Dopisi. Od sv. Janža pri Velenji. (Nova š ola) Prvi predstojnik tukajšnje fare bil je Jakob Krainburger leta 1528. Duhovniki so pa o svojem času bili prvi učitelji ljudatva ne samo v verskih zadevah, ampak tudi v posvetnih reč6b. Vsled tega se lahko reče, da imajo šole po posameznih farah svoj prvotni začetek v času, ko se je kje nastanil prvi stalni dubovnik. Leta 1811 se je ustanovil prostor za duhovnega pomočnika ali kapelana. Za istega so farani postavili poaebno (leaeno) poalopje. Toda alužba kapelana je zdaj že od leta 1848 izpraznjena. V zgodovini tega kraja se bere, da je jeden izmed duhovnih pomočnikov ustanovil prvi nekako redno šolo. Bil je to Rafael Vegund, ki je kapelanoval leta leta 1830 do 1832. Imenovanec je namreč ob nedeljah popoludne redno podučeval mladino, in sicer samo v čitanji. Za ta in sledeče podatke ae dopisnik zahvaljuje prijaznosti sedanjega učitelja in šolovodje. Od leta 1849 je orgljavec Hartin Strahovnik po dvakrat v tjednu otroke zbiral okoli sebe ter jih vadil v čitanji, v pisanji in v računstvu. Poslopje kapelansko apremenilo se je v sobo šolsko. Stevilo učencev bilo je takrat 40. Z odlokom c. kr. namestništva v Gradci dne 10. jannvarija 1866 se je aola sistemizirala, to je, stalno ustanovila. Prvi začasni ui-itelj bil je g. Jožef Steble od 6. maja 1861 do 31. oktobra 1866. Od 1. novembra 1866 alužboval je g. Jožef Veljak kot učitelj do 1875, v tem letu je umrl. Dne 11. februvarija 1875 bil je nameščen g. Frančišek Škofljek, ta je učiteljeval do vzpomladi 1881. V poletji istega leta je g. Valentin Veber, učitelj v Velenji, po dvakrat na tjeden hodil k sv. Janžu mladež podnčevat. Od jeseni 1881 pa do 11. aprila 1882 bil je kot začasni učitelj nastavljen g. Klement Vračko. A od 11. aprila do danes deluje ovokrajni poaestnik g. Frančišek Zagoričnik kakor definitivni ali stalni iičitelj in šolovodja. Ta goepod bode pa kmalu doaegel čast nadučitelja, ker bo se dosedanja šola z jednim razredom razširila v dvorazrednico. (Konec prih.) Iz Malenedelje. (Slaba poakušnja.) Bodi Bogu potoženo, da se dan za dnevom v slov. časnikih čita, kako radi naši prenapetneži svoja imena, kakor Jiitro si svoj krvih od slov, kmeta zagotovijo, nekam grdo pačijo. in po veliko-nemškem vetrn obračajo. Tega žal, da tudi naš eisto alovenaki kraj ni prost, imarno ga v naši aredini; je pa to nam dobro znani ,,gšeftlajtar" pri J. B. On si je tudi noge utrdil, vina in drugib reči spravil s pomočjo slov. kmeta v svojo last, zato se mn vidi velika potreba. da ime avojih očetov, dedov in pradedov predrugači in mu obleče nemško kamižolo, ali naj ima drugo vae brez ugovora in zavisti in še imena bi mu toliko ne zavidali, ko bi le reva nekoliekaj bolje nemški umel. Tndi drugega gospoda ne amemo pozabiti tam na levem bregu, kateri prav marljivo hodi k našemu ,,gšeftlajtarju", menda za to, da se v uemščini marljivo vadita. On je ud nekega nemškega ,,Feuerwehrvereina" in ker ga je nemška omika tako daleč apravila, skušal si je tedaj letoa avoje slovensko ime v c. kr. gruntni knjigi na tihem izbrisati, da bi mu ,,te slov. pare" ne mogle do živega. Hvala Bogu, areča mu ni bila mila, kajti c. kr. biležniku in c. kr. okraj. sodniji je pravica prva stvar. Gospoda pač proaimo, naj vendar preoblečeta suknje, če ne, povemo še kaj več, vzlasti o prvem. Od sv. Jurija v slov. gor. (Letina.) Ako postavim na prvo vrsto vinorejo, nimam nič kaj dobrega poročati. Z lanskimi pridelki si niamo veliko opravili. Kupci po njib malo vprašujejo, kapljico le najraje grajajo, ali pa tako plačujejo, kakor druga leta jabolčnico ali kia. Letos zopet nimamo kaj boljšega pričakovati. Novica od soseduje sv. Jakobake fare nas je odviše vznemirila, kajti tam je trtna uš začela že vničevati vinograde. Ali dandanea nimamo obžalovati več le aamo teh sosedov, kajti neka nesreča, ne bodi je treba, začela je pretiti tudi našim vinogradom. Navraženi so vei-jidel, tn manj tam več, že vai vinogradi, poaebno pa se vidi v večernoatranskem delu fare (v Partinu), kako naglo da se rmeni liatje na vinskih trtah in kako počasno da ae razvija grozdje. Trditi pa vendar ne vemo, ali dela to trtna uš, ali kak drug mrčes ali etrupena rosa. Da bi bilo rmenenje trsov pa vendar-le najgotoveja prikazen strupene roae, ne more se reči, 'ker ni na spodnji strani liatov povsod zapaziti belkastih glivičnih lis, ki so baje prva znamenja one bolezni. Da pa se utegne letoa grozna strupena rosa vinogradov zopet daleko in široko poprijeti, sklepamo iz tega, ker se najdejo na trsih, ki še zdaj niao rmeni, že pogostoma bele lise, na zgornji pa napibnjene buiice. Omenjeno naj tudi bode, da smo v teku tega meseca našli na listovji tudi zelo majhne, zelene ali bolj zelenormenkaste kuke, nekatere 8 habicami, pa so nam kmalu izpred oči zginile. Med tem tedaj, ko pri teh prikaznih in zraven precej slabem razvitku grozdja marsikateri poseatnik zgub]java že ves up na vinograde, znajde ze tu in tam še kak stari vinorejec, ki trdi, da so to sami prazni govori in 8trabi, in le drugačemimogredoča nevzgoda za vinograde, ki dela letine le posamezno slabe. No, radi se takošnjemu mišljenju podvržemo, ali bojimo ae, da ga prihodnjoat kje ne uresniči. Kar ae nadalje tiče letine, ne bilo bi ae ravno pritoževati, ker je ozimina že večjidel izpod srpa, ali občine : Malna, Gasteraj in deloma tndi sv. Jurij, imajo zarad toče, ki je 20. julija okoli poludneva prihrula, na ov8U in drugih jarinah izdatno škodo. Sadja utegne biti še tudi precej. Sploh sme biti ta kraj ponosen na svoje lepe dreveanice in sadonosnike, in upati je, ker se mladina v aoli še vedno in vrlo v sadjoreji podučuje in k temu spodbuja, da ne bode v nekaterih letib najti več prostora, kjer bi bilo želeti še kako drevesce. Kakor drugod, proti tudi tukaj slivam enaka bolezen kakor trsovju, ker se jim listje prerano suši. Dobro tedaj, da 8e novi sadjerejci v občem Je z jabelkami in hruškami pečajo. Iz Čermožišča. (Toča.) V nedeljo, dne 22. julija ob 2. uri popoldne prikazali so ae izza Pohorja strašanski oblaki. Groma ni bilo veliko slišati. Bolj 80 pa naglo rastli, se bližali in v eni uri bili so že tukaj prek Sesterž, Sveče, skoz občino Nadole v vzhodnjo stran občine Črmožišče in zahodno stran občine Žitale. Tukaj ao zasipali oblaki silno veliko toče, poaebno pa na Vodolib tik Marije Tolažnice. Pobila je vee na njivah in vinogradih. Kazalo se je na obilo grozdja, lepe turšice itd., a zdaj ao vinogradi že auhi in prazni. Z gore Resenik prihrumelo je strašanske vode z velikim kamenjem in kladovjem. Hrulo je, kakor bi mialil biti sodnji dan. Letoa je ravno 30 let preteklo, odkar ni bilo pri nas take plohe in toče.