694
A. Zdenčan: Solza.
Postrežčka primeta drgetajoče telo. Obraz ni več obraz, temuč razmesarjena, krvava krpa. Oči so zalite s krvjo, da se komaj razloči mesto, kje da so. Lasje so obliti s krvjo, da se njih barva prav nič ne razloči.
Telo leži v veži prislonjeno ob zid.
Po stopnjicah priteče debela gospa, hišna posestnica.
„Jezus, Marija, kakšen bo vendar zid, ves krvav! Lani sem ga dala beliti in poslikati, jej, jej!"
Z okna je opazovala ves prigodek in sluteč, kaj nameravajo, prihitela je po stopnicah, da prepreči oskrunjenje zidu. A je že prepozno.
„Po zdravnika! Doktor X. je najbližje; videl sem ga v kavarni pri Y. Skočite ponj!" ukazuje stražnik.
„Ven iz veže, ven, tu ni ničesar videti!" goni množico radovednežev iz veže, ki se je med tem napolnila. — Kmalu je vse porinil iz veže in zaprl duri.
Dolgo, dolgo je treba čakati zdravnika ..
Ponesrečenec hrope v enomer, da se čuje venkaj na ulico. Zdajci se strese ves život,  oči se odpr6, noge se stegnejo, roke
So
Oj, solza svetla, solza mala, komii kanila si z očij ? Komii v očeh si prej sijala, in kakšnih ti si priča dnij ?
Morda sirota je trpeča v siroščini rosila te? Morda veselje, tajna sreča očem je izvabila te ?
Aj ti neznatna solzna kaplja, morda glasan si slavospev, morda se v tebi bol zataplja, in strte nade si odmev . • .
Brezčutni svet te ne umeje in hladno gleda tvoj sijaj, solzam se gorkim cesto smeje, ne vč, odkod ste, ne zakaj ?
zatrepečejo  v komolcih, —  in  telo zdrsne ob zidu na kamenita tla .. .
V istem hipu se odpro vrata. Iz množice, ki skuša porabiti ta trenotek, se prerije z nevoljnim obrazom lepo rejen zdravnik z visokim cilindrom na glavi.
„Kaj je? Kdo je?"
Pristopi, potiplje ponesrečencu žilo in nevoljno reče:
„Kaj hočete? Mrtev je. Torej raz streho je padel? No, seveda, prav je, drugič nebo lezel na streho pijan! — Dva naj gresta v bolnico po nosilnico in ga preneseta v mrtvašnico!"
Zdravnik pa se vrne v kavarno . ..
»No, doktor, kaj pa je bilo?" vpraša eleganten gospod stoječ ob biljardu z dolgim drogom v roki.
„Kaj neki! Pijanec je padel raz streho! Hej, marker, konjaka!"
Marker prinese čašico konjaka. Doktor izpije v dušku, naroči še enkrat, stopi k biljardu, vzemši drog v roko.
V  bornem stanovanju delavskega predmestja pa je težko čakala krovca žena z novorojenčkom...
1 Z a.
Ne ve, da v solzi se odsvita neštetokrat življenje vse, da v njej se čita tuga skrita, preteklost in trpljenje vse.
Ne ve, da božje si hladilo, da trdo nam mečiš gorjč, ne ve, da si nebes darilo, da srečno oblažiš srce.
S teboj se vsi na svet rodimo, in spremljaš nas vso zemsko pot, s teboj dolino solz pustimo, tja gremo, kjer ni solz, ne zmot.
Radostna solza ali žalna, nebeški vendar ti si dar, za dar le-ta naj pesem hvalna glasi se Tebi, Bog, vsekdar!
A. Zdenčan.