o DAKTILOIDNOSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
V JiS (III, 37—38) je Kajetan Gantar na podlagi verzov iz Zupančičeve Dume podprl Sovretovo tezo, »da je ritmična osnova slovenskega jezika sploh daktiloidna«. Za našo poezijo ta ugotovitev gotovo ni nova, kdorkoli ima posluh za ritem slovenskih pesmi, je opazil n. pr. Vodnikove »okrogle« poskočne pesmi ali Prešernovo balado Povodnji mož v amfibrahih ali Prešernove enajsterce, ki imajo večkrat samo tri ritmične poudarke ipd. V Vodnikovem času še ni bilo nobenih pravil, kako pisati slovenske verze, pesnik je skladal svoje pesmi v »poskočnem ritmu« pač zaradi tega, ker je pravilno čutil, da se da slovensko besedo najbolj neprisiljeno preliti v tako mero, ki ima manjše število poudarjenih kot nepoudarjenih zlogov. S tem pa ni rečeno niti potrjeno, da je ritmična osnova slovenskega jezika samo daktil. Ne spuščam se v podrobnosti, menim pa, da za slovensko poezijo in torej tudi za slovenski jezik velja še zmeraj tisto, kar je napisal P. Stanislav Skrabec že pred dobrimi petdesetimi leti: »Ker pa ima v naši slovenščini vsaka beseda le en sam naglašen zlog, nenaglašenih pa mnogo več, in ker imamo tudi pogostoma rabljene besedice, ki so celo brez naglasa, zato je jasno, da ne moremo za vsaki dolgi zlog starih metrov staviti naglašenega in da je torej tista mera najprimernejša naši slovenščini, katera dopušča več nenaglašenih kakor naglašenih zlogov, to je, daktiljska, anapestska in amfi-brahiška...« (Podčrtal jaz.) Skrabčev članek je izšel v »Cvetju z vertov sv. Frančiška« (II, 1 bed, 2 bc) in v njegovih »Jezikoslovnih spisih« (I, 2, 128 do 137, Ljubljana 1917) pod naslovom »Jambi in troheji v naši poeziji«. Ni mi znano, ali je že kdo drug pred njim izrekel tako ali podobno misel. Prof. Sovre je prišel do podobnega zaključka neodvisno od Skrabca, saj sam omenja, da mu je ob branju Mahničevega članka »Slog in ritem Cankarjeve proze« prišla do zavesti njegova stara domneva, »da je ritmična osnova slovenskega jezika daktilska ali vsaj močno daktiloidna« (JiS II, 326). Iz lastnega opažanja bi omenil, da se mi je zlasti pri prevajanju Mickiewicza večkrat povsem neprisiljeno zapisal verz, ki je bil ali amiibrahičen ali daktilski, da pa sem se včasih moral precej truditi, da sem dal takemu verzu jambsko mero. Vsekakor so to zanimive ugotovitve, ki bi jih kazalo razširiti in podkrepiti z nadaljnjimi primeri. Dušan Ludoik