PRINTED IN YUGOSLAVIA
Vse.&.Cna ;
Izboljšani obrati, nove tovarne, novi rudniki Ina Slokan:
Domovina je izgubila velikega umetnika
Smrt zaslužnega sindikalnega delavca
Od pisatelja do nogometaša Mladina v Buenos Airesu ni pozabila rojstne domovine Jakob Cuznar, Kalifornija: Nekaj novic iz Kalifornije Laz ar Favstin, Buenos Aires: Kjer zibka je moja tekla (pesem)
Math Pogorelc, Duluth, Minil.: Pozdrav ameriškega pionirja »Rodni grudi»
Anton Valentinčič,
Transfer, Pa.:
Kako živimo v Transferu v Pennsylvaniji
Narodna: Bom pismo pisala Iz Merlebacha in okolice Dve proslavi obletnic izseljenskega naprednega tiska Mirko G.Kuhel, Cleveland:
Ob 50-letnici društva »V boj (pesem)
Vera Valenci:
Sem se oženil, se kesam ... Po domači deželi Co. A. K.:
Kulturno življenje argentinskih Slovencev v 1. 1956 Knjige za izseljence in o izseljencih
Domovina na tujih tleh Pero izseljencev Mladi rod Ciril Kosmač:
-Sreča (povest)
Za dobro voljo Naslovna slika
Maksim Gaspari: Ples pred hišo V tej številki je priložena barvna umetniška priloga, reprodukcija slike Riharda Jakopiča: Gorenjska pokrajina
TU judno
» STARI TI ŠLE R«
v Ljubljani, Kolodvorska 24
ki vam nudi prvovrstno hrano in odlična pristna vina
STEVE F. PIRNAT Co. diplomirani javni notar
6516 St. Clair Ave
CLEVELAND 3, Ohio, USA. he 1-3500
preskrbi vse uradne listine za Ameriko in evropske države; pošilja denarna nakazila v vse evropske države in v lugoslavijo preko Narodne banke v Ljubljani; pošilja darilne pakete s hrano in blagom v lugoslavijo in druge države; prodaja vozne karte za ladje in avione ter uredi vse potrebno za udobno potovanje
Vsakdo, ki se je obrnil na ta urad, je bil zadovoljen s točno postrežbo
Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc — Izhaja dvanajstkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 3 dolarje, — iFranoija letno 600 frankov, — Belgija letno 90 frankov, — Holandija letno 7 guld, — Nemčija letno 8 DM, — Italija letno JOOO lir, — Avstrija letno 40 šilingov, — Anglija letno 1 funt, — Avstralija letno 1 avstralski funt, — Argentina letno 30 pezov, — Jugoslavija letno 750 dinarjev. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta 5/1. — Rokopisov ne vračamo.
RIHARD JAKOPIČ: GORENJSKA POKRAJINA
Priloga k reviji »Rodna gruda« št. 2/1957 Tiskala tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani
IZBOLJŠANI OBRATI, NOVE TOVARNE, NOVI RUDNIKI
Izboljšani obrati v tovarnah, nove tovarne, električne centrale, rudniki, iki jih ima Jugoslavija leto za letom več, dajejo kruha vedno večjemu številu 'delavcev in strokovnjakov, obenem pa je na domačem tržišču vedno več izdelkov, izmed katerih je bilo treba prej mnoge uvažati iz tujih dežel. Tudi v preteklem letu je bilo na tem področju mnogo storjenega. V številnih tovarnah ;so izboljšali delovni postopek, izboljšali posamezne obrate ali jam priključili nove. Lepo je tudi število novih tovarn, novih električnih central, rudnikov itd.
iPridobivanje nafte je bilo p.red vojno v Jugoslaviji neznatno. Industrija nafte se je razvila šele po vojni. Danes proizvajamo v Jugoslaviji letno nad 116kg nafte na prebivalca. Oh koncu preteklega leta so v Banatu načeli nova nahajališča nafte, katerih zmogljivost znaša zdaj, ko šele dedno obratujejo, že 20.000 ton letno. Želo se je povečala tudi zmogljivost domačih rafinerij nafte. Bred vojno so dale le 97.000 ton na leto, liani ipa že 750.000 ton.
Od 3.1 hidrocenitrail, ki smo jih začeli gradili po vojni, ijih obratuje izdaj že 30, V zadnjem desetletju se je dvignila moč jugoslovanskih elektrarn od 529 na 1375 MW, ali za 2,6-krat. Lani je začel obratovati prvi agregat hi ¿ročen-trate v Vuhredu, tretji agregat hddrocenitrale v Jajcu in dva agregata hidrocentrale Miljacka. Poteg teh je Jugoslavija dobila lani tudi tri nove termoelektrarne, :iin sicer termoelektrarno Šoštanj z zmogljivostjo 60 MW. termoelektrarno Kaikanj z zmogljivostjo 64 MW in termoelektrarno iKoluibaira z zmogljivostjo 60 MW. Termoelektrarno v Trbovljah so povečali im s tem pridobili novih 30 MW.
Tudi jugoslovanske železarne so dobile lani mnoge nove obrate, kar je njihovo zmogljivost znatno povečalo iin izboljšalo. Tako je v železarni Zenica, Iki je največje podjetje črne metalurgije, lani začeta Obratovati nova valjarna za izdelavo Okovov za železniške vagone, nova žična valjarna im tretja nagibna peč. V to železarno so bila vložena izredno velika sredstva. Dobila je novo koksarno, dive novi visoki peči,
nov energetski -obrat ter aglomeracijo. Letos pa bo 'dobila še tretjo visoko peč im bluming valjarno z zmogljivostjo 150.000 ton valjanih proizvodov letino. Zelo izboljšam! so dalje obrati železarne iNiikšič, ki je dobila dve novi peči ter valjarno pločevine in hladno valjarno.
V	železarni Sisak so začeli lani obratovati predelovalnica za obdelavo surovih cevi, obrat za bitumeniiziranje in pocinkovalnica, železarna na Jesenicah je dobila lani nov obrat za deka-piraino pločevino, železarna v Štorah pa novo aglomeracijo rude.
V	povojni dobi so zelo napredovala tudi podjetja za proizvodnjo sivinca .in cinka, in sicer so bila obnovljena štiri podjetja, oidpr.tih pa je bilo tudi devet novih rudnikov in pet flotacij. V Šaibcn je lami izačala obratovati elektroliza cinka z letno zmogljivostjo 6.000 ton. Tovarna »Zorka« v Šabcu je dobila nov obrat za proizvodnjo žveplene kisline z zmogljivostjo 50.000 ton letno. Dalije so v tej tovarni povečali proiz-vo'dnjo superfosfafa. V Kabinah pri Splitu so končali z gradnjo valjarne lahkih kovin, v Bor-■skem rudnilku ipa je začela obratovati nova flo-tacija. V iNovem Popovcu so dobili novo cementarno, .kli bo letno dala 180.000 ton cementa. Izboljšane so bile tudi naprave v dveh drugih cementarnah.
V	kombinatu :>Makedouka« v Štipu je v preteklem letu začela obratovati nova tkalnica bombaža, iki bo izdelala na leto 19 milijonov površinskih metrov bombažnih tkanin. Dalje so v tej tovarni zgrabili tudi tkalnico volne, ki bo dala na leto 3 milijone površinskih metrov volnenega blaga.
V	Titovem Velesu je začela lami obratovati velika tovarna za izdelavo svile. Tkalnica v tej tovarni bo izdelala na '.leto 1,8 milijona površinskih metrov svile, predilnica pa bo spredla ■letno 30 ton svile.
V	Zagrebu so ¡lani dobili veliko tovarno za izdelavo margarine ter moderno urejeno in opremljeno klavnico. Enaka klavnica je bila lani zgrajena tudi v Skoplju.
(Po inz. T. V. is)
oz
DOMOVINA JE IZGUBILA VELIKEGA UMETNIKA
V prvih januarskih dneh je sredi bele Ljubljane d starodavnem. Trnovem otrpnilo srce velikega umetnik a-arhitekt a Jožeta Plečnika, člana Slovenske akademije znanosti, častnega doktorja ljubljanske univerze in dunajske Tehniške visoke šole. Slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika je poznal in cenil svet. Večini rojakov pa je njegovo ime morda neznano, in vendar ste se srečali z njim prav gotovo vsi ali vsaj večina, ki ste v zadnjih desetletjih obiskali rojstno domovino in se ustavili o Ljubljani. Kamorkoli ste prišli v naši novi, moderni Ljubljani, povsod ste se srečali z v lepoti prečiščeno, ustvarjalno umetnostjo tega velikega mojstra, ki je v svojem življenju predano ljubil troje: Umetnost, Lepoto in Domovino.
Jože Plečnik, sin preprostega ljubljanskega mizarja, se je rodil 23. januarja 1872. Že kot otrok je raci risal in štirinajstleten je odšel o Gradec na obrtno šolo. Od tam ga je pot odvedla na Dunaj, takratno središče moderne arhitekture. Začetek ni bil lahek; najprej je risal načrte za opremo stanovanj. Nato pa se mu je nasmehnila sreča — zanj se je zavzel znani dunajski arhitekt Otto Wagner, ki mu je pomagal do študija na umetnostni akademiji. Tu se je izoblikovala njegova umetniška ustvarjalnost, čempr je dokaz več znanih del, predvsem ponosno pročelje palače Zaclierl. Postal je profesor arhitekture. Toda politične razmere so ga z Dunaja kmalu pregnale v Prago, kjer je postal profesor za dekorativno arhitekturo na šoli za umetno obrt. Njegov umetniški genij je nenehno snoval. Višek njegovih stvaritev na Češkem je bila obnovitev zgodovinskega gradu Hradcany, ki mu jo je zaupal predsednik češkoslovaške republike T. Masaryk. Čas ga je izoblikoval o umetnika svetovnega slovesa, a on ni bil zadovoljen. Srce ga je klicalo o domovino.
Leta 1922 se je vrnil in postal o Ljubljani redni profesor tehniške fakultete na novi slovenil
ski univerzi. Vzgajal je mlade ljudi v ustvarjalni ljubezni do Umetnosti in Lepote. Ni bil le profesor, bil jim je mnogo več: bil jim je kakor oče. Obenem je nenehno ustvarjal. Kakor kipar-umet-nik je preoblikoval podobo Ljubljane. In tako je Ljubljana med drugimi njegovimi deli dobila moderno tržnico, preurejen je bil starodavni Ljubljanski grad, dobila je tromostovje, novo cerkev o Šiški, moderno tivolsko alejo, Žale, ponosno palačo univerzitetne knjižnice in čudovito lepe Križanke, kjer je sivolasi umetnik zapisal nad arkade preroške besede: Vse je minljivo, le Tvoja dela bodo ostala!
Da, ose je minljivo. Tudi srce velikega mojstra, do zadnjega zvrhano ustvarjalne moči, se je moralo pokoriti neusmiljenemu zakonu minljivosti. Toda njegooa dela so ostala — polna jih je Ljubljana, vsepovsod po domovini so razstlana kakor žlahtni cvetovi in polna so jih srca njegovih študentov ■— mladih slovenskih arhitektov, ki so svojega učitelja in prijatelja na ramenih ponesli z njegovih Zal do groba na ljubljanskem pokopališču, kjer bo počival pod samotnim borom, kakor si je želel, v domači zemlji, ki jo je ljubil.
Domovina se globoko klanja spominu velikega umetnika!
lna Slokan
Smrt
zaslužnega
sindikalnega
delavca
Na pragu novega leta je zadet od srčne kapi nenadoma umrl dolgoletni tajnik Zveze sindikatov Slovenije — Mavricij Bore. Pred vojno je bil vodilni član krščan-sko-socialistične organizacije slovenskih delavcev. Leta 1941 je med prvimi razumel, da je za rešitev domovine potrebna enotnost vsega ljudstva. Bil je na odgovornih položajih že o času narodnoosvobodilne vojne, po vojni pa so mu slovenski delavci zaupali odgovorno mesto tajnika Enotnih sindikatov Slovenije. Njihovo zaupanje je popolnoma upravičil. Bil je dober organizator, sposoben javni delavec, do kraja zvest svoji domovini in stvari delovnega ljudstva. Vedno se je živo zanimal tudi za življenje naših bratov in sester v tujini.
Slava njegovemu spominu!
Sede (od leve) napovedovalka Štefka Vendramin, pisatelj prof. Anton Ingolič in članica Akad. pevskega zbora »Tone Tomšič« Tatjana Borštnik. Stoje (od leve) urednik oddaje E. Petrin, vodja Kmečke godbe S. Tamše, tehničarka radia Ljubljana Ivica Štrukelj, tajnik Slov. izseljenske matice Albert Svagelj, član Slov. okteta B. Grošelj, napovedovalec B. Petek, članica APZ D. Škufca in nogometaš kluba »Ljubljana« V. Bencik
Od pisatelja do nogometaša
Tafco pisane skupine menda že ¡zlepa ni bilo pred mikrofonom .ljubljanskega radia kot v letošnji novoletni oddaji za izseljence: od pisatelja do nogometaša! In vsa ta pisana družba je v hipu postala .tako prijetna, kot tudi morda še mikoli v študijih ljubljanskega (radia. Nemara nas je družila misel na naše rojake, morda spomini na lepe dni. ki smo jih v letu 1(936 preživeli med ¡njimi? ¡Kdo ve, le to je reis, da smo vsi, čeprav se prej mnogi nismo poznali, postali med seboj prijatelji.
Vsakomur je določil urednik oddaje čas, koliko lahko ¡govori. To je bilo seveda nujno potrebno, če smo hoteli vse opraviti v 40 minutah, kolikor trajaijo »izseljenci«. Toda vsakdo •bi rad več — v eni ali dveh minutah .res ni mogoče povedati vsega, kar bi človek rad. A ni šlo drugače. In tafco so stopili pred mikrofon
vsi, ki jih vidite na sliki in vsak po svoje obudili spomine na prelepe dni med rojaki na tujem. Vse to so tisti naši poslušalci na tujem, do katerih še seže glas ljubljanske »kukavice«, slišali in jim je verjetno ugajalo. O tem govore tudi številna pisma, ki smo jih dobili.
»Ne znam napisati zahvale za talko lepe trenutke, kot sem jih preživela pri poslušanju novoletne oddaje za izseljence. Tako lepo ste se vsi predstavili in nam tako ljubeznivo voščili. Tudi jaz želim vam vsem lepe uspehe v letošnjem letu,« piše rojakinja J. S. iz Belgije.
Prav zaradi lepega uspeha oddaje smo v uredništvu izseljenske radiooddaje sklenili, ila bomo za na.še poslušalce še kdaj pripravili kaj podobnega. Saj je pravzaprav res lepo slišati dobrega prijatelja ali znanca — pa čeprav samo po radijskih valovih, kaj ne?
^/TVtackna o 73 nanos k:Aitasu. ni pozabita to j sina homooina
Te dni smo prejeli iz Argentine pismo od rojakinje Melide Wände Černič, ki nas je zelo razoeselilo, predvsem zato, ker piše, da tudi naša tamkajšnja mladina sodeluje v Slovenskem podpornem društvu v Buenos Airesu. Takole pravi med drugim:
»Znano vam je, kakšno krizo preživlja mladina v Južni Ameriki. Kar potaplja se v tem babilonskem mestu. Vendar pa nismo še Dsi pozabili domovine naših staršev. Na pobudo mojega očeta je mladinski odsek pri našem društvu ustanovil svojo knjižnico, katero smo imenovali po prerano umrli učiteljici Milki Bajtovi. Seveda smo takoj na začetku naleteli na težkoče. Slovenskih knjig nam primanjkuje. Rojaki so nam darovali, kar so imeli. Prav tako je prispevalo naše predstavništvo. Tako smo spravili skupaj 100 knjig. Radi bi jih več, radi seveda še drugega materiala: mladinske igre, pesmarice in po-
dobno. Mi tukaj pogosto prirejamo čajanke, izlete, športne igre itd.; žal cesto v španskem jeziku. Mi pa bi radi prebirali slovenske knjige in časopise. Predvsem si želimo časnikov iz Primorske, ker smo oziroma so naši starejši po večini rojeni v Slovenskem Primorju.«
Na koncu nam o imenu tamkajšnje mladine želi mnogo sreče v novem letu ter veliko uspeha d delu z našimi rojaki po vsem svetu.
Tudi mi, draga tovarišica Melida, želimo tebi kakor vsem rojakom, posebno mladini v Buenos Airesu vso srečo in velik uspeh v vašem plemenitem rodoljubnem delu. Mi bomo s svoje strani naredili vse, kar je v naših močeh, da obogatimo vašo knjižnico. Veseli in ponosni bomo na to, da tudi v tistem »babilonskem mestu« mladi ljudje prebirajo slovensko besedo.
Slovenska izseljenska matica
Od leve: Pokojna rojakinja Adeline Fabian — Rev. M. Trunk — Rojakinja Sofija Velikonja
Beverly Hils, Kalif. NEKAJ NOVIC IZ KALIFORNIJE
Pošiljam vam slike treh rojakov, ki sem jih obiskal v preteklem letu. Žal je rojakinja Adelina Fabian, ki jo predstavlja prva slika, nekaj mesecev po mojem obisku umrla. Gotovo vas bo v stari domovini zanimalo, da je bila prava teta našega velikega pesnika Otona Župančiča. Dočakala je lepo starost — 95 let. Na drugi fotografiji vam predstavljam rojakinjo Sofijo Velikonja. Prav gotovo ne bo huda, če vam izdam, da nosi na svojih krepkih plečih že 8 križev in dve leti, kar pa ji nikakor ni videti, kajne? Gospa Velikonja je teta našega znanega, v Ameriki rojenega sina slovenske krvi Franceta Lovšeta, ki je bil že petkrat izvoljen za guvernerja države Ohio. To je poseben rekord v državi Ohio. Pri letošnjih volitvah pa je bil rojak Laushe izvoljen za zveznega senatorja države Ohio. Vsaka država, bodisi mala ali velika, ima le dva zastopnika v senatu zveznih držav. V kongres pa so izvoljeni zastopniki po številu prebivalcev. Rojak Laushe je bil izvoljen z veliko večino nad 100.000 glasov, kar je res izredno priznanje za našega rojaka.
Na tretji fotografiji pa vam predstavljam gospoda Trunka, nekdanjega župnika na Peravi pri Beljaku na Koroškem. G. Trunk krepko nosi osem križev in sedem let. Leta 1955 je bral svojo biserno mašo. Tudi g. Trunk je zelo popularna osebnost. Spisal je več knjig, med temi tudi znano knjigo »Amerika in Amerikanci«, ki je bila mnogim našim rojakom najboljši svetovalec na njihovi poti po Ameriki. G. Trunk se je predlanskim ponesrečil. Povozil ga je avtomobil in mu zlomil nogo. Ko sem ga obiskal, sem ga našel v sobi, stoječega ob mizi, podprtega z berglo, v desnici je pa držal, kakor vedno, svoje najljubše »orodje« •— pero. Kljub njegovi sedeminosemdesetletni mladosti, kakor pravi sam, je še vedno neverjetno čil in delaven. Še vedno piše članke, ki so zelo zanimivi za naše liste.
Tako sem vam na kratko predstavil tri naše pionirje v sončni Kaliforniji. Obe rojakinji imata za seboj trdo življenje, polno težkih preizkušenj. Bili sta članici ponesrečene slovenske kolonije v Rajski dolini (Adden Valley) v Severni Kaliforniji. Podrobno sem o tem pisal v »Glasu naroda« julija 1956.
Zdaj pa še nekaj besed o meni. Kar dobro se počutim in sem že nad pol leta v službi pri nekdanjem znanem filmskem igralcu Haroldu Lloydu kot nočni čuvaj. Ta ima v bližini Los Angelesa 23 oralov posestva. Tu sta poleg mene zaposlena še dva druga Slovenca, in sicer kot vrtnarja. Tudi kuharica je v Ameriki rojena Slovenka.
Dne 13. decembra nas je pretresla žalostna novica. Zakonca Lavrič sta se vračala iz bližnje slovenske naselbine v Fontani proti domu v Los Angeles. Na poti se je primerila težka avtomobilska nesreča, pri kateri je bil Jože Lavrič ubit, žena Julka pa težko poškodovana in so ji zdravniki s težavo rešili življenje. Lavričeva sta bila člana Slovenske podporne bratske zveze. Pokojni sobrat Lavrič je bil star 73 let. Rojen je bil v prestolici naše lepe domovine, v beli Ljubljani. Njegov oče je bil železniški delavec. Imel je dva brata in tri sestre. Ni mi pa znano, koliko od teh jih zdaj še živi. Pokojni Lavrič zapušča ženo Julko in sina. Starejši sin pa je dal svoje mlado življenje za domovino Ameriko — padel je na bojnem polju v Franciji. Julka Lavričeva je doma iz Selške doline nad Škofjo Loko. 13. decembra, ko se je rojak Lavrič smrtno ponesrečil, je bilo v Los Angelesu sedem smrtnih avtomobilskih nesreč.
Toplo pozdravljam vso družino pri Slovenski izseljenski matici in vse rojake po svetu.
Lazar Faustin, Buenos Aires
¿Kjer zibka je moja tekla
Kjer zibka je moja tekla ob rasti mojih mladih dni, le tam so vedno misli moje, le tjakaj si srce želi.
Odkar živim o deželi tuji, odkar mi dom je tuji svet, krasnejšega ko domovino nikdar ni videl moj pogled.
p,
Malh Pogorelc, Duluth, Minn.
ozdtao antelLskag-a fiionltfa ,, Rodni grudi “
Poteklo je že 64 let, odkar .sem moral v svet za kruhom kakor tisoči drugih Slovencev. Bilo je leta 1893, ko sem zapustil rojstno vas Planino, kjer je bil tudi rojstni dom slovenskega
Eesnika Vilharja. Takrat sem tudi prvič videl jubljano in njen ponosni grad. Toda pot me je vedla dalje, daleč v tujino, ne da bi vedel, kaj me čaka.
Potem sem spet videl Ljubljano šele leta 1902, ko sem po letih obiskal svojo drago mamico in mojo ljubo domovino. In sem šel spet nazaj in spet je bilo težko slovo od sorodnikov in domovine, saj sem se bal, da je to morda moj zadnji obisk. Pa ni bil. Leta 1908 sem v družbi pok. slovenskega misijonarja Josipa F. Buha spet obiskal Ljubljano in druge domače kraje. To je bilo takrat, ko je Ljubljana doživela žalosten dogodek, da je na ukaz ošabnega nemškega častnika oddelek 27. avstrijskega pešpolka streljal na množico nedolžnih ljudi in sta pri tem izgubila svoje življenje dva mlada Slovenca Lunder in Adamič. Žalostno je bilo takrat_ v Ljubljani in po celi Sloveniji. Mesto je bilo odeto v črno, z Buhom sva se udeležila tudi veličastnega pogreba obeh žrtev.
Zdaj je že daleč vse to. Samo medel spomin je ostal in upanje, da bom morda le še_ kdaj videl rojstno domovino, je splahnelo. Saj bom 14. januarja dopolnil že 89. leto in ležim v bolnišnici že štiri mesece. 'Noge so mi čisto oslabele in roke tudi, da ne moreni več sam pisati. Ko tako ležim, prihajajo k meni spomini. O marsičem razmišljam, med drugim večkrat mislim tudi na svojo zgodovinsko zbirko, ki jo imam shranjeno na okrajnem sodišču tukaj v Duluthu. Če ne ozdravim in če se zanjo ne bo zavzela kakšna organizacija ali odgovorna oseba, bo zbirka izgubljena. K zaključku vam želim še boljše bodočnosti in vam pošiljam iskren rodoljubni pozdrav.
Op. uredništva: Zelo 'bi nas veselilo, če bi rojak Pogorelc v prihoidnjem dopisu bolj podrobno inavede'1, ikaikšna je njegova zgodovinska zbiirka. Topilo, mu želimo skorajšnjega ozdravljenja.
Anton Valentinčič, Transfer, Pa.
Kako živimo v Transferu v Pennsylvaniji
Ko sem bil lani na obisku v domovini, sem vam obljubil, da se po vrnitvi kaj oglasim in vam pošljem nekaj novic. Zdaj svojo obljubo izpolnjujem. Najprej pa moram lepo pozdraviti vse sorodnike, znance in prijatelje, s katerimi smo se tako lepo imeli v času mojega kratkega obiskei v starem kraju in od katerih je bilo slovo tako težko. Predolgo bi bilo pisanje, če bi vse našteval, zato na kratko: Vsem moj srčni pozdrav in lepa zahvala za vse.
Proti Parizu sem se vozil kar udobno sam v kupeju.^ Seveda me je to pri Putniku stalo nekaj jurčkov, da sem imel spalni voz. V Parizu
Dr. Frelih: Zimsko cvetje
smo imeli nekaj sitnosti in smole z našimi kovčki, ki so bili preveč natlačeni z igračami in drugimi spominčki. Bili so pretežki za potovanje z avionom. Moj kovčeg je bil 4 kg pretežak in sem zato moral plačati 16 dolarjev pristojbine. Še bolj pa so oskubili moje sopotnice, da so se mi kar v srce smilile. Mrs. Mary Lorenz iz La Sale je plačala 137 dolarjev, mrs. Fabec iz Pitts-bourga pa 82 dolarjev, mrs. Nemefz iz Oglesby, 111. 26 dolarjev. iNaj bo to opomin za tiste rojake, ki bodo kdaj potovali z letalom. Kovčki ne smejo biti težji od 20 kg ali 44 funtov. V Parizu nas je • pričakal nemški zastopnik pri vlaku in nas spremil na letališče. Za to spremstvo je zaračunal po 12 dolarjev od osebe. Trdil je, da je to 'taksa. Mi pa smo ga pogruntali, da je ta taksa šla v njegov žep. To je res oderuško. Na carinah v Jugoslaviji, v Parizu, New Yorku nam ni bilo treba nič odpirati kovčkov. Povsod so bili zelo vljudni. Iz Ljubljane sem odpotoval
28.	avgusta, čez tri dni pa sem bil že doma v Ameriki. Svidenje je bilo kajpada bolj žalostno kakor veselo, saj mi je med tem umrl sin France, ki je podlegel težki operaciji.
tl. novembra, po društveni seji podružnice 262 SNPJ so nam člani napravili party — sprejemni dan — v čast naše srečne vrnitve z obiska stare domovine. Slovesnost je bila prirejena za mr. in mrs. Matijo in Frances Gorenc in za mene. Miza je bila bogato obložena in tudi dobre volje in lepih domačih pesmi ni manjkalo. Na tem mestu se v imenu nas treh najlepše zahvaljujem prirediteljem tega večera!
Dne 18. novembra lani sta praznovala 50-letnico srečnega zakonskega življenja mr. in mrs. Joseph in Mary Garin. Prireditev je bila v našem Slovenskem domu v Sharonu. Slavljencema so poleg njunih dveh sinov in štirih hčera čestitali še številni dnigi sorodniki in prijatelji. Joseph Garm je doma iz vasi Gradišče v fari Želimlje, njegova soproga pa iz vasi Raplevo pri Strugah. Kot dekle se je pisala Franclovu. Z rojakom Josephom Garmoni sva nekoč skupaj agitirala za ustanovitev naših društev in Slovenskega doma, kar vse zdaj imamo.
12. novembra lani nas je zapustila Frances Cvelbar, stara 64 let. Bila je vdova po pok. Luisu Cvelbarju, ki je umrl 20. julija 1955. Oba sta bila krepka Dolenjca in zavedna člana naših društev SNPJ. Ob koncu želim vsem Slovencem in čitateljem naših časopisov tu in onstran oceana srečno in zdravo novo leto.
M. Gaspari: Pismo
Narodna
Bom pismo pisala s svojo krvjo, ga fantu poslala čez dol in goro:
>-Tri leta te čakam, te ljubim zvesto, in solze pretakam, zdihujem bridko.
Podnevi, ponoči te v mislih imam in težko te čakam, da vrneš se k nam. Oj, hitro se vrni, preljubi fant moj, da dnevi mi črni prenehajo kojlc
Iz Merlebacha in okolice
Naj vam na kratko opišem naše življenje in delo v preteklem letu. Imeli smo precej ljubih obiskov iz domovine. Obiskal nas je pevski oktet iz Ljubljane, ki je priredil za nas dva lepa koncerta in sicer v Merlebachu in Freymingu. Zanimiv je bil tudi obisk nogometašev Železničarja iz Ljubljane, ki so z lepo igro dosegli zmago nad francoskimi nogometaši v Merlebachu. Imeli smo še številne druge obiske iz domovine. Obiskali so nas razni časnikarji, pisatelji, ki so se podrobno zanimali za naše življenje tukaj, seveda pa so tudi lani prišli k nam na obisk številni sorodniki iz domovine. Naša izseljenska društva so bila zelo delavna. Nastopala so pri raznih prireditvah tukajšnjih francoskih rudarskih društev, sodelovala pri slavnostih in seveda — spremljala na zadnji poti tudi naše rojake, ki so se od nas za vedno poslovili. Jugoslovanski praznik 29. november smo izseljenci iz Merlebacha, iFreyminga in okolice praznovali v dvorani Witkowski v Frey-mingu. Udeležba je bila zelo lepa, rojaki so prišli tudi iz oddaljenih kolonij. V lepo okrašeni dvorani so visele jugoslovanska in francoska zastava in zastave naših izseljenskih dru-
štev, ki so obkrožale sliki maršala Tita in predsednika francoske republike. Na proslavi so nastopili pevski zbori društev »Slavček« in »Sava«. O pomenu tega praznika nam je lepo spregovoril generalni konzul Milič. S proslave smo poslali brzojavne pozdrave in čestitke predsedniku Jugoslavije maršalu Titu.
Tako sem vam na kratko opisal naše življenje in delo v preteklem letu. Seveda je med nami že zdaj veliko zanimanja za obisk domovine v poletnih mesecih. Topli so spomini tistih, ki so lani obiskali domovino in najraje bi skoraj vsi prišli na obisk še v tekočem letu. Grenko pa nam je pri srcu ob spominu na vse tiste naše drage, ki so nas lani zapustili. Vedno več jih je, ki tiho odhajajo od nas, da se ne bodo nikoli več vrnili. Za njimi ostaja praznina, ki jo pač ne bomo izpolnili. To so člani naših društev, njihova živa kri, ki počasi, a nezadržno odteka iz odprtih žil našega kulturnega življenja. Da, vedno manj nas je, zato pa moramo tisti, ki smo ostali, tem bolj trdo poprijeti, da naša slovenska beseda in pesem tu na tujih tleh čim dalj ostane živa.
Grčar Alojz
DVE PROSLAVI OBLETNIC IZSELJENSKEGA NAPREDNEGA TISKA
24. novembra 1956 je bila v Ilrvatskem narodnem domu v Torontu, On/t. ¡proslava 25-Iet-nice ustanovitve prvega jugoslovamskega naprednega im /demokratičnega časnika v Kanadi »Borbe«. »Borba« je ustanovil rojak Tomo Čačič, ki živi zdaj kot povratnik v domovini. Ta list in •njegovi nasledniki »SLobodna miisao«, »Pravda«, slovenska .»Edinost« in današnje .»Jedinstvo« so imelli važno vlogo v utrjevanju napredne misli med jugoslovanskimi izseljenci v Kanadi. Povezovali so izseljence, ki živijo na tisoče kilometrov vsalk sebi, /ter itudi skrbeli za ohranitev narodne zavesti med našimi izseljenci in za vzbujanje bratstva in enotnosti med priseljenimi /Hrvati, Slovencu, Srbi in Makedonci. Proslave se je udeležilo okrog 300 oseb. V imenu naprednih Slovencev je pozdravil navzoče J. Šer-ja/k, bivši urednik slovenske »/Edinosti«, glavni govornik pa je bil Stjepan iMiiošiič, urednik sedanjega jugoslovanskega dvotednika »Jedinstvo«. Podal je zgodovinski pregled naprednega in delavskega tiska v Kanadi v zadnjih 25 letih. Pozdravov je bilo še več. Navzoči so poslali tudi pozdravno brzojavko ustanovitelju »Borbe« Tomi Čačiču. Med proslavo je .igral mladinski zbor »Sloboda« pod vodstvom Johna Sa.f.tiča. Imeli so tudi skupno slavnostno večerjo, fci so jo pripravile jugoslovanske .rojakinje. — V decembru 1956 iso pa tudi naši izseljenci v Avstraliji in v Novi Zelandiji proslavljali 20-leitnico obstoja svojega demokratičnega časnika »Napre-dak«. Tudi ta list je mnogo pripomogel k narodni zavesit jugoslovanskih izseljencev na petem kontinentu ih k povezavi izseljencev med seboj ter z domovino. Kakor sta »Edinost« in »Jedinstvo« v Kanadi med narodnoosvobodilno vojtno zvesto sodelovala ob strani Zveze kanadskih /Slovencev in Saveza Kanadskih Jugosla-vena, talko je tudi »Napredak« mnogo pripomogel k organiziranju pomoči za narodnoosvobodilno vojsko ,in iza staro domovino, »jedinstvo« iz Toronta in avstralski »Napredak« sta po letu 1948 zapadla /zablodi, ki jo je med nekatere naše izseljence prinesla resolucija komin-forma, toda v letu 1935 sta oba lista spet našla svoje mesto i/n /nadaljujeta pot, po kateri sta hodila /pred temi dogodki in ki je v korist tako domovini kakor tudi 'izseljenim rojakom.
Mirko G. Kuhe], Cleveland
Ob 50=letnici društva »V BOJ«
Še preden je napočil beli dan, ko zarja jutranja je razsvetlila obzorje in pokukala v naš stan, zavest rojakom se je prebudila.
Potrkali od hiše so do hiše, nabrali prostovoljcev so nebroj, vprašali niso, kdo kako se piše, velja le geslo: »Z nami osi na boj!*
Ta borba za življenje ali smrt, gre za pomoč, ki nudi jo ljubezen, ko delavec je nezaščiten strt in kruh zahrbtno krade tat — .bolezen.
Ta boj gre za življenje ali smrt, za kruh in ne za tujčeve drobtine, za luč, ki naj razžene črno noč, zaostalosti populi korenine.
Ta boj se nadaljuje pol sto let — začetnike že črna zemlja krije — na mamice — nekdanji cvet deklet — zdaj venec vel — jesensko sonce sije.
Naš posel se bo še nadaljeval, ker mladež bo skrbela za obstoj, da bo Jednotin duh še vladal med sestrami in brati društva »F boj*.
Zatorej naj o pozdrav grmi naš glas, naj slavljencu na čast bo pesem peta: Naj »F boj« še dolgo vodi nas!
Naj bo zaščitnik naš še mnoga leta!
Člani in članice društva V boj št. 53 SNPJ. Slika je bila posneta na društveni seji oktobra lani. V prvi vrsti so: Anton Sadar, podpredsednik, John Sore, predsednik, Joseph F. Durn, tajnik
Sem se oženil, se kesam...
ri Mejačevlh je veselo. Zlato poroiko sla-viijo. Vsi so zibrami okrog tople kmečke peči: oča Tine, mati Manca, sinovi, hčere, Tinetov brat lin sosedje. Po cvrtju, dimu i,n pijači diši. Mati Manca se zadovoljno smehlja, oča Tine pa kar pridno po kozarcu sega. In kaj ibi ne, ko mu sosedje kar naprej nazdravljajo. Prav po fantovsko jo zategne, ipnijateljii pa z njim: »Sem se oženil, se kesam, za ta preljubi ledig stan ...«
»A je res, Tine,« se plaho oglasi mati Manca.
»I, kaj bi tisto, saj veš,« odgovori Tine. »Vičasuh je bilo drugače. Ja, ja, včasih. Se spominjaš pred petdesetimi leti?«
»Povelj, Tine, povej, fcalko je bilo,« silijo vanj prijatelji.
»Da bi povedali? I nn, ipa naj bo, če vas zanima. Prej pa še tole cigaro prižgem, ki mi jo je John iz Amerike poslali,« pravd Tine, se pretegne in ise nasloni na peč. V majhnih modrih očeh mu nelkaj zasveti in sivi brki mu zatrepetajo v komaj vidnem nasmehu: »Ja, ja, pred petdesetimi leti...«
*
Brrr... sem stresal iz glavo, kot mokra kokoš, ko so me fantje z vinom polili po glavi, da so se mi lasje zlepili po čelu. Pa sem se še enkrat stresel in zavriskal na ves glas, da so še kozarci po mizah zapeli. Prijatelji pa nadme, da se repenčim, kot petelin nia gnojišču in da naj ne mislim, da sem že kar fant in pol. Spoved s*kozi reto sem sicer opravil, krstili so me
tudi in fantovske bukve sem tudi podpisal, a to še ni vse. Res so me sprejeli med fante. Odslej sem lahko z njimi v gostilno zahajal, kadil, pil in vasoval. Zabičal,i-pa so mi, da moram pri fantovskih tajnah držati jezik za zobmi, sicer bo joj. Pa da jim pri 'dekletih ne smem delati sramote niti v zelje hoditi. ,»Da ise boš pri puncah odrezal,« so se krohotali vame lin me spravljali v zadrego, 'kajti jaiz sem že vedel, da sem za mojo Manco fant od fare. Židane volje sem se napotil s prijatelji skozi vas. Vso cesto smo zasedli. Držali smo drug drugega preko ramen in peli, peli: i»iKo so fantje proti vasi šili, lepe pesmi so prepevali...«
V vasi je biilo sprva vse tiho, kmalu pa smo spravili v lajež vse vaške ipse. Fantovsko sonce se je nagajivo podilo za oblaki. Tu pa tam se je odprlo ipolkeuce. Tu pa tam je zasvetila (brlavika za oknom. Mi pa smo šli kar naprej, kot da tiste lučke nič ne pomenijo. Fantje so imeli nekaj za bregom... Iznenada so se ustavili in se začeli poslavljati od mene. Da nocoj ne bodo mič vasovali, so dejali, in se drug za drugim izgubili v noč.
Ostali sem sam. Kar veseli sem bil tega. Malo sem se okrog sebe ogledal, nato pa jo urnih nog ubral nazaj v vas. Kako bi legel itisto noč, ko mi je bilo dvajset let, tisto noč, ko SO' me fantje priznali za svojega, Kalko bi legel, ko pa je tam sredi vasi stala hiša iz majhnim okencem, iz katerega je vabil rdeč nagelj.
»Manca, Manica ...« sem klical svojega dekliča. Vse je ibilo tiho. Ra nisem odnehal. »Manica, deklič moj!« iNič. Vrgel sem kamenček, dva, tri — nič. Takrat pa, kot bi me po glavi usekal, za oglom fantje prešerno zupojo: »Tri kamenčke vržem, se okence odpre,« in ljubezniv dodatek »al’ pa ne, kakor je!« Komaj pa sem se zavedel, kaj je, so že izginili kot kafra.
Stisnil sem ise k zidu in iprav narahlo1 spet poklical Manco. Nekaj je zaškripalo. Brž sem skočil po lestev, ki sem jo že prej pripravil im splezal do okenca. 'Kregal sem dečvo, ker mi mi takoj odprla, ona pa me je podila spat. Že je
»Rada si z menoj plesala. . . .«
Levo: Pred fanti je moral opraviti Tine »ta veliko spoved.« Ali verjamete, da se je vsega spovedal? Desno: Tele neveste pa Tine ni bil posebno vesel. Saj še zdaleč ni bila »ta prava« . . .
hotela zapreti, k-o sem jo ujel za njeno rjavo težko kito, jo potegnil ik sébi in j.i pritisnil enega prav na sredo rdečega ličlka. Ta šmentana punca pa 'se je odtrgala od mene in mi pred nosom zaloputnila polknico. In spet se je nekdo izza vogala izakrohotal vame. Te preklemanske vešče, sem iklel in se jezil celo na luno, ki se je menda prav meni nalašč prešerno smejala z neba.
*
Oča Tine si je oddahnil.
»No in potem, Tine, kaj je bilo potem, ali ne boš več povedal?« — vprašuje Tinetov 'brat s prikritim posmehom.
»Seveda bom, ile cigaro, ki je ugasnila, na novo prižgem. (Preklemanske cigare!« Tine je še malo pomolčal, nato pa globoko potegnil dim in povzel:
Potem, seveda potem nisem bil več tako Židane vbije. Zavlekel sem se pod kozolec, ki je ,stali na .drugi strani poti in prižgal prvo cigareto v življenju. Kar naenkrat pa zaslišim .korake okoli Mamičine .hiše. Brž sem ugasnil čik in se potuhnili.
»¡Manica, lepa Mamica, odpri, jaz sem Janez, odpri!«
Ti hudič ti, sem zasikal v ¡temo', in stisnil pesti.
'Okno se je odprlo. »Komaj je Tine pete odnesel, pa si že tukaj. Daj no mir, kdaj bom pa spala,« je odgovorila Manca.
»Kaj Tine,« je silil onii, »ne bodi no neumna. Kaj boš s tem golobradcem. Manica, poslušaj, Tine je .komaj postal ifant. Saj te še kušniti ne zna, ha, ha ...«
Ne vem kako, da takrat nisem iz kože .skočil. Menda me je talko zanimal Marnom odgovor, da ni:sem nobene črhnili.
.»Kaj ti veš, ali .zna ali ne,« je odgovorila Manca. »¡Sicer pa, njemu šem dala besedo, pa amen.«
Oni .pa je kar naprej rinili po lestvi in prosi! Manco, da pokaže ¡svoj lepi obrazek. Ker to ni zaleglo, je ubral druge strune.
»Manca, še žal ti .bo, boš videla, poslušaj. Pri Tinetovih je revščina, imajo samo eno kravo iin ¡tisto strgano bajto. A je to .kakšen mož za te. Garala boš vse življenje, kot dekla.«
»Kaj imaš pa ¡ti, reva,« je odgovorila Manca. »Grunt pa šest bratov in sester. Saj bodo vse razkosali dn boš ravno talko eno figo dobil.«
Janezu pa ni zmanjkalo: »Manca, jaz bom še bogat. V Ameriko pojdem .im talarje zaslužim. Gospa boš, klobuk boš nosila ...«
Začela sta tišje govoriti, da sem ikar s težavo vlekel ina ušesa.
»Amerika...« Manca je odprla okno na stežaj, naslonila svoje bele lakti na okensko polico in verno poslušala.
»Ja, Manca, ti ne veš, kako je tam lepo. Peljala .se 'bova z veliko ladijo čez širno morje. Živela bova v mestu, v .veliki (beli hiši. Ti boš gospa, jaiz pa iti bom nosil takšne zelence domov, le poglej. Stric ¡iz Amerike mi ga je poslal.«
»To — iar...« je začudeno dejala Manca.
»Vso hišo ti bom z ¡njimi nastlal, samo bodi moja...«
'In potem sem videl, ¡kalko je Janez stegnil svoji dolgi ;roki Manci olkroig vratu. V meni je zakipelo — planil sem iz teme.
»Tine!« je zakričala Manca. Tisti hip je nekaj ¡silovito treščilo. Manca je z vso silo pahnila Janeza od sebe, da je z lestvo vred treščil na tla.
*
Mejač je segel po ¡kozarcu.
».No, le malo si dušo- priveži,« pravi sosed, »potem pa naprej pripoveduj.«
»¡Naprej naj pa Manca pove,« se obrne Tine k ženi, »ona bo bolje vedela ¡kot' jaz.«
■■Kaj bi govorila, naprej se že tako ve,« sramežljivo odgovori Mejačeva mati.
»'Le povejte mati, le,« prosijo sosedje im jo
■omehčajo.
*
Ino, .potem je bila pa ofcet... O tisti pre-šmentani ipredpnst! Polne roke dela sva imeli doma z materjo.. Cvrli in ¡pelkl.i sva kar .naprej. Oče pa niso in niso hoteli prinesti tisti balon starega vina, ki je bil za oglednike namenjen.
»Le kam, hudiča, se punci tako mudi,« so rekli. »Kaj ne more boljšega počakati. Tine je res delaven, a domačija ni kaj prida. Bolje bi bilo. če bi šla s tistim v Ameriko. Pravijo, da je že precej tolarjev poslal domov.« A mene niso ugnali.
»Nu, nu, pa naj bo, kakor si boš postlala, tako boš ležala,« so oča končno odnehali.
»O, oče, potem ne boste odbili proscev? Lahko pridejo?«
»iNu, mu, naj kar pridejo, bomo že videli...« je težko šlo .očetu z jezika.
In potem sta prišla v pfosce Tine in njegov stric v ¡lovski obleki in ;s puško na rami. Mati so ib rž prepaisalli svež predpasnik, oče pa so. prav po očamskojsed.li .za mizo in počasi izačeli basati pipo. Tine in istric sta dolgo govorila o nekakšni srni, ¡ki jima je na jagi ušla, se zatekla v vas in se menda skriva v naši hiši. Po doligiih ovinkih sia le prišla ‘z besedo na dan. Vse nisem slišala. Spominjam ise le, da isern kasneje, kio so me poklicali iz kamre, prinesla Tinetu lepo rdeče jabolko in pest orehov v dar. Tinetov stric je dajal, da je ito dobro znamenje. Potem pa so začeli z važnimi razgovori o doti, oklicih in času poroke.
Cez en teden so šli pa naši na razglede na Tinetov dom. Naslednjo nedeljo so naju že oklicali. Prav filetno ise tiste tedne Tinetu .ni godilo. Neučakan kot je bil, bi prav rad ¡spet potrkal na moje okno. A zaročenci so tiste čase morali živeti povsem zgledno in vzdržno.
'V moji kamrici pa je bilo polno dela. Z materjo in prijateljicami sem pripravljala poročno obleko. Moja poročna avbica je moTala biti najlepša, kar jih je doslej bilo v naši vasi, ošpete.1 bel kot sneg, ruta pa kot moji nageljni in ro-ženikravt na oknu, žareča in pisana.
k
»Glej jo, glej, našo mater, kako se je raz-omerila,« je prekinil Mejač svojo ženo Manco.
»D, mama, tako lepo si povedala,« je vskočila starejša hči, »le kar naprej govori, jaz bi te vso noč poslušala. Ob moji možitvi ni bilo tako lepo.«
»To pa rad verjamem, Tinca,« reče Mejač, hčeri. »iKaj se pa hoidite v mesto možit. Take ohceti kot jo narede na Gorenjskem, nikjer na svatu mi.«
»O tvoji ohceti bom pa jaz povedal,« reče Tinetov brat. »iSaj sem ti nevesto in balo na dom pripeljal. Še vse vem, kako je bilo.«
k
Ko so vabovci naredili svoje, smo šli k Tinetu po tolar; to se pravi, da smo mu nesli »pismo iz daljne dežele«. V veliko kuverto smo iga dali .im vso prepečatili in prelepili e raznimi ko laki. Tine še je kar ustrašil. iPa mi bilo talko hudo. Ko je prebiral, koliko težav smo. fantje imeli, da smo mu obvarovali nevesto, je rad odrinil cekinček. Nato smo vriska je vpregli voz in odšli na iManičin dom po balo.
iPirimojdunaj, llepo je izgledal tisti ‘voz. Mati Manca, skrinjo si imela pa že talko, da b.i se vsaka neveista postavila z njo. Pa zibka, kako je bila lepo poslikana! Spominjam se, da bi kolovrat kmalu .izgubili sredi vasi, tako je poskakoval nad posteljo in razno ropotijo. Za vozom pa je bila privezana najlepša krava iz Maniči-nega doma. A še velš, Tine, ko si dejal: »Zdaj pa ne bo samo ena krava v štalci, kot je oponašal Janez.«
U, zdaj sem se .spomnil! Saj se konji nikakor niso hoteli premakniti. Takrat še nisem vedel, v katerem grmu tiči zajec. Potem sem se naučil, .da je treba obdarovati otroka, ki je sedel na skrinji. S tem je bila skrinja odpeea-tena im odkupljena. Pa konji še niso mogli speljati. Bališarji so ugotovili, da vozu manjka peto kolo. Iskali smo ga na vse pretege, a zaman. Zmetali smo na voz razina rešeta in lesene krožnike, pa se še ni nikamor premaknil. Nazadnje so Mamičima mati prinesli velik hleb kruha na 'voz. Šele tedaj so konji potegnili. Hi-ja-ho, je ¡šlo skozi vas, na v.rh bališa pa je kikirikal petelin, kii smo ga bališarji ukradli domačim za srečo novemiu zakonu. T.ine je seveda moral spet seči v žep, da je plačal šrango, sicer bala ne bi šla iz enega v drugi konec vasi.
Ko smo srečno pripeljali in odložili balo na ženinovem domu, je tamkaj .začelo novo- veselje. Slavili smo ikranclvečer ali slovo- od samskega stanu. Gostili smo se, prepevali in zapivali nevestin krancelj ...
*
»U, ti šema stara, kaj pripoveduješ,« je postala mati Manca zaripla v zorana lica.
»O, nič se ne .razburjaj, Manca,« nadaljuje Lojze. »Zakaj si pa še tisti večer poslala Tinetu v dar srajco, ovratnico1 ¡in žepno ruto'?«
»Saj je tudi on meni poslal nove čevlje in nogavice.«
»Kaj se bosta zdaj prerekala,« ju miri Tine. »Ali sva hotela iti k poroki v stari srajci in čevljih? Raije povelj naprej, Lojze, saj se hudi-manovo dobro vsega spominjaš.«
»1N0, potem je prišel veseli dan,« nadaljuje Lojze. »Tisti dan, danes pred petdesetimi leti. Še dobro vem, da miti meglice ni bilo na nebu, ko smo se svatje peljali po nevesto. Šimelni so se lesketali v soncu, fantje pa vriskali, da je odmevalo t ja v deveto vas. Le ta Tine si se nekam kilavo držal, ko smo prišli pred Mamičin dom, ki je bil zaklenjen. Dolgo smo se pogajali za nevesto, nazadnje se je pa na vratih .pokazala
Levo: Starešina govori ženinu in nevesti o resnih rečeh... Desno: Na zdravje in srečo v novem domu
našemljena stara baba — lažna nevesta. Nestrpen si bil, kaj Tine, saj si se prekladal z noge na nogo, kot da te po palcih ščiplje. No, pa je le prišla prava inevesita. O, Manca, kako si bila .lepa, ¡kot ,gorenjski pušelc. Fantje smo kar zeleneli od zavisti, Tine se je pa od ponosa napihoval 'kot žaba, čeravno je .biil presneto ma ozko prepasan. Ko se je nevesta poslovila od domačega ognjišča, smo jo skozi celo vas peljali v cerkev. Takrat sem ¡se pa jaz postavil poleg tebe ina vozu, a ne Manca? Veš, tisti »ja«, ki si ga pred oltarjem izgovorila, sem si pa komaj zapomnili, tako tiho si rekla. Si se bala, kaj?«
»Že spet čenčaš, povej no naprej, če že vse tako dobro vaš,« mu odgovorni Mejačeva mati.
¡»No ja, po poroki srno v;s,i fantje šli na Tinetov dom. Spet je šel cekinček pred šrango za nevesto. Doma pa so čakali maša mati s hlebcem 'kruha, ključi in kuhalnico v rokah. S tem so sprejeli Manco 'kot novo gospodinjo v naš dom. No, niso storili napak. Tine pa jo je prenesel čez prag v hišo; ta je še bolje storil.
¡Nato je bila vsa hiša eno samo veselje. Starešina nas je posadil vse po pravilih za ženito-vanjsko mizo in držal svečano govoranco nevesti .in ženinu. On in ženito vanj sika teta sta odprla prvi častni ples. Potem sta se vidva, Manca in Tine, precej nerodno zasukala, za vama drug z družico in končno vsi. O, pozabil sem še ples -s pogačo! Ali se spomniš, Tine, tiste debele tete Johane, kako se je zibala in poskakovala, a pogače ni Stresla z glave. I, pa kako
Nekaj vesti o naše
Društvo »Slavček« v Freymingu v Merle-bachu je izgubilo dolgoletno članico, rojakinjo Apolonijo Škoda. Pokopali smo jo 29. novembra v Freymingu. Člani so se v velikem številu udeležili pogreba. Položili smo venec in ob odprtem grobu smo se od pokojnice poslovili z žalo-stinko. Naj ji bo lahka tuja zemlja.
Dne 2. decembra je naše društvo z lepim programom proslavilo narodni praznik. Proslava je bila v dvorani Witkowski v Freymingu. Najbolj so se izkazali naši mladi tamburaši, ki so želi vsestransko pohvalo.
Mešani zbor našega društva je sodeloval na proslavi rudarskega praznika sv. Barbare 4. decembra, ki so ga organizirala društva v občini
bi se ti vsega spomnil. Takrat sta vidva grulila drug v drugega kot dva golobčka. Saj sta ¡komaj kako jed poskusila, čeprav so vama kar naprej nakladali na vajin ikrožmik. Če ne bi »farna« prišla v sobo, bi se še stajala.«
»Kaj pa je to bnna?« je vprašala Tinca.
»¡O, prav čedna pustna šema, ki včasih na ¡nobeni pravd gorenjski okceti ni manjkala. Vaški šaljivec je oblečen v žival, ki posnema konja, osla a:li kozo. V resnici pa ni ne eno' ne drugo, zato pa svatje pojejo: »Gsu ni, koza iii, kakšna brina si pa ti?« Veliko smeha je. Ne manjka tudi drugih zabav, iger, nastopov in podobnega. Na Manileini ohceiti so za vse to skrbeli prežarji, kakoir smo imenovali nepovabljene goste. Ti »o imeli svoj prostor na podu, kamor so dobili škaf vina in kore, da so se brez skrbi napajali z ženiiovanjsfco kapljico.
He, Manca, nekaj bi skoraj pozabil. Šuštar polko si pa na ohceti ¡le z mano plesala, čeprav si bila Tinetova nevesta.«
»A veš še kaj od mene, čenča, čeneasta?« se je zjezila Mejačeva mati.
»¡Seveda vem,« je še ponagajal Lojze. »Le dobro me poslušaj. Po končanem darovanju je odbila polnoč. Takrat je starešina poklical teto, ki je stopila k tebi in ti vzela lcrancelj z glave, ha, ha ...«
»U, 'uuu, nehaj že no!«'je bilo. ¡hudo nerodno Mejačev! materi.
»O, saj sem iže nehal,« pravi Lojze. »Od tam naprej ima ¡namreč samo Tine besedo.«
Vera Valenci
i društvenem delu
Freyming. Dvorana Witkowski je bila nabito polna. Naš mešani pevski zbor je nastopil šele ob 22. uri s pesmijo »Buči, buči' morje Adrijansko«. Čeprav domačini besedila te naše lepe pesmi niso razumeli, so bili globoko ganjeni ter so navdušeno pozdravljali naše pevce.
16. decembra so pevci društva »Slavček« nastopili na proslavi Mozartovega dneva. Zapeli so Mozartovo skladbo »Mornar«. Isti dan je naše društvo obdarovalo 139 otrok naših članov. Obdaritev je bila v društvenem lokalu Wilmonth.
Jože Knaus,
tajnik društva >Slavček< Freyiriing
PO DOMAČI DEŽELI...
Za častna občana mesta Idrije so lani konec leta ¿izvolili predsednika Jugoslavije maršala Tita in zveznega ljudskega poslanca Ivana Regenta. Maršalu Titu je diplomo častnega občana izročila posebna delegacija. Ljudskemu poslancu Ivaniu Regentu pa so diplomo in darila izročili na seji. Diplomi sta lepo umetniško' delo idrijskega rojaka akademskega slikarja Ivana Seljaka-Čopiča. 'Ob lej priložnosti je Ivain Regent prejel tudi zlat pristan z vgraviranim idrijskim grbom in druga darila. Ob zaključku lepe svečanosti je predsednik občine izročil odlikovanja šestim najbolj zaslužnim .idrijskim rudarjem, s katerimi jih je odlikoval predisednik Jugoslavije maršal Tito.
Rudarji v Trbovljah so v oktobru, novembru in decembru liani nakopali 30.000 ton premoga več, kakor v istih mesecih v letu 1955'. S tem Se je seveda izboljšal tudi njihov zaslužek. Tako so dobri .rudarji lani .zaslužili polovico več kakor pa 1. 1955 v istem času.
V	Šempetru pri Gorici so odprli novo splošno bolnico, v kateri bo prostora za okrog 300 bolnikov. Ob koncu preteklega leta so priredili tudi razstavo »Deset ilet zdravstva v Slovenskem Primorju«, ki je pregledno prikazala napredek v zdravstveni službi ma Primorskem po osvoboditvi.
V	Naklem pri Kranju so odprli v zadružnem domu lepo urejeno čitalnico. Čitalnica ima lepo knjižnico, iki ima že veliko člamov.
V	občini Šmarje pri Jelšah so letos napeljali elektriko v enajst vasi. P,ri tem so pomagali tudi kmetje s p ros to'voljnim delom.
Na Bloški planoti je živinoreja zadnja leta zelo napredovala. Temiu je precej pripomogel živinorejski odsek kmetijske zadruge .iz Nove vasi, iki je izdal odlok, da ne sme v zakol nobeno tele od ikra.ve, ki daje letno več kot 30001 mleka. Zadruga proda del odkupljenega mleka v Ljubljano.
Zgornja Savinjska dolina ima, kakor so ugotovili strokovnjaki, zelo primerno zemljo in podnebje za uspešno pridobivanje jagodičevja. Kmetje so začeli saditi maline in črni ribez, kar se je dobro izkazalo. Nasadi 'se iz lleta v leto večajo.
Žene zadružnice iz kočevskega okraja so
doslej že veliko storile za izboljšanje perutninarstva. V Bruhanji vasi pri Dobrepoljah so že lani zamenjali vse kokoši za kokoši štajerske sorte, njihovemu zgledu pa je letos sledilo še pet drugih vasi.
Lani so izkopali v istrskih rudnikih Raša
822.000 to.n črnega premoga. To je za 22.000 ton več, kakor so imeli v načrtu.
Vsem Domžalčanom po svetu pošiljamo te slike, posnete po akvarelih prof. Milana Merharja: Na prvi je St. Pavel pri Domžalah, na drugi naselje »Pod Taborom«, na tretji središče današnjih Domžal, na četrti Mihova domačija v Stohu
V	okolici Dragatuša so pred štirimi leti z buldožerji preorali 50 hektarov steljmilkov, kjer sedaj že z uspehom sade ¡druge .kulture. S pre-oravanjem siteljinikov nameravajo nadaljevati.
Lani ob koncu leta je praznoval 25-letnico plodnega udejstvovanja moški pevski zbor »Zarja« v Trbovljah, jubilej so ¡Zarjam proslavili ¡z lepim celovečernim koncertom, ki so se ga udeležili tudi pevski ¡zbori iz sosednih krajev.
Za oddih hrastniškili steklarjev je njihov sindikat lepo poskrbel. V ¡Selcah pri Crilkvenici so najeli vilo, kjer je letos letovalo okrog 250 ■steklarjev. ¡Drugo leto jih ho šlo pa še več na morje. Ce bo vila v Selcah premajhna, namerava sindikat hrastniškili steklarjev ¡kupiti hišo z lastnim kopališčem in parkom, v bližini Opatije.
Kako so v vasi Peče zgradili vodovod. V
mali 'vasi Peče nad Moravčami so lani dobili vodovod, fci so ¡si ¡ga v zgledni slogi zgradili v glavnem vaščani sami. Občina in ljubljanski okraij sta jim pomagala z denarnim prispevkom 1,800.000 din. Vse ¡drugo ,pa so vaščani sami prispevali, in to z delom, prevozi, gradivom in tudi z ¡denarjem. Zgrajeni vodovod je vreden pet milijonov din.
Okrog 18.000 ton morskih rib so lani ujeli jugoslovanski ribiči. To je okrog 4000 ton več kakor v letu 1955. Najboljši lov so imeli na področju ¡Reke, Kopra iin Splita.
Ladjedelnica »Tretji maj« na Reki je lani izdelala za razne dežele 16 ladij s skupno to-mažo nad 10.000 ton. Letos pa bodo zgradili še več in sicer računaijo, da bo izročenih ¡prometu 19 ladij s skupno tonažo okrog 8000 ton.
Lani so izvozili iz Jugoslavije 5230 ton betonskega železa v vrednosti 640.000 dolarjev. Največ so ga izvozili v Romunijo in Vzhodno Nemčijo, .nekaj pa tudi v Iindijo. in Sovjetsko zvezo.
Žužemberk je dobil nov telovadni dom, ki
je zgrajen na ruševinah nekdanjega ¡sokolskega doma.
V	metliški občini tudi pozimi nadaljujejo z gradnjo vodovoda. Iz studencev, ki so jih že pred leti zajeli pod Gorjanci, so dobile pitno vodo ¡vasi ¡Suhor, Grabrovec in Rusinja va:s, Be-reča vas, Hrast, Gornja ¡in Dolenja Lokvica in Trnovec. Tik pred zaključkom pa so dela tudi v D.ragomlji vasi. Nato pa pridejo na vrsto še druge vasi. S ¡tem 'bo izpolnjena stoletna želja prebivalcev metliške občine, saj bo novi vodovod eina glavnih pridobitev teh ¡krajev po vojni.
Po podatkih Zveznega zavoda za statistiko
ima ¡danes Jugoslavija okrog 9000 industrijskih podjetij, od ¡teh največ p-odjetij živilske industrije, gradbenega materiala, dalje lesne, tekstilne i.n kovinske industrije.
Jugoslovanska kinematografija je lani sodelovala na seidmiih mednarodnih festivalih s skupno 19 filmi.
Prva in druga slika: Dva prizora z borovega gostu-vanja, starega predpustnega običaja iz Prekmurja (Vabljenca na borovo gostiivanje, sprevod v Puconcih)
Po cesti v Dragatuš
ulturno življenje argentinskih Slovencev
V LETU 1956
Naši napredni rojaki v Argentini so kulturno zelo razgibani. V njihovem polmesečniku »Nova domovina« (La nuova Patria), ki izhaja že osmo leto, so od časa do časa objavljena poročila o tem njihovem udejstvovanju. Naj prikažem po teh poročilih malce njihovo kulturno življenje.
Vsenarodna akcija je najnovejša zbirka za spomenik Goriškemu slavčku — Simonu Gregorčiču v Kobaridu, ob 50-letnici pesnikove smrti. O tem ne bom podrobneje pisal, ker je bil o tem objavljen v Rodni grudi poseben članek Franca Kurinčiča (str. 212/1956). Navajam pa, da so bile posebne proslave obletnice Gregorčičeve smrti med argentinskimi Slovenci. Tako je bila 25. novembra 1956 proslava v Cordobi in ob tej priložnosti so imeli tudi slavnostno odkritje Gregorčičeve slike v prostorih Delavskega podpornega društva »Edinost« v Cordobi. 16. decembra 1956 pa je bil v armenski dvorani v Buenos Airesu Gregorčičev večer, pri katerem so sodelovala vsa slovenska društva in slovenski umetniki.
Glavno kulturno delo se odvija ob Slovenskem podpornem društvu v Villi Devoto pri Buenos Airesu in ob Slovenskem delavskem podpornem društvu »Edinost« v mestu Cordobi.
V Villi Devoto so imeli 29. septembra 1956 veliko spomladansko prireditev (so na južni polobli in imajo pomlad ob naši jeseni), ki jo je organizirala mladina Slovenskega podpornega društva. Na sporedu so bili nastop društvenega pevskega zbora pod vodstvonr Jakoba Kreblja, pozdravi in dve kratki igri, predelani iz kasteljanščine »Svet v dišavah« (sodelovalo je 31 slovenskih otrok) in »V družini«. Prvo igro je režiral Boris Zlobec, pri klavirju pa je je bila Ines Sulič.
Ob argentinskem državnem prazniku 9. julija 1956 je imelo isto društvo posebno proslavo z govori, nastopom društvenega pevskega zbora pod vodstvom Jakoba Kreblja, duetom Pavle Kobal de Fiori in njene sestre ter z asadom (pečenjem — kosilom na argentinski način).
Pri Slovenskem delavskem podpornem društvu »Edinost« v Cordobi pa so proslavljali
25.	avgusta 1956 16-letnico ustanovitve. Društvo ima 90 članov s skupno 100 družinskimi člani. Imajo lastne prostore, ki so že povsem plačani. Ob proslavi so prikazovali jugoslovanski film »Ciganka«, ki ga je dalo na razpolago naše veleposlaništvo, sledili so govori in družabna prireditev. Na proslavo so prišli rojaki 150 km daleč in navzoč je bil tudi jugoslovanski veleposlanik Slavoljub Petrovič. To društvo je imelo ob argentinskem državnem prazniku osvoboditve (25. maja) svečano proslavo z govori, petjem, deklamacijami in asadom. Prireditev je bila namenjena predvsem slovenskim očetom in materam, ki so prišli pred 25 leti iz stare domovine. Sodelovali so v glavnem mladinci, ki so te očete in matere pozdravljali.
27.	maja 1956 pa so prikazovali v Teatru na Plazza San Martin v Cordobi jugoslovanska filma »Na svoji zemlji« in »Skozi Jugoslavijo«, ki ju je poslala jugoslovanska ambasada. Na-
vzočih je bilo več kakor 400 rojakov, kar je za Cordobo izredno veliko. Filma so rojaki sprejeli z največjo ljubeznijo ter so ploskali od veselja in zadovoljstva — tako piše naš list
—	pri vsaki lepši sliki. Posebno mladina je bila vsa navdušena ob pogledu na naše lepe hribe, krasne ravnine ter bistre reke in potoke.
Argentinski Slovenci imajo tudi jugoslovansko oddajo vsak ponedeljek, sredo in petek od 20.55 do 21.30 na valovih LR 9 Radio Antar-tida. Oddajo vodi rojak Ivan Prodan. Vodstvo teh oddaj je imelo 9. julija 1956 na argentinski državni praznik v armenski dvorani v Buenos Airesu lepo prireditev. Sodelovali so tambura-ški zbor »Jorgovan« iz Dock Suda, mladi solist-pevec H. Polak, mali Sviličič na klavirju, mešani pevski zbor SPD iz Villa Devote pod vodstvom Jakoba Kreblja, 16-članska plesna skupina »Istra« pod vodstvom Elvire Oreb in pa znani slovenski pianist Anton Soler. Navzoči so bili mnogi odlični rojaki z veleposlanikom Petrovičem. — Na praznik odkritja Amerike, 12. oktobra 1956, je nastopil v tej radijski oddaji pevski zbor SPD iz Villa Devoto ter lepo zapel štiri pesmi.
14. in 21. oktobra 1956 je vodil slovenski dirigent Marij Drago Šijanec (z umetniškim imenom Mariano Drago) v argentinskem Radiu del Estado (državna radijska postaja) dva simfonična koncerta. Na obeh sta bila na sporedu tudi »Sarabanda«, odlomek iz popularne skladbe »Suita v starem slogu« skladatelju, rojaka Cirila Krena ter koncert št. 2 v C-molu op. 18 ruskega skladatelja S. Rahmanina, v katerem je nastopil kot solist-pianist Anton Soler-Biljenski. Koncerta sta imela izreden uspeli in vodstvo radijske postaje je naprosilo vse te tri naše rojake za nadaljnje sodelovanje.
18. julija 1956 je imelo Glasbeno društvo »Gulda« v Buenos Airesu koncert klavirskih skladb s sodelovanjem našega pianista Antona Solerja. Z velikim uspehom je odigral skladbe Bacha, Beethovna, Chopina, Brahmsa, Aguier-re, Ravela, Garcia Morille, Prokofjeva in Taj-čeviča (Balkanske plese).
V	nedeljo, 21. oktobra 1956 so praznovali rojaki v Buenos Airesu in pa mladina SPD v Villa Devoto Dan matere. Pri proslavah so sodelovali slovenski otroci z deklamacijami, plesi itd. Belo pogrnjene mize so bile obložene s prigrizkom in zasedene po izseljenskih družinah
—	toda stregla je materam mladina.
SPD v Villi Devoto ima tudi svojo knjižnico, ki nosi ime »Emilia M. de Bajt«. Imajo večje število knjig slovenskih, argentinskih in svetovnih pisateljev. Za slovenske knjige bi bila knjižnica hvaležna vsakomur, ki hi jih mogel poslati. Knjižničarka je Melida W. Černič.
V	polmesečniku »Nova domovina« je stalna rubrika o argentinskem in slovenskem glasbenem življenju, ki jo ureja in piše slovenski skladatelj Ciril Kren. Pisana je zelo zanimivo in redno obvešča rojake o novih dogodkih v glasbenem življenju.
Zbral Cd. A. K.
Knjige za izseljence in o izseljencih
V zadnjem času je .iizšdo več knjig za naše izseljence in o njih. Nanje bomo itu na kratko opozorili, da z njimi seznanimo vse, ki jith naša izseljenska književnost 'zanima.
SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1957
Pred .nami je že četrti letnik tega koledarja, ki ga izdaja 'Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Koledar za 1957 je ispet okusno urejen ter ima 240 strani prispevkov o izseljencih in za izseljence. Precej prispevkov so napisali izseljenci .sami. V koledarju 'so poročila o življenju in delovanju naših izseljencev v Združenih državah .(kar 12), v Novi Zelandiji, Argentini, Kanadi, Franciji in Westfaliji, Vrsta člankov opisuje domovino, injene ljudi, običaje in razvoj v ujej. (Prikazane so tudi nekatere znane osebnosti, med njimi ¡Louis Adamič in Nikola Teisla. Vrata pesmi in pripovednih spisov izpopolnjuje vsebino. 'Dve .pesmi sta tudi v angleškem prevodu pesnika Ivana Zormana iz Clevelanda. Koledar ima tudi 175 slik, risb in fotografij. Uredil iga je uredniški odbor s Tonetom Seliškarjem kot glavnim urednikom. Koledar dostojno predstavlja staro domovino in so ga vsi rojaki, ki so ga že sprejeli, bili zelo veseli. Naroča se pri Slovenski izseljenski matici v Ljubljani.
MATIČNI iISELJENiICKt KALENDAR 1957
Tudi 'Matica iseljeni-ka Hrvatske v Zagrebu je spet izdala svoj Matički iseljeinički kalendar 1957, ki ga ureja urednik mesečnika »Matice« Šime Balon. Tudi ta koledar je lepo opremljen, pester in na prav dobrem papirju. Ima 210 strani in več kakor 120 slik. Posvečen je prvenstveno zemljepisnemu in narodopisnemu prikazovanju 'hrvaških izseljenskih krajev, delno pa tudi drugih jugoslovanskih krajev. Članki te vrste obsegajo več ¡kakor polovico- gradiva- Zatem je 'tu -nekaj zgodovinskih člankov ter vrsta člankov o izseljencih :in o zamej-sk.iih LIrvatih, tako iz Egipta, Argentine, Gradiščanske, Zahodne Avstralije in Chdila. P-o dva članka sta objavljena v angleščini in k-astiljanščini (južnoameriški španščini). V kaistiljanske-m prevodu je tudi pesnitev Ivana Mažur-aniča »Četa«. Nekaj člankov je življenjeipisnih, precej pa je -tudi pesmi in leposlovnih prispevkov. Koledar je med hrvatskinii izseljenci prav prilijuibltjeu.
Oba dva koledarja — slovenski in -hrvatski — s-ta v 'čast naši -grafični stroki, uredništvoma ter izdajateljicama in zaslužita čim večjo razširitev, iker imata tudi 'zmerno ceno.
AMERIKA IN AMERIŠKA SLOVENIJA
'Držav-na -založba Slovenije v Ljubljani je izdala prav zanimivo potopisno-spominsko knjigo, 'ki jo je napisal vodiln-i slovenski geograf prof. dr. Anton Melik in ima ime Amerika in Ameriška Slovenija. Avtor je bil leta 1952 v Washington u na XVJjII. kongresu mednarodne geografske -umije in isti je ob telj priložnosti ogledal nekaj držav na vzhodu Amerike ter t-udi nekaj središč ameriških Slovencev. ,S pisateljem potujemo na domači ladji skozi Jadra,n in Sredozemlje ter preko Atlantika -do Filadelfije, zatem pa v New York, Washington, Cleveland, Chi-
cago i-n nazaj v 'New Y-ork ter n-a drugi ladji skupno z vračajočimi ise izseljenci sipet v domovino. Pri tem opazuje vajeno zemljepiš-čevo oko svet i-n življenje ipred seboj 'ter -nam prikazuje ikra je, ljudi, njihovo živl-jen-je ter razloge 'za nastandk posebnosti ameriškega načina življenja. Knjigo bereš ikakor zanimivo povest in j-o ite-žk-o odložiš, preden je dokončno ne prebereš. Čeprav je kdo že morda precej bral o Ameriki in njenih ljudeh, izve v knjigi marsikaj novega iim marsikaj tudi avtor na svojstven in .izviren način obrazloži te.r utemelji. Precej prostora je v tej knjigi, Iki ima 320 'strani, posvečenega našim rojakom, njihovemu osebnemu in društvenemu življenju, njihovi ised-anjosti in tudi pr-ilhod-njosti. Čeprav je tu in ta.m kakšna ■netočnost ali nedoslednost, je prikaz Ameriške Slovenije prav poučen. V knjigi je tudi precej s-lilk. Vsem, ki radi berejo potopise ali pa želijo izvedeti več o Ameriki .i-n Ameriški Sloveniji, 'knjigo -toplo priporočamo. Ko jo bodo- prebrali, jim ne b-o žal ne za ča-s ne za denar!
SPOMINSKI SP-IiS OS 50-LET-NI'GI >V SOJ< CLEVELAND
Knjižne iz-dalje naših izseljencev, 'tudi ameriških, so v zadnjih -letih bolj redke. Zaradi tega smo v-eseli ce-l-o raznih obširnejših in pestrejših spominskih spisov, 'ki izhajajo ob raznih proslavah in obletnicah. Talko navajam spominski spis clevelandskega društva SiNlPJ št. 53 »V boj«, ki sm-o- -ga nedavno prejeli. To- društvo je, imelo pred nekaj meseci 50-leitnioo svojega naprednega in borbenega delovanja. Članstvo se mu -dviga in ima že 824 članov. V spominskem sp-isu s-o (podatki -o razvo-ju in stanju društva ter slika iz njegovega življenja. V uljem je kar 5 pesmi v spomin na jubilej. Čeprav so- samo amaterske, kažejo vendar vell-ilko ljubezen do dr-uštva im njegovih idej. Mirko Kuhelj ¡kliče v svoji pesmi: »Naj »V iboj« še doilg-o- v slogi vodi nas.« 'Da se te besede uresničij-o-, želimo tudi mi.
Cv. A. K.
.hi del naših pisateljev
Ljubezen do materinega jezika! Kdor je ne pozna, stoji v življenju s prozo v srcu in svetišče najvišjih vzorov mu je za večno zaprto. Spoznanje grenke pijače mora piti, ne da bi ga tolažila poezija, ki veje iz materinih sladkih glasov. Življenje mu je temna noč, po kateri razsaja vihar in v kateri so se vesoljnega obnebja svetle zvezde zavile v goste megle. ZJvljenje mu je kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa in okamenele veje na njih.
(Dr. Ivan Tavčar, >Mrtoa srca*)
Kakšno bi bilo življenje, da bi ne imel vsakdo nekaj najljubšega, kar mu daje moč in tolažbo, četudi mu iztrgajo vsa druga bogastva? Mnogo jih je, ki se zavedo svojega najdražjega zaklada šele o nesreči, kadar jim ne ostane ničesar drugega več — in solzne oči se zasvetijo od sreče in ponosa. A drugi so ga odkrili že zgodaj v razkošnem trenutku in čuvajo ga kakor svoje življenje.	(Id. Cankar, >Vinjele<)


Rojaka Carolina in Anton Telich na zadnjem obisku v rojstni domovini poleti 1955
SMRT ZAKONCEV MRS. MR. TELICH
V 10. šteD. »Rodne grude« smo že poročali o smrti naše zveste naročnice mrs. Caroline Telich, 16201 Park grom Ave, Cleveland št. 10.
Pred kratkim pa smo zvedeli žalostno novico, da je komaj dva meseca za njo, 10. januarja t. I. preminul še n jen soprog mr. Anton Telich, zadet od srčne kapi.
Smrt obeh zakoncev Teliclie-vih, ki sta nas poleti 1955 obiskala tudi na uradu Izseljenske matice, nas je močno pretresla. Oba zavedna rojaka bomo ohranili v najlepšem spominu. Naj jima bo lahka tuja zemlja! Hčerki in vsem sorodnikom pokojnikov izreka Slovenska izseljenska matica iskreno sožalje!
Pododbor Slovenske izseljenske matice v Zagor ju se toplo zahvaljuje rojaku Antonu Boč-ku iz Meurchina za podarjenih 1000 din.
AKOIJA ZA ADAMIČEVO
USTANOVO SE .BLIŽA KONCU
Clevelandski dnevnik »Enakopravnost« poroča, da manjka Adamičevi ustanovi, katere
namen je zbrati 5000 dolarjev za odkup literarne zapuščine po Louisu Adamiču za izročitev univerze v Pricetonu, N. J., samo še nekaj stotakov in cilj ho dosežen.
VELIKA PRIREDITEV MLADINSKIH KROŽKOV SNPJ V CLEVELANDU
16. decembra 1956 je bila v Clevelandu v Slovenskem narodnem domu na St. Clairu velika prireditev mladinskih krožkov. Na prireditvi so vnuki in pravnuki slovenskih priseljencev prikazali lepo spevoigro »Pojoče božično drevo«. Mladinski zbor krožka št. 2 SNPJ je zapel več slovenskih in angleških pesmi. Zaplesali so tudi nekaj plesov. Harmonikarski zbor mladinskega krožka št. 2 je zaigral nekaj klasičnih skladb in pa nekaj veselih ter poskočnih slovenskih polk. Mladi dečki in deklice, od katerih večina ne zna slovenski govoriti, so imeli mnogo truda, da so se naučili slovenske pesmi in deklamacije oz. vsaj približno izgovarjati slovenske besede. Napeve slovenskih pesmi pa si ti otroci zapomnijo hitro. Ves spored ie vodil pevovodja Tone Šubeli. Po sporedu, ki se je pričel ob 16. uri, sta bili še večerja in domača zabava. Uspeh je bil prav lep.
SE EN HRVAŠKI IZSELJENSKI LIST PRENEHAL IZHAJATI
V Calumetu, Mich. je prenehal izhajati Ameriški lirvat-ski glasnik, ki je bil eden od najstarejših hrvaških listov v ZDA. Najprej se je imenoval »Hrvatska«, nato »Jugosloven-ski glasnik«, zatem pa je dobil sedanje ime. L. 1955 so ga dobili v roke hrvaški emigranti, ki se zbirajo okrog Hrvatske seljačke stranke (HSS). Pod uredništvom dr. Šuljaka je list napadal glasilo Hrvatske bratske zajednice »Zajedničar«. Toda Hrvati so listu obrnili hrbet in zdaj je prenehal izhajati, ker je izgubil naročnike. L. 1956 sta prenehala izhajati dva hrvaška tednika.
Ameriški Hrvati imajo zdaj samo še tednik »Danica«, ki zagovarja Paveličeve ideje, tednik Narodni glasnik in pa glasilo HBZ, tednik Zajedničar, ki je prijateljski do Jugoslavije in ima med vsemi jugoslovanskimi listi v ZDA največjo naklado.
.SLOVENSKA NOVINARKA V ZDA
V Chisholmu. Minn, izhaja list Free Press (Svobodni tisk), ki ga je leta 194? ustanovila rojakinja Vida Ponikvar. Ureja ga še vedno in nedavno je dobila novinarsko nagrado oz. štipendijo, kar ji bo omogočilo študij v Evropi ali pa na kaki ameriški univerzi. Je najmlajša lastnica in urednica lista v Ameriki. Zanima se tudi za slovenski tisk in je naročnica »Prosvete«.
FILM »DOMOTOŽJE« V AMERIKI
Kulturni film »Domotožje«, ki ga je dala izdelati Slovenska izseljenska matica v Ljubljani, je bil prikazan na proslavi 50-letnice društva št. 53 SNPJ »V boj« v Clevelandu dne 11. novembra 1956. Film so rojaki sprejeli zelo dobro, saj jim prikazuje njihove domače kraje iz stare domovine. Društvo št. 53 SNPJ »V boj«, ki mu je že dolga leta tajnik znani clevelandski rojak Jos. F. Duru, bo ta film posredovalo tudi drugim društvom in organizacijam v ZDA. Imajo kopijo na ozkem traku.
SLOVENEC IZVOLJEN
ZA DRŽAVNEGA ODVETNIKA
Pri volitvah 6. novembra 1956 je bil izvoljen za državnega odvetnika (pravnika) v okrožju Jefferson v Illinoisu rojak Lawrence J. Starman. Starman je član društva št. 591 SNPJ v Bellevillu, 111. Njegovi starši pa žive zdaj v Fontani, Calif.
DVE ZLATI POROKI
3.	novembra 1956 sta praznovala v Waukeganu-North Chicago, 111. zlato poroko znana društvena delavca John in Anna Mahnich. Oba sta dolgoletna
odbornika pri Slovenskem narodnem domu, slovenski čitalnici, slovenski zadrugi, društvih SNiPJ ter sta mnogo delala tudi za socialistični klub. Sploh sta za slovensko naselbino v tem kraju, kjer živijo številni Vrhničani (tudi Anna je od tam), zelo zaslužna. Anna je n. pr. že 30 let predsednica društva št. 119 SNPJ. Tudi v dramatičnih klubih sta mnogo delala. Otroci in prijatelji so jima napravili lepo proslavo v Slovenskem narodnem domu v Waukegan u. — 18. novembra 1956 pa sta praznovala v Transferu, Pa. zlato poroko Joe Germ in njegova žena. Slavljenec Joe je doma iz Gradišča pri Želimljah, njegova žena, roj. Francel, pa je iz vasi Kap-ljevo pri Strugi. Imata dva sina in 4 hčerke. Joe je naročnik slovenskih naprednih listov in tudi »Rodne grude«. Zaslužen je za akcijo ob gradnji Slovenskega narodnega doma v Transferu, v katerem sta imela tudi zlato slavlje. — Obema paroma želimo tudi mi vse dobro in še mnogo zdravja, da bo njuno delo za Ameriško Slovenijo še nadalje uspešno.
BAZAR PROGRESIVNIH SLOVENK
Progresivne Slovenke v Clevelandu prirejajo enkrat letno nekakšen semenj (imenovan bazar), na katerem prodajajo v korist svojih dobrodelnih skladov razna ročna dela in kuharske ter slaščičarske izdelke, ki jih darujejo njihove članice. Lani je imel clevelandski krožek št. 2 tak bazar 1. decembra v prostorih Slovenskega narodnega doma na St. Cla-iru.
TRI OPEiRE CLEVELANDSKE GLASBENE MATICE
Poročali smo že, da je clevelandski slovenski pevski zbor Glasbena matica 18. novembra 1956 ponovila z uspehom opero »Rigoletto«. Toda Glasbena matica ne počiva. 3. februarja so uprizorili opero »La Boheine«, za 11. april pa je pripravljena uprizoritev Massenetove opere »Marija Magdalena«. »La Bo-
heme« so hoteli uprizoriti že 18. novembra 1956, toda zaradi nepričakovane bolezni tenorista Franka Gorenška, ki ima pri »La Boheme« eno glavnih vlog, so se odločili za ponovitev »Rigoletta«. Zbor vodi in opere pripravlja znani rojak Tone Šubelj.
FILM O DNEVU SNIPJ
10.	novembra 1956 so v Slovenskem delavskem domu v Chicagu prikazovali film o prireditvah Narodnega dneva SNPJ, ki je bil v septembru 1956.
DARILO ZA DOMOVINO
V Waukeganu — North Chicagu so zbirali tam naseljeni Vrhničani in okoličani za inštrumente za Zdravstveni dom na Vrhniki. Na posebnem filmskem predavanju so zbrali 224 dolarjev. Poslali so za približno 160 dolarjev 9 inštrumentov, 40 dolarjev pa bo kot prispevek za nabavo pralnega stroja za Dom onemoglih na Vrhniki.
KONCERT j JADRANA.
V CLEVELANDU
18. novembra 1956 je bil v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. v Clevelandu jesenski koncert pevskega zbo-
ra »Jadran«. Spored je obsegal pretežni? slovenske pesmi. Sodelovali so moški, mešani in ženski zbor, mešani kvartet ter sopranistka F. Unetich. Zbor vodi pevovodja V. Malečkar.
SLOVENSKI CENTER V CHICAGU
Slovenski center v Chicagu je bil svoječasno sedež Jugoslovanske socialistične zveze Proletarca in Jugoslovanske delavske tiskovne družbe. Pred nekaj leti je večino delnic kupila chicaška federacija društev SNPJ. V domu je zdaj slovenski družabni klub, več društvenih prostorov, lep vrt in mikavno balinišče. V domu imajo sedež štiri chicašku slovenska društva ter krožek Progresivnih Slovenk.
SMRTNA NESREČA ROJAKA V HOLANDIJI
Z zamudo smo prejeli iz Ileer-lerheide d Holandiji žalostno vest, da se je lani 22. oktobra pri vožnji smrtno ponesrečil naš naročnik, rojak Franc Parfant. Do prezgodnjega groba (star je bil komaj 56 let) so ga spremili v lepem številu slovenski rojaki. Njegovi soprogi in ostalim svojcem izrekamo toplo sožalje.
Slovenska izseljenska malica
Po 30 letih sta lani obiskala rojstno domovino rojaka Mary in Rudi Potočnik iz Detroita. Slika je bila posneta ob veselem snidenju s številnimi sorodniki v Rovtah pri Podnartu
ANNABERY I, ERZGEBIRGE, DEUTSCHLAND
Moram se Vam najlepše zahvaliti za krasni izseljenski koledar in lepe šteDilke »Rodne grude«.. Težko mi je, ko čitam, da je povsod mnogo Slovencev, jaz pa sem tukaj popolnoma sam. Moja žena je doma iz Argentine, jaz pa iz Savinjske doline. Najini otroci so rojeni v Nemčiji. Vsako soboto poslušam oddajo za slovenske izseljence radia Ljubljane. Pošiljam Vam naročnino za Slovenski izseljenski koledar ter Vas prosim, da mi javite, če boste v redu prejeli, potem Vam pošljem še za vRodno grudo«. Na veselo svidenje po 16 letih v letu 195?.
Jurij Pogačar
ENGELWOOD, COLORADO
Hvala Vam za redno pošiljanje zRodne grude«, ki se mi zelo dopade, posebno je zanimiv članek urednika Toma Brejca o deveti številki pod naslovom >Naš praznik«, ker je tako lepo in zanimivo opisal današnji razvoj in napredek naše rodne domovine. Nadalje se Vam lepo zahvalim za poslane koledarje, katerih čtivo in slike so res jako zanimive. Pošiljam Vam ček za 9 dolarjev, in sicer je 5 dolarjev za prejete koledarje, dva dolarja kot obnova moje naročnine na »Rodno grudo« za leto 195?, dva dolarja pa kot naročnino za novo naročnico Danie Ciarallo iz Chenactady, Nem York. Ako boste v prihodnjem letu povečali izdajo sRodne grude« na dvanajst številk, bom razliko v naročnini ob priložnosti poravnal. Zapišite me pa k tistim, ki so za mesečno izdajo y>Rodne grude«. Srečno in veselo novo leto 195?!
Jacob Škerlj
iNiIEDERZEiRF, DEUTSCHLAND
Prejel sem pred kratkim Slovenski izseljenski koledar ter en izvod »Rodne grude«. Prav lepa hvala! Ker tukaj sploh ni nobenega Slovenca, ne morem
Rojaka Anton in Rozi Mesec iz North Chicaga pozdravljata vse rojake po svetu in svoje sorodnike v rojstnem kraju — Verdu pri Vrhniki
nikomur priporočiti Slovenskega izseljenskega koledarja in »Rodne grude«, zato bom pa sam bolj natančno vse prebral. Zelo me zanimajo lepe slike iz naših krajev. Mojega rojstnega kraja še nisem videl v »Rodni grudi«, zato pa upam, da morda ob priložnosti kaj najdem iz Rogaške Slatine. Pošiljam Vam naročnino za Slovenski izseljenski koledar in »Rodno grudo«.
Jože Škorjanc EUGLLD, OHIO
Slovenski izseljenski koledar se mi zelo dopade. Zopet imam eno lepo knjigo več v svojem arhivu. V zadnjem koledarju ste priobčili moj članek in mojo sliko, za kar se Vam lepo zahvalim. Tukaj sem za svoje spomine in dopise dobil veliko priznanje. Bil sem na počitnicah v Barbertonu, ko pa sem se spet vrnil, me je čakalo kar 21 prav lepih pohvalnih pisem mojih sorojakov, češ, naj še pišem vedno tako naprej. S tem mi rojaki dajo veliko poguma, da zopet kaj napišem. Že večkrat sem mislil, cla bi čisto prenehal s pisanjem, ker težko pišem, ali se vseeno potrudim in še vedno kaj napišem. Že šest let pišem samo s svinčnikom, ker s peresom ne morem. Dolžnost vsakega rodoljuba naj bi bila, da bi vsak storil po svoji moči in svoje spomine napisal. Ljubim svojo domovino ter ji bom ostal zvest rodoljub. Pošiljam Vam 16 dolarjev za na-
ročnino Rodne grude in koledarja. To vsoto razdelite tako kot sem Vam pisal. Vas iskreno pozdravlja in Vam vošči srečno in veselo novo leto.
John Lokar sl.
NEW CASTLE, PA., USA
Čitala sem, da bodo koledarji poslani le onim, ki so ga naročili pri »Rodni grudi«. Ker ste mi ga že enkrat poslali, mislim, da ga ni potrebno naročiti še enkrat. Naj velja za vsako leto, brez da Vas spominjam, kar pošljite mi ga. Brez tega ne bi mogla biti, ker je zelo zanimivo citati Vaše publikacije.
Tončka Škufca WLLLITS, CALIF.
Po naključju sem izvedel, da mi pošiljate list »Rodna gruda«, ko sem bil o Jenny Lind, Arkansas na obisku. Tam je bil nekdaj moj dom, sedaj pa živim v Calif orni ji, to je 5900. km od Jenny Linda, ter grem tja le poredkoma na obisk in to stane denarja. Priloženo Vam pošljem po tvrdki A. Kollander iz Clevelanda po M. O. 4 dolarje, kar naj velja kot naročnina za >Rodno grudo« za dve leti. Bliža se mi že 8. križ na ramena, zaposlen pa sem daleč o gorah proč od civilizacije. Ni blizu ne pošte in ne trgovin, temveč je le samota.
Mike Pike
CLEVELAND, OHIO, USA
Vesele in zadovoljne praznike in srečno in zdravo novo leto z obilo uspeha vsem pri Slovenski izseljenski matici. Z velikim veseljem sva prejela Vaše sporočilo, da bo »Rodna gruda« prihajala med nas vsak mesec. Rade volje smo pripravljeni dodati, kar bo naročnina večja. Prejmite lepe pozdrave od naju obeh
Andrij in Alice Mirtich
SOMERSET, COLO.
Pošiljam Vam 5 dolarjev, in sicer 2 za mojo naročnino »Rodne grude«, dva pa za novo naročnico Mary Penko, Somerset,
Colo., en dolar pa naj bo o podporo tiskovnemu skladu lista. »Rodna gruda« se mi zelo do-pade in vselej ko jo čitam, mi pride o spomin moja rojstna domovina, kjer sem bil rojen, kjer sem preživel moja mlada leta in kjer počivajo moji dragi v hladni rodni grudi. Minilo je že 46 let, kar sem jo zapustil in rad bi jo še enkrat videl, ali zdravje mi nagaja, zato ne vem, če se mi bo ta želja kdaj izpolnila. Doma sem iz Radohove vasi pri Šempetru na Krasu.
Mathern Kamelij
SHARPS WILLE, PA.
Pošiljam Vam naročnino za list »Rodna grudam in pa za Slovenski izseljenski koledar za leto 195? v znesku 5 dolarjev, kar je pa več, naj bo za tiskovni sklad »Rodne grude«.
John Novak
DETROIT, MICH.
Pošiljam Vam 20 dolarjev po bančnem nakazilu z upanjem, da jih boste v redu prejeli. Denar je za štiri slovenske izseljenske koledarje in naročnina za -»Rodno grudo«. Pet dolarjev sta dala rojaka Jože in Ana Kos za »Rodno grudo«.. Njima ste list pošiljali nekaj časa na vpogled. To sta nova naročnika ter plačata naročnino za dve leti, en dolar pa je v pomoč tisku. Prav tako je z mojo naročnino — za dve leti, en dolar
pa o pomoč tisku. Bodite pozdravljeni vsi skupaj na Slovenski izseljenski tnatici iter Vam želim srečno in veselo novo leto 195?.
Katherine Krainz
RED LODGE, MONTANA
Prejel sem poslane slovenske izseljenske koledarje v dveh 'pošiljkah po pet koledarjev. Rojaki so prav zadovoljni z vsebino. Omeniti moram tudi to, da so prišli nepoškodovani o to oddaljeno državo Montano. Pošiljam Vam denar po poštni nakaznici, in sicer 25 dolarjev za koledarje in štiri obnovljene na-ločnine za Rodno grudo: Frank Papež, Marij Paynich, K a p ion Erznožnik in Joe Kamposh, vsi iz Red Lodge, Montana. Kar pa se tiče mesečne izdaje »Rodne grude« v letu 195?, so vsi naročniki pripravljeni doplačati naročnino, kolikor bo povišana. Želim zdravo in srečno novo leto 195?!	Kayton Erznožnik
MERLEBACH, FRANCIJA
Ko sem v soboto, dne 28. decembra 1956 slišal v oddaji za izseljence Vaš lep pozdrav in tople besede za nas izseljence, sem sklenil, da se moram osebno zahvaliti Vam in vsem drugim, ki ste v tako jedrnatih in lepih besedah nam na srce položili, da nismo pozabljeni od rojstne matere domovine. Rad poslušam oddajo za slovenske
izseljence. Izvanredno lepo ste napravili, ko ste nam osebno po radiu voščili srečno in veselo novo leto 195?. Enako Vam tudi jaz z vso družino želim vsemu uradništvu Slovenske izseljenske matice mnogo sreče in zdravja ter napredka o novem letu 195?.	Anton Skrubu
PUEBLO, COLORADO
Tu priloženo prejmite ček za 150 dolarjev, kar je izkupiček za prodane Slovenske izseljenske koledarje. Koledarje sem kar naglo razpečal s pomočjo rojaka Yakšeta, kateri me je z veseljem vozil s svojim avtomobilom iz kraja v kraj. Rojak Ludvik Yakše je zelo dober ter je vedno pripravljen kaj dobrega storiti za narodno stvar. Drugače je pri nas vse kot po navadi. Prejmite lepe pozdrave.
Frank Boltezar
Slovenska izseljenska matica se rojakoma Franku Boltezarju in Ludviku Yakšetu iz Pueblo, Col orada toplo zahvaljuje za njihov požrtvovalni trud pri razprodaji Slovenskega izseljenskega koledarja. Posebno se zahvaljujemo, da se je rojak Boltezar velikodušno odrekel proviziji, katera bi mu po našem razpisu pripadala. Še enkrat prav lepa hvala!
Slovenska izseljenska matica
Q&StLina »p.h,L StaKatn, tCsdeJiju« postaja mnogih naših rojakov
Ko priibajaite ipo mnogih letih na obisk v rojstno domovino ter izstopite na ljubljanskem kolodvoru, vas pozdravi nova Ljubljana tako drugačna od tisite, 'kn ste jo zapustili pred leti. Da, tudi naša stara Ljubljana je postala moderno, lepo mesto ,z mnogimi iparfci in lepimi, visokimi -hišami. Kiljiuib temu pa vas še tu pa tam pozdravi spomin iz davnih let. Eden izmed teh je prav gotovo stara pritlična ljubljanska gostilna »iPri starem tišlerju« v Kolodvorski ulici. Te se čas zaenkrat še ni dotaknil, prav takšna je, kakor je bila nekoč.
Leta 1871 je prišel v Ljubljano iz Budanj na Vipavskem ¡Mihael Krasna, po poklicu mizar. Bill je podjeten možak in je v Kolodvorski ulici odprl gostilno. Ta je hitro zaslovela; med prvimi gosti iso bali Vipavci, ki so pogosto prihajala v Ljubljano, Ikjer so zalagali ljubljanski trg s sadjem im zgodnjim sočivjem. Hiša, v kateri je bila gostilna, pa je bila izgrajena že leta 1782. Ker je bil Krašma po poklicu mizar in so ga kot takega gostje tadi poznali, se je prijel gostilne vzdevek »Pri starem tišlerju«. Ta naziv
je dobila gostilna nato tudi uradno, ko so izobesili nad vhodom veliko tablo s tem napisom. Prvi lastnik stare hiše je umni, za njim je prevzela gostilno njegova vdova, ki se je ponovno poročila. Potem so se menjali gospodarji drug za drugim, gostilna je dobila) nov prizidek, v katerem so bila prenočišča za goste. Ta prenočišča so bila vedno dobro obiskana, saj je bilo znano, da so hita čista in poceni. Tako je postala gostilna »(Pri starem tišlerju« ena najbolj znanih in priljubljenih gostiln za vse tiste, ki so se za kratek čas ustavili v Ljubljani, kjer so tudi prenočili, pa niso Imeli denarja za sobo v hotelu. Med temi, ki 'so prespali v tej gostilni, so bilii mnogi .naši rojaki, ki so s skromnimi culicami in kovčki priromali iiz raznih krajev, da se iz Ljubljane popeljejo v tujino po srečo .in kruh.
Danes gostilna »Pri starem tišlerju« ni več v privatni lasti. Upravlja jo delavski svet, ki ga sestavljajo uslužbenci. Ves dobiček porabi delavski svet za to, da so gostje po zmerni ceni čim bolje ¡postreženi. O tem se boste lahko tudi sami prepričali, kadar obiščete rojstno domovino.
»KRIŽ KRAŽ, MATJAŽ,
KAM KREVLJAŠ?«
»V NOVO MESTO PO NEVESTO,
V	NEMŠKO. LOKO NA POROKO,
V	VINICO
PO SKRINJICO,
V	HRIBE PO RIBE;
V	ROSALNICAH NAM KRUHA' REŽEJO,
V	DOBRAVICAH
NAM Z VINOM STREŽEJO.«
Ferdo Godina
Kaj dela žena
Prekmurska pravljica
Živela sta mož in žena. Žena je bila tiha in mirna, mož pa siten in brbrav. Pa pravi mož ženi; »Jaz orjem, sejem in kosim. Kaj delaš ti?«
Žena ni nič rekla. Ko sta zjutraj vstala, je spet dejal mož: »Jaz orjem, sejem in kosim. Le kaj delaš ti?«
In tako je bilo vsak dan. Žena je nazadnje le postala nejevoljna. Odgovori mu: »Ostani ti doma, pa grem jaz na polje.«
Mož je na to komaj čakal. Dal ji je na voz plug in brano in ji zapregel krave. Z zadovoljstvom je začel hišo pospravljati. Pristavil je k ognju mleko, da bi medtem zavrelo. Delo mu je šlo lepo od rok, ni si mogel kaj, da ne bi za dobro voljo popil malo vina. Vzel je ročko in šel v pivnico (vinska klet). Odprl je pipo na so-
du, medtem pa zaslišal, da je v kuhinji skipelo mleko. Stekel je iz pivnice in potegnil mleko z ognja, na vino je pa pozabil. Ko se je nanj spomnil, je bilo že prepozno. Vino je steklo iz soda. Obupan je čakal ženo. Ta se je vrnila s polja vesela in zadovoljna. Ko je videla vso hišo v neredu in moža v nesreči, se je samo nasmehnila. Rekla pa ni nič.
Mož pa od takrat ni nikoli več vprašal, kaj dela žena.
Cvetje je medu bogato, zrnje je pa trioglato; žanjejo jo Mice, France, kuhajo iz nje si žgance.
dolgopoljanei in rak
Narodna
Bil je pravi pasji dan, da so Dolgopoljanei kar gagali od vročine. Zato so sklenili, da se gredo kopat. Ko so prišli do potoka in si zmočili noge, zagleda Bunkač v vodi raka in zavpije:
»Jejhata, ljudje, kakšna žival! Vsi les! Take še niste videli.«
Možakarji se hitro zbero okoli Bunkača, strme v vodo in ugibajo:
»Noge ima — kobilica ni. Kljun ima — ptica ni. Sedlo nosi — mezeg ni. Škarje suče — krojač ni. Z brki inig-lje — mačka ni.«
Silno se čudijo, a ne uganejo.
Pa pošljejo po najstarejšega in najmodrejšega možakarja v vasi. Ko modrijan pride, zaviha hlačnice, stopi v vodo, pogleda žival, se zamisli in jo po dolgem času ugane:
»Kobilica ni, ptica ni, mezeg ni, krojač ni, maček ni. Živi, pije in žre, kaj me briga njeno ime.«
Ko to reče, se obrne proti domu in gre. Dolgopoljanei pa od začudenja odpro usta in reko:
»Pamet pa taka!«
Ob lepem vremenu je podoben korenu, v cleževnati dobi podoben je gobi.
vp(V
Uganki — zapleteni zanki
yiUZdQ
V'
Kolikor se spominjam, se v naši vasi niso nikdar prida nilkvar jali s srečo. Če so hrepeneli po njej, .so hrepeneli skrivaj, javno iin glasno o tem niso govorili. Se besedo sreča sio po navadi uporabljali samo v in osreči. Kadar je komu pogorel hlev, so skoraj vselej rekli: »Prav za prav ije imel srečo. Lahko bi mu ¡bila zgorela tudi ih.iša, saj je bilo vetrno.« Če je kdo tako nesrečno padel, da si je zlomil nogo, so ga tolažili in modro dodajali: »Saj je imel še srečo. Lahko bi bil padel sna glavo in si zlomil tilnik; priletel bi bil ina sence in pri priči izdihnil.«
Te vrste sreča je kaj pogosto zahajala v našo vas in z odprto roko dolila svoje da.rove. Mene je prvič doletela, ko sem bil star kakih sedem let. Na naši kašči je bilo. šest kolovratov še iz tiskih sivih dni, ko je živela in predla ■mati mojega očeta. Vsako nedeljo smo se otroci iz soseščine zbrali, šili na kaščo in se razrasli v iGariiballdije, Lavdone, Radeckije in druge generale, ki smo jih poznalii :iz pripovedovanja starega očeta in iz prelepe knjige »Naš cesar«, ki jo je napisal c. 'kr. učitelj Jožef Apih. Tam simo uprizarjali velike bitke. Mahali smo s sabljami, Iki jih je bilo tiste čase kakor fižolovih rakelj na vratovih njiv, iin vrteli kolovrate, ki so bili naši topovi. V ©mi teh bitk sta se v višku sovražnosti dva topa preveč približala, zadela sta drug ob drugega, in stari, črvivi kolesi sta se raztreščili. Kos oboda uri je z vso silo priletel v čelo, da mi je desno oko na anali zakrila velika podplutba. Zakričal sem iin planil po stopnicah. Pritekla je mama in, ko je videla razdejanje in kri na mojem obrazu, presenetljivo kriknila. Pograbila me je in odvedla k žlebu, kjer mi je skrbno izprala obraz. Potem je z velikim strahom počasi dvignila oteklino, ki mi je visela čez oko. Ko je videla, da je oko zdravo, je sklenila iroke, pogledala proti nebu in veselo kliknila:
»Bog in sv. Lucija, kakšna sreča, laihko bi bil pri priči oslepel!«
Prišle so sosede, opletale z rokami in jezikom ter dokazovale, da me je res doletela velika sreča. Vse popoldne sem ležal za hlevom pod pušpanovim grmom, tiščal na oteklino ren-čelico in razmišljal o sreči, ki me je še čakala; zvečer sem ibil tepem, »da ne bom več po nemarnem skušal božje previdnosti«. Drugi dan je mama pekla kruh in, ko je belila peč, so v njej zgoreli vsi stari kolovrati — vsi naši topovi.
Kake druge vrste sreča pa je le poredkoma zašla k nam. Zdi se mi, da je naši ljudje niti poznali niso — iin je še vprašanje, če so sploh vedeli zanjo. O srčnih zadevah niso mlatili prazne slame; napili so se žganja, preklinjali in se zjokali ali pa so se znesli nad svojim
sovražnikom. Če pa je kdo le preveč klavrno usmajal po cestah in po polju ter žalostno stokal nad bolečinami srca in podobnimi težavami, so se mn nasmehnili, zamahnili z roko in dejali:
»(Potrpi im .nikar sli tako ne ženi k srcu. Prej ali slej bo že tudi tebe doletela sreča, kakor pra-vi Strežek.«
Strežek je bil majhen im droban možicelj, ki ga niso jemali prav ,resno. Nekateri so celo trdili, da se mu kolesca me vrte v pravo smer, in so mu v šali večkrat .nasvetovali urarja. Matija pa se je na vse take opazke samo široko smejal in trdil, da bo prej ali slej tudi njega doletela sreča.
»Bog že ve, .zalkaj' je tako prav,« je ponovil stavek svoje, bogu vdane matere.
Strežkova bajta je stala siredi vasi in je bila najsmažnejša hiša v fari. Znotraj in zunaj lepo pobeljena, okna umita, podi poribani, police polne najrazličnejših tož. Za vse to pa je skrbela Strežkova mati, ki je soidila med tiste naravnost čudežne ženske, ki si znajo iz nič ustvariti udobno življenje ali bogastvo na drobno, kakor bi temu lahko reikilii. Ni imela ne vrta ne mijav ne polj, pa je ¡kljub temu vsako, leto spitala prašiča, Iki ibi .bil v čast vsakemu kmetu, ter .redila še dvanajst kur, šest zajcev im dve raci, ki s.ta bili ina vasi edini zastopnici svojega plemena. In kakor je skrbela za dom, tako je skrbela tudi za svojega Matijo, da je bil sit, oblečen in čist. Spravila ga je k cestarju za pomočnika, da ibi se delavci na kmetijah ne norčevali iz njega; peljala ga je v semenj, šla z njim romat na Sv.go.ro i,n ga vodita k maši kakor otnoika — in Matija je osta.1 otrok do njene smrti.
Takrat mu je bilo že štirideset let. Ostal je sam in izgubljen. Klavrno je trapal po vasi iin stokal. Vaščanom se je nekaj časa smilil in so mu dajali jesti. Potem pa so se ga naveličali iin so mu na vsak način hoteli vtepsti v drobno glavo veliko misel na družico, ki bi mu na-■domest ovala mater. Strežek pa se je samo nasmihal. Končno sta iga o tem vprašala tudi oba kramarja od beneške meje, suhi in debeli Matelič. Ta dva moža, ki sta že nekaj let prenočevala pri Strežkovih, kadar ju je ipot zanesla po Idrijski dolini, je imel Matija silno v čislih. Moža sta mu vzbujala spoštovanje z dolgimi viiržinikami in s svojo obojo za trebuhom«, kakor sta imenovala svojo krošnjarsko obrt. Zato se mu je zdel tudi nasvet, ki sta mu ga dala, vsega upoštevanja vreden. Ko sta mu obljubila, da mu poiščeta dekle, se je nasmehnil in prikimali, češ tudi njega bo doletela sreča.
»Od takrat naprej je stal ure in ure ob zibki ...«
In Inko ¡se je iStrežek še -o tistem pustu oženil s čokato, kakih deset let mlajšo žensko, ki sta jo kramarja pripeljala od svoje ¡beneške meje. Na to svojo ženitev je bil zelo ponosen. Hodil je po vasi kakor petelin po gnoju in vsakemu posebej razkrival čare in dobrote svoje Katarine.
»Saj sem vam pravili,« je govoril, »da bo prej ali slej tudi mene doletela sreča.«
-Na jesen je Katarina porodila dekletce. Ljudje ;so takoj ¡zašumeli, da je stvar prišla prezgodaj, da otrolk ,ni Strežikov, pač pa kramarjev «d beneške meje, ki sta v tistem letu z -naravnost občudovanja vredno trmo kroš-njarila po Idrijski dolini. Ta -sum sta kramarja še sama potrdila: suhi Matelič je -šel otroku za botra in odrezal Katarini več kosov pisanega blaga; debeli Matelič, 'ki je prišel štirinajst dni kasneje, pa je odmeril Strežlku žameta za hlače, ker je ibil otrok že krščen in ni mogel več za botra. Ta ¡kramarska -darežljivos-t je spravila vaške ženske v težke sume: prve so trdile, da je otrok suhega, druge pa, da je debelega Mateliča. Uranjkarica pa je s svojim dolgim jezikom združila kar obe mnenji.
»iNe rečem dvakrat, da ni obeh,« je rekla in glasno useknila svoj čokati nos v pisan predpasnik. »Tadva kramarska fakina sta naprtila Strežku to srečo samo zaradi -tega, da bi imela v naši dolini oekakšuo zakonsko podružnico.«
iStrežka so te ¡govorice nekoliko vznemirile: neke nedelje, ko je prišel od maše s polnimi ušesi čenč, je tu-di nastopil, kakor pravimo. Toda Katarina ga je tako milo pogledala, da so mu sollze zalile oči. Od takrat naprej je stal ure i-n ure ob zibki in strmel v Tinko, ki je grizla svoje .rožnate pesti in ga opazovala z drobnimi, za spoznanje šfcilastiimi, črnimi očmi. Nasmehnil se ji je in šel po vasi; njegov ikorak je bil mladosten in vedre njegove oči.
»O, ti moj bog ti,« je ¡govoril sam s sabo in kimal z glavo. »Komaj tri mesece jii je, pa se ti že smeje. Ah, tega otroka bo doletela še velika sreča.«
In se je radostno smehljal -sredi prazne opoldanske ceste.
Tinka pa je rasla, se viškalla v naročjih ter se -malo jokala in veli-ko smejala z. zvonkim, glasnim smehom. Kmalu se je s,kobacala iz zibke, capljala po hiši, stopila na cesto i-n kolo-
vratila po vasi v ¡pisanih krilcih, v takih, ki so imela komaj štiri velike rdeče rože, dve spredaj in dve zadaj. Jedla je čokolado An topila v ustih ce-dele, Iki sta jih v velikih prgiščih prinašala ¡kramarja od beneške meje — in ko ji je bilo šest let, je začela hoditi v šolo. Bila je majhna, drobna deklica, s črnimi, v dve tanik-i kiti spletenimi laski in s še bolj črtnimi, samo za spoznanje šiki-las-tAmi očmi. Sedela je v prvi klopi in se venomer vrtela kak-o.r klopotec v vetru. Naloge je pisala slabo, ¡računati mi znala, pesmi pa se je rada naučila na pamet. Kadar jo je učitelj poklical, je hitro planila pokonci, uprla svoj pogled naravnost v njegov obraz in vse je kazalo, da pazljivo čaka na vprašanje, toda v di-ca so se ji že dolble ja-mice, 'ki so naznanjale bližajoči se smeh. Ko ji je učitelj stavil vprašanje in reke-l -nato svoj spodbudni »No?«, je le s težavo krotila svoje rdeče ustnice, ki -so se hotele razširiti v prisrčen nasmeh. Ta smeh pa blagemu šolniku, ki je bil sicer z malim zadovoljen, -ni zadostoval. Vščip-niil je smejočo se Tinko v lice in dejal;
»Kaj -se pa -režiš, kakor da bi te doletela ne vem kakšna sreča?«
»Hahaiha — — —« smo se zakrohotali po razredu, »saj je vendar Strežkova.«
Strežk-ova »sreča« učitelju ni bila neznana in zato se je prizanesljivo nasmehnil. Nasmehnila se je tudi Tinka ¡in sedla.
Jaz pa sem bil v šoli cend-rav o-tr-o-k. Pravo Tinki.no nasprotje. Prva tri leta sem jokal skoraj vsak -dan. Kakor hitro sam za-slišal svoje ime, sem že imel poldne -oči solza. Učitelj, ki je bil ¡že star mož in se je bavil tudi z domačim zdravilstvom, je -trdil mojemu -očetu, da je moj jok bolezen, in me je zaradi tega bolj poredkoma klical.
-Ko je ob koncu -tretjega šolskega leta priseli ¡tolminski dekan, da bi nas preizkušal, koliko smo podkovani v krščanskem nauku, je poklical tudi mene in me 'Vprašal po apostolski veri. Vstal sem in -sam ne vran, kako je bilo, da se-m pogledal v prvo klop in se srečal s Tin-kinimi očmi. Tinka se mi je -na-kre-mžila, si z rožastim predpasnikom nagajivo brisala o-či in na glas zamijavkala. Župnik ji je požugal An strmečemu -dekanu nekaj ppšepnil na uho. Dekan se je nasmehnil in prikimal. Odmolil sem apostolsko vero s potoki solza. Ob odmoru pa -sem že na stopnicah planil k Tinki. S sveto jezo sem jo ¡zgrabil za kite, jo neusmiljeno zlasal in pretepel. Stari učitelj je odprl 'usta in molčal. Takrat sem se iprv-ič pretepal in zadnjič j-oka-l v šoli.
Drugi dan je bila ¡nedelja. Klečal sem pred -oltarjem, ¡pogled pa m-i je venomer uhajal k obhajilni -mizi, -kjer so klečale deklice. Med njimi je bi-la tudi Tinka v lepi beli obleki, s širo-k-okr-ajnim slamnikom na glavi An s tremi steklenimi češnjami za trakom. Skozi barvasta stekla v oknu se je -lomil sončni pramen in v njem so -se lesketali ¡njeni črni lasje An tiste tri steklene češnje. Večkrat -sva se srečala s pogledom. Nji so -se -d-oilble jamice v lice, meni pa je silila rdečica v glavo. ¡Ko sem po maši stopil ¡izpred oltarja, me je v zakristiji župnik lopnil z evangelijem po ¡glavi, pred cerkvijo pa me je čakala teta, me zlasala in zavpila:
¡»Kam -si pa zijal vso mašo?«
Ob tistem vprašanju sem prvič v življenju zar-del pred nečim, česar nisem razumel. Niso
me bollel-i udarci in očitki. Pred cerkveno lopo je stala Tinka, gledala me je in se smehljala. Pred tistim smehom bi se najrajši pogreznil. Poleg tete je stala trgovka Pavla, ki je bila hudomušna ženska. Rada je imela otroke, zato jam je delila cedele in se šalila z njimi:
»¡Prav gotovo je zaljubljen,« je rekla in se smejala. »Vse se mi zdi, da je zijal v Strežkovo. Ta bo njeigova Čeča.«
Zardeval sem in zatulili bi od besa. Toda vse ni nič pomagalo; od tistega dne dalje me je misel na Tinko spremljala povsod. Trgovka Pavla pa tudi ni molčala. Povedala je vso stvar mojemu stricu, ,ki je bil šaljivec njene vrste. In tako so' me čez nekaj din! še vsi dražili, da imam čečo; celo mama, kadar je bila dobre volje.
Drugo leto sem bodil zjutraj v šolo. Šolska mladež se je bila takrat prii nas strogo razdelila med dopoldančarje, ki so bili bogovi, in med popoldančarje, kii so bili nič. Dopoldan-čarji pa smo se v tistih povojnih letih še strože razdelili med »dedce« in »babe«. Ta razdelitev duhov je bila strastna in nepomirljiva; nikdar se ni pripetilo, da bi se pob in Čeča, ki sta hodila dopoldne v šolo, mirilo pogovorila med sabo. Razdelili smo si bili klopi na vrtu, sprehode — in kadar srno se lovili, smo se lovili ločeno. Včasih smo si skočili tudi v lase; takrat pa je vselej talko naneslo, da sem se- jaz ruvali s Tinko. Zgrabil sem jo za lase, za roke in okrog pasu in vse se mi zdi, da je v tem boju T inka rada sodelovala ...
Talko so pretekla štiri leta tihe ljubezni, ki se (je izražala v grdih besedah in zelenem sovraštvu. Dovršil sem šolo. Bill sem star štirinajst let; oče se je spomnili, da »imam glavo«, in me je poslal v Gotico.
Stopil sem v srednjo šolo. Tam so mi med mnogimi nekoristnimi stvarmi vtepali v glavo tudi mitologijo. iPozmatii pa moram, da me je ta učenost kljub vsemu zanimala: takrat sem do-raščal in v »Zgodbah sv. pisma« so me najbolj zanimali odstavki, Iki so govorili o prepovedanem sadu, o pijanem Noetu in njegovih hčerah ter o čisti Suzani, ki sta jo pri kopanju zalezovala dva nečedna starca. Že iz tega je razvidno — da ne govorim o soparnih nočeh po spalnicah v zavodu —, da sem rad bral o burnem življenju iin gledal slike in kipe raznili golih boginj in polboginj.
»Sreča,« je govoril profesor, »je bila po mnenju nekaterih učenjakov hči Zevsa in sestre
Usode, po mnenju drugih pa hči Oceana in sestra treh iParlk. Upodabljali so jo kot deklico z zavezanimi očmi, ki stoji na venomer vrtečem se kolesu in muhasto deli dobro in zlo.«
Ta razlaga pa se je zdela mlademu profesorju, ki je bil od sile važen i:n učen, kakor vsi profesorji, ki so v štirih letih točno kakor ura Oidbrenkali svoje filozofske študije im tako do dna spoznali pozemsko in duhovno življenje, nezadostna iin prekratka; čutil se je dolžnega in sposobnega, da se je odpravil na kratek iz-prebod po filozofskih poljanah. Dokazoval je, da je treba strogo ločiti med srečnim naključjem *in srečo Ikoit tako; da je vesoljna sreča nemogoča stvar, iker je sreča enega človeka drugemu v . nesrečo; da deli sreča tudi žilo in je zato včasih nesreča sreča; sireča ;kot talka je notranja harmonija, izpolnitev vseh želji; želja je hrepenenje, in če bi se nam izpolnile vse želje, bi bili brez hrepenenja; hrepenenje je sreča; človek brez hrepenenja pa je nesrečen --------Tu nekje se je profesor izgubil na temnih križpotih duhovnega življenja, ki ga je poznal do dna. Mahal je z rokami, skakal okrog katedra in jecljal — in ker smo strumno strmeli vanj, je zvišal svoj glas im povedal, da je za slovenske barbare sreča to, da jih je kulturna država is tolikimi žrtvami rešila izpod barbarskega avstrijskega jarma. Mene pa je jezik srbel in le s težavo sem se premagal, da ga nisem pobaral, ali je to samo srečno naključje ali sreča kot talka. - •
Taikrait sem se spet -spomnil Stirežka, njegove sreče in Tinke. Čez dan -sem zamišljeno bodil v zavodu po pustem dvorišču, ponoči pa sem vznak ležal na postelji, poslušal sopenje svojega soseda in delal trdne in drzne sklepe, kako bom o počitnicah hodil s Tinko.
Tinka pa je bila medtem že zrasla. Postala je že cela Čeča; vitka postava, poln životek.
»Oh, saj pravim,« je prikimaval Strežek, ko je videl, da so se fantje s svetlimi očmi ozirali za njo, »tega otroka bo doletela sreča.«
In doletela jo je.
Na spomlad so orožniki nagnali staro po-strežinioo in kuharico Jero. V kasarno je prišla Tinka. Babe so zašumele. Strežek ipa je kimal in govoril;
»No, ali nisem rekel? Kakšna sreča! Trideset lir ima na mesec in ni ji treba hoditi na dnino, kjer bi si mazala roke. Tinka ni za trdo delo.«
O počitnicah nisem veliko hodil po vasi. Ostajal sem na domu, ki je bil na samem dvajset minut iz vasi. Za ljudi se nisem zanimal; govorili so, da sem ošaben, ker sem ,nosil pumparice in hodil gologlav. Delal sem na polju, posedal pri mami, ki je bolehala, ob nedeljah pa sem se pretikal sikozi vrbovje vzdolž reke, se sončil in ‘lovil ribe.
‘Tako isem se srečal tudi s Tinko. Bilo je popoldne din sonce je navpično sekalo vame. čepel sem na koncu razbeljenega proda in dražil menka, ki sem ga bil ujel in zagradil y mallo kotanjo, Iko so mi mehke roke zakrile oči. Zleaniil sem se in hotel planiti pokonci, toda roke so me trdno zadržale —• in v brnečo poletno tišino se je najprej razsul zvonek smeli, za njim pa se je oglasil trebušen bas:
»Kdo je?«
(Konec prihodnjič)
'Æ,	BD (O B K. O) V O I J (O)
Kako je Krajnčan kupoval kozla
Bilo je na semanji dan. V gostilni pri Štem-burju v Kandiji gneča in naval kot vedno ob taki priložnosti. Sejmarji iz vseh vasi daleč okoli Novega mesta pa tudi iz daljnih krajev so se prerivali med mizami in stoli. Pa pokliče starejši možiček Štemburja pit in mu potoži svojo smolo. Tam iz Suhe krajine je prišel, globoko notri za Žužemberkom, da bi nakupil nekaj kozlov. Iskal jih je na sejmišču to in onstran Krke, pa vse zastonj. In je prosil Štemburja za svet, ker on da itak za vse ve. Če mu on ne pomore, bo moral praznih rok domov.
»O seveda vem,« se je urno odrezal Šteni-bur. »Škoda, da se niste že prej oglasili pri meni! Veste, gori v mestu ima pater gvardijan pri frančiškanih lepe spitane kozle. Tam se oglasite!«
Zjasnilo se je Krajnčanovo lice in čez četrt ure je že pozvonil na temačni porti ter prosil meniškega vratarja, če bi mogel govoriti z gospodom gvardijanom.
Prišel je samostanski predstojnik in s klobukom v roki mu je Krajnčan razložil svoje želje.
»Zvedel sem, milostljivi gospod, da imajo lepe pitane kozle. Jaz bi bil kupec zanje. In dobro bom plačal!« je hitel zatrjevati upov polni možiček.
Gvardijan, sam dobrovoljček, je hitro razumel šalo ter resno opomnil: »Kozle? Pitane? Kdo pa vam je to povedal?«
»I, kdo? Štembur doli v Kandiji, gospod! Pa kaj bi pomišljali, kar udariva! Koliko jih imate in po kakšni ceni?« je silil prekupčevalec.
»Le čakajte, očka,« se je nasmehnil gvardijan, »in povejte tistemu kandijskemu lisjaku, da moji kozli niso za vaše potrebe, pač pa lahko knpite njega, saj je sam najbolj spitan in velik kozel!«
Zaloputnil je .vrata pred presenečenim možakarjem. ki pač nikdar več ni kupoval kozlov po kloštrih.	Viktor Pirnat
Nekaj veselih iz »Pavlihove pratike«
Star nagrobni napis
Tu pačiva Peter Ver.t, vzela ga je bridka smert, pravzaprav se piše Zima, to se pa na smert ne rima.
Kako kdo umre
Kosca pokosi smrt.
Gospodar preda ključe.
Krojaču ‘.se pretrga življenjska nit.
Vrtnar stopi v rajski vrt.
Zvonarju odzvoni.
Vratarju se «dpro inebeška vrata.
Urarju odbije zadnja ura.
Konduikter pride ina zadnjo postajo.
Mornar odplove na driuigi svet.
Blagajnik obračuna z življenjem.
Kontrolor za vselej zapre oči.
Igralec izgubi zadnjo partijo.
Grobar izkoplje drugemu jamo —• in pade sam
vanjo.
Nogometašu pa odžvižga sodnik zadmjo tekmo. Nasvet
Jaka mi je zagrozil, da ime bo brcnil, ko me prvič sreča. Kaj naj storim?
Ko ga srečaš, .sedi na tla.
Spoved
Pastir je šel k spovedi. »Si pazili na zapovedi svete matere cerkve?« ga je vprašal spovednik.
»iNiisem, prečastiti.«
»Oh, slabo, slabo! Si pazil vsaj na božje zapovedi?«
»Nisem, prečastiti.«
»Joj, nesrečnik, na .kaj si pa torej sploh pazil?«
»iNa krave in ovce, prečastiti.«
POIZVEDBA
Iščem sina in hčerki mojega pokojnega strica GREGORJA KLEMEN, rojenega 1861, ki se je izselil leta 1900 v Ameriko, ter bil v Scrantonu, Pa. ali v Forest City. — Prosim, kdor kaj ve, naj to sporoči Slovenski izseljenski matici v Ljubljani.
INQUIRY
I search the son and the two daughters of iny late uncle GREGORIJ KLEMEN, born in 1861, who emigrated in America in 1900 and lived in Scranton, Pa., or in Forest City. I beg to send every information to the Slovenska Matica in Ljubljana.
Tiska tiskarna >Tonota Tomšičac v Ljubljani
Trgovsko
podjetje
‘Vsem rojakom onkraj meje
priporočamo ob povratku ali obisku svoje domovine ogled
naših trgovin, ki imajo vedno najpopolnejšo izbiro delikatesnega blaga
*
Ob tej priložnosti pošiljamo vsem lepe novoletne pozdrave I
*
X)se naše trgovine 50 označene z gornjim znakom
LADIJSKA DRUŽBA
Genova
upravlja redno< linijo Jadran—K ladjama »SATURNiSlč in=
A prodaja ladijskih kart A rezervacija mest A izdaja kart za potovanja, plačan A informacije za vsa prekomorska potovanje
Vse podrobne informacije dobite pri generalnem agentu
JUGOSLOVENSKA POMORSKA AGENCIJA, BEOGRAD — LJUBLJANA, TITOVA 1, TEL. 21-646
Putnik Slovenija
cKo obiščete svojo staro ddmopi.no, se vam nudi priložnost, da spoznate prirodne, zgodovinske in kulturne zanimivosti ¿Slovenije in Jugoslavije. Za rojakinje in rojake iz ZJDcfL fffirirejamo posebne avtobusne izlete, ki so zelo priljubljeni
¡.Zajetošnjo turistično sezono pripravljamo novost:
šestdnevno avtobusno potovanje po SLOVENIJI in 12-dnevno avtobusno potovanje po JUGOSLAVIJI
2?o vašem prihodu v ¿Jugoslavijo obiščite potovalni urad *£ ut n i k Slovenija* v Mjubljani, ZSitova cesta 12 Zahtevajte programe izletov, ki jih prirejamo posebej za slovenske rojakinje in rojake iz ZA d
Izleti, ki jih pripravlja „PUTNIK SLOVENIJA",
vam bodo ostali prijetno doživetje in spomin na vaš obisk v stari domovini