Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 49 • 1995 2 • 159-174 159 J a d r a n F e r l u g a BIZANTINSKO PODEŽELJE V »SPOMINIH IN NASVETIH« TESALSKEGA VELEPOSESTNIKA XI. STOLETJA Predavanje na oddelku za zgodovino Filo­ zofske fakultete v Ljubljani 22. maja 1992 Uvod Bizantinsko cesarstvo je v XI. stoletju preživelo globoko krizo tako na družbeni kot na politični, etnični in vojaški ravni. To je bila doba, ki je v sebi nosila tako staro in umirajoče, kot tudi tisto, kar se je porajalo novega in obetajočega, karakterizirano s težkimi boji in ogromnimi napori za obrambo države. Ko je leta 1025 umrl cesar Vasilij II., je bilo videti, da je cesarstvo doseglo vrhunec poli­ tične in vojaške moči: meje so bile na Vzhodu in Zahodu razširjene in ojačane, vojska je varovala skoraj nepretrgani mir, fevdalne centrifugalne sile so bile premagane in so mirovale. Kriza se je začela pod nasledniki Vasilija II. in na videz tako trdna, močna in solidna stavba je kmalu pokazala, kako slabi in šibki so bili njeni družbeni in gospodarski temelji. Navedel bi klasično mnenje Ostrogorskega: »Propadanje kmečkih in vojaških posestev se nadaljuje s povečano hitrostjo, obrambna moč bizantinske države pojema, davčni dohodki se krčijo, davčna in socialna sestava cesarstva se bistveno spremeni. Zmaga fevdalnega plemstva je popolna in zdaj je bilo samo vprašanje, katera skupina višjega stanu bo prevagala: civilna ali vojaška aristrokracija. Zgodovina naslednjih desetletij, ki je na prvi pogled samo skupek dvornih spletk, je rezultat srditih bojev tekmujočih strank - civilnega plemstva in pokrajinske vojaške aristokracije. Spočetka je vojaško plemstvo samo po sebi močnejše, toda oslabljeno od bojev iz časa Vasilija II. je potisnjeno v ozadje in glavno besedo dobi uradniška aristo­ kracija. Njena premoč da glavno obeležje obdobju, ki se zdaj začenja. Dvorne spletke in intrige so morda najbolj očitna, toda samo zunanja poteza te dobe. Najvažnejše njene mani­ festacije pa so kulturni razcvet prestolnice na eni ter propadanje vojaške moči cesarstva na drugi strani«.1 Množične vstaje nezadovoljnega prebivalstva in podjarmljenih narodov, upori na mejah in v provincah in vstaje generalov so vzporeden pojav te razburkane dobe; to je samo še poglobilo krizo in je za usodo bizantinske države bilo dosti bolj pomembno od dvorskih spletk, na katere je dolgo starejše zgodovinopisje postavljalo poudarek. Razmere so se poslabšale za časa vlade cesarja Romana III. Argira (1028—1034), ko so vpeljani novi in daljnosežni gospodarski ukrepi: pod pritiskom veleposestnikov je odpravljen alilengion — &kXx]Xéffoov, davčna doklada za zanemarjeno kmečko zemljo, ki jo je bil Vasilij II. naprtil veleposestnikom,2 eden temeljev srednjebizantinskega davčnega sistema. To je bila zelo velika pridobitev za veleposestnike, ki je pomembno pospešila prehod malih posestnikov, svobodnih kmetov in vojakov v parike, to je v podložne kmete na posestvih plemstva in samostanov. Ta ukrep je s svoje strani poglobil krizo in vlada vplivnega evnuha Ivana Orfantrofa, ki je v svojih rokah imel celotno vodstvo cesarstva, je z uvajanjem nena­ vadnih in visokih davkov in dajatev nadalje poslabšala obstoječe napete in težke razmere. Ukrepi močno centralizirane vlade evnuha Orfanotrofa so zadeli tudi interese plemstva, predvsem vojaškega, imeli pa so katastrofalne posledice za male posestnike in podložne kmete. S časom se je kriza poglobila. K temu je prispevalo mnogo novega: med drugim so povečane imunitetne pravice veleposestnikov, razširjena je navada dajanja davkov v zakup, nomisma je postopoma izgubljala na vednosti. Gospodarsko propadanje je imelo za posledico, da je vojaška moč cesarstva oslabela, da se je število vojaških posestev v znatni meri zmanjšalo; vojaško službo stratiotov, poznano ' G. Ostrogorski, Zgodovina Bizanca, Ljubljana 1961 (= Ostrogorski, Zgodovina), 309. 2 Ostrogorski, Zgodovina, 310 in op. 4; J. Ferluga, Bizantinska družba in država, Ljubljana 1990 ( = Ferluga, Biz. družba), 51, 57, 66. 160 J. FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA pod imenom stratta — атратвих, je postopoma nadomestila dajatev v denarju (kar pa je bil starejši pojav), ker so za povečano število najemnikov bila potrebna vedno večja denarna sredstva, medtem ko je tematska provincijska vojska starega tipa slabela in se izgubljala.3 Na mejah so razmere bile vedno težje in nove nevarnosti so grozile od krize oslabeli državi. Na Vzhodu so se namesto Arabcev pojavili Turki-Seldžuki, v Italiji so napredovali Normani; Balkanu so grozili Rusi, Pečenegi, Ogri in Uzi in za njimi so že nastopali Kumani. Tudi tako imenovani »vazali» so se upirali, med njimi na primer Duklja ali Zeta, ki se je znebila bizan­ tinskega jarma v prvi polovici stoletja. V notranjosti države so vstaje generalov še bolj zaostrile razmere ter se je začela doba bojev za oblast v državi, ki je trajala skoraj nepre­ nehoma do osmega desetletja stoletja.4 Sredi stoletja so se pojavili novi gospodarski problemi, predvsem finančni: poslabšala se je kakovost zlatnika. Bizantinska nomizma, ki je do XI. stoletja bila stabilna denarna enota na tedanjem svetovnem tržišču, je začela vedno bolj izgubljati vrednost in je proti koncu 70-ih let bila močno razvrednotena. Čistost bizantinskega zlatnika se je spustila od 23 karatov iz prvih desetletij stoletja na 9 za vlade cesarja Nikiforja Votanijata (1078—1081); klasičen bizantinski zlatnik je bil namreč sestavljen iz 38% zlata, 55% srebra in 8% bakra.5 Vojaška moč je, kot rečeno, vedno bolj propadala: na začetku druge polovice stoletja ni skoraj več obstojala bizantinska vojska; stara tematska armada je izginila in polke so sestavljali tujci. Zraven Kapadokijcev, Bolgarov in Makedoncev so bili Varjagi, Rusi, Arabci, Franki, Nemci, Alani, Abasgi, Pečenegi, Uzi, Kumani, tudi Turki in drugi. Čete niso bile vedno zanesljive, z lahkoto so prestopale na drugo stran, k sovražniku; za večjo mezdo bi podprle proticesarja ali uporniškega vodjo. Bizantinska vlada je najela cele vojaške kontin­ gente, med katerimi so trije Normani odigrali večjo vlogo: Hervé, Crispin in Roussel de Bailleul. Ta kratek pregled nekaterih važnejših aspektov notranjega razvoja Bizantinskega cesarstva predstavlja splošen okvir za boljše razumevanje spominov in nasvetov Kekavmena iz Tesalije. Kekavmen, njegova biografija in spis Kekavmen spada med najzanimivejše in prav gotovo najoriginalnejše bizantinske pisce. Njegovo delo je poznano na podlagi samo enega edinega rokopisa, ki ga je ruski bizantolog V.G. Vasilevskij odkril v moskovski Sinodalni biblioteki in objavil v izvlečku leta 1881, skupaj z V. Jernstedtom pa v celoti leta 1896.6 Ker je rokopis sestavljen iz dveh delov, sta se takoj postavili dve vprašanji. Prvo: je avtor prvega dela, namreč Strategikona, tudi avtor drugega dela, namreč Svarilnega govora za cesarja. Drugo vprašanje izvira iz prvega: kdo je avtor odnosno kdo sta avtorja, če gre za dve deli in ne za samo eno. O tem se razpravlja v zgodo­ vinopisju že več kot stoletje, namreč od leta 1881, ko je Vasilevskij prvič objavil izvlečke iz rokopisa, opremljene z obširnim in zanimivim komentarjem. Danes se zdi, da ni več dvomov, in na podlagi idej, mnenj in misli, iznešenih v obeh delih, mislimo, da je deli napisal en sam avtor.7 Izdajatelji so delu dali naslov Cecaumeni Strategicon et incerti scriptoris De officiis regiis Hbellus; Vasilevskij ga je, izhajajoč iz vsebine teksta, imenoval Sovefy i rasskazy vizantijskago 1 P. Lemerle, Esquisse pour une historié agraire de Byzance, Rev. Histor. 220 (1958), 43-70. 4 J. Ferluga, Aufstände im byzantinischen Reich zwischen den Jahren 1025 und 1081. Versuch einer Typologie. Rivista di studi bizantini e slavi V (1983). 137-165. 5 C. Morrisson, La dévaluation de la monnaie byzantine au Xle siècle. Essai d'interprétation, Traveaux et mémoires 6 (1978), 6. 6 Izvlečki: V. Vasil'evskij, Sovety i rasskazy vizantijskogo bojarina XI v., Žurnal Ministerstva Narodnogo Prosvešćenija 215 (jun 1881), 242-299; 216 (jul 1881), 102-117; (avgust 1881), 316-357. Prva celotna izdaja: Cecaumeni strategicon et incerti scriptoris De officiis regiis libellus. edd. B. Wassiliewsky - v. Jernstedt. St. Petersbourg 1896 (ponatis Amsterdam 1965) (= Strat.); citati v tekstu so po tej izdaji, ker je laže dostopna od: Sovety i rasskazy Kekavmena. Sočinenie vizantijskogo polkovodca XI veka. Podgotovka teksta, vvedenie, perevod i kommentarij G. G. Litavrina, Moskva 1972 (= Litavrin, Kekavmen). Prevodi: Vademecum des byzan­ tinischen Aristokraten. Das sogenannte Strategikon des Kekaumenos. übersetzt, eingeleitet und erklärt von H. —G. Beck, Graz—Wien —Köln 1956 (= Beck, Vademecum); Vizantijski izvori za istoriju naroda Jugoslavije, III, Beograd 1966 (= VIINJ, III), s.v. Kekavmen, 189-217 (J. Ferluga). ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995-2 161 bojarina XI veka. Kasneje so Gióny,8 Beck in Lemerle9 opominjali, da naslov Strategicon ne odgovarja popolnoma vsebini in da verjetno sam avtor ne bi bil dal takšnega naslova svojemu spisu. Naslov namreč ustreza samo enemu delu vsebine, resda važnemu, v katerem se avtor obrača strategom. Prav tako ni točno, da se avtor obrača samo na sinova, ker spominja tudi stratege, sodnike in druge. Vprašanje naslova ne bi smelo zmanjšati važnosti in pomembnosti vira. Beck imenuje spis Vademecum des byzantinischen Aristrokraten, Lemerle pa Conseils et Récits in tako se je v bistvu vrnil na naslov, ki ga je pred 100 leti dal Vasilevskij. Prvi in drugi del vsebujeta razen vojaških nasvetov in opisov dogodkov ne malo pre­ mišljevanj o vsakdanjem življenju v XI. stoletju na podeželju, ki je drugače nepoznano iz drugih virov. Skoraj vsi bizantinski pisatelji gledajo na dogodke v državi iz prestolnice, iz Carigrada, ter jih iz te perspektive opisujejo in zelo redko obračajo pozornost na provinco. Delo je napisal človek, ki je bil s celotnim svojim bitjem vezan za ožjo domovino; pisal je na temelju izkušenj, ki jih je osebno doživel v notranjosti in na mejah države ali na podlagi družinskih dokumentov in pripovedovanj drugih. Čeprav je napisano v pogosto robatem stilu in jeziku, kakor so ga govorili na podeželju, ali pa prav zaradi tega, je to delo redka izjema v bizantinski literaturi ter posebne vrednosti in pomembnosti. Delo se odlikuje tudi zato, ker avtor opisuje dogodke, ki jih je sam doživel, prizore vsakdanjega življenja, katerega je bil sam deležen. Večkrat uporablja originalno dokumentacijo. Ne zanimajo ga prazni govori. Nasprotno, zapisal je: opisal sem, kar sem storil in pretrpel, videl in se naučil.10 Sestavil sem zate, piše na drugem mestu, stvari, ki niso v drugem »Strategikonu« ali v drugi knjigi, in to sem napisal na osnovi svojih osebnih premišljevanj in resnične izkušnje. " Primere je vzel delno iz družinskega arhiva, predvsem pa iz dobe, v kateri je živel, namreč od vlade Vasilija II. do konca šestega desetletja XI. stoletja. Pogosto se sklicuje na osebno izkušnjo in začenja odstavek z jaz sem torej videl ali pa z besedami še mnogo bi bilo treba reči o tej stvari ali pa spoznal sem mnogo oseb, jaz sovražim te stvari in nikoli nisem hotel.n O družini Kekavmena je malo poznano: praded našega avtorja je bil patrikij Sembat Kichnatzi, ki ga omenja napis v gruzinskem mestu Ergek, severo-zahodno od današnjega Erzeruma. Zanimivo je, da sembat pomeni v gruzinskem jeziku ogorel, kar popolnoma ustreza grškemu kekaumenos. Patrikij Sembat Kichatzi je bil v stikih z bizantinsko vlado in spada v generacijo, rojeno v začetku X. stoletja. Grigor, Kekavmenov ded, je bil najprej toparch, to se pravi oblastni gospodar gruzinske oblasti Taik; od 80-ih let X. stoletja se omenja kot strateg, torej namestnik bizantinske province Helade s sedežem v Larisi; na začetku XI. stoletja je bil zopet v Egreku, morebiti kot poglavar pokrajine, postavljen od Vasilija II. po osvojitvi novih teritorijev na Vzhodu. Kekavmenov oče, drugače popolnoma nepoznan, je živel delno v Carigradu, delno na svojem posestvu in je bil leta 1067 še živ. O samem avtorju, Kekavmenu, izvemo samo, kolikor piše o sebi v svojem delu: leta 1040 se je udeležil bojev na Balkanu proti Petru Odeljanu, leta 1042 je bil prisoten v Carigradu, ko je bil odstavljen in oslepljen cesar Mihael V. Kalafat; imel je upravne funkcije v Heladi, morda je bil tam namestnik.13 Bil je prav gotovo pripadnik vojaške fevdalne provincijske aristokracije, ki se je tedaj borila za oblast v državi s civilnim plemstvom.14 Kekavmenova družina je bila v sorodstvu z Nikolici, eno od največjih in najpomemb­ nejših tesalskih družin iz Larise. Kekavmen jih pogosto omenja v svojem spisu, a pri vsem * M. Gyóni, L'oeuvre de Kekaumenos, source de l'histoire roumaine. Revue d'histoire comparée 23 (1954), 101-102. ' Beck, Vademecum, 16-17; P. Lemerle, Prolégomènes à une édition critique et commentée des «Conseils et Récits» de Kekaumenos, Bruxelles 1960 (= Lemerle, Prolégomènes), 18-19. "' Strat., 76/6-7. " Strat., 19/23-26. 12 Strat., 4/12-13; 7/5 in 20-21; 52/7; 53/25; 63/24; 94/18-19; 99/1-2; potem 56/28; 37/29-30; 46/22-23; 60/18-20; 61/23-24. Cfr. J. Ferluga, Kekavmen i njegovi izvori. Zbornik Filozofskog fakulteta. Spomenica Viktora Novaka, knj. VII/1, Beograd 1963, 185-196. " Lemerle, Prolégomènes, 20-24; VIINJ, III, 189-190. 14 Za moje gledanje na to cfr. VIINJ, III, 190; tako tudi G. G. Litavrin, Byl li Kekavmen, avtor »Stra- tegikona«, feodalom? Vizantijskie očerki, Moskva 1961, 217-240, medtem ko Lemerle. Prolégomènes, 80, smatra da opisi ustanov, ki jih je dal Kekavmen, niso karakteristični za fevdalno ureditev, pač pa za sistem, v katerem je vse odvisno od cesarja. 162 J.FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA obilju podatkov so odnosi med obema družinama še vedno nejasni. O Nikolicinih vemo sledeče: Nikolica I. je bil za časa cesarja Romana II. (959-963) duks Helade in domestik Ekskubitov Helade, leta 976 je bil postavljen na čelo Vlahov v Heladi. Njegov sin Nikolica II., verjetno od leta 983 namestnik Helade, je, po dolgem obleganju, predal leta 985 Lariso Samuelu. Nikolica III. Delfinas je bil protospatar, stopil je proti svoji volji na čelo vstaje v Tesaliji leta 1066, bil pregnan v Amasijo, mesto v Mali Aziji, in se odtod leta 1068 vrnil v Lariso.15 Zgodovinski podatki V poštev so vzeti opisi tistih zgodovinskih dogodkov, kjer pisatelj poroča nekaj novega in nepoznanega iz drugih virov ali pa so pomembni za zgodovino družine Kekavmena in njega samega.16 1. Praded po očetovi liniji našega avtorja, toparh armenskega mesta Dvin, je uspel zavzeti z zvijačo bizantinsko trdnjavo v Veliki Armeniji, ki ji je načeloval grški strateg. Zgodba, ki je drugače nepoznana, se je zgodila v tretji četrtini X. stoletja. 2. Ded Kekavmena je bil poveljnik Larise v Tesaliji in se je več let uspešno branil napadov tirana Samuela. Ko ga je cesar Vasilij II. odpoklical in na njegovo mesto postavil drugega, manj sposobnega komandanta, se je zaradi lakote mesto predalo Samuelu. To se je dogajalo leta 985 ali 986 in Kekavmenov ded je bil torej strateg v Larisi od leta 976 do 985. Podatke je avtor verjetno črpal v družinskem arhivu, kjer je našel dedovo pismo cesarju in morda njegov odgovor. 3. Nikolico, s katerim je bil Kekavmen v sorodstvu, je cesar Roman II. (959-963) imenoval za duksa in poveljnika Ekskubitov Helade. Ko pa je bil na to mesto postavljen neki zapadnjak po imenu Peter, je Nikolica postal komandant Vlahov Helade. Tudi to je vzeto iz družinskih dokumentov, namreč iz pisma cesarja Nikolici. Tu mu cesar naznanja, da je prišel k njemu tujec visokega rodu, Peter, in da ga ni, ker je pač tujec, postavil za stratega, da ne bi ponižal Grkov; imenoval ga je samo za domestika Ekskubitov. Tako je bil previden cesar nasproti tujcem, poudarja avtor, čeprav je bil še zelo mlad. 4. Dimitrije Polemarch, ded avtorja po materi je, ko je bil poglavar nekje v centralni Grčiji, osvojil sosednjo močno trdnjavo Servijo, ki jo je čuval bizantinski strateg Magirin. Postavil mu je zasedo, ujel je njega in njegove pomočnika, ko so prišli v podnožje trdnjave, da bi se kopali, in trdnjava je morala pasti. Do padca Servije je prišlo pred koncem X. stoletja; tedaj je bil ded avtorja na strani Samuela, je po bizantinski zmagi 1018/19 prestopil na zmagovito stran in cesar Vasilij II. mu je dodelil častni naslov patrikija in položaj mistika." 5. V teku vojne Vasilija II. proti Samuelu je bizantinska vojska brezuspešno oblegala Moreio, trdnjavo med Plovdivom in Sofijo. Dogodek, drugače nepoznan, je verjetno iz leta 986. 6. Na ta način je porfirorodni gospod cesar Vasilij II. ujel 14.000 Bolgarov v okraju Zagorje, v času ko je nad njimi vlada izvrsten vojskovodja Samuel. Avtor obravnava bitko pod Belasico, poznano tudi kot bitko v Klidionu (29. julija 1014), kjer je po Skilici padlo 15.000 Samuelovih vojakov.18 Nepričakovan je atribut отратпутвтатос (= izvrsten vojsko­ vodja za Samuela), superlativ od атрахпЈчсос. 7. Senaherim, kralj Vaspurkana, države na Kavkazu, je odstopil svojo deželo Vasiliju II., za to pa je dobil samo častni naslov magistra.19 Po Skilici20 naj bi bil leta 1016 postal patrikij in strateg Kapadokije in dobil velika posestva. Armenski viri potrjujejo opis Skilice. 15 Lemerle, Prolégomènes, 41-56; VIINJ III, 192-193. 16 Lemerle, Prolégomènes, 56-75; VIINJ III, 194-217. 17 Patrikij je titula, vpeljana od Konstantina Velikega; od Justinijana I. so jo imeli vsi illustres; patrikiji so sestavljali najvišji sloj senatorjev; omenja se zadnjič v XII st. Mistik je funkcija iz časa Vasilija I. (867-886); imele so jo osebe, ki so uživale zaupanje cesarja, niso pa bili nikoli osebni tajniki cesarja; mistik je bil na čelu urada - sekreton - kjer so izdajali razsodbe; po poklici je bil pravnik in kot tak je tudi napredoval v službi (cfr. N. Oikonomidès, Les listes de préséance byzantines des IXe et Xe siècles, Paris 1972 [= Oikonomidès, Listes], 294-295 in 324. 18 Ioannis Scylitzae Synopsis historiarum, ree. Io. Thurn, Berolini et Novi Eboraci 1973 (=Skylitzes), 348/ 25-349/39. 19 Magister, nekdanji magister officiorum, najvišji civilni uradnik poznorimske dobe, ki je izgubil največji ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 163 8. Apezalrah, arabski filarh, je prišel za vlade cesarja Romana III. Argira (1028—1034) na obisk v Carigrad in je bil lepo sprejet na dvoru ter se vrnil domov; ko je drugič obiskal bizantinsko prestolnico, so ga zadržali in so mu šele po dveh letih dovolili, da se vrne v svojo deželo. Sledi avtorjev komentar: Kdor hodi po hoduljah, pade kot žrtev svoje umetnosti. Zaključek je: če hočeš obiskati cesarja in se pokloniti njegovemu veličastvu, razen tega obiskati svete cerkve in občudovati ceremonial v cesarski palači in red v mestu, stori to samo enkrat, ker boš drugače sluga in ne prijatelj. 9. Dobronja, arhont in toparh v mestih Zadar in Salona v Dalmaciji, je bil trikrat v Cari­ gradu, da se pokloni cesarju: prvič ga je Roman III. Argir (1028-1034) lepo sprejel, mu dal darila in izkazal čast ter ga poslal domov; drugič ga je cesar zopet dobrohotno sprejel, ampak bolj skromno kot prvič ter se je lahko vrnil v svojo deželo; za vlade Mihaela IV. Paflagonca (1034-1041) so Dobronjo ob tretjem obisku dvoru zaprli in njegovo pokrajino zasedli. Ujeli so tudi njegovo ženo in sina in ju oba vrgli v carigrajsko glavno ječo, kjer sta Dobronja in njegova žena umrla za časa cesarja Konstantina IX. Monomaha (1042-1054), medtem ko je sin, od vseh prezrt, komaj uspel zbežati. Zgodba ustreza v bistvu dogodkom v Dalmaciji, poznanim iz drugih virov, čeprav se nekatere podrobnosti ne morejo pojasniti.21 10. Harald Hardradi, kasnejši norveški kralj, je za vlade Mihaela IV. Paflagonca (1034-1041) prišel v Bizanc z »družino« 500 vojakov. Cesar ga je poslal najprej na Sicilijo proti Arabcem, potem pa na Balkan, kjer se je skupaj z Kekavmenom boril proti Petru Odeljanu. Za vojne zasluge je dobil tituli maglavita in spatarokandidata.22 Konstantin,IX. Monomah (1042-1054) mu ni dovolil vrnitve v domovino, pa je Harald na skrivaj zbežal in na Norveškem vladal kot kralj. Harald je prišel v Bizanc po letu 1030 in tu ostal do leta 1046; bil je kralj najprej s stricem Magnusom, od leta 1047 je vladal sam do smrti (1066). Kekav- menovi podatki o Haraldu pred prihodom v Bizanc in po vrnitvi na Norveško niso točni, kar je tudi razumljivo; opis njegove dejavnosti v službi bizantinskih cesarjev pa je podan s točnostjo in verodostojnostjo, ki odlikujeta celo Kekavmenovo delo. Kekavmen konča zgodbo o Haraldu z opazko: On (namreč Harald) se sploh ni jezil, da je postal samo maglavit in spataronadidat, nasprotno, tudi kot kralj je ohranil Grkom zvestobo in ljubezen, kar je tudi zgodovinsko točno. 11. Mihael IV. Paflagonec (1034-1041) je bil nizkega rodu, a je imel velike vrline. Nekateri butci trdijo, da je bil iz plemenite družine, jaz pa pravim, da so vsi ljudje otroci enega človeka, namreč Adama, kralji prav tako kot visoka gospoda in berači. Ivan Orfa- notrof, cesarjev brat, ki je bil vsemogoč na dvoru, je dovolil svojim sorodnikom, da se obogatijo na nedovoljen način. Čeprav ni cesar, odličen in ugleden človek, o tem nič vedel, je nezadovoljstvo naroda proti njemu raslo in vsi so želeli zatrti njegov rod. To se je kmalu tudi zgodilo. Cesar je umrl v miru in nasledil ga je njegov nečak, Mihael V. Kalafat (1041-1042). Proti njemu se je dvignilo celo mesto pod pretvezo, da je svojo teto, cesarico Zoo, ženo Mihaela IV., poslal v izgnanstvo. Tako sta bila v enem samem dnevu cesar in njegov rod zatrta. Namesto njega je postal cesar Konstantin IX. Monomah (1042-1054), ki je bizan­ tinsko cesarstvo uničil in opustošil. To je zanimivo pričevanje osebe, ki je bila navzoča pri vstaji v Carigradu 20. aprila 1042, ko so Mihaela IV. strmoglavili s prestola in oslepili. Kekavmen je naklonjen Mihaelu IV., ne pa Konstantinu IX. Njegove ocene se razlikujejo od domnev drugih piscev te dobe, pred vsem od onih Psela, slovitega filozofa, zgodovinarja in državnika te dobe. Kekavmen prikazuje izgnanstvo cesarice Zoe kot navadno pretvezo za vstajo proti Mihaelu IV., medtem ko je treba prave vzroke iskati v Orfanotrofovi neizprosni fiskalni politiki in njegovih brezobzirnih metodah upravljanja. Kekavmen izkoristi priliko, da del pristojnosti v VIII st.; od VIII-IX st. obstojata dva magistra, ki sta svetnika cesarja; časten naslov od IX st., obstoja do XII st. (cfr. Oikonomidès, Listes, 294). 2(1 Skylitzes, 354/94-355/4. 21 J. Ferluga, Vizantiska uprava u Dalmaciji, Beograd 1975 (= Ferluga, Dalmacija), 95-115. 22 Maglaviti so bili cesarska straža, ki je dobila ime po цауХаркз* namreč debeli palici, oboroženi so bili tudi z meči ali z dvoreznimi sekirami; omenjajo se prvič proti koncu VIII st. in izginjajo na koncu XII; v začetku je to bila služba, proti koncu pa časten naslov, titula. Spatarokandidat je bila titula, sestavljena od spatharos ( = ki nosi meč) in kandidat, oba izraza za cesarsko stražo; omenja se prvič v IX st., izgubi se v XI (cfr. Oikono­ midès, Listes, 328 in 297). 164 j.FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA cesarju svetuje, naj budno nadzira delovanje svojega prvega človeka, torej predsednika vlade, in previdno pretehta nasvete okolice. 12. Vasilij Pediates, katepan, bizantinski namestnik Sicilije, si je vzel nekaj dni počitka in se predal igranju tako imenovane table, neke vrste dame. Cesarja so o tem obvestili ter mu je pisal: Kakor je zvedelo moje cesarstvo - f\ ßaotXstauou - srečno igraš table. Temu sledi komentar Kekavmena, da se niso več spominjali njegovih številnih zaslug, ampak samo še te brezpomembne malenkosti. Anekdota spada v čas bizantinske ekspedicije proti Arabcem na Siciliji, kmalu po letu 1040, ki je opisana tudi v kroniki Skilice.23 Po kroniki sta vrhovni komandant, admiral Štefan, in prepositos2* Vasilij Pediates izgubila vse, kar je bil vojsko­ vodja Georgij Maniakes osvojil, ter je Vasilij zbežal v Južno Italijo; ni pa zabeleženo, da je bil Vasilij Pediates katepan Sicilije. 13. Odeljan, toparh Bolgarov, je osvojil primorsko mesto Demetrijado v Heladi in postavil za komandanta garnizona starega in izkušenega vojaka Ljutovoja iz Devola (v bolgarskem jeziku se strateg imenuje čelnik - xÇsXviicoç).25 Ta je bil lahkomiseln in ni skrbel za obrambo mesta, pa so o tem prebivalci obvestili duksa, namestnika Soluna, ki je poslal ladje in vojake. Ko so prišli blizu mesta, so prebivalci zajeli Ljutovoja in njegove vojake in jih predali Bizantincem. Zavzetje Demetrijade ni poznano iz drugih virov, a se je verjetno zgodilo leta 1040 po bitki pri Tebi v Ftiotidi.26 14. Alusijan je prišel z veliko vojsko pred Solun in je začel takoj napadati mesto, ne da bi pred tem uredil svoj tabor in odpočil čete. Ko so prebivalci mesta to opazili, so jih napadli in težko porazili. Mnoge so ubili, druge ujeli, Alusijan pa je odvrgel oklep ter pobegnil. Alusijan je bil sin makedonskega cesarja Ivana Vladislava (1015—1018) in je bil po veliki bizantinski zmagi iz leta 1018/19 postavljen za stratega v Teodosiopolisu na vzhodni meji cesarstva (danes Erzerum v Turčiji). Leta 1040 se je pridružil Petru Odeljanu, ki ga je poslal proti Solunu. Po Skilici27 je Alusijan imel pod seboj 40.000 vojakov. Obleganje je trajalo šest dni, napad Soluncev je na belem konju vodil sveti Dimitrij, patron mesta. Skilica torej potrjuje napad Alusijana na Solun, a je Kekavmenov opis, kot vedno, realen in resničen, ker ne vključuje izmišljenega posredovanje svetnika, tipičnega za zgodovino številnih obleganj Soluna. 15. Ko se je cesar Mihael IV. (1034-1041) vojskoval proti Bolgarom, je osvojil Triadico (današnja Sofija) in napadel trdnjavo Bojan. Branilci so, prepričani v svojo hrabrost, zapustili trdnjavo in napadli Bizantince, a so premagani zbežali v mesto; skupaj z njimi pa je vstopil v mesto tudi sovražnik in ga osvojil. Dogodek ni poznan iz drugih virov in tako zvemo za še eno podrobnost o pohodu Mihaela IV. proti Petru Odeljanu, tokrat v predelih današnje Bolgarije. 16. Mihael, katepan Drača, je napadel Dukljo, kjer je vladal Štefan Vojislav, z vojsko, ki je štela več kot 40.000 vojakov, oplenil notranjost, ko pa se je vračal, so bile soteske, skozi katere je vstopil, zasedene in bil je ujet. Morda je imel drugo pot, da se varno umakne, ampak iz nepremišljenosti, bolje rečeno iz neizkušenosti, je bil ujet. Mislim da je tu opisan drugi bizantinski pohod proti Duklji in ga postavljam v leto 1042. 17. Katakalon Klazomenites, strateg Dubrovnika, je poskušal zajeti na zvijačen način toparha Duklje ter se mu je ponudil kot krstni boter za novorojenega sina. Dogovorila sta se, da se najdeta na morski obali v sredini med strategovo temo in toparhovo deželo. Katakalon je pripravil ladje, svojim ljudem ukazal, da ob danem znaku napadejo Vojislava, ga zvežejo in vržejo v ladjo. Isti načrt je imel toparh. Ko sta se našla na dogovorjenem mestu, je Vojislav prehitel bizantinskega stratega, ga ujel in zvezanih rok in nog odpeljal v Ston. In z istimi zankami in mrežami, s katerimi je hotel ujeti, sporoča Kekavmen, je bil sam ujet, na sramoto 23 Skylitzes, 406/96-99 in 407/50. 24 Preposit, najprej preapositus sacri cubiculi (= predstojnik svete [cesarske] spalnice), ki ima analogen razvojni proces kot magister; v IX-X st. obstojata dva s finančnimi, upravnimi in obrednimi funkcijami; časten naslov, ki se izgubi proti koncu XI st. (cfr. Oikonomidès, Listes, 300). 25 Čelnik odgovarja, po Kekavmenu, bizantinskemu strategu kot poveljniku mesta in njegove okolice. Izraz obstoja tudi danes med Vlahi v smislu poglavarja vlaške skupnosti (cfr. VIINJ, III, 206 in op. 40). 26 Skylitzes, 411/54-56). 27 Skylitzes, 412/88-414/26. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 165 Romejev. Bilo je to nekje po letu 1042, ko je Štefan Vojislav končno zavrgel bizantinsko suverenost. Drugi viri ne poznajo te zgodbe. 18. Pet saracenskih ladij je pred kratkim pristalo blizu Dimitrijade. Gusarji so nastopili kot trgovci, ki prodajajo svoj plen, ujetnike in blago. Nevednost in lahkomiselnost prebi­ valcev, a tudi pohlep nekega mogočnika, ki je gusarjem dovolil trgovati takoj pod mestnimi zidovi, so gusarjem omogočili, da z zvijačo in brez boja osvojijo mesto. Opis je poln podrob­ nosti, ki jih je Kekavmen lahko zvedel samo od osebe, ki je bila prisotna pri dogodku. Bližje datiranje je nemogoče, ker drugi viri tega ne omenjajo, a prislov pred kratkim dopušča sklep, da se je to dogajalo okoli srede XI. stoletja. 19. Za vlade Konstantina IX. Monomaha je Serblias po ukazu cesarja odšel v Iberijo in Mezopotamijo, da pobere davke in uvede nove, kakšnih ljudje še niso doživeli. On je v tem uspel, ker je bil izredno strog, ljudje pa so s celimi družinami prebežali v Perzijo. Nato je perzijski cesar napadel Bizanc s celo svojo vojsko in to je prineslo veliko zla in nesreče. Zgodovinar Mihael Atalijat poroča, da je bila v Iberiji armada sestavljena iz domačih vojakov, ki so od države dobili zemljo, za katero niso plačali davkov, da je Konstantin IX. to ukinil ter da so nato vojaki dezertirali.28 Oba pisca se torej dopolnjujeta. Podatki Skilice in Zonare, kronista iz prve polovice XII. stoletja, so krajši in manj precizni kot Kekavmenovi, saj je njegova družina izvirala iz Iberije. 20. O napadih Pečenegov Kekavmen piše na treh mestih. a) Pečenegi so prišli v Bizanc in vsi vedo, koliko so storili, kar je vredno usmiljenja in solz. Pečenegi, turško pleme, so od XI. stoletja napadali Bizanc. Ker jih ni mogla več zaustaviti, jim je cesarska vlada odkazala zemljo za naselitev. Kmalu pa so zopet začeli ropati in pustošiti bizantinske pokrajine in je vlada morala uporabiti proti njim orožje. Tu je verjetno opisan pečeneški prehod zamrznjene Donave leta 1048. b) Ko so Pečenegi ponovno napadli Bizanc, je Konstantin IX. poslal proti njim vojsko pod rektorjem29 Konstantinom. Ta jih je napadel, ne da bi pred tem postavil tabor in odpočil čete in cesarska vojska je bila popolnoma poražena. Opisana je bitka pri Diampolicu iz leta 1049, v kateri je bila bizantinska vojska pod poveljstvom Konstantina Arianita, ki je imel naslov magister.30 c) Konstantin IX. je poslal meniha Vasilija, pronoitisa Bolgarije, skupaj z akoluthosom Mihaelom31 proti Pečenegom. Ko sta se jim približala, sta iz neizkušenosti odlagala iz dneva v dan, bojni spopad. Ko je zmanjkalo hrane za vojake in živali, so prestrašeni od pogleda na rjovečega sovražnika, vsi brez boja na lastno roko pobegnili in tako je iz nevednosti vojska razpadla. To se je verjetno zgodilo leta 1053 v soteski Zygos, ki je bila meja med Makedonijo in donavskimi predali.32 21. Tiras, bogat in plemenit, je gospodoval v mestu Bisiniano v Kalabriji. Robert Gviskard je poskusil zavzeti mesto na silo. Ko mu to ni uspelo, je z zvijačo ujel Tirasa. To se je dogajalo leta 1053 ali 1054, ko je Robert Gviskard bil še vodja razbojniške čete v Kalabriji in pohlepen na denar. To mu je tudi uspelo s Tirasom, od katerega je dobil veliko odkupnino. O tem poročajo tudi zahodni viri.33 22. Mesto Otranto v Južni Italiji, ki so ga čuvali Rusi in Varjagi pod poveljstvom domačina Malapetzesa, so zasedli Franki, namreč Normani. Uspeli so mesto osvojiti, ker je njihov grof obljubil nečakinji Malapetzesa, ki je imela hišo tik zidin, ženitev. Premamljena z obljubami je pustila njegove vojake k sebi in ti so napravili veliko luknjo v zidovih, skozi katero so številne normanske čete stopile v mesto. Ko je videla, kaj je storila, je pobegnila; 28 Michaelis Attaliotae historia, ree. I. Bekker, Bonn 1853, (= Atalijat), 44. 29 Rektor, neodrejena služba, bolj nominalna kot stvarna, ki pa je prinašala velik zaslužek; obstojala je od VII-VIII st. večkrat skupno z častnim naslovom magister; obstoja do konca XI st. (ctr. Oikonomidès, Listes, 308). 3(1 Skylitzes, 467/81 sqq. 31 Pronoitis Vasilij je bil verjetno upravnik cesarskih posesti v temi Bolgariji, a je imel tudi vojaški položaj. Akoluthos je bil naslov poveljnika varjaške cesarske garde (cfr. Beck, Vademecum, 157, opp. 39 in 40). 32 Atalijat, 37 sqq. 33 Gaufredus Malaterra, De rebus gestis Rogerii Calabriae et Siciliae comitis et Roberti Guiscardi ducis fratris eius, RIS2, 5/1, Bologna 1925-28, 17-18. 166 J. FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA pobegnil je tudi Malapetzes sam z ladjo in je v sovražnikovih rokah pustil ženo in otroke. Težko je datirati dogodek, ker je v XI. stoletju zgodovina Otranta zelo burna. Verjetno je bil grof, ki ga Kekavmen ne imenuje, Gotfrid Tarentski ter bi se padec Otranta zgodil okoli leta 1064. 23. Nikolica iz Larise je večkrat poskusil obvestiti cesarja Konstantina X. Duko (1059-1067), da se v Heladi pripravlja vstaja. Ne vedoč kaj storiti, ali ujeti vodje ali se upreti, se je odločil čakati in na skrivaj opazovati delovanje upornikov. Ti so sklenili, da ne morejo izvesti vstaje brez Nikolice, ker je ta imel svojo vojsko in trdnjavo in so ga v deželi vsi poslušali. Nikolica je končno pristal, da se postavi na čelo vstaje, katere so se udeležili Grki, Vlahi in Bolgari, to se pravi, Sloveni Tesalije. Ko so vodje prišli k Nikolici, jim je rekel: To ni dobro. Ker, prvič, žalimo Boga in si ga delamo za sovražnika, potem cesarja, ki lahko krene proti nam z veliko vojsko in nas uniči. Razen tega, sedaj je že junij, in kako bomo opravili žetev, ko nastane nered? In ko je rekel Vlahom: Kje so sedaj vaše črede in žene? so odgovorili: V planinah Bolgarije. Ker je pri njih navada, da so črede in družine od meseca aprila do meseca septembra na visokih planinah in hladnih mestih. In jih bodo morda (je rekel) tam oropali oni, ki so očitno na strani cesarja. Nikolica se je ponovno obrnil na cesarja ter ga zaprosil, da odpravi povečanje davkov če želi, da se vstaja umiri. Cesar je na to pristal, a ko je prišel odgovor, so ga vodje odbili. Nato je Nikolica dal ujeti vodje Vlahov in Larišanov. Drugi so se ustrašili in popustili, on pa je vodje odpeljal in jih predal katepanu Bolgarije. Po tem je Nikolica z izbranimi Vlahi in Larišani prebil štiri mesece svobodno v Carigradu. Končno pa so ga poslali v izgnanstvo v Amasijo, v temi Armeniakonu, od koder se je vrnil domov šele, ko je zavladal Roman IV. Diogen (1068-1071). Opis vstaje leta 1066 v Tesaliji je zanimiv iz več razlogov: etničen sestav pokrajine je mešan, vidni so elementi fevdalnega ustroja, specifični za bizantinsko družbo, fiskalizem bizantinske vlade je bil največkrat kriv za vstaje. Prvič je opisana pri Vlahih vsakoletna gonja živine iz ravnice na planine ali nasprotno, odvisno od letnega časa. Vstaja je opisana na osnovi domače dokumen­ tacije in Kekavmen citira celo dobesedno večje dele iz pisem Nikolice. Toparhi in akriti Velik del opisov se tiče dogodkov na mejah cesarstva. Tamkajšnje razmere Kekavmen dobro pozna, saj je tam dolgo služboval. Vzdolž državnih mej, na zunanji strani, se razpro­ stira pas večjih ali manjših pokrajin pod vladarjem ali knezom, ki mu pravijo toparh - тотохрхпс , 3 4 Toparh je poglavar pokrajine, ki leži v bližnjem sosedstvu bizantinske države. Ni popolnoma neodvisen, ker mora spoštovati in ljubiti cesarja in vse njegove prijatelje.35 Kekavmen uporablja izraz toparh tudi v drugem smislu, namreč za pokrajinskega poglavarja, ki se je oddvojil od cesarstva, a od cesarja dobiva še vedno titule in službe in celo obiskuje Carigrad in dvor (glej Zgodovinske podatke št. 9). V enem primeru rabi izraz filarh (glej Zgodovinske podatke št. 8), verjetno, ker gre za arabskega poglavarja, v bistvu pa je to isto. Gre torej v vseh slučajih za odvisnost toparha od cesarja, ni pa lahko natančno določiti njeno vsebino. Govoriti o fevdalnih odnosih predpostavlja razlago termina, kar nosi v sebi nevarnost, da mislimo samo na oblike, tipične za zahodno Evropo. Tu ne moremo razpravljati o problemu bizantinskega fevdalizma; o tem sem govoril pred dvema letoma.36 Ker pa anali­ ziramo delo Kekavmena, bi podčrtal, da so mesta v njegovem spisu, ki govorijo o osebni podrejenosti, na osnovi katerih kaže, da gre za fevdalno odvisnost.37 Da se vrnemo na odnose toparha do cesarja. Morda bi izraz vazalni odnosi ali vazalna odvisnost, recimo v širšem ali figurativnem smislu odvisne, podložne osebe ali države dal približno sliko odnosov. Njihov opis bo to potrdil ali negiral. 14 Za pojmovanje meja v Bizancu cfr. J. Ferluga, I confini dell'Impero romano d'Oriente; nozione e realità. Popoli e spazio romano tra diritto e profezia, Napoli 1986, 365-400. 35 Strat., 77/14-15. 16 J. Ferluga, Bizantinska družba in država, Ljubljana 1990 (= Ferluga, Biz. družba), 58-59. 37 Strat., 3/14: če služiš cesarju...; ib., 5/9: če služiš arhontu (namreč visokemu gospodu, velepo­ sestniku) ...; ib., 68/7-9: on ima namreč svoje ljudi in »družino« in trdnjava in dežela ga poslušajo ... ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • îws • г 167 Toparh je v diplomatskih odnosih s cesarjem, ker pošilja na dvor v Carigrad odposlance - amoicptaaptoi; vezan je nekako na cesarstvo, ker se smatra, da lahko odpade - алоотт^си TCOUOUCDV; smatrajo ga za sovražnika, ker teži k osvajanju bizantinskih ozemelj. Zaradi tega Kekavmen svetuje akritu, strategu na meji, kako naj se obnaša in kaj mora ukrepati. Pred vsem mora biti v svoji temi pravičen in zmeren v zahtevah, da ne bi prišlo do vstaje; do sosednjega toparha naj bo previden in naj mu ne zaupa, mora pa z njim obdržati mir in normalne odnose; prav posebno naj skrbi za trdnjave, da ga ne bi toparhovi ljudje presenetili in jih osvojili (glej Zgodovinske podatke št. 1,4 in 13). Na kratko mu svetuje: Akrit, čuvaj trdnjave in tebi poverjeno deželo in ne zaupaj sosednim toparhom, tudi če vseskozi zagotavljajo, da so tvoji prijatelji.™ Nasproti tem pripombam akritu odnosno strategu na mejah države stoji, skoraj nepričakovano, cela vrsta nasvetov toparhu, kako naj obdrži neodvisnost svoje dežele.40 Morda lahko to pojasnimo z dejstvom, da je bil, kmalu po sredi X. stoletja, avtorjev ded toparh v Armeniji, v mestu Dvin (glej Zgodovinske podatke št. 1), kakor tudi, da je proti koncu istega stoletja bil njegov ded po materi poglavar ne­ odvisne pokrajine v centralni Grčiji (glej Zgodovinske podatke št. 4). Če ima toparh in gospodar - тогохрхтк K 0 " sCooauxcmfc, v svoji deželi trdnjave in vasi, naj se nikakor ne da zapeljati bogastvom, častem ali največjim obljubam, da bi svojo deželo odstopil cesarju in zato dobil denar in posestva, naj na vsak način obdrži svojo deželo, tudi če je majhna in neznatna, ker je boljše biti neodvisen prijatelj kot pokoren sluga; naj cesarju ne laže in naj ne poskuša od njega dobiti koristi ali poklone; kot primere navaja obiska dalmatinskega toparha Dobronje in arabskega filarha Apezalraha v Carigradu (glej Zgodovinske podtke št. 8 in 9); če dežela leži ob morju, naj toparh odpre luke in pusti, da tam počivajo ladje, ki so prišle bodisi prostovoljno zaradi trgovine ali prisiljene od nevihte, naj bo ljubezniv s sosedi in tujci in naj vsem dopusti, da se zasidrajo v luki - toda, in sedaj sledi večna opomba Kekavmena, zaupati jim ne smeš; če mu akrit pošlje darila, naj jih sprejme in naj mu vrne od svojih, kar ima, naj pa ne pozabi, da je bilo to storjeno s posebnim namenom; če ne bo previden, bo akrit napadel trdnjavo ali njegovo pokrajino, zato se toparh mora varovat/ bolj prijateljev kot sovražnikov.41 Kekavmenov prispevek zgodovini Bizanca ni velik po količini, po kakovosti pa je zelo pomemben, ne samo ker osvetljuje razvoj cesarstva z novimi podatki, ki jih drugi viri ne omenjajo, ampak tudi, ker daje skoraj vedno boljšo verzijo od poročil poznanih od drugod. To velja, deloma, tudi za njegove druge opise: na primer o cesarskem dvoru in centralni vladi, o življenju v provinci, o administraciji, o družini, sploh o notranji situaciji v državi. Podoba, ki jo podaja, ni sistematična, saj ni imel namena prikazati vseh številnih strani notranjega razvoja. Čeprav necelotna in nepopolna, celo tu in tam netočna, je podoba situacije v Bizancu od sredine do osmega desetletja XI. stoletja enkratna in verna.42 Cesar, dvor, centralna uprava V tako močno centralizirani državi kot je bila bizantinska, so vladar, njegova okolica, dvor in seveda sama prestolnica Carigrad bili, če ne odločilnega, vsekakor pa ogromnega pomena. Kekavmen, ki obravnava odnos do cesarja v prvih desetih oddelkih, se v bistvu omejuje na nasvete bodisi prvemu človeku cesarju - TtpdSxoç Sv8pco7toç TOÖ ßaaiAs'wc namreč »prvemu ministru«, »premieru« bodisi neki drugi osebi na visokem položaju na dvoru odnosno v centralni upravi.43 Svetujem: naj se varuje obrekovalcev in nevoščljivcev, sam pa naj uporabi oblast, ki mu je dana, mirno in blagosrčno; če kdo hujska proti njemu, naj govori z njim na samem in naj na tiho uredi odnose; če posreduje za prijatelja, naj to stori pametno 3 8 Strat., 78/28; 24/27; 26/29. 3 9 Strat., 26/10-12. 4,1 Strat., 76/16-80/6. 41 Strat., 76/21-22; 77/16-18; 79/3-12; 80/5-6. 42 Lemerle, Prolégomènes, 78. 43 Strat., 3/16 sqq. ampak primerjaj z Strat., 35/3-4, kjer je Tiras zelo bogat in plemenitega rodu in prvi človek dežele; torej Kekavmen rabi isti izraz tudi za poglavarja mesta in manjše pokrajine. 168 J. FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA in spretno, redko javno in nikakor ne sme sestaviti carske listine44 iz naklonjenosti do prija­ telja ali zaradi darov; ko napeljejo v družbi pogovor na cesarja ali cesarico, tedaj umolkni popolnoma in se umakni (glej Zgodovinske podatke št. 6); če mu je cesar dal celo oblast naj ne bo prevzeten in ne prezira cesarja, ker nekateri so na tem položaju postali brezbrižni in domišljavi in so propadli; naj odklanja povabila na pojedine (aovndaux); tam je namreč mnogo blebetanja in klepetanja. Posebnega pomena je oddelek, ki govori o nalogah prvega človeka ali prvega ministra in ga tu podajam v celoti: Posebno skrbno zasleduj dogodke v mestu (namreč v Carigradu), da ti ne bi kaj ušlo! Povsod in vedno imej svoje zaupnike pri vseh združenjih in cehih (xh стиатђЈдата); kakor hitro se kaj pripeti, moraš biti o dogodku obveščen. Prav tako ti ne sme ostati prikrito nič, kar bi se utegnilo zgoditi v obmejnih predelih ali v provincah v notranjosti dežele. Ne čakaj, da se odposlanec (sel) naspi ali odpočije; sprašuj ga na samem. Med odposlanci so ljudje, ki po naravi niso posebno zgovorni, ki pa bi morali sporočiti zelo pomembne zadeve, pa nimajo poguma, da bi to storili.45 Zadnji del Kekavmenove knjižice, pravzaprav poseben del, ki nosi naslov: Svarilen govor za cesarja - Лоуос VOUÖTITSTIICOCJ npôç ßamXea, je napisan iz druge perspektive. Kekavmen sam to na začetku poudarja: Od časa do časa, nekateri pravijo, da cesar ni podrejen zakonu, ampak da je sam zakon; to isto trdim tudi jaz. Vse kar naredi in da kot zakon je dobro narejeno in temu se pokorimo. Če pa reče: popij strup ali skoči v morje in ga preplavaj, tega ne boš storil. Iz tega sledi, da je cesar človek, ki je podrejen božjim zakonom. Zato torej pišemo ta-le spis (урафгЈ) za naše bodoče pobožne in Kristusa ljubeče cesarje. Nemogoče je tu ponoviti Svarilen govor v celoti, omejil se bom na najvažnejše. Bog je postavil cesarja na prestol in ga napravil takorekoč za Boga na zemlji, da dela in stori kar hoče in zato morajo biti njegovi postopki in dela polni modrosti in resnice in pravica naj bo v njegovem srcu. Cesar mora biti vzdržen in previden do onih, ki pridejo z lažnimi pritožbami in mora vsako zadevo dati natančno preiskati; njegova dobrodelnost naj bo razumna in naj velja onim, ki jo zaslužijo; prav posebno mora skrbeti za vojake; tujcem naj ne da visokih titul ali važnih komandnih položajev - tu se sklicuje na primere Petra (glej Zgodovinske podatke št. 3), Senaherima (glej Zgodovinske podatke št. 1) in Haralda Hardradija (glej Zgodovinske podatke št. 10). Ne ukrepa naj na škodo Carigrada in dežel, ki so mu podložne, tudi ne proti vojski; ampak naj bo vsem oče in mu bodo iskreno služili; kajti, kakor piše avtor dobesedno, nimaš opravka z neumnimi ampak s pametnimi ljudmi, ki razmišljajo in vedo ali so dobili dobro ali hudo; ljudem, ki so mu podrejeni (OÎKSIOI ÄvöpwTtoi тоб кратоис аои), 4 6 naj ukaže, da nikomur ne delajo krivice in da ne ščitijo hudobnih ljudi in sovražnikov resnice, ampak pomagajo onim, ki so pretrpeli krivico in so se nanje obrnili; cesar je namreč vzorec (толос) in zgled (илоураицос) za vse in vsi gledajo vanj in posnemajo njegovo obnašanje (no\ue(a).47 Cesar naj ne dovoli nikomur, da se mu prilizuje, marveč naj si izbere prijatelje med tistimi, ki ga karajo. Končno avtor očita cesarju, da sedi v Carigradu kot v zaporu, in mu svetuje, naj obišče svoje dežele na Vzhodu in Zahodu, naj spozna zmogljivost vsake province in stanje njenih trdnjav, naj vzpostavi red in pravice, tako ne bo prišlo do vstaj in neredov in bo vladal mir. Dvorjani, ki so leni, mu to odsvetujejo in pravijo, da bo v njegovi odsotnosti kdo drug zasedel prestol; to je smešno, meni avtor, ker bo cesarjev zastopnik, če je sposoben in energičen, buden in bo ukrenil potrebno. Cesarji in augusti Rimljanov (аитократорес KCCÌ аиуоиатси TWV Tcaumcuv), ne samo tisti, ki so vladali v Rimu, tudi tisti v Bizancu (v Carigradu), so vedno tako mislili in postopali, tako na primer Konstantin Veliki in njegov sin Konstans, Julijan, Jovijan in Teodosij; zdaj so se mudili na Zahodu, zdaj na Cesarske listine = ovyîXXiov ßamXiiciv fj nmÄKiov. Cesarski sigilion (Hrisobulon sigilion) je listina, s katero so podeljeni manjši privilegiji;-cesar ni podpisoval sigilion. postavil je samo tako imenovan menologem, namreč mesec in indikt; pitakion odgovarja prostagmi, namreč upravnemu ukrepu, na katerega je cesar prav tako dajal samo menologem. 45 Strat., 5/1-8. Beck, Vademecum, 26 je izraz prevedel z »Gilden und Zünfte« in prav tako tudi Litavrin, 125, z »cehi«. Gre za tehnični termin za cehe v prestolnici; zanje je glavni vir Knjiga eparha, v kateri je opisano za prefekta Carigrada veliko število mestnih cehov (cfr. Ostrogorski, Zgodovina 142- 144- Litavrin 337-338; Ferluga, Biz. družba, 59-60). 46 Strat., 98/21. 47 Strat.. 99/29-31. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 2 169 Vzhodu, vsekakor le kratek čas v Bizancu. Tedaj je vladal mir v ogromnemu cesarstvu, odkar pa je velika lenoba prišla med ljudi, ali bolje rečeno, se kot epidemija razširila, se romejskemu cesarstvu ni pripetilo nič dobrega,4* rezimira na koncu avtor svoje misli, nasvete in svarila kakor tudi sam spis. Provincialna uprava Kekavmen pozna dva izraza za deželo, provinco: tema -веџа. in eparhija - ênapxsia.49 Eparhija je starejši izraz iz poznorimske dobe, ki pa je bil v bizantinski provincialni termino- logiji v rabi v splošnem pomenu za deželo, pokrajino, provinco. Tema je ožji, tehnični izraz za vojaško administrativno okrožje, ki je nastalo v VII.-VIII. stoletju, ko so naselili teme, namreč vojaške odrede, po novo ustanovljenih okrožjih, in zato so se tudi ta okrožja sama začela postopoma imenovati teme.5 0 Izraz хбсхх, dežela, okraj, pokrajina je uporabljen za bizantinsko provinco, predvsem pa za dežele zunaj cesarstva, kar se jasno vidi iz opisa srečanja stratega Dubrovnika in Štefana Vojislave (glej Zgodovinske podatke št. 16). Tu je namreč rečeno, da sta se dogovorila, da se srečata na sredi med temo stratega in deželo toparha - žv uso» хоС eéuaxoç xoß ахрахпуоо m l xffç %