Prva in zadnja smodka
%r kaj boste govorili? Tobak ima svoj denar. Tako i^) se rad odreže vsak lobakar, kadar ga kdo dregn, ¦'¦¦•.¦¦-••' češ, s kajenjem se izpiha dosii Hrobiža v   zrak.
Postaven kadilec je bil ludi Ogrinov France. Ta je zagovarjal kaienje tako-le : .,Le dajmo ga ; bodo pa davki loliko manjši. Tobak je cesarska roža. Karcesar pri tobaku dobi, mu pa drugje ni treba iskati."
Ali ima lobak res svoj denar, in torej kadilec ravno (ako ležak mošnjiček kol nekad lec, lega mcd lobakarji ne bomo dognali do sodnjega dne.
—    6    —
Da kadilec znižuje davke, temu ne morež opo-rekati: le to bi mogel k večjemu dostavili, da jih znižuje pač drugim. sebi pa celo zvišuje. — Ali ima torej lobak svoj denar — kdo ve? Golovo pa je, da ima tobak svoje posebne pravice. Tobak je znamenje pobratimslva, prijalcljstva; zalo se divjaki, ko so si med seboj menjaii pipe in tobak, nič več ne prega-njajo in si ostanejo prijatelji in pomočniki.
A glej, kako je čudno ! Sram je človeka prosili kruha, denarja, obleke; tobaka prositi ni sram tie kmeta ne gospoda. Naš oče, imeniten tobakar, vem, da bi skoro rajše lakole omedleii, nego bi koga pro-sili jedi. Toda, ako je suh njih mehur, jim pa ni prav nič težko reči: ,Ti, Luka, glej moj je suh, daj bom pa tvojega naredil." In Luka da rad; drugič pa prav pride.
Marsikomu bi se čudno zdelo in odkimal bi, če bi mu kdo ponujal skorjo kruha ali par vinarjev; če ti pa kdo pomoli svoj mehur, češ: pa mojega naredi, ali pa ti ponudi gmodko, tedaj pa misliš, da bi ga razžalil. te se ne bi poilužil njegovega kadiva.                 Mi
Tak \e tobak !                                                              ¦
Pa ne le svoje pravice ima tobak, ludi svoje ^| muhe. Kakšne — je pripovedal onidan Klanfarjev ^M Konrad, ko je sedela tatnkaj pod Hpo vesela družba ^U in se prijazno kratkočasila.                                                 j^|
Nekdo izmed družbe je bil tako imeniten in tako ^M dober, da je i/vlekel iz zepa cel šap smodk m jih ^| je ponujal po stari lobakarski navadi in darežljivosti ^| vsej družbi.                                                                          ^|
nLepa hvala, ne kadim," odvrne Konrad, edini v celi družbi.
BČe ne, pa boš.**
.Res lepa hvala. nisem kadilec."
,No, la je pa lepa! Tak dečko, pa ne bo kadil, ko kadi žc vsak oirok."
,lmam poseben strah pred kajo; zlasti še pred smodkami."
,No, daj, daj! Saj nisi dekle."
.Pusti mel Vedi, da ne bom. Mi ne ugaja in mi ne.   Vam rajši   povem,   zakaj   mi   kajenje   ne ugaja."      ^m
—    7    —
,Če ne maraš kaditi, pa še praviti ni treba," ugovarja nekoliko užaljen tobakarski dobrotnik.
,O, pove naj pa le!" se lakoj oglasi vsa družba. Konrad prične.
,Tudi jaz nisem bil vedno tak, pač pa premeten ptiček. kakor so navadno vsi takile mestni otroci. Vse sem moral prelakniti, vse pregledafi, pa tudi vse po-izkusiti Lahko si mislite, da mi tudi tobak in pipa in druga tobakarija ni ostala neznana reč. — Kolikokrat sem polegnil par dimov iz očelove pipe ali iz njihove stnodke,   kadar  so   jo   kam  položili med opravikom.
Da sem prosil tudi pri tovariših za kak ostanek svalčice ali vsaj za par potegl|ajev, to se pri junakih moje vrste samoobsebi razume. Imeti svojo zalogo: lo so bile sicer moje srčne želje; toda da bi se po-vzpel sam tako visoko. se mi ni nikdar izponeslo. Pa so me morali že kdaj opaziti domači, dasi sem skrbno skrival pred starši ono, s čimer sem se hotel pred drugimi postaviti. Ali pa me je izdal morda tobakov duh, pa rjava barva na prstih. Imeli so me — pa ]'e. Ali so_me? . . . Nič nie niso. Cudil sem se, da me nič niso. Še bolj sem sc zatudil, ko so mi oče rekli: -Kondek, e, kaj bi tislo !e smrdljivost kadil, liste svalčice, tiste ostanke. Ali jo vidiš — ta-le bo zate!" pa so mi pomolili lepo temnorjavo in debelo smodko. »Ta-le bo za-le!"
.No, no, kaj pa misliš? Zdaj ga boš pa še ti učil te grde, smrdljive kaje?" se oglase maii iz kuhinje.
.Ali ni prav, da tak krepak dečko kadi ?" se ozro oče na maler. Opazil sem, da so nekohko po-mežiknili. Seveda še na misel mi ni prišlo, čemu. Mali so na to umolknili. Prav v redu se mi ni zdela vsa stvar; vendar scm bil vesel, da se zdaj lahko kar očiino postavim — kar na domačem pragu in pa s tako! Ne svalčice. ne s koncem, ampak s celo. — ,Ne. danes je ne bom, je je škoda za delavnik, v nedeljo jo bom, popoldne, tako setn si mislil in spravil ' smodko. Hodil sem jo pa gledat vsak dan, tudi po-meril sem jo vselej, stopil moško gorindol po sobi Ifit se vstopii zdiijinzdaj pred ogledalo.

-.--------------------------!-------------------------—-----n----1:1'   m
—   10   -
Prišla je naposlcd nedelja, moj dan. Popoldne po cerkvi sem se hitro preoblekel, potem pa po smodko. Ponosno sem jo prižgal, kar v kuhinji. Toda polem me pa ni več držalo pod streho. Kondek je moral vun. Kdo bo kadil, ie ga nihče ne vidi. Kadi se zalo, da Ijudje človeka vidljo in občudujejo. Pred domačo hišo, pa tudi pred sosedovo in še nižje doli, po ulici, da sosedovi vidijo, da kadi Klančarjev Kondek smodko. Koiikokrat sem se ustavil, se obrnil na !o iii na ono stran, da bi se videlo od vseh slrani, kako Kondek kadi.
Deset minut ni Irpel to moj ponosni izprehod. Oči niso več dobro delale. Zdelo se mi je, da je sto- . pila prednje lahka meglica. Videlo se rni je, da pri-lenja deževati. Vse je mrgolelp po zraku. Iztegnil sem roko, a čutil nisetn dežja, tudi dežnika ni nihče razpcl.
Tudi v glavi ni bilo vse prav. Nekaj se je su-kalo. Pri hižah sem vidcl po dvoje vral; ob voglih sta bili po dve svelilnici,  in vsi Ijudlje so hodili v parih.
Prijel sem se za glavo. Smodka mi ni več šla. Roka mj je omahnila. in smodka mi je padla na tla. Pobrati se mi ni Ijubilo, saj se tudi nisem upal pri-pogniii.
Tudi v ustih in v želodcu ni bilo dobro. .Domov, dotnov, brž domov" — sem si dejal. — Komaj sem prilezel ob hišah . . . Kar padel sem v hišo in na postelj.
Hudo je bilo ... vse se jc vrtelo okrog mene in poiem .. . ne vem več.
Drugo dopoldne sem se zbudil, podoben bolj mrliču kot živcmu. Ves slabolen in prazen. Usta polna nesnoznega okusa.
Oče in mati so bili ob postelji.
nAli je bila prebuda?'   nii   reko   oče   smehljaje.
,,Boš pa še očeta ubogal in kadil!" ošinejo mati očeta in mene obenem.
Prav hudomušno pa mi di starejša seslrica ; ,Le brž vstani, Kondek; boš videl, kako prijaznega ko-zlička smo dobili včeraj. Zunaj na dvorišču za drvar-nico ga imamo."
—  11  —
Res sem ga šel gledat in tudi takoj zvedel, kdo mu je bil odkazal la prostor
Huda šola, toda dobra Sola. Od tedaj mi pa ne gre več in ne gre tobak. Ofe se vedeli, da drugafe nič ne opravijo; pa so se poslužili rega zdravila. Sram me je bilo pred njimi in skrival sem se. Danes scm jim pa hvaležen, ko tolikokrat slišim tožiti hude to-bakarje: ., Kako rad bi se ga odvadil, pa se ga ne morem."                                                       Ferd. Gregorec   ,