EVANGELIČANSKI
KALENDARI
na 1934. návadno leto.
XIII. LETNI TEKÁJ.
Vödáni po
PREKMURSKOJ EVANGELICANSKOJ SINJORIJI.

ČISTI DOBIČEK SE NA CERKVENE DOBRE CILE
OBRNÉ.
Stampano v PREKMURSKI TISKARNI, Odgovoren HAHN IZIDOR
v Murski Soboti.
Dr. LUTHER MÁRTON
Potrêbna znânja na 1934. leto.
Od račúnanja vrêmena.
Krstšanskoga vrêmena račúnanja tekôče 1934. leto od Kristušovoga rodjenjà račùnamo. Tô je návadno leto, štero z-365 dnévov, ali z-52 tjédna i z 1 dnéva stojì. Začne se z-pondêlkom i dokonča se zpondêlkom. — Cérkevno leto se začne z 1. adventskov nedelov.
Pôleg staroverskoga kalendarija 1934. januàra 1. dén na naš januára dén spádne.
Židovje lêta od stvorjênja svêta mao račùnajo. Svoje 5695. leto začnejo 10. septembra.
Törki i Mohamedánskoga vadlüvánja drűgi naslednici vrêmen od Mohameda pobêga z-Mekke v-Medino začnejo, ka za Hedsra imenűjejo i v 1934. začnejo svoje 1352. leto.
Lêtni čas:
Sprotolètje se začne màrca 21-ga ob 8 vöri 28 min. Nôč i dén sta toga časa ednáko dúgiva.
Leto se začne junija 22 ga ob 3 vöri 45 min. Prinás je toga časa nájdugši dén.
Jesèn se začne septembra 23 toga ob 6 vöri 46 min. Nôč i dén sta zdâ pá ednáko dúgiva.
Zima se začne decembra 22 ga ob 1 vöri 50 min. Prinás je toga časa nájkračiši dén.
Préstopni svétki:
Vel. pétek márc. 30; Vüzem aprila 1; Krist. v nébo zastoplênje màj. 10; Risàlska nedela máj 20; Sv. Trojstva nedela máj 27; 1. adventska nedela dec. 2.
Fašenski tekáj:
Fašensko vrêmen se začne po Trê králi na drűgi dén, tô je jan. 7-ga i trpelo bode do febr. 13-ga, vsevküp 38 dni.
Preminjàvanje mêseca se znamenüje:
mlád,
mladanič,
pun,
starič.
Sunce z svojimi planetami:
Na srêdi svoji planet je naše sunce.
Glávne planete so: Merkur: skoron 8 milijon mil od sunca; leto na njem trpi 88 dni.
Venus: Í5 milijon mil od sunca; leto na njê trpi 225 dni.
Zemla: 20 milijon mil od sunca; leto na njê trpi 365 dni.
Mars: 32 milijon mil od sunca; leto na njem trpi 687 dni.
1204 màli planêt do 1925. leta; ali zvêzdzbrodjávci ji ešče vsáko leto nájdejo več na tistom táli pod nébov.
Jupiter: 107 milijon mil od sunca; okôli sunca obhodí svojo pôt v 12 lêtaj ednôk, záto na njem 12 naši lêt trpi edno leto.
Saturnus: 194 milijon mil od sunca: svojo pôt okôli sunca obhodi v 29 leti i 116 dnévi, záto na njem edno leto tak dugo trpi.
Neptun: 621 milijon mil od sunca; okôli pride ednôk v 164 lêtaj i 216 dnévi; leto na njem záto tak dugo trpi.
Uranus: 396½ milijon mil od sunca: okôli sunca obhodi svojo pôt v 84 lêtaj.
Planet-plánete, štere se náimre okôli vékši planet vrtijo i z-vékšimi vréd pa okôli sunca, se za mêsece zovéjo. Zemla má 1, Mars 2., Jupiter 8., Saturnus 10,, Uranus 4. i Neptun 1 mêsec.
Národni svètki:
28. junija : Vidov dan;
1. dec.: Ousvetek národnoga vjedinjenja Srbov, Hrvatov i Slovencov;
17. decembra: Rojstni dén Njegovoga Veličanstva Kralá Alexandra.
Planet znamenje:
Sprotolêtje:
Koš Bik Dvojki
Leto :
Rak:
Oroslán
Devojka
Jesèn :
Vága
Rogláč
Strêla
Zima:
Bak
Deždžévnj.
Ribe
Poštna tarifa:
Za nàvadna pisma: Za pisma do téže 20 gr. po vsê držávi prisojbina 1·50 D; za 20—50 gr. 2 D; za 50—250 gr. 3 50 D ; za 250— 500 gr. 5 D ; za 500 — 1000 gr. 10 D. — Vu zvönske držáve do téže 20 gr. 3 D; za vsáki nadalni 20 gr. pa 1·50 D. več.
Dopisnice (kárte): Znamka za 75 par; dopisnica z odgovorom znamka 1.50; — vu zvönske držáve dopisnica 1.50 Din.
Tiskovtne: Poštnina za vsáki 50 g. je 25 par. — Vu zvönske držáve 50 par. (Téža samo do 2 kg.)
Vzorci blàga (áruminta): Pristojbina za téžo do 100 g. je 50 par. Za zvönstvo 1 Din.
Priporôčeno: Za „priporočeno“ je ešče posebna pristojbina 3 D., za zvönstvo 4 Din.
Ekspresne pošiljátve: Pristojbina za pisma i dopisnice 3 Din; vu zvönske držáve 6 Din.
Za vrèdnostna pisma : Pristojbina do 100 Din je 5 Din; vu zvönske orságe 11 Din.
Poštne nakàznice (Utalvány): Pristojbina do 25 Din. 2 D; do 50 Din.
2	D; do 100 Din. 3 D; do 300 Din je 4 D. itn. — Do 5000 Din se lehko pošle po nakaznici. — V inozemstvo do 100 Din.
3	D; za vsaki nadaljni 100 Din. 50 par i 1% za ážio.
Za vozno poštne pošíljátve (závoje-vreče, pakete) se pláča do 1 kg. 5 D, do 5 kg. 10 D., do 10 kg. 20 D., do 15 kg. 30 D., do 20 kg. 40 Din.
Telegram: 10 rêči 6 50 Din., vsáka nadalnja rêč 60 par.
Krstšanskoga vrêmena račùnanja nâjznamenitêši časi.
Tek. leto je od Jezuš Kristušovoga rojstva mao......... 1934.
Od	I. krst. rim. casara Vel. Konštantina povrnênja mao . . . 1623.
„	grüntanja rimpápeštva................................... 1233·
„	razlôčenja záhodne i zhodne cérkvi......................  879.
„	gorinájdenja	pükšenoga práha............................. 592.
„	„	knigštampanja................................ 494.
„	Dr. Luther Màrtona rodstva................................451.
„	gorinájdenja Amerike......................................441.
„	začétka reformácije.......................................417.
„	notriprinešenjá krutnpišov v Europo...................... 349.
„	dokončanje 30 lêtne bojne................................ 286.
„	gorinájdenja	lokomotive.................................. 234.
„	grüntanja Amerikanske republike...........................231.
„	potrplivost zapôvedi II. Jóžefa...........................153.
„	gorinájdenja	obrambnoga ceplenjá..........................139.
„	nücanja lokomotivnoga hajôva..............................131.
„	prvoga probanja železnice lokomotiva......................128.
„	gorinájdenja telegrafa . . . ............................. 96.
Vladàrska hiža králevčine Jugoslàvije.
Njegovo Veličanstvo Král Aleksander I. rojen v Cetinji dne 4. dec. 1888. Vládati je záčao 16. augusta 1921. Poročen 8. jun. 1922. z romunskov princesiov, Máriov, rodj. 8. jan. 1899.
Sestra: Princesa Jeléna rojena na Reki (Fiume) 23. oktobra 1884. zdána 21. augusta 1911. z Konštantinom Konštantinovičom, kotrigov bivše rusoske casarske rodbine.
Brat: Princ Juri, „rojen v Cetinji 27. augusta 1887.
Nj. Visostí Peter Štefan tronušanaslednik, rojen 6. septembra 1923. v Beográdi.
Nj. Visosti princ Tomisláv. rojen 19. januára 1928, v Beográdi.
Nj. Visosti princ Andrej, rojen 28. junìja 1929. v Bledi.
Rodovnica dinastije Karadjordjevičev.
Peter, spadno v boji z Törkami 1733—1784, njegova žena Marica, vmrla 1811 
Sin: Karadjordje Juri Petrovič, rojen leta 1752 v Viševci Vmorjen v noč1 12. na 13. junija 1817 v Radovani pri Smederovci, vrhovni srbski vojskovodja od februárja 1804 do septembra 1813; žena Jeléna, hči kneza Nikole Jovanoviča v Maslovševa, rojena leta 1765, vmrla 11. februarja 1842 v Beográdi.
Toga sin: Aleksander Karadjordjevič, rojen 26. septembra 1806 v Topoli. Njegov prvi vučitel je bio Dositej Obradovič. Leta 1814 je šou z očom v Austrijo, odkéc je v jesén tistoga leta odišao v Rusijo, gde se je vöosnouvo. Leta 1839 se je vrno v Srbijo, leta 1840 je postao kotriga beográdske okrožne sodnije, leta 1841 adjutant knéza Mihala, leta 1842 pa je bio izbráni za kneza Srbije. Leta
1858 je po zaprtji Národne skupščine odstopo, šou je v Austrijo in živo do smrti 22. aprila 1885 v Temešvári. Pokopan je na Dunaju. Njegova žena Persida, hči Jevréma Nenadoviča, rojena 1813 v Valjevi. vmrla je 26. márca 1873 na Dunaju
Njegov sin: Peter, rojen dne 29. junija 1844 v Beográdi, od 2. junija 1903 kral Srbije, od 1. decembra 1918 kral Srbov, Hrvatov i Slovencev, vmrou je 16. augusta 1921 Njegova žena Zorka, hči črnogorskoga knéza Nikola I., rojena 11. decembra 1864 v Cetinji, vmrla 4. márca 1890 ravnotam
Deca: Jelena, rojena 23. oktobra 1884 na Reki, poročena z ruskim velikim knezom Jovanom Konstantinovičem Romanovim, vmorjeni leta 1918 od bolševikov; sin Vsevolod Jovanovič, rojen leta 1914 v Petrogradi
Gjorgje, rojen 27.aug. 1887, se odpovedao stolonasledništva 27. marca 1909
Aleksander, rojen 4. decembra 1888. v Cetinji, prestolonaslednik od 27. marca 1909. Regent od 11. julija 1914. i král od 16. augusta 1921.
Jelena, žena bivšega srbskoga poslanika na Dunaju Gjeorgje Simiča.
Arsen, rojen 4. aprila 1859 v Temešvári, poročen z Auroro, knézinjov Demidovov di. S. Donato, razporočena 1896, vmrla 1905. Sin: princ Pavel rojen 15. apria 1893 v Petrogradi
Sunca i meseca potemnenje v 1934-tom leti.
V 1934. leti bode dvakrat sunca i dvakrat mêseca potemnênje, od šteri de se samo prvo mêsečno potemnênje vidilo v deli vu srêdnji Europi.
Cêlo sunčno potemnênje bô 13. i 14. februssa. Začne se 13 ga februára ob 23 vöri 5 minutaj, skonča se 14 ga febr. ob 4 vöri 11 minutaj. — Obrôčno sunčno potemnênje bo 10. augusta od 6 vöre 51 minute do 12 vöre 24. minute.
Tálno mêsečno potemnênje bode 30. januára. Začne se ob 17. vöri 1 minuti, skonča se ob 18 vöri 24 minutaj. — Tálno mêsečno potemnênje bode ešče 26. juliuša. Začne se ob 11 vöri 54 minutaj, skonča se ob 14 vöri 36 minutaj.
Sukitš Jurij
klobüčar
v M. Soboti
Lendavska c.
Odávam krščáke nájnovejše mode. V zálogi mam vsakovrstne gotove moške i za deco punčuke. papuče, sandáie. Hoube i vsakovrstno krátko blágo.
Pri reomatični betegaj
za masiranje, pri trganji vu sklepaj, pri bolečinaj v križi, lica tak i na cejlom tejli je dobro či držiš Fellerov Elsafluid stálno pri hiši. — Právi Fellerov Elsafluid se že več kak 36 let nüca kak domáče vrástvo za obravnávanje tejla i njega bránenjé prouti vsakšemi betegi. Onim, ki so preveč občütlivi, náglo se rashladijo, dobijo nášest i boli ji šinjek, gùt, dobijo troušenje mraza, slabo spijo, je Fellerov Elsafluid zvönrédno hasnoviti. Dobi se v apotekaj i vu baotaj po 6·— Din, 9— Din i 26 — Din. — Po pošti najmenje 1 pak (9 posküsni, ali 6 dvojni ali 2 velikiva specialna glaža) za 58 — Din, štiri tákši pakov samo za 173— Din pri apotekári EUGEN V. FELLER, Stubica Donja št. 110. (Savska banovina.)
PREDGOVOR.
Lübléni naši verebratje! Veseli nàs, ka vaš od leta do leta več spozna i vzeme notri vu hiže naš kalendari, šteri vu svoji lêpi prìpovêstaj, žitka kêpaj, veršušaj, našega cérkevnoga žitka fontošnêše zgodbe, naše cérkvi zgcdovine, naše vere vitézov blagoslovleni žitek, misli evangelioma dáva i z svojimi glásmi vse proteštante enzdrűgim vküperprikapčűje.
Našoj evangeličanski cérkvi edna velka môč je pošteni, čisti, zidajôči evangeličanski štamp. Ete štamp krepiti trbe, naj potom té krepí vsáko naše dobro dugovànje. Naš nebode tak nikomi vseedno, ka kakši kalendari trá nego naj podpéra ete evangeličanski kalendari razširjávati.
Evangeličanski kalendari na začnjenoj poti ščé naprêidti i zagovárjati evangeličanski bratov i sestér krivice. Zevsém včiti ščé, karakter tűdi osnávlati i razveseljávanje prinesti.
Gledéč na težke pênezne razmere je cêna našega kalendarija samo 8 dinárov, Širitelom pa ešče 10% ov popüstka dámo.
Bárbi nê zaműdila kűpìti si niti edna evangeličanska hiža ete kalendari, naj bi on vedno vu več i več hižaj leko spunjávvo svoje odíčno pozeánje.
Puconcí i M. Sobota, 1933. oktobra mêseca.
Luthâr Ádâm
evang. dühovuik, glávni rediel.
Flisàr Jânoš	Kovàtš Stefan
vp. vučitel, pomožni reditel.	evang. sinjôr, pomožni reditel.
Od regulov vrêmena.
Regule telko valájo,
Kelko blôdni na njé dájo.
Či nede tak, te de ovak,
Či de ovak, te neo etak.
Bog te gléda doli z nébe,
Ka on ščé; dene pred tébe. Ravnanje on vu roki má,
Ka smo vrêdni, tisto nam dá.
Človek nemre prebroditi,
Cíle njegve vözbroditì . . . Neprevidjene so poti.
Po šteroj on vodi lűdi.
Delo, skrbnost, previdênje Ino čedno prerazmênje.
Naj bô naše nakanênje,
Nê pa pred njega idênje.
Na brezpametno činênje,
Što zná na kakše znamênje?
Na blodnikov šatrüvanje I norčekov modrüvanje ;
Nika več nê trbe dati,
Tèmbole čedno delati;
Vu Bògi se prav vüpati,
Z šoršom vrêlo bojüvati.
Nigdár nê vnemar vcagati,
Nego vsigdár krepko státi:
Tak vse mámo obládati I sebé gor’ obdržati.	F.
Január má 31 dnì, Sečén
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—8 vedrna, velki mraz, 9—15 malo bole mláčno, 15—23 snejg, 24—31 velki snejg.
Prvoga je dén 8 v. 31 min. dúgi, do konca mejseca 58 min. prirasté,
Regule vrejmena:
Či se na Trikrálovo strêhe snêg topi, ali v-kolotečnici snegá voda tečé - - rodno leto bode.
Či je sunce na dén Vince, Pune bodo peovnice.
Z-siljem pun škedjen i pàrma, K-Mihaly’verni dobra brátva. Na Pavlovo vrêmen čìsto,
Nam káže obilno leto.
Či pa vetrno i zvirno, Prinesti má pomor, bojno. Či bô megla, de nezdravo, Človeki, stvári škodlívo.
Či de pa snèžen i moker, Bode krűh vžéli i dober.
Vu rokáj tvoji so vrêmena moja. (Žolt. 31., 16.)
Bog je obramba i môč naša, vu vsákom stiskávanji gotova pomôč nájdena. Záto se ne bojìmo, či bi se svêt premenjávao. (Žolt. 45., 2,, 3)
JANUÁR
Mejseca premenjàvanje:
8-ga
ob 10 vöri 36 minut, 15-ga
ob 2 vöri 37 minut, 22-ga
ob 12 vöri 50 minut, 30-ga
ob 4 vöri 31 minut.
Kmeta ôpravice v-januàri:
Vu dvorišči: snêg i léd tá čistiti; škéri popravek i rédjenje. — Na njivaj: gnojá vožnja, skôrnati snêg z svinjámi sklačiti dati, grmôvje, trnje trêbiti. — V štali: štale vetrti i tople držati, jasli, kopanye číste meti, božnêšo i slabšo krmo polagati. — Kürečnjekov dveri, obloke, mostnice z slámov podmetati. — Pri sadovenom drevji: gosanic gnêzd preprávlanje, za cepjé vêčič branjé, sűho drevje vökopati, za sadjenje cepik jame kopatí i za ceplenjé potrêbno kojno se skrbeti. — Vu künjskom ogradčeki:	prahšiti, gnoj podkapati, topli
gréd rédjenje. — V-goricaj: gnojiti, kolje priprávlati, vino pretákati, lagve žveplati, naj nespisnivijo, peovnice tople držati i vötrti.
Február má 28 dnì, Süšec
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—6 lejpo vrejmen, 7—12 preveč mrzlo vetrovje, 14—20 trdi mraz, 21—28 vetrovni i mokri dnévi.
Prvoga je dén 9 v. 32 m. dúgi, do konca mejseca 1 v. 26 m. prirasté.
Regule vrejmena:
Či na svečnico (2 ga) sunce sìja i lêpi topel dén je, teda za njim mrzli dnévi prídejo. Kem toplêši je sűhšec, tém mrziêši de málitráven i vüzem. Na svečnico medved vöpride zsvoje lűknje (brloge) i okôli poglédne, či je lêpo vrêmen, nazáj se povrné spát, či je pa mrzlo vrêmen, vönê ostáne.
Či je na Majkešovo mrzlo. (24) te de ešče 40 dni mrzlo.
Záto:	Či nájde léd, spotere ga,
Či nenàjde, rèdo de ga.
Či lübéznosti nemam, nikaj sem nej. (I. Kor. 13, 3.)
Glédajte, kákšo lübézen nam je dao Oča, naj se Boži sinôvje zovèmo. (I Ján. 3, 1.)
FEBRUÁR
Mejseca premenjávanje:
7-ga
ob 10 vöri 22 minut, 14-ga
ob 1 vöri 43 minut, 21-ga
ob 7 vöri 5 minut.
V-Februári:
Silje premêšati, semensko zrnje čistiti, ž njív snegá vodô doli pűstšatì, slabo sêtvo z žveplenim ammoniokom gnojiti, od srena pozdignjeno sêtvo zvalékati, trávnike čistiti, vláčiti, oves, ječmen, grôko, léčo, grâhščič sêjati. — V štali:	bôgšo krmo polagati, obilno nasti-
lati. — Sadovenoga drevja stéblovje čistiti, sűhe vêke odstrániti, gnojiti. — V-künjskom ogradčeki: v tople gredé sêjati; na slobodnom, grâhščič, mrkevčno, petriša, šalátno semen, mak sêjati, lük, česnek, šóško, sprotolêšnji kel saditi.
Márc mà 31 dní, Màli tráven
Vrejmena Houd pouleg Herschela : 1—7 mrzeo, močen vöter, 8 — 14 snejg, 15—22 snejg i vöter, 23—31 dosta deždža.
Prvoga je dén 11 v. 1 m. dúgi, do konca mejseca 1 v. 43 m. prirasté. Začétek sprotolejtja je 21-ga ob 8 v. 28 min.
Regule vrejmena:
Máloga trávna snêg je škodlivi sejanji. Ešče i te škodi, či ga samo vžákli neséjo prêk po njivaj. Či je máli tràven sűhi, vélki pa moker i risálšček hladen: obilna žétva i brátva bode. Kelko meglé bode v etom mêseci, telko plohé pride v- leti; kelko rosé pred vüzmom, telko sláne po vüzmi.
Či je Gergor čisti vedrni,	Šándor, Jóžef pa Benedek,
Mraz, vöter, snêg de gedrni,	Na klin vêsita köpenjek.
On je mér naš. (Efez. 2, 14)
Hűdoga kâ trpi što med vami? Naj moli. Dobre vôle je što? Naj popêva.	(Jakab 5, 13.)
Či pa što Dühá Krstušovoga nema; té je nej njegov. (Riml. 8, 9 )
MÁRC
Mejseca premenjàvanje
l-ga
ob 11 vöri 25 minut, 8 ga
ob 7 vöri 6 minut, 15-ga
ob 1 vöri 8 minut, 23 ga
ob 1 vöri 45 minut, 31-ga
ob 2 v. 15 m.
V-màrciuši:
Oránje, práhšenje, prahe, sêtve, trávnike vláčiti i poravnati. — Préžnoj màhri dobro dvorìti; vötrenje, kobile pűščati, svinjé proti ognjoperi vcepiti dati. Kokvače nasájati i obravnávati. — Cepike saditi, obrezávati, cepiti, okápati, pečjé sêjati. — Tople gredé odprávlati, vötrti; gredè réditi: petrželem, mrkevčno, erdéče repe, mêsečne retkvi semen sejati. — Trstje odkriti, rezati, z koljom obravnati, mládo trstje saditi, grôbati; bêlo vino obdrűgim, erdéče obprvim pretočiti.
April má 30 dní, Velki tráven
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—6 vihérno, 7—12 močen mraz 14—20 mláčno, obláčno, 21—28 vetrovje, 20—30 deždževno.
Prvoga je dén 12 v, 47 m. dúgi, do konca mejseca 1 v. 35 m. prirasté.
Regule vrejmena:
Či je na vüzemsko nedelo deždž, do risál de vsáko nedelo deždž i vrêmen de premenjávno. — Či na Tiborca dén (14) se trávnici ne zelenijo — nemremo rodnoga leta čakati. Či je té mèsec vlažen — obilno leto de. — Či breza obzeleni, nê se trbê bojati mraza. Či se pa Margarêtica pokáže: Či črešnje cvetéjo— cvelo bode i trstje. — Po Gjürgjavom telkokrát bode slána, kelkokrát je pred preminôčim Mihaljovom bila. Či v etom mêseci grmi — rodno leto včini. Kelko dni pred Markovom (25) žabe brekajo, telko dni do po njem mučale. Či na Markovo slaviček muči premenjávno vrêmen znamenüje; či pa füčka, vugodno sprotolêtje glási. Či Gjürgjavo cvêtje v obilnosti jeste, de — obilno leto, či ga je pa malo — sükešino i drágočo nam znamenüje.
Blagosìovleni je Bog i Oča Gospodna našega Jezusa Kristuša, ki nas je pôleg svoje vnôge smilenosti preporodo na živo vűpazen, po goristanenji Jezuš Kristušovom od mrtvi. (I, Petr. 1, 3)
ÁPRIL
Mejseca premenjávanje:
7-ga
ob 1 vöri 49 minut, 14-ga
ob 0 vöri 57 minut, 21-ga
ob 10 vöri 20 minut, 29-ga
ob 1 vori 45 minut.
V-àpriliši:
Hramőv poprávlanje. Za semen krumpiše i kukorco pripraviti. — Drôvno máhro na pašo püstiti. Na zeléne krme poláganje se premeniti; mláde máhre varvanje od deždža. Kokváč i piščanec obravnávanje. — Gingavi cepik privežüvanje, okápanje, ôčenje, obrezávanje, klestšenje i sadjenje. — Kapüste, karfiol, karalábi, lük, čestnek, šaláto, zeller saditi; dinje i ôgorke v-tople gredé saditi; na slobodnom: grâhščič, špinôt, retkvi i šaláto sêjati. Trsje saditi, grôbati.
Màj mà 31 dní, Risálšček
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—5 lejpo, 6—12 deždž, 13—20 premenjávno, 21—27 mláčno, 28—31 toplo vrejmen.
Prvoga je dén 14 vör 25 minut dùgi, do konca mejseca 1 vöro 14 minut prirasté.
Regule vrejmena:
Či je na Filipovo hladno i vlažno: srèdnji pôv čákajmo; či je toplo i čisto, teda obilnêšega. Či je na Križavo čisto vrèmen je na hasek, či pa deždževno, je na kvár. Risálske nedele deždž je hasnoviti. Na Vrbanovo (25) či je čisto vrêmen — bode sladko vino, či je pa deždževno — de kisilo. Pongrácov deždž je njivam dober, ali goricam škodlívi. Či je Risálšček premoker, Ivánšček de sűhi.
Ne dájte se zapelati: hűda zgučávanja skvarijo dobre návade.
(1. Kor. 15, 33.)
Vsa záto, šterakoli ščéte, naj vam včínijo lüdjé, tak i vi činte njim. Ar je eta pràvda i prorocke.	(Mát. 7, 12)
MÁJUŠ.
Mejseca premenjàvanje:
6-ga
ob 7 vöri 41 min., 13-ga
ob 1 vöri 30 min., 21-ga
ob 4 vöri 20 min., 28-ga
ob 10 vöri 41 min.
V-májuši:
Práhšenje, setvéo vláčenje, pšenično sêtvo obžeti; lucerno, detelco kositi; čalamádo, proso, bér sêjati. —Na zeléno poláganje paziti trbê, prasce ostaviti. Svinjé obravnàvati, naj májo priliko za kališanje i dobijo zadosta zelène krme i zdravo vodô za pitvino. Žrebeta, teoci se vsáki dén na sprehodjenje gonijo. Lôso máhro vöpodkrmiti. Perotnino čisto držati, máhro z-zelénov krmov krmiti. — Künjske ogradčeke pleti, okápati, polêvati. — V goricaj prázna mêsta zasájati, zeléno ceplenjé ; šprickanje.
Juni mà 30 dní, Ivanšček
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—3 toplo, 4—16 deždž, 12—19 toplo, vetrovje, 20—26 deždževno, 27—30 vihèr.
Prvoga je dén 15 v, 42 m. dúgi; do 21-ga 17 m. prirasté, od etoga mao dokonca mejseca 3 m. se poménša. — Leto se začne 22-ga ob 3 v. 45. m.
Regule vrejmena:
Či je na medárovo čisto, prijétno vrêmen: — dobro leto de; či pa na té dén deždži, 40 dni de deždževno. Či kukujca pred Ivanovim kukuče, de fál silje, — ali či po Ivanovom záča kukúkati, de dràgoča. Či pred Ivanovim dnévom deždži, te de 4 dni deždžilo.
Záto dolidente láž i gúčte istino vsákši z-bližnjim svojim, ár smo eden-drűgoga kotrige. (Efez. 4, 25.)
Hválo bodem Gospodna, dokeč bom živo, žoltáre bom spêvao Bôgi mojemi, kak dugo jestem. (Žolt. 146, 2)
Dnes či glás njegov čüli bodte, ne obtrdite srdcá vaša. (Žid. 3,7-8.)
JUNI
Mejseca premenjàvanje:
4-ga
ob 1 vöri 53 minut, 12-ga
ob 3 vöri 11 minut, 20-ga
ob 7 vöri 37 minut, 27-ga
ob 6 vöri 8 minut.
V-Juniuši:
Škegyen, gümno vréd vzéti, mostnic mázanje popraviti. — Kukorco, krumpiše okápati, osipávati. Kositev krme správlanje. Detelčne grinte prepràvlati. Konje z-zelénov krmov krmiti; z-dobrov vodôv napájati. Cepike čiste držati, cepičnjeke okápati; črešnjove i marul koščice saditi; gôsance prepràvlati, pôvrsla sűkati k-žétvi. Zimski ôgork i lêtešnji retkev semen sêjati. Ougorčno i dinj bilja grôbanje, razprávlanje. K-trsji kolje vsaditi, vézati, obtírűgim kopati i šprickati.
Juli má 31 dní, Jakobešček.
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—10 toplo, vihérje, 11—18 deždž, 19—25 trnok toplo, 26—31 vihér.
Prvoga je dén 15 v. 54 m. dúgi, do konca mejseca z 53 m. krátšiši.
Regule vrejmena:
Či na Srpno Marjo deždži, de dugo, 40 deždžilo, (tô se je v-1852-gom leti uprav tak spunilo.) Či je Margye dén vedrni — dobro, či je deždževen: škodlivo znamenűje.
Margya se oblákov boji,
Grmlanca, deždž se ji mrzi.
Či je Jakoba nôč (25) vedrna: obilnost de v-ogradčekaj, či je pa deždževna: na kvár de orêhom i lešnjekom. — Či mravlè velke mravlinjeke nanosijo: trdo zímo čàkajmo. — Jakobeščeka 20-ga je Eliáš, od šteroga pripovêdka pravi, ka se je na žerjávi kôlaj pelao v-nébo. On rêtkogda zná za svoj dén i či zvê za njega, ka gda spádne, veliko grutnlanco, bliskanje, slápov vdérjanje, točô narédi vu srditosti. Sreča ka malogda zvê za njega. Tô pravi od njega pripovêdka.
Či što nešče delati, naj ni ne jê. (II. Thess 3, 10.) Stvárstvo je brez molitvi živeti. (Balzac.)
JULI
Mejseca premenjávanje:
3-ga
ob 9 vöri 28 minut, 11-ga
ob 6 vöri 6 minut, 19 ga
ob 7 vöri 53 minut, 26-ga
ob 1 vöri 9 minut.
V-juliuši:
Granàr, nasipárnic vrédvzétje. — Žétva; práhšenje; hajdino i rêpno sêjati. Konje kôpati dati. Prasic pűščanje kjesénskomi kotenji. — Živázen po strnjišči pásti. Belice za zimô stráni dêvati. — Sàd pobèrati; črvivi sád polagati; pune vêke podlagati. Vlomlene vêke zkalamázom omazati. — V-ogradčeki: okápati, pleti, polêvati. Za semen ôgorčno bilje vöprebrati. Trsje pleti, čistiti, vríhke vkrâ rezati, ob trétjim kopati. Vu velikoj hici lagve šprickati.
Augustuš má 31 dnì, Méšnjek.
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—9 vedrno, 10—17 premenjávno, toplo vrejmen, 18—23 obláčno, 24—31 toplo vrejmen.
Prvoga je dén 15 v. dúgi, do konca mejseca 1 v. 32 m. krátšiši.
Regule vrejmena:
Či je na Lovrencovo (10) lêpo vrêmen, dobro vino i lêpa jesén bode. Kakše vrêmen je na Bertalanovo (24), takše de cêlo jesén. Ivan (Jànoš) krstitela odglávlenja dén (29) či je trnok deždževni, je na škodo ogradčekom.
Delajte, nê samo za jêstvino, štera prêde ; nego za jêstvino, štera ostáne na žitek vekivečni. (Jan. 6, 27.)
Podpérajte z naturáliami i z pênezmi „Diački Dom.“ — Čtite „Düševni List“ !	
Blàženi so oni, ki so čistoga srdcá, àr oni bodo Bogá vidili.
	(Mát. 5, 8 )
AUGUSTUŠ
Mejseca premenjàvanje:
2 ga
ob 7 vöri 27 minut, 10-ga
ob 9 vöri 49 minut, 18-ga
ob 5 vöri 33 minut, 24-ga
ob 8 vöri 38 minut, 31-ga
8
vöri 40 minut.
V-augustuši:
Plüg, bràno, sêjanja mašin popraviti. Kopé voziti, mlatidev; repcije i za poláganje žito sêjati. — Mühé z štale vöpreprávlati z-okmičenjem i vötrenjem. V-stali držéčo márho večkrát vöpüstiti. Na slêpo ôčenje; lêtašnjega sáda pečjé pobéranje. — Seménja správlanje. Šaláte, kel i répnoga semena sêjanje. Zelja osipávanje, goric kopanje.
September mà 30 dní, Mihálšček
Vrejmena houd pouleg Herschela: 1—8 obláčno vrejmen, 9—15 tüho deždžovje, 16—22 vetrovje, 23—30 premenjávno vrejmen.
Prvoga je dén 13 vör 25 minut dúgi, do konca mejseca 1 vöro 47 minut kratšiši.
Regule vrejmena:
Či je njega prvi dén „Egyed“ lépo vrêmen, za njim de 4 dni lêpo i či té dén grmi — prišestno leto se trôštajmo obilnosti. Na sv. Mátaja evangelista (21) či je lêpo vrêmen i potrpéče, teda na prišestno leto dosta sadű bode. Na Mihaljov dén či grmi (29) — dobro jesén i trdo zimo znamenüje. Či te že dosta žalodi jeste — dosta snega bode pred koledi. Či se po Mihaljovom v-šküvkaj žüževke nájdejo: obilnost; či pa mühé: bojno; či pávuci: kügo znamenűjejo. či so té šküvke ešče zelène: obilno leto; či so vlažne: mokro; či so sühe: sűho leto znamenűjejo. Či štrki, lastvíce, divje gosi, žerjávje na hitroma odidejo : ránoga mraza se lehko trôštamo.
Verostűjte i molte, da vu sküšávanje nepridete. Dűh je istina gotov, ali têlo je slabo. (Mat. 26, 41.)
SEPTEMBER
Mejseca premenjâvanje;
9-ga
ob 1 vöri 20 minut, 16-ga
ob 1 vöri 26 minut, 23-ga
ob 5 vöri 19 minut, 30-ga
ob 1 vöri 29 minut.
V-septembri:
Za sêjanje semen pripraviti. Zrnje večkrát premêšati. Poti, stüdenec poprávlati i čistiti. Obráčanje, sêjanje, krumpiše kopati, kukorico trgati i tá spraviti. Svinjé pod krmo vzéti (notri zaprêti). Jesènski i zimski sád pobérati. Seménja správlati i tàsranjüvati. Zimsko šaláto i flanco saditi. Za plemen perotnino vöprebrati. Na zimô belice tá srániti. Nerodno trstje oznamêniti. Vino obtrétjim pretočiti.
Oktober má 31 dnì, Svestvinšček
Vrejmena houd pouleg Herschela : 1—7 dosta deždža, 8—14 lejpo vedrno, 15—21 mláčno, toplo, 22—30 vedrno ali mrzlo vrejmen.
Prvoga je dén 11 v. 33 min. dúgi, do konca mejseca 1 v. 28 min. kratšiši.
Regule vrejmena:
Či drevja listje dugo káple doli: velko zimo; či hitro: ráni mraz i na prišestno leto obilnost znamenűje. Či dosta listja ostáne na drêvji: dosta gosenic bode v leti.
Gda pride že Šimeon Judáš,
V-plateni lačaj mrzlo máš.
Ne blôdite: Bôg se ne dá osmejávati. Ár kakoli seja človik, tísto bode i žeo. Záto. kí sêja na têlo svoje, z têla bode žeo skvarjênje; kí pa sêja na Düh, z Dühá bode žeo žitek vekivečni.
(Gal. 6, 7-8.)
Za drágo cêno ste küpleni, nebojte slugi lűdi. (I. Kor. 7, 23 )
OKTOBER
Mejseca premenjávanje:
8 ga
ob 4 vöri 5 minut, 15-ga
ob 8 vöri 26 minut, 22-ga
ob 4 vöri 1 minut, 30-ga
ob 9 vöri 22 minut.
V oktobri:
Mlatidev. Hramôv popravek. Hajdino žeti, kukorco trgati, repo brati; práhšenje, poti popraviti; trávnik vlàčiti, v-pepélom posipávati, vmokrôči po nji nê pàsti. Na sűho krmo se predjáti. Svinjé po strnjíšči pàsti. Prasice pűščati na sprotolêšnje kotenje. Kanžare z ovsom krmiti. Gjaram dobro polagati. Drevje okápati i gnojitì. Zelja notri dévanje, kolje vküp pobéranje, bràtva, grôbanje, gnojenje, notri pokri-
vanje, kolje vrèd sklásti.
November mà 3l dní, Andrejšček
Vrejmena houd pouleg Herschela : 1—6 deždževno, 7 — 13 vetrovje i dosta deždža, 14—20 snejg, 21—28 deždževno, 29—30 vihérno mrzlo vrejmen.
Prvoga je dén 10 v. 3 m. dúgi, do konca mejseca 1 v. 15 m. kratšiši.
Regule vrejmena:
Na vsêsvécov déra vsêči doj z cera (drovntč rást) edno vêko, či je od znôtra sűha: de trda; či je vlažna: de mokra zima. Či je té dén moker: zima bode mláčna; Či je pa vedrni: močno snêžno zímo znamenűje. Či je Mártona (11) gôsi prsčonta erdéča: velki mraz; či je bêla: dosta snegá; či je čarna: deždževna jesén i zburkana zima bode. Kakše vrêmen je na Ožébetovo i Katalênovo: tákši bode cêli december.
Vsáko têlo je, kak tráva. (Ežaiáš 49, 6.)
Známo pa, ka onim, ki Bogá lűbijo, vsa na dobro slüžijo.
(Riml. 8, 28)
Ár Bôg tim g zdávim prôti stoji: tim poniznim pa dá miloščo.
(I. Petr. 5, 5.)
NOVEMBER
Mejseca premenjàvanja :
7 ga
ob 5 vöri 44 minut, 14-ga
ob 3 vöri 39 minut, 21-ga
ob 5 vöri 26 minut, 29-ga
ob 6 vön 39 minut.
V-novembri
Silja rešétanje. Mlênje na zimô. Krumpiše i kukorico prebérati. Globoko práhšenje. Gnojitev. Vötrênje. Samo dvôjega poláganja začétek. Krmlenke dobro krmiti i obilno nastilati. Perotnino dobro krmiti i napájati. Sadovnjáka kopanje. Cepik sadjenje i notri povijanje. Ribizlina šibja bránje. Sadovenoga drevja stéblovja čiščenje. Petriž i špenôt osipati i z listjom pokriti. Za gorice grünt rigolêrivati. Mošt spuniti. Bêlo vino ob štrtim, to erdéče pa ob drűgim pretočiti.
December má 31 dní, Prosinec.
Vrejmena houd pouleg Herschela; 1—5 mraz, 6—12 premenjávno, 13—19 mrzlo, vetrovje, 20—28 vedrno, 29—31 sneg. — Prvoga je dén 8 v. 46 m. dùgi, do 22-ga ešče 18 m. krátšiši, potom 2 m. prirasté. — Zima se začne 22. decem-
bra ob 1 vöri 50 minut.
Regule vrejmena:
Či na svéto nôč zdôc (od zhoda veter) piše: kűgo; či vedrnjek (od záhoda): pomor; či jüg: beteg; či sever: dobro leto znamenûje. — Či na stáro leto deždž ide, na gojdno pa sunce sija: te se trôštajmo dobroga pôva. Ali či je nôč i dén glihno vrêmen, teda lehko govorimo:
Sylvester je dobro spuno, Leto bode dobro puno!
Či je prosinec zeléni, Vüzem bode snežéni;
Či na svéto nôč snêg ide, Teda dobro leto pride.
Či prvoga sunce sija,
V leti de velka vročina: Te drűgi pa či de svekli, Drágoča od toga visi.
Tak je lűbo Bog ete svêt, da je siná svojega jedinorodjeno ga dao, da vsáki, kí vu njem verje, se neskvari, nego má žítek vekivečni. (Jan. 3, 16 )
DECEMBER
Mejseca premenjávanja:
6-ga
ob 6 vöri 25 minut, 13-ga
ob 11 vöri 52 minuti, 20-ga
ob 9 vón 53 minuti, 29-ga
ob 3 vöri 8 minuti.
V-decembri:
Snêg odmetàvati. Léd voziti. Drva voziti. Gnojiti. Skôrnati snêg zsvinjámi spotrêti. Trávnike z-gnojšnicov polêvati. Konje podkovati dati; mláde žrebce, žrebice, teočice voziti včiti. Pràsce z-ječménom krmiti. Perotnine na toplom držánje. V-jesén posadjeni cepik zemlô z-gnojom pokrlti. Seménje vötriti, pobérati. Rigolêranje. Kolje réditi
za gorice i. t. v.
Vrban.
(K-regulam vrejmeni v-màjuši.)
Jas sem svéti Vrban, z-goricami ravnam !
Či mraz i sláno dam, vse delo je zaman.
Ali da rad žijam, sladko vince pijam :
Vrêh od mraza, točé varjem ino čùvam.
Či na svoj dén lepô sunci sijati dam,
Tak trstje z-grôzdekmi vse napunjeno mam,
V-jesén z-sladkov župov lagve napunjávam,
Z-šterov si srdce v-túgi razveseljávam.
Deždž, megleno vrêmen z-pazkov odvrnjávam, Vrêmena hôd lepô, čedno poravnávam :
Da pôv bode lêpi i sád nê črvívi,
Vrban med mrzlimi svétci Prijaznivi.
Pongrátz, Servác, Bon’fàc, či se vtegüjejo:
Z-mrazom náras, lüdi či postrahšüjejo ;
Jas se njim preprêtim, nji škodo poprávim,
Nji oblást poterem, vse na dobro správim !
Tô jas VRBAN právim.
Znamejnja slabosti
i nezadostnoj cirkuláciji krvi, či se pokážejo pri človeki, či so oslabili živci i mišice, preveč se zahváli ribanje z Fellerovim Elsafluidotn, Pri reomatični betegaj, razhajenja, za masiranje, pri trganji vu sklepaj, bolečine križa, lica, tak i na celom tejli, je dobro či se stálno drži pri hiši. Gda je človek düševno i telovno trüden, té edno pár kaplic dišéčega Elsafluida okrepűje i hiadi. Nüca se več prejk 36 lejt kak nájbougše domáče hišno vrástvo. Dobi se v apotekaj i baotaj po 6·— Din, 9·— Din i 26·— Dm. Po pošti najmenje 1 pak (9 posküsni, ali 6 dvojni ali dvá velkiva špecialna glaža) 58·— Din, dvá tákšiva paka za 102 — Din pri apotekári EUGEN V. FELLER, Stubica Donja št. 110. (Savska banovina).
33
Králevszki pár
34
Iméndnévi.
Abel, január 2. Ábrahám, aug. 16. Adalbert, sept. 27. Ádàm, sept. 9.
Ádára, Éva, dec. 24, Adél, január 26. Adolár, ápr. 21. Adolf, febr. 21. Adorján, márc 5. Agota, jan. 11.
Ágneš, jan. 21. Agošton, aug. 28. Akoš, febr. 27. Aladár, márc. 11. Alajoš, jun. 21. Albert, ápr. 23,
Albin, márc 1.
Alfrèd, febr. 23.
Alice, márc 8.
Almoš, febr. 20. Amália, jul. 10. okt. 7. Ambruš, ápr. 4. dec. 7. Andráš, február 4., november 30. Angelika (Angyalka) májuš 31.
Anna, febr. 19, jun.
2.,	juliuš 26.
Antal, jan. 17., jun.
13.,	juliuš 5. Antònia, juliuš 13. Antònius, májuš 10. Apollònia, január 28. Aranka, február 8. Aristid, ápriliš 27. Armin, májuš 10. Arnold, juniuš 18. Aron, ápriliš 2 Arpád, màrciuš 31.,
december 11.
Artur, január 22. Atanáz, májuš 2. Attila, január 7. Augusta, december 18.
Aurél, oktober 5. Aurélia, december 2. Avell, Andfáš, nov. 10.
Baláž, február 3 Bálint, február 14. Barnabáš, májuš 10 Beatrix, juliuš 29. Beata, január 1.
Béla, ápriliš 23.
Bella, juniuš 2. Benedek, màrciuš 21. Benjamin, márc. 31. Bernàt, májuš 20. Berta, augustuš 9. Bertalan, aug. 24, Bertold, jul. i nov. 27. Bódog, jan. 12., nov. 23 Boldižár, január 6. Bonifác, májuš 14. Borbála, december 4. Bruno, oktober 6.
Cecilia, november 22. Ciril, juliuš 7.
Ciprián, september 26. Cyrák, augustuš 8. Cyril, február 9., màrciuš 29.
Damaskus, dec. 11. Dániel, juliuš 21. Dávid, december 29. Dežő, májuš 23. Déneš, október 2. Domonkoš, aug. 4. Dorottya, február 6. Dömötör, oktòber 26.
Eduárd, márc. 18., májuš 26., oktober 14. Edith, szeptember 16. Egyed, szeptember 16. Elek, juliuš 17.
Elemér, február 28. Eleonóra, február 21. Ella, február 10.
Előd, október 22. Elvira, február 10. Eiza, december 1. Emánue! (Manó), màrciuš 26.
Emil, májuš 28. Emilia, juliuš 19. Emma, ápriliš 29,, november 24. Engelbert, nov. 7. Ernestina, aug. 29. Erhardt, ápriliš 9. Erika, augustuš 31. Ervin, ápriliš 26. Ernő, január 12. Eržébet, novemb. 19. Ester, májuš 24. Eteika, oktòber 8. Eva, december 24. Ežaiáš, juliuš 6.
Fábián, január 20. Farkaš, sept. 1. aug. 23 Felix, juniuš 9. Ferdinánd, májuš 26. Ferenc, jan. 29., jun.
16.,	okt. 4. i 10. Flóra, juniuš 10. Flórián (FJóris) máj. 4. Franciška (Fáni), márciuš 9.
Frida, májuš 6. Friderika, sept. 20. Frigyeš, juliuš 18. Filip, máj. 1.26.aug.24
Gábor, màrciuš 24. Gábriella, dec. 12. (Gál) Gallus, okt. 16. Gášpàr, január 6. Gedeon, màrciuš 28., október 10.
35
Gellért, september 24. Genoveva, január 3. Gergor, márciuš 12., nov. 17. (Čod.) Gertrud, márciuš 17. Géza, február 25. Gizella, májuš 3. Gottlieb, márciuš 6. Gottfried, nov. 8. Guidó, september 12. Gustáv, jan. 16 márc 29 Gyöngyike, okt. 5. Győző, november 3. Gyüri, ápriliš. 24. Gyula, ápriliš 12.
Hedvig, oktober 17. Helga, oktober 3. Helén, október 14. Henrik, juliuš 15. Hermin. ápriliš 13. Hilda, september 3. Hubert, márciuš 20. Hugó, ápriliš 1.
lbolya, augustuš 7. Ida, ápriliš 13.
Ignác, febr. 1., juliuš
31.,	október 23. llléš, juliuš 20. llma, ápriliš 18. llona, augustuš 18. Imre, november 5. Ince, juliuš 28.
Ipoly, augustuš 13. Irén, október 20.
Irma, májuš 3.
Iván juniuš 24. Izabella, juliuš 12. Izidor, márciuš 30., ápriliš 4.
Ižő, augustuš 26.
Jakab, màj. 1., jul. 25.
Janka, májuš 24. Jánoš, november 24., december 27.
Jenő, juliuš 13.
Jeromos, septemb. 30. Jób, september 27. Johanna, dec. 15. Jolán, november 20. Jónáš, november 12. Jonathán, májuš 10. Jóžef, február 4., márciuš 19., augustuš
27.,	september 18. Judit, jul. 30., dec. 10. Julia, Juliána, február
16.,	májuš 22. Julìán, január 9. Justin, juniuš 16. Justina, sept. 16.
Kajetán, ápriliš 22. Kalist, október 14. Kálmán, október 13. Kamil, Kamilla, december 28.
Károly jan. 28., nov. 4. Karolin, február 2, Katalin, febr. 13., ápr.
30.,	november 25. Kázmer, márciuš 4. Kelemen, nov. 23. Kerestély, ápriliš 3. Klára, augustuš 12. Klementina, nov. 14. Kleofáš, september 25. Klotild, juniuš 3. Kočárd, ápriliš 19. Kolož, október 30. Konrád, február 18. Konštantin, február 1. Kornél, juliuš 3. Kornélia, márciuš 3. Krištóf, mársiuš 15. Kristián, márciuš 13. Kristina, juliuš 24.
Lajoš, aug. 19. i 25. Lampert, sept. 17. Láslo, juniuš 27., augustuš 8.
Lázár, december 7. Laura, juniuš 17.
Leander, február 28. Lehel, augustuš 2. Leo, ápriliš 11. Leókadia, december 9. Leona Leontine, jan. 4. Lenárd, november 6. Lenke, ápriliš 29. Lidia, ápriliš 8.
Lilli, juliuš 11.
Lipót, november 15. Livia, ápriliš 6. Lóránt, január 15. Lothár, január 27. Lőrinc, augustuš 10. Luca, december 13. Lujza, márciuš 2. Lujzi, juniuš 21. Ludovika, sept. 14. Lukáč, október 18. Lukrécia, juliuš 9.
Makár, január 2. Mada, màjuš 27. Magdolna, juliuš 22., augustuš 3.
Malvin, október 1. Manó, márciuš 26. Marcel, január 9. Marcion, ápriliš 26. Margit, jun. 10., jul. 20. Mária, augustuš 15., sept. 8., dec. 8. Mária-Magdolna, juliuš 22.
Marianna, nov. 1. Marko, ápriliš 25., juniuš 18., október 17. Márta, juliuš 29. Márton, nov. 10. i 11. Mártonka, január 30. Máté, september 21. Matild, márciuš 14. Mátyáš, február 24. Medárd, juniuš 8. Melánia, január 10. Menyhért, aug. 22. Metod, juliuš 17. Mihàly, sept. 29.
36
Miklóš, december 6. Mikša, október 12. Miloš, november 26. Móric, september 22. Mózeš, májuš 16.
Nándor, májuš 30. Napoleon, májuš 7. Nikódém, sept. 15. Nóé, november 29. Norbert, juniuš 6.
Odó, november 18. Oktàvián, márc 22 Olga, juliuš 27. Olivér, november 21. Olimpia, márciuš 10. Oršòla, október 21. Oskár, juliuš 31. Osváld, augustuš 5. Ottó, márciuš 23. Ottmár, november 16. Ottokár, jul. 2., nov. 4. Ottilia, december 16.
Ödön, november 16. Öžéb, augustuš 14.
Pál, jan. 25., márc. 7., juniuš 26., 29. i 30. Paula, márc. 22., juniuš 3.
Paulina, juniuš 22. Péter, Pál, juniuš 29. Péter, jan. 31., f ebr. 22., ápr. 29., màj. 19., aug. 1., okt. 19, dec. 5. Petra, október 3. Petronella, májuš 31. Piroška, jan. 18., november 28.
Pius, máj. 5., jul. 11. Pongrác, májuš 12.
Rafael, jun. 20. okt. 24. Ráhel, február 4. Rajner, juniuš 17.
Rebeka, september 2. Regina, september 7. Režő (Rudolf), ápr. 1.
november 7.
Rihàrd, ápriliš 3. Róbert, juniuš 7. Rókuš, augustuš 16. Róland, májuš 29. Roman, augustuš 9. Roza, augustuš 29. Rozália, september 4.
Salamon, október 24. Šamu, augustuš 21. Šándor, február 26., márciuš 18.
Šara, január 19. Šarolta, májuš 19. Šebeštyén, január 20. Šimeon, február 18. Šimon, jan. 5 , okt. 28. Štefánia, nov. 28. Štefan, augustuš 20., december 26. Sabina, február 20., október 27.
Sanisló, nov. 13. Serváe, májuš 13. Severin, január 8. Severian, február 21. Sidonia, juniuš 1. Silárd, ápriliš 22. Silvester, dec. 31. Sinér, december 12. Sylvia, november 26.
Tomàš, márciuš 7., december 21. i 29. Tacián, január 12. Tádê, január 24. Terézia, juliuš 8., október 15.
Tekla, september 23. Teodora, sept. 11. Teofil, december 20. Tibold, juliuš 1. Timon, ápriliš 19.
Tibor, ápr. 14. aug. 11. Titus, január 4., september 18. Tivadar, ápriliš 20., november 9.
Tòbiàš, juniuš 13. Tódor, február 7. Trikráli (Gášpár, Menyhért, Boltižár), január 6.
Ubul, májuš 17.
Valér, december 15. Valéria, ápriliš 28. Valter, juliuš 14. Vazul, juniuš 14. Vendel, október 20. Vencel, sept. 28. Veronika, juliuš 9. Vid, juniuš 15.
Vidor, január 13. Viktor, september 5. Viktoria, dec. 23. Vilmoš, január 10. Vince, ápriliš 5., juliuš 19.
Viola, december 19. Virgil, november 27. Virgilia, január 31. Vrban, májuš 25. Vouri, juliuš 4.
Wladimir, juliuš 24.
Xavér, (Ferenc), de-
cember 3.

Zakariáš, sept. 6. Zita, ápriliš 27. Zoàrd, december 30. Zoltàn, juniuš 23. Žígmond, májuš 2. Žofia, májuš 15.
Žolt, ápriliš 10. Žužánna, február 19.
37
Sto lêt staroga proroka proroküvanje na 1934. leto,
Ka vönáidti nemre, pamet neprerazmi,
Ka ne vídi okô, môder neprebrodi:
Pred menom je znáno i nika nê skrito,
Naprê vö nazvêstim, povém vam odkrito.
Brez dvojnosti verte, vu glavè si vzemte,
Da vu príšestnosti čednêši bodete.
Toga zálog je mo’ stára, sêra gláva,
Štere pamet je že dozorjena práva.
Nê mi je potrêbno misliti, broditi,
Kak je bilô i kak má nadale bidti:
Vetrov, zvêzd hodênje i vrêmena tekáj,
Kak bode hodilo naprê i nê nazáj,
Nesreče i sreče, štere májo prídti,
Štere ví od sébe nemrete viditi,
Da se od njí ležê máte ogìbati Ino svoj šorš ležê trpeti, znášati.
38
Dobro pazte esi, ka vam bodem pravo, Štero bode za vaš dobro ino zdravo. Povém vam skrovnosti pred vami neznàne Štere so pred človekom skrite i nevidne, Štero vam dà, ali od vás vzeme néba, Šteromi ste ví podvrženi i zemla.
Bodo dnévi dugši vu leta vrêmeni,
Rávno tak kračiši v-zími i megleni.
Gda nede vedrna néba, de obláčna,
Bô deždža povôli i tá kapla mláčna Razhladí, namoči polá ino njiva Do blagoslova žér povôli rodíla.
Màjuša deždžovje nede šlo v juniji,
Za junium vsigdár príde vrôči júli,
Al’ ka bode želo vsák’ človeka gustuš Sád bode zoro pá prijaznív augustuš.
Dosta sadű bode, krme i gjerìne, Krumpišov, hajdìne, prosá i kukorce,
Trsa župa sladka gda zavré, de rezna Vnôge glavé smeté, z-pét de je metala. Sűhe čutore se znôva navlážijo,
Šinjek njim zvinémo, guté nam zmočijo. Veséli do lüdjé, národ zadovolen,
Puna klêt, pevnica, či de pôv obilen.
Sever blato vtrdi, snêg düne na zemlô, Projnicke, koline, prido zdaj na vrsto. Vsáka svinja šunke po štiri má dati,
Kolbási ne’o ténki, dúgi i debeli.
Slanine i mesá vnogo bô kapalo,
Tak da de se slemen pod njim vugíbalo. Gostšenjé, vesèlje, v-familijaj radost,
Što bi se zdâ starao i v-srdci meo žalost?
Zamerkaj si dobro, ka de vu tom leti Dáča ménša, kak je bíla vu prvêši, — Tákša čüda se pač rêtkogda pokáže,, Ménša, či jo nede zvišati mogôče.
39
Z-čeki te nebodo tô pôt pozdrávlali,
Či tak, ka nič drűgo nemaš od sakáli.
Za dugá volo te naj nebolì gláva,
Či si ga vöpláčao, nede ti od kvára.
Küge, betega pri človeki i stvári,
O šteroga smo vsigdár vu velikom stráhi Vu tom leti nede, tô mi lehko verješ,
Vê i tí v-tom tüdi radosti nenáideš.
Lôši se podkrmi, debeli opádne,
Či tak potégne šorš i na tébe spádne.
Od ti povêdani ti bôgše praviti Ne čákaj, neželi zdâ vèkše môdrosti.
Vu Bôgi se vűpaj i vu svojoj môči,
Žnjega pomočjôv stoj vsemi zôči-vôči.
Vse z-pámetjov delaj i odpravi vrèdi,
Té tanáč poslűhšaj, žívi z-vsákim v-méri!!!
Leto Gospodnovo to prijétno.
(Luk. IV. 16-2 .)
Eto leto, štero se z 1933. nov, 10 tim dnévom začne, kakti našega velikoga verereformátora Dr. Luther Mártona rodjènja 450 lêtnico prispodobnê oznamênìti nebi mogli, kak či je z Lukáč evangelioma IV.-tom táli 19 veršuša tituiušom: „Leto Gospodnovo, to prijétno"  imenüjemo. Nam je témbole prijétno, ár letos svetímo naše prêkmurske evang. svéte materè cérkvi z mrtvi stanenjá, püconske, krìžavske, hodoške i tak vsê prêkmurski evang. vernikov gmajn nastavitvi 150 lêtnico, gde je evang. vera po pregánjanja neprijátelaj na smrt osodjena i tak dúga lêta zamučana bila šli z mrtvi je stánola i na žìtek se
zbűdíta v- 1783-tjem leti oktobra 12 toga ob priliki v Puconci držáne prve bože slüžbe.
Od Gospodna prìjétnoga leta je proroküvao Ežaiàš prorok, koga za slároga teštamentuma evangelišta imenüjejo.
Gda je Jezuš v-Názarethi v žinagógi, (v cérkvi) goristano, da bi čteo i razlagao svéto Pismo, je Ežaiáš proroka knige proso, štere gda so njemi vrôke dati, je rávno na tô mesto ôdoro gori, gde je napísano bilô: „Duh Gospodnov je nad menom; zàto me je namazao, na nazveščàvanje Evangelioma siromákom me je poslao vráčiti te potrtoga srdcá predgati vôznikom, odpüščanje i slêpim preglèdanje, od-
40
püstitt zlámane vu odpüščanji. Predgat leto Gospodnovo, to prijétno.“ Jezuš je knige doli zápro, prêk je je dao slugi i doli si je seo; i vsê oči so na njega bilé obrnjene. Jezuša razkládanja rázum je bio: „Dnes je spunjeno písmo, da vi čüjete. Pismo se je spunilo. Z Jezušom je na zemlô prišao te právi Maššiáš, te veliki Osloboditel, naj radost prinesé, vràči, oslobodjênje glási, slepost preprávla, vsákoga poteženoga, pobitoga goripozdigne, svêti odküplênje prinesé, vu človečem žitki právo nôvo leto nastávi. Presvečenost, pravico, lübézen, miloščo je prineslo Gospodna tô prijétno leto. Boža vekivečna rêč je z têlom postála mednami. Po njê so ta stára pretrgnola i vsa so se ponôvila.
Kmice sinôvje so od svoji sebični cìlov gnáni na ktìži ráz-piti, zamučati šteli pravico, ali toga Vsamogôčega čűdna zmožnost je po hüdoj roki zgotovleni križ za odküplênja nápravo včiníla i z toga sűhoga lesá goristanênja, vekivečnoga žitka popovjé i cvêtje zbüdíla.
Ali te Rêči neprijátel, te Antikristuš je eti na zemli li nê popűsto, ešče z vékšov čalárnostjôv i jálnostjôv je odprávlao svoje hűdo delo. Vu svéto podobo se je oblêkao, naj zapela, vkani i vu svojo oblást zagrné človečánstvo. Vu Kristušovo cérkev se je pritisno, tam je žitka knigo z-lancom pod zápor djao, Rêč božo pod lakat vrgao i etoga svêta zmožnost je postavo na mesto Kristuša i sebé djao za namestníka Zveličitela. Dűš zveličanje je svojoj nedopunjenoj, nadűtoj zvíšenosti i kinčov správlanji za škér ponìžao. Vu kríve
vere süknjo se je oblêkao, naj tém ležê slepì lüdstvo, zapeláva i zvodjáva.
I pá se je spunilo vrêmen. Znôva se je priblìžalo Gospodna prijétno leto, gda je te Vsamogôči znôva poslao svojega vöodebránoga, naj nazvestšáva svêti Evangeliom. Žitka knigo vézajôči lanci so se na toga nôvoga risálskoga dühá trobüntanje raztrgali i Kristušov evangeliom je pá národov od tiranuša oblásti osloboditel i dűš nebeski kinč postao. Obládala je ta Rêč ! Od krsčanstva nastavítvi vrêmena mao je vu svêta hištôriji tô bio te nájvékši, nájznamenitêši dogedek. Tô je bilô Gospodna orijétno leto. Štero se: reformácija imenűje. Za tèm je növi ž tek, nôvi svêt nastano, na Gospodna pravici grüntani Sloboden morálni svêt.
Vrêmena kolô se je nadale obračato. Antikristuš je nôvo môč dôbo. Ali da se je vrêmena položáj premêno, se je on tüdi v drűgo obrázko premêno. Kak je znáno prvle je presvetšenost, zevčenost i naprêidênje šteo zadaviti, ali zdâ je pa vu ti goroslobodjeni, zevčeni tábor prišütao, vu slobodščine, znánja, naprêidênja plášč se je zasükao, naj z krìvim nàvukom okmiči pred lűdi očámi Evangeliom. Svoje delo je vu velikoj meri doségno. I v-kom se skažűje dela náshaj ? — Slobopščine sinov ednoga velikoga tála dűše se brezi onoga mirovčino dávajôčega nebeskoga glása i sposlanstva trápijo, mantràjo, esi i tá vaiíjo med zemelskimi brigami i tak štimajo, ka visiko hodijo: Slobodščina je tiraništvi, razvűzdanji na porob spádnola i zadrgnjena
41
je, — presvetčenost je blôdnosti, krivoznánji podlégla, — naprêidênje je pa nemáratnost obsêla, tak da se za boža dela malo briga. Antikristuša delo je bilo tô, ka materiálnost, têla pože-
lênje, sebičnost i gnüsne náklonosti gospodüjejo na zemli. Kama so tá pripelala, ka je tê sád ? nam odgovor dá to veliko svetovno krvi prelejávanje i denéšnja neznošena teška kriza. — Ali pa li jeste záto i dnesdèn vu
velikom računi, povôli mirovni düš, štere čákajo, ka z bodôčega kaosa, z-svêta težkoga križa pá zide goristanênja i nôvoga žitka popovjé i cvêtje.
Ovo vse je pripràvleno, da
se vrêmen naj spuni, naj se nam znôva notri nakloni Gospodna prijétno leto i obláda Evangeliom. Mogôče se je niti nej nevedôč, nego rávno pôleg Gospodna čűdnoga zravnanja, na odičenoga Dr. Luther Màrtona
Spunilo se je písmo, prišao je Osloboditel.
42
reformátora rodjènja 450-to lêtnico moglo tomi tak zgoditi. Záto tô jubilálno leto nemre brezi blagoslovnoga náshaja odhájati i cstáti.
Prvêši, indašnji reformátie jubilálni ôsvetkov velika znamenitost i blagosloven názhaj se je na cêlo človečánstvo vu tom dobrotivno skázao, ka so drűge vere lüdjé previdili i spoznali, kak velke dühovne kinče, morálne vrêdnosti má naša evang. sv. mati cérkev. Vezdášnjega ôsvetka pozvánje z ednim tüdi tô bode, ka i pred našimi veredománjimi vernìkmi goriodpré i pokáže evangeličanskoga živlênja blagoslov i zbüdì vu njíh evangeličanske zavêdnost.
Dr. Luther Mártona žítek i dela nam kak Gamalielia včenjá tüdi právijo — ka je ono od Bogá zravnano. - Te stàri neprijáel se je večkrát protivio, silov, z jálnostjov, z-oblástjov trô i preganjao to Rêč, ali ona je kak pečina obstála, med trp-
lênjem i mantrnikstvom správila i obarvala tim pravičnim vernikom nebesko domovino.
Veliko i znamenito leto smo zadôbili z Bogá milošče. Preštimajmo tô leto. — Naj bode ono pred nami te Rêči obládavni spômenek: Naj se znôva obláda te Antikristuš, šteri znôva prizdigáva glavô svojo. Naj se znôva glási Gospodna rêč, naj On sam razlága svoje proroküvanje, štero od evangelioma nazvestšávanja, potrti srdc vráčenja, od vôznikov slobodščine, od ti slêpi pregledàvanja gučí. Naj On sam erčé zdaj tüdi : , Dnes je spunjeno písmo eto vu vűhaj vaši.“ — Ár li tak má bidti Luthera rodstva 450 ta lêtnica prìpravni, popolen svétek, — te právi jubileum. či pà obláda ta Rêč, či 1933-to leto reformàtora rodstvi prispodobno Gospodna prijètno leto bode. Nebeskoga Očé i njegovoga siná dûh naj ravna i navdêhne srdcá naša Amen!
Dr. Luther Mártona žítek i dela.
Dr. Luther Mártona, krščanske vere odičenoga reformá-tora rodstva 450 lêtnico (1933 nov. 12) nebi mogli pristojnê i pravê v etom jubilálnom leti posvetiti, kak z tém, ka v-etom našem Evang. Kalendariji njegovoga žitka i dela znamenitêše dogodke doli spíšemo i z-našimi poštüvanimi čtitelmi spoznamo. Vu šteri krátki spísi ino pripravni slikaj (kêpaj) namênimo njega žítek notri pokázati i pred čtitele postaviti. V-prìšestnoga leta Düševnom listi z-prvov numerov
začnemo Dr. Luther Mártona žitka popolen spis, kak Düševnoga lista priložbo p sati, štera se v-posebnom zvézki da vö. Tak vu Kalendariji, kak v Düševnom listi spisanimi ártikulošmi oni veliki vrêmenov spômenek, pobožna občütênja ponôviti ščémo. Zvöntoga hválo dati Bôgi záto, ka je On svojoj svétoj materi cérkvi Luther Mártona darüvao i že vsêmi têmi gájiti šetüjemo k-evangeličanskoj sv. m. cérkvi lübézen i k-coj držànje.
43
Luther pri reditelaj hiži.
Nâjprvle dájmo našemi Bôgi hválo, ka nam je dao našega velikoga reformátora ; za Bôgom
pa prìdejo roditelje; rávno tak, kak na bogábojazen ì lübézen gledôč za trêmi prvimi zapovêdami nasledüje ta štrta, štera
právi: „Poštűj očo i mater“. Zzahválnostjov i lübéznostjov je mislo vslgdár na njé njihov pokoren sin, i mí se tüdi z-
pobo’znov náklanostjôv spomeréno žnji, kí so svojega sinâ bár dostakrát z prevečnov sigornosíjôv, ali vsigdár z-dobrim
Luther vu klôštri.
44
namenjávanjem, z lübéznostjov vu bogábojaznosti, vu pobožnosti osrávlali i hránìli gori. Od Bogá vö odebráni roditelje so bili oni, ki so si nigdar nê mislili na tô, ka bi njihov n áli Eišlebenski hramék nôvoga vrêmena proroka rodjenjá mesto bio.
Te mâli Mârton, kak spêvajôči dlâk.
Ka si je mislo te máli Márton, gda je v-Magdeburgi i vEisenach váraša vilicaj pred hižami popêvao? Jeli si je mislo, što bode, ka bode žnjega ? Zagvüíno si je nê odtoga premišlávo. On si je samo na dobrotívnoga Bôga mislo, ki neostávi siromákov i na one záloše krüha, štere je za popêvanje od dobri lüdi dôbo. Vu svojem vrêmeni se sledi tüdi večkrát spomeré ztoga vrêmena. Večkrát je pravo : „Nezavržte oni dečkov, šteri pred hižami „panem propter Deum“ (..vu božem in éni krűh) prosijo i krűha pesem popêvajo.“
Te màli Martin pri Kotta gospé hiži.
Nê samo ednôk so skuzé vlažìle on krüh, šteroga je dôbo, ár so se bogme naišle tákše hiže, gde je mesto dárov odürne, ošpotávajôče rêcì dôbo i mogao poslűhšati. Ali naišle so se i tákše hi´ze, gde so se tè brítke skuzé posűhšile. Tákša hiža je bìla Kotta gospé hiža v-Eíšenachi. Eta pobožna, milostivna ženska je toga krotkoga obráza pojbára za njegovo mílo spêvanje i vrêlo moítev krôto polűbila i žnjénoga možá dopüstšênjem k-sebi vzéla. Zdâ je že meo siromaček svoj dom, mesto materé mater. Paščlívo
se je včio, tü je polűbo cinkorno (mužiko), štera se je pri toj pobožnoj familij k-njemi za vernoga priátela pridrûžila i vu cêlom njegovom žítki ga trôštajôč sprevájala. Popêvanje i igra razveselíjo, obtežijo, razvedrìjo i k-Bôgi pripelajo srdcá človeča.
Te mlâdi magister v klôšter stôpi.
Ni oča je nê šteo, ni on sam se je nê priprávlao za redovnika(szerzetes, barát) i v-1505tom leti juliuša 17-toga dnéva vednoj svekloj mêsečnoj noči se je dönok pri erfurtski Agoštinski barátov kloštra vrátaj za med batáte vzétje proso. Ka kak i zakâ je se prišao, je znábidti prav i stàlno sam nêznao? Edno k njemi je špica nogô teško oranila, ednôk je blisk pôleg njega doli vdaro i vernoga prijátela Aleksiša bujo, za šteroga volo je oblübo vadlüvao. Ali ta oblüba je nê z zvönêšnjega tála včinjena, nego od Bogà pobüdjena globoko vu njegovom srdci se je poprijèla, tam gde človeka sam Bog zové i opomina. Bog je zvao Luthera i on je bôgao njegovo rêč. Šô je proti klôštrì (v-popôvsko šôlo.) Tak si je mislo, ka Bogá tam náide. Tam je bár drűgo naišao, ali t sto je tüdi Boža pôt bila; prêk po klôštri je mogo pozüvati, naj se navči, po šteroj pôti nemre k Bôgi i k-pokoji pridti i po šteroj lehko zadobi i gori náide vekivečno blájženstvo.
Z svetskoga znánja je samo dvê latinskiva pesnika (költő) knige: Vergiliusa i Plantusa nesao z sebom. Kloštra vráta so se záprle i odprla se je pred njim Bogá iskajôča pôt.
45
Te novìciuš vu deli.
V-klôštri so ga nê prijali njegovi tüvárišje z tákšov prijaznostjov, kak bi se tô od nji čakalo. Njegovo ômurno, pobožno znášanje, veliko znánje je tam
nê bilô prijétno. Ta nâprostêša dela, pomêtanje, poda ribanje, drv i vodé nošnjo so nanjega, kak na novicioša djáli. Dostakrát, kak se je globoko vu vče-
njé pogrôzo, so na njega strôbili: „Z-žaklom vu váraš! Z kôdivanjem i nê z-včenjom včini mo klôčter bogatoga!“ Te teški stan njemi je nikeliko Štaupitz: Jánoš dobroga srdcá kloštra
ravnitel, polêhšao. Potom toga je cêlo svoje vrêmen na redovnikstva oblűb i njih vorcanov zdržáije lehko posvéto i trošo, od šteroga je sledi sam etak
Luthera pôt v Rim.
46
pravo: „Či tak, ka gda eden redovnik (baràt) v-nébo príde z svojim barátskim žitkom, teda bi jas zagvüsno ta prišao“. Ali li hitro se je spôto, ka eta pôt nepripela tá.
Luther v•Rimi.
Klošter i Rim. Tô dvôje je bila srêdnjega vrêmena živi lűdi nâsvetêša misel. Zagvüšno je Luthera dűšo velika radost napunila, gda so ga v-1511. leti za gvüšnoga posla volo z-ednim tüsárišom v Rim poslali. Te je že vu Wdtenbefgsko vsevučelišče vö ìmenüvani profesor bio, ali te ešče je nê dokončao sploj svojega včenjà, odzajaj je ešče bio od theologične znanosti egzájmen, z-šterim je „doktor“ imé hodilo. Zdâ se je k-tomi pripelao, za šteroga volo je nazâ vErfurtsko vsevučelišče odíšao i trí semestre tam bio To nâbližánje je, ka od njega známo, je potüvanje v Rim váraš.
Gda je zagledno pàpo svéti váraš, je doli poklekno i poštüvajôč erkao : „Pozdráv boj tebi, svéti Rim !“ Med slüžbenoga zavüpanja poslov odprávlanjem za glávno dužncst držao, vse one vrêdnosti dela odpraviti, štere je sv. mati cérkev k-Rimi prikapčila. Obhodo je cerkvi, svéta mesta. Z düševnov ômurnostjôv je mešüsao, Bogá melo. Po kôlinaj je vdiljek šô po Pilátuša stubaj. Ali vse je zaman bilô, Božega mira je nê mogao náidti. Nestanoma njemi je bole cinkalo vu srdci, štero je natihoma vu klôštra samotnosti tüdi slíhšao : „te pravičen pa bode z vere živo“.
Kém bole se je podigávalo vu Luthera dűši díčenje Bôga,
vu toj meri se je pomênšávalo pri njem pápo i Rìma poštüvanje i preštímanje. Nad šterim se nemoremo nika čüdüvati po tém, štero je v-Rími vido i skűso. Te zvíšeni il.-gi Gjula pápa se je vu précimbnom obládnosti obhodi, med lűdi i zvišàvanjem na sveklo kinčno obsedlánom jahanci z-korônov na glàvi nesao tá pred njim. Vido jo popév lehkoški, nepobožen žìtek, čűo je njì pűsti guč, šterimi so od verski dugovánj neprijétno, gnűsno gúčalí. Zezávao se je sledi nê samo ednôk matô, štero je vRími čűo gùčati: „Či tak, ka jeste pekel, te je Rim na njega zozídani“. Ali na návučnost cìlajôči je dönok pravo: „Za štô râhnški nebi dao tá tô, ka sem Rim vido i spozno, ka pápa i püšpeci ete svêt za njegove globoke vere volo nakeliko osramoti“.
95. djâtk, pravic, na cérkevne dveri pobijanje.
Luthera pobožna düšnavêst je vnogo krìvoga včenjà, tadankov i ober vsê tê grêhov odpüstšanja cêdal odàvanje že duže nê mogla trpeti, štere je eden Tetzel imenüvani baràt vu toj krajini nesrámno odávao. Či je v-štero vès prišao, dao je lüdì z-zvonenjom vküp prizvati. Vcérkvi pred oltárom na što je postavo pênezno ladico i lüdém, kak kákše bože činênje poráčao govoréči:
„Koga pênez se v-eto ladico püsti,
Njegva düša se tam zgora vu nébi lešči.“
47
Luther vöprebije 95 pravìc.
48
Luther je vu predgaj, pri Kristušovoj večérji, pri vsákoj priliki svoje vernike od toga grêhšnoga dela vkrâ odegibao. Zaprva je samo svoje vernike šteo od toga obarvati, niti je nê mislo, ka z tém delom kakšemi deli fund. ment trdí. Kí so se zezávali na grêhov odpűščanja cêdala je pravo : „Či se nezbôgšate, grêhov odpüščanja cêdala nika nevalájo.“ I da je tô gnüsno delo hênjati, poménkati nê štelo, nego se je od dnéva do dnéva bole nesrámno nadaljávalo, je Luther etak skričao gori: „jas prederém te velki bobém“ i na prestor dela je stôpo, gori je prebio na Wittenbergske cérkevne dveri 95 djátk, štere so prôti pápi i blôdnomi včenjê gučale. Tô je bilô v 1517 tom leti okt, 31. Na drűgi dén na vsêsvétcov svétek je dosta lűdi čtelo té djátke i po cêloj krajini raznešeni glás Lutherovoga dela, štero so tak ti zevčeni, ka nezevčeni v-temnosti zbüdjeni, namesti niháli i zdâ že prevídili. Luther je z-svojim delom po cêloj Europi znameniti človek postao, ali témbole so ga odürjá ali pápa i njegovi grêhšni podréparje, bojah so se od njega, dobro so znali, ka zorja prežené kmico i ka se ti v-kmici delajôči kralüvanje dokončáva, njihova oblást se rűši i k- svojemi konci približáva. Vse ka je mogôče bilô od njí so doprinesli, plemenitost so ponűjali Lutheri, cêlo svoje znánje, môdrost so naprê vzéli i kak inda farizeuške Jezuša, tak zdâ tê Luthera so šteli podrêti. Ali preslabe so bilé njihove trdìtvi proti evangelioma rêči. Sílov, z-jálnostjov, z-možnostjov, vse so probali, da
bi Luthera podrêti mogôči bilì, ali vse je zaman bilô, svêt je že nateliko presvetšeni bio, da je reformácio vu dűhi, z-radostjov pozdrávlao. Kak je nemogôče zorje zastaviti, gda se njé zláti tráki skažűjejo na zhodi, nâ se nepresvêti, tak je nemogôče bilô dűš zorjenico zastaviti i nazâ vu kmico i blôdnost vtoniti.
Luther pred Kajetànom.
X - ti Leo pápa je zaprva nê dosta dao na Luthera delo, tak je mislo, ka so se barátje med sebom sposvadili i záto tôžijo i ogrizávajo edem drűgoga, kak se je tô nagôsti dostakrát že godílo. Ali na nestamna opomínanja je prevìdo, ka je tô bogme nê šála, nego na njegovo oblást prevelika nevarnost, toga nepodložnoga baráta je k-sebi zapovedao. ali Luthera zagovoritel, te môder Frigješ je vödoprinesao pri V. tom Károlji casari, nâ ga kak nemškoga podloženca v-Nemškomorsàgi vöposlűhnejo. Tak je prišao Luther v-1518 tom leti v-Ágošta váraši pred pàpo követa Kajetán biboroša. Luther je pôleg návade prikázao pápovomi követi se dostájajôčo čést i preštímanje. Pred Kajetánom je doj poklekno, ali z-včenjá je nika nê vzéo nazâ. Kajetán je zdâ vu nadűhtoj gizdosti pred Luthera nogé na tla včesno tá njegovoga návuka podpérajôči napisek, govoréči: »Ali nazâ vzemi, ali mi pa več nepridi pred oči.“ Luther je proti düšnojvêsti nê mogao činiti, nego je stálno obstao kBôgi i pravici. Da je njegov žitek v-Ágošta váraši v-nevarnosti bio; pa je njegov žítek po njem začnjenomi velikomi deli
49
Luther v ogen lüčì bulo prekunenjá.
50
jáko potrêben bio, na priátelov tanáč, náimre z Staupitza podpéranjem je vu nočešnjem vrêmeni z váraša na edne mále vráta na konji hitro mekno.
Vu Lipče vàraši vere štükanje.
Sila je nê mogla Luthera ni vugnoti, ni vlomiti, od pravice nê genoti. Záto je pápa krotkêše škéri vzéo naprê, mà bidti z-lêpim več doségne, kak z hűdov sìlov. Miltitz püšpeka je poslao k-Lutheri, štero pôt je nikše málo zglíhanje uprav nastanolo med njima, ali Luther je nê odstôpo od svojega štìmanja. V-tom sta obstala, da se cêlo delo nâ pred nemški orsački gjülêš postávi (z-tem je vrêmen šteo dobiti) či drűgi prôti njemi nedo delali, on de tečas tüdi priméri. Ali dr. Eck Jánoš ga je na štükanje pôzvao v-Lipče vàraš. Od pápo oblásti je bìla rêč. Zaman se je napinjao dr. Eck, nê je mogao ogvüšati i posvedočiti, ka Luther nema pravice. Jáko slabe trditvi je meo na podpéranje prôti Lutheri, ki je z-evangelima rečjôv oborožen, kak srdčen bojnik stao zôči žnjim. Obládaven je Luther ostao, dr. Eck je pa ošpotan, Pri tom štükanji je Luther očivesno vöpovedao, ka on za svéte materé cérkev glavô človeka nespozna, jedino li Jezuš Kristuša. Vö je povedao nezadržávno, ka je vednom i drűgom konstanzki žinat (cérkevni gjülêš) tüdi blôdo i sfálo. Kèm duže, témbole je odstavo lûdi višosti tla i na evangelioma fundament stôpo.
Luther pàpo prekunenja list (bullo) žežgé.
Dr. Eck je z-dokumenti nê mogao obládati Luthera pri štükanji, pôbrao se je i odpotüvao je v-Rim i pri pápi je doségno, ka je pápa Lutheri prekunenjá bullo (líst) poslao. Zaman se je radüvao Eck, v-Nemškom orsági so ga že povsud z srditostjov i z-odürnostjôv sprejali. Luther je zaprva tak štìmao, ka je bulla ponarejena, ali gda se je že ogvüšao, ka od pápo zhája, je v-1520 tom december 10-ga na Univerze glaséčoj čarnoj tábli profesorom i vučenikom naznano, ka „Antikristuša bullo“ z pápo zákonmi navküp zvöna tak imenüvani Elster vrát žežgé. Tak je tüdi včìno; na küp skladjeni drv grmado je gori djao pápo zàkonov knige i podežgáti je dao, i gda je že plamèn obri grmade visiko plajütao, je bullo z-etimi rečámi lüčo vu ogen: „Da si tí Gospodna Kristuša obžalostio, naj i tebé žalostì i prepràvi ogen vékivečen.“ (Josue 7. 25.)
Vu Wormši držáni orsački gjülêš.
Zdâ so že nahitroma tekli dogodki eden za tim drügim. Luther je od pápo prekunjeni; brezi vse Obrambe je v-nevarnosti stao. V.-ti Károlj, mládi casar je na svojo podgovornost prôti njemi nê vüpao činiti. Pred vu Wormši držáni orsački gjülêš ga je dao pozvati. Znàno je, ka je pravo Luther svojim prijátelom, ki so ga zastávlali, naj neide na gjülêš: „Či bi tákši ogen bio, šteroga plamén bi med Wittenbergom i Wormšom do
51
nébe ségao, vu Gospodna iméni mo dönok ta šô.“
Z-molitevjov pokrepleni je stôpo Luther vu gjülêša dvoráno.
Pri dveraj ga je eden vu hištoriji dobro znáni bojüvnik Frundsberg Gjörgj popléčaj spoglado i etak pravo: „Dober barát, na
tákšega dela doprinešenje si se napôto, k-šteromi prispodobnoga smo ni jas, ni drűgi voji vu ti nájteákejši boji doprinesti nê
mogli! Ali či pravico máš i gsüšen si vu njem, teda idi vu Bogá iméni batrivno, vűpaj se vu njem, on te neostávi.
Luthera i Dr. Ecka štükanje v Leipzigi.
52
Na gjülêši Luther že, kak vu svojem deli popolnoma vö dozorjeni môž, reformátor stoji. Svétoga pisma včenjá, vrêlo molênje, odkrito, ednáko znášanje, trêzno premišlávanje, ostro vidênje i pràva stanovitost, negenjena stálnost, so ga vöosnôvile i zobrázile za právoga velkoga reformátora, svéto pismo i molitvi so bili njegove dűše tanáčniki i batrivitelje na Wormš gjülêša prestori. Pred tém velikim stopájom se je etak melo Bôgi: „Vsamogôčen i vekivečen Bôg! Kak premálo je lüdi vüpanje vu tebi! — Nakeliko je preslabo têlo i kak zmožen je te satan i delaven z-svojimi apoštolami i svetskimi môdrimi. Či se na njé zglédnem totá sem ! — Zvon se je zgláso i sôd ober méae. Bog moj, Bog moj ! Ti me podpéraj proti cêloga svêta mišlênji i modrüvanji. - Oh odpravi tô ti sam ! — Li ti sam máš tô doprinesti. — Vêm je tô nê moje, nego tvoje dugovánje. Nê sam za svojo volo eti pred velikimi svetskimi gospôdi: — ka se mené dostája, bi ráj tihi, miroven žitek živo. Ali tvojeje delo, Gospodne i ono je pravično i vekivečno. — Bojdi z menom, veren i vekivečen Bog ! Na lüdi se zaman naslánjam, àr bi zaman bilô, ár je vse nestálno, ka je têlo. Oh Bože ! Jeli čüješ, Gospodne ? Ali si mogôče premino?
- Oh nê, samo si se odstrano. Jeli sem ti jas te odebráni ? Pitam te, no či dobro znam. Bojdi si vola tvoja, hodi mi na pomôč vu Jezuša Kristuša, jedinoga siná tvojega imèni, ki je vu vsem trdi grád i obramba moja. Oh hodi, hodi! Gotov sem. I či mi têlo
bár na smrt dá svêt, dűša mi tvoja ostáne naveke !
Wormša gjülêš je nevtajeno svetovne hištôrije te eden nájvékši dogotek. Tü se je preobrnôla i pokázala človečanstva prišestnoga zgájanja i bôgše bodôčnosti pôt. Vu pravici, vu Bože rêči vkornjene düšnevêsti slobodščina je tü dobila obládnost ober tiraništva i sebičnosti zmožnosti. Wormš gjülêša tekáj je dosta bole znáni i poznani pred našimi verniki, kak pa ka bi tü potrêbno bilô doli spisati. Záto tü samo Luthera končni odgovor spišemo doli, šteri se je nasledüvajôč gláso : „Da Veličanski casar i milostivni gospôdje krátki odgovor želêjo od méne, dam Vam tákšega, šteri ni roglôv, ni zôbi nede meo. Da jas ni pápi, ni žinatom neodvisno neverjem — ár je očivesno, ka so čestôkrát blôdili i sami sebi nasprotno proti pravili, — Zatoga volo vsetečas, dokeč mi zsvétoga pisma, ali z-sveklimi dokumenti ino trditvami neposvedočite, ka nemam istine, ár so mené, ka sem eti naprê prinesao, svéta pisma ogvüšala i düsnovêst mi Bôža rêč vodi — nika nazâ nevzemem i odtoga neodstôpim, ár je proti düšnojvêsti nêdobro činiti. — Teda srdcá nazâvzemem i sam vönazvêstim, ka sem blôdo. — Na tô so ga ešče ednôk opitali, jeli zaistino verje, ka so žinatje večkrát blôdili ? Luther je negenjeno stálno obstao. Na té odgovor je vu dvoráni gibanje, rümlênje nastanolo, Pred zbüdjenim vihèrom Luther liki pečina, od svétoga dühá z navdêhnjenim obrázom mirovno stoji i svoj govor
53
dokonča: Eti stojim, Bôg meni pomoži. Amen.“
Luther je z-gjülêša slobodno odhájao, ali casar je na neprijátelov rátanje vsedugonê nanjega vörazgláso orsačko kunê-
nje, pôleg šteroga njemi: nišče ni stálišča, ni živiša dati nesmi, nego ga zgrabiti i casari prêkdati more.
Wartburgska téntna krpa.
Znáno je, ka je Môder Frigyeš po wormskom gjülêši Luthera v-Wartburg grád skrio, gde se je on pod iménom gospodin
György držao. Ali tü je takši ostao, kak je prvle bio. Eden zadrűgim je pisao i vödávao lêtke kre pravice, nôvi teštamen-
Luther vu Wormši.
54
tom je na nemški jezik preobrno. Znána je i od Wartburgske tinte krpe stojéča legenda tüdi, pôleg štere se je tü Lutheri Šatan skázao, šteromi je téntni kalamáriš praščo vu glavô i štere tinte krpa se i dnesdén vidi na stêni. Ka je z-toga istina, i ka je poetično, — je nê znati. Tô edno je istina, ka je Luther v-Wartburgi betežen, v-hici bodôči, vidênja, vizie mêno viditi. I tô je tüdi istina, ka prôti sküšávcom se je z Gospodna môčjôv obládavno bojüvao. Tá misel je navdêhnola, bár na vadlüvánje gledôč rim. katholičanskoga, alí na občütênje gledôč proti dühovnomi tiraništvi se bojüvajôčega Zichy Mihály málar omêtnika, ki je „Luther v- Wartburgi“ imenüvanoj sliki, Luthera karakter vu velikoj popolnosti doli zmálao i ovekivečo. Tam stoji Luther vu rôki kalamáriš držéči, zôči z-sence i kmice se kázajôči podôbmi nevkleknjeno, kak pečina. Pápo prekunenja zráka strêlê, pênez, mámosti, zmožnosti vragôvje njega negenejo; strašnikov se neboji, gnüsen grêh, jálnosti mreže, sküšàvanja vu njem morálnoga sodca najdejo. Proti vsém tém so njegova močina knige, na šteri roko položeno drži: ta sv. Biblia. Či té kêp, tô sliko z-pazkov glédamo, zagvüšno nam tô zamerkanje zide z-vüst: Tô je bio Luther, tô je bila reformácia.
(Zichy Mihálya tá remekna nástava vu vékšoj postavi v-rámeke djána, se pri Petrik Géza gospôdi v-Budapešti II. Donáti vilica 49 hižnov numerov dobi kűpiti. Na spômenek jo našim čtitelom toplo poràčamo.)
Luther prôti onim, ki so cèrkevne kêpe pretiràvali i kvârili.
Luther je düšnevêsti i dúžnosti spunjàvanja negenjeni steber i varitel bio. Na Božega sposlanja slűžbo je posvéto cêli svoj žitek. Či je tô vido, ka začnjeno veliko delo tô želê, naj on ešče vu žitki ostàne, za toga zroka volo je na vernikov želênje uprav ravnao svoj žitek, ali či je vido, ka vu pravice obládanji je njegova nazôči bodôčnost potrêbna, se je ni edno megnenje nê müdìo, ešče i med nájvékšov nevarnostjov je tam postao, gde ga trbelo. Tô ga je nagnolo, na tam nihánje Wartburga skrivnoga mesta. Zvedo je, kaj v-Karlštadti i v ništerni drűgi mesti zagriženi, prevdüšeni verniki na krive, zablodjene poti pelajo reformácijo, z silov vö z-cérkvi šetüjejo prepraviti kêpe, oltáre, orgole, z-rêčjov z rűšenjom mênijo goripostaviti na zemli Boži orság.
Luther je vu prvoj vrsti za glavno delo držao znotrêšnje dühovno preporodjênje i nê zvünêšnje preobrnênje i tak si je premišlávao, či se občűtnost, dühovnost jedino z evangelioma vretine nasitšáva, teda se zvönêšnji pobožen žitek z prispodobno tálom obrázi vö; ali samo z zvönêšnje stráni i z-silnoga premenjávanja nemre zhájati Bôgi prijéten verski žitek. Na tô gledôč je njegovi zmožni predg zdržétek nasledüvajôči bio: „Boža Rêč je stvorìla nébo i zemlo i vse stvorjênje, i stvori dnesdén tüdi i nê mi nevolni grêhšni lüdjé. — Po krátkom vrêmeni se
55
njemi je posrečilo vtihšati wittenbergsko razburjenost i nemirlivost, tak da je reformácie delo v-rédi teklo dale.
Luther prôti revoiucionárom.
Vu 16 te stotine začétnom vrêmeni je položáj tudi jáko teš-
ki bio. Srêdnjega vêka cérkevni i politični stan je tùžen sád rodio, národ je v-veliko poteženost prišao. Kak je Luther naišao to
právo pôt vu poplávlanja deli na cérkevnom prestori, rávno takšo pôt je nasledüvao vu tüvárištvi i politični dugovánjaj.
Luther vu Wartburgi.
56
On je samo falinga, zmenkanja i nepravičnosti želo vöprepraviti, pôleg Božega zravnanja bodôči žitek vrédpostaviti, to hűdo vöstrêbiti, to dobro gájifi i k-odraski pripomočti; prôttomi je revolucie, nemirlivosti i sile pôt, štera z-tim hűdim, hamišnim dosta dobroga, lêpoga i pravičnoga tüdi zniči, je na obê stráni nê trpo i za nepotrêbno držao i ednáko za Šatana pôt držao, po šterom prêk páli etoga svêta gospôdje pridejo na obládnost.
Nezadovolnosti i dühovne slobodščine rêči krivo tolmačenje je pàvre na revolucio zbűdilo. Luther je i vu tom táli že odzgora povêdano právo pôt nasledüvao. Z ednoga tála je ne odlášano opominao vladáre i gospodáre, naj tá nihájo svojo veliko zvišenost, odürno gizdost i navdűhtost, naj netežijo nateliko siromákov, miloščo naj činijo; z-drűge stráni je pa vernikom, pávrom na srdcá zvézao, naj evangeliom ne nücajo na silni dêl odprávlanje, ár tô Boža rêč ešče bole prepovedáva Gde je lêpa rêč nê valála, je sigurno odpisao tim nemirlivim i v-Seeburgi je proti revolucionàrom proti revoluciji predgao. Naša slika nam tô predgo káže.
Luthera Hištvo.
Popèv ledičnost neželê Boža právda, ni Krstuša zrendelüvanje. Tô je pàpo zravnanje za gospodüvanja popév. Luther je tô prevido i záto je tüdi proti povedao i sam tüdi v hištvo stôpo. On je povsud Bože ravnanje nasledüvao. V 1525. leti si je zarôčo Bora Katalêno, štera zaprva je v-zápornici nûna bila, ali zreformátie návuka je previdla,
ka je tô nê pôleg bože vôle zravnano žensko pozvánje i vö je stôpila i vu Wittenbergi kednoj pörgarskoj familij odišla. Luther je vu njê na prišestnoga žitka edno verno pomočnico, njegovoga žitka táljemájôčo tüváriškinjo, i žitka obeselitelkinjo spoznao i za tüvárišico si je jo zvolo. Njidva hištva závezek je Bugenhágen Jánoš wittenbergski dühovnik blagoslovo, svedocke so bili Cranach Lukáč, hirešen málar z tüvárišicov, Jonáš Justus i Apel právde profesor. Pri božoj rêči je zdâ že z Bogá pomočjov lêpi famíliški žitek tüdi dao môč i nágib k-reformácie velikomi odprávlanji Luther Mártoni.
Luthera štükanje Zwinglinom,
Znáno je, ka se je z Lutherom skoron v-ednom vrêmeni vŠwájci, pôleg evangelioma pravice tüdí Zwinglin bojüvao prôti z tadánkmi pokvarjenoj sv. materi cèrkvi i namêno jo je očistiti od krivoga návuka. Obádvá sta edno štela, li samo v-ednom punktomi sta nê mogla na edno razmênje pridti. Tô je pa Kristušove večérje pitanje bilô.
Pri Marburgskom štükanji je Lusher na što spisao z krájdov; „Tô je têlo moje“ i vedno je z-prstom pokázao na té rečì, gda je Zwingli z svojim razláganjem trdo: „ete krűh znamenűje moje têlo i eto vino mojo krv.“ —
Luther je sv. večérjo za vživanje Kristuša têla i krvi držao, za edno düševno hráno toga nôvoga človeka, ki tüdi ednôk vu têli z-mrtvi stànoti mà. Zwingli je pa sv. večèrjo za ed-
57
no spomínanje na Kristuša smrt držao, za eden zádavek Bože milošče, za edno vìdôče znamênje, toga nevidôčega občinstva z-Zveličitelom.
Bibiie prestàvtanje i pregledávanje.
Lulher je svojega žitka za to nàjglavnêše pozváaje držao,
naj biblijo vu maternom jeziki dá vernikom v rôke. Že vu Wartburgi je začno tô svèto delo 3 cêlo je v-1534 tom leti dokončao. Ali ešče te je ne držao tô delo za sploj dokončano. Pri
vsákom nôvom vödávanji je je vsigdár poprádao notri do svoje smrti. Od 1539 toga do 1541 ga je vu tüvárištvi môdri prijátelov, reformátorov cêlo pod popolno preglédanje i predelanje vzéo. Luther je eden veliki tanáč nastavo, šteroga kotrige so bili onoga vrêmena nájmodrêši i
prednjêši znanci. Tê so vtjédni pred večérjov pri Lutheri vküp sprišli: profesorje, theologušje, židovski rabinušje, ki so bibiie prestávo, hébersko i grčko biblio priglìhàvali i edno i drügo rêč
Luther prôti revolucionárom.
58
pôleg právoga razmênja popravili, na velko poroôč so bili vu tom táli rabinušje i tühinski orságov môdri profesorje. Po tak priprávlenom predoraskì je šô Luther vu ti môdri tüvárištvo, naj kak nájpripravnê odprávijo biblie popolno preslávlanje, Slika káže Biblio pregledávajôči velki tanáč.
Luther med peštiša betežniki
Luther je lákši človek bio, ki je od Bôga vu nanjega zavűpanom pozvánji i deli neobtrüden delavec pôstao, zôči je glédao smrti med jezero nevarnostami. Či je bár v-nevarnosti bio, je nê pobegno z mesta, kama ga je Bog zravnao. Vu njegovom vrêmeni je trikrát vdérjao peštiša grozen beteg v Wittenbergi v-1516 tom, v-1527 tom i v-1535 tom. Luther je vsigdár na mesti ostano i spunjávao svoje dühovno pozvánje. Na tô gledôč nasledüvajôče govorênje známo:	„Trôštam se, ka svêt
z-Martin páterom ešče nepreminé sploj vö. Niti tô neprávim, ka smrti bojazni nega vu meni, vêm sem jas ne Pavel apoštol samo njega razlágar, ali vüpam se, ka me Bog zevse bojazni rêši. — Gda je vsáki, ki je li mogôči bio, pobegno z vároša i univerze so tüdi v-Jeno predjáli, je pravo : „Mi smo záto dönok nê sam’, Kristuš je z svétimi angelmi nevidôč prinas “ Gda je i njegovo stanovánie špitál grá-talo, etak pravo „: Odzvöna mantránje, od znôtra bojazen, Bog nás je pregledno. Jedini trôšt nam je, šteroga proti Šatana besnôči lehko činimo je to, ka z-Božov rečjôv ládamo, ka si
dűšo lehko obarjemo, či nam têlo on rávno požré. Tákši sem z-apoštolom, kak na smrt osodjeni i vište dönok živém. Bog se je dičeno ino čüdno smilüvao nad menom.“
Tàkši je Bogábojéči človek vu pogűbeli.
Luther vu familiji.
Naš veliki reformátor je Boži človek bio vönê vu bojüvanji, Boži človek je bio vu familiji.. Boža Rêč ga je za pravičnoga človeka, za bojüvnika djála na svêti i ta Rêč ga je za vernoga tüváriša, toploga srdcá očo postavo vu familiji. Prôsti, čisti, pravičen je bio njega žitek, kak je prôsti čisti, pravičen te evangeliom. Štero je nikša čüda nê, vêm je toga sád bio Luthera žitek tüdi.
Bog ga je z šestérov decôv blagoslovo; tê so bili: Jánoš, ali pa Hans; Eržébet, štera je že v prvom leti preminôla; Magdalêna, Luthera lübezniva Lenchenja, štera je svojov prijznivostjov dosta radosti správila roditelom, ali 1542 gom leti je na veliko žalost preminôla ; nadale Martin, Pavel i Margit. Jánoš je sledi jurist grátao i vu preiskoga hercega slűžbo stôpo. Martin se je theologio včio, ali je za mláda vmrô, prvle, kak bi v-čést stôpo. Naj odličnêši je bio med njimi Pavel, kí je pri ràzločni prêdnji familijaj, kak doktor bio zaposleni. Margit či je možá vzéla. Luthera ednáko možkoga spôla pokolênje je do našega vrêmena nê ostalo gori. K familiji se je držála Luthera tüvárišice strina, Muhme Lene tüdi. Luther je právi dober oča bio, ki se je zmênjao, šengáro,
59
razveseljávao z-otrokami, ali ômurno je je tüdi včio i Bogá molo žnjimi. Či je potrebno bilô, siguren je tüdi bio, ali tákše sigurnosti, pod kákšov je on,
kak dête bio, se je činiti ogibao. Familiškoga živlênja vedrino je popêvanje i igranje doprinášalo. Na sliki se tüdi kak igre lübez-
nik pokáže. K-familiji so se tüdi držali njegovi priátelje, delapomočnici, med njimi vu prvoj vrsti Melanchton i pri njegovom stôli živôči diákov tüvárištvo.
Luther vu ogradčeki.
Z-velikoga reformàtora žitka obrázivajôči kêpov ešče notri
Luther i Melanchton.
60
pokàžemo ono sliko, štera káže njegovo zdržávanje vu ogradčeki. Vu slobodni vöraj je rad gori poiskao slobodno natùro, gde je z-navdêhnjenim dűbom pregledávao Gospodna čűdna stvorjênja, zelenéče drevje, listje, sád, travine, cveljè, vršenéče ftice, vu šteri je veliko radost naišao i vu njì díčo Bôga veliko zmožnost. Ednôk je etak pisao : „Či Satan z svojimi tüvárišmi trôbi i besnê, jas se smehém ž njega i vu stvoritela blagoslova, vu ogradčekaj se veselim na Gospodna díko.“ Špalatini v-1526tom piše; „Ogradček sem notri sposádo, stüdenec sem dao napraviti, vse sem srečno vréd postavo. Pridi k-nam, z liliomi, z-rôžami te obvencareo! Či de me Bog živo, ogradčar bodem. Svêt ne pozna ni Bogá, ni stvoritela, ni njegova stvorjênja. Oh, Či bi Ádám ne pregrêhšo, nateliko bi človek spoznao, lűbo i dìčo Bogá vu njegovi stvorjênjaj, tak da bi ešče vu tom nájménšem cvêtšči, Bogá vsamogôčnost, môdrost i dobrovidnost vido.— Mì smo zdâ že vu prižestnrga žitka zorji, ár mi že zàčamo želeti natúre spoznanje, štero smo zgűbili z-Ádamovim v-greh spadájom. — Z stvorjenj spoznamo ešče Rêči Bože veliko zmožnost. On je pravo i grátalo je, zapovedao je i nastanolo je.“ Kí je natùro nateliko lűbo, od njé je tak gúčao, je zagvüšno nê samo veliki, nego od toga ešče več: dober človek bio.
Luthera Božič.
V-zimi, vu hiži je Luther tüdi naišao one radosti i veseljá, štere njemi je sprotolêtje, leto i esén vu natùr? ponűdilo. Tak tü
kak tam se je tüdi vu Gospodni veselila dűša njegova. Po Gospodni stvorjeni cvêtiči so tü njegovi otroci bili. Vu tê je vido i dičo Božo vsamogočnost, môdrost i stvorjênja veliko môdrost. Lehko si presámnamo, ka on, ki je vu svojoj deci Bogá čűdna stvcrjenjá vido i lűbo, ka je bio njemi božiča svétek: stálne lübéznosti obilno nazvestšávanje proti Bôgi, Jezuš Kristuši, proti vernoj tüvárišici, deci i kcelomi človečánstvi.
Za pripravno ráidemo, da eti Luihera k-Jánoš sineki pisano pismo notri pokàžemo, štero je njegove očinske lübéznosti, vdànosti, skrbnosti, z-decôv djánja spodobnosti, toploga srdcá lübeznivo svedočanstvo. 1530tom je pisao svojemi od dôma daleč vu šoli bodôčemi Jánoški eto pismo :	.Milošča i Mir vu
Kristuši, lübléni moj sinek ! Zradostjov čüjem, ka se dobro včiš i oporášaš ino gedrno Bogá moliš. Tak čini i po etom toga, moj sin. Či domô pridem ti lêpi dár kűpim. Poznani jas eden lèpi püngrad, v-šterom dosta, dosta decé jeste, vsi so v-pozlačeni gvant oblečeni i žmâhne lêpe jábok?, grűtke, črešnje, slive beréjo pod drevjem. Popêvajo, semlá skàčejo, veselijo se, jàko dobre vôle so. Màjo jáko lêpe tráve konjičke, z zlátimi vüzdami i cügli srebrnimi sedlami. Jas sem pitao onoga človeka, šteroga je püngrad, ka čida so tà deca ? On mi je pravo, ka so tô tákša deca, šteri radi Bogá molijo, dobro se včijo i radi bôgajo. Na štero sem jas tô pravo: Moj dober gospôd, jas tüdi mam ednoga sineka, Luther Jánoš njemi je imé, jeli
61
on tüdi slobodno pride v-té püngrad vživat tá lêpa jáboka, grűške, na tákši konjičaj se nositi i z-têmi pojbàri se zmenjati ?“ — Na tô mi je on človek
pravo: „Či rad Bogá moli, dobro se vči i dobro se obnáša, teda slobodno pride, nê samo on, nego tüdi Filip i Jožko, vsi dobijo mále tromböte, bobnjé, harmonike, slobodno do plésali
i z loki strêlali “ Potom mi je pokárao cvetéči trávnik, zláte tromböte, lêpe srebrne freče, ali da je ešče prerano bilô i deca so ešče ne dôbilì zaütrika
záto sem nê čakao decé zmênezačétka i etak sem pravo tomi dobromi človeki : „Preci idem i doli spišem vse, ka sem eti vido i čüo, mojemi sineki, Jánoški, naj se paščlivo vči, Bogá molí
Luther med peštiša betežníkmi.
62
da i on slobodno v-ete püngrad pride. Ešče njemi odpišem, naj Lêniko néniko tüdi sebom pripela.“ Na štero mi je te človek odgôvoro: „Tak naj bode, idi i odpiši njemi!“ Záto se, moj drági Jánošek, vči i gedrno Bogá moli i povê Fílipi i Jožki, naj se tüdi včita i molita, da ztebom vréd lehko notri orideta vu on püngrad. Zdâ pa Gospodin Bog bojdi z-tebom ; dam pozdraviti Léni néniko i küšni jo mesto méne.
V-Koburg grádi 1530 leti. Tvoj drági oča: Luther Martin.“
Luther i Melanchton.
Práva Boža skrbnost je bila, ka je k-Lutheri eden tákši môž, kakši je bio Melanchton, dáni. Nevtajeno je potrêbno bilô na Luthera pečine trdo, negenjeno vero, batrivnost, ednákoga govorênja rêč, nestrahšlivo, od nikoga se nebojéčo natùro pri reformácije vödoprinešenji i spelávanji. Ali tüdi je potrêbno bilô i boža skrbnost je tak ravnala, nâ ono zmožno môč, štera v-Luther Mártona osobi živé, eden mirovnoga nágiba, globokoga vidênja, krotkoga znášanja tihi môž brezi vse sile zmirovnim previdênjem ravna i vodi. Melanchton sam vu sebi nigdár nebi bio spodoben prêkspelati reformácie veliko delo, ali brezi Melanchtona bi Luther tüdi nebi mogao njé doprinesti. To je té veliki reformátor dobro znao i záto je tak globoko lűbo Melanchtona. Luther svojo stávo k-Melanchtoni etak pokáže notri: „Jas sem se na tô narôdo, nâ proti divjoj črêdi, vragom proti stánem, záto so moje knige vdérjajôče, vrêle. Jas penjovjé,
krepke stéble, trnje morem trêbiti, pôt mam klačiti i narédti. Ali Fülöp na tihoma ide dale, zida i sadi, sêja i polêva z-radostjov.“ Melanchtona so za čüdne znanosti volo za Nemškoga orsága vučitela imenüvali. Pri razšürjávanji reformácije je náimre pri poitáganji doj obráčanja biblie, verski návukov i agoštinskoga vadlüvánja i toga bránenja „Apologie“ pisanji,spravo sebi nepovêhnjeni spomenek. Po svojem krotkom držánji se je na podlagi evangelioma stojéči vsigdár paščo prerazmênje doségnoti i zádevi odvrnôti i tak je postano on toga vere boja tüdi miroven bojnik i reformácije velikoga dela naprê pomagáč.
Luther pri Melanchtona betežnoj posteli.
Luthera k-Melanchtoni prevelika lübézen se je nâbole vöskázala pri njegovom teškom betégi. Melanchtona je nê samo osobno, nego i kak svojega velikoga dela vrêloga pomočnika više vsega lűbo i preštimao. MeJánchton na v-Hágeni gjülêš idôč je na poti teško obetežao. Vu têli i dûši je nateliko oslabo, ka je njegov žitek na vlási viso. Môder Frigyeš poglavár je tá pozvao Luthera, ki je z-Kreuzzigerom prišao. Prestrahšeni je vido, ka njegov veren priátel že malonê vméra. Natô je k-obloki stôpo i z-takšov globokov poniznostjov za njega, tak da bi pred božim trônušom stao, Bogá molo, od štere molitvi je sam Luther tak pravo, ka nemogôče, ka bi je Bog nebi poslühno. Potom se je k-Melanchtoni obrno i trôšta, i pokreplenja düh je vlêjao v-njega z-eti-
63
mi rečámi: „Žalosti i boleznosti dühi nedaj mesta vu srdci tvojem, vüpaj se vu Bôgi, ki vmoriti i oživiti, vrazìti i ozdraviti zná. Fülöp, ti ešče Bôga duže máš slüžiti.“ Luthera molitev, i Boža milost so k-nôvoj môči pripomogle verno slugo gospodnovoga, tak da je vu Gospodnovi goricaj eščensdale spunjá vao svéto pozvánje svoje.
Luthera smrt.
Kakši je bio njega žitek, tákša je bila i njegova smrt. Svoj žitek je Bôgi posvéto, pri vméranji je pa dűšo tüdi njemi porôčo. Vsigdár je predočmi meo, ka je njegova po Bôgi vönazvêstšena dúžnost; na slêdnjo pôt ga je tüdi njegova dùžnost ravnala. Že od 1537-toga leta za-
čétka mao je betegüvati záčao, têla v-kloštri mantránja posledice so se i vu njegovoga žitka slêdnjem hipi skažüvale. To nestanoma globoko premišlávajôče delo, boj, so pomali vküp zdrüzgale njegovo krepko bivost; srdčnà, kamna i več féle bolezni so se naglašüvale prinjem, štero so ga k konci vúspale„ Na vsa tá je nê dosta dao, Či ga je
dúžnost zvála. Gda je zvedo, ka se mansfeldski evangeličanski grofevje med sebom pernjájo, nê je glédao na beteg, na trűdavno pôt, na zime mraz, šô je na svojega rodjenjá mesto, v Eisleben, da mir správi med njimi i tak tüdi Gospodni slűži. Med potjôv je Saale voda vö polejàla, gde da je v-zimskom mrázi prêk potüvao se je razmrazo i
Wittembergski klôšter, vu šterom se je Luther zdržávao.
64
obetežao. Mira delo je odpravo, ali domô v-W ttenberg je že več nê prišao vu žitki. Gda je nateliko na težkom bio, i obcűto je, ka se smrt približáva, je etak pravo: ..Bog moj! Žalostna je dűša moja; znam, ka v E slebeni morem ostánoti.“ Potom je melo: H álo ti dam Gospodne, ka si meni tvojega svétoga S nà, Jezuš Kristuša vö oznano, vu kom jas verjem, koga sem jas gláso i odkoga sem svedôstvo včino, ali šteroga rápa i ti Bogánebojéči pregánjajó. — Oh moj Oča nebeski, či že eto têlo ostaviti mam i od etoga svêta
se odtrgnoti morem, ogvüšam sem vu tom, ka pri tebi naveke ostánem, od tvoji rôk me nišče nebode mogao odtrgnoti“.
Vu slêdnji vöraj je ete reči nájvečkiát pravo: „Oča, vu tvoje roké poráčam düšo mojo. Ti si mene odküpo oh Bog, pravice Bog.“ Gda sta ga Jonaš i Cő ius pitaia, či vu Kristuša veri i vu njegovoga návuka vernosti ščé mrêti? je Luther razmelo: ,,ščém“ odgôvoro. Tak je njegova s êdnja rêč tüdi tô bila, kak vu cêlom žitki: svedôstvo kre Jezuš Kristuša.
FLISÁR JÁNOŠ.
Luther kak Biblije obračitel i med familijov svojov.
ak se küpüje dnesdén muzični instrument.
Za volo mednarodnega slaboga stánja
alute se lehko preveč prepláča muzikálni instrument, či se ednostávno küpüje o oglásaj napisanoj ceni. Nájbole stálni je človek či küpi včasi na tô gda si je arôčo zadnji novi katalog od fabrike muzikálni inštrumentov MEINEL & HEROLD jugoslovenska odávna centrála v Maribori št. 242 v šterom je vedno ta zádnja nàjfalejša cena za te nájbogše sorte muzikálne inštrumente. Ár vsáki čtitel etoga kalendarija na želênje brezplàčno dobi ete nájnovêši katalog, se pošteni čtiteli zlehka obránijo od prepláčanja.
65
Dr. Luther Mártona šálnosti — anekdóte.
Luther vu „Čaren Medved“ zvánoj oštaríji.
Luthera ta edna nájteškêša pôt je bíla, gda je zvedo, ka med njegovimi wittenbergskimi verníkmi nemíri, zburkanje láda, je Wartburga skrovno mesto ostavo i skrivomá domô v Wittenberg pogledno, naj med verníkmi réd naprávi. Žìtek njemi je vnevarnostì bio, ár je pod orsačkim kunênjem stao. Vu bojüvnika gvant se je oblêkao, tak da bi tô potüvanje kákša šála bíla.
Dec. 3-ga je že ednôk skrivomá domô pogledno. V márciuša začétki je pa že tam povrgao Wartburg. Med potüvanjem je v-Jena váraši, kak tühinski bojüvnik, v-tak zváno „Čaren Medved“ oštaríjo šô prenočüvat. Tá oštaríja i dnesdén goristojì i tè dogotek je na spômenek na stênetàbli oznamenjeni.
Kak Luther vu oštaríji sedì, dvá švàjcarskiva diáka do niti namočeniva, od vihéra gnániva, drgetajôč notri prídeta, po iméni: Kesler i Špengler.
—	Jelibár, vidva sta zSchwájca? Kama ideta? Njidva oberčé Luther.
-- V Wittenberg ideva, odgovora i včasi pítata tühinca: jeli zná, či je Luther zdâ pá vWittenbergi?
No, tô stálno znam, odgovorí te bojüvnik, ka je Luther zdâ nê v-Wittenbergi, ali vsedugonê že domô príde.
Med zgovárjanjem je tüdi pítao te bojüvnik, kak si vŠvájci premišlávajo od Luthera?
—	Rávno tak, kak v-drűgi mêstaj, moj gospon. Ništerni ga nezadolêjo zvišávati, ti drűgi ga
pa za odürnoga jeretnika bláznìjo i držíjo.
—	Mislim, odgovorì bojüvnik, tô zagvüšno popevje gučíjo. Kesler diàk se je zagrezno, kak se je tá zgledno, kaj té tühìnec z-edni máli knig žoltáre čté, šteri so v židovskom jeziki popísani.
Med tém se je oštarjàš tüdi skrivomá posmejávao nad tém, ka bi diáka tak radiva Luthera vidila, kì zôči njidva sedí, samo ka ga nepoznata. — Sledi njima je ovado, ka je tô Luther, što žnjima gučí. Ali nê sta vervala vűham, misléča si, ka sta nê dobro čüla i mesto Luthera sta ga za Huttena držala, na koga bi se njemi tè gvant bole pripravo.
Sledi sta dvá trstca prišla v-tô oštaríjo, šteriva pôtni gvant doli slečéta, sta si k- stoli sedla i z edni kníg sta čtela.
Ka za kníg je tô? pita njidva te bojüvnik.
Luthera Svétoga písma razláganje. Pa oni gospôd ešče nepoznajo tê kníg?
—	Nakrátci je véndar jas tüdi dobím, erčé Luther.
Potom so si k-stoli seli. Luther je tiva siromaškiva diáka tüdi k-coj pozvao. „Jas vöstojim za stroške“ — njidva je pomirio, ár sta se odpovedávala.
Kesler diák je vse tô lepô doli spísao v-dnévnico, zamerkavši, ka je od dobre večérje več vrêdno bilô môdro i vesélo zgovárjanje, štero sta z bojüvnika vüst čüla.
Pri stôli je pá réd prišao na Luthera osobo zgovárjanje.
66
— jas sem bár laikoš, ali nakeliko razmim k-deli, Luther ali angel, ali vrág more bidti.
Desét dinárov bi rad dao za tô, Či bi se mi mogôče bilô pred Lutherom spovedati, ár bi samo
Luther bio mogôči mojo düšnovêst pomìriti.
Po večérji sta trstca počí-
vat šla, diáka pa sta ovadila Lutheri, ka ga za Hutteena držita. Luther je potom smehéč
Luthera molìtev.
67
pravo oštarjáši:
—	Viš, dnes večér sem nemešnják grátao, àr me têva Schwájcara za Hutteen bojüvnika držìta.
—	Hutteen si nê, gospodne, odgovorí krčmár, nego Luther.
Na tô je pá posmejéč erkao te reformátor:
—	Oviva me za Hutteena, tí pa za Luthera práviš ! Zagvüšno ešče Markalfa naprávite zméne. (Markalf je teda, kak sirôvi, prôsti, nezhobleni pripovêst i côn bio poznani.)
Potom je prijaznívo slobôd vzéo od diáka, kêva sta dale potüvala. Pozdráv je poslao žnjima v-Wittenberg Schurf právdenìki.
—	Ali ka njemi naj povêva, što ga dá pozdraviti ? — sta pitala.
—	Povêta njemi, ka te pridôči. Z-toga on prerazmi.
V-gojdno je pa od trstca vzéo slobôd Luther, šteriva sta duže tam ostala. Teva sta za njim šla vu štalo, Odkud je Luther vö pelao jahanca. Oštarjáš je i trstcoma ovado, ka sta zLutherom bilá vküp. Zdâ sta od njega odpüščênje prosila, naj njima nezamêri, či sta ga znábidti vu kom zbantüvala. — No, vê gda k-meni prideta k-spôvedi, teda zvêta, či sem Luther.
Potom si je Luther na konja seo i proti Wittenbergi je potüvao, gde so ga že žmetno čakali.
Vu nevarni vrêmenaj z-etakšim mirovnim šálnim zgovàrjanjem so li velikoga dühá majôči lüdjé mo-gôči. Luther je stanovito vu ti veliki velki i tüdi vu ti máli velki bio.
2. Luthera anekdôta od ednoga
vogrskoga püšpeka.
Tô je zagsüšno od nikoga vogrskoga svojega vučenika čüo Luther, štero je zagvüšno nindri med gostšenjom pripovedávao, štero so tê, kak šálno pripovêst si gori zamerkali.
Eden vogrski püšpek je ztém büdio vojnike proti törkom vu bitji, ka se li naj batrivno terejo na törke, ár šteri žnji spádne, de on dén že vu nebésaj pri Gospodni večérjao.
Ali püšpek je pobegno pred törkmi, i gda so ga vitézje opominali na prvêše reči, je odgôvoro:
—	Hja, sinki, jas se dnes postìti ščém, dnes nebodem večérjao.
3. Luther i víšji popevje.
Po Wormša orsačkom gjülêši so Aleander pápo követ i višiši popevje silili V. Kàrolj casara, ka naj že ednôk vöpovê na Luthera orsačko kunenje.
Ka naj tô leži i hitrê doségnejo, je Aleánder 1521. màjuša 26 ga vu Wormša cérkvi po odprávlenoj meši naprê zgotovleno kunênja zrendelüvanje prêk dao casari zavolo podpiska.
Gda je casar tô veliko na slüžbogotovnost vido, kak je Pismo prêk vzéo, posmejéč je francuški etak pravo;
—	Dobro znam, ka vi ne-
spite!
V. Károlj je z-etimi rečàmi prav oznamêno masni rêči i gladki rôk glásne pope. Rávno tak, da bi že naprê pred sebom vido zafrigane ježujte.
Z-etimi rečàmi je casar nê samo tô pravo, ka ništerni pobožni páterje dosta delajo ino se
68
dosta trüdijo, nego z-ednim tüdi tô, ka v-noči delajo, gda drűgi lüdjé spijo.
4. Luther i törski sultán.
Törski casar ino njegovi voji bašovje so tüdi nika zvedili od Luthera, samo kak so od njega gűčali, je navékše smêja vrêdno bilô. Na vogrskom je példo denem eden baša tak pravo, ka je Luther nôvo vero zbrodo vö: „reformácio“ vöro. Ali na hsálo njim bojdi, so tô vero držali za právo krstšansko znanost. Sultán je pa tak mislo, ka je Luther veliki voj, ali pa nikši drűgi svetsko oblàst majôči zmožen môž.
Prvle, kak bi V. Károlj nürnbergski mir zvézao z-proteštànušmi, je njegov brat I Ferdinánd II. Sulimáni törskomi casari sramotno miraponüdbo ponűdo. Ráj bi se z-törkmi zmiro, kak pa z-proteštánuši.
Gda sta Ferdinánda követa, Lamberg i Nogarola v-1532 leti sprotolêtje v Konštantinápol prišla, je Solimán med glihanjem pitao od njidva;
—	Jeli je pa casar že mir zvézao z-Luther Mártinom? Pitao je ešče, kakši človek je té L. Martin, kelko lêt je star ?
—	Blüzi štiridesétosem lêt má, so njemi odgôvorili. Rad bi bio, či bi mlàjši bio, àr bi ga teda v-mìloščo vzéo, právi Solimán.
Gda so tô Lutheri pripovedávali, se je prekrižo i gori skričao:
—	Bôg me vari, ka bi mené törski sultán v-miloščo vzèo.
5. Kàvk i vran orsački gjülêš.
Z-Kòburg váraša, vu teški hipaj (1530. aprila 28 ga) je
Luther svojim wìttenbergskim priátelom eto poetično, humorištno pismo pisao, vu šterom augsburgski gjülêš k-kávk i vran žinati (gjülêši) priglihàva.
„Eden máli püngrad jeste pred našimi oblokmi — piše — prispodoben k-ednomi málomi ložiči, kávke i vrane držijo vnjem orsački gjülêš. Semtà tákše drkanje i lárma jeste tam v-noči vudné da bi vse pijáne i nôre bilé. Tü se štükajo eden z-tim drűgim! mládi i stári, velka čüda, či nezamuknejo i z sapov ládajo. Nevém jeli je žnji plemenite fajte ešče kaj ostalo domá pri vas, jas tak mislim, ka so se vse z-cêloga svêta esi spravile. Casara sem njim ešče nê vido, ali nemešnjáci i ti veliki glaváčje že vsi tü krôžijo i kávčejo. Oblêko vsi edno féle, čarno májo, oči so njim sivkaste. Vse edno nôto popêvajo, ali dönok pôleg lêpe variácie, nači ti stári i nači ti mládi. Zaistino je tô zmožna drûžba, ali ka skončajo, je ešče nèznáno. Od ednoga tanáčnika sem čüo, ka veliko napádanje začinjajo nad pšenico, žito, ječmen i vsákeféle sêtvo, vnogo bojüvnikov prihája i vitézno delo odprávlajo. Vište, tak tečé doli eti pred našimi očátni orsački gjülêš. Nájbole se nam tô vidi, kak vitézno z repámi migajo i klűne si ponüčávajo. Tak se mi vidi, ka je tô sofištov i klerikálišov šereg, žnjihovim predganjem i pismami. Tè morem eti poslűhšati i viditi, ka nakeliko hasnoviti bagáž je tô eti, šteri vse potroši, ka na zemli jeste, nemrem ceniti.
Vu tom kêpnom guči veliko pravico právi Luther i verno zmála doli orsački gjülêš.
69
6. V-paradižomi. Luthera so ednôk v-eden jáko lêpi, právi králevski park pelali. Gda so ga že vse obho-
dili, so čakati, ka de on k-coj pravo.
K-koncovi je telko pravo: — Bogme je tô právi paradižom. Samo da bi nebi bilô
v-njem grêha spadája.
7. Tanàč k-predgarom.
Luther je ednomi mládomi predgari ete tanáč dao :
Kuràžno nastôpi,
Lampe gori odpri,
I dugo negùči!
Ar je človeki eden frtao vöre dosta več dobra mogôče
Luther vu šôli.
70
predgao, kak desèt lêt činiti. I gda vidiš, ka te lüdjé nájbole i vrêlo poslűhšajo, teda dokončaj predgo, ár boš tak drügôč tüdi meo poslühšávce.
8.	Ka njim tô valá?
Gda so vu vrêmeni začétki reformácie Luthera več pisem i knig žéžgali, je z-nazôči bodôče vnožine edna stára mamica glasno eto právla:
—	Ka njim vse tô valá! Da že tak vse na pamet známo.
9.	Luthera glás.
Gda se je ednôk Luther Melanchtoni tôžo, ka slab glás má, njemi je Melanchton etak odgôvoro:
—	Ali dönok se jáko daleč čűje.
10.	Luthera návuk.
„Gde je bio vaš evangeličanski návuk pred Lutherom?“ — je pitao eden talianski pop ednoga nemškogo diplomàta?
„Tam — odgovori ete, — gde je od začétka mao náideni: Vu Božoj svétoj rêči“.
11.	Luther i Jónáš doktor.
Svojemi prijáteli i kollegi, Jónáš doktori je Luther z Halle vàraša pri slêdnjem potüvanja priliki eden lêpi glaženi pehár poslao v-šenk z-etim veršuša redámi:
Jonàš doktor tô máš té glaž, Pošle ti ga Luther Martin, Té glaž boidi példa tebi, Človek je tű tak krhéči.
12.	Kata mati.
Znáno je, ka je Luthera tüvárišica, Bora Katalêna, kak dobroga srdcá ženska bila i
verna tüvàrišica. Ali edno malo je zdrzna i kurážna ženska bila tüdi, štera je bogme svojemi tüváriši gosp. doktori vsigdár, gda je potrêbno bilô, odkrito v-oči povêdala pravico.
Lutherovi so bogme siromaški lüdjé bili. Vèrstva spelávanje je Kate materé pléča težilo. Luther se je nateliko vűpao vu Bogá skrbnosti, ka je nê samo te slêdnji groš, nego i svoj srebrni pehàr tüdi tá dao, gda so ga siromàcke prosit prišli. Pa so ga uprav nagôsti poiskali gori.
Tákšega hipa se je pa bogme Kata mati postávila na peté i rezno táspovêdala svojemi lüblénomi tüváriši:
— Nam tüdi trbê živeti gosp. doktor! Trbe nam pêneze na deco !
I bogme se je prigôdilo, ka je Luther, ki je telko predgao, včási domá tüdi edno tiho hižno predgo poslûhšao. — Záto je včási šálno etak pravo tüvárišici latinski: „Catena meal“ (Kata je moj lanc.) Tô pa známo, ka lanc véže i cingári. Včási je pa vu pismi šálno: „Kata moj gospon“, oberkao tüvàrišico.
Za etoga odkrito vöpovêdanoga guča volo se je Luther ednôk humorično šengáro z-svoje tüvárišice ! Zgôdilo se je pa tô tak, ka je eden angliškì človek prišao v-Wittenberg. Luther je angluše nê jáko lűbo, ednôk je VIII-ga Henrik angliškoga kralá vu pismi brezi vodé popolnoma zéprao. Ali angliš je zdâ dönok prišao vu Wittenberg Nemški se je šteo včiti i jezičár ra je zvedávao, ki bi ga včio. Te je pravo Luther, perse li samo tak vu prijátelskom krôži:
71
— Jezičára trbê angluši? Tü je moja vrla Kata, ona je veliki jezičár: či štoj? ona ga zagvüšno navči nemški gúčati.
Ka, ka je ta dobra Kata na tô odgovorila, je nê gori za-
pisano v króniki. Pa gvüšno, ka je njèna bila ta slêdnja rêč.
Med lüblénimi srcámi je etakše šálno preerčênje záčimba žitka!
Dáj vam Bôg vse, ka je dobro.
Dáj vam Bôg vse, ka je dobro, Dűši i têli spodobno :
Krűha, vìna vse zavolé,
Debele projnike, svinjé,
Dobre žalôdce i guté,
Za jesti ino pitjé,
Vsáki dén dobro gostšenjé,
Na stolaj pečeno prasé,
Skrbne vertinje za možé,
Trêzne možé pa za žené,
Dobro deco na veseljé,
Krotke zete, verne snehé,
Mir, blagoslov v-noči vudné, Vsém devojkam lüšne možé, Junákom pa lêpe snehé, Kmetom, vértom tüčne biké,
Da se napunijo mošnjé,
Vsém šolárom čedne glavé,
Da de njim ležê šlo včenjé, Vertinjam živázni zavolé,
Vsa´ kokôš dvê jajci znesè,
Kì v-plesi náido veseljé,
Naj májo lehke, bistre, peté, Nevola, kríž od vsê miné,
To hűdo vrág sebom nesé.
*
Dáj vam Bôg, vse ka je dobro, Guti želôdci popolno:
Küretino, gosetino,
Vsák dén prebráno pečénko,
Da se gostìte obilno I pijéte dobro víno.
72
Dáj vam Bog zdrávje vesélo,
Med lüdmì živlênje mérno,
Odvrné odvás nesrečo,
Darüje vam vu vsem srečo,
Verno, delavno držino,
Ino dobro prijátelstvo,
Neprijátelje naj prêdo,
Pa nezbivanje odürno.
*
Dáj vam Bog vsém, ka je dobro,
K-žítki vašemi potrêbno :
Lačnomi, žédnomi hráno,
Kôdiši bundo kosmáto,
Čalaricam pod nôs figo,
Tute-noséčim amelo,
Prijátele blagoslovi
Hüdobnjáke v-grob položí,
Živim právo zadovolnost,
Mrtvim pa v-grôbi mirovnost,
*
Med vsém tém pa ešče edno,
Düšno zveličanje vedno,
Ár je tô to náj glavnêše,
Z-ednim i nájpotrebnêše,
Ár vse to ovo preminé,
Ali eto veke živé !
Tô nepozábi nieden,
Tak naj bode! — Amen, Amen!	F. J.
Zapelàvanje ino istina.
Gda edno dobro delo v najširšimi
krôži národa vse do nàj višišega krôža na odobràvanje nàjde, hitro se nájdejo zapelàvci ki si z sličnimi delami stvárjajo svojo srečo. Tak se posküšáva tüdi švindlati z dobro poznánim i z zdravilnoga Alpinskoga cvêtja naprávleni „Planinka čaj“-om. Ali vsi oni, ki so se osvedočili od zvönrédno dobre delavnosti „Planinka čaja“, pri vsem smetanji vsakšeféle bolečine, štere nastánejo za volo nepravilne cirkulácije krvi, kak tüdi za volo nêrédnoga ceranja želodca, obisti, jetra, sklezni i mehéra, ne dájo se zapelati, nego küpijo za 20 Din v apoteki i v drogeriji samo pravi „Planinka čaj“ — „Bahovec“ v močno zaprêti i plombiranimi pakaj z apoteke Mr. L. Bahovec v Ljubljani, štera na želênje vsákomi čtitelì etoga kalendarija brezpláčno pošle knižico, jáko návučno za betežnike kak tüdi za zdrave, štera je obráni od bôdenjá.
73
Bôg je pravičen.
Kak mála deca smo domá od matere i vu šôli od vučitela vsigdàr čüli praviti, ka je Bôg pravičen, ki brezi kaštige ni edne hüdôbe nenihá i tüdi pôleg svoje nedokončane pravičnosti
oblôna vsa dobra činênja. Tô smo se vu šôli vse dobro návčili z-stála záto, naj nas g. vučitel pohválijo i z-vere návuka odlìčen réd dobímo, ali záto tô, ka je Bôg pravičen, či smo se li dobro návčili, smo v resnici nê vervali. Vu sebi smo vsigdár tô mislili, ka nás tô samo tak včijo, ali štero je záto nê istina.
Vsáko leto sem jas sam meo šegô si vu sôsedovom sadovnjákí grűške i drűgoga sáda vámo pobérati. Istina, ka so me sôsed ednôk v-tom deli zadrobišali i porédi naribali, tak da
so mi ešče čonte práščale, ali Bôg — on me je nê zgrabo i niti ednôk nê pokaštigao. Gospon vučitel so nás na dosta lêpi hištorij návčili, štere so vse tô svedočile, ka Bôg vsákoga pokaštiga, ki njegove zapôvedi prelomi. Pripovedávali so nam Absalona prìgodo, kí je proti štrtoj zapôvedi pregrêšo i vzeo
Zwingli Ulrik, reformátor, ki je pred štiristo lejtmi, 531. okt. 11-ga vu bránenji vereslobodščine svoj žitek zgűbo.
74
je pravično kaštigo. Včíli smo se Kama hištôrio, kí je péto zapoved prelomo i nê je ostao brezi kaštige. — Kak lêpe so bilé té hištôrie, kak radi smo je poslűhšali! Kak žmetno me je stanolo, ka zakâ sem jas te ešče nê bio na svêti, gda so se tá godìla. Pa kak rad bi vido na drêvi za vlasé se zadrgnjeno viséčega Abšalona, komi bi vobráz kričao : Tak ti trbê, ti nezahválen pes ; zakâ si preganjao i šteo vmoritì svojega dobrotivnoga očo Dávida, ki je tebé na teliko lűbo, ka ti je vse dao, ka si želo. Ali  kak rad bi vido od stráha trpetajôčega Kaina, gda je začüo Bogá kričéči nebeski glás:	„Ka si včíno z-
bratom tvojim, koga krv kričí gori k-meni ? Prekléti bojdi!“ Kak rad bi njemi v-očí povedao: Tak ti trbê, tì hüdobnják, zakâ si osmrto toga dobroga znášanja, pokornoga máloga brátčeka tvojega z-nevoščénosti ? Viš kak lêpe ovcé je meo, koga je oča nateliko lűbo.
Vse tô je že jáko, jáko dávno bilô. Lehko, je niti nê istina ! Vu vezdášnjem vrêmeni se že nišče nêzadrgne za vlasé na vêko. Istina, ka se niti nemre, da dnesdén že i ženske i nê samo možki, na bubi frizêrane, tô je podrêzane vlasé nosijo. — Z nébe tüdi nečűjemo kričéčega glása. Tém večkrát se čűje od zémle proti nébi glasnoga preklinjanja glás.
Tak je bogme, jáko veliki račun jeste oni, ki so se vu šôli od vučitelov, domá od roditelov dosta dobra včìli — štero neverjejo; nê zaman právi stára pravica, ka se piščanci čednêše držijo od kokvače.
Ali jeste edna šôla, štera navčí človeka, štero moremo vervati. Ta šôla je pa: žitka šôla. Dokeč živémo, do smrti vtô šôlo hodimo. Tü vìdimo, čűjemo, skûsimo dostakrát tákše, vu šterom nemremo dvojiti vu Bogá pravičnosti. Z-lastivnimi očámi vidimo fákša pripetjá, dela. štera nam glasno glásijo, kaj Bog nenihá brezi kaštige ni ednoga grêha. Náimre ti starci, kì že dugo hodijo vu žítka šôlo, kì so že dosta probali, vnôgo skűsili, znájo pripovedávati tákše podàtke, žteri očividno svedočijo, ka Bog nenihá brezi kaštige oni, kì njegove zapôvedi prelomijo. Zdâ i jas tüdi, ki sem že stári človek, vam bodem, poštüvanim čtitelom našega kalandarija, pripovedávao edno tákšo istinsko hištôrijo, štera se je eti v-Prêkmurji, v našoj krajìni zgodila i štera nam tüdi tô glási, ka je Bog pravičen.
Za mláda sem edne znôva začétne gmajne dühovnik pôstao. Vsi dobro znáte, ka je nê lehko goridánje v-začétnoj gmajni dühovnik bidti. Vse znôva trbê správlati, ár nika nega. Zídati trbê farof, šôlo, cérkev, ali kamči edno molitvárnico i dosta féle potrêbčin.
Začnoli smo tô veliko delo vu Božem iméni. Lêpo naprêidênje smo meli. Nemam zroka nikoga pogovárjati z-vrêli moji gmajnarov, ki so se radüvali od leta do leta lêpomi naprêidênji i zgotovov volnostjôv so prinàšali áldove na Gospodnov oltár.
Privsém tom pa nemorem tajiti, ka so se med vnôgimi vrêlimi vernikmi nahájali nikáki mláčni tüdi, kí so za težko bremen držali gmajnska vödávanja,
75
kí vcagavši, so si tak premišlávali, ka prvle sledi poménka gmajna pod bremenom i tak nede mogla doségnoti onoga cíla, ka bi cérkevne hrambe mogôča bìla gori postaviti´ zrečjôv vpangrot pride.
Ednôk se notri postàvi kmeni eden okôli pétdesèt lêt starosti gmajnar i kategorično mi naznani, ka on duže gmajnske dáče nebode plačüvao. Jas ga záčam potihšávati, na bôgše previdênje nadigávati, proti Kristušove svéte materé cérkvi včinjene blôdnosti na bôgšo pôt pripelao. Povedao sem njemi, ka Gospodna našega Zveličitela slêdnjo zapoved smo dúžni zdržati, včimo vse národe i predgajmo njegovo svéto Rêč vsefelé lüdem, naj tak vsi dobijo nebeski drági kinč, düševno zveličanje i zadobijo vekivečen žítek. — Vse je zaman bilô ! On je vöpovedao, ka več nigdár nebode šô vu cérkev, njemi cérkvi nê trbê. Ešče je roko zdigno i protio se je proti cérkvi.
Grozno občütênje je obselo mojo dűšo, nepozábleni híp so bìlé meni one minute, štere so dugo trápile srdcé moje. Vu
Bogá miloščo sem porôčo toga mojega zablôdjenoga vernika, molo sem se k-Oči nebeskomi, naj njemi presvêti previdênje i povrno Saula, da gráta žnjega Pavel.
Gospodin Bog mi je prošnjo z tála poslűhno i spuno, ár se je moj gmajnar spokôro, celô se je premêno, nê samo je znášao cèrkevno plačilo, ali rad bi prihájao tüdi vu cérkev, či bi mogao. Siromaček zgűbo je pogléd, na teški šorš je prišao, vsáki ga je milüvao, ki ga je vu teškoj nevôli vido.
Včàsi, včási se je k-spôvedi dao pripelati, ali nestanoma se žalostno tôžo: nevidim, nemrem viditi Bože hiže! Sledi ga je ešče eden vdàrec doségno, glűhi je grátao. Vsáki si lehko presámna ono veliko mantro, nezgovorno teškôčo, štero je tè obstarani gmajnar do 83 lêt trpéčega konca svojega žitka pretrpo. Njegova stáva je mantre kalvárija bila na etoj zemli. — Žitek njegov nam naj vsém opominanje bode, ka je Bog pravičen, na tô naš vči žitka šôla !
Rihtarova mâla pipa.
Napisala: KOLOŠVÁRI BERTA.
Vu našega lêpoga goričkoga kraja ednoj ti nájbole brežnoj vési sta živela dvá sôseda: Jánoš z svojov ženôv Katov i Miška z svojov ženôv Francov. Ti nájbližji sôsed so od njih na dobre frtao vöre bili, tak sta eden na ovoga bila prisiljeniva: i eden drügomi pomágala vu ne-
volàj i vküp veselila vu dobri dnévaj.
Jánošov bábek Janči je že štiri leta star bio, gda se pri Miškini bába narodila, mála Katika. Kak prinas navádno je soseda Kata tüdi svoj dár toj sosedi prinesi; dobro se naložila; kokoš, fanke, vrtanke, vino vse
76
je nesla. Janči se je tüdi žnjôv proso, on bi tüdi rad tô bábo vido.
Pred to zibel se postavo i dugo glêdao to dêtece. Miška so se žnjim šengárili:
—	Dobro si jo pogledni, tô de ti žena.
Kak sta z máterjov domô šla, si je po cêloj poti globoko premišlávao, domá so ga oča pitali:
—	No kak se ti je bába vidla?
Na tô se Janči zgláso:
—	Ja tak so mi Miška pravli ka de mi tô žena, ali ka mo z tákšov ženov, štera nevê idti, nevê gučati i ešče nanč se najesti nevê.
—	Njáj, moje dête, tô vse bô, naj samo bába gori zrasté.
I odsegamao je Janči vsáki dén k-sôsedovim šô čakat, gda de bába šla i gùčala.
Že za pár tjédnov je vesèli domô pribežao erčéč:
—	Že me pozna; tepá, ka že sedi; te pá, ka že stoji; ali nàjvékše veseljé je te bilô, gda je tá mála Katika obprvim k Jančekovim prikorácala. Kata so njoj hitro baka ocvrli. Od toga mao sta tiva máliva eden k tomi drűgomi hodila. Či so Kata pogače pekli, Janči je proso Katiki tüdi, či Franca, Katika je prosim za Jančeka tüdi.
Prišla je prva skrb. Janči je mogo vu šôlo hoditi. Zlejka se je návčo čteti, pisati i računati, vu svojem razrédi je vsigdár med têmi nájprsimi bio.
Gda je Katika vu šôlo prišla, te je on že vu pétom zlôči bio; itak njoj je pa pomágao prêk ti prvi teškôč; te je že pri njoj tüdi tak lejko šlo včenjé, kak pri njem.
Z-težkim srdcom sta se lôčila, gda je Janči na vogrsko šô. Gda je Janči starišom domô pisao, je vsigdár dao Miško, Franco i Katiko tüdi lepô pozdraviti, tê pà njega nazáj.
Dvê leti je Janči na vogrskom bio, ka naj se dobro vogrski navči, edno leto pa na nemškom, toga je menje tüdi dojšlo.
Gda je Janči domô prišao, so ga oča včili kositi, orati i vse ona dela, štera eden pošteni kmet znati more.
Za edno leto je pá Katika šla na vogrsko. Njô so ta skrbna mati vu tákše mesto dáli, gde se kaj kühati, pečti i drüge ženske künšte navčila. Ona je tüdi dvê leti na vogrskom bila, vu nemškom se pa šivati včila. Ona se je tüdi vsigdár spomenila vu svoji pismaj Jánoša, Kate i Jančeka z-ednim lepim pozdrávom.
Prišla je ednôk ona tüdi domô. Mati jo včila présti, prati, trávo brati i vse ona potrebna dela, štera vsàka poštena vertinja znati more.
I gda pa prinas na goričkom je vsigdár vžéli krma, se màrha celo leto pasé. Janči i Katika sta tüdi pasla i dokeč je máhra z veséljom trgala to dišéčo slatko trávo, sta si njidva nê mogla dopovedati svoje mále zgodbice na vogrskom i vu nemškom.
Leta so minôla, z-Jančeka je té nájjakši, nájbole delaven dečko grátao vu vési; Katika pa tak prilična čarni ôči i erdéči lic devojka, ka njê je vu trê vesnicaj pára nê bilô.
Deteče prijátelstvo se je pa obrnolo na lübézen; blâženi lêpi časi so tô bili. Sunce njima
77
je svetlêše sijalo, rôžice so jakše cvele i celi svet je pun bio
mužike.
Prišlo je vrêmen, Janči je mogao k štelingi idti i kakštéč je bio jedini sin, notri so ga vzéli na tri leta.
Prvle kak je odišo, je prêk šô k-Miškovim i se z poštenjom zgláso, či bi Katika štela počakati, dokeč on od soldákov domô pride, te se zdáta. Tá ženitev je vsem jáko povôli bila, Janči je bio dečko, ka njemi pàra nê bilô i či tiva dvá grünta vküp prideta, kakša lêpa velka kmetija tô bô. Katika njemi je oblübila, ka ga počáka; dugo so si zgovárjali, gda je šô, ga je Katika do dvéric sprevodila. Nê se je mogao premágati, eden küš za slobôd njemi li mogla dati.
Zdaj si pa zvezdo zeberva, je djao. Zébrala sta si kosce.
Kak dugo de tá zvezda na nébi, tak dugo te ne ostávim, je erko on.
Vgojdno rano, opoldné i večér, či se zvon zglási na molitev, mo molila za tébe, naj te Bog občuva i zdravoga k-meni domô pripela, je právla ona. Ešče küšüvanje i te zbôgom predrági zaročenec moj.
*
* *
Gda regerutje rukivajo, je vsigdár velka zgodba na vesnicaj. Že pár dni naprê dečki po vési hodijo slobôd jemát. Vsepovsédik je z vinom i palinkov ponüjajo, nikaj pênez tüdi dobijo za Dôt. Matere pečéjo, pakivajo. Tistoga hipa so ešče nê hátižák tak nücali, kak dnesdén, vu lêpi čisti lenovi kanjêraj so nesli strošek tem mládim soldâkom.
Vsákoga regruta trijé-štirje sprevájajo: mati, bratec máli, sestra i tá prelübléna lubica tüdi nešče domá ostáti. Tak cele procesije ido proti tem železniškim postájam. Matere, dekline jôčejo, dečki si posili kurážo dávajo.
Lokomotiva zafüčka, cug se naprê postávi, ešče ednôk:
Zbôgom, zbôgom, ešče ednôk zafüčka lokomotiva; železnica odpela dečke vu te veliki tühinski svet.
Katinka je jančeka tüdi sprevodila, ona njemi je tüdi svoj dár prinesla. Tak žalostno je bilô domô idti brezi njega.
*
* *
Za ništerne dnève so pa že prišle te c fraste rožnatne kárte. Dečki so domô písali svoj pozdrav i prosili odgovor, kak kaj je domá.
Máli rihtar, šteri je v ednom tüdi poštáš bio, je nájbole srečen bio pri tom, piti bilô po vôli, vsáki se veselio, či njemi njegov soldák kaj dobroga pìsao, *
* *
Katika je z poštenjom zdržála, ka je Jančeki oblűbila, nej je šla na ples, nê se z dečki zmenjala. Vogledníkov mêla nikelko i vsákomi se je podvorilo kak je réd, ali Miška so vsákomi na glih odklonili, ka ešče čas má, ešče mláda.
Či je Katika Jančeki tak vörna bíla, poglednimo njega, kak se kaj on oponášao. Vu Szombathely je bio vtálani, našemi „železnomi“ regimenti. Mundêr njemi je tak prilégo, či bi ga na njega zlêjao, mujštra njemi lêhka bìla, gospodje ofi-
78
ceri so hitro na pamet vzéli, ka de dober za šaržija. Za leto dni že gospod káplár bio. Lepô vözbiksani je sedo edno nedelo zadvečara na promenâdi, šegavo je kadio svojo virginijo; te si samo k njemi séde edna debela, jáko vöoblečena gospá, njemi v rôke sègne z temi rečámi :
Servus, Janči !
Janči gléda, ka je tô, te pìta ka — što so gospá.
—	Jaz sem Mariška, Schlezingerova sakačica, tì si pa moj bratánec.
Jaz nemam vu Szombathelyi sestranice.
—	Te ste pa vì nê Kováč Janči z Dávidkáza ?
—	Jaz sem * Janči z Slovenske krajine.
Eden čas si ešče zgučávata, te ga požvála, náj jo obišče v soboto večér. Ali naj neide notri na velka vráta, nego na zádnja dvérica, mi domáči tamtá hodimo.
Janči si je cêli tjeden premišlávao, jeli bi šô, ali nê, naslêdnje pa dönok lepô vözbiksani pri Schlezingerovi máli dveraj čakao, ka ga je Marča notri pűstila.
Tô je bila kühnja. Vse se svêtilo vu njoj, vse je blisketalo. Na stêni vsefelé prìprave, Jančeka sram bilô pitati, zakâ je tô, pa zakâ je ono.
Naednôk pa na stôli bila fajna debela goseča bedra z kompotom, eden glaž gospodovoga nájbôgšega vìna i te nájfinêši cigàrje. Marča ga sìlila náj pijé, náj jej, náj cigáre sráni.
Janči se je najo, nápio, malo njemi je tô močno vino vu glavô šlo, navdüšeno je odgovoro: Mariška, vi ste en an-
gel! Ona se njemi pa včasi vu nároče vrgla erčéč: Golôb moj, rôža moja.
Posvêt je vgasno . . .
Od toga mao je Janči vsáko soboto večér gôst Marčin bio, vsáko drügo nedelo zadvečara pa je ona mêla frei, te sta se špancêrala i či sta vu oštarijo ali vu kávéház šla, je vse ona pláčala. Za dvê leti je že cugsführer grátao.
Kak je težko čakao, náj ta leta preminéjo, ka mundêr doli vrže i domô pride vu Sloboden žitek.
* *
*
Pretekla so leta, od Marče je slobôd vzeo i je prišao domô. Notri se je postavo pri Katiki.
— Domô sem prišao, Katika, či si ešče nê pozábila, ka si mi pred trêmi leti obečala.
Kak bi ga pozábila, z-veseljom ga je sprijéla. Mladoženec je nê šteo duže čakati, kak do slêdnje nedele pred agentom, te se zdáta. Na Trezino senje so zdávanski gvant spokűpili.
* *
*
Miška so se tô jesén z delom jáko paščíli, naj tečas vse včinjeno bô, gda do se tomi gostüvanji pripelali.
Vse je že včinjeno bilô, samo drva so bilá voziti. Grdo, deždževno vremen je bilô, ali oni so dönok nê henjali. Vu dôl je šlo, kôla so prečki vujdávala, oni so je šteli ravnati, nê so je ládali, pod kôla so prišli tak nesrečno, ka so po tridnévnom mantránji düšo pűstili.
Žena i či sta ji dalé zpoštenjom pokopati. Tak nemajo so jih objôkale, ka je vsàka düša žnjima jôkala.
79
Zdâ sta že njedvi mogle márhi polagati i vse drűgo moško delo delati.
Gda je ta nájvékša prva žalost minôla, te so záčali od toga gučati, ka gda bi se zdalá. Mati je želêla, náj bi do vüzma počakali, ali Janči je nê šteo duže čakati, kak do slêdnje fašenske nedele.
Med tem je pa Jančeka eden bogáti rod z trétje vési za drüžbana proso. Katiki i materi je tô nikak nê povôli bilô, ka bi šô, njemi je pa jáko vola bila:
—	Tri leta sam casara slűžo, tri leta sam se ednôk nê správe vôle veselio, tô de mi slêdnje, ne bránta mi — i šô je.
Posvádbica njemi je bila tiste vési nájvékšega bogatina mláda, komaj sedemnajst lêt stara či. Nê je bila lepa i nê prìlična. Zdaj je obprvim med svêt stôpila.
Janči je bio med vsemi moškami te nájpriličnêši, vsefelé nôve plese je znao, znao je pripovedávati, kak se vu váraši živé. Pri Schlesingerovi se návčo lepoga oponášanja i je na tom bio, náj tô svojo posvádbico vu dobro volo správi.
Deklička se je vu njega smrtno zalübila.
Minôlo je gostüvanje. Dekličko je mraz mantrao, betežna je bìla. Mati jo je vu postelo správila i jo pítala:
—	Dête moje, ka ti je? Doktori mo te pelali. — Ali ona je nê štêla doktori idti.
Deklička, Vilma njoj imé bilô, den za dnévom bole vêhnola, mati jo li pritiskávala, picika moja, ovadi mi, ka ti jè. Ona materi ovádila.
—	Jančeka rada mam, či nede moj, morem mrêti.
Mati se na tô razsrdila:
—	Kâ pa ti takšega siromáka jemála, kak je on. Vej si tí lehko zbéraš med temi nájbogatêšimi dečki.
—	Da pa meni ednôk drűgoga nê trbê, kak Jančeka.
Mlašé je bilô od fundamenta zacártano, včeno, ka se njemi vsáka žela, či ešče tak nespametna, spuni, zdaj tüdi nej štelo popüstiti. Poslali so záto toga mládoga možá, šteromi je Jancsi drűžban bio, po njega. Dugo je Janči nê šteo idti, telko ga dönok te rod nagúčao, ka z njim šô.
Gda do mesta prìdeta, lêpa velka zidína pred njima stàla, velki zídani škednji, štale, puno lêpe màrhe, desét levôv puno svinj, vu pivnicaj puno vìna, palinke,, na podi puno zrnja; Jančeka je oslêpilo tô bogástvo, zalűbo se je vu njé i vzeo si je brez lübézni Vilmo.
Kata so jôkali, Jánoš so se starali, ka na toj ženitvi nede Božega blagoslova, da je že Katiko tak dugo vodo, on pa čemerno na očo vsêko :
Tákše grüške vsáki dén ne káplejo i naj nedo njegovoj sreči neprijátel. Na tô so obnêmili; slêdnji tjeden pred gostüvanjom je Janči očo z sebom napelao k testôvi. Eti so Jánoša dvá dnì i dvê nôči zapájali, nagučávali, te so se pelali k králeskomì notáruši písmo delat. Tam so Jánoš vse prêk dáli sinôvi i snehi, takše formo, ka do vküper delali i jeli kak dozdaj, či bi si pa nebi dobri bilí te se tema starcoma eden smehšen màli Auscug obečao, z štero-
80
ga dvá človeka nikak nebi mogla živeti. Svatko je Jánoši pravo : — To samo za tô, ka se tak preveč bojíte, vê je moja či takše dête, kak ga daleč ne nájdete. Na rokaj de vas nosila, na rokaj.
*
* *
Slêdnjo fašensko nedelo, gda bi Janči z Katikov meo kzdávanji idti, je Vilmo pelao pred oltár. Tomi bogatini dostojno velko gostüvanje je bilô, farar, notároš i školnicke z okolice so vsi pozváni bilì, dvá dní je stalô pri tésti, na trétji dén pri Jánošovi.Trôbila je trompöta, düdnjao je boben, ka ga vu trétjo vés čüo, náj ves svêt zná, ka se bogàtca či omôžila.
Pri sôsidi sta pa na tiho jôkale dvê sirôti: Franca dovica i ta dvakratna sirôta, tá ostávlena snêha: Katika.
Na stôli je bilô mesô, vrtanki, fanke, nê so se ga teknole, oblečene so sedele pri péči na klôpi; nê so vüpale doli léžti, ár tákšega hipa, gda je gder gostüvanje, cêle vési dečki i dečarija vküp pride i sosedom kákšo nepriliko dela.
Rêsan je pribêžala edna čupora dečkov, z hrbti so se ksteni vdarili, tak ka se cêla hiša genola, eden je zjufkao, te drűgi se pri okni norčáro:
Hej, snêha hodi vö, ka se ednôk obrnéva ! Med tem se pa pri drűgom okni zglási eden prijéten možki glás :
Botra, odprite malo, jaz sem k-vam prišo.
Tô je pa botrin Pišta: ga je spoznala Katika. Mati pa právla : Náj posvêt vužgém ; ka malo tá posvêtim, či si rêsan ti. On je bio. Notri ga pozovéta, k
stôli ga posadíta, piti, jesti ponüjata, on pa pravo :
—	Botra moja drága, nê sam jas za vaše piti i za vaše jesti esi šô, ali tô me je skrbelo, ka pa či vam tê betjári ešče kakšo drűgo nevolo napelajo.
Vu tom cájti so se že pá pojbári približávali, se pá norčárili, ali Pišta je samo pištolo naprê vzeo i eden šüš za njimi poslao, več ji je nê bilô.
Zdâ si pa doli počinte, je pravo tem ženskam, jaz pa vu štalo odídem, od tistec bom pazo.
Ženske so si doli počinole. Od Miškine smrti mao so nê tak mirno spalé.
Vgojdno pri cájti je že Pišta notri prišao i pravo:
—	Botra, jaz že polágam, náj edna ide dojit. — Katika je šla dojit, mati so pa tečas zájtrik skühali. Natô se Pišta pá ogláso:
—	Sprotolêtje kcoj ide, škér bi trbelo spopraviti, či se vam tak vìdi, jaz vam jo poprávim.
Mati se je zajôkala: Popravi, moje dête, popravi, vê tak drűgoga nemave, kak tebè. I tak je Pišta pogôsti k-botrinim hodo.
Že je vse ploté popravo, drva gori vsêkao, trsje obrezao. Eden večér slobôd jemlé: Zbogom, botra; vgojdno pri cájti pridem polagat; ovsi de trbelo orati.
Botra pa odgovori:
—	Neidi, moje dête, vu senščeki jeste mesto, tam ti postelemo. — Pišta je natô odgovor: — Bog pláti, botra, vê bi jas nájráj za ves čas tü ostao. Katika se je zošálila:
—	Viš, ešče mater k-môži
dam.
81
Neščem jas tvojo mater, ni oni mené Tebé jas želem, angel moj zláti.
Katika si je edno megnenje premišlávala. Dosta se je nê dalô premišlávati, sprotolêšnje delo je tü bilô, moškoga sta pri hiši nê mele. Podála je Pišti rokô i odgovora:
—	Či ti je zaméne, vê mo ti pa žena!
Tak je ostao Pišta pri Katikini i žnjim se je blájženstvo priselilo vu tô žalostno hišo. Ne je pio, nê kadio. nigdár nê brezi dela ostao, ženo, mater poštüvao.
K vüzmi sta se zdalá, edna tíha večerja je bíla i drűgo nê.
* *
*
Zanêmila je mužika, minôlo je gostüvanje pri Jančekovi, minôlo je prvočüvanje tüdi. Tèst je pripelao Vilmino blágo, lêpi poštirani omàr, štampet, blazine, gvant i to obečano šumo penez. Janči njemi je od vsega mogao Pismo dati. Gda so to pohíštvo na mesto dêvali, se je tést norčáro, ka škoda za tô lêpo blágo vu tákšo cimprano kučo.
Či njemi je potrdila:
—	Ájta, kleti mo zídali, letos cigeo naprávimo. I tak se je tüdi zgôdilo, za dve leti je lêpa zìdina stála na mesti cimprane hiže
Tak je ta màla drôvna ženska okorna bìla, ka je vse po njénom moglo bidti, jánoš od teslű bogástva oslepleni, njoj zaprva preveč povôli hodo, sledi njemi je pa sploj na glavô zrásla.
Kak se je k Jánošovim priselila, so mogli Jánoš celo vèrstvo včasi tema mládima prêk dati. Od toga mao je Janči pobérao vse dohodke, Jánoš so
niti na dohán nê dôbili pênez: po vési so si prosili tü i tam pipo dohána. Od klêti klüč je tüdi vu te lêpi i politêrani omár bio zaklenjeni. Či so žèdni bili, so si več nê mogli napitek vina vzéti. Gvanta njim nišče nê kűpo, krüha so si tüdi nê smeli gdaštéč vrezati. Siromák Jánoš ešče so komaj meli pétdesét lêt, je že njim slána spádnola na glavô i na srcé.
Ednoga mrzloga, deždžev noga jesenskoga dnéva so cêli dén pasli, raztrgane črevle, raztrgani gvant so meli, prehládili so se, mraz jih je potro, plüča so se njim zvužgála. Sinü so prosili, náj njim doktora dá pripelati. Sneja je nê dála, ka stári lüdjé tak ali tak moro mrêti.
Jánoš so mrli, za doktora nê bilô pênez, za parádiški sprévod so bíli.
Kata so se ešče pár lêt po vési kaj potôžili, kaj jôkali, te so se tüdi za možom vu večnost odselili.
* *
*
Janček je Jánoš grátao, vu vési bogat, ogléden môž, zemlô je küpüvao, včási komi z pênezi tüdi zmogao. Eden sin se njemi je narôdo. Ali gde je njegovo blájženstvo bilô? Žena je prevedno nad njim klepetala i kak prvlé stariše. zdaj že Jánoša záčala lôčiti. Sebi ì svojemi sineki kaj dobroga priprávila, Jánoši pa kak, tak, kaj vrgla.
Jánoš je dugo že jáko nemilo lá Katikinim prêk glédao. Pišta je k mlini odišao, duže je nê strpo, šô je prêk k Katiki. Gda je notri stôpo, je Katika malo nê v gübe sêla, tak se je zoságala. Dúga lêta sta si že
82
nê gúčala. Ponízno se notri poklono i odpüstšênje proso:
—	Katika, či moreš odpüsti mi, tak sam nesrečen.
—	Tak ti náj Bog odpüsti, kak sam ti jas že dávno odpüstila.
Katika njemi je víno prinesla, pogače na sto djála, on se pa záčao po ženi britko tôžiti, kak ga zaničüje, kelkokrát njemi na oči vrže, ka je, ino ka mà vse od njé i po njej má; kákšo lêpo vrêdnost so oni meli i tô je zdaj pred njôv nikaj nê vrêdno. Gda se je tak dobro vöpotôžo, te njemi je na srci tak čüdno lejko grátalo. Pozábo je na vso žalost, samo je tô prelübléno žensko pred sebov vido z njenim lübkim obrázom, z njènim lêpim drážestnim têlom. On je znôvič Janči bio. ona pa njegova prelübléna Katika. Záčao se je njoj moliti, naj njemi za milodàr dá eden küš z tisti, šteri bi vsi njegovi mogli bidti.
—	Ka misliš, Janči — je ona odgovorila, — obá sva z drügim priségnola pred božim oltàrom; tô de velki grêh.
—	Grêh je tistoga, šteri je nájino lübézen razgrdo.
Tečas se je molo, tečàs jo nagovárjao, ka njemi je te küš dála. I od toga mao se je večkrát povrno k Katiki trôšt iskat.
Leta so preminôla. Vilmin sin je že petnájset lêt star bio. Na naturi, na persôni tákši, kak mati. Mati je od tistoga mao, kak je Jánošova žena bìla, čemére mêla na Katiko, či glih ka je nikaj nê znála od toga, ka môž k Katiki hodi, jo zmérom šinfala, ošpotávala. Sinà je tüdi gori napelala, ka je za Katikov juf-
kao. Či je pišče ali prasé prêk prišlo, njemi je prekô pod nogé vrgao, tak ka je nogô potro. Te nájjakši trs pri hrámi podžagao, cepike prêk spotro.
Jánoša so za rihtara odébrali. Zdaj so že vgojdno rano, večér kesno zmerom lüdjè pri njem hodili, jáko na rêtki je bila prilika k Katiki pridti. I či bole na redki jek-njoj mogo, tem ráj jo meo. Katika se pa navolila toga skrivanja, toga dvojnoga žitka, mela je možá poštenoga, komi njoj tô.
Jančeka je pa njegova prva lübézen sploj prevládala, prevido je, ka celo njegovo blâženstvo je Katika.
Odločo se je. Eti vse odá, odide žnjov vu Ameriko, tam se zdáta i ta živela vu bláženstvi. Ednoga siromaškoga roda oproso, ka náj njemi tá potrebna pìsma na sébe vö vzeme, ednoga drügoga, ka njemi Schiffkarte priskrbi.
* *
*
Blâženo vrêmen žétve je minôlo, snopje so domô vozili, vu vsákoj vési so mašinje vesélo fűčkali, brneli.
Jánoša žena, rihtarca si je tüdi košaro dobro naklála i k materi odíšla; mašin je tam mláto, šla je vu kühinji pomágat, sinek žnjôv.
Pišta je pa po stráži mogo idti. Zgláso se pri rihtari, vzeo je veško palico i šô proti zvoniki, tam so se návadno stražárje vküp čakali i odtéc je máli rihtar, šteri je v ednom stražar tüdi bio, raztálao, gdetà do ti edni i gdetá ti drügi šli.
Katika si je v gümli doli légla, tam vu kôši je Pišta vu
83
lêtnom vrêmeni spao, i pazo, či bi što kaj krádnot prišo. Vu mehkom senej se njoj sladtek vido počinek, ali samo naednôk se pred njôv postavo Jánoš. Naprej njoj dao, ka namêni. Katika njemi pa na krátci povédala, ka ona z té svoje lêpe lübléne slovenske domovine nikam neide; záčao se moliti, na slêdnje prtiti i gda je vido, ka jo nikak nemre nagučati, ves besen grátao.
Či moja neboš, njegova tüdi neboš! Z tem jo záčao z močì grliti. Katika že omedlevala, té eden grozen vdárec doišo Jánoša, roké so odpüstile i on tá spadno.
*    *
*
Gda so strážarje raztálani bili, bi mogo Pišta vu spodnji konec vési idti, on si pa že dávno nikaj somlo, kapa či tá stára lübézen med Jánošom i Katikov itak nej sploj minola. Zdaj je žena odišla, on je pa na stráži, dobro de domôpoglédnoti.
Rávnok na tô prišo, gda je Janči Katiko grlo i jo tak smrti rêšo. Vu hišo jo neso, vino njoj prineso, z mrzlov vodov njoj obklàde delao.
Gda žena malo k sebi prišla, je včasi pitala, ka je pa z Jančekom.
Eh, je djao Pišta, on si že vendar domá premišláva, kak de drgôč za drögimi ženskami hodo.
Ona pa 1i silila: Odva pa pogledniva. Jánoš je tam ležao znàk mrtev, že je mrzeo gračûvao.
Pišta se je zajôkao: Morilec sam, zdaj mi neostáne drügo, morem se pri žandáraj sam zglásiti.
Žena se njemi molila: Ne včini tô, vídiš, ves svêt de od méne gučao, vej me pa Sramota buje.
Ne izdam te Katika, či bi glih smrt mogo gori vzéti.
Katika je pa znála tanàč.
Te pokojni si je večkrát pred večimi lüdmi pogučao, ka on ne prestáne tô, ka njemi žena zadêva, ràjši se obêsi.
Na gümli má vôz ovsa, gori ga zvéžva, lejko de valálo.
Z težkim tálom sta ga odnesla, gori zvézala, oči zatisnila. Potom sta šla na počinek.
— Bog vej, lejko de tô nájina slêdnja nôč, — si je Pišta zdehno.
*     *
*
Vgojdno okôli šéste je rihtarca z sinkom domô prihájala. Márha vu štali műkala, svinjé trobile, jesti prosile; Jánoš pa pri vozi stao.
Ozdaleč njemi že kričala:
Vrág te stvôro, ne čüješ, ka márha jesti prosi; jeli si se je ešče nej naglédao i na . . .
1 gda se Jánoš nej geno, je bliže stopila, te je vidla, ka je mrtev.
Záča ona trobiti: Predrági moj tûváriš, zakoj si ti mené odstavo, angeo moj, golob moj.
Sinko na biciklin skoči, leti po máloga rihtara, eden drügi dečko po žandáre. Eden žandár je tečás mrtveca pazo, dokeč je nej prišla birovija. Po vési se pa z bliskovitov silov razneso glás, ka se je rihtar obeso.
Lüdjé so vküp leteli, nišče vu vési té dén nej delao.
Zadvečara je prišla birovija, sodnijski zdrávnik je ugotovo, ka je nej samomor, nego
84
umor, smrt je vdárec po zátanki povzvečo, i Jánoš že mrtev obešeni bio.
Žandárje pitajo rihtarco, na koga bi menčo mêla.
Što bi pa drűgi včino, kak sosed, vse nevola, vse nesreča k našoj hiši od tej zhàja.
*    *
*
Šli so žandárje k Pištinim preiskavo držat, od kleti do poda so vse premetali i nindri so nej najšli te nájménši sled. Žé so se napôtili odidti, tejih eden na gümli bodoči kos z mesta potégne, i se naprêpokázala lêpa mála pipa z cifrastim nikkel pokrivalom.
—	Ejšti, tô je pa rihtarova pipa, je vzklikno máli rihtar. Žandár njemi jo pod nos podrži: Očivesno jo spoznate ?
—	Ka bi pa nebi, vej sam jo pa jas vsáki večér zpucao.
—	No či je pa tô rihtarova pipa, pa se eti najšla, te je pa rihtar tüdi mogo eti bidti.
Záčali so Pišto mantrati, náj ovádi, kak je tá pipa k njegovoj hiši prišla. On pa li potrdjávao, ka ne vej kak, on je na stráži bio.
Žéna tüdi od nikoj nej štela znati.
*     *
*
Včasi kak so žandarje k Pištinim prišli i Katiko vu njenoj popolnoj lepoti zaglednoli, se njim srdce nikam oméhčilo, včasi so si mislili, ka právi zrok toga umora vu njoj morejo iskali. Záto so tiva zákonca nájbole za tô pitali, či je nej rihtar knjoj hodo, i rávnok tô je bilô, ka ona nikak nej štela vödati.
Žandárje so Pišto zvézali i odegnali, pipa pa kak dokáz odnešena.
Žandáre je tô nájbole svadilo, ka so ni zlepa ni z grobijanstvom nikšega priznanja nê mogli z Pišto dobiti. Bio je pa tistoga hipa jáko energičen preiskoválni sodnik vu Murskoj Soboti. Té je vse svoje künšte, svoja vkrižpitanja naprej vzeo, tüdi zaman.
Katika je fiškáliša gori vzéla, ali niti tomi sta pravice nê ovadila.
V	soboto je fiškáliš glás poslao, ka náj Katika v pondêlek predpoldnévom prinesé možévi potrdilo od dozdášnjega oponášanja, čísti spodjen gvant i peneze, ka de v pondêlek zadvečara vu Szombathely gnáni.
Katika se je britko jôkala. Dvá je mela, eden je že mrtev za njéno volo, te drügi de vendar tüdi mrêti mogao za njéno volo.
Hitro je oblêtala pri notáriuši, pri veški odbornikaj, nikaj je spekla Pišti na pôt.
V	pondêlek vgojdno pri cájti je že na poti bila i gda je mimo šôle idti, je notri stôpila k svojemi štáromi školniki, cele vési oči, tanáčniki i njih prosila za tanáč. Té so njoj odgovorili:
—	Či mi odkrito vse povêš, te morebiti mo ti mogo tanáč dati, nači nê.
I pred svojim stárim vučitelom se je njéno srcè odprlo; od začétka mao, do toga nesrečnoga dokončétka je pripovedala svojo žalostno lübézen.
Školnik so pa pravli:
—	Pašči se, ka na biroviji ne zamüdiš, tak kak si tô meni , tak moreš pred bi-
85
rôvom tüdi vse pošteno vadlüvati. Zajôkala se je:
—	Bôg moj, da me je pa sram!
—	Te ti pa možá ali obêsijo, ali pa na dosmrtno vôzo obsôdijo.
Katika se paščila, kak se nájbole mogla i resan je ešče prav prišla, ka je svoje priznánje pri birôvi vu protokulum povêdala. Birôv je dao možá zezvati i njemi erkao:
— No Pišta, dale ne tájte, žena je tü bila i vse je ovádila.
—	To je nê mogôče, — je djao Pišta žalostno.
Birôv Katiko z drüge hiše notri zazové. Ona se Pišti lepô zasmejé i njemi pravi:
—	Pišta, ovadi, jaz sam že vse ovádila.
Môž je tüdi vse ovado, ka je znao. Nato so njemi železo
včasi doli vzéli i samo eden žandár ga sprevájao vu Szombathely.
Za tri mêsece je bio sôd. Pišta je dôbo tri mesece zápora, štere je z preiskoválnim záporom že spuno i tak se z ženôv vréd domô pelao.
*   *
*
Po telki trplênjaj sta zákonca eden tomi drügomi ešče ráj bilá kak prlé. Katika je za leto dní sinka povila i tak njidva blájženstvo popolno bilô.
Dovica rihtarca si je pa pogodila lepoga mládoga hlápca; či njej je eden kaj prêk prišao, si je pogodila drügoga. Možévi je dála lêpi spomenik postaviti z tém napisom: Eti počiva M. Jánoš, živo je štiridesétpét lêt, do smrti ga žalüje žena Vilma.
Kríza.
—	Jeli je istina, Šimi, ka si v-pangrőt prišao?
—	Bogme je istina, Miši! Vse ka sem meo je totà! Samo li mi je poštenjé ostalo i tisto, ka sem na ženo dao spìsati.
Velika lübèznost.
—	Tak sem zalübleni vu lêpo Ciliko, ka malo nôri negrátam.
—	Zakâ si jo pa te nevzemeš, ka čàkaš?
—	Hja, da sem pa ešče znáš nê sploj odnoro.
Dovršena ženska lepota
se ne more doségnoti v 3 dnévaj, nego samo z rédnov obravnávov kouže, vlási, vüst i zoubi. Za tou je potrejbna. da se obravnávamo sistematičko stálno z ednoistimi nashajnimi zdravniškimi vrástvami, ár z premenjàvanjem toga dela se lehko razdraždžijo koužni orgáni. Záto dobro činijo oni, ki ostánejo pri zdravniški náshajni Fellerovi Elsa vrástvaj: Fellerova kavkaska Elsa pomáda za branitev lica i kože, Fellerova močna Elsa pomáda za rást vlàsi (2 lončiča edne pomáde, ali 1 lončič od obouje pomáde franko 40·— Din. Fellerove Elsa žájfe zdrávja i lepoute (7 vrst: lilijova-mlečna, krémžajfa, glicerinova, rumenjak, boraksova, kátranova i za brijanje), 5 falátov raztični Elsa žajfe franko 52— Din. Elsa-Shampoon, Elsadont-kréma i. t. d. Po pošti pošle apotekár EUGEN V. FELLER, Stubica Donja št. 110. (Savska banovina).
86
Matersko srcé.
Dovica Brežnoga Štefana, Brežnova Kata, kak so jo vu vési nakrátci zváli, je na svojem málom, ali čistom dvorišči stála i glasno je ponávlala: „Pipipi, pipi ná, ná !“
Kokôši so perotale, piščenci so bêžali i rece so korátale proti njê i krákrivala, gágale so okôli njé, tak da bi jo pitale, — no, ka ščéš z nami, vertinja ?
Tühinec bi mislo, ka se tü na kakše gostüvanje, ali končimár na krstitje priprávlajo.
Ali poznanci, nájmre pa sôsidova Verona, Spôdnja Márika i Lukáčova Trêza, dobre prijàtelce so dobro znale, zakoj je tá velika vizita med piščenci.
Nê je mêla Brêžnoga Kata nikoga, komi bi gostüvanje, ali krstitje správlala. Sáma je vörtivala že dúga leta kak dovica na tisti trê plügecov, štere je Gospodin Bog njê vdêlo i štere sta z pokojnim možom z težkim slûžom spravila. Môž je po tistom, ka se njima je edini sin narôdo, hitro mrô. Záto je vse svojo lübézen, skrbnost na svoje edino dête potrošila.
Dobro zgojeni, pameten dečko je postano i pokojni gospon školnik — „Bôg njim dűši dobro dàj“ — kak je šegô mêla praviti, so ga v šolo spravili. Preci je mogla za njim plačüvati, komaj je ládala. Ali delala je za tri lűdi i vsako jaboko je na plac odnesla v máli varašék, šteri je 10 km daleč büo. Vsako pišče i jajce tüdi. Dostakràt je žédna i lačna včinila tô pôt z košarov na glávi. Ali kakšté je zmantrána bíla, ž njéni oči je radost i materska ponosnost si-
jala, vê je za svojega edinoga siná trpêla.
Dostakràt si je dávala batrivnost i môč k žitka boji: „Dobro dête, dober diják je, vrêden je, da trpim za njega. Nede njemi trbelo telko trpeti, kak meni, gospôd bô ž njega. Hvála Bôgi, vê ga drűgi, herešnja, prémočna gospoda tüdi pomágajo. Bô človek ž njega.“
I gráto je tüdi gospôd ž njega, hérešen človek. V ednom velikom váraši je nájbole hérešen profesor büo toga nájprednjêšega špilála. Dosta lüdem živlênje je obráno. Imé so njemi poznali malonê v cêlom orsági.
Ali preveč dosta dela je möo. Mati je večkrát pràvila: „Bog moj, mislila sem, da de on menje trpo kak jas, zdâ pa vìdim, ka dosta več dela má, kak sem ga jas mêla. Niti mi pisati nema časa, samo pár redôv. Niti poglédnoti nê, samo vsako leto enkrát pribiži na eden dén, da si prê malo počiné pri meni.“
Prijàtelce jo trôštajo tákši hip: „Znáte, Katika, eden tákši hèrešen doktor vnogo betežnikov má, vsáki dén samo recepte more pisati i betežnike nemre tam niháti na kakše fušare.“
„Dobro, dobro, dráge moje — tôži se dale tà mati — ali gda me glédat pride, nê je kakšega veséloga obráza i včási, tak da bi nikaj zakrivao pred menov . . . “
„Pa so sin sami prišli ?“ jo spitávajo vsakikrát veščàni, poznanci, gda jo sin glédat pride.
Nikaj vsakomi povê, ali ona sáma nigdár ne pita siná,
87
Zakaj je sam prišo. Znála je, ka si je z edne bogáte, gospodske familije zeo ženo. Edno cêlo palačo je herbala i ešče dosta pê-nez. Kak bi želêla odtákše gospé, da v njéno sirmaško kučico pride. Že edno čér i ednoga sinka máta, pa si snêho i vnüke samo z képa pozna. Ali zdâ je ednôk že vendar goripoišče. Nede njim naprê pisala, naj se za njéno volo nikaj nepriprávlajo. „V váraši je vse drágo, zakaj bi si stroške delali ?“ — premišlávle si tá mati, gda tam med piščancami i recami stoji.
Sôsidova Verona jo zmêša v premišlávanji : „No, Kata nèni, ste si že prébrali, štere te vütro nesli sinê? Jas bi tüdi šla z vami, pomàgala bi nesti, či bi nê telko koštala železnica.“
„Rada mo, Veronika, či mi je zgrabiti pomoreš, ár v gojdno rano morem idti, da ne zamüdim.“
Za edno malo se je z kamre, kama sta piščance ščalivale, veliki breč čuo. Polôvile sta té nájjakše piščence, s klonje sta vö zelê dvê debelivi reci.
V gojdno je že rano posvêt goro pri Brežnovoj Kati. Správlala se je vesélo. Rece bujte, piščence je pa žive v edno veliko košaro správila, v eden korblec je pa lêpe jáboka, debele bilice naklala i v čarnom, svétešnjem gvanti se je na pôt vzéla. Sôsidova Verona njê je nesla košaro.
Rávno sta dobroga hípa prišle. Veronika je ešče malo kivala z rokôv za njôv, gda je že na vláki sidêla, potom se je pa obrnôla proti dômi. Kato je pa vlák pelao po doli, po brêgi i ednoj velkoj ravnici kre nikše
šürke vodé. Kakši 6 vör je frkao, dokeč jo je do onoga velikoga váraša pripelao. Puno národa je bilô, komaj je znála, kama stôpiti. Eden človek v numerêranoj šapki je stôpo k njê i njê je pravo, ka za pár dinárov njê odnesé košaro, kama ščè idti. Na njega se je zavüpala. I dobro je bilô, ár sinôvovo pâlačo nigdár nebi gorinajšla v tom velikom váraši, gde je hiž, kak v gôšči drevja. Što motorov, kô i elektrišov je bêžalo kre njiva.
Níkaj jo je za srcé stisnolo. „Tü je nê lêpo i batrivno živeti. Vê tü lêkar niti mesta nega, gde bi se deca zmênjali, naganjali“ — mislíla si je.
Nazádnje sta srečno prišla do palače. Tü je eden v cifrasti gvant oblečeni človek stao pred vrátami. Poklonita se njemi i pitata, či tü stanüje Brežni Peter profesor. Té človek je odgôvoro, ka rávno zdâ je prišo domô i na prvom štoki stanüje. Tomi sprevodniki je dála pár dinárov, gda sta gori po stubaj prišla. Košaro je sáma vzéla prêk. Na gangi gori so dveri na polovico odprête bilé. Od téc je v edno lêpo hižo bilô viditi, gde se je edna visika, žuti vlási gospá krêgala z ostrimi rečámi z nikákim, koga je nê bilô viditi.
V gospê je spoznala svojo snehô tà dovica. Pri srcê jo je nikaj smeknolö, nê je mêla volô notrìstôpiti, rada bi se nazáj obrnôla. Ali v toj minuti edna 5 lêt stara deklička pribiži vö z hiže i kokúče vö na dveri. Vnükinja njéna. Ščé jo prijéti za roko, ali deklina se hitro zaobrné, hiži k materi i právi: „Mama, nikša páverska ženska čáka vö-
88
ni“. Na tô že notri stôpi, lêpo, rdéče jaboko vzeme vö z košare i pravi: „Stára mama ti je nikaj prinesla, sinek moj, hodi sem“. Zdâ je mati hênjala s krêganjem, proti njê se je obrnola, pítavša: „Što ste vì i ka ščéte ?“ „Siná, Petra iščem, glédat sem ga prišla“.
„Včasi njemi povém, malo počákajte“ — büo je odgovor. I za edno malo se je čüo tá v drűgo hiže oster glás: „Hodi vö, mati ti je tü !“
Z očom je eden tri lêta star pojbič prileto vö. Gda je vido, ka oča küšne tô v čarni gvant oblečeno žensko, tüdi on jo je prêk za kolena zgrabo i na küš si je nagrbao lampice. Stára mati se je zajôkala, gda ga je küšnola. Ali sneha i mála vnükinja sta z tühinskim poglédom dale njê roko. I sneha je z mrzlim glásom vsêkla tá varvôkinji: „Deco pelajte vö i oblêčte je, ár so se ešče dnes nê špancêrali!“ Varvôkinja je prôti véčari prišla domô ž njimi. Té so pa večèrjo dôbili i za edno malo so spát správleni. Komaj si je pár rêči pogùčala ž njimi, komaj so jo spoznali malo. Na drűgi dén se je pa, bàr jo je sin preveč stávlo, že z predpôdnèšnjim vlákom odpelala. Sin jo je na štácio sprevodo. Brezi rêči sta vzelá slobôd od edendrűgoga, ali skuznáte oči so njima več povedale edendrűgomi, kak jezero rêči. Brežnova Kata je znála, ka več nigdár nede v tom velikom váraši hodila. Teva dvà
dn je desét lêt starêša postánola.
Komaj je domô stôpila, prôti véčari so njéne prijàtelce že pri njê bilé. Spitávale so jo: „Povête, Kati néni .... povej nam Kata, kak je kaj bilô v Z . . .i?“
„BIájžena mati ste“, — právì sôsidova Verona. Kati začnejo debele skuze kápati z oči. Z förtojnim küklom je süši gori, naj ne spádnejo na zemlô, vpráh.
Prijàtelce se zoságajo: „Ka pa, Kata, ali je kaj nê vrédi? Nam lehko odpréš srcé.“
Ona zarazmi i pravi: ,,Ka bi nê vrédi bilô, dűše moje, Radosti skuze me pobìjejo, či si zmislim, kak veliki gospôd je moj sin. I kakšo fèst ženo má... Z kakšim veseljom sta me goriprijala. I vnüki, pojbič i deklina, dvá máliva, lêpiva angela sta. Jáboka sta mi naednôk vö z košare vnesla i sta se potačkala žnjimi okôli méne . . . Vsi so me stávlali, ali sáma sem i znáte ví tüdi, ka človek nemre vse tak niháti dugši čas.
Preveč sem veséla, ka sem je i tákše kràtko vrêmen viditi mogla. Zdâ že z mérnim srcom merjém“ . . .
I prijàtelce so se z radosti skozìle ž njôv i mislile so si: „Brežnova Kata je zaistino blájžena mati.“
*
Oh srcé telkokrát ponìženo, z ostrim mečom telkokrát prebio i itak: lübéče, blagoslávlajôče, blàjženo matersko srcé!
JUVENTUS.
Lastni interes je vsakoga betežnika,
šteri želej naj ozdrávi od astme, plűčnoga betega, naj prosi brezplâčno z kejpami ilustrirano knižico, štera ga na vse navči i da ponüca ponüdbe dobro poznáne firme PUHLMANN & Co. Berlin 420 Müggelstrasse 25 25/a, štera že od vnougi lejt obstája. Pazte na oglás na oglásnoj stráni.
89
Človeče telo i njega prirodno vróčenjé!
Prišla je zima i na zemli je začno snejg i mraz ládati. Zdaj je vrejmen si na zdrávje misliti, ár smo zdaj vödjáni vsakšoj nevarnosti. Kak natura, tak i naše tejlo je trüdno i žmetno se bràni prouti beteg!. Záto njemi moremo pomočti i ga za žilavoga i zdravoga činiti. Moremo ga očistiti od víšešnji i tejli škodlivi stvári i njemi dávati nouve i oživávajouče vlage. Za tou nájbougše prirodno zdrávlenje z „PLANlNKA“BAHOVEC zdravilnim čájom, šteri je z večinoma z nájbougšega planinskoga zdravilnoga cvetja naprávleni, šteroga basnovito delavnost je priznána v znanstvenoj medicini.
Edno dugolejtno vösprobanje nam potrdi, ka je „PLANINKA“-BAHO VEČ zdravili.i čáj nájbougše národno vrástvo, àr so njegovi vküppostàvleni dejli z znanstvenosti i z národnoga vrástva vzéti.
„PLANINKA“- BAH O V E C zdravstveni čáj, je nájbotigši i jedmi regulátor za čiščenje i obravnàvanje krvi. Kak eden nàjglavnejši faktor za obravnávanje betežnika, poničüje betega klice, precedi krv i jo čini, da ona lehko i oravilno cirkulejra. Zvöntoga poprávla „PLANINKA“-BAHOVEC čaj cejli organizem. Edno vráčenjé od 6-12 kédnov z „PLANINKA“-BAHOVEC zdravilnim čàjom je zvönrédne delavnosti i tou brezi čeméra pri vsej sledéči betegaj:
Pri slabom ceranji žaloudca i zapretosti tejla, nerédne delavnosti črejv, napnjenosti červá, omoutice, glávebolejnja, ponorejnja i žgaravice, razbolejnja mokroščne kiselìne i hemoroida, slabosti i odebelejuja srcá, bolečíne jétra, nervoze i živčene bolezni. „PLANINKA“-BAHOVEC zdravilni čáj dela i naprejpomága apetit, na dale zvönrédne delavnosti pri artioškleroze i prnejnja plüč.
V-apotekaj i drogerijaj košta pràvi „PLANINKA“-BAHOVEC čaj 20· Din po škatülaj, štera samo té zdržáva právi „PLANINKA“ čaj, či je zaprejta i plombirana i či nosi imé apoteke
„Planinka“-
čaj
pomaga žuči
„Planinka"“ čaj odstranjüje nadütost
„Planinka“ čaj uredjüje prebavo
Telo prima „Planinka“-čaj
(čistí krv)
„Planinka“ čaj očisti telo od škodlivi tvarin.
Mr.Ph. L. BAH0VEC, Ljubljana
Kongresni trg,
i tà apoteka pošila tüdi po pošti i tou: 4 paketov za 70 — Din (namesto 80 Din 8 paketov za 140·- Din (namesto 160 Din), 12 paketov za 190 — Din (namesto 240 Din). či se pejnezi naprej notri pošlejo. — Povzétje je za 10 — Din dragše.
Reg. pod S. br. 12590 od 20. VII, 1932.
Dopüstite, da se vam brezplačno dá obvestilo,
prosite od apoteke BAHOVEC v Ljubljanì brezplačno Planinka knìžico, ne košta vás nikaj, ali prinesé vam i vašoj drüžini obvestilo i pomouč vu vnougi pitanjaj.
90
Luthera spômenik vu Wormsi.
V-Nemškom orsági skoron vu vsákom vékšem váraši jeste Luthera spômeník goripostávleni.
V E Slebem. v- Eisenachi, v-Leipzigi, v Wittenbergi, v Berlini i. t. v. eden odtoga ovoga vprednjêšoj postavi i velikosti.
Nájznamenitêši spômenik je v Wormš vàraši, šteri je v-1868 leti, z evangeličánov áldovov darüvane, z-više po milso márkov šume postávleni gori.
Té spômenik, kak je na sliki viditi, z-več tálov, čupor stoji i nekáže samo Luthera človeče velikosti povékšane mere steber, nego poprêk reformátie vse oni glávni osob podobe, kí so vere poprávlanja ideje navdüšeni, trûda i stroškov nemiIüvajôči bojüvniki bilí — Tak da je ves proteštánštvo svojo zahválnost í počaščenost vu tom spômeniki pokázalo k-reformàcie bojüvnikom.
Ka se spômenika táli, štere Slika káže, rájležê prerazmijo, vu etom dojspìsi nakrátci spoznávati šetűjemo. Cêla nàprava je na pèt, eden na toga drűgoga položeni stúb visikosti, kvadrátni, z grànita, pozdignjenom fundamenti postáslena, štere kvadratinke je vsáka stran 12 i po metrov dúga. Na fundamenta štiraj küklaj reformácie nájzmožnêši branitelov i širitelov brunčni stebri stojíjo : Naprê kre lêve rôke Môder Frìgyeš, reformácie dugovánja branitel, vu rôki vöpotégnjeni kostric držéči; kre dêsne Fülöp hessenski strážni grot na meč naslonjeni ; odzaja na lêvotn kráji te visikoznánec Reuchlin; na dêsnom pa Me-
lanchton Fülöp, Luthera prijátel i veren pomočník. Kvadratinke prêdnja strán je odprêta, gde je med Môdroga Frigyeša í Filip strážnima grofa stebri mogôče notri stôpiti vu spômenika znotrêšnji prestor, šteroga kre trê krajôv künčna kamena stêna zagradí okôli i na šteroj so reformácije znameniti delavcov i branitelov obrázke i ágoštonskoga vadlüvánja podpísani vàrašov cimeri postávleni. Na trêj vküp prikapčeni stenáj, na vsáke sredíni edna-edna brunčena ženska podoba sedí na oni vàrašov oznamenenje, šteri so vu reformátie hištoriji znamenite posle znášali, kakti kre leve stráni: Augsburg (Ágošta), v-ednoj roki na àgoštinskoga verevadlüvánja (1530) oznamenenje vküpzasűkanim zavitkom, vu drűgoj na àgoštinskoga mira závezka spomenek (1555) držánov pálme vêčicov; odzajaj Špeier váraša (1529) proteštácie spomenek zgíbajôčov, odstranenja rokôv; kre dêsnoga kraja pa na oznamenenje onoga globokoga plača, šteroga so Magdeburg váraša verestálni evangeličanski stančarje vu treseti lêt trpéčem verskom boji v 1631 rrájuša 20-ga pretrpeli. Reformácie protivnici so váraš pod Tilly vojom vöporobili, pôžgali, z-rečjôv zničili, stančare so pa do ednoga spomôrili. V tom krôži stojí te právi Lutherov spômenik, na šteroga 5 metrov visikom fundamenti predevsém reformácie štirje prvi bojüvniki kakti odzajaj od lêve proti právoj: Francuskoga Waldus (Wald) Pet-
91
Luthera spômenik vu Wormsi.
92
ra i angliškoga Wiklif Jánoša, Potom naprê od dêsne proti lêvoj českoga Hus Jánoša i talijanskoga Savonarola Jeromoša v-sedéčoj stávì, tüdi brunčne podobe. Té pristránne podobe so z-nedoségnjenov umetnostjôv postávlene vö. Tak sedíjo pred njé glédajôčim, da bi žive bilé i gúčati štele žnjim. — Med njimi se pozdigne vö Luthera ober vse plemenito stojéča 3, 3 metrov visika, zmožna podoba. Proti nébi gléda, vu Bôgi nevkleknjeno vűpanje káže, dêsno roko na vu lêvoj držéčo bíblio mà položeno, tak da bi gláso, ka je naše vere jedina vretina i posvêt svéta Boža Rêč štera je vu bibliji popisana. Niže na brončenoj tábli se dá čteti cêloga svêta znameniti Wormsa govor: „Eti stojim, nači nemrem činiti, tako meni Bôg pomori !“ Amen.
Na Luthera stebra fundamenti štiraj stráni se dájo viditi med vere poprávlanja prvêšimi bojüvnikmi refornrátora žitka nàjznamenitêši dogodki, kakti naprê: Luther na Wormsa gyülêši (1521 aprila 17. i 18); kre právoga kraja Luther v obè dôbi obslüžàva vö Kristusovo večerjo; Luthera zdàvanje. Odzajaj: Luther 95 pravic prebile na Witten-
berg grádske cèrkvi dveri (1517, okt. 31.) Kre lêve: Luther biblio prestávla i glàsi Rêč Božo. — Na Luthera spomeniki sta Zvinglia i Kálvina brunčenivi obrázki tüdi narejenivi.
Z etoga prôstoga dolispìsa se že viditi dá, kak veliko dűšo podigávajôčo môč má té spômenik. Ki ga gléda, se njemi tak vidi, da bi reformácie vrêmen oživelo i da bi njé nájvékši bojüvniki z grobov globočin stánjeni, glédali na njega i gučali si žnjim . . . Té spômenik je tak vu svojoj cêloti, kak vu posebni tálaj umetna künčna náprava. Nemškogaorsága nájhirešnjêšega umetnika Rietschel Ernő dresdinskoga meštra, weimárskoga Goethe i Schiller spomenika reditela slêdnje i nàjhirešnjêše delo, štero so po njegovoj smrti pôleg njegovoga plána njegovi vučenici dokončali.
Zagvüšno, on národ, šteri je etakši spômenik pozdigno Lutheri, je prerazmo, ka ono velikost, štero cêli svêt spozna i previdi po pravici Lutheri i po njem doprinešenomi verskomi i morálnomi preporodjenji má hváliti.
Debelôča škodi zdrávji.
ár mouti vnougim za življenje potrejbne or-
gáne človečega tejla, kak na tou právo oživávajoučo funkcijo njihovoga pozvánja Posküšenje se z gladüvanjem se oloušìti je jáko nevarno i je povsemvsega višešnje, ár oloušenje se lehko hitro dosègne na čista ednostásno formo z nücanjem z „Slatinskih tableta Bahovec“ V apotekaj se dobi edna škatüla z 100 tabletami za 46— Din i velika škatüla z 200 tabletami za 74 — Din. Od toga več lehko te znali či se obrnéte na izdelajoučega apotekára Mr. L. Bahovec v Ljubljani.
93
Gda trbê dúg pláčati?
Po cêla svêti vu vsákoj držávi se očevje dosta tanáčivajo, kak bi mogli vérstveno krizo zbôgšati. Ti edni etak, ti drűgi ovak modrűjejo. Dugé trbê tá zbrisati, váme, carino kraj povedati i. t. v. Tô je eden goričánec jáko pravično razložo. — Notri je šô k Pinkelesi v oštarijo, jesti piti si je zapovedao. Gda se je že nasito i nápio i pláčati bi trbelo je etak pravo Pinkelesi:
—	Poznate vi Platója ?
—	Nê, on nehodi esi vmojo oštarijo.
—	Nika nedene. Plato je tô včio, ka se vsáki človek vu vsákom 2 jezero leti na onom istom mesti vu onoj istoj stàvi znôva porodi. Tak jaz za 2 jezero lêt pá eti na etom mesti
bodem sedo i vi te tü pred menom stáli i teda vam vöpláčam té dùg. Jeli, ka te me tečas čakali ?
O srdcá — odgovori Pinkeles, ali samo se naj nazáj spomenéjo, ka so oni pred dvema jezeroma letoma tüdí eti pili i jeli i brezi plačila odišli naj bodejo tak Prijaznivi da mì on stári dúg zdâ poravnajo, teda mo ji srdcá čakao pá do dvê jezero lêt, ka so dnes potrošili !
— Hallo! Očevje držáv, tak skončajte ka vso plačilo: dug, dáčo — naj vsáki za 2000 lêt pláča, tečas miré kriza, zbôgša se stan lűdi, nede brezposelnosti, spuni se razoroženje, zgine carina, miné sovjet, vekivečen mir natédijo.
Sovjeta šála.
Ednoga mužika (pávra) zadrobiša komuništa, ka je Bogà melo.
—	Za koga moliš? — pita komuništa. — Na štero mužik od stráha drgetajôč právi:
—	Za sovjetsko.
—	Ti pes, inda si za cára molo!
—	Istina, ovádim njim, ka sem za càra molo.
—	Vidiš, ka si zaman molo, tvoja molitev je nika nê valála. Znáš ka se je z cárom zgôdilo ?
—	Rávno záto molim zdâ tüdi za sovjetsko. — Odgovorì mužik.
DENTIST                       HEIMER OSKAR                                zobar
MURSKA SOBOTA	ALEKSANDROVA C.
Izdeluje vsako vrstne umetne zobe, plombiranje, vračanje in vadanje brez bolečin.
Vsako sredo v Rogašeucih pri gospodu Raffelu.
94
Bogá neskončana velikost i zmožnost.
Naš Gospon Zveličitel je svojim vučenikom dostakrát gúčao od svêta koncanemajôče velikosti. — Tak vu Jánoša evangelioma 14 tom táli 2 gom veršuši : „ Vu hiži Očé mojega je dosta prebiválišč“. Zagvüšno je vu svêti nezgovorno dosta prebiválišč, štero nam svedôči, ka je Bog, ki je ete nezgovorno veliki svêt stvôro, z istinom veliki i zmožen Bog.
Indašnji národje, poganje i židovje so ešče nê poznali nateliko svêta velikost.
Od zemlé, na šteroj prebìvamo, so tak mislili, ka je tô eden veliki potáč, šteroga eden veliki uriáš, Herkuies drži gori z svojimi krepkimi pléčami. Od sunca so tô mislili, ka so ono edna velika žerjáva kôla, štera 3 párov (sést) konjév pela, ali vlečé pod Apollò kočiša ravnanjem od gojdne do poldnévado sredine nébe, štero je zagvüšno teško potüvanje i biča ščukanje po konjév hrbtaj opràvla svoje pozvánje, dokeč k-cili nepridejo. Popoldnévl se pač ležê pelajo sunca žerjáva kôla na dôl proti záhodi. Od zorje so tô vervali, ka je tô eden grozno veliki, žute perôti majôči ftič, šteri po gojdnaj pred suncom leti. 139 žoltár (7, 8, 9, 10 veršušaj) právi: „Kama bi odíšao pred dühom tvojim ? I kama bi odbèžao pred licom tvojim! Či bi šô vu nèbo; ti si tam, či bi si légao vu pékli, ovo, ti si tam. Či bi si vzeo perôti zorje i prebivao bi na nàjskrádnjem kráji môrja; i ta bi me rôka tvojo sprevàjala i désna tvoja bi me tam držàla.“
Vu Ábraháma vrêmenì so tak vervali i držali, ka je néba vörazprestrêta krepkost, na šteroj je millio i millio zvêzd namálano, naj v- noči svêtijo i pôt kážejo.
Tak so mislili i vervali indašnji národje. Ali Jezuš je pravo: „Bojdite popolni, liki je vaš Oča nebeski popolen.“ Tô zdrügimi rečámi telko zadene: Vu nami sv éti dűh prebiva, mi nesmerno na ednom mesti obstáti, nego nestanoma naprê mámo idti i k-Bôgi spodobnêši gratüvati. Spunila se je tak Ježuša rêč: ka lüdjé vsigdár naprê hititi, čednêši, popolnêši grátati i kBôgi vsigdár prispodobnêši postanjüvati májo.
Nême stvari tüdi kaj znájo, samo ka one ne hitijo naprê. Lastvica zná gnezdô réditi. Ali one so i pred jezero lêtmi znale tákše napraviti. Ali človek je pred jezermi lêtmi ešče v-šatoraj, ali v-brlogaj stao, dnesdén pa že do oblákov ségajôče hrambe i précimbne palače zná zgofávlati.
Po vrêmeni so lüdjé na tô znánje prišli, ka je naša zemla nê potáč, nego edna ménša zvêzda; ka so nébe zvêzde nê mále piknje, nego jáko velka nébna têla, dosta vékša od naše zemlé; ka je sunce nê žerjáva kôla, nego edno grozno veliko nèbno têlo i nê ono hodi okôli naše zemlé, nego zemla krôži okôli njega v 365 dnévi.
Vö je zračunana dalečina od zemlé do zvêzd. K-zemli nájbliže jeste mêsee, na 384.750 kilometrov. Tô je bogme zadosta velika dalečina. Či mi példo
95
denem do Radgonje idemo, štera je samo 15 kilometrov daleč od nàs, že obtrűdimo. I kak daleč je od nás mêsec, pa ji že dönok dosta zbrodjàva, ka i ednôk bode mogôče tá odleteti. Probajo nestanoma više i više vu zrák leteti, že se je posrečilo do 16 kilometrov visikost doségnoti i močno je vűpanje, ka po vnôgom probanji i po več desetin i sto lêtji doségnejo té cil, ka v-mêsec odletijo.
Za mêsecom nasledűjejo ništerne zvêzde, štere so tüdi bliže k-zemli; tákša je Merkur i zorjânska-večerášnja zvêzda.
Sunce je od zemlè 149 i po millio kilometrov daleč. To je že grozno velika dalečina, štero se komaj dá zapopádnoti i vöpovedati. Pa od toga ešče dale jestejo zvêzde. Šteri dalečina se ne mêri z-kilometri, nego edno drűgo dalečin-mero so zbrodili vö. Sunca tràki k-nam po 8 sekund potüvanji pridejo na zemlô. Zvêzd dalečino od zemlé tak mêrijo, kelko sekund potrebûjejo njih tràki, dokeč do zemlé pridejo.
Sunce od nàs tak na 8 sekund tràkov dalečine jeste. Či z-pükše vö streljeni golombiš vsigdár tak hitro leti, kak gda vö z-pükše cêvi ide, bi 25 lêt trbelo, dokeč bi do sunca prileto.
Jestejo zvêzde, od šteri trák za edno minuto (60 sekund) pride na zemlô, od drűge za edno vöro, pà od drűge za eden dén, za tjeden, za mêsec, za edno leto i ešče več vrêmena.
Zvêzd račun je jáko preveliki. Či je vrêmen čisto, jáko dosta zvêzd vidimo, ki slab pglèd má ji menje vidi. Z-povékšávajôčim glažom (daleglédom)
je dosta več zvêzd viditi, kak z sprôstimi očámi. Zvêzd zbrodjávci z-velkimi daleglèdmi 52 jezero milionov zvêzd čtéjo. — Nezapopádnjeni račùn i dalečina! — Z istinom lehko právimo z Jezušom: „Vu hiži Očé mojega je dosta prebiválišč.
Sunce je dosta vékše od zemlé. Ka naj sunca velikost leži zapopádnemo i zarazmimo, postávimo pred sébe i povêmo, ka je med zemlôv i mêsecom 384.750 kmetrov dalečina i med mêsecom i zemlôv tak šürko pôt mislimo, po šteroj poti sunce nebi melo mesta idti, ár je ono ešče dosta šürše: Tak se prerazmi sunca velikost i visikost. Rávno so tak velke i ešče vékše ništerne zvêzde, štere so v-rázlcčni dalečinaj od zémle, sunca i edna od te drüge.
Z-52 milliárdov zvêzd, štere z-povékšdvnim glažom vidimo, bi náležni bili znati, štera je od nás nájdale i kak daleč je ?
Tá je bogme grozno daleč, z-kilometri vöpovedati, z-pámetjov zapopádnoti nemre. Ešče i z-tráčnov merov je težko. Pôleg vezdášnjega znánja, štero dnesdén zvêzd zbrodjávci z-daleč glèdom vidijo, je od nás na 5 jezero lêt tráčne mere daleč. To je tô za 5 jezero lêt pride žnjé k-nam i od nás kniê sveklošče trák.
Jeli bàr? Že je sunce daleč odnás, tak da sveklošče trák za 8 sekund príde od njega na zemlô, od one zvêzde pa má za 5 jezero lêt prídti. — Či na toj zvêzdi tüdi živéjo lüdjé i zpovékšávajôčim glažom_ glédajo zemlô, tak oni zdâ ešče Ábrahám patriárka i njegove vrstnìke vídijo, ki so pred 5 jezero lêtmi živeti. Vezdášnje pokolênje i
96
náprave do samo za 5000 lêt vzéli v-pamet i vidili.
Tak veliko dalečíno zapopàdnoti je nemogôče, tém ménje prerazmiti.
Pa je tá zvêzda ešče zagvüšno ne ta nájdalêšnja, tô vu vezdášnjem vrêmeni, pôleg vezdášnje škéri je mogôče viditi. Či se od vezdášnji dalno glédov popolnêši zgotovijo, štero je pôleg vezdášnje tehnike rávno nê daleč, môdri znanci ešče dale bodo vidili i več zvêzd, nébni têl zbrodijo vö.
Svêt je grozno, brezi konca veliki, mí smo samo mále piknjice, mravlé vu njem i jeli se nam je vrêdno í mogôče zvišávati i nadűvati na njem ? !
Gospodin Bog je nezgovorno veliki svêt stvôro. Kêm do lüdjé zevčenêši, têm bole ga spoznajo i têm bole previdijo, morejo previditi, ka jeste Bog, ki je ete veliki svêt stvôro i ki ga tak môdro ravna. Jeste Bog, ki je brez konca veliki i zmožen !
Ki si od eti dugovánj pre-
mišlàva, jeli more on nevervani
i	Bogá tajéči bidti? — Nikak nê! Tém bole z žoltára pisátelom erčé: „Samo te blázen právi vu srdci svojem, nega Bogà.“ (Žolt. 14, 1.)
Mi nebojdimo blázni, nego pokleknimo doli pred Bôga velikostjov i zmožnostjov. Spoznajmo z-poniznim dűhom, ka je tak, kak je Gosp. Jezuš pravo: „Vu hiži Očé mojega je dosta preölvàlišč“. Niti presámnati ne moremo, kak veliki je ete svêt. Pa ešče dosta tékši, kak mi vidimo i známo. Či preminémo i ostaviti mámo eto zemlô, naj nás trôšta ono znánje, ka je vu hiži. Bogá dosta prebiválišč. Meli bomo ešče na ovom svêti, vêm je Jezuš pri odhájanji z zemlé pravo vučenikom: ,,ldem, vam mesto spràvlat. I či bom šô i správim vam mesto, pa prídem i vzemem vas k-sebi; naj gde sem jas i ví tam bodete ‘. (Jan, 14.
2	3) Té svéte reči naš naj trôštajo vu žitki i smrti našoj.
KOVÁTŠ ŠTEVAN.
Nasádo se je.
Eden pedánš tržec, šteri je od toga bio poznáni, ka je nê lübo manjükivajôči nájemnikov, vdiljek po baoti idôči vára ednoga v kôti sedéčega i novine čtejôčega dečka, razburjavši se k njemi stôpi i rezno ga pita: Kelko pláče máš ?
Té odgovorí; Jezero i stô dinárov.
Na tô v-žebko ségne, vövzeme bankoláriš i jezero stô dinárov tá dá dečki govoréčí:
Eto máš pêneze, poberi se, i idi od oči moji ! Več te naj nevídim !
Dečko vzeme pêneze, ponìzno zahváli, nakloni se i odìde.
Zakâ najímlete i držìte eti tákše vtragvlíve živlence, ki samo dén kràdnejo ? Píta trštva voditela on gospôd. — Voditel od strahote samo telko pràvi:
Ete dečko je nê pri nás vslüžbi, z-štamparije je blágo prineso ì čáka od prêkvzétja pìsmo.
97
Krt, čúk i günec.
(Francuska fabula.)
V-ednom lêtašnjem večéri,
Pri lôgi potoka brêgi,
Je krt kopao, frčkao verno I vöpogledno na lűknjo.
Kak se je okôli zgledno,
Paséče tele zagledno,
Pri edne stébli vrbe pa En’ga günca ležéčega;
Vu vrbe lűknji je čùk bio,
Na vêki škvorjánec sedo.
,,Dobre dűše pr’àteli,
Sreča ka ste vküper eti;
Hodte esi, razložmo si,
Či rejsan jeste na nébi Sunce, kak verjejo niki —
Ali je pa li tô senja Ino fabula indašnja ?
Povém, ka se me’ dostája,
Nej sem vido nigdàr njega Ino da sem ga nê vido :
Tajim, ka bi bilô ono.“
„Sôsed, drügo je tü hiba“ škvorjánec i čúk pràvita:
Ví se pod zemlôv držíte ì jáko malo vìdite !
„Ka gučite vi od toga — Med njidva shuhùče sova Záto — ka se že nevidi Sunce tam gori na nébi!
Kapa on srebrni tanjêr,
Gde cêli, gde napô kanjêr;
Gde je puná, gde pa starà, Včási má dvá mála roglá;
Po nébi tak sveklo hodi,
Milo svêti v-kmičnoj noči. —
„Gyé, gyé,“ — blejé tele včasi Sunce tam na sivoj nébi ! Dvá roglá sta liki mojva Máliva, i nej vèkšiva.
I či količkàj zrastéta,
Gotov gűnec bodem teda.“
Ka je tele tak vüpalo Stôpiti vu tô dišpoto —
(Roglé njemi komaj vidi I že se za günca drži) —
Se günci nikak nevidi,
Teleti smogorno právi:
„Zapri gôbec i nebrbraj!
Blôdne norie neblezkaj ! Tô bi jas tű mogao znati.
Nê, ki ránč nevêš műkati !
Kelko sená sem spreživao,
Dosta krme tá poživao;
—	Prvoga vérta nôva vràta, Télec ino gulje brátja,
Práhšenje ì obráčanje,
Poláganje i napájanje . . .
Vu štali i na pášniki
—	Sem si vö vzéo tál veliki.— Na senji sem hodo večkrát; Vkrádnjeni sem pa bio dvakrat, I vu slobodščini tüdi
Sem bio večkrát privézani, —
I tüdi vu lôg stirani,
Pod komisàroša rokôv
Sem spuno telko šolôv — Vse povsédi sem čüo dosta, Tak da v glávi nema mesta.
—	Sküšenjá tű mam zadosta Pod mojma dvöma rogloma; Vsigdár sem rano gorstano, Kesno večér počìvat šô,
Vse sem tak dobro prebrodo, Vse čedno i prav pregledno,
Tô edno vam povém lehko:
Nê sem sunca nigdár vido, Gdeštétá sem vozo, hodo.
„Lehko si nê glédao nébo?“ Píta škvorjánec náležno.
„Hja zakâ bi glédao na njô? Nerasté tam tráva, senô!“
98
„Tak se bogme nečüdűjem,
— Právi ftíček — te milűjem — Viš meni je vsàka ütra Svétek, kak rávno nedela I kak se sunca trák skáže, Sveklostšo njegovo káže;
Oblák, lìstek svedočijo Popêvati me slìhšajo.
Spêvajôč se pozdigávam,
Lepô letéč v-zráki plavam. Kôplem se vu sunca lišči,
Vu njegovom sveklom blísči. Navláki se k-zemli pűstšam, Gde mále črviče glédam;
Krt, priátel, tvojo hràno,
Gingave mladike, trávo. —
Tele brátec, günec kuma,
Krt i sova poslűhšajta:
Zemlé črvé, krtá hráno,
Tràvo i mladjé gingavo,
Teleta brátca jêstvino I günca kumo pášnikstvo — Z-sveklostšov ino toplôčov, Z-svojimi trákmi pomočjôv Vse sunce hràni, otávla;
Od njega odrasek vdábla
Tak, ka ga sunce obsíne,
Lepô oživé, segrêje,
Od šteroga lepô rasté I tak hráni lüdí, stvaré.
Oh sunce, štero lepô 
Presvêti nébo, zemlô,
Črvíč čűti njé toplôčo Trasìna njega sveklostšo, —
Ali krtá previdênje Ino čùka nerazmênje,
Nede vidlo njega nigdár.
Gűnec z svojov pámetjov,
Tele z-svojov neznanostjov V-kmici ostáne vsigdár!
Neznanosti düšna slepost, Nevídi tebé, dűš sveklost!
Oh keliko jeste tákši,
Verjejo radi slepárství,
Dosta ji k-zemli zrastšeni Nemro te zapopádnoti.
Samo li v-sdrci čisti,
Morejo tebé viditi. 
BAKŠAI ŠÁNDOR.
Gda tüdi barátje krízo majo . . .
Eden gospôd je vsáko leto šegô meo idti na ništeri dèn v-bližánje mesto, kama so lüdjé v-lêtašnji dnèvaj v-šeregê meli šegô na buče rômarivati. — Tá prìdôč, se njemi je nenávadno vidilo, ka samo ništerna stára mamica hodi okôli kapêle, v-rôki čísla držéča i nika mrmrajôča z-lampami. Na ovom kráji se eden barát suží i gléda na vse kraje, jeli se nepribližávajo bučušje v-šerégi, Márije pesmi spêvajoči, kak drûga lêta? Ali zaman čáka, nevídi ni edne dűše prihájati. Pa je kapêla na brêgi stála i v-daleč okôlico se je dalô viditi. Drűga lêta je sploh
nači bilô, barátje so z-vesélimi obrázi nastregávali i glédali priblížajôče rômare i že naprê so priblížno zračunali, kelko dohodkov njim neséjo tê pobožnoga srdcá verniki. Z-zvonenjom so je pozdrávlali i spréjali. Ali letos je pobožnost v-pangrôt prišla, cêle tjédne se nezglási zvon, nišče se nepríde očiščàvat. Krìza je vu ti nebeski tüdi, za štere volo barátje morejo strádati.
— Kak je tô ? — pìta te gospôd tùžnoga baráta, ka letos nega bučušov, geto je ji v-prvêši lêtaj nezračunano bilô, tak da so vse šamreli okôli kapêle i oblegli plac? — Hja dober
99
človek! odgovori pobito barát: Lüdjé so v-prvêši lêtaj esi hodili molit Bogá, naj nede točé, vrêmen se je preobrnolo, nikši prokletni vigêc je cêlo krajino spohodo i vse silje na drágo notri zasekolêrao i tak se zdâ nišče neboji od točé. Nedržijo za potrêbno Bogá moliti za odvrnênje zráka zburkanje.
Tak se povnožáva nevernost med lüdmi, Antikristušje ešče i z-točé pêneze rédijo. Križa je bogme i vu ti nebeski! Tô je tô v-klôštraj pri barátaj, či se lûdi kmica prežené, si je mislo vu sebi te slobodno si premišlávajôči gospôd, ali nika je nê pravo.
Prva pomôč pri nesrečnom pripetjê.
(Pisao: Dr. Acél Károlj obrambnoga drűštva glávni vráč.)
Pri betegôv vráčenji je dnesdèn poprêk tak zváno: varvanjamethoduš, ali si tô, kak je mogôče beteg prehititi i zastaviti, glávna skrb ; i tô stoji na têla od nedovêdnoga nesrečnoga pripetjá obarvanja tüdi: vsigdár pred očmi mê, kak prehitiš, da se ti nesreča nezgodi! Na tô gledôč pazi pl. d. na tô : či ti je kaj nêprav, nejdi vu delo, vari se od píanavne pitvine, ali kamči od njé  nemertüčlivoga vživanja — pazi nadale na tô, Či vu fabriki delaš, da tam vse varvanja správe brezi faling nepokvárjene i vsigdár na mentüvanje pripravne bodejo, nê ka či se nesreča nedovêdno pripeti, bi ji nebi mogao nücati.
Pri nesrečni pripetjàj ta prva pomôč se nasledüvajôč má goditi:
Varvanja prvi vorcan je tô, či se ti bližnjemi nesreča pripeti, štera ga v-têli skvari, včasi po vráča idti, tvoje pomáganje samo li tečas trpi, dokeč vráč nepride, ali i tečas je potrêbno njemi napomôč bidti, ár za té zámüdnosti volo dostakràt dokeč doktor prìde, nepoprávlena, ali pa dosta teškêša stáva zná príd-
ti naprê. Samo odsèbe se razmi, ka tákšega hìpa li samo ta nájbole potrêbna máš činiti i pred očmí držati ta naprêspísana, naj kak neobhoden nevčiniš več kvára, kak haska !
I. Krvi stávlanje.
Pri krvi tekáji se neprehstrahši, mirovno z-pazkov boj napomôč dokeč doktor nepríde! Što tô nerazmi naj se „nepodáva“ natô ! Či zvönêšnja rana krvaví, toga oranjenoga trbê doj posaditi, ali léžti nâjprvle; teda se nezgodi tô či njemi kaj božnoga gráta, ali omèdlê, ka bi tá spadno i vküp se skukao.
Ober rane gvant, ali obütel, hitro trbê odstrániti, ali či je napuni i krv na cürék, ali krepko tečé, teda ka nâjprvle do rane prídeš, gvant ali obütel zostrim nožom, ali z-škárji prereži, gori vreži, či se slekàvanje žmetno godí i dugo trpí.
Včasi prizdigni i više postavi ono kotrigo, štera krvavi, náimre „roko“, „nogô“ i na rano priteži malo vküpzasűkane čìste vatte, ali vküpzvugnjeno plateno capo i na rano priteženo jo drži. Tô se tak zové prsta-
100
též. Etak se krv pri vsàkoj zvönešnjoj rani li hitro zastávi i či je mogôče tak držéči capo na rani, pričákaj doktora. Eti moremo zamerkaj, ka na tákše rane sem že vido pavočino dêvati i tak zavèzati. To je jáko nevarno, ár je pavočina práhšna i tak se v rano med krv Bog zná kakši skvarjeni prâh zmêša ino jo očemerì. Rávno tak je nevarno z-pofárbanim rôbcom, ali cápov rano zavèzati, ár se fárba, štera je znábidti čemérna, od tople krvi razmoča i rano očemerí, nájbôgše je nepofárbano hížno plátno, ali mediàva, nê zamázana capa. — Či je rana nê globoka i krvavênje nê nevarno (ka bi dosta krvi zgűbo) za málí čas prste lehko doj vzemeš žnjé i ,ogvüšaš se, či se je krvstàvila. Či se je krv stávila, tak rane krajíno skrbno zvodôv operi, na njô deni vatto i zavéži jo z bêlim povitjom.
Či je pa rana globoka i krvavênje je nevarno, krepko, na cürék tečé žnjé krv, teda do 10—15 minut jo probaj držati i težiti. Teda boš tüdi vido i redovno kebzüvao, ka preci, kak prste vkrâ vzemeš, se krv znôva prepüstì i zná bidti se je že, skôs povitjá prejêla. Ka se nâ krv leží zastávi na rano je vküp zasűkano kusto vatto, ali pa več gűb capo potrêbno djáti i z-pôvitjo dobro kcoj pritežiti, zvézati.
Dosta hitrê se stávi krv, či pod ranov žilo stisneš; ali je tô li samo na nôgi i na roki mogôče doprinesti. Na etakše žile stisnenje so jáko dobre na tô zgotovlene gumične cevi, ali si poviji, ali perse tê se vse povséd nedobijo, záto je po odzgora spisanom vezáljem činiti.
Gumi povij se nasledüvajôč godi pri stisnenji žile:
Sedéčega, ali ležéčega oranjenoga, doj odkrito nágo roko, ali nogô visiko zdignjeno i vtégnjeno mogôče na zgornjo rano, ali bedrô ali li obri rane gorizosűčeš gumični povij več 5—6 gűb, vsigdár dobro vövtégnoti, edna na drűgo, tak da naponi bode i tak pôvoj k-coj prikapčiš, vtrdiš. Či si tô dobro odpravo, včasi boš vido, ka je krv stávlena, tô je tô nega, ali rôka voská licojne gráta; z koj se tô vidi, ka je vezálje vu kotrigi krvi tekáj stavilo, krv v-njê netečé i tak rana tüdi ne krvavi. Rávno je tak, či gumično cêv potégneš gori mesto pôvia.
Žile zvézanje, ali stisnenje, li samo tak máš nücati, či mesto toga direktno z prstmi prìtéž, záto ár doktora dugo nede, ali pa betežnika odpelati trbe, dugše vrêmen gori držati nemreš na rani. Žile zvèz tüdi nevaren zná bidti, či té nábrsni povij dugo nihàš na rôki, ali nôgi: od dvê vör duže nesmiš niháti, ár tak dugo krvi hôd zastávlenoga n háti cêla kotriga, (nôga ali rôka) zadrevéniti zná. Po dvê vöri zavézane žile, vezálje doj trbê odviti i či je doktor ešče itak nê prišao, pá z prstmi trbê li hitro znôva krvaréčo rano eden čas težiti.
Návadno z-rôbcom, z-remenom, z žnjôrov, ali z-špagovinov žile stisnenje se neporáča, àr je necilavno; etakše vezálje je na oranjenoga preteško i nevarno. Záto je jáko praktično, kak tô v-nemškom návadno nosijo, nábrsne držaonice na lačaj i pri ženskaj nábrsen pojáz (z-gumia) si spraviti i nositi, šteroga vu
101
pripetjê nevêdne tákše nesreče hipi jáko hasnovito, kak varitela žitka znáš ponücati.
Na glávi i na trűpi, je žilo stisnoti nemogôče. Tü cüréčo krv li z-friško prsta pomočjôv máš staviti.
Tak imenüvane krvistàvlajôče spràve, vràstva, štere so nê vsigdár tüdi čiste, dnesdén že na rane nenücajo.
Pri znotrêšnji ran vu zvünêšnjem táli vidôče krvavênje nasledüvajôč mámo pomôč dati:
a)	Pri nôsa krvávlenji: Betežnik mirovno má sedeti, naponi bodôči gvant (golêr, srakico, pojáz, remen) odkapčiti, roké kumes držati, na nôs z mrzlo vòdô mokre cape pokriti i nôsa lüknjice na ništerno minuto zprstmi vküp stisnoti, betežnik nôsa nesmi seküvati i. t. v.
b)	Pri čelüsti krvávlenji: (po skűbi zobá) či močno i duže trpi, počinek, mirovnost ! Betežnìk nesmi vöcecati krvi i tüdi več naj neoplávla lamp; deni na krvávo mesto nika vküp zasűkane vatte, ali pa čisti bêli plateni faláčec i teži ga naravno zzobmi 10 — 15 minut.
c)	Pri krvi plüvanji ali vömetanji: Miroven počinek v-posteli, zgovàrjati si nesmi! More faláčke ledű požérati i v-mrzlo vodô več gib vküp vugnjeni pokriv namočiti, dobro vöožmikati i naprsi i žalôdec pokriti, tá gde bolezen čűti, ober mokroga pokriva pa tüdi več gűb vküper vugnjeni sűhi pokriv djáti, tô vmáli časaj tečás dêvati, dokeč doktor nepride.
Pri krvávlenji večkrát omedlê betežnik, tákšega hipa njemi nasledüvajôč pomágaj:
Oblêdjenoga betežnika preci v-znàk lego postavi; gláva i prsi nika malo niže slobodno ležijo, kak ovo têlo, gvanta vezàlje, kapče odpüstiti, frišek, črstvi zrák v hižo püstiti, ali ga v-leti vö odnesti, obráz, prsi zmrzlov vodôv pošprickati; či ksebi pride malo močne pitvine ponüditi, štera ga pokrepi, dokeč je ešče nê k-sebi prišao vkupico vlejáni močen jesi pod nôs podržati.
II. Pri čontvlomlenji.
Tákše pripetjê se pri vdárjenji, ali spádnenji zná pripetiti. Zdâ mo samo od rôke, ali nôge vloma gúčali. — Tü si moreš zamerkaj, či se je čonta vlomila, kotrigo je nemogôče, ali pa li z-velkov boleznostjôv nücati; po pazlívom dojslečenji redovni otêk i vugnjenost, slôk nájdeš na boléčem mesti i med pomáganjem, gíbanjem, pôkanje čonte čűtiš.
Či je rôka potrêta,teda kapút pasen doj slêči žnjé vsigdár prvle z te zdrave rame i tak zte dojviséče skvarjene. Či je spôdnja rama (niže laktá) potrêta, vugni jo v-laktê, to boléče mesto z-obà kraja podpri z nikim i tak obê rami vküpzvézano okôli šinjeka na tri kükle z-rôbcom privéži k-têli, z-ednim vküpvugnjenim rôbcom, šteroga na ovom kráji têla zvéžeš.
Ali pa zazovi dvá pomočnika, eden pri laktê, te drűgi pri prgišči naj roko stisnjeno drži i namali ramo tak vtegűjeta, z-dvá kraja rame od laktá do prgišče med tènke trde deskičice, skale, perse podté vatto, ali vküpvugnjene cape trbej djáti dobro po-
102
viti, vküp zvézati i z-rôbcom kšinjeki privézati.
Či je zgornja rama vlomlena, tak to spôdnjo v-laktê vugnjeno k-šinjeki i z-ednim drűgim rôbcom k-prsam privéži; tü je ne potrêbno med skale dêvati.
Či je spôdnji fál nôge, ogláv skvarjena, vlomlena, pazlívo slêči doj žnjé láčnico, či nači ne gori jo odpàraj, gori vreži črêveo ali punčike, štrumfo, šteroga hìpa betežnik ali sedí, ali leži, ogláv vu vodé ednákoj legì má bidti i ne notri, nego vö obrnjeno.
Či je spôdnje nôge golnica, ober oglávi, niže kolena bodôči tál vlomleni, jáko z-velkov pazkov se je dotiči i deni si žnjôv. Či jo nanágli primaš, se zná zgoditi, ka potrête čonte špìc kôžo zná predrêti i tak odprêti vlom stáne naprê, či je že tákši pri vlomi vrêmeni nê nastano; tàkšega hìpa nôga dosta žmetnê cêli, kak pa zakriti vlom.
„Vöobrnjeno ogláv“ namesto djàti, z pomočnikom z-ednov rokôv pri prstáj, z drűgov pri péti prijéč — v-ednáko stávo, ali z-prstmi malo niže postáviš, gda je ogláv že v-ednákoj stávi, namali jo vtégneš, (na ednáko) Potom jo pa notri deneš natô priprávleno v-kositreno môdlo (v-čìzmo) ali pa či si zadosta priličen i nebojéči, med skale zvatov, ali z capami podmetano na dvá kraja golnice od kolena do poplátov i poviješ jo dobro zpovijom.
Či tákšega betežnika dale trbê nesti, teda eden človek more obê, edno k-drűgoj djáno nogê prijéti — boléče mesto potrditi podsloniti, tô je tô z obá kraja z-rokámi držati i z-drűgi-
ma dvema človekoma dati têlo prijéti; oranjenoga naednôk gori zdìgnoti, z-màiimi stopáji naj se nezdurka, z têlom naprê nesti i na ednôk pazlivo doli djáti.
Či je bedré čonta strêta, je zadosta či jo namali vtégneš i z-rôbcom k-ovoj nôgi zvéžeš. Z-ednim rôbcom obri čonklôv, z drűgim podkôlinami i z-trétjim na bédri zvézati, dokeč doktor nepride.
V-pleči vlomleno ramo trbe gori zvézati na tri kűklátima dvema rôbcoma, z-ednim k-šinjeki, z-ednim pa z gübanim ktêli i pokrij z-mrzlim pôvijom.
Či je vlom z-vidôčov ranov, teda boléčo kotrigo v-vorcavno postavo deni i nájprvle rano zavéži i li potom jo obravnaj zpodpérajôčim povijom i zavézanjem.
III. Zvinenja prva pomôč.
Zvinenje se tüdi po spádnenji, ali teškom vdárci zgodi. Doj slekávanje se pri toj priliki tüdi tak godi, kak je pri drűgom vlomi. Zvinenje nôge, ali rôke tak spoznaš, či boléčo kotrigo, ali nikak, ali pa li med velikov boleznostjov moreš kaj malo gibati, tákšega hipa so sklepi, ali čonkléci v-nerédnoj postávi. Tákšega hipa kotrigo naméri máš držati, z rôbcom zavézati i boléči tál z mrzlov mokrov cápov pokrivati. Nazáj zravnanje ti doktor má popraviti, ár tô li doktor zná doprinesti, štero se kak nâhitrê má zgoditi. Nájvečkrát se pripeti zgornje rame vu pléčsklepi zvinenje.
(Dale pride vu prišestnoga leta kalendariji.)
103
ŠÁLNOSTI, SMEJŠNICE.
Financje i domànji tobák.
Na vilici pred hižov si od financov zgovárjajo. Jánoš oča tüdi nika znà od nji praviti, ár je te človek že tákše natùre, ka koga nema rad, či nači nê zrečjôv ga bije. To pa tak znàmo, ka financa vsáki odürjáva.
Pripovidávati záča, ka sta se ednôk k-njemi dvá financa naklonila, nikši dober človek njidva je poslao. Rávno si je zdománjim dohánom pipo nakládao. Na ednôk me je hica polejála, kak sta notri stôpila.
Žena mi je vnesti štela škatülo, v šteroj je dohan bio, ali že je prekesno bilô. Financa sta jo osvojila, doli sta si k-stoli sela, ka bi v-protokolum vzelá. ZTrêzike, žené obráza vidim, ka njê je tô delo jáko nevugodno — záto oberčé financa:
—	Prosim vás gospoda, kelko de pa za té mále sečke trbelo pláčati ?
—	Zagvüšno de tri jezero koštao té prepovêdani dohan...
— Rajnški, ali dinárov?
—	Dinárov.
—	Svéti Bog ! té malo, komaj pô kile dohána tri jezero dinárov,— v-kelko pa te pride on, šteri je na hiži.
Financa gori skočita i deskurde gori na pod. Jas sem se tüdi zadrezno i šteo sem njê praviti, jeli si pa odnorêla Trêzika? Ali ona popádne škatülo, pismo i v-kûnjo beži z-porobom, v-péč ga lüči.
Kak sta financa doj prišla z-hiže, grozno sta razburjeniva bilá, ár sta zvön potrêti glaženi
i piskreni črepnjekov drűgo nê najšla, samo dosta smétjà í pavočine, — doháni je prázno mesto bilô i škatüli sta v-péči zgorele. Tak sem se rêšo kaštige. Kak sta financa odišla, sem Trêziko obino i stôkrát sküšüvao.
Vekslina hištôrija.
Šimši židov, ki je 6-tero decé meo ì jáko velki siromák je bio i da si je nači nê mogao pomágati, v-Národno Banko je šô posojilo prosit.
Kak v-Bank pride so ga vsi, kak je tô že návada, z-prijaznivim tàlom prijali. Šimši naprê dá svojo nevolo i prosi 10 jezero dinárov posojila.
—	Tô je nemogôče tak ukmukfuk dati, njemi povê direktor, morete prinesti eden vekslin, šteroga dvá ali kamči eden bogat kezeš podpiše, teda dobite pêneze.
Šimši dojpopárjeni ide domô, brodivši vu sebi, od koga de proso pêneze?
Zdâ njemi je v-pamet prišao rabbi (pop) i k-njemi je šô.
—	No, ka je Šimši? — ga pita té svétì človek.
—	Gospon rabbileben, ti vsigdár predgaš, ka eden židov ovoga zmágati more. Zdâ sem vu velikoj nevôli i pôleg tvoje rêči eden židov toga ovoga more zmágati, — posôdi mi 10,000 dinárov, ár mi Bank ovak nešče posojila dati, či mi štoj nepodpiše vekslina.
Rabbi se je zburkao:
—	Ti nesrečen človek, zakâ si nê prišao včasi k-meni pê-
104
neze prosit, da znáš, ka eden židov more ovoga pomágati. Dùznost mi je tebézmočti i včasi ti dam pêneze, ali . . .
—	Ali . . .
— Ali prvle ti naj Národna Banka vekslin podpiše.
Pravica je obládala.
Fiškáliš je edno tàkšo právdo dôbo, pri šteroj je niti sam nê mislo, ka bi jo dôbo, ár je ednoga z-vsàke féle salom namázanoga švindlara bráno, ki je vojákom za bojne vrêmeni živiš vozo i z dosta čalarijov je bio potvárjani.
Vu navdüšenosti telegrafêra klienti:
—	Pravica je obládala.
Toženi njemi je nazáj tele-
grafêrao:
— Včasi morete appelálivati !
Navolo se je dela.
Pri policiji je birôv ednoga klantoša, ki je že večkràt kaštigani bio kárao, govoréči:
—	Nê te je sram, ka tak mládi, krepek dečko petláš, nê ka bi delao ?
—	Po pravici njim povém gosp. birôv, ka sem se jáko, jáko navolo dela.
Deteči  vic.
Samuka grozno záča örgjati. Oča ga pita:
—	Zakâ trôbiš tak grozno ?
—	Záto ár so mamaz-poda hiže se po stubaj doli prikobácali na tla.
—	Záto ti nê trbe tak ráščati, vê njê je hvàla Bôgi nika nê. Trôšta Samuka oča.
—	To je istina, — jôče pojbár ešče bole. — Samo, ka
je Móric vido, gda so se doli kobàcali, jas pa nê.
Kak je želo mrêti.
Eden zanderásti zemelski gospôd, šteroga cêlo živlênje je z-toga stalô, ka se je vu vsem od drûgi lűdi razločávao i vse svoje delo je tak odprávlao i dao odprávlati, na štero so tak meli šegô praviti: no, tô je pá ekstra vuršt.
Na starost, gda je teško betežen gràtao i čűto je, ka se njemi približáva konec, je eden dèn dvá fiškáliša dao k sebi pozvati i oproso njidva je, naj eden kre postelé, v-šteroj je ležao, kre lêve, te drűgi pa kre dêsne stráni stoji. Gda sta že tak teva več vör pri njem stalá, vu rokáj vsáki svojo táško držéča, te eden pregovori:
—	Milostiven gospod, kak dugo va ešče tü stalá?
—	Dokeč nepreminém, odgovori betežnik z-teškim glásom — ár tak ščém mrêti, kak gospon Kristuš, — med dvema latroma.
Mati je kríva.
—	Ka je tô, moja či! Kak čűjem, te je môž povrgao ?
—	Tak je, mama.
—	Zagvüšno je nikša ženska toga zrok!
—	Bogme ženska je zrok, mama.
—	I što bi tá ženska bila?
—	Vi ste, mama, tá ženska!
Razoroženje.
—	Baka: Prosim ji, gospon generál, jas sem eden z-oni ki popolno razoroženje ščéjo. Či tak, ka nišče nešče razorožiti, naj meni povêjo, jas začnem i dober stojim, ka do me vsi nasledüvali.
105
Molìtev za betežnike.
Vu nájveč krajinaj je návada, náimre pri proteštanušaj, ka za težke betežnike vu cérkváj z dühovnikom dájo Bogá moliti. (Pri katholičánaj mešo dájo za njé slüžiti, štero je tüdi molitev, ali v-dijaškom jeziki.)
Či je pa betežnik že na skràdnjem, teda ešče tüdi domô májo šegô prizvati dühovníka i tam za njega moliti i na ov svêt ga poráčati.
Tá za betežnike bodôča molitev gvüšno cérkevno formulo mà, štero že navékše cêle gmajne skoron vsáka dűša napamet zná. Zaprva na tô prosi boži sluga (dühovnik) Gospodna, naj odvrné od betežmka betega bolezen. Potom pa „Či si pa tak skončao od njega“ se molìtev obrné na vu Bogá vôli si pomiriti i etak se glasi: „Či se pa tvojoj nedokončaaoj môdrosti tak vidi, ka ga k sebi pozovéí, vzemi ga vu tvoje nebesko králestvo notri, nás vu našoj boleznosti potrôštaj. Amen!“
Eden gmajnar k-dühovniki pride, s kloncka po dveraj — „slobodno“ odgovori stári
dühovnik. — Notri stôpi te prémočen gmajnar, Matejko Števko z-vedrnim obrázom (od koga cêla vés zná, ka z punicov nê v nájvékšoj mirovnosti živo). No, ka želêš, sinko? ga pita stári dühovnik
— Gosp. dühovnik, punica so mi jáko na teškom. — Istina, ka so hűda čonta bili vu cêlom svojem žitki, kamašté ji náj Bog dene, ali záto dönok naj bodejo tak dobri, naj se potrüdijo k-nam i za njô Bogá zmolijo, tô bi ji rad proso.
—	Bode, bode moj sin Števko, klumne te stári. — Matejko tüdi klumne, pošteno se nakloni i vö se poberé. Ali med dverami stáne.
—	No, ešče ti kaj trbê, Števko moj sin? — Štêvko se malo skašlá i právi: Tô bi jih ešče rad proso, gosp. dühovnik, naj molitev včasi tam začnejo :
„Či se tvojoj nedokončanoj i. t. n.“ . . . . (Štêvko gmajnar je z-tém, kak nájhitrê šteo tá pohrániti punico, àr kak je zavita bila v-cêlom svojem žitki, ešče ozdraviti nájde)
POZOR!	ZAKAJ POCENI,
POPRAVLJAMO
vse vrste obutev, tudi tisto, katera ni pri nas kupljena. Prinesite Vašo staro obutev, da Vam jo strokovnjaško
popravimo!
za BAT’A — MAČEK ŠTEFAN, čevljar
MURSKA SOBOTA.
106
KRONIKA EDNOGA LETA.
1932. OKT. 1.— 1933. SEPT. 30.
Obtrinájsetim ide páli Evangeličanski Kalendari na pôt svojo k slovenskim evangeličanskim familijam eti domá i k raztorjenim po cêlom šürikom svêti. Reditelstvo ga sprevája po poti njegovoj z nájbôgšim blagoslova želenjem.
Vu velikom hìpi živémo. Dosta nôvoga si tere pôt vu národ i vu cérkev. Prišestnost je z punov ômurnostjov i znamenitostjov pred nami. Ali rad zhája naš pogléd tüdi nazáj vupretečenost.
Devetnájset stotin je preteklo od tega mao, ka je Kristuš vu 33 lêt starosti svoje razpéti na kríž, gori je stano zmrtvi i ka je nastánola krstšanska sv. m. cérkev.
Štìristôlêtna Biblia.
400 lêt je tomi, ka je prva cêla biblia, Stári- i Nôvi zákon, vu Luthera obráčanji vözdrukani 1521-ga vuWartburgi je začno eto delo. Evangeličanski národ je Božo rêč zdâ po svojem materskom jeziki lehko čteo. Kakši trűd je bio eto prestávlanje téda! Istinsko zahválnost
proti Lutheri tak skážemo, Či Biblia nebode samo précimba hiže naše, nego či jo paščlivo čtémo. Liki pri očákaj, tak pri nas tüdi naj bode znôvič hížna kniga Biblia i mí pôleg njé živmo !
Pred 100 lêtmi, 1883. sept. 10-ga je mrô Sijártó Števan, bívši puconski i sledi domanjševski kántorvučitel, kí je pisao i vküpnábrao prve slovenske evangeličanske mrtvečne pesmi, štere so v 1796-tom leti vözdrukane.
Jubileum Düševnoga Lísta. V pretečenom leti je dopuno 10 lêtnico svojega bežája Düševni Líst. Dìka bojdi Bôgi za vse, ka nam je do etigamao na pomoč bio.
Prêkmurska ev. šinjorija je svoj réden lêtni gjülêš jul. 5-ga v Puconci mêla. Vu cêloj šinjoriji se je narôdilo 398 decé; mrlô je 383 oseb ; zdalô se je 168 párov. — Sinjorija čté 22.084 dűš. Vu šinjoriji jeste 10 dühovnikov, 1 pomožni dühovnik, 1 diakonuš, 9 kántorov i 2 teologuša.
Podpore — darüvanja. Gustáv Adolfa drüštvo z
107
Nemčije je darüvalo D. Lendavskoj gmâni na cérkev zìdanje 40.676 Din ; Apačkoj raztorjenosti na rešüvanje dugá 15.676 Din ; Diačkomi Domi 16.600 Din. — Drávska banovina Diačkomi Domi 1500 Din; vd. Dobrai Jánošova na isto 1000 Din. — Benko Jožef senioratni inšpektor na spomenek očé svojega sobotškoj gmâni 1200 Din. — Vu vse 10 gmânaj je 96.000 Din samovolni dárov prišlo vküp i i ešče na senioratno Gustav Adolfa Drüštva filialko 9035 Din.
Dogodki po gmânaj.
Puconska fara je pôleg cerkvenoga placa cójkűpila eden ogradček za 18.000 Din. Fárno žensko drüštvo je darüvalo parketni pod pred oltarom i marmorno ploščo na oltár na stroški okolì 2000 Din. — Apačka diaspora si je eden harmonium správila vu molitvárnico. — Sobotska fara je vözmálati dála cérkev, v orgole električni motor správila ; fárno skrbno žensko drüštvo pa Luthera oblok dalô zgotoviti.
Novi delavec. Morávska fara si je k obstaranomi dühovnomi pastèri, Hima Šándori, za pom. dühovnika Kühàr Ferenca, tešanovskoga rojáka pozvála. Boži blago-
slov bojdi na tom vrêlom nôvom delavci vu Gospodna vinográdi.
Nájjakši spoumenek.
Zahválni őročnici so na večen spomenek † Vérteš Šándora, etoga blűzi i daleč visiko preštimanoga vučitela 5000 din. fundácije djáli pri Diačkom Dômi.
Gustav Adolfa glávno drüštvo v Jugosláviji je prvo svoje veliko správišče z med lêpim ôsvetkom sept. 9. i 10-ga melo vu Pribičevičevoji(Bačka). Notrijemánja je melo 53008 din. Apačka raztorjenost je dobila 8500 din. i Dolnja Lendavska fara 2000 din od njega.
Mrtelnost sáskoga ev. püšpeka. Juniuš mêseca je mrô vu 75 lêt starosti svoje saksonski orsački püšpek Dr. Ihmels Lajoš, eden voditelski môž evangeličanskoga krstšanstva. Ob stôlêtnici Gustáv Adolf drűštva je naglásao vu svojem svétešnjem govori ete reči: „Záto, bratje moji lübléni, stálni bojdte, negenjeni, obilni vu deli Gospodnovom vsigdár, znajôči, kâ ne bode zamán delo vaše vu Gospodni.“ (I. Kor. 15, 58.) Za záhválen spomin do toga mojega preveč lüblenoga imenitnoga profesora i predgara na leipzigskom vsevučilišči pred
108
čtenjáre našega kalendari ese položimo sliko njegovo.
Nemška evangeličanska cèrkev. Ka je vnôgi globoko želênje bilo že dàvno, tô se je spunilo i je tü:
nemška vjedinjena evangeličanska cérkev.
Vrêmena hôd. Jesén je jáko lêpa i prijétna bila. Prvi snêg je po Miklošovom spadno, a vrêmen se je sa-
† D. IHMELS LUDVIG,
bìvši profesor vsevučilišča v Leipzigi; saksonski orsački püšpek v Drezdeni.
109
mo po Trikráli obrnolo na bole mrzlo. Snêg se je držao do začétka márciuša. Cêlo sprotolêtje je vlažno ino hladno bilo. Topli-vrôči dnévi so li prôti sredini juliuš mêseca prišli.
Pôv. Gospodin Bog je vu tom leti obilno oblônao delo i trűde vsákoga. Poprêkno je zadovolé bilô vsega tak, kak malogda v šterom drügom leti.
Svetovne zgodbe. Hitrost je karakteristični tég vezdášnjega cajta. Politični dogodki se vu naši dnévi, liki brzovláki tirajo. Ka vse se je nê zgôdilo na tom prestori vu ednom leti. Marksistični socializem — što bi si mislo — kak hitro je vöpremino pri nemškom národi i tô té, gda je že bolševizem skoron pred dverami stao. — Te hištoričen dén vu Nôvoj Nemčiji je 1933. jan. 30-ga, gda je Hitler imenüvam za nôvoga kanclera. — Franklin Roosevelt, nôvi predsednik Zedinjem Držáv, je márc. 4-ga prevzeo čést svojo. — Mrô je Coolidge, ki je Zedinjeni Držáv treseti predsednik bio. — Nájvékši lüftm hajôv svêta „Akron“, je vihér treščo v morie i razbio i nanjem bodôči 78, navékše visiki oficêrov je vu morji najšlo smrt svojo. — Bilo je katastro-
fálno zemlé gibanje, z velikov škodov i z dostimi mrtvecmi na Japánskom, v Kaliforniji (Amerika); povôdni i drűge nesreče. — Vékši dogodtki skoron v vsakoj držávi so se dogájali. Pôleg toga pa prevedno vékša vérstvinska križa. Amerika je že tüdi dobila dosta nevol. Svêt vidôč na nikoj ide. Eti živiš vničűjejo, tam gladűjejo. — Svetovna vérstvinska konferenca v Londoni, na šteroj je 64 držáv vzelo tao, se je dokončao brez vsákoga vékšega náshaja. — Med Japánom i Kinov so dugši cajt boji biii i se Japán prevedno gible. Politični vihérni obláki se törmijo na zhodi. I či Bog neségne zmês, té raprêpostáne ešče groznêše svetovno gorênje, liki je tisto bilô, štero smo med 1914 i 1918-tom preživeli. Mér na zemli je bole dale od človečanstva, kak gdakoli i niti nepride ese, dokeč Gospôd ne stvori nôve zemlé i nôvoga človeka. *
Pozdrávlamo vse naše lübléne čtenjáre, ki so nam do etigamao vernost posvedoči i vse naše nôve priátele i želêmo, naj májo i dobijo radost i otávlanje, blagoslov i dühoven-teloven sád tüdi v etom novom lêtniki našega Kalendari!
110
NÁJMODERNEJŠA FABRIKA
MESNÁTI IZDELKOV, HLADILNICA IN FABRIKA ZA LÉD
JOS. BENKO
MURSKA SOBOTA.
DELAJO SE VSÁKE VRSTE KLOBÁSI, SALÁMI (ZIMSKI IN LETNI) KAK TÜDI VSEFELÉ
PREKAJENO MESO. - EXPORT
GOVENSKE ŽIVINE, SVINJ, TELET IN MESA.
ZA DELAVCE OCVÉRKE, PREKAJENE SVINJSKE NOGÉ PO NISIKOJ CENI.
DOBI SE:
MÁST I. VRSTE TÜDI NA MÁLO. NAJNIŽIŠA CENA IN NAJBOLŠA KVALITETA.
111
Filozofija.
(Vküppostavo: SILVÁNUS.)
Desét drűgi láži se nüca, naj se edna posvedoči.
Teška vrêmena potrebüjejo ocelne živce.
Delati, trêti se i stvoriti je žitek.
Vola i lübézen stvori velika dela.
Za nôvosí je pôt vsigdár prázna.
Na têlo veliki i močni lüd;é so včási slabi vu vôli.
Vrši tvojo dužnost!
Delavnost i zadovolnost je žitka blájženstvo.
Ne mê z onimi prijátelstvo, ki so ti vedno na poti i ki so nigdár nê zadovolni.
Mladost - gizdost, starost — lakovnost.
Človeka občűtnost je njegov šorš.
Šenkani hlápec se vsakšemi dopádne.
Nega tákšega, ki bi vsakšemi nagoditi znao.
Brigaj se za svoje i nej za drűgoga.
Sreča je tákši gôst, šteri se malo vrêmena müdì.
Samo ono delo je zgűbleno, z šteroga doli povêmo.
Dostakrát je človek sam sebi te nájvékši neprijátel.
Bojdi odkritoga srcá proti vsakšemi!
Nedáj se od norca zapelati.
Veséli bidti je vsigdár dobro.
Nagôsti si premišlàvaj od dobri dnévov tvoji.
Neodločenost je kamen na dűši.
Smêh je včasi nazájzadržáni joč.
Nega človeka brezi „ali“.
Naj te nede sram pobožnomi bidti.
Bojdi vören vu málom tüdi.
Ne žalosti se včasi nad lagojim vrêmenom.
Prvle sprobaj i té hváli.
V nikom se ne pašči, dobro delo nüca vrêmen.
Z pesmami i vüpanjem vráči srčno bolezen.
Si nákvalo, bojdi potrplìvi, si klapáč, té vdari.
Samo te vživaj sád, gda je že zrêli.
Nemér vu hiži je nesreča.
Vüpanje je nájbôgši tàl sreče.
Ki prijátele brezi falinge išče, on ostáne brezi prijátela. Vrêmena se premenjávajo i mi žnjimi.
112
Eden dober dom zagvüša deci domovino,
Kak se edno delo nüca, tak se ono puca.
Lastna düšnavêst je več, kak jezero gučov.
Sprotolêšnje pesmi obüdijo vüpanje.
Vči se domovino tvojo poštüvati.
Ti mérajoči rečí májo težino.
On dá dosta, ki malo dà z lübéznostjov.
Ki se brezi zroka čemeri, onoga májo za norca.
Ki šenkati ščé, on more talent meti.
Za starost sliši počinek.
Nepozábi se z ti vörni mrtvi.
Poniznost prinesé prijátele, pravičnost protivnike.
Bojdi navdüšeni za réd Sreča pride nepričákano.
Vesélje i smeh je vretina lepôte.
Potrplivost se vsigdár oblôna.
Nika je nej tak globoko vkornjeno, kak manjôst.
To dobro se samo té poštüje, gda ga že več nega.
Nej meti nesreče, je velka sreča.
Nikša nesreča je nej tak velka, kak pa bojazen od njè.
Ka si vu mladosti vživo, tisto dostakrát strádaš vu starosti.
Či z edne stáve nega več vöpôti i vse poti so z stênami zastávlene, te ti je ešče edna pôt odprêta : ponizi se i či stôkrát misliš ka bi ti méo pravico i drűgi nê, ponizi se i bodeš vido, ka se vráta k zadovolnosti i méri odpréjo !
Legenda.
Ednoga hipa je Hüdôba jáko zmožna grátala na zemli. Rávno tak, kak vu vezdášnjem vrêmeni. Bog je že nê mogao duže trpeti, gori je djao vu sebi, ka jo preprávi. Na smrt jo je osôdo i na vmorišče dao gnati. Dobrôte angel je pred Bôga stôpo, mislivši si vu sebi, ka se Hüdôba spokori i miloščo je proso za njô. Hüdôbo je tô dobročinênje nê genolo na
pokôro, gizdávo i zviženo je odhájala z-vmorišča. Domô idôča, se je sréčala z-Nezahválnostjov i od onoga hipa mao vküp vandrata po svêti i náimre dnesdén se dosta müdita vu veliki várašaj, vu zvišeni nadűhti orságaj, vu vsê tákši mêstaj, gde se krivice sopijo i ležèjo. Tak Hüdôba i Nezahválnost sta tákšivi dvojki, šterivi edna to ovo neostávi, vküper hodita.
Či te boli lice?
Či te boli cêlo têlo?
Nücaj Elsa-Fluid!
Potrebüješ mazalo, štero okrepi têlo?
Nücaj Elsa-Fluid!
Boli te glava, zob, trga te?
Nücaj Elsa-Fluid!
Gaji zobe, kožo, glavo, za vse pa
nücaj Elsa-Fluid!
Či ti je rado mrzlo?
Nücaj Elsa-Fluid!
Ščéš meti dobro domáče vrástvo za lepôto?
Nücaj Elsa-Fluid!
Elsa Fluid je bougši kak Francuska žganica, samo ga posküsi, ki si prehlajeni, slab i či te trga ali boli zoub ali gláva, zadosta je pár kaplic i boš pravo:
To je nàjbogše ka sem do etimao posküso !
Zahtevaj pa samo pràvi „Elsa Fluid“, pri apotekári Eugen V. Fellerji. Posküsni glaž košta samo 6 — Din, dvá 9— Din, extra glaž samo 26— Din. Po pošti pride falej, Či se naednouk več narouči, ár 1 pak z 9 posküšnimi glažamì ali z 6 vékšimi ali 2 extra glaža košta samo 58— Din. Dvá pa samo 102— Din. 6 tákših pakov pa 250— Din.
Či je nê vse vrédi pri apetiti ?
Či ti želoudec dobro ne cera, či nemaš apetita i nemaš voule k jestvini ali ščéš vömetati, ár ti jelo leži v želoudci i te mantcá, boli te gláva, občütiš se za preveč trüdnoga, žmetno idešna delo, ali ne hodiš rédno na svoje delo, vzemi vsigdár „Elsa Fluid“ ali „Elsa pirula“, štere za stálno hitro pomágajo i so neškodlive. Fellerove Elsa pírule čistijo zednim želoudec i krv. — 6 škatül „Elsa pirule“ košta 30 - D, 12 škatül 50 - D. Tô je vse že z poštarinov zračunano.
Kaslanje i teškoče pri odihàvanji.
Tou lehko postáne jáko nevarno za plüča, či se zapüsti. Prek toga postáne za volo prehlaje. nosti zvön kašla zamuknjenost, bolečina šinjeka i grla, bolečina prs. pléč i ledevjá. Pri slabejšem lüdstvi i pri deci je tou lehko smrtne nevarnosti. Záto so na oobrom vsi oni, ki prouti tomi nücajo právi Zagorski „Elsa“ sok, šteroga dobite pri Felleri v apoteki. Posebno se priporoča vživanjega toga soka v hladni i mokri jesenski dnévaj i v sprotolešnji, šteri so preveč nevarni na zdrávje. Slabi lüdjé i deca bi vsakši dén mogli jemati té sok, ár je poleg dobroga žmaha tüdi jáko hranlivi i etak je preveč dober za meuč tejla i postáne tejlo oporno prouti vsakšemi betégi. 2 glaža dobite za 50 — Din. 4 glaže za 92 Din;
Skrbte se za dober tek!
„Prišparaš si dosta pejaez z tém či ne küpüješ drágoga vrástra!* Tak guči nàrod, po tom se vidi, ka se je dober tak vedno za kinč dobroga zdràrja. Tak i dnesdén na gosti vzememo na pamet, da se organi za ceranje z slabov hránov i nesrlmernimi živlenjsklml prillkaml hránijo Ino tou se zgodi nájvetkrát za volo toga ár nemamo apetita. Či pride nevola na samoga sebé »Skbite se za dober tek , pomisii si záto, ka se človek lehko poskrbl za dober tak či ga nema. Zaton se priporonča močna „Svedska tinktura*, „Elsa“ ali -Svedske kaplice* imenfivana tekoučina. Tou je téčna i dišéča pitvlna i jáko dobro basni za ceranje i hladi žalondec, na dale dela dobro volon i za delavnost; 2 glaža koštata 50— Din, 4 glaži koštajo 82 Dinára z pakivaajom i poštninov vréd.
Naročáva se pri apotekári
EUGEN V. FELLER, Stubica Donja št. 110. Savska banovina
(Odobrilo Ministerstvo narodnega zdravja i socialne politike Sp. br. 509 od 24. marca 1932.)
SENJE (SEJMI)
Prekmurje.
Beltinci (živ. i kram.) 20. jan., 24. na prestopno leto pa 25. febr., 25. aprila, 27. jun., 15. jul. 5. nov.
Bogojina. (živ. i kram.) 15. febr., 20. márca, 19. mája, 20. julija, 4. septembra i 16. novembra.
Črensovci. (živ. i kram.) 14. marca, v pondelek po 3. máji, v pondelek po 14. septembri, 20. oktobra.
Dobrovnik. (samo živ.) 6 aprila, (živ. i kram.) pondelek po Telovom, 25. julija, 2. oktobra.
Dolnja Lendava. (konjsko, živ. i kram.) 25. januára, 16. februára, 27. márca, 17. aprila, 16. junija, 28. julija, 28. augusta, 28 septembra, 28. oktobra, 18. decembra pa vsáki tork svinjsko senje. Če pride na tork velko senje, teda je svinjsko senje na drügi den.
Dokležovje. (konjsko, živ. i drovno) 18. junija i 21. augusta.
Dolenci. (drovno) na Tejlovo i 6. decembra.
Grad (Gor. Lendava) 28. marca, 21. junija, 16. augusta, 29. septembra, 30. novembra.
Hodoš (kram.) 10. márca, 5. julija, 19. augusta, 5. oktobra.
Križevci (živ. i kram.) 16. aprila, 4. junija, 27. oktobra, pa vsáko prvo soboto v meseci svinjsko senje. Či spádne na to soboto svétek, je svinjsko senje prvejšo soboto.
Kuzma (kram.) na Križni četrtek.
Krog (kram) 4. maja.
Martjanci (živ. i kram.) 6 maja, 6. augusta, 23. oktobra.
Murska Sobota prvi pondejlek januàra živinsko senje, prvi pondejiek februára živ. i kram., prvi pond. márca ziv. i kram., prvi pond. aprila živ., prvi pond. mája živ. i kram., prvi pond. junija živ., prvi pond. julija živ. i kram., 24. augusta živ. i kram., prvi pond. septembra živ., 15. oktobra živ. i kram., prvi pond. novembra živ., 6. decembra živ i kram. če spádne na prvi pondelek svétek, se vrži senje na drügi dén.
Petrovci (kram.) na sv. Trojstva nedelo, 4. julija, 8. sept., 28. okt.
Puževci (kram.) 13. julija.
Puconci (živ. i kram.) 28. maja, 10. jul., 10. sept. i 10. novembra.
Prosenjakovci (živ. i kram.) 15. marca, 16. jun., 2. sept. i 28. nov.
Rakičan (živ.) 26. marca, v tork pred Risali, 2. jul., 16. aug. i 8. okt.
Selo (kram.) prvo nedelo po Srpnoj Mariji i na. Miklošovo.
Sv. Benedek (kram.) pred Pepelnicov, po postni kvatraj, po Cvetnoj nedeli, po jesenski kvatraj i pred koledi vsigdár v pondelek.
Sv. Sebeštjan (kram.) 20. jan., 2 nedela po Vüzmi, 15. jun., 21. dec.
Tišina (živ. i kram.) 10. aprila i 7. septembra.
Turnišče (živ. i kram.) v četrtek pred Cvetnov nedelov, drügi pondelek po Vüzmi, četrtek pred Risali, 12. julija, četrtek pred Velkov mešov, drügi dén po Máloj meši, 4. oktobra i vsáki četrtek svinjsko senje. Či spádne velko senje na četrtek, te je svinjsko senje eden den sledi.
Srakice direktno z-fabrike
CELJE 312 broj.
Veliki illostrírani cejnik brezplàče. Neodgovárjajôči predmet se vöodminí ali se pênezi nazáj vrnejo.
Rituper Alajoš
künčni šlosar i mehanična trgovina
v Murski Soboti (poleg Dittricha.)
Od nigda mao poznána nàstava, dela se vsefelé hramov obijanje, künčna šlosarska dela, biciklinov, váge poprávla. — Zgotávla šparhelte, okoli grobov roštele. V skladišči drži na prebéranje gotove šparhelte, rore, bicikline i k-biciklinam vsefelé potrebne tále i gumije. Velika záloga šiválni mašinov po nájfalejšoj ceni. Vsáki, ki nüca bicikline i drüge potrebščine, se naj obrné k-zgoraj imenüvanomi šlosari.
Za svoje delo je podgovorni Cene so jako nisike!
Z-Oksford plátno	25	Din
Z-Flanela	28	„
Z-Poplina	34	„
Touring	42	„
Cefir	46	„
Lêtna trikó	srakica	30	„
O d á v a
Srez Ljutomer.
Ljutomer živinsko senje: 14. jan., 8. apr., 10. jun, 8. jul., 12. aug. 12. nov.; kram. ì živ. senje: 11. febr., 11. marc, 13. maja (tüdi konjsko), 16. sept., 17. dec.; samo konjsko i živ. senje: 14. okt. Cven 7. septembra.
Gornja Radgona 3. februára, 25. mája, 10. augusta, 15. novembra.. Sv. Križ pond. po tìhoj nedeli, 3. mája, 26. julija, 6. novembra. Màla Nedelja Četrtek pred nedelov Sv. Trojstva, 21. oktobra.
Veržej 6. maja, 29. septembra, 30. novembra.
Sv. Duh 24. augusta, 13. decembra.
Negova 8. septembra.
Sv. Peter 17. januára, (29. junija), 30. junija, 21. septembra.
Drogerija „PRI BELEM KRiŽU“
Mr. Ph. Andersch Josip
MURSKA SOBOTA ALEKSANDROVA C. 1.
Medecinalna vina — konjak, rum — likerji — esenceza za liker — ojačevalna sredstva za rekonvalescente in jetične — hranilna sredstva za otroke zdravilna zelišča in koreninice — kemikalije — mineralne vode — razne vinovice — sredstva za pokončavanje mrčesa — gosenično lepiio — barve za usnje, obleko itd. cepilna smola — igrače za otroke — okrasle za dame — toaletna mila — gumijasta roba — razni pojasi in vezala — vsakovrstne potrebščine za vinogradnike, kmetijstvo in gospodarstvo.
Fotografski aparati
in ves pribor od svetovnoznanih firm stalno na zalogi. VELIKA IZBIRA!   N I Z K E CENE!
Drogerija „PRI BELEM KRIŽU“
Mr. Ph. Andersch Josip
MURSKA SOBOTA ALEKSANDROVA C. 1.
Mesto i srez Ptuj.
Ptuj živinsko senje: za konje i rogáto živino vsàki prvi i trétji tork v mejseci, za drüge vsáko srejdo; tržni dén je vsáki pétek; letno krámarsko senje se vrli: 23. aprila, 5. augusta, 25. novembra.
Sv. Andraž v Slov. gor. 13. junija, 30. novembra.
Ptujska Gora 18. márca, veliki tork, v soboto pred križ. nedelov ali pa v soboto po Vüzmi, 2. julija, 14. augusta.
Cipele (punčike)
za deco	Din	19 —
za devojke	„	28 —
za dečke	„	52—
ženske	„	66—
možke	„	66—
snežne cipele (Tretorn) deteče i devojkčne Din 24— ženske Din 30 — 34 — 38— O d á v a
CELJE 312 broj.
Veliki brezpláčni illostrováni eejnik. Nepripravno blágo se vöodmeni ali pênezi vrnejo.
Zavedni kmetje obrtniki, trgovci i delavci
nalagajo svoje prišparane peneze varno pri
KMEČKOJ POSOJILNICI
v MURSKOJ SOBOTI Cerkvena cesta št. 5.
v lastnoj hiši prek od birovije. — Ček. rač. 15.229.
Kmetje, ta gasa je vaša, zato se je poslüžüjte i jo tüdi priporočajte drügim. Hranilne vloge sprejema od vsakoga na hranilne knižice ali tekoči račun ino je ob-
restüje najbolše.
Hranilne vloge znašajo dozdaj prek 7,500.000 Din.
Za te vloge je pa dobroga stanja poleg hiže do 65,000.000 Din. Letni promet znaša prek 25,000.000 Din.
Posojila davle na poroke (kezeše), tabulacijo i tüdi na tekoči račun na več let na dužna pisma, po najnižišoj obrestnoj meri.
Rentni davek od penez plača Posojilnica sama, Kmetje, obrtniki, trgovci i delavci, ne smete se spozabiti s te gase, štera podpira v stiski naše lüdstvo.
Pridite v svoj dom, kde te poslüženi po svojoj voli.
Sv. Lovrenc na Dr. polji 12. márca, 27. jun., 10. aug., 29. sept
Sv. Lovrenc v Slov. gor. srejdo pred vnebohodora, 31. jul., soboto pred rožnovenskov nedelov.
Sv. Bolfenk 30. junija, 2. septembra.
Sv. Vrban 25. mája, 25. julija.
Breg pri Ptuji drügi pond. v máji, 6. junija, drügi pond. v julija 26. augusta, drügi pond. v septembri.
Ormož Cvetni petek, pond. po Jakobovom (25. jul.), na Martinovo (11. nov.), vsáki prvi pond. v mejseci jan., febr., márc., máj., jun., jul., sept., okt., dec., či spádne na ednoga tej pondelk. svétek„ se vrši senje na drügi pondelek. Svinjsko senje vsáki tork v tedni.
Sv. Tomaž. 21. jun., 29. aug., 28. okt., 3. decembra.
Medjimurje.
Čakovec. Cvetni pondelek, 29. jun., 13. aug., 3. okt., 25. nov.
Draškovec. Sredo po Jürjavom, 7. in 16. aug., 11. nov.
Kotoriba. 9. marca, 27. junija, 30. septembra, 30. novembra.
Nedeljišče. 15. junija, pondelek po aug. nedeli.
Prelog. Risalski tork, pondelek po Jakabovom.
Razkriž. 19. maja, 24. junija, 10. augusta, sredo po Beloj nedeli.
Mursko Središče. 1. maja, 20. aug., 26. okt.
Štrigova. 19. marca, 22. jul., 30. sept., 4. decembra.
Sv. Helena pri Čakovci. 18. augusta, 22. septembra.
Sv. Rok pri Čakovci na Rokovo i Mihalovo.
Mesto i srez Maribor levi Dravski breg.
Maribor. Vsáki 2 ino 4 tork v mejseci senje za živino ; Či je v tork ssétek, se vrši živinsko senje dén prle. Vsáki pétek svinjsko senje ; Či je v pétek svétek, se vrši svinjsko senje den prvle. Vsáko sredo ino soboto tržni dén.
Sv. Lenart v Slov. goricah. 20. jan., pondejlek po beloj nedeli, 19. mája, 24. junija, 2. augusta, 4. oktobra, 6 novembra.
Marija Snežna na Veliki, kram. 20. mája, živ. i kram. 6. aug.
Sv. Trojica v Slov. goricah. 10. màrca, po Svétom Trojstvi, 28. aug., pondejlek po trétjoj kváternoj nedeli.
Srez Maribor desni Dravski breg.
Fram. 21. julija, 21. septembra.
Poljane. Pond. po kvat. nedeli v posti, pond. po Cvetnoj nedeli, pond. 13. maja, soboto 22. junija, 10. julija, 29. augusta, 12. oktobra, 15. novembra.
Slovenska Bistrica. 24. febr., Velki pétek, 4. mája, 4. jun., 25. jul., 14. sept., 28. okt., 21. nov.
Spodnja Polskava. 2. febr., 10. márca, 30. jun., pond. po 3. aug. ì 9. septembra.
Studencih pri Poljčanah. 25. jan., štrtì pond. po Vüzmi, 13. dec.
VELKO
veseljé bode cêlo leto vu držini, či si narôčite manifakturno blágo v trgovskoj hiši — Štermecki, ár eti so cêne jáko nisike, velka záloga na prebéranje i blágoje nàjbâgše sorte. Prosile vzorce od plátna, gradla, zefira, barheta, flanela, štofa, kamgarna, vunenoga blága, svile glota, kretona, plavoga druka i od vse drügoga manifakturnoga blága.
CELJE 312 broj. fabrika plátna i oblêke.
Vzorci (mujštre) i cenik brezpláčno-
Nájfalejše i nájbole trpèče klepárstvo je
Marije Jug
v Murski Soboti
Aleksandrova cesta (v Nemešovoj hiši).
Zgotávla vsakovrstno gradbeno špenglarsko delo, kak žlibé na hižo, pokrivanje törme i pokrivanje z palami. Izdeláva strelovode (villámhárító). Poprávla vsakovrstno posoudo hitro i dobro. Za dobro postrežbo i nisike cene slávnomi občinstvi se priporočam.
Špecijalna slaščičarna (cukrászda)
SIDONIJA NOVAK
v MURSKI SOBOTI
v lasnoj hiši Alekcandrova c.
Má vsikdár friška i fina peciva kakor: čájno i drobno pecivo, v letnom časi vsáki dén siadòled i ledeno kávo; nadale likőri i rum se v glažáj dobi. Za vesnice, gostüvanje, krstitje se dobijo vsefelé torte z nájlepšimi okrási i nadpisi. — Raznovrstna darila za Miklošovo i za Vüzem, tak tüdi veliko prebéranje vsefelé lepìh slaščic i okrásov za božično drevo (karácsonyfa)
DOBRO DELO!
NISIKE CENE!
SOLIDNA POSTREŽBA !
Jeli nevete igrati,
Jeli znáte igrati,
Vse tou otìvisi od dobre voule i
od dobrih	 
tüdi Vi ti znali igrati! glasbil bolele ta znali igrati!
Odkéc se pri nás nahàja prodajna podružnlca velke svetske tvornice glazbil Meinel & Herold iz Klingethala v Nemčiji, smo mogočl Vam po najnizišoj cejni odávati glazbila,	odn. tvorniškega
àr küpüjemo mi samo	skladisca.
iz tê tvornice
Nâjfalej se küpüje zdaj či se pred küpnjem prosi brezpláčni noví katalog, ár cêne se neprestálno mênjajo, dokeč se v svom katalogi vedno nájdejo ta zádnje nájnišiše cêne !
Vsako glasbilo pošlemo
3 dni na probo!
Če ne odgovarja,teliko se izmeni.
Za vsako glasbilo
DOBRO STOJIMO!
V ednoj leti 120.000 glasbil
Naš veliki novi ilustrirani cenik dobite POPUNOMA BREZPLÀCNO
samo trbe na ednoj kártici zaprosíti. Pišite taki na:
Gramafon, jâko fal
Klavirske citre
Krematičnene i klavirsbe harmonike Izvedbe svetski glâsov
Nìilački skardeoni. dobri
Trubi, prvoklsasne
Klarineti, zvršene izdelave
Vsaki čtitel našega kalendara dobi brezplàčno nâvučno knižico: „KAK POSTANEM DOBER SVIRAC“. Vsaki se lehko sam navči igrati!
tvornica glazbenih instrumentov i harmonik
prodajna cena
Maribor št. 242.
MEINEL & HEROLD
Saksofoni moderne izved.
Ročne harmonike na 1 red, 2 reda i3 rede vsake vrsti cene.

Violine i Gudala odlične izbére.
Tamburice nisike cene.
Mandolíne velka izbéra
Gitare jáko
Najvèkša prodajna hiša glažbenih inštrumentov v Jugoslaviji! Zahtevajte brez ičn! ceník!
Moška konfekcija
Pamučna obleka Din 190, 250, 300, Štofatna obleka Din 260, 300, 360, Kamgarn obleka Din 500, 600, 650, Kaput kratki Din 220, 280, 350, Kaput dugi Din 360, 400, 500, Obleka za dečke Dìn 80, 90, 100,
Jako dobra obleka za sokole, gasilce, raehaničare doktore, šofere í. t. d. odàva
CELJE št. 312.
Prosite taki veliki ilustrovani cenik, šteri se pošle brezpláčno. Neodgovarjajoče blágo lehko vö minite ali se Vam penezje nazáj povrnéjo.
Lekarna-Apoteka
PRI ANGELU
v MURSKI SOBOTI
POLEG POŠTE
v ČEHOVI HIŽI.
VSAKOVRSTNA ZDRAVÍLA SE DOBIJO PO ZMERNI CENI.
ZA OBILNI OBISK SE PRI POROČA
LEKARNA M. Ph. D. ŽMAVEC
MURSKA SOBOTA.
NA VELIKO! NA MÁLO!
Manufakturna in modna trgovina
BRATA
SIFTAR & HANH
Murska Sobota poleg evang. cèrkvi
Dobi se vsakovrstno, samo fino manufakturno blágo po nájnižišoj ceni.
SOLIDNA POSTREŽBA! NA VELIKO! NA MÁLO!
Josip Močnik
kamnoseški mojster MURSKA SOBOTA
Brezalkoholna restavràcija pri
Kemény Marko
v M. Soboti na Glávnom trgi.
Se priporoča vsakomi. Vsaki den friška jestvina topla ino mrzla pa brezalkoholna pitvina.
Nadale naznánjam mojim poštüvanim lüdem, da mam v mojoj mesnici vsaki den
friško meso.
Práva metoda za vajo lepote.
Na kože gàjanìe slüži Fellerova kauzfca Elsa pomáda, ščisti lice i tožo, obnávla pomladl i gingavo viinl lìc, šinjeka i rok koža, obarje, čava proti sunčnim šprmgam. Eti glažek 12 Din. Fellero va močna Elsapomada za poràst vlási, za gájanje t hrànenje kože na temeni, odklánja liiske, spádanje vlás i preráno oserenje. Zdržüje vlasé mehke i vugibke. Eden glážek 12 D.
Zaprobokoštata dvd glážka s povijom i poštninov 40 Din, ée se dinár naprej pošle, ár je po povzétjl 10 Din dragše.
Práva žajfa zdravja i lepote !
Práva žajfa zdravja i lepote: Fellerova Elza žajfa dobro delajoča za zdravje i lepoto jeste 7 vrst Elsa žajfe :
Elsa-lilijna mlečna žajfa,
Elsa-lìlijni krem,
Elsa-rnmenjakova žajfa, Elsa-glicerinova žajfa, Elsa-boraksova žajfa, Elsa-katranova žajfa,
Elsa žajfa za britje.
Na probo po pošti 5 falátov Elsa-žajfe poleg zbéranja z pakivanjom í poštninov Din 52—
Práva metoda za gájanje nog.
Znova küreče oči i žüli itd. vam pomága brez bolečin, brez naša i nevarnost zagiftanja krvi hitro i gvüšno delajoči Fellerovtnristni oblas Mati karton Din 4.40, velki Din 6.60. Dale:
Tekoča turìstna Elsa tinktura. glaž z pemzlnom 11 Din.
Elsa prah za poslpanje tejla 1 nog. Skatula z rešetov 7.70 Din. Elsa prah za kopel
Práva metoda za gájanje lamp i zobi. 
Elsadont-krema za zobe, izvrsino čtsti, zobje do snežno beli, krati vsakd  gnitje zobi. Košta edna datka Din 8.80.
Elsa-lamp voda, tisti, oživàva i deslnficera zobe i lampe, ár odstranjüje neprijeten diš lamp. Eden glážek Din 16.50.
Elsa-zobni prášek samo Din 6.60.
Dr. Heiderov zobnl prašek v škatllcaj po Din 6.60, v íakličaj Din 4.40.
Zobne kefice po Din 11 i 20.
Opominamo, da dináre nsprej pošlete ar poštnina po povzétjl košta 10 Din več. Če se tej preparati položijo k Elsa-pomadiji ali k Elsa-žajfi, se poštnina prišpara, stroški se kak najfalej zračunajo posebl.
Naročila pošilajte na atres:
EUGEN v. feller. lekamar.
STUBICA DONJA št. 110. (Savska banovina.)
Jeli se plüčni betegi dájo zvráčiti?
Z-tém pítanjom se brigajo vsi, ki trpijo Astme, plüč, gutanov, žalôdca tuberkolozišne betege i zváni konjski kašel, z-šteri so se do etimao ne mogli zvráčiti. Vsi té betežniki
dobijo od nas edne šenkane knige
z-kêpami, štere je eden imeniti doktor bivši šef zavoda za fìzenkuru pisao: Dr. med. Guttmann „Jeli se plüčni betegi dájo zvráčiti?“ Vsakomi betežniki tak priliko ponüdimo se ogvüšati od svojega betega, i njega vráčenja. Zato smo skončali vsakomi té knige k-šenki brez poštni stroš-kov poslati, šteri de je na ednoj kárti (frankirano z 150 Din.) proso od
PUHLMANN & BERLN 420. Müggeistrasse 25-25/a.
V domovine rôčni harmonik
v nemškom Klingenthali že prêk 30 let stoji velika svetska fabrika muzikálni inštruraentov Meinel i Herold, štera i prinas má oddàvno podrüžnico. Njene harmonike od navádni i bogše sorte notri do nájbôgše zgotovleni kromatični umetniški instrumentov, se na celom svêti za nájbôgše račúnajo i cene so jáko nisike, ár se pri njê küpi
direktno z fabrike
ali z fabričkoga
skiadliča.
Zakaj so le-
letos ne označene cene I Ár vás šèémo obarvati od prepláčanja! Dnes gda kalendari čtéte mámo pá falejše cejne, kak pred pármejseci, gda se je kalendari štampao.
Či se zàto küpüje po oglásaj oznáčenì cenaj, se zlehka prepláča. Zdaj živèmo vu táksi vrejmenaj gda se cejae dnèvno premenjàvajo. Záto pažnja, ne valá prvle küpüvati, kak pa ste preglèdali katalog, ár samo tè zdržâva zádnje nálmšiše cene. — Velko prebèranje nájdete v velkom ceníki, vu šterom Je vse nájinferesantnejše nove dela za nájdti na poli izdelanja moderni ročni harmonik. Cenik vam brepzlačno pošle firma
meinel & herold, tvorniCB glasbeni Inštrumentov
oddàvna centrala MARIBOR št. 242.
VELIKA TVORNIČKA ZALOGA „Tivar“ obleke
V MURSKI SOBOTI (nasprati pošte) LENDAVSKA C. 2a. 
Obveščavamo, da imamo stalno veliko zalogo vsake vrste moških, fantovskih in otroških oblek in tudi vseh vrst zimskih površnikov (kaputov) iz sukna dobre kvalitele
po najnižjí tvornički ceni!
Vse te obleke so domačega proizvoda, in vsled toga jih lako dajemn po tako niski ceni
Cene so sledeče: — „Moške obleke“
Cela obleka iz (zaiga)  ..................samo Din 140.—
Cela obleka iz (štofa) sukna..............samo Din 190.—
Prvovrstna obleka iz najfinejšega (štofa) sukna od Din 240.— do 790.—
Nadalje imamo veliko izbiro moških, damskih in otroških „Hubertus plaščev“, kakor tudi damskih plaščev iz najfinejšega sukna in izdelave.
Prepričajte se o prvovrstni kvaliteti in o zelo niski ceni!
Obleke si lahko vsak v naši trgovini ogleda in poskuša in dajamo vsakovrstna pojasnila, brez da bi koga s tem silili, da si isto mora kupiti. 
„TIVA R“ OBLEKE - MURSKA SOBOTA.
Nájstarejša i nájfalejša trgovina je
Kardoš Jožef-a
v Murski Soboti
Aleksandrova cesta, prejk od Dobrajo e oštarije
Dobi se vu velkoj meri na prebêranje vsetelé železno blàgo po nàjfalejšoj ceni kakti:
Tramovje, (Traverzi), okávanje dvér i oblokov panti, vsákefèle nájfinejša škér za tišlare, tesàre i za vse meštre.
Najbogše kosé i vèrstvena správa: künjska posoda, šparheltje, vsefelé kotli i parni kotli, najbolše žage i pile, sečkarske mašine i reporeznice; najfinejšl oli za valéke; süha olíjova fàrba, fèrnájsi, koks itd. vse po nisikoj cejni.
Velika záloga biciklinov: WAFFENRAD i STEYR.
Tüdi Vi te se radüvali, kda narôčite plàtno za obleko iz
TVORNICA · RUBLA ·I ·ODELA
CELJE št. 312.
Dobro plátno	Din	36 —
Trpéče plátno	Din	50 —
Modni kamgarn	Din	80 —
Veliko plebéranje ČEŠKOGA i ANGLEŠKOGA plátna.
Vzorce i cenovnik brezplačno.
Obleko izdelávam po meri nájbôgše i hitro v lastnoj fabriki.
Nemecz Jánoš
železna trgovina
Murska Sobota
USTANOVANA LETA 1907.
Velika záloga
Biciklinov,
Šivalni mašinov
Radio aparatov
vse potrebščine za mašine. Vsefelé glažojne za okna. — Nájbogši tikvin oli i specerijsko blágo.
DOBRO BLÀGO! 	NISIKE CENE!
Poštena konkurenca je vsikdar neispodbitna!
NOVI FOTO ATELJE
PURAČ JEROLIM
fotograf, MURSKA SOBOTA
se nahaja v Zvezni ulici št. 2. A. Preko ceste od lekarne Dr. Bölč.
Naznanilo.
Dovoljujem si spomniti cenj. občinstvo na bližajočo se jesensko in zimsko dobo za izdelovanje vsakovrstnih finih oblek za gospode ter vsakovrstnih uniformskih oblek v moji delavnici. Prevzamejo se tudi vsa predelanja in poprave oblek. Isto si dovoljujem Vas opozoriti na sedanje moderne kroje in sem na željo vedno radevolje pripravljen Vas najtočnejše obstrežti.
Cenj. občinstvu se najtopleje priporočam
BENKO ŠTEFAN
krojač
MURSKA SOBOTA Zvezna ulica.
ŽELEZNINA
EUGEN in ARNOLD HEIMER
MURSKA SOBOTA.
Priporoča svojo veliko zálogo vsake vrste železnino, kühinsko posodo, vse potrebščine za bicikline i vérstvena škèr po nájnižišoj ceni.
Izvleček iz najnovejšega, bogatoga ilustriranoga cenovnika:
Din 325, 825, 2000	Din 6·50, 15, 20	Din 7·50, 13,	23, 55
Prosite brezplačni cenovnik, v šterom nájdete vnogo več drügih predmetov!
CENE SO JAKO NISIKE!	PREBÉNJE JE PA VELKO !
Fabríka plátna i obleke
Trgovski dom STERMECKI, Celje št. 312.
Neodgovárjajouče se vöodmini ali se pa povrnéjo penezje.
VEČ V CENOVNIKI!
VEČ V CENOVNIKI!
Din 26, 35, 40
Din 8, 28
Din 3 50
7-25
ASCHER B. IN SIN
Murska Sobota Glavni trg
Kolonska špecerijska in vsefelé mela, zrnja velka trgovina. HERCEG BOSNE orsačka sekulácijskoga drüštva krajinsko zavüpništvo.
Glàvna trafika.
Grüntana leta 1855.
Telegràf ASCHER. Telefon broj 15.
TELEFON ŠTEV. 18.
ČEK. RAČ. ŠT. 14.891
Občinska
HRANILNICA
v Murski Soboti.
EDINl PUPILHRNO VARNI ZAV0D V PREKMURJU.
Za hranilne vloge in sploh za vse obveznosti Občinske hranilnice jamči
VELIKA OBČINA MURSKA SOBOTA
z vsem svojim premoženjem in z vso svojov davčnov močjov, zato se tüdi
arvinski penezi in občinske fonde samo tü morejo vložiti.
Sprejme VLOGE na HRANILNE KNJIŽICE in v TEKOČEM RAČUNU ter jih obrestuje najugodneje. — Daje POSOJILA proti VKNJIŽBI in na POROŠTVO (na grünt in na karto bijanko z kezešmi.) —
Dovoljuje vsakovrstne KREDITE
(lombardne, menično-ekskomptne, kontokorentne) na primerne garancije.
Opravlja tudi vse druge v denarno stroko spadajoče transakcije najkulantneje.