Aktiven odnos do informacije
Ludvik Burger, podpredsednik krajevne organizacije SZDL Gra-dišče, je bil eden bistih, ka smo ga prepričali, da je konkretno spregovoril o prizadevanjtfi za živahnejšo izmenjavo informacij v krajevni skupnosti.
Vi ste v komisiji sa informira-nje v krajevni skupnosti Gra-dišče. Ali ste se že srečali s kakšnimi specifičnimi zahte-vami, ki jih poraja delegatski sistem?
Vsekakor. Pravica do in-fonnacije in dolžnost biti in-formiram sta posredno all ne-posredno vtkana v večino do-ločdl novega statuta krajevne skupnosti. Pogovarjamo se tu-di o tem, kako pospešiti izme-njavo informacij med delegati in različnimi organizacijami, ki delujejo v krajevni skupno-sti.
Imate že kakšne bolj določene zamistt?
Ena teih zamisli izhaja iz interesne opredelitve delegatov. Že ob kandidiranju delegatov smo skušali doseči takšein se-stav delegacije, da bi pokrila široki interesni spekter, kakr-šnega smo zajeli v statutu. Naj naštejem samo nekaj teii in-teresnih področij: varstvo otrok, socialno skrbstvo, vzgo-ja in izobraževanje, šport in rekreacija, komoinaine dejavno-sti, uipravljanje s stanovanji, varstvo interesa potrošnikov, varstvo človekovega okolja ter kulturnih in zgodovimskiih spo-menikov, dmžbena samozašči-ta, medsebojni odnosi y nase-lju. Delegat, kl se je imteres-no opredelil npr. za otroško varstvo, mora imeti čimbolj neposredne stike z -vsemi, kl se ukvarjajo z otroškim var-stvom, ald jih to drugače tan-gira.
Jn seveda bi tudi ti morali ve-deti, kateri delegat jim je po svojih interesih najbližji?
Tako je. Delegata, ki se za-nima za njihove profoleme bi morali vabiti tudi na nefor-malne razgovore, mu posredo-vati kakšen zanimiv zaplsnik in podobno. Moram reči, da so take povezave delovale že prej. V krajevni skupnosti je veliko izkušeniii politianih delavcev, ki jih ljudje poznajo in se radi obračajo nanje. Pa tudi sami znajo hitro odkriti pravo ozad-je posameznih problemov in »problemov«. Iz tega se bomo skušali čim več naučiti in po-tem prenesti te izkusnje na področja, kjer so informacij-ski takovi morda šitokejši. Ob kakšnem vprašanju ste se še ustavili?
Na primer ob vprašanju, kako hitro ugotavljati >>tempe-raturo« okoli posameznih pro-blemov, pred katere je postav-ljena delegacija. Na zadnjem sestanku delegacije smo na primer iz obsežnega delovnega programa občinske skupščine skušali iBluščiti tiista vpraša-nja, fci jih bo naša krajevna skupnost ^najbolj intenzivno spremljala in bo zaradi tega : treba več osebnega pojasnje-vanja pa tudi več posluha za različna mnenja. Kaj pa če Ijudi bolj razgibajo obrobni problemi? *-• Tudi obrobni problemi ima-Jd svojo sredotežno silo, ki ljudi prej ali slej privede do blstvenih •vprašanj. Važno je predvsem, da se za nekaj zav-zemajo. Ob tem razvijajo obču-tek za mero in za korektno razpravljanje. Sicer pa se ved-no najde kdo; ki zna opozoriti na pravo težo zadeve. Kako ste uredili obveščanje o delu delegacije?
Kaže, da tu ne bo posebnih težav. Na zadnjem sestanku skupščine delegatov, ki je naj-višji organ krajevne skuipnosti, je bil sprejet sklep, da se mo-rajo teh sestankov udeleževati vsi delegati, da foi ob tej pri-ložnosti  lahko   dajali pojasni-
la. Potem so tu še »Dogovori«, ki bodo po eni strani z dele-gatsko kroniko sledili aktivno-sti delegacij, po drugi strani pa spodbujali delegate, da kaj napišejo o svojein delu in o svojih izkušnjah. Naši osred-nji dnevnlkl poleg tega pa že dalj časa napovedujejo poseb-no delegatsko prilogo, ki bo prav gotovo dala razne poučne primere, kako informirati o de-lu delegacije.
Kaj se vam kot staremu novi-narju zdi posebno pomembno za boljšo obveščenost v dele-gatskem sistemu? Kaj bi bila tista kvalitativna novost?
Ne bi rad prehitro posplo ševal. Sploh pa tu ne gre za strokovno novinarsko vpraša-nje. Mene na primer zelo za-nimajo rezultati komisije za dmžbeini informacijski sistem, ki dela v CK ZKJ. Tudi v Slove-niji so se okoli tega angažira-li zelo razgledani tovariši z bogatimi političmiini izkušnja-mi.
Vi ste tudi urednik in direktor Pavlihe. Tudi tu imate pbsla 2 informacijami.
Jasno. Naša osnovna suro-vina je informacija in naš kon-čni izdelek je spet informacija. Nekoliko začinjena seveda. Nisem mislil tega. Zanima me potek informacij znotraj de-lovne organizacije.
Tudi tu je živahno. Poseb-no na področju samoupfavne-ga obveščanja. Naša Kristina, predsednica zbora delovne skupnosti, na primer ne da na dnevni red nobene točke, o ka-teri rii bilo vsaj tri dnd prej na razpolago dovolj informa-cdj. Pretok informacij je poseb-no žrvahem tudi zaradi tega, ker deluje v našem sestavu poleg rednlh organov samoup-ravljanja še izdajateljski svet, ki nam pomaga lisklajevati po-litične dimenzije našega dela. Odprli smo delcvno mesto taj-nlka organov samoupravljanja, ki ima na skrbi predvsem in-terne informacije in je po po-klicu politolog. To se nam že obrestuje: sestanki so krajši, samoupravna dokumentacija izčrpnejša in hitro pri roki. Potem je tu še tisto kornuni-caranje, ki ga zahteva delovni proces. Delo-vno organizacijo sestavlja pet zelo samostojnih delovnih skupin^ ki morajo med seboj čimbolj učinkovito izmenjavati informacije. Ne gre samo za pasivno informaci-jo, gre za to, da je vsakdo dol-žan pravočasno paiskati in pre-veriti vise informacije, ki so pomembne za uskladitev nje-govega dela z delom drugih. Tu se rado kaj zatakne, mimo-grede se najde kdo, ki trdi, da tega in onega sploh ni vedel, drugi pa zatrjuje, da mu je to povedal. Tako, da je pred kratkim naš urednik Tone Por-nezzi jzjavil, da se bo pogo-varjal samo še oto magnetoto-nu. Pa ga vmate?
Imamo. Vendar ne bomo šli po tej poti. Zahtevamo ak-tivni odnos do informacdje: bi-ti informiran ni samo pravica, to je tudi dolžnost; biti nein-formiran naj pomeni isto kot biti malomarem in neodgovo-ren.
Mogoče je pa ta aktivni odnos do informacije ena izmed tis-tih novosti, o katerih sva go-vorila na z-ačetku? Če se poraja v vaši delovni organizaciji, se ffotovo še kje.
Zanesljivo. Gre samo za to, da bi čimprej postal teifteljno pravilo političnega  obnašanja.
M. J.