7
Šolske zadeve.
Učiteljska skupščina v Zabnicah na Koroškem.
Popisal Matija Maj ar.
Dobro uredjene učilnice in izverstni učitelji so verlo važne stvari; od njih se vlastenec rad pogovarja, od njih rad kaj čuje. V Zabnicah je bila napovedana učiteljska skupščina 20. decembra 1. L Snidel sem se tam tudi jaz. Pričakovali smo tudi našega občeljubljenega c. k. šolskega svetovavca iz Celovca, gosp. Rudmaša, kteri je ves iskren in vnet za blagor mladine in napredek narodov. V dekan-skem domu so gosp. dekan Kulnik otvorili skupščino ob devetih. V tej nevelikej dekanii se je zbralo 10 učiteljev in 6 duhovnikov. Naj pred se je glasno bralo pismo gosp, Rudmasa, da ne morejo priti zavoljo bolehnosti, ktero so si navlekli z neutrudljivim obiskovanjem učilnic in učiteljskih skupščin.
Vsaki učitelj je prinesel seboj čedno spisan odgovorna dvojno jim popred dano vprašanje. Vsaki učitelj je čital svoj spis glasno pred skupščino.
Pervo vprašanje je bilo: Kaj je storiti, da se mladina pazljivo uči? — drugo pa: Kaj overa, da se petje cerkvenih pesem povsod ne vpelje, kakor je to že večkrat se zaukazalo, in — kako bi se to petje povsod vpeljati moglo?
Odgovarjali so pismeno vsi dobro — v obče rečeno — nekteri pa tako izverstno, da se kaj takega nisem nadjal. Dve uri se je od tega čitalo, pa zmiraj je bilo zanimivo. Naj izverstneje je govoril gosp. Kovač, učitelj v Lipaljej vesi. Vse živi na tem možu; tu vidiš, da je vse to v dja-nji skusil, da je vsega tega prepričan, kar je govoril, da ga vse to veseli, da je učitelj skoz in skoz.
Na pervo   vprašanje   se je  odgovorilo blizo sledeče:
Ni dosta, da v učilnici mladina le mirno sedi, kakor prikovana, ali kakor močen bob, temoč ona mora skerbno paziti na nauk, misliti, razumeti inzapamtiti, kar
učitelj podučuje in kaže.    Vse se  mora   odstraniti, kar bi pazljivo mladost motilo.    Učilnica   ne sme biti  pri veliki cesti, ne blizo rokodelcov,   kteri velik hrup delajo,   kakor kovači,   kotlarji in enaki.    V ravno   tistej hiši ne   sme biti gostivnice. — Orodje učilnici nepotrebno naj se odstrani. Živahno mladino vsaka stvarica lahko moti, vsaki pajek, ki od stropa prede; vsako vlastovično gnjezdo,  ki se iz   učilnice vidi.   —   Učitelj   naj   se ne oblači nenavadno,   naj se ne vede čudno, ampak kakor ljubeznjiv, pravičen in vsega spoštovanja vreden mož. — Mladina mora prostorno sedeti, ne sme brez dopuščenja iz klopi letati, igrač seboj v učilnico nositi. — Ze pervi dan ne terpi praznega  žlebe-dranja   in   nepokoja.    Reci:   „ Vsaki mora paziti na to, kar se razlaga,   da bode znal vprašan odgovoriti. —   Mladina je živahna;   brez   dela   ni  ji mogoče biti,   zato mora biti naj glavnejša skerb učiteljeva ta: da imajo vsi neprenehoma kaj delati, misliti, odgovarjati, pisati ali računiti. Ako nimajo ves čas  opravila od učitelja, začnejo sami kar bodi uganjati, igrati, se pogovarjati, se dražiti.    To je za učitelja na kmetih veliko težji  posel,   kakor   za   mestnega. V vsakem   razredu   se v   mestih  vsi   učenci   uče   eno   isto stvar,   tu  je   lahko dati vsem   dela — pa na kmetih so v enej izbi učenci in učenke početnici,  ki še le pervo leto v učilnico hodijo — zraven  pa tudi taki,   ki  se uče  že dve, tri leta itd.    Vsi učenci naj se samo na dva razreda  razdelijo ; dokler razlagaš enemu razredu, naj učenci in učenke drugega reda kaj pišejo,   ali liste spisujejo. — Učitelj ima stati na uzvišenem mestu,   da vse vidi.    Naj govori živahno, ne dolgočasno,   in naj   se predolgo  ne mudi pri enem istem predmetu; naj razlaga eno  isto stvar   razločno, da se mladini v eno mer nova in zanimiva zdi.   —   Učitelj naj rad ponavlja, da učenci sami vidijo, koliko so se že naučili; to jih veseli in jih budi k večej pazljivosti. — Vsi morajo neprenehoma   paziti,   kaj   se   razlaga in   kaj učitelj uči, zato prašaj   sadaj vse vkupaj, da odgovore,   sadaj pa po samem,   pa brez reda,   sadaj enega sadaj druzega,   da morajo vsigdar vsi pripravljeni biti na odgovor. — Ako kak nemir postane, premoikni, poglej po celi učilnici, kakor da bi hotel   nemirnika   sadaj   in   sadaj z imenom poklicati; ko je pa vse potihnilo, spet mirno naprej razlagaj,   pa ne, da bi k pokoju opominjal.   —   Med učenjem naj učitelj   ne preiskuje dolgo,   ako je   kdo kaj skrivil,   naj   vse   kratko $verši in kaznuje pametno   še   le po   učenji;   naj   ne   opominja preobširno,   —   škoda za zlati čas,   ko   bi   se s tem zgubil   in   nepotrebno   potratil.    Nemirneža   posadi   posebej. Pohvali jih,   kadar se pazljivo uče.   —   Peresa rezati,  pi-savne knjižice čertati,   se mora   vse pred   učenjem;   vsako pero naj ima listič nataknjen,   na kterem ime stoji,   čigavo je; tudi na vsakej pisavnej   knjižici mora biti napisano ime šolarekovo, da se pisavno orodje brez pomote, lahko, naglo in mirno razdeliti more.   —¦   Reci   včasih:  „Ako   se pridno učite,   bodem   vam   pa povedal danes lepo   prigodbo iz sv. pisma".    Drugikrat obljubi jim: „Ako se danes bodete pazljivo obnašali, bodemo pa skusili zapeti lepo cerkveno pes-micou. — Kar učitelj obljubi,naj pa tudi spolni, ako se je mladina hvalovredno vedla.    (Konec sledi.)
10
Y
Šolske zadeve*
v
Učiteljska skupščina v Zabnicah na Koroškem.
Popisal Matija Maj ar.
(Konec.) Glede drugega   vprašanja   zavoljo cerkvenega   petja, so bile misli nekako bolj različne;   vendar  večina  učiteljev se je v tem složila: da v učilnici petje med mladino vpeljati   ni   celo   nič   težavnega,   ako le učitelj hoče   in   k   temu   veselje   ima.   —   Mladina, posebno* slavenska, ima že sama po sebi veselje za petje; celo leto jih slišiš same od sebe prepevati, posebno v jeseni na paši se vse razlega od njih petja.    Ni potreba učencov še le siliti k petju; učitelj jih le razveseli,   ako jim dovoli v učilnici zapeti. Pa pesmice mora izbrati take, ktere so kratke, lehke, priprostemu narodu že od nekadaj znane
in ob i ene,   pesmice is tare;   starejše so, lepše so; na to se moreš zanesti. Ako hi taka stara pesem narodu posebno ne dopadla* bi jo bili že davno opustili. —   V učilnici ima učitelj mladino v oblasti;   ako le hoče,   da  bi  se pelo,  se mora peti — „es muss  sein"   —   kakor je gospod učitelj Kovač kratko in istinito rekel.    Kakih 7 ali 10 minut preden se učenje dokonča,   naj   učitelj,   ako   ima   prijeten  in gladek glas, zapoje pervo versto j štrofo), ali pa naj vzame gosli ki naj   zagode napev — pa malo   višje,   da  mladina ložeje privdari s svojim malim  in tenkim   gerlicom.    Težje je pa vpeljati petje v cerkvi na kmetih, ker je mladine tukaj manj kakor pri mestnih učilnicah, kjer jih je po sto in sto v cerkvi zbranih,   na   kmetih  pa kadaj   le po petdeset, trideset, poleti jih je dostikrat še manj, in predrobna otročarija je tudi še nesposobna za javno petje cerkveno.
Kanalska dekanija je izmed vseh na Koroškem glede različnega govora naj bolj namešana. Fara vratiška je slovenska, kokovska in terbižka nemška, rabeljska nemška in slovenska, žabniška, ovčjeveška in ukovska so slovenske, naborjetska nemško-slovenska; lipaljska slovenska in potabelska spet nemška. — Govorilo se je pri skupščini naravno nemško in slovensko; spisi učiteljski so bili pa vsi nemški.
Gospod dekan so ukazali enemu mlademu učiteljskemu pomočniku, da naj pričijočim pokaže, kako se glaskuje (lautiren).
Vsi spisi učiteljski so se priložili zapisniku (protokolu), kterega so vsi pričijoči duhovniki in učitelji podpisali.
Za tem je bil obed — ravno tak, kakor ima pri takih priložnostih biti — prijazen, vesel, kratek in prav po domače. Predolga in predraga gostija — za blagor učilnic mali dobiček! Zdravico smo napili gosp. dekanu, gosp. dekan pa na zdravje našemu častitljivemu gosp. c. k. sve-tovavcu Rudmašu, da bi se skoraj popolnoma ozdravil in drugikrat sem prišel, in vsi smo glasno smesoma zavpili: ,,vivat!u in „živil!" Po obedu smo vsi vkup Slovenci in Nemci zapeli dve versti cesarske pesmi po nemško, pa spet vsi dve versti po slovensko in se je spet razlegalo ^živili" „vivat!u
11