86 
Spoštuj prirodo!
Spisal Lud. Potočnik (Dalje.)
lavec je končal, in grobna tišina je vladala po zboru, tak. je vse ganila ta povest.
Tedaj pa vstane kralj in  kriknc z mogočnim gla-som: »To je peklenska krutost in zlobna inidobija!« »Krutost in hudobija!« krikne tudi zbor. Kralj je stal na svojem vzvišcncm raestu; jezno so se mu bliskale oči in nemirno je raztezal peroti.  Tedaj pa zopel  izpregovori  s strašnim  glasom,  da  je  trepetalo drevje v gozdu: »Čul sem vaSe pravične pritožbe. Res, vsem se godi velika krivica; alj vse tc   krivice  preseza   hudobija,  ki jo je zlobni  deček  napravil  tem  ubogim slavcem.    Ne  bil bi vaš kralj, če ne bi vas maščeval.   Toda vprašam vas: Kdo jc hudobnež, ki je inojstrom petja izruval jczike?«
»Smukov Tine!« se oglasi zbor.                                                               J
»In kdo je pomoril tebi, kos, mladiče?« »Smukov Tine!« se zopet oglasi zbor.
»Poslušaj, zbor!« povzame zopet kralj bcsedo. »Ne bilo bi pravično, če bi dali svojo jezo okušati vsem Ijudem, ker — kakor slišim — vas iz hudobije črti in vam dela krivico edino lc Smukov Tinc. Da nekalerc izmed vas preganjajo tudi drugi Ijudje, je temu največ kriva njihova nevednost, kcr še ne znajo ceniti vašc koristi. Tega pa si niso sami krivi, anipak drugi, ki so jim o vas vcepili krivc nauke. Zato je prave kazni vredcn edino Ie Snmkov Tine. Kar jc v mojih močeh, storira, da prejme hudobnež za svojc zlobno deto zasluženo plačilo. Njegovo počelje kliče vso prirodo na mašče-vanje. — To so raoje bcsede. Zbor je končan. Razidite se zopet vsak na svojo stran. Izkazujte še naprej človeštvu dobrote, tako dolgo, da jih spozna! Zdravi!«
Orel je razpel krila, se veličastno vzdignil v zrak ter odjadral proti planinam, zbor pa je klical za njim: »Slava, slava, slava!«
Slavko In vrabci.
Petletni Slavko je sedel pred liišo na pragu ter pasel kure, ki so sc izprehajalc po dvorišču. Ravnokar jim je vrge) par prgišč zrnja. To so z bistrim očesom zapazili ttidi žlobudravi vrabci in takoj jih je bila cela jata tu.
•Še meni! Šc meni!« so čivkali neprestano.
Eden iz jate sc poslavi prav čisto blizu prcd Slavka in kriči na vsc grlo: »Daj mi zrnja! Daj mi zrnja! Povcm ti povest, povcst.«
Dobrosrčni Slavko vrže tudi vrabcem zrnja. Takoj se mu priblizaju šc drugi, in vsak kriči: »Povem povest, povem povest.«
Prvf vrabec: »Včeraj sem videl na šolskem oknu par droblinic. Pri-frčal scm, da bi jili pozobal.   Ko pokukam v šolo, vidim, da je šola polna
-~,    87    «—
otrok. Pri tabli jc ravno stal deček. Pogledam natančneje in spoznam, da ie to hudobni Smukov Tine. Hotel sem takoj zbežati, vendar pa sem bil fjdoveden slišati, koliko zna, in sem sklenil nekoliko počakati. — .Koliko te petkrat šest?' vpraša gospod ufitelj. — Tine pa kar molči. — Učitelj inu stavi Se vef takih vprašanj, toda Tine ni znal na nobeno odgovoriti. — Tine. Tinc!' pravi gospod učitelj, ,kaj bo s teboj? Ti odrasteš, toda tvoja gtava ostatie prazna. Glej, kako drugi pridno prihajajo v Solo in zato tudi nekaj znajo; ti pa vedno ostajaS doma in se zato tudi ne morei ničesar naufiti. Slišal sem žc tudi vcč pritožb, da se slabo vcdeš in da mučiš iivino. Velikokrat seni vam 2q povedal, kaj je lepo in plemenito, in tudi ti si že to slišal iz mojili ust. PoboljSaj se in glej, da boš tudi U tako pridcn kakor so drugi.'«
Koraaj jc odfrčal prvi vrabec, je že začel drugi: »Tudi jaz vem povest. Povedala mi jo jc sraka. Starši so poslali Tineta v šolo, Tine pa se jc šel v gozd skrivat in razdirat ptičja gnezda. Živ, zivl«
PriJel jc tretji: »Včeraj sem govoril z lastovko, in ta mi je pravila, da ji je pripovcdovala muha, ki je videla Tineta, kako je nekoč doma kradel sladkor. Drugikrat ga je videla, ko je iz žepa očetavih hlač kradel denar. To bo tat, tat!«
Pa se oglasi 5e četrti vrabec: »Čepel sem na skednju, kar sc priplazi budobui Tine, se stisne v kot, vzame iz žepa žveplenko in cigareto, jo prižge in zatnc kadili. Fuj, luj!«
Okolo vogla je pritekla mačka, in vrabci so preplaScni zbežali.
Požar.
Ljudje so že odšli k počitku. Nočjc. Sove in netopirji lctajo po zraku si iS&jo hrane. Pravkar sc je zapodil netopir za noCnim hroščem v ¦ ukov skedenj. Notri je opazil Smukovega Tineta, ki je čepel v slatni in mIH . . .
Tam na lipi srcdi vasi se obrača in opazuje okolico sova. Kar obstancjo njene oči na Smukovem poslopju, zakaj nad njim sc vlači čudna, tanka nicgla. Sova spozna, da jc to dim. Razpne peroti in sfrfl na oreh blizu >kcdnja. Tedaj se pa hipoma odpro skedenjska vrata in pri njih skoči ven Tine; v skednju pa je gorel velik plamen.
Sova prcstrašeno zavpije: »Gori, gori!«
Hitro švignc k Smukovi hiši na okno ter zopet dvakrat zavpije z vso niočjo: »Gori, gori!«
Toda v hišj je ostalo vsc mirno.
Sova je letala še dalje od hiše do hiše ter klicala Ijudi, toda nikjer se niso zbudili.
Tomažkovčev Tonček pa jo je čul ter je prestrašen skočil kvišku.
»Ata! Slišite, ata!« kliče Tonček svojega očeta.
»Kaj je?« se oglasi oče.
»Prav zdaj je nekdo zunaj dvakrat zaklical, da gori; jaz sem ta klic čul čislo razločno.«
-^   88   «—
»Menda vendar ne!« pravi prestrašeni oče in plane s posSelje ter gr ven, da bi videl, kaj je. Toda že, ko stopi na prag, vidi, kako iz Smukovega skednja šviga  skozi  streho plamen, in zakriči na vse gilo:   »Pri Smukovih gori!«
Bos, gologlav in samo v spodnji obleki teče od soseda do soseda m kriči na vse gilo: »Pri Smukoviti gori!«
Hitro je bila vsa vas pokoci, in kdor je mogel, jc pomagal gasili.
»Kje je naš Tinc, naš Tinc?« je vpi! Sinuk, pa nihčc mu ni vedcl tega povedati.
»Rešite mi Tineta, ki spi v skednju!« jc vpila mali, pa nihče se ni upal v skedenj, ker je v njem ogcnj najhuje razsajal.
»Joj. moj Tine, moj Tine bo zgorel!« sta obupno klicala oče in mati.
Skednja ni bilo mogoče vcč rešiti, in tudi živina se ni dala na nobcn način spraviti iz hleva. Tuleč je poginila. Gasilci so zdaj oblivali cdino lo hišo, da bi oteli vsaj to.
Toda zaman!
Z bližnjih planin jc zaffe! kakor nalaSč pihati tenak veter, ki je pripn gibal piamen naravnost na hišno streho. Zdaj ni bilo nobcne pomoči vct Smuku jc pogorclo — vse.                                                                   (Dnljc)