OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
doživele spre menil it i Jako glede namena kol načina izdelovanja. Avtorica meni da spadajo pisanice med izdelke domače pbrti, ki jih kupujejo turisti, izseljen® Osnovni namen - Ohranjanje pisanih - se ni spremenil, vsebina pa se zaradi sodobnega načina življenja vsekakor spreminja. Zato jih je Ireba (o) vrednotiti in sprejemati tudi s sedanjimi merili.
V zadnjem poglavju, ki je namesto povzetka. nas avtorica seznani s svojimi izkušnjami pri spoznavanju in vrednotenju pisanic. Obenem spregovori tudi o namenu, ki naj hi ga imela knjižica, ta pa je predvsem v tem, kako približati "etnološko delo čim širšemu krogu ljudi" (str. ) \a koncu so nav edene
še najbolj znane izdelovalke pisarne, katerih izdelke hrani Belokranjski muzej. Avtorica nas opozarja Uidi na dejstvo, da so na belokranjskem območju izdelovanje pisanic ohranjali predvsem v okolici Metlike in Adlešičev. V zvezi s tem se mi zastavlja vprašanje, zakaj se je izdelovanje pisanic ohranilo ravno na teh dveh območjih.
Knjižica fp opremljena še z barvnimi fotografijami pisanic. ki so različno pobarvane, na njih pa so raznovrstni motivi. Dodane so še fotografije z velikonočnega žegna v Mediki ieia 1985 in njeni okolici leta 193^- Na koncu je še dodan povzetek v angleščini.
Marko Terseglav
ljiljana marks, vekivecni zagreb. zagrebačke priče i predaje.
Biblioteka Posebno izda nje, AGM Zagreb, 1994, 173 str.
Vsako mesto ima svojo zgodovino. Zapisana je v arhivskih listinah in v dokumentih. Poleg tega pa vsako mesto živi tudi v pripovedkah oziroma v ustnem izročilu meščanov, okoličanov ali celega naroda, i ,'stna zgodovina je morda res manj zanesljiva, zato pa ni nič manj zanimiva in strokovno povedna Zgodovinske in življenjske celovitosti nekega mesta si ni mogoče misliti brez ustne tradicije, l ega dejstva se je zavedala zagrebška folkloi i s tka Ljiljana Mark.s. V knjigi je zbrala 87 pripovedk in zgodbic o Zagrebu, o njegov ih ljudeh, dogodkih in zanimivostih. Skozi ljudsko oz. ustno popoved-ništvo nam odkriva življenje Zagreba nekdaj in danes. Avtorica si- zaveda - in to tudi napiše v predgovoru - tla zgodovina ni le naša preteklost, ampak je del uganke o nas samih. Zaradi tega preučevanje preteklosti ni le poskus obnavljanja in razlaganja že mrtve legende, ampak je sledenje strastem, hrepenenjem in mislim, ki nas vedno prevzemajo. Kaj se sploh dogaja z nami. nam avtorica pokaže na primeru Zagreba, kot se kaže v ustnem pripovedništvu Zgodbice" o Zagrebu je avtorica črpala iz starejših tiskanih virov, večji del pa iz inšlitutskega (pisanega ali posnetega) gradiva zadnjih petdeset let. Poleg gradiva, ki so ga zapisali avtoričini starejši kolegi, ga je nekaj prispevala še sama. ko je zgodbice zapisovala "v živo". Avtorica razume Zagreb, njegove ulice in trge, kot žive ljudske tribune, ki "razglašajo " šege, svečane ali vsakdanje besedne rituale meščanov. Ti poznajo raznovrstne zgodhe. "glasove" in tudi "popolnoma" resnične "bla-bla" zgodbice in škandale. Iz ti vod ne študije izvemo, da so ob ponovni postavitvi spomenika banu Jelačičn in ponovnem usposobljnnju vodnjaka Manduševac med ljudmi spet zaživele stare pripovedi o banu, pa tudi o panduŠevcu. Knjigo sestavljajo pripovedi o nastanku Zagreba, o njegovem imenu, o pomembnejših zgradbah. spomenikih, cerkvah in zgodbe O vladarjih in meščanih. Ljudsko pripovedništvo je zgoclham dodalo bogato fabulis tiko, zato so včasih "napete", pa spet skrivnostne in celo pravljične. Kot v vseh zgodbah so tudi v teh izredno zanimive
ljudske razlage pojavov in imen. Oh banu Jelačičn je npr čudežno oživel že mrtvi studenec Manduševac. Jelačič je dekletu, ki je stalo poleg, zavpil: "Zagrabi (vodo), Manda! In od takrat se mesto imenuje Zagreb, vodnjak pa Manduševac.
Zagrebške pripovedke nas utrdijo v prepričanju, da je vsako mesto "knjiga besedil ' že samo po sebi, s svojim pripovednim repertoarjem in s tisočerimi načini komunikacije Pretekla folktorislika in etnologija se tega dejstva nista dovolj zavedali.
30
GLASNIK SED 36/1 996, št. 1
OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
zato se nista posebej zanimali za int.-.stin;1- zgodbe, ampak sta št' posvečali podeželskemu okolju in ljudem, l-tnologi za grebškega Inštituta za etnologijo in Folkloristikp danes posvečajo mestni problematiki veliko pozornost, kar zlasti velja za raziskovalce t i. socialne kulture. Zdaj pa se jim je pridružila še folk lor is tka Ljiljana Marks, ki z objavo dela iz urbane folklore stopa po stopinjah svoje predhodnic e Maje Boškovič-Stulli.
Knjižica je svojevrstna "monografija" Zagreba, hkrati pa tu Ji samosvoj spomenik temu mestu ki danes spet dobiva veljavo
hrvaške politične ¡11 kulturne "osrediščenosti in samozavesti Ob branju le imenitne in posrečene knjižice so se mi nepre slano porajala vprašanja o ustreznem ustnem izročilu o Ljubljani: Koliko ga jeV Kje je? Koliko je zbranega? In končno, kdaj bomo lahko spoznali Ljubljano in njeno življenje iz Ijud skih pripovedi, anekdot, zgodbic itd.? Le kako daleč smo še do folklorislične "podobe" Ljubljane oziroma, kdaj bomo dobili v Ljubljani tako branje, kol ga je za Zagreb pripravila Ljiljana Mark.s?
Marko Terscglav ______
rožana koštial,
ljudske iz šavrinske istre.
(čiv, čiv, čiv, sen miken ma sen živ...)
Založba Devin, Trst 1996, 158 str.
Pregled ljubiieljskih zbirk ljudskih pesmi nam pokaže, da je v njih izredno malo gradiva iz slovenske Isire Zato se |e vedno pojavljalo vprašanje, ali je to le naključje ali pa je ljudsko pesništvo v h ¡morju "porabljeno" in ga ni več. Knjiga Rožane Ko.štia! nam daje nedvoumen odgovor: ljudsko pesništvo v slovenski Istri je Še zelo živo in bogato, ni izumrlo, pač pa smo obiralci na|večkrat pozabili na to območje, ki v centralistični slovenski zavesti obstaja le kol vikendaška destinacija poletnega preseljevanja k morju, k njegovim plažam in mestom. vse. kar je le malo oddaljeno od obalne ceste, pa eelincu še Vedno ostaja terra inc ognila-, vasi. trgi, mesteca s svojim vsak-Tanjini in prazničnim življenjem, s svojo pojočo govorico. Mediteranskim temperamentom in s specifično kulturo oko '¡a. ki ji- [z avta ne vidimo in ne občuiiino. čeprav jo kar razganja" od jjavosti, samosvojosti in tudi od samozavesti. Knjiga Ljudske iz šavrinske Istre podira vse nase dvome in predsodke, p< >stavlja stvari na svoje pravo mesto, z njo pa Roža na Koštial demantira možne pomisleke o zaspanosti "province" ^asproino, s knjigo dobiva Istra svojo nesporno legilimilelo v Celotnem slovenskem kulturnem in dtiliovneni prostoru in v naši etnološki zavesti. Zbirka prinaša 263 enot: med njimi prevladujejo pesmi, je pa še nekaj ugank in izštevalnie. Ce ob lem yem0Se to. da v zbirki ni vsega gradiva, ki ga je v zadnjili ^ lih letih zapisala ali posnela avtorica, potem se nam Istra pokaže v novi luči. saj gre za Spoštovanja vredno gradivo tako Kvantitativno kot kvalitativno. Razveseljuje še dejstvo, da se domačini sami zavedajo svojega kulturnega bogastva in da niso več pripravljeni čakati na "profesionalce", da bi jim to kulturno bogastvo zbrali in objavili. ampak lo delajo sami, posebej velja še za gospo Ko.štia I, da ima njeno ljubiteljsko ^tao vse obrise zavzete strokovnosti, ki jo odseva tudi knjiga ■ Irokovnosi se kaže v nalančnem zapisovanju besedil, v "Poinbah k posameznim pesmim, v slovarčku manj znanih narečnih izrazov, v popolnih podatkih o informatorjih oz. Pfvcih m njihovem seznamu.
Pesmi v knjigi so razdeljene na več vsebinskih sklopov.
Najprej so predstavljene otroške oz. ntručje pestili. (Poleg knjižnega uporablja avtorica še narečno poimenovanje naslovov posameznih pesemskih sklopov.) Tem sledijo zabav-Ijivke ali pifrfaijerte - narobe obrnjene pesmi (zmerjavke, Šal-j:ve, "začinjene" oz. jieverchie) ki imajo večinoma prigod niš ki značaj. Razumljivo je, da najobsežnejši razdelek predstavljajo ljubezenske oz. zaluhljene, vse od otožnih
GUSNIKSED 36/1 996, št. 1
41