi, bolj ljubi kakor se mora brat lju¬
biti in kako težka bo ločitev za njo.

11

Na večer pred njegovim odhodom sni¬
deta se Julij in Hedvika sama na vrtu.
Kako žalostno se je on ozrl v njene modre
oči, tako milo, kakor da bi hotel s samim
tem pogledom izraziti vso svojo notranjo
bdi. Sladek poljub na rudeči ustni pričal je
vročo ljubezen. Hedvika položi svojo glavico
na njegove prsi in jame milo jokati. Čeravno
je bil sam silno žalosten in potrt, vendar je
skušal Hedviko tolažiti s tolažilnimi besedami.
Odkrije jej svojo gorečo ljubezen ter jej
obljubi, da je nikdar ne žabi, celo v divjem
boji na plujem ne in ako ga sreča zopet v
svojo domovino pripelje, da jo popelje pred
altar. Tudi Hedvika mu pove, da ga ljubi
in da mu hoče na veke zvesta ostati. Tako
je bila sklenjena sladka vez ljubezni dveh
mladih src.

Druzega jutra odhaja Julij iz očetovega
doma; v  blagoslov starišev ga spremlja na
poti. Žalostna Hedvika zre iz okna za njim
s solznimi očmi.

Ondi, kjer se bela cesta zavije, da jo
visok hrib zakrije, ondi, kjer se zadnjič
lahko še očetov grad vidi, vstavi Julij svo¬
jega konja, potem pa vpre svoj pogled na
tihi grad, kjer je preživel tako srečno svoja

12

mladostna leta. In zdi se mu, da stoji Hed¬
vika pri oknu in da mu miga z belim rob¬
cem v slovo; tudi on izdere svoj meč ter
jej žnjim odzdravlja. Na to zasegeče čilega
konjiča in v brzem koraku se pomika hrabra
vojna trumica dalje.

III.

Sest let je minulo, pač dolgi in hudi
časi za dežele Leopolda I.; toda orožje
hrabrili junakov je bilo zmagovito ter napuh
mohamedancev popolnem ukrotilo. Pri Salan-
kernih je princ Ludovik badenški, cesarski
vojskovodja, velikega vezirja Kdpreli Mustafo
v veliki bitki popolnem premagal; več tisoč
Turkov je ])a 1 o, med njimi Koproli paša sam,
Novi veliki vezir pa je. bil po vsem nezmo¬
žen mož, ni mogel kristjanom veliko hudega
prizadeti. Konečno prikaže se sultan Mustafa II.
sam na bojišči ter spodbuja in navdušuje
jezdece in janičarje k večemu naporu in
vstrajnosli; pa vse ni dosti koristilo. Ko se
sultan Mustafa ob desnem bregu reke Tise
dalje pomika, pri mestu Senti most čez reko
postaviti ukaže in uže s precejšnjo vojsko

13

na drugo stran dospe, tedaj zajame sloveči
Evgen glavno vojsko ob desnem bregu ter
jo popolnem uniči. Potrtega srca, zraven pa
z velikim srdom, moral je sultan Mustafa z
nasprotnega brega gledati zgubo boja. Ko
je pa premagana vojska, kolikor je je še
ostalo, s strahom čez most bežala, zasledo¬
vana od cesarskih jezdecev, spustil se je
sultan sam v beg in bežal v Temešvar, kjer
je dobil le za malo časa varno zavetje,
kajti kmalu se je morala tudi ta trdnjava
cesarskim udati.

V takem položaji bi bil sultan kaj rad
odjenjal; sklenili so za nekaj časa premir,
kateri je bil za Avstrijo jako ugoden.

Sedaj je lahko cesar nekaj vojakov
odpustil, da se povrnejo vsak v svojo do¬
movino. Vsaj so se tako hrabro borili in
njih vojskovodje pridobili so lavorjcvih ven¬
cev za sijajno zmago: njih ime pa živi še
dandanes v časti in spoštovanji med ljud¬
stvom.

Vudi mladi grof felzeški je bil med
onimi, kateri so si v boji častno ime pri¬
dobili. V vsaki bitki se je hrabro boril; z
neustrašenim pogumom zakadil se je s svo¬
jimi jezdeci med sovražno trumo. Po bitki

14

pri Senti ga je princ Evgen javno v pričo
celega polka pohvalil, m a znamenje hrabrosti
na prsi pripel, ter imenoval ga pridnega
vojaka. Kot konjiški stotnik v dragonskem
polku Strahlemburg dobi po sklenjenem
premiru odpust, da se po dolgi ločitvi zopet
povrne v svojo drago domovino, na grad
svojih očetov, da vidi svoje starise in česar
še bolj želi, da vidi lepo Hedviko, katere
rajska podoba se mu je tako zelo v srce
ukoreninila.

V divjem življenju v taboru, kjer marsi¬
kateri drugače dober mož žabi na dom in
na vse, kar mu je bilo nekdaj najdražje,
ni mladi grof zabil svoje neveste in prisege,
katero je zadnji večer pred odhodom v do¬
mačem vrtu slovesno storil. Slabi izgledi
tovarišev ga niso izpridili; njih zasmeho¬
vanje je zaničeval. Marsikatero lepo deklico
je videl, katera je bila pač z vsemi teles¬
nimi lepotami bogato obdarjena in katera
ga je z zapeljivimi pogledi opazovala; a po¬
doba drage Hedvike bila mu je vedno pred
očmi, bila je skrivni lek, ki ga je varoval
pogube in nevredne prisege, ljubezni in
zvestobe.

15

IV.

Na gradu se za časa vojske ni mnogo
spremenilo. Bližnjih krajev ni napadal kruti
sovražnik. Stari grof in njegova soproga sta
se močno postarala, kar je gotovo bolj skrb
za edinega sina, kakor pa breme let, v to
pomogla. Hedvika je postala lepa devica,
tanke pa vendar čvrste postave. Bujni, zlato¬
lasi kodri vsipali so se po krasnem životu,
iz modrih očij pa je gledala deviška nedolž¬
nost. Tanki vrat, majhni roki in nogi, vse
to je tako lepo pristojalo in uplivalo na zalo
podobo, da se je slehernemu pri prvem po¬
gledu morala dopusti.

Grofinja je, odkar je njen sin zapustil
očetov grad, hčer umrlega gozdaija še bolj
ljubiti pričela kakor poprej; kajti dobro je
vedela, da blago in nedolžno srce potrebuje
gorke materne ljubezni. Hedvika je pa gro¬
finji tudi to ljubezen vedela vračati s tem,
da jo je tudi iz srca ljubila ter ji vsako
željo natanko in hitro izpolnila. Večkrat ste
pri pletkanji vkup sedele in se pomenkovale
o Juliju, ki biva tako daleč proč, tako
daleč doli na Ogerskem. Globoki vzdihi
prihajali so tadaj iz rahločutečih prsi in

marsikatero. vročo molitev za srečno vrnitev
je molila.

O času, ko se naša povest vrši, ni bilo
še dobrih in varnih cest; naravno je tedaj,
da marsikatero poročilo ni dospelo do zabe¬
ljenega kraja. Tudi grof Felzek je redko-
kedaj prejel kako poročilo o svojem simi.
Dvakrat so mu pač naznanili, da je njegov
sin ranjen, da pa nevarnost ni velika, kar
je zmirom Hedviko in grofinjo močno vzne¬
mirjalo. Ko sc je pa slednjič glas o skle¬
njenem premiru tudi po tihi grajski okolici
razlegal, je vse kar veselja poskakovalo in
slehernemu, ki je imel kaeega izmed svojih
ali pa znanca na bojišči, bilo je tako ve¬
selo pri srci. V gradu je bilo veselje nepo-
pisljivo; vsaj so vsi vedeli, da je Julij še
živ in da se prav kmalu vrne v naročje
svojih dragih.

Grofinja in Hedvika ste zdajci dan za
dnevom sedeli pri oknu ondi na severni strani
gradu, kjer se vidi na cesto, ki pelje proti
Ljubljani, po kateri ima Julij priti. Stari
Bernard grofov posteljnik, hodil je po več¬
krat na dan, akopram težko, na stražni stolp
gledat, ali uže prihaja mladi junak po cesti;
in jako bi ga veselilo, če bi oa zamogel

17

prvi to veselo vest svojemu gospodu nazna¬
niti. Vsi prebivalci gradu in podložniki gro¬
fovi so kaj težko pričakovali prihoda mla¬
dega grofa, razun jednega; ta je bil namreč
gozdar Rudolfo, katerega je še-le pred malo
časom stari gospod v službo vzel. Dolga ko¬
ščena in žilasta postava je pričala precešnjo
telesno moč; tamna koža, tuje doneči jezik,
vse to pa je razodevalo, da mož ni rodom
nemec, temveč italijan. Njegov ne ravno
zoprn obraz znal je na čudni način spre¬
meniti; tedaj pa je hudo gledal in oči so
se mu iskrile, da je bilo vsakega groza in
vsak je skušal spred oči mu priti. Pri vsem
tem pa mu vendar nihče ni mogel v hudo
šteti, akoje bil hladnokrven in se ni veselil,
ko so mu drugi pripovedovali o prihodu
mladega grofa, vsaj ga še nikdar ni videl,
tedaj ga tudi ne pozna.

Težko so pričakovali Julija, a slednjič
je vendar le prišel; Iiedvikino bistro oko
gaje  prvo zasledilo. „Uže pride!“ vskliknila
je radostno, pri tem pa močno zarudela.
Grofinja se je morala, velike iznenadnosti,
kar za mizo prijeti, da se ni zgrudila. Potem
pa biti s Hedviko navzdol po stopnicah v grajski
dvor, kamor je tudi uže grof s svojimi slu-

2

18

žabniki prišel, tla pozdravi mladega junaka.
Vzdigljivi most počasi pade, v tem tre-
notku pa prijezdi mladi konjiški stotnik v
svitii vojaški opravi v dvor. Hipoma se vrže
raz konja, potem pa plane k svojemu očetu
ter ga strastno objame. Pa« ginljiv prizor, ki
mora vsakega ganiti; staremu Bernardu so
kar solze prišle v oči, videe nepopisljivo ve¬
selje srečnih starčev.

Hedvika je stala za grofinjo; vsaj ni
imela pravice se bolj približati ali se celo
prva ga objeti. Akoravno je bil Julij njen
prijatelj iz otročjih let, kjer sta se skupaj
igrala, akoravno jej je pred odhodom ondi
na samotnem vrtu prisegel večno ljubezen in
zvestobo, kar je še do danes vse tako dobro
pomnila, kakor da bi se bilo včeraj zgodilo,
vendar se ni mogla drzniti in mladostno srce
jej ni dopustilo, da bp se mu približala in
ga strastno objela. Šest let je preteklo,
kako neizmerno dolgi čas za mlada ljubimca.
In vendar, kako se hoče še sedaj drzniti
mladega grofa objeti ? On je plemenite ro¬
dovine in si lahko izbere ženo iz take rodo-
dovine, a ona, kaj je ona — uboga sirota,
ki se ima edino le blagim Julijevim starišem
zahvaliti, da živi in sedaj naj bi mislila na

19

ženitev! O nespamet; in Bog- ve, kolikrat
se je Julij uže kesal, da jej je prisegel lju¬
bezen? Take misli so navdajale v trenotku
Hedvikino vročo glavo. Vrli tega bi bilo
če nespametno in nehvaležno do dobrih
ljudi, ki so jo tako ljubili, kakor edinega
otroka, da bi se dalje kaj tacega mislila.
Sklene to raj vsako nespametno misel opu¬
stiti, ljubezen pa. ki je v mladem srci tako
živo tlela, zatreti.

Zdajci obrne mladi mož proti Hedviki
svoj ogorči obraz ter jej nekaj trcnotkov
zre v jasne oči. Nju pogledi se vjamejo,
Hedvika obrne svoj pogled sramežljivo k
tlam; pa kmalu se ojači ter mu v kratkih
besedah izrazi veliko veselje, da sc je „go¬
spod grof", po tolikem času zopet zdrav in
z zmago venčan vrnil na svoj rojstni dom.

Mladega stotnika je tako pikri pozdrav
ljubice jako osupnil. Ko jo je sedaj po pre¬
teku toliko časa zopet videl, zdela se mu je
še veliko lepša in krasneja kakor tedaj, ko
jo je zapustiti moral. Najraje bi bil on Hed¬
viko veselja na srce pritisnil, ako bi se ne
bal starišev in sramoval grajskih strcžajev;
in tako brezčuten njen pozdrav mislil si je,
da izvira le od tod, ker se Hedvika njegovih

2*

20

sta risov boji. Kakor bi se bil ou najsreč-
nejega pod solncem čutil, če bi ga bila
Hedvika z ljubkim nasmehom pozdravila,
isto tako zelo ga pa nasprotno užali brez¬
čuten ta pozdrav. Morda ni boljšega v svoji
nesprideni ljubezni in zvestobi zaslužil? Ali
pa se ni drznila v pričo starišev in služab¬
nikov svoja čutila objaviti? Toda sedaj ni
bil čas za takova premišljevanja Skušal je
notranjo vznemirjenost kolikor mogoče za¬
kriti ter ji na njen pozdrav tudi primerno
odzdravil. Tolažil se je s tem, da bode, ko
jo samo dobi in ogovori, pač z drugimi čutili
mu odgovarjala; kajti da ga še vedno ljubi,
o tem ni dvoma. A treba je potrpeti za ne¬
kaj Časa, ker oče in mati ga v enomer pri¬
ganjata, naj jima vendar kaj pove, kako se
mu je na ptujern godilo.

Felzeški stotnik ni znal kake skrivnosti
prikriti; vsaj se tudi nikdar ni vadil o tem,
kajti kaj tacega, da bi moral komu prikriti,
ni pač nikdar storil; njegevo srce bilo je
vedno in za slehernega odprto. Ni se treba

21

tedaj čuditi, ako so grajski služabniki njegov
pomenljiv pogled na Hedviko takoj opazili.
Ali je kuharica ali pa hišina to opazila, ne
moremo trditi; vendar o jednem pa smerno
za gotovo reči, da je hitro vse opazil. Ta
natančni opazovalec je bil gozdar Rudolfo.

Mož je uže poprej sam malo pogledoval
za Hedviko in oko tekmeca je ostro. Na
obrazu mladega junaka je gozdar takoj vsa
notranja čutila bral. Njegove oči so se iskrile
pri tem opazovanji, prebledel je, roki pa ste
se mu krčevito stiskali v pest.

Prišel je pred nedavnim časom v naše
kraje, videl krasno Hedviko, njena podoba
se mu je globoko v srce vcepila in prav
zaradi tega je prevzel pozneje službo gozdarja
na gradu Felzek. Trden sklep je storil, de¬
klica mora biti njegova in naj se tudi cel
svet zruši. Bil je pa tudi mož beseda; kar
je jedenkrat sklenil, moralo se je zgoditi in
če bi bilo še toliko truda in neprijetnosti
vmes.

Gozdarjeva preteklost ni bila ravno
sijajna, akoravno je štel še-le trideset let.
O njegovi preteklosti se sicer ni kaj goto¬
vega vedelo, kajti z gospodovimi služabniki
se ni kar nič pečal, še ogibal se jih je.

22

Naravno je tedaj, da ni nihče od njega kaj
poizvedel, le njegovo čudno vedenje, njegov
olikan govor je pričal, da mora biti mož iz
kake boljše rodovine. Le kadar je bil sam
kje, tedaj je strmel divje pred se ter mrmral
hude kletve v tujem jeziku. Vaščanom se je
njegovo vedenje zdelo sumljivo; nekateri so
menili, da mora imeti kak umor na vesti,
zopet drugi pa, da mu do novega umora ni
posebno delo.

Tudi stari Bernard v gradu je gozdarja
čestokrat opazoval in tudi o njegovem čudnem
vedenji že gospodu marsikaj povedal; toda
grof, ki je bil z gozdarjem popolnem zado¬
voljen, je vsakokrat starega Bernarda po¬
svaril, naj ne dela ljudem krivice, katere
izpričati ne more,

Ko je bil gozdar naklonjenosti mladega
grofa do Hedvike popolnem prepričan, sklene
svoj namen ne več odlašati. Sicer se ni bal,
da bi Julij, mogočen naslednik grofa Fel-
zeškega, Hedviko kedaj snubil in za ženo
vzel. Ne, tega si niti domišljal ni; ker pa
sam ni bil veliko prida, si tudi o drugih ni
mogel dobrega misliti in tudi mladega grofa
menil zapeljivcem, kateri bode deklico le toliko
časa rad imel, dokler se je ne naveliča in

23

zapelje. Zato skuša, kakor najhitreje mogoče,
(lasi pridobi deklico in da jo vzame v zakon;
le po tej poti mu je potem moči slehernega
zapeljivca odvrniti.

VI.

V grofinji sobi sedi Hedvika sama; dru¬
ščina v vrtu jej ni ugajala, zato raj jo je
zapustila in se podala v grad. Le v tihi
samoti jej je mogoče prenašati hudo bdi
nesrečne ljubezni. Z Julijom do sedaj še
nista bila sama vkup; kje na samem ž njo
govoriti, vedela se mu je Hedvika zmiraj
odtegovati. Njegov doneči glas, ko jo je po¬
zdravljal, je tako sladko donel v njenih prsih
in kako rada bi mu bila srčne čute razodela,
čute, katere bi bila najrajše sama sebi pri¬
krila.

Vroče čelo na nežno ročico vprto, sedi
nekoliko časa mirno. Globoko vzdihne. „Hed¬
vika, opusti te misli", zakliče; „ti si dekla;
on je tvoj gospod! žabi, kar je bilo."

Prestraši se; brzi koraki se zaslišijo.
Hitro vstane ter hoče iz sobe, a na pragu
prestriže jo grof. Rudečica jo zalije, urno

24

pozdravi grofa ter hoče oditi; a grof ujame
uje ročico in jo krepko drži.

,,Tako. Hedvika — sem mar to za¬
služil? “ reče on z užalenim glasom. „ Si mar
s tem pikrim, spoštovanja polnim pozdravom
mene, tvojega Julija menila? — Morda nisem
več tvoj? Ali tvoj prijatelj, s katerim si se
nekoč igrala, ne.zasluži boljšega vsprejema?‘ c
„ Gospod grof! “ — šepeta osupnena

deklica.

„Kako?“ odvrne stotnik — „gospod
grof? — Hedvika, to je preveč; kaj tacega
pač nisem zaslužil. ,Gospod!‘ — tako me
imenuje moja Hedvika ?“

„Gospod grof 11 , reče Hedvika tiho, oči
k tlam obrnivši, vi sodite moje besede krivo.
Vsaj ste mi bili zmiraj dobri in mi niste
nikdar zapovedovali. “

„Kaj pač pomenijo te besede ?“ odvrne
Julij. „Kje so pač oni glasovi, one nežne,
rahločutne besede, katere so k najini sveti
zvezi pripomogle? Kaj se ti je pač zgodilo,
Hedvika ? govori! “

„ Prosim vas, “ reče deklica uže ne¬
koliko mirneje, toda s krepkim glasom, „po¬
zabite na one srečne dneve, ko sva se kot
otroka vkup igrala, ko še nisva sveta in

25

njega zapeljivosti poznala. — Ta čas je
minul. Sedaj se nama pač vsaka reč dru¬
gače vidi. Zveza, katero sva v mladostnih
letih sklenila, je razdrta; vi ste visoko čislan
gospod in jaz vaša dekla.“

Pri teh besedah skuša se deklica mla¬
demu junaku iztrgati, toda zaman; še krep¬
keje jo prime za belo ročico in reče: „Ne,
kar tako mi ne utečeš. Preje moram še ve¬
deti, kdo se je prizadeval najino zvezo raz¬
dreti. — Ko sem te pred šestimi leti za¬
pustil in se v vojsko podal, tedaj sem ti
prisegel in ti si mi tudi prisegla večno lju¬
bezen in zvestobo. O Hedvika, ali še pomniš
onega večera? lep je bil;  brezštevila zvezd
je migljalo na nebu in svitla luna se je tako
milo ozirala na naji, kakor da bi hotela
pričati storjeni prisegi. In pri Bogu, jaz
prisege nisem prelomil! Sladko tvoje ime
varovalo me je vseh skušnjav. Huda vojska
podivljala je ljudstvo ter prouzročila slabe
nravnosti. Marsikatera, res krasna deklica
me je tako zvedavo pogledovala, vojni to¬
variši so moje plemenito srce zasmehovali;
toda jaz sem mislil le na te, le na najino
ljubezen in nobena sila ni zamogla zvestobe
razrušiti. Ko je domovina potrebovala hrabrih

26

sinov, nisem bil zadnji zgrabil za orožje in
v najhujem boji boril sem se nečloveško,
kajti tvoja podoba dajala mi je vstrajni po¬
gum. In ko mi vojskovodja pripne svitli
križec na prsi ter me v pričo vsega polka
javno pohvali in ime Felzek glasno med
junake prišteje, še tedaj sem mislil na-te.
Kako se bode ona veselila! Kako ponosna
bode pač na te ! To misel sem gojil tako
živo v sebi. — — —“

Mladi grof prestane nekoliko. Rad bi
videl, kakšen utis so napravile njegove be¬
sede. Hedvika pa zre v tla, a burno gibanje
prsi, tresoči roki in lahna rudečica na obrazu,
vse to je bilo dovolj, in takoj je zvedel, da
so njegove besede močno uplivale na njeno
srce. Julij nadaljuje ; „Komaj sem zvedel o
sklenjenem premiru, uže sem prosil odpusta
in se napotil proti domu; hrepenenje lju¬
bezni me je tako močno gnalo na dom, da
še celo ponoči nisem počival. Utrujen in
slab, kakor po najhujši bilki, dospel sem
na svoj dom — ljubezniv tvoj pogled me
je okrepčal pa — ta pogled — oj, bil je
samo jeden, samo jeden, ki je uplival tako
blagodejno na me, kakor upliva gorek solnčni
žarek spomladi na onemoglo naravo. Potem

27

pa si se proč obrnila — — —. “ Mlade¬
ničeva tožba je ubogo deklico tako hudo
ganila, da je prosto roko na svoje prsi po¬
ložila. „Bog! rotim vas!“ vsklikne zdajci
Hedvika z bolestnim glasom. „Grof, vi ste
neusmiljeni!“

„ Sprva sem menil, da so le moji sta riši
k temu krivi, ker o najini zvezi še ničesar ne
vedo, da se tako mrzlo vedeš proti meni,“
reče mladi grof; „a sedaj sva sama, nihče
nas ne opazuje — pa Hedvika se zbog tega
tako čudno obnaša ! “

Deklica je bila vsled grofovih besedi
hudo ginena. „Ne, tega ne more več slabo
žensko srce prenašati “, vzdihuje poluglasno.
„0 ne sodite slabo o meni, gospod grof, ako
vaše besede v meni skeleče čute uzbujajo, ako
se spominjam preteklosti! — Rotim vas, ne¬
hajte o tem govoriti in pustite me!“

„Vsaj sva sama", reče mladi mož s
tihim, rahločutnim glasom. „Sama sva —
in Hedvika se tako obnaša ?“ Na to objame
zalo deklico ter jo strastno na prsi pritisne.
„Vsmiljenje, grof! — Ne umerite mi srca,
kateremu je itak uže ljubezen in bolest
blagi mir razdjala!“ zakriči naposled jokaje,
izvije se mu iz rok ter izbeži.

28

Mladi grof zre nekaj trenotkov za njo,
potem pa se vsede k oknju ter se globoko
zamisli. Preteklost in bodočnost ste mu pred
očmi. „Ne končaj mladega srca, kateremu
je ljubezen in bolest že tako blagi mir raz-
djala“, je solzeče prosila. Kaj naj pomenijo
te besede, kdo naj mi jih raztolmači, a to
pa je istina: ogiblje seme in se tako kratko-
besedno obnaša zato, ker si to v dolžnost
šteje. Tako obnašanje proti meni pa jo hudo
boli, tega ne more prikriti, izdajajo jo nje
lastni pogledi. Oko pa je zrcalo duše ; oči
pa to pripovedujejo, kar si ubogo srce ne
upa; uverjen sem, da me še ljubi. Morda
se boji mojih starišev; in da ne bi jih uža¬
lila, se me rajši izogiblje. Jaz tega strahu
pač nimam. Z isto ljubeznijo bila je gozdar¬
jeva sirota vzgojena, kakor j edini sin bo¬
gatega grofa. In akoprav oče in mati mis¬
lita : mladi grof snubil bode plemenito deklico,
kako kneginjo, vendar vem, da opustita, ako
ljubim Hedviko, od katere je odvisna pri¬
hodnja moja sreča. Brez nje ne morem biti
srečen, dobiti jo moram.

29

VII

Kaj težavni so bili nasledili dnevi za
naša mlada znanca. Hedvika se je vedno
grofa izogibovala, kjer se ga je le mogla,
akoraviio so jo njegovi žalostni pogledi hudo
v srce boleli. Vsaj je bilo v teh pogledih
toliko vroče ljubezni. Zdajci pač čuti, da jej
ni moč več teh bolečin prenašati. Rada bi bila
mlademu možu razodela vse srčne čute, raz¬
odela onemu, kateremu je pred šestimi leti
prisegla večno zvestobo; pa kaj porekč blagi
stariši? Jim li hoče mesto hvaležnosti, da
so jo s takovo skrbnostjo vzredili, sedaj z
jezo povrniti blago skrb ter jim edinega sina
odvzeti? — Tako nehvaležna pač noče biti;
rajše zapusti bogati grad in ubeži v borno
kmečko hišo, katera ji po vsem bolje pri-
stoja, nego krasne grofovske dvorane.

Proč od tod! To je nje misel, katera
jej srčne bridkosti lajša.

Proč hoče iti, proč mora, to jej je
jasno; a kam naj se obrne? Odkar se zave,
bila je v gradu in ves drugi svet je tuj.
Nikjer nikjer ni duše, da bi jej svojo ne¬
srečo potolažila, v nobeni koči ni srca, ki
bi žalost ž njo delilo. Oče in mati sta bila

30

v tem kraji cisto tuja; da v daliji deželi
Staričev sorodniki morda če žive, kaj hoče
li vedeti. Vsled tega pa ima Hedvika ven¬
dar le pribežališče, kamor lahko ide. Raz¬
umela je dobro pomenljive poglede, s ka¬
terimi jo je gozdar Rudolfo tolikrat opazoval
in kaj bi jih ne; toda ti pogledi so jo
mrzili. Tega človeka pač ne more ljubiti vrh
tega pa Če ljudje kaj slabo o njem govo¬
rijo ; mar naj svoje bolno srce naveže na
tujega, čudnega moža?

V takem položaji je bila Hedvika, ko
je gozdar skušal deklico za se pridobiti;
imel je hudega zaveznika, stisko in položaj,
v katerem se je deklica nahajala, se marsi¬
kaj nerodnega lahko stori.

Stari grof in njegov sin sta odjahala
na sprehod: grofinji pa ni bilo nič kaj

dobro, zavoljo tega. se poda v svojo spalnico
in tako jc bila Hedvika čisto sama, na vrtu
v zeleni utici in pridno plefknla. Žalostno je
zrla v pletkanje, na katero je včasih pala
vroča solza. Pred njo stoji Rudolfo. — „Kaj
sanjate pač, lepa Hedvika ?“ vpraša z glo¬
bokim, ginenim glasom. „Vačc oko jc solzno?
so li te solze veselja ali žalosti? Vi ste hudo
vznemirjeni, o ne prikrivajte mi tega! In

ako so te solze veselja, vedite, da bije tu
za vas srce, katero hoče z vami veselje ia
žalost deliti. — Kaj me pač tako osupneno
pogledujete: se ii čudite mojim rahločutnim
besedam; tak pač ni navaden govor lovčev.
— Naj vas ta govorica ne moti; jaz nisem
neolikan vsakdanji človek, kateri se v gozdu
rodi, tit živi in ne pride vse življenje med
svet. Da tako govorim, pripušča mi edino le
sladak čut, kateri me sili k vam . 14

,,Poslušam vas rada in z veseljem 14 ,
odvrne Hedvika ter zvedavo pogleda gozdarja.
,,Z veseljem sem dejala", nadaljuje obup-
neje; „kajti rada bi našla človeka, s katerim
bi delila svoje gorje, kateri bi umcl moje
bolečine. In če bi se prav iak človek našel,
vendar se ga bojim, njegov osoren glas bi
mi ne donel prijetno ; jaz sem vajena mi¬
lejših in ne osornih besedi. Y r i, gospod gozdar,
ste mi prava ugarfjka. Uže toliko tednov sva
vkup pod jedno streho, a še nikdar nisem
opazila in slišala iz vaših ust, tacih lepih
besedi; sploh pa sem menila, naš gozdar je
osoren, brezčuten mož“.

„Da vam resnico povem 4 *, reče Ru¬
dolfa; ,,nisem hotel, da vedo drugi ljudje,

32

kaj moje srce čuti. Nemila usoda dala je
mojemu življenju drugi tek.

Rodil se nisem za hlapca, da v tamnem
gozdu svoj težavni kruh služim. V mladosti
se mi je pač sreča smehljala in ko sem
vanjo zaupal, prevarala me je. — Naj drugo
zamolčim; verjeli mi ne boste in lažnik nočem
biti. Marsikaj grenkega sem moral doživeti
in ker so ljudje z mano grdo postopali, jel
sem jih sovražiti ter storil mnogokrat, kar
ni bilo prav. Brez doma, klatil sem se po
svetu; naposled pridem v ta kraj, na grad,
videl sem — oprostite, da tako govorim —
vas in ostal tu. — O ne obračajte pogleda
v stran! Vedite, da ste me rešili pustega
življenja. Vse blage čute, katere sem nekoč
gojil, zatreti sem skušal, pa našel sem vas
in vsi so se zopet probudili v mojem srci,
oni blagi čuti, ki so toliko časa mirovali.

Hedvika je bila vsled gozdarjevih besedi
procej zmočena. ,,Ivaj pomenijo pač te be¬
sede ?“ vpraša nevoljno.

,,Prosim vas, poslušajte, da končam",
nadaljuje lovec; poslušajte še, pred no me
zavržete. Videl sem vas in tu ostal. V vaši
bližini živeti, ponudil sem se bil grofu v
službo in zamenjal tako v prvič zlato slobodo

33

s težavnimi okovi sam ne sužnOsti. Le zaradi
tebe sem to storil. — Mar me je zapeljiva
sreča tudi sedaj prevarala? Hedvika, glej,
tu pred teboj stoji človek, ki je tako blizu
obupa, reši ga, bodi mu angelj varuh. Vsaj
ne zahtevam ljubezni — le gorko sočutje bi
rad. Mar ni to sveto, nebeško delo, nesreč¬
neža tolažiti, ž njim jednako čutiti? — Mol¬
čiš? — Premisli, Hedvika, kaj bi s tem od¬
vrnila! Tvoje besede naj sodijo mojo dušo! “
Rudolfo je pri zadnjih besedah padel na ko¬
leni pred Hedviko ter vpražaje zrl v krasen,
zarudel obraz.

„Vstanite.!“ reče naglo. „ Pustite me z
vašo snubitvijo; le sedaj ne— sedaj ne!“
Vstane ter odvrne : „ Ponujam ti sicer le pri-
prosto, toda brezskrbno prihodnost ondi v
leseni hišici, kjer si nekoč zagledala beli
dan in kjer sta tvoj oče in tvoja mati pre¬
rano umrla. Prepričan sem, da ti ne ugaja
vedno veselje in obilica vsega, kar le pože¬
liš. Ugaja ti marveš mirno, priprosto živ¬
ljenje. Čeravno te v gradu ljubijo, kakor da
bi bila grajska liči, vendar se moraš po
stanu nositi, svojega rojstva ne zabiti. —
Moja Hedvika!“ nadaljuje gozdar, prijemši
jo za belo roko, „ko bi vedela, kako zelo

3

34

potrebujem te roke. voditeljice, gotovo bi se
tako dolgo ne pomišljevala,"

Morda bi se bilo vendar le slednjič
gozdarju posrečilo, ugoden odgovor dobiti,
pa nepričakovan prihod, omejil je govorico.

Grofov posteljnik, stari Bernard, ki je
uže precej časa gozdarja povsod iskal, našel
ga je sedaj, v veliko čudo, v živem razgo¬
voru s Hedviko, naznani v,ši mu, da se je
grof vrnil, kateri želi gozdarja k sebi.

Z veliko nevoljo sledil je gozdar gro¬
fovemu ukazu, na tihem želeč, naj vrag
grofa in starega strežaja pobera.

Po gozdarjevem odsodu vprl je starec
svoje mrkle oči v lepo, žalostno deklico.

„Kaj pomenja to, Hedvika?" reče na¬
posled, „ta oduren človek sme te za roko
tako zaupljivo držati? Kaj pa zahteva od
tebe ? “

„Nič, dobri starec," odvrne Hedvika
žalostna. „Prosil me je le — — — —“

„Ne poslušaj njegovih prošenj," svari
jo stari Bernard. „Ogibaj se ga; kajti dirja
okolo, kakor bi ga slaba vest preganjala.
Kjer se srečava, obide me zmiraj neka po¬
sebna groza. Ali nisi opazila, kako so se mu
oči iskrile, ko sem v sobo vstopil?"

35

„ Preveč skrbni ste,“ seže Hedvika v
besedo. „0n ni hudoben človek, podivjan
pač, pa ima trdno in dobro voljo “

Stari Bernard kima z gdavč. „Tega člo¬
veka pač nihče bolje ne pozna, nego jaz.
Grofov ljubljenec je res, to sem prepričan,
pa pride čas, ko se bode grof bridko kesal,
da ga je kedaj v svojo službo vzel.“

„Ne bodite vendar tako natančni, “ reče
nekoliko vznemirjena; „vsaj ste sicer dobri!
Hočete mar žolč edino le na tega človeka
izliti? — Ne — bodite usmiljeni!“

„Usmiljen sem in ravno iz tega uzroka
sovražim gozdarja, seže Bernard v besedo.
Nek notranji glas vzbuja mi gnjus do njega.
Zdi se mi jednak strupeni kači med rožami,
prežeči na svojo žrtev. Bodi uveijena, da
me notranji glas ne vara.“

„Je-li to stari Bernard? so to njegove
besede? — Vsaj tega človeka se komaj
poznate in uže tako hudo o njem sodite. Se
se spominjate minulega večera, ko je skočil
v deročo vodo. ondi pri vaškem mlinu, da
reši v vodo palo dete? In nekaj dni
poprej pobil je steklega psa. Slehern obču¬
duje njegovo srčnost. 1 '

3 *

36

„ Srčnosti mu ne oporekam/ 1  odvrne
starec. „Toda ta srčnost ni prava; on jene
uporablja zategadel, da bi bližnjemu koristil,
kar Bog zapoveduje, ampak podaja se v
nevarnost iz uzroka, da bi se malovrednega
življenja iznebil. Veruj mi; njegovo početje
sem uže večkrat opazoval. Hedvika, Hed¬
vika! ohrani si presoji mir v srcu!“

Zvesti strežaj pogledal je se jedenkrat
sočutno svojo ljubljenko, katero je tolikrat,
ko je bila še majhna, pestoval, potem pa
počasi odšel iz sobe. Toda njegove svarilne
besede niso našle pri deklici rodovitnih tal ;
ni zamogel pripravnih besedi najti, da bi jo
do dobra prepričal o zlobnosti gozdarja.
Gozdarjeve besede so uže storile prevelik
upliv na nje dušo, da bi zamogla hudo o
njem misliti. Da je starec resnico govoril,
o tem hočemo prijaznega bralca v naslednjem
poglavji prepričati.

VIII.

O času, naše povesti, ni bilo se /dosti
deželnih stražnikov in ceste so bile popot¬
nikom mnogokrat nevarne. Gozdnato gorovje

37

v okolici felzeškega gradu, bilo je večkrat
varno zavetje roparskim družinam. Kakor smo
uže omenili, ni bilo od felzeškega gradu pa
do turške meje posebno daleč; lahko je umeti,
da ni bilo ravno lahko delo, roparske dru-
hali zasledovati, kajti prav lahko je ubežala
na Turško ali pa na Beneško, Vrh tega
pa je še vojska potrebovala zmožnih mož,
kateri so morali popustiti deželo, da se bo¬
jujejo proti sovražniku; pri domu jih je toraj
le malo ostalo. Ropanje in požiganje ni bilo
v tistem času nič nenavadnega. Grof Felzek
je zavoljo tega število hlapcev povečal, njih
poveljnikom pa gozdarja imenoval, pač ne
sluteč, da hrani pri domu strupeno kačo.

Ne daleč od grajskega zidovja, v tamnem
gozdu, nahaja se velika jama, kakoršnih se
v tej okolici mnogo dobi. Malo komu je bila
ta jama znana, kajti porasena je bila z
gostim trnjevim grmom, a kdor je zanjo
vedel, ta se ji je ogibal. V tej jami prebi¬
vala je roparska drulial, obstoječa iz zani-
kernih postopačev, večjidel laških banditov,
kateri so bili od Benečanov, čez njih mejo,
pa na Avstrijsko zapodeni. Načelnik tem
banditom imenoval se je Canareto, na ka-

38

terega glavo je bila po bližnjih deželnih
sodnijah lepa svota razpisana.

Nekega popoludne sedi ta roparski na¬
čelnik pred nhodom v jamo. Pred sabo v
naročji ima puško, katero skrbno ogleduje.
Pri tem pa se pazljivo na vse strani ozira,
dal bi ga kdo ne iznenadil z nepričakovanim
obiskom. Čuden glas piščalke se v gozdu
začuje. Ropar mu isto tako odgovarja in
malo trenotkov zatem prileze skozi gosto gr¬
movje drug ropar.

„Kakošnih novic mi prineseš. Lorenco '! a
vpraša načelnik prišleca. Pa predno mu ta
na vprašanje odgovori, vsede se na nizko
skalo, načelniku nasproti, potem pa prične:
„Najboljših novic sem ti prinesel. Plen bo
izvrsten. Felzek nam ne bode veliko pre¬
glavice delal. Kaj meniš, katerega sem tam
v gradu videl ?“

„No?“ odgovori Canareto ter vprašaje
zre v nasprotnika.

,,Nihče drugega nego Rudolfa, “ na¬
daljnje prišlec. „On služi za gozdarja pri
grofu. “

Načelnik zre osupneno govorniku v
obraz. „Rudolfo 't  je-li mogoče!“ vsklikne z
radostnim glasom. — Ta izskušen morilec

39 >

se sedaj se po svetu klati! — Ne, ti se
motiš! “

„Da bi se motil! smeji se Lorenco.
,, Predobro poznam Rudolfa, tako dobro, ka¬
kor sem poznal svojo revno mater, katero
so doli na Laškem obesili. “

„Teg’a ne morem verjeti!“ reče načel¬
nik. „Rudolfo naj bi se upal tu okoli tako
očitno hoditi, ko je na njegovi glavi tisoč
cekinov in v Reki visi pri vislicah njegova
podoba, “

,,Jaz menim,“ deje Lorenco, ,,Rudolfo
je uže večkrat pokazal, kaj da zna. Se še
spominjate, kako je nekega grofa v Benetkah
skrivaj usmrtil. To delo je tako izvrstno iz¬
peljal, da je potem med našo družbo lahko
vstopil. Mar še veš ono zgodbo povedati ?“

„Gotovo,“ odvrne Canareto. On je imel
velik račun z grofom. Rudolfo je bil zadnji
bogate hiše; pri zibeli se mu ni pela pesem,
da bode on nekdaj bandit ter si z nožem
iskal vsakdanjega kruha. Njegov oče je pre¬
mogel več krasnih gradov in posestev po
deželi, in če bi vse po pravici šlo, moral bi
Rudolfo zdajci biti med prvimi beneškimi
plemenitaši. Uže zgodaj je postal sirota;
omenjeni grof je postal njegov varuh. Tega.

40

sleparja gnalo je poželenje do bogastva in
krasnih posestev. Med tem ko je Rudolfo
obiskoval visoke sole v Padovi in Bologni,
zmislil si je stari slepar hudo laž ter raz¬
trosil, da je Rudolfo ud neke zarotbe, katera
se je zoper deželo zarotila. Celo dokaze je
dajal grof; bila so to pisma, katera je starec
sam pisal. Prošnje in opravičevanja Rudolfova,
da je v resnici popolnem nedolžen, niso imele
nikakoršnega uspeha. Sodnija je verjela gro¬
fovim prisegam, Rudolfo je bil iz dežele iz¬
gnan in oropan svoje časti. Grof, kakor re¬
šitelj dežele, poslal je lastnik Rudolfovih
posestev. “

„Prokleto!“ dejal je jezno Lorenco, ki
je ves čas pazno poslušal načelnikove be¬
sede. „Grof je bil v resnici mojster vsem
hudobijam; on osramoti vse bandite. — No,
vražji slepar pač ni dolgo užival krivičnega
bogastva. Rudolfov oster nož končal je njega
in vso rodovino. Ha! ha! res je smešno,
ako se pomisli, kako ga je sodnija zaman
zasledovala . 8

,,Prav imaš,“ prigovarja načelnik. ,,Vest
o tej hudobiji se je tudi v teli krajih raz¬
širila in čuditi se moram velikanskemu po-

41

g'umu, ki ga ima Rudolfo. — Praviš da
stanuje v gradu?"

,,Ne; on stanuje v gozdarski koči;
toda včasih prenoči tudi v gradu. Precej dolgo
sem ga čakal in rad bi mu bil kako zna¬
menje dal, a bal sem se, da se ne izdam.
Bilo je ravno nekaj tujcev v gradu, kateri
se, kar sem s težavo slišati zamogel, pri¬
pravljajo na velik lov na divjačino. Se bomo
morali pač skriti, sicer bi nas lahko izvohali.

„Yse naše upanje bi splavalo po vodi,"
reče načelnik, ,,ako bi komu izmed nas do
živega prišli. Felzekovo bogastvo nam tako
ne uide, ker je Rudolfo v gradu. Pojdiva v
jamo; zdi se mi, da slišim lovski rog."

Lorenco se počasi vzdigno ter pazuo
posluša: ,,Prav imaš; istina je, Canareto,
dobro uho imaš." Na to urno izgineta v
goščavi.

Veselo se razlega lovski rog, odmevaje
na daleč po gozdu; vmes pa se čuje glasen
strel in lajanje psov, ki preganjajo divjačino.
Takrat je bilo v teli gozdih še veliko jelenov
in srn, še celo divjih prešičev ni manj-

42

kalo in lov na take živali stal je lovcem
mnogo truda.

Stari grof felzeški je imel danes po¬
sebno veselje do lova. Pri lovu pa bi bil
kmalu nesrečen. Psi so zasledovali hudega
mrjasca, kateri je ravno proti staremu grofu
bežal. Grof izproži; kroglja pa ne zadene
živali, le nekoliko kože ji opraska. Žival v
hudih bolečinah, plane srdito proti grofu.
Gotovo bi bilo po njem, ako bi ne bil v tem
trenotku prihitel Rudolfo ter zabodel divji
živali noža v srce.

Nekaj lovcev je bilo pri kratkem dvo¬
boji navzočih, kateri so zdajci na glas za¬
trobili v rog, v znamenje, da je lov končan.

„Postal sem tvoj dolžnik, Rudolfo,“
ogovori stari grof gozdarja. „Mrtev ali pa
hudo ranjen ležal bi sedaj tu, ko bi me tvoja
pogumna roka ne bila otela."

„To je bila moja dolžnost,“ odgovori
Rudolfo; ,,to je moj posel, za katerega do¬
bivam plačo. In prav veseli me, da mi je
bilo moč to storiti.“

,,Pravico imaš, da si voliš za hrabro
delo sam plačilo,“ nadaljuje grof. „Terjaj
ga, in ako je v moji moči, izpolnim ti
željo."

43

„Gospod grof," odvrne Rudolfo, „ lahko
me osrečite. — Dali ste mi službo, od ka¬
tere se živim. Imam lastno streho in za delo
nisem slab; le osebe še pogrešam, ki bi bila
pridna in razumna gospodinja, katera bi mi
življenje sladila."

„Naj bode," meni grof, „poišči si žene;
in da vama v gospodinjstvu ne bode pri¬
manjkovalo, hočem jaz skrbeti, vsaj sem tvoj
dolžnik".

„Zene mi ni treba iskati, ker sem jo
uže našel, le dovoljenja vas prosim, gospod."

Mladi grof, ki je bil pri razgovoru
navzoč in pazno poslušal, prebledel je zdajci,
kajti slutil je, kam Rudolfo namerava.

„Za dovoljenje me prosiš?" odvrne
čudeč se stari grof. „ Katera ti pa je tako
na srce prirastla?"

„ Hedvika," reče naglo gozdar.

„Hedvika, moja rejenka? — Si li mar
ž njo govoril, in kaj ti je odgovorila?"

“Govoril sem ž njo. Molčala je in svitla
solza zdrknila ji je iz krasnega očesa doli
po lici; tolmačil sem si to kot dobro zna¬
menje".

Stari grof stal je mirno pred gozdarjem,
kakor da bi nekaj premišljeval. „Hm!" reče

44

slednjič počasi, priden si, službo opravljaš
skrbno in zvesto; po tvojih besedah pa se
lahko sodi, da imaš tudi precej olike. Rešil
si mi življenje; če te tudi dekle ljubi, potem
rad —

,,Stojte oče!“ zakriči mladi grof silno
vznemirjen. „Ne prenaglite se! Li hočete
s tujo srečo plačati, česar tudi borno zlato
zamore? Ce sta vam moja sreča in mir
draga, opustite nadalnjo razsodbo. Več o tem,
mi sedaj ni mogoče govoriti; doma pa vam
hočem srčno skrivnost odkriti, katero sem
do sedaj sam za-se hranil. “

Stari gospod je začudeno pogledoval
svojega sina, katerega notranji nemir in hude
bolečine, so bile videti na bledem obrazu;
ni znal besedi svojega sina raztolmačiti.

„Vrnimo se v grad!” ukaže stari grof
navzočim in obrnivši se li gozdarju, reče
prijazno: ,,Rudolfo, tvoj dolžnik ostanem;
pa kmalu hočem dolg poravnati; kar se pa
tvoje prošnje tiče, pusti mi nekoliko odloka,
da do dobra premislim.”

Lovčev obraz se je pri teh besedah
krčevito stezal, oči so se mu iskrile; hudo
je pogledal Julija, kakor da bi mu hotel s
samim tem pogledom srce prebosti. Ko bi

45

Hedvika gozdarja v tem trenotku videla, go¬
tovo bi preplašena proč zbežala, kajti ta
obraz kazal je ves peklenski srd, kater je
v njegovih prsih divjal. Pa le za malo
trenotkov je obraz tako spremenil; mirno,
kakor da bi se ne bilo ničesa pripetilo, podal
se je za tem z lovci proti koči.

IX.

Po večerji se je podal Julij s svojim
očetom v spalno sobo ter mu tu o mraku
razodel vročo ljubezen do Hedvike. Slikal je
natanko vse čute, katere je uže zdavno gojil
v mladem srcu, slikal čut ljubezni, katerega
tudi Hedvika zanj goji. Opisal mu je na¬
tanko oni žalostni trenotek, v katerem sta
slovo jemala, ko je on nad sovražnika podal
se, omeniti pa tudi ni pozabil zveste prisege,
katero sta oba slovesno istega večera pred
odhodom ondi v vrtu storila, da se hočeta
vedno ljubiti, da jo Julij vzame za srečno
ženo, kajti brez nje, reče naposled, nima
svet zame veselja, srečen in miren brez nje
ne more biti.

46

Stari grof je pazno poslušal do konca
sinove besede, katere je Julij tako navdušeno
in goreče govoril. ,,Tacih besedi nisem od
tebe pričakoval/* reče grof precej glasno,
pa ne osorno. ,,Pravo, gorečo ljubezen tudi
jaz spoštujem; vendar slušaj očetovo resno
mišljenje. — Hedvika je v resnici lepa in
kar je še lepše, ona je dobra in blagega
srca. Ne manjka ji druzega, nego plemstvo.
Moj sin, v ljubezni stori človek pač mnogo¬
krat prehiter korak, ki ga pozneje obžaluje.
Glej, kako veselo je, če se človek na svoje
pradede spominja in pride do onega, kateri
si je za kako hrabro delo plemstvo pridobil.
Če bi bila Hedvika plemenita, tvojega stanu,
bila bi mi, pri Bogu, najljubša. — Pa ne
misli, da to iz zgolj hrepenenja do pleme-
niške časti govorim in da bi v zvezo do¬
voliti ne hotel. Ti je uže mar svojo ljubezen
odkrila?“

,,Tega ji pač blagi čut ne dopušča/*
odvrne Julij. „0, še umakne se mi, ko bi
jo imel srečati. Ona misli, da bi se vi in
mati grozili čez njo, če bi vedeli o najini
ljubezni. Ko sem ji vprvič povedal in razodel
ljubezen, je molčala; a solze v očeh, pričale
so jasno, kar je občutila.“

47

,,Da, znano mi je, kako blago in dobro
srce ima Hedvika. Izprašaj svoje srce še
jedenkrat prav natančno, dragi sinko; veruj
mi, da govorim le iz skušnje, kajti nejednaki
stanovi se v obče ne strinjajo dobro. Da, iz¬
prašaj svoje srce, izprašaj pa tudi Hedvikino;
vsak je sam svoje sreče kovač. — O tej
zadevi hočem še z materjo nekaj besedi iz-
pregovoriti. Dobro spi, sinko moj ter po¬
misli, kar sem ti govoril. 4 ‘

Oče in sin se ljubeznivo objameta, voščita
si drug druzemu lahko noč, potem pa Julij
zapusti očetovo sobo ter stopa po stopnicah
navzdol in gre v vrt; tu se hoče oddahniti
in si pomiriti burno srce. Da bode oče v
zvezo s Hedviko dovolil, to ga osrečuje; da
mu mati goreče želje ne odreče, tega je
gotov. Jedina skrb mu je še, Hedviko po¬
polnem za-se pridobiti, dokler je še gozdar
ne ulovi v svoje mreže.

Lepo jutro je. Solnce se tako milo ozira
po naravi ter pošilja svoje tople žarke po
probujeni okolici. Sreberna rosa po zeleni
travi in pisanih cvetkah na grajskem vrtu
se spreminja v tisočerih barvah, kakor bi

bil vrt s tisoč in tisoč dragimi kameni posut.
Umetni vodomet sredi vrta se tako krasno
blišči, padajoče kapljice pa se ljubko igrajo
v sedmerih mavričinih barvah. Prijazni stu¬
denček, ondi koncem vrta, žubori tako veselo
po gladkem kamenji, kakor da bi se mu
mudilo napajat zelenje grajskih travnikov in
duhtečih livad.

Lepo žgole krilati pevci po zelenih vejah,
in veseli škorjanček se dviga visoko pod
sinje nebo ter prinaša Stvarniku svojo jutranjo
pesem v dar.

Vse je tako živo, tako veselo, le Hed¬
vika ondi v vrtni utici sedi tako žalostna,
vidi se ji, kako bojuje hud srčni boj. Za njo
pač nima krasno jutro nikakoršnega veselja,
Žalostno dekle niti ne čuje ubranega petja
krilatih pevcev, niti ne občuduje krasno-bar-
vanih, duhtečih cvetk. Solzne oči vprte so
na delo, katero drži v blodili rokah, Pa delo
jej ne gre izpod rok. kajti nje misli so, bog
ve, kje drugej. Kaj se krog nje godi, ničesa
ne čuti celo bližajočih se korakov ne čuje.
Se-le ko zazre senco prihajajoče osebe na
belem predpasniku, pogleda nehote nazaj.

„0, Hedvika, hvala Bogu, da te samo tu
najdem!“ spregovori milodoneč glas prišleca,

49

pri čegar prihoda je Hedvika močno zaru-
dela. ,,Hedvika, draga mi deklica," nadaljuje
Julij, kajti on je bil ta prišlec. ,,Povej mi od¬
kritosrčno, kaj z mano nameravaš, kajti ni
mi moč v tej negotovosti dalje živeti."

,,Xe zabite, gospod grof," reče Hed¬
vika na pol tiho, „česa sem vas prosila in
če ima ta prošnja pri vas kaj veljave, za¬
pustite me!"

„Gozdar te snubi. Povej mi, prosim te,
ali si mu že dala besedo'/"

,,Nima je še; pa odrekla mu je ne
bodem."

„0j, Hedvika," zakliče mladenič zdi¬
hujoč, ,,si mar tiše pozabila onih besed, v
katerih si mi obljubila, da bodeš moja žena?
Ne pustim te! Moj oče uže vse ve." —
„Za Boga, kaj si storil?" vsklikne prepla¬
šena Hedvika.

,,Izpolnil sem le svojo dolžnost, izpolnil
le to, kar ljubezen in čast zahteva. Dobro
vem, kaj prikrivaš; ti me še vedno ljubiš.
Ne taji mi tega; vidiš ta solza v očeh priča
o hudem srčnem boji. Ne žali dobrih starišev.
Pomisli le, da bi s tem teptala lastno in pa
tvojo srečo."

4

50

,,Menila sem, da ste bolj usmiljeni,
gospod grof,“ reče Hedvika strastno. „Slaba
ženska stvar vas je prosila, da je ne vzne¬
mirjate s takimi besedami in vi klubujete
tem prošnjam. Kar za vas čutim v srcu, to
moram tudi zatreti, kajti vsak naj se po
svojem stanu nosi; čez mejo svojega stanu
stopiti, pa je predrznost. “

Julij kima z glavo. „Cesarju se imam
zahvaliti za plemstvo, tebi je pa Bog pleme¬
nito srce podelil in nobena moč te zemlje
ti ga ne odvzame. — Ne, Hedvika, ti si
moja; ne pustim te. Pridi na moje zvesto
srce: pridi, Hedvika!"

„Julij, bodi usmiljen!" prosi deklica
jako razburjena.

„Usmiljen naj bodem?" odvrne on bridko.
„Preveč me mučiš; tako mirno tu sediš in
me pustiš, da se moram z obupom boriti.
Sem li to zaslužil, trdosrčnica? — O, vsak
ženski čut je laž, vsaka solza, ki pride iz
očesa, vsak zdihljej iz globočine srca, vsaka
prisega, katero usta govore. Ne, zvestobe
pač ne pozna žensko srce!"

Globoko ginena vsled grofovih besedi,
vrže se Hedvika na njegove prsi ter ga
krepko objame. „Neusmiljeni človek," zdihuje

51

■ona, „ti hočeš končati zvesto srce. “ Julij
objame zalo podobo deklice in jo pritisne na
srce. Sladek poljub je nadomestil besede,
katerih Julij v trenotku ni bil v stanu go¬
voriti. „0 Bog, kaj sem storila!“ vsklikne
boječe deklica ter se mu izvije iz rok.

„ Hedvika, krasna Hedvika, “ reče bo¬
lestno mladenič, ne iztrgaj se mi iz rok; ti
si moja nevesta pred Bogom. Naj nam bode
ves svet še tako sovražen, da si le moja,
vse gorje rad nosim. “

„Nehajte, grof/ odvrne Hedvika, kise
je bila sedaj v  zopet nekoliko ojačila, „to je
pregrešno. Čeravno je te besede preobilno
srce govorilo, vendar rotim vas, zabite —
Očetova ljubezen vam vaših prošenj morda
ne bode odreči zamogla; toda jaz sem često¬
krat molila, da bi zamogla pač vso skrb in
ljubezen vašim dobrim starišem povrniti. Bog
me je uslišal; darujem jim tedaj krvaveče
srce, ne da bi me kaka solza polila. To
so najine zadnje besede “

Obrnivši se proč, hoče urno oditi, pa
Julij jo prime krepko za roki ter pade pred
njo na koleni: „Ne, Hedvika, nebeška dek¬
lica, ne izpustim te! Sedaj še-le poznam tvoje
blago srce. Na kolenih pred tabo hočem. —“

4 *

52

Kdo ve, če bi se mu ne bilo slednjič
se posrečilo, deklico od trdnega sklepa od¬
vrniti! A nemila usoda posegla je zdajci z
nevosljivo roko med ljubimca in pretrgala
njih nadalnji razgovor. Pred njima stal je
gozdar. Grof, ugledavši tega krutega člo¬
veka, hitro skoči na noge.

Koma,j deklica gozdarja opazi, uže
plane k njemu, prime ga za roko ter
vsklikne: „ Rudolf, jaz sem tvoja žena! “

nato pa urno zbeži.

Nasprotnika se srpo pogledujeta. „Go¬
spod grof,“ povzame gozdar besedo, „opro¬
stiti mi morate, da spregovorim nekaj besedi. “

„Moram ?“ odvrne Julij in njegovo
oko se jezno iskri. „Ta govor je nedo¬
stojen. “

„Ker se je Hedvika sama izrazila, da
je moja nevesta, “ odvrne gozdar z zlobnim
posmehom, „imam pač pravico vas vpra¬
šati in razjasnjenja prositi, kaj se je pač tu
malo poprej godilo. Ona je moja žena; in
vas sem našel pred njo na kolenih ?“

„ Hedvika ni tvoja žena,“ reče Julij
krepk6; „ beseda, katero ti je v naglici dala,
nima nobene veljave. — Ti si zanikrn
človek! a

53

„In če sera tudi, “ de gozdar srdito,
je pač nespametno od vas, da me na to
opozorjate. Vaš oče je res moj gospodar in
jaz njegov sluga; vendar mu nisem svoje
časti zastavil; to mislim si sam hraniti.
Hedvika je moja nevesta in jaz jo hočem
neomadeževano videti. Zategadel vprašam:
kaj se je malo poprej tu godilo, gospod
grof?“

„RudoIfo, ko hi ne bili rešitelj mojega
očeta, bodite uverjeni, vaše besede bi vas
mnogo stale. A dolžan sem vam hvale. Pa
tudi hvaležnost ima svoje meje, zategadel
čujte: Hedvika ne bode nikdar vaša žena;
pot do altarja peljala bi jo mimo mrtvega
mojega trupla!“ Izgovorivši te besede, odšel
je mladi mož urnih korakov.

Gozdarjev obraz se je čudno nakremžil.
„Ha, ha, “ smeje se z vražjo zlobnostjo. „No
ce se po drugačni poti ne pride do Hedvike,
gospod grof! maihen umor mi potem pač
ne bode delal preglavice. Dobro bi bilo, da
se me odslej varujete. “ Hudobne misli na¬
vdajale so njegovo dušo. Akoravno je imel
dosti viharnega in pregrešnega življenja za
sabo, vendar je še iskrica dobre vesti tlela
v njem, katere glas je skušal ubogati. Da

54

bi bil le prepričan, ako ga deklica ljubi, „alf
pa bode svoje srce navezala na mladega
grofa. Smrt potem njemu! sikal je jezno z
zobmi, potem pa odšel iz vrta.

X.

V istem času, ko je Hedvika Juliju
tako ginljivo slovo dajala, da se naveže v
svoji obupnosti na nevrednega človeka, po¬
svetoval se je grof s svojo soprogo o bodoči
usodi dragih otrok. Tudi je grof grofinji vse
tajnosti povedal, katere je Julij svojemu
očetu zaupal

„ Sedaj veš vse, “ konča pogovor. „Ne
premišljujva se na dolgo, kajti težko čakate
dve srci najinega sklepa. Julij pač ve, da
mu je prosta volitev; a preveč čisla in ljubi
svoje stariše, da bi ne slušal njih besed in
opominovanj. “

„In kaj si ti sklenil ?“ vpraša grofinja.
Jaz ravno iz tvojih ust pričakujem razsodbe, “
odvrne rahlo grof. „Ve ženske znate v takih
zadevah stvar bolje presoditi, kakor mi. “

Grofinja zre nekaj trenotkov premišljuje
pred se, potem pa prične: „Slušaj, ljubi

55

Felzek, da ti odkritosrčno povem ; uže zdavno
sem gojila v sebi željo — kajti Hedvika mi
je jako ljuba — da se liju srci sklenete na
vedno. Mar nisva sama vcepila prve kali
ljubezni v mladi srci? Mar hočeva sedaj te
kali zatreti? Vkopaj stavzrastla, videla sem,
kako divno in krepko sta se telesno in du¬
ševno razvijala; še vedela nista o tem. —
Prava ljubezen mora tudi po dolgi ločitvi
zvesta ostati, da, še bolj vroča. To sem uvi¬
dela pri Hedviki in Juliju; čisto ljubezensta
si ohranila, kakor ostane zlato v ognju čisto,
pravo zlato. Na tihem sta upala v boljšo
prihodnjost in jaz mislim, da bi boljše in
zvestejše hčere ne mogla dobiti, kakor je
Hedvika. “

Ge si uže zdavno to željo v sebi no¬
sila, “ vpraša grof, „zakaj pa nisi Hedviki
drugačne vzgoje dala? Sedaj pogreša marsi¬
kaj, kar bi kakor bodoča grofinja neobhodno
potrebovala. “

Grofinja odgovori: „Mi živimo tu v
gradu sami za-se, prav ločeni od sveta; le
redko kedaj pride kak gost v te hribe; ka¬
kor nas to veseli, itak veseli tudi otroka,
Onadva sta vzrastla v gradu. Šeg in navad
popačenega ljudstva po svetu ne poznata;

56

ker razkošnostij ne potrebuje tiha sreča. Vrh
tega pa se je Hedvika pač uže toliko gospo¬
dinjstva priučila, da bode obeli prihodnjost
jasna in srečna.

Kako lepo ubira glasne strune, pa tudi
pesni domačih pesnikov jej niso tuje. Če¬
ravno ne premore tiste olike, katero svet kot
največo in najpotrebnejšo čisla — tujih je¬
zikov govoriti — vendar, menim, bode lahko
zadovoljno živela. Veš, dragi moj, s tujim
jezikom, pride tudi tuj duh v človeka. Marsi¬
kateri se potem svojega dragega maternega
jezika sramuje ter se s tujim baha. Tuj jezik
mu je potem čez vse, svojega maternega pa
zaničuje in grdi. — Hedvikino srce je čisto,
neomadeževano, zategadel mi je ljubša, nego
razvajene, ošabne hčere grofovskega rodu. “

„Kako me pač veseli, draga ženka, “
reče grof, kateri je ves ta govor pazno za¬
sledoval, kako me veseli, da sva tudi sedaj
v tej reči istega mišljenja, kakor sva bila
vedno. Naznaniva to veliko srečo takoj Hed¬
viki in Juliju. “

Julij je ravno prav stopil v sobo, da
čuje veselo novico in prejme blagoslov svojih
starišev. Srce mu je kar nepričakovanega
veselja poskakovalo. Pa kmalu ga mine to

nebeško veselje, ko se domisli onega žalost¬
nega trenotka s Hedviko v vrtu, ko mu je
slovo dajala na vedno. Stvar odkrije tudi
starišem in pove, kako mu je Hedvika s
prva na pršili slonela, zatem se mu krepko
iz rok izvila in prihajajočemu gozdarju ob¬
ljubila, biti njegova žena.

Ginena, vsled sinovih besedi, otre si
grofinja solzo iz očesa. „ Opazila sem uže
poprej hud boj v Hedvikinem sreu,“ reče,
in tudi deklico dobro poznam. Pripustita jo
meni, da ji povem, da je najina sreča od
njih sreče odvisna. Pustita me ž njo samo.
Baron Vernek vaju je povabil na svečanost;
obljubila sta mu, da prideta, jezdita tedaj
tja. Medtem pa hočem Hedvikino srce uto-
lažiti in mir dušnemu boju storiti.

Julij ni bil kaj zadovoljen, tako dolgo
čakati, da objame svojo nevesto. A stariševe
predstave, da prehudo veselje zamore ško¬
dovati, potolažile so ga do dobra, Grof in
sin odločila sta se tedaj, takoj odriniti iz
grada ter se še do polunoči vrniti.

Grofinja opozori grofa še na baronovo
prošnjo, pri odhodu tudi nekaj svojih slu¬
žabnikov s sabo uzeti, ker bi jih sicer za
postrežbo pri svečanosti primanjkovalo. Grof

58

ukaže tedaj nekaterim služabnikom, da ose¬
dlajo konje in pojezdijo ž njim, kar je zveste
sluge močno razveselilo. Samo jeden poprosi
grofa, pri domu ga pustiti in ta je bil stari
Bernard.

„Gospod grof, pustite me pri domu!"
prosi zvesti strežaj. „Kaj naj počnem na
Verneku? Moje srce mi ne miruje, ne do¬
pušča, milostivo gospo samo v gradu pustiti."

„Vsaj ostane Rudolfo tudi tu," odvrne

grof.

„Ravno za to me je groza," reče Ber¬
nard ; „ne zaupam mu veliko. Pustite me v
gradu! Vrh tega pa mi tudi škoduje ježa."

„Kaj bledeš, stara pokveka!" reče ne¬
voljno grof Felzek, „kakošna mora te pa
tlači, da tako neumno sanjariš? Preveč za¬
upam v Rudolfa, kako da bi zamogel o njem
napačno — misliti; njegovemu pogumu imam
svoje življenje zahvaliti. Poznam tvojo zve¬
stobo, Bernard, zatoraj ti odpuščam te be¬
darije; toda o Rudolfu mi ne zini besedice
več. — Ako ti ni volja z mano iti, lahko
ostaneš pri domu."

„Gospod grof," reče ponižno starec,
„kako lahko mi je pri srcu. Bog daj, da bi
se nikdar moje sanjarije ne uresničile."

59

Služabniki so urno povelje izpolnjevali
in kmalu je stalo na dvorišču za ježo po¬
trebnih konj, težko pričakovaje hrabrih jez¬
decev.

Uze je hotel stari grof konja zasesti,
ko stopi Rudolfo k njemu ter ga prosi do-
ločilnega odgovora zaradi Hedvike.

„Izbij si dekle iz glave, Rudolfo, “ reče
grof, „ta cvetka ni za te. Vsaj je dosti
deklet; zberi si drugo ter bodi o moji hva¬
ležnosti popolnem prepričan. Dam ti lepo
svoto, da bodeš zamogel brez skrbi in po¬
šteno živeti, kjer koli hočeš; Hedvike pa
pozabi." Nato zasede čilega konjiča.

Kakor strela iz jasnega neba, tako hudo
zadele so gozdarja grofove besede; kajti
nikdar si ni domišljeval, da bode grof do¬
volil v zvezo svojega sina s Hedviko, ka¬
tera je tako nizkega stanu. Je mar njegovo
upanje tudi sedaj splavalo po vodi? Gorje
onim, ki so mu uničili zemeljsko srečo. Srd
v njegovem srcu se oživi. Mračno gleda
nekdanji bandit za grajskimi jezdeci, potem
se pa urno poda po stopnjicah navzgor, na¬
vzgor, naravnost k Hedviki, katera naj mu
prihodnjost določi.

60

XI.

Hedvika ni vedela, kam so urni jezdeci
namenjeni. Zvedela pa je kmalu za tem od
gozdarja, ki je ravno vstopil. Povedal je,
da obhajajo neko svečanost na gradu Ver-
neku, kamor sta tudi Felzek in njegov sin po¬
vabljena, ,,Pa kaj nas to briga,“ nadaljuje
lovec ter opazuje deklico z mračnim po¬
gledom. ,,Marveč mi povej, kaj se je danes
v jutro na vrtu v utici godilo, ker sem vaju
tako nepričakovano iznenadil? Kaj je bil po¬
vod, da si mi tako urno odkrila ljubezen?
Govori! Jaz hočem to vedeti."

„Rudolfo“, odvrne resno Hedvika, Jaz
ljubim resnico ter nočem tvojega zaupanja
do mene z lažmi skruniti. Slušaj me mirno.
— Mladi grof me ljubi in to v resnici;
mir njegovih starišev mi je preveč svet, ka¬
kor da bi ga jim zamogla kaliti; zategadel
ne vslišim nikdar njegove prošnje; kajti
taka nehvaležnost do svojih dobrotnikov bila
bi gotovo velika pregreha. Mene v srce boli,
da moram tako govoriti, pa vedi, tudi jaz
ljubim Julija."

„Ljubiš ga! — Grom in strela!“ renči
gozdar na pol nerazumljivo.

61

„Da, ljubim ga," ponavlja Hedvika.
,,Uže od prve mladosti sem se ga navadila
tako zelo, da bi bila brez njega isto tako
težko, kakor brez zraka, in umrla bi, ko bi
to ljubezen morala opustiti. — Vendar pa
ti hočem biti zvesta žena, vse dolžnosti na¬
tančno izpolnjevati, dokler ne stori smrt konec
bolečinam zatrte ljubezni."

„Ha, tacega mišljenja si tedaj !“ zavpije
gozdar ter se zlobno nasmeje. In jaz sem
mislil, da me ljubiš! Nespametnik, kako sem
pač mogel sanjati o sreči, da me kako člo¬
veško bitje še ljubi? —Izgini, zadnje upanje
do človeštva! Sedaj je vsa moja sreča spla¬
vala po vodi!" Njegov glas je donel
tako grozovito in prsi so se mu burno
vzdigovale. Za čelo se prime, kakor bi imel
v njem hude bolečine, zatem pa urno zdirja
iz sobe.

,,Rudolfo! kam kočeš? Za Boga, rotim
te!" vpije Hedvika na smrt preplašena. Toda
mož ne čuje več njenih besedi. Kakor bi ga
ves pekel preganjal, dirja po stopnicah na¬
vzdol, čez dvorišče in pri vratih ven. Se-le
ko ga temota gozda sprejme v svoje naročje,
vstavi dirjanje ter začne bolj polagoma
stopati.

62

Bandit Rudolfo je nosil še vedno pičico
dobrega v sebi. Pogled v lepo, nedolžno de¬
vico, oživil mu je zadnjo iskrico ljubezni,
da je močno vsplamtela. Upanje, v boljšo
prihodnost in v odpuščenje njegovih pregreli,
svetilo je kakor zvezda v tamni noči. Ta
zvezda je sedaj ugasnila; vse upanje je uni¬
čeno; ničesa mu ni ostalo več. Obup se je
polastil sedaj zopet zlobne duše. Kaj naj
pač še počne na svetu, ko mu je tako zadnji
žar sladkega upanja ugasnil? Bi li ne bilo
najbolje, nesrečnemu življenju konec storiti?

Ta misel mu je ugajala. Sname puško,
ter jo pazno ogleduje, slednjič napne pete¬
lina, nastavi konec cevi na srce in hoče
sprožiti, ko mu nepričakovano tuja roka
puškino cev zagrabi in proč porine.

Gozdar se jezno obrne, da vidi pre-
drzneža, ki ga v izpeljavi storjenega sklepa
moti. Ko pa moža ugleda, stopi za korak
nazaj. ,,Oanareto !“ zakliče ves iznenadjen.

,,Me-li vendar še poznaš, Rudolfo ?“ se
smeje ropar.

,,Kaj hočete?" vpraša gozdar.

„Našega starega tovariša hočemo," meni
Canareto. „Vendar, povej mi, kako je mogoče,
da si hoče bandit sam svoje življenje vzeti?"

63

Med tem pogovorom pristopilo je še
nekaj drugih banditov iz goščave. „Kaj po¬
maga, če vam uzrok navedeni ?“ odvrne
Rudolfo.

„Vi bi stvari ne umeli. Ne, ne, pač ne
veste, kaj je obup. Smejete se mi! uzrok
temu je le neka deklica ondi na gradu
Felzeku, ki me je v tak položaj pripeljala.“
„IIm,“ godrnja Canareto, ,,pač menim,
da je med nami marsikaj tacili, katerim so
se uže jednake stvari pripetile. — Gotovo
si bil prevaljen ?“

„Za vraga! bil sem,“ reče jezno Ru¬
dolfo. ,,Mislil sem, da me v resnici ljubi
blago žensko bitje, a sedaj razvidim, da sem
se varal, da sem bil le zaničevan. “

„Zaradi dekline, daje  svojemu ljubemu
nezvesta postala, hoče hrabri mož, stari
bandit obupati ?“ odvrne načelnik, „ne to bi
bilo odveč; nezvestoba terja maščevanje, a
ne obupa , v  Priložnosti, da se maščuješ, ti ne
manjka. Culi smo o velikih zakladih, ki se
nahajajo tu gori v gradu Felzeku; prišli smo
sem, da prejmemo tudi mi delež. Grad se
mora nam še danes udati, poprej, kakor se
grof s spremstvom vrne. Ce nam pa hočeš
pri težavnem delu svojo pomoč obljubiti in

64

nam odpreš velika vrata, bodi ti tretjina
ropa v dar; deklico lahko izpelješ in potem
imaš vsega, kar ti le srce poželi. “

,,Prisegel sem pač, deklica mora biti
moja , 11  reče Rudolfo počasno, kakor bi se
bal predlog roparja vsprejeti.

„Bandit je mož beseda , 11  pristavi Lo-
renco urno. ,,Se hočeš mar še kaj pre¬
misliti ?“

,.Naj bode , 11  odvrne Rudolfo. „Maščujte
me, jaz vam bodem vodnik. Odprl vam
bodem velika vrata, pa ne pridite prepozno;
kajti grof je pri odhodu rekel, da se za
časa vrne. Ko odzvoni večerni zvon doli v
vasi in delavci iz gradu odidejo, tedaj pri¬
hitite. Podaj mi roko, Oanareto, in priseži . 1  ‘
„Prisezam! da pridemo gotovo in o
določenem čusu , 11  reče načelnik, ter krepko
stisne Rudolfu roko. Na to se razide vida
roparska družbica. Gozdar jo ubere proti
domu, roparji pa se začno pripravljati na
odhod, kajti potem, ko oropajo grad, jim ni
več biti v tej okolici.

Blagi ljudje v gradu pač ue slute ve¬
like nevarnosti, katera jim preti. V grofinji
sobi sedi Hedvika; v naročji jej leži plet-
kanje, katero je ravnokar odložila, ker se je
liže mračiti pričelo. Dobra gospa, ki je s
toliko ljubeznijo vzredila Hedviko, stoji pri
oknu in zre ven v krasno, večerno naravo.
„Kako krasen je pač poleten večer!“ prične
grofinja. .,Vse je tako tiho in mirno; luna
razliva tako čarobno po samotni okolici svojo
svetlobo in doli v goščavi prepeva večerni
slavček svojo ljubezen. Stoletne lipe šepetajo
skrivnostno v večernem hladu in visokih
hribov sveteči se vrhovi, medlo odsevajo
skozi vejevje tamnili jelk in smrek. (Je tako-le
pri oknju zamišljena stojim, vzbuja v meni
prekrasna narava toliko lepili spominov pre¬
tekle mladosti. Ti spomini se čestokrat vračajo
in zopet izbeže.“

„Samo sladki spomini ?“ vpraša Hed¬
vika in lahen izdihljaj prikipi jej iz prsi.

„Da, le sladki spomini, drago dete, “
odvrne milo grofinja. ,,Pač sem okusila
marsikako grenkost, a bolečine in težave se

66

pozabijo; te minejo, spomin na srečne dni,
pa nas spremlja do zadnje ure. “

„In če bi v človeškem življenji veselja
ne bilo?“ pristavi Hedvika. „Oj, grofinja!
mnogo cvetlic usahne, predno jih povijemo
v venec. “

Z nežnim pogledom ozre se grofinja na
Hedviko, potem pa nadaljuje: „Življenja

pomlad urno mine: čas mladosti je treba
pozabiti. 11

„Pa nam vendar mladost ne prinaša
zrniraj veselih ur. Pride trenotek, v katerem
je človeku cel svet sovražen, da, sovražen
je človek sam sebi ! 11

»Razumem te, dobro dete, kaj hočeš s
temi besedami. Srce te je ovadilo, priča pa
so svitle solzice v očeh . 11

Globoko ginjena vsled grofinje milobe
in ljubezni do nje, objame Hedvika strastno
blago dobrotnico ter vsklikne: „Oj, dobra

mati ! 11

„To sem ti pač , 11  reče grofinja in pri¬
tisne Hedviko na prsi. „S to besedo izrazila
si vse, kar bi ti bila jaz rada polagoma po¬
vedala. — Da, Hedvika, moja ljuba hčerka ! 11

„ Preveč dobri ste, milostiva grofinja,
jaz ne zaslužim tolike ljubezni ! 11

67

„I)a te ljubim, to ljubezen pač zaslužiš.
Hrabro si se borila s srcem, da nas nisi
žalila. Sedaj vem vse. Prejmi očetov blago¬
slov, prejmi mojega; in Julij bode še danes
objel in poljubil svojo nevesto/ 1

„Za Boga, mati! — jaz nevrednica!“
vpije Hedvika vsa osupnjena. „Ni mi več
mogoče prenašati tolike blaženosti. Ne, —
to so sanje!"

„Niso sanje, resnica je,“ zagotovlja
grofinja. Take sreče pač nobena druga ne
zasluži kakor Hedvika. Zapustim te. Moli
večerno molitev, in Bog bode poslal mir
tvojemu srcu. Lahko noe!“ Ljubko se ozre
grofinja na Hedviko, da jej še jeden po¬
ljubek, potem pa tiho zapusti sobo.

Hedvika pade na koleni pred sveto raz¬
pelo in moli večerno molitev; koučavši jo,
vstane urno, položi roko na srce, kakor da
bi iskala v notranjem besedi, katerih nje
usta ne morejo govoriti. Slednjič globoko
vzdihne, iz prsi pa jej prikipe besede: „Kako
sem srečna!“

„Saj pa jaz nisem srečen, dobro te
razumem/' spregovori pri vratih hripav glas.

Hedvika ni opazila, da bi bil kedo vsto¬
pil, tako zamišljena je bila. Preplašena se

5 *

68

ozre na prišleca. — „Vi ste tukaj, Ru-
dolfo?“ reče z boječim glasom; „in tako
hudo me pogledujete?"

„Si se li prestrašila nepričakovanega
gosta?" smeji se divje gozdar. ,,Povej mi
vendar, kako je to, da si naenkrat tako
srečna? Mar zato, ker me goreče ljubiš?
Za vraga, ako bi bila to resnica — naj
okamnim — prosil bi Boga še odpuščanja.

Strahotno zre Hedvika v lovčev divji
obraz. „Za Boga, Rudolfo, kaj pač name¬
ravate?" zakriči bolestno. ,,Kako pa izgle-
date: cel život se vam trese in oči se tako
hudo iskre?"

„IIa, ha! ljubica, te je mar groza?
0uj, ura bije! skoraj se prične ženitovanje,
gostje uže prihajajo in razsvetljave nam tudi
ne bode primanjkovalo. Za malo trenutkov,
stal bode ves grad v plamenu; kar je ži¬
vega, mora umreti. Banditje bodo uže skr¬
beli, da jim nikdo ne uide. Jaz sem njih
načelnik in ti si banditova nevesta."

,,0, Bog! ječi onemogla deklica. „To
ni mogoče! Tako zlobnega srca ne more
imeti človek. — Nesrečnež, če hraniš le še
kak dober čut v sebi, poboljšaj se! Prosi
angelja varha, da se zopet povrne; sedaj

69

je še čas, sedaj, dokler še ne nosiš krvne
krivde. “

„Nespametnica!“ odvrne bandit, ,,tvoja
opominjevanja so prazne besede; tvoj jok in
zdihovanje ne omeči več srca starega ban¬
dita. Nekoč sem se pač povrnil iz grešne
poti na pravo. Odpovedal sem se vsemu
hudemu, poslušal sem svojo vest, v to mi
je pomogla tvoja podoba; ti si mi bila vse
na svetu, bila si jasna zvezda, ki si me vo¬
dila, kakor mornarja vodi svitla zvezda na
širnem morji, da ne zaide v obup. A ta
zvezda ni sijala meni, drugemu pač: Za me
je utonila in obup polastil se je moje duše.
Ce je to sedaj hudobni duh postal, pred ka¬
terim trepečeš: vedi, da je jedino le tvoja
krivda. “

Neizrečen strah polasti se Hedvike,
katera jokaje pade pred bandita. „Glej me
tu pred tabo na kolenih, Rudolfo,“ prosi
deklica. ,,Oe bi te bila nekoč rešila pogube,
stem, da bi postala tvoja žena! Goreče bo¬
dem molila in prosila Boga, da ti zopet po¬
pelje blagega angelja, ki te je zapustil;
Bog bode mojo molitev uslišal in ti odpustil
Mirno in srečno bode najino življenje. Živa
duša ne ve o tvoji preteklosti; jaz pa bo-

70

dem molčala, kakor grob. Zapovej, naj se
roparji odstranijo iz dežele in jaz hočem
srečno življenje pokopati ter prekletstvo, ka¬
tero teži tvojo dušo, s tabo deliti, dokler
Kog najinih prošenj ne usliši in nama ne
odpusti."

Besede nedolžne deklice, našle so ne¬
kak odmev v srcu nesrečnega bandita, skoro
je bil zopet nekoliko ginjen, kar se začuje
glasno piskanje piščali. Bandit se strese.
,,Prepozno je!" reče odločno. „Ne morem
več pomagati, če bi prav hotel. Glas piščali
me opominja na grozno prisego, katero sem
storil — peklu."

Hedvika objame banditovi koleni, a o;i
jo porine proč. Ropot se začuje. Stari Ber¬
nard prihiti ves bled v sobo in naznani, da
so roparji ulomili vrtna vrata ter prosi Ru¬
dolfa, naj pokaže neustrašljiv pogum in hiti
doli v vrt, da se bojuje z roparji, a on ide
v stolp in zvoni zvon sile, da pribite ljudje
v pomoč.

„Pot ti prihranim," odvrne Rudolfo z
zlobnim posmehom ter porine starcu ojster
nož v prsi. „Morilci, morilci! Bog, kaj sem
.slutil," zaupije blagi starec izdihnivši svojo

71

dušo. Hedvika pa se zgrudi nezavestna
na stol.

„Ha, zdaj se bode pričelo, delo bode
šlo izvrstno izpod rok," vpije hudoba v člo¬
veški podobi. ,,Zopet sem stari grešnik; ta
žrtev storila me je prejšnega morilca. —
Banditova nevesta, slišiš, pripravi se, svatje
pridejo; njih vriše se čuje po gradu. —
So uže tu!"

I11 res, v sobo pridero Canareto, Lo-
renco in še nekaj drugih roparjev. Dva iz¬
med njih, privlečeta onemoglo grofinjo v
sobo. „Ha, ha! našega rokodelstva vendar
še nisi pozabil, “ jame se Canareto divje
smijati, ugledavši mrtvega Bernarda na tleh.
„Ta ne bode več trave tlačil, vrzite ga iz
sobe. Ali je še kaka duša v gradu, katero
bi bilo v dobro tudi seznaniti z nožem? 1 '

„Še jedna ženska je, “ odvrne Rudolfo.
,,S to bode kratek račun," reče Lorenco ter
prime za nož, da bi ga porinil Hedviki v
prsi, a krepek udarec z nogo pritisne na.
Lorenca, da nekaj korakov v stran odleti.

„Mar hočeš, da ti jaz nož v tvoje pre¬
grešno telo zarinem?" zavpije nekdanji gozdar
z jeznim glasom: „vražji človek, to je moja
nevesta!"

72

„Ne bodi tako nagle jeze, miri ga Lo-
renco. Sem-li vedel, da je to tvoja nevesta?"

„Če ni ta, je pa una tamkaj v kotu,"
reče Oanareto in potegne nož, da ga za¬
bode nezavestni grofinji v srce. A v tem
trenotku, popade Hedvika morilčevo roko.
„Vrag, bodi usmiljen," upije bleda kakor
zid, končaj mene, mesto grofinje!“ Na to
krepko objame grofinjo, katera jo ljubo
stisne k sebi. ,,0j, draga hči, Bog nama
bodi milostljiv!“ zdihuje silno preplašena.

,,Lahko jo rešiš,“ reče Rudolfo, ,,ako
se mi prostovoljno udaš in postaneš moja
nevesta, potem naj se ji nič hudega ne
zgodi. “

,.Le hitro me vmorite,“ odvrne po¬
gumno grofinja, s to pogodbo nisem zado¬
voljna."

„ Hedvika se za nekaj trenotkov ne
more odločiti. Roparska nevesta biti, to je
strašno, a vendar gre tu za življenje blage
grofinje.

,,Kaj čakaš?" zakriči Rudolfo jezno. —
„Porini nož, Lorenco!"

,,Stojte! za Boga svetega, stojte!" za-
upije Hedvika. „Mati, vi morate živeti! —
Bandit, jaz sem tvoja žena!"

73

„Nikdar! ne smeš, draga Hedvika, “
brani grofinja.

,.Dovolite mi, mati, jaz moram,“ vpije
Hedvika, „sicer obupam. “

,,Stori urno, kar misliš!“ ukaže Ru-
dolfo z osornim glasom. „Nas ni volja tako
dolgo čakati. Ti moraš z nami, da pokažeš
zaklade!”

v

Se enkrat se objameti jokaje Hedvika
in grofinja, potem se pa urno loči deklica
od grofinje ter biti, z gorečo bakljo v roki,
izpolnjevat željo banditov.

Grof Felzek je hranil svoje zaklade in
dragocenosti v močni kleti; to je gozdar
vedel.

Hedvika se brez ovire poda z banditi
v klet. Ko dospejo do kleti, odpro težke
ključavnice in roparji, z bakljami v rokah,
hite, ropa željni v podzemeljsko klet. Le Ru¬
dolfi) in Lorenco ostane zgoraj; Hedvika slo¬
neča na vratih, oči proti nebu obrnjene moli
k Bogu za pomoč.

,,Le pojdi Lorenco za njimi,” reče Ru¬
dolfi), „da nam nič ne uide; jaz hočem pa
naglo vrtna vrata zapreti,” ter hiti tja do

74

vrtnih vrat, katera so pustili roparji odprta
in jih zakleni, da bi jih v tem poslu nikdo
nepričakovano ne motil.

Hedviki, tresoči se od skrbi in strahu,
pride hipoma srečna misel v glavo. Skoči
po konci, zaloputne težka, železna vrata ter
jih zakleni, ključ pa potegne iz vrat. Na to
urno beži v bližnji skedenj, vžge z bakljo
slamo, katera prične takoj z velikim plame¬
nom goreti. Zopet se poda na dvorišče; a tu
jo zapliste moči, vsede se na kamnito
klopico ter s solznimi oči Boga prosi : ,,naj
hrani vsaj tako dolgo roparje v kleti, da
ljudje doli v vasi vidijo ogenj in prilike v
pomoč!"

Uže gori skedenj; plamen se dviga
visoko v nebo. Roparji so med tem uže na¬
brali dragocenosti in hočejo nazaj; a vrata
so zaklenjena — krepki udarci po železnih
vratih se čujejo, med njimi pa grozne kletve.
V tem trenotku se povrne Rudolfo iz vrta.
Vidi plapoleči ogenj, pa tudi močno trkanje
v kleti zaprtih tovarišev. Hudo začne kleti
ter se ozira na vse strani. Takoj opazi Hed¬
viko, katera je v velikem strahu pozabila
ključ proč vreči. „Ha, ti si,“ vpije razjarjen.
„Izdala si nas. V ogenj, katerega si sama

75

prižgala, vrgli bodemo grofinjo, tebe pa ho¬
čem izročiti roparjem, naj store s tabo, kar
jim je drago. “

Iztrga jej ključ iz rok, vrže puško od
sebe in hoče klučavnico odpreti. Zvon sile
zapoje; še jedenkrat zbere Hedvika vse
svoje moči, zgrabi na tleh ležečo puško ter
krepko udari ž njo bandita po glavi, da se
takoj mrtev zgrudi na tla. (Glej podobo str. 77.)

Ko se grofinja po tem strašnem pri¬
zoru nekoliko opomore, hiti k oknju, da bi
še jedenkrat svojo rešiteljico vidila ter ravno
vidi, kako je mlada Hedvika konec storila
Rudolfovemu početji.

„Za Boga, Hedvika, kaj si storila?"
zaupije grofinja z oknja. Hedvika trepeča od
strahu, gleda mrtvega bandita,

To je bila pa tudi njena zadnja moč.
Roparji neprestano še zbijajo po vratih,
plamen divje plapola v noč in zvon se tuzno
glasi. Od nikjer ni pomoči. — A čuj, doli
pri vrtnih vratih se sliši močan hrup, kakor
bi nekdo po vratih sekal; in res, za malo
časa uže se č ujej o glasovi, med njimi tudi
Julijev in grofov. Obadva in še mnogo
kmetov iz vasi, prihiteli so v pomoč.

76

Grofinja, zagleda vsi svojega soproga in
sina leti jima nasproti ter reče: „Felzek,

zopet te vidim, hvala Bogu! več jej ni mo¬
goče govoriti.

,,Kaj se je zgodilo; kaka nevarnost ti
pa preti? govori!“ reče urno a boječe grof.

„Truma roparjev je v kleti,“ odvrne
boječa grofinja. ,,Gotovo bi bila uže mrtva,
če bi blaga Hedvika ne ugonobila in po¬
bila grozovitega Rudolfa.“

,,Za Boga! kaj vidim?“ zakliče Julij,
ugledavši nezavestno Hedviko. „Ti še živiš,
in gozdar leži pred tabo mrtev!“ Na to hiti
Julij k Hedviki in jo strastno objame; ona
odpre za malo časa oči in zre hvaležno v
Julija, potem pa zopet oči zapre in pade
Juliju v naročje.

„Moj Bog; umira! pomagajte!“ kliče
Rudolfo v hudih bolečinah.

Grofinja se pripogne doli k Hedviki
in jej gleda v bled obrazek. „Pustite jo
nekaj časa, da se odpočije,“ reče grofinja
milo. ,,Hud boj je bojevala. Kmalu se zopet
zave in ko se probudi, naj se probudi kakor
tvoja nevesta. Bog naj blagoslovi vajino lju¬
bezen / 4

77

Da, prebudila se je Hedvika zopet, a
ne kakor nevesta bandita, temveč kakor
srečna zaročnica Julija grofa felzeškega.

Bila je srečna; v neskaljeni ljubezni
drug do druzega, tekli so jima dnevi na
mirnem gradu Felzek.

78

Roparji pa, kateri so tako nepričakovano
v past zašli, prejeli, so zasluženo kazen.

Stari grof je še doživel po tem straš¬
nem dogodku, srečne in vesele dni, naposled
mu nemila smrt pretrga nit življenja; in
kmalu potem se tudi grofinja preseli v več¬
nost; oba obžalovana in bridko objokovana
od Julija in Hedvike in vseli bližnih vaščanov.

Julij pa se je sam večkrat čudil in
pripovedoval o veliki hrabrosti svoje soproge
in Roga hvalil, da jim je dal pomoč o pra¬
vem času.

Anton Turk,

knjig-ovez v Ljubljani,

Dunajska cesta, h. štev. 3,
priporoča svojo

lastno knjigoveznico

in vsa v to stroko spadajoča dela,

trgovino z  papirjem pb

mnogobrojno barvastega, z monograml,

voščil nih listov,
držalov, peres, svinčnikov, črnila,
pečatnega voska,

kakor tudi vsakovrstne uže izdelane

SS>:I|IWi3e kaj

V tej založbi se tudi dobiva knjižica:

AMBBEJ MOFEH,

verni popis njegovega življenja, delovanja
in njegove junaške smrti v iantavi I. :3!Q.

8°, 56 strani. * Gena 12 kr.

I %

/nanjo- natočita ma ve&anje  -h-mucj.
i se točno, hitro in po najnižji ceni izvršujejo.

hnvic

L