Žiga Divjak, Gregor Zorc: Bodočnost. Režija Žiga Divjak. MGL, Beograj­ sko dramsko gledališče, ogled februarja v MGL v okviru festivala Ruta Bodočnost je predstava o gospodovanju človeka nad planetom – ustvarjalci to gospostvo imenujejo nasilje in mislijo nasilje vrste nad vrsto –, seveda kritična do takšnega poseganja človeka v naravne habitate. Ob tem nas sili k premisleku, kaj to prinaša “domačinom”, v vlogi katerih so tokrat laysan­ ski albatrosi z atola Midway kot reprezentant izginjajočih živalskih vrst. Besedilo, ki ga predstava uporabi kot kontrapunkt siceršnji odrski akciji, je vzeto iz knjige Toma van Doorena Načini leta, ki opozarja na spremem­ be okolja in pogubne posledice za albatrose, avtohtone in endemne vrste vran, pingvine in druge primere z vsega sveta, predvsem pa z odročnih delov, in je projicirano na horizont. V uprizoritvi uporabljeni odlomek se ukvarja s paritvenimi in gnezdilnimi navadami ptic, poudarja partner­ stvo in požrtvovalnost, starši albatrosi namreč ob gnezdenju odletijo na oddaljena prehranjevalna področja in so dolgo odsotni, kar zahteva tesno partnersko zvezo, torej zaupanje, če hočejo zdržati obdobja brez hranje­ nja in vzdrževati skrb za jajce oziroma mladiča. Albatrosi na Midwayu so ogroženi zaradi plastike, snovi, ki jo uporabljamo šele stoletje, pa vendar je vseprisotna, v organizmih, v prehranjevalnih verigah, v človeških orga­ nih, nas opominja spremno besedilo k predstavi; produkti pri razgradnji 326 Sodobnost 2024 Matej Bogataj Ignoranca in samopoveličevanje Gledališki dnevnik plastike so hormonski motilci. Vplivajo na primer na ribe, ki se morajo drstiti v ve likih jatah, če naj količina v kepe sprijetih iker omogoči preži­ vetje tistim ikram iz sredice (zunanje ikre, ko jih obsije sonce, propadejo in samo za držujejo prodor žarkov), in drstne jate ciprinidov so pri nas, v Sloveniji, po gosto skoraj brez samcev ali pa je teh nesorazmerno in nezadostno malo – jate so torej nesposobne preživetja, če dodamo eno preverjeno na van Doorenovo temo. Človekovi posegi v naravo in dejstvo, da menda recikli ramo samo 9 % plastike, pa kopičenje smeti, ki jih člove­ štvo pri svojem brezsramnem zavojevanju narave pušča za seboj, vse se kopiči v živalskih organizmih in v njihovi hrani, tudi v človeku. Zgodbo o ogroženosti po samezne vrste uprizoritev Bodočnost jemlje kot svarilo za vse ostale stike med naravo in civilizacijo z vsemi škodljivimi posledi­ cami, laysanskega albatrosa z  Midwaya navaja kot primer, ki precedenčno zastopa tudi druge ogrožene živalske vrste. Uprizoritev je tokrat postavljena na letoviško plažo, ki jo v scenogra­ fiji Igorja Vasiljeva predstavlja peskovnik, večji uokvirjen in zamejen del s  peskom, na katerega stopajo in se tam razkazujejo in uprizarjajo nasto­ pajoči kot turisti. (Tudi zato) ker gre za mednarodno koprodukcijo, šest igralcev je iz ansambla MGL, šest pa iz beograjskega gledališča, igralski kolektiv – in požrtvovalna in dobro odmerjena skupinska igra je spet, kot že prej v Divjakovih predstavah (Gregor Zorc, ki je tokrat dramaturg in asistent režije in idejni sotvorec, je sicer stalni režiserjev igralec), eden od adutov te uprizoritve – ne pride do besede, razen ob redkih posreče­ nih primerjavah in presvetlitvah med človeško in živalskimi vrstami, na primer ko starši v maniri ptic kličejo svoje otroke in dobiva to lastnosti gnezdečih ptic. Na ta peskovnik se potem v nekaj valovih usujejo turisti, pari, posamezniki, vsi statusu primerno vrhunsko in z logotipi znanih blagovnih znamk opremljeni za použivanje prostega časa, s senčniki in sredstvi za zaščito proti soncu, z ležalniki in torbami, z brisačami in plažno kramo, vse je visoko bleščeče in zdizajnirano; razumemo lahko, da se enako kot oni tudi ptice ne morejo upreti vabljivi raznobarvnosti in privlačnosti umetnih obarvanih materialov; kostumografka je Tina Pavlo­ vić. V uprizoritvi nastopi tudi čuvaj plaže, ki potem vse tisto, kar turisti odvržejo, pospravi v vreče, jih odvrže pod noge gledalcev v prvi vrsti in pomete pesek, kar zabriše vse sledi – svojevrstno opozorilo, da bomo vse, kar zavržemo, dobili nazaj. Da nam bo zaradi nepremišljene potrošnje slej ko prej neudobno. Režiser Žiga Divjak postavlja svoje gledališke opomine na izrazita pri­ zorišča; po začetnih predstavah, recimo 6, kjer je šlo za frontalni nastop 327 Sodobnost 2024 Ignoranca in samopoveličevanje Matej Bogataj skupine igralcev proti publiki in je bil ta razmeroma statičen v poskusih, da bi nam prikazali nezaupanje staršev dijaškega doma do prišlekov in migrantov, kot se kaže na primeru šestih fantov, pa Divjak v zadnjem času razvija akcijo ter uvaja bolj dinamičen in telesno bolj izrazit pristop, včasih tudi na meji fizičnega gledališča. V Krizah je bil tako oder delovno mesto oziroma prostor delovanja, nastopajoči so tekali na mestu, vse bolj silovito, dostavljalec hrane v eni sodobnih rikšarskih verig, vmesni korporativni odločevalci in njihovi podrejeni, vsi so se gibali v pospešenem tempu, do utrujenosti, do upehanja, ki ga narekujejo današnje zahteve po storilnosti in profitu. V predstavi Kako je padlo drevo v prvem delu vpleteni, člani razširjene družine oziroma sosedje, spregovorijo o akciji za ohranitev urbanega drevesa in se potem nekateri za varovanje drevesa zagrejejo bolj, vse do simboličnega vžiga, drugi pa manj. V drugem delu predstave se igralska ekipa usede za bobnarske baterije in postopno iz gladenja open s paličicami in metlicami in kakšnega odločnega po­ udarka stopi skupaj; sledi izraz besa in nemoči, tudi upornost, ki se kaže kot silovita simultana bobnarska akcija; iz iskre požar, iz negotovosti in neopredeljenosti zasliši­ mo in vidimo moč množice, ko se usmeri proti istemu cilju. V Bodočnosti na peskovnik, ki predstavlja plažo, prihajajo člani igralske ekipe in počnejo, kar se od turistov pričakuje, oziroma odigravajo tisto, v kar so jih kot v smotrno použivanje (težko prigaranega) prostega časa prepričali zgarani reklamni agentje: med sončenjem se mažejo z zaščit­ nimi kremicami v lični plastični embalaži, razvijajo ležalne podloge in postavljajo ležalnike, lovijo pravo mero pri nastavlja nju soncu, včasih se obnašajo teritorialno in drug drugemu prevzemajo prostor. V enem od prizorov, ko se zadaj vrti besedilo o monogamnosti albatrosov, imamo du hovito prispodobo z iskanjem prostora pod son cem, pa tudi partner­ skega zavetja, kakor se kaže skozi izrivanje drugih in iskanje mesta in partnerske bližine, ki je še dostopna; pri tem so, če jim že ne uspe najti optimalnega partnerja, pragmatični. V predstavi ni izpo stavljenega ka­ rakterja, gre za kolektivno natančno koreografirano nemo igro, ki veči­ noma subtilno preigrava skupne poteze človeškega, ki ga tako predstavlja, in ptičjega parčkanja ter iskanja mesta pod soncem. Eden od vrhuncev uprizoritve izhaja iz avtocitata, ko trije animatorji, v zelo podob nih kostu­ mih kot v igri Katarine Morano v režiji Žige Divjaka Sedem dni, kot krava, ptica, med meglo in hruščem iz zvočnikov plešejo makareno; to je višek turistične ponudbe in zavojevanja, prinesti glasbo na samotno plažo in jo kolonizirati, z vsemi svetlobnimi in dimnimi in glasbenimi efekti, ki so na voljo. 328 Sodobnost 2024 Matej Bogataj Ignoranca in samopoveličevanje Projicirano besedilo uprizoritve izzveni kot opozorilo; če se celo vrane izogibajo mestom, na katerih je poginila pripadnica njihove vrste, če na tak način kažejo, da so zares in scela vzele lekcijo o minljivosti kot svarilo za vse preživele, kako velika je šele bolečina in prebolevanje ob izgubi cele živalske vrste, ki je več kot vsota posameznih primerkov, je pravzaprav skozi generacije akumulirana življenjska izkušnja, preverjena v določenih pogojih. V tej paraleli živalskega in človeškega se pokaže, da je človeštvo izgubilo empatijo, ne le do pripadnikov lastne vrste, ki jih jemlje v času zahtevane podivjane rasti kot konkurente, slepo in brezbrižno je celo do izginotja oziroma uničenja živega, celih živalskih vrst. To je lekcija, ki jo je treba vzeti zares, sicer ta lahko človeštvo drago stane. Ignoran­ ca – ki mesto ma prehaja v odkrit upor proti opozorilom, kakršnega vidi­ mo mesto ma na izpostavljenih mestih, celo v parlamentu, ko kapitalsko vpreženi zanikovalci podnebnih sprememb razgrnejo svoje grafe in jih opremijo z demagogijo – vodi v pogubo, na koncu tudi za človeštvo. Div­ jak, tokrat ob asistenci Gregorja Zorca, je eden tistih, ki na pomanjkanje ekološke zavesti, predvsem na splošno neukrepanje, s svojimi predstava­ mi ves čas opozarja; tudi predstava Vročina, ki je govorila o segrevanju ozračja in klimatskih spremembah, je tematsko in kritično sorodna, le da je Bodočnost s kolektivnimi koreografijami izvedbeno bolj zahtevna in tudi bolj gledališka, izrablja več teatrskih izraznih sredstev in jih bolje obvladuje. Giorgio Pressburger: V gradu (Smrt umetnika). Režija Alessandro Marinuzzi. Slovensko stalno gledališče Trst, ogled novembra 2023 Pred kratkim je umrl Anton Petje, s katerim je pred več kot tridesetimi leti, leta 1993, igral Alojz Svete v naslovni vlogi igre Ronalda Harwooda Garderober; igra je, čeprav je naslovljena po pomočniku, v resnici igra o ostareli in malce splašeni grandomanski igralski veličini, ki se v času bombardiranja med drugo svetovno vojno pripravlja, da bo odigral vlogo Shakespearovega kralja Leara. Pri tem niha v razpoloženju in samozavesti, vidimo, da se spogleduje s koncem, in to kar najbolj tesnobno in malce tudi patetično, kar vojni čas, pa tudi njegova starost in načeta samopo­ doba, izdatno omogočajo; enkrat se mu zdi, umetnikom lastno, da ne bo zmogel, da je svoji zvesti publiki že vse razdal, da ga ni nič več ostalo, na kar se igralske veličine pogosto sklicujejo, potem se mu zdi, da nič, niti bombe niti starost, ne more do živega njegovi igralski veličini, in ko se 329 Sodobnost 2024 Ignoranca in samopoveličevanje Matej Bogataj nekako prerine skozi vlogo, se seveda samovšečno poveličuje in je sploh čisto mehak od lastne neizpodbitne veličine in občutka moči. Garderober je sicer ob lučnih mojstrih eden tistih poklicev, ki v Angliji omogočajo poznejšo vse drugačno profesionalizacijo na deskah, ki pomenijo življenje, če uporabimo to zdrgnjeno frazo, in Harwood, ki je nedvomno črpal iz lastne izkušnje garderoberja pomembnim angleškim igralcem, je postal pisec, veliko njegovih kolegov pa je svoj talent dokazalo v igri in celo re­ žiji. Sveteta v vlogi garderoberja, potegnjenega in z rahlo stilizirano igro, kolikor nam seže spomin in kolikor je mogoče razbrati iz več kot trideset let stare fotografije, z dvignjeno pričesko v stilu delavskega razreda in v prepoznavno nakazanem kostumu ene od podskupin rokerjev iz tistega časa, smo ob Petjetu videli tudi na razstavi o obsežnem gledališkem opusu Vinka Möderndorferja, ki potuje po slovenskih gledališčih. Zdaj ima kot gost Svete v istem, tržaškem gledališču podobno pretira­ no, patetično in vso igralsko veščino zahtevajočo glavno vlogo v besedilu V gradu Giorgia Pressburgerja, umrlega madžarskega intelektualca judov­ skega rodu, ustanovitelja kar nekaj regijsko povezovalnih projektov, reci­ mo čedadskega Mittelfesta, izdal je nekaj knjig in bil sploh, po preselitvi iz Rima, močno navezan na prostor in odmeven v tržaškem kulturnem življenju. Gre za igro v treh valovih, v treh dejanjih o smrti umetnika, ki jo upri­ zarjajo v prevodu Janka Petrovca; pisec besedila Pressburger je sicer sam režiral svoje igre, vendar je k režiji tega besedila že sam zavezal režiserja in prijatelja Alessandra Marinuzzija, in ta je petnajst let po smrti avtorja režiral fantastično in simbolistično igro o smrti umetnika kot poudarjeno igro v igri, z jasnim okvirom, ki nas opozarja, da je vse skupaj teater, oder na odru. Igra govori o izgubi moči, o propadu, ki smo mu zapisani, o postopni banalizaciji vsega in tudi o čvrstem in malo patetičnem oklepanju vsega, kar mineva. Arhitekt, polteni uživač, nekdanji mogočnik, zdaj starostno iztrošen in na pragu smrti, je vešč starčevskih pretiravanj in samopove­ ličevanja vseh vrst, ne govori le o na pretekli slavi temelječem občutku večvrednosti, temveč se znajde pred obličjem smrti in se sreča s tesnobo, povezano s tem. Je v letih, ko mu popuščajo moči, in se zaveda, da ne bo za večno, kljub vsej svoji veličini, na minljivost ga opominjajo tudi njegovi gostje, nekdanji ljubimec, ki ga ljubkovalno imenuje “očka”, in ljubimčeva afektirana zaročenka, ki sta prišla izterjati za nazaj in mu ponuditi bilan­ co, za katero trdita, da je negativna, da ni nič in bo še manj, za njim pa ne bo ostalo nič. Grad je prispodoba umetnikove pretirane in napihnjene 330 Sodobnost 2024 Matej Bogataj Ignoranca in samopoveličevanje samopodobe, tudi njegovega propada; razumemo, da gre za sklop njegovih pričakovanj, obupovanj, da je vse bolj nemogoče, da bi zgradbo obvaroval pred napadi in razsutjem, da bi preprečil njeno postop no propadanje in načetost. Grad je tako zgradba, v katero je ujet, hkrati pa je tudi njegova zadnja deviza, zadnje premoženje, s katerim vse bolj nemočno zapeljuje in se malo tudi brani pred zunanjim svetom, zgradba, ki od njega zahteva več pozornosti, pač v imenu dediščine. Okoli te se prerivajo nekdanji ljubimec z ljubico, pa tudi groteskne in skoraj fantastične in težko določljive, morda celo delirantne figure iz njegove umetniške in siceršnje slavne preteklosti, pred katerimi se v treh delih, v treh navalih brani z iz razitim glumatanjem, pretiravanjem, oni – Franko Korošec v treh vlogah, poudarjeno našemljen, z navzven vidnimi atributi pretiranega maskiranja in pogosto bolj motor dogajanja kot točno določena oseba, Primož Forte kot umetnikov nekdanji ljubimec, Eva Mauri kot ljubimčeva zaročenka – pa našemljeni in igralsko izrazito, na meji karikature odigrajo enkrat bolj prepričljive, drugič bolj stilizirane podobe in prikazni, ki pa so nekje med fantazmami umirajočega in realnimi osebami; s svojimi zahtevami hočejo od pešajočega umetnika izsiliti premoženje, dobrine, na skoraj že kadavru se poskušajo okoristiti in mu morda zabiti žebelj v krsto. Pri tem je igra močno stilizirana, vse je odigrano posmehljivo, razen starčevske volje, da jim jo bo zagodel – in da se ne bo predal. Tudi zato je prizorišče Andree Staniscija stiliziran oder na odru, na njem stebri iz fundusa in praktikabli, lutke kot ostanki nekdanjih predstav in opomin na poudarjeno gledališkost dogajanja, tudi kot zaprašen spomin na nekdanji blišč in veličino, kar je še poudarjeno z okvirom: na začetku namreč vstopita šepetalka in inšpicient, zasedeta svoji mesti ob strani in vidno, celo s kakšno manjšo intervencijo, on resnobno, ona v smehu in pritrjujoče, spremljata poslednje hropce umetnika, ki se znajo razrasti v pa tetične geste. Svete je odličen v vseh spremembah, njegova izrazila so na tančna in imajo širok obseg, niha od užaljenosti do premetenosti, vidimo, da zadnjega boja – in boja za premoženje – ne bo zlahka predal; njegova natančna izreka in različno stilizirani načini igre so dovršeni in premišlje ni, opazne so tudi premetenost in celo drobna podlost in prera­ čunljivost, ki vznikajo izpod splošne izčrpanosti. Edina pomanjkljivost njegove vloge je tisto, kar pogrešamo nasploh pri uprizoritvi te alegorične in simbolične igre, namreč stopnjevanje; začne se osmešeno, potujeno, po­ tem pridobiva zagon, vendar se po vsakem od treh delov večno vrača na isti parodičen in stiliziran način igre v igri in gledališkega smešenja starčevske avtoritete. V Svetetovi igri je prisotna izrazita silovitost, enkrat v smešenju 331 Sodobnost 2024 Ignoranca in samopoveličevanje Matej Bogataj svojega patetičnega lika, drugič se skozi zablisne izredna volja, upehani vitalizem, predvsem pa podmazanost z vsemi mogočimi igralskimi pri­ jemi, ki iz umetnikovega življenja presevajo skozi artikulirano odrsko pojavnost. Svete je v vseh teh spremembah gibčen in okreten, natančno doziran, žal mu odsotnost stopnjevanja ne omogoča bolj razgibane in bolj premišljene ter celovite igralske kreacije. Nina Kuclar Stiković: deklici. Režija Bor Ravbar. Gledališče Glej, ogled januarja Po ogledu predstave sem kolegici, s katero posedamo v eni od žirij, skoraj panično samo pomahal in jo jadrno ucvrl ven; povabili so nas namreč, da si ogledamo dokumente, nalepljene na zadnjo in stranske stene Glejevega odra, ki potrjujejo resničnost vsega, kar smo gledali in slišali prej. Takšnih in podobnih papirjev sem namreč v svojih nekaj več kot petintridesetih letih samozaposlenosti v kulturi iz istega vira prejel precej, preveč; enkrat so hoteli izpis iz kataložnega zapisa Cobiss, ki naj bi potrjeval kvantiteto mojih del za podaljšanje statusa, drugič so zahtevali preverjanje kvalitete s priporočili kolegov, me opominjali, da sem presegel cenzus, ko sem rav­ no pobral denarje za knjigo, in me prepričevali, da je leto pri njih dolgo sedemnajst mesecev, da ko izgubiš status, je pač običajno, da ti tistega plačniškega vrnejo s polletno zamudo. Hočem reči; razumem, zakaj je dramaturginja, ki je imela težave z birokracijo na ministrstvu za kulturo v času Simonitijevega ministrovanja, najprej obupovala, potem hodila k terapevtu in se po nedostojno dolgem čakanju na pozitivno rešitev vloge obrnila na advokata. deklici – podobno kot Simona Semenič tudi Kuclar Stiković ne uporab lja velikih začetnic – je namreč zgodba o sramoti. O Sramoti, o dolgih biro­ kratskih postopkih in ponarejenih sejah in ponarejenih datumih in pona­ rejenih sklepih, vse to najbrž po priporočilu samega vrha ministrstva, da je treba prosilce za status čim bolj izčrpati in jih morda kar takoj pre usmeriti na zavod, saj je samozaposlenost v kulturi samo mehanizem, ki ob dej stvu, da več kot polovica nosilcev statusa zasluži manj kot minimalno plačo, sa­ mo mehanizem za prikrivanje dejanske nezaposlenosti. Oziroma globoke prekarnosti. V primeru Kuclar Stiković je postopek trajal skoraj dve leti, veliko je bilo korespondence in popravljanja, dopolnjevanja vloge, vmes sporočila o zavrnitvah in pritožbe na zavrnitve, medtem so ji razne komi­ sije na ministrstvu odpisovale negativne sklepe, imela je burne telefonske 332 Sodobnost 2024 Matej Bogataj Ignoranca in samopoveličevanje pogovore s člani komisije za statuse in tudi nadrejenimi tistih, ki sta tusne zadeve urejajo. Potem je, na kar nekdo iz moje generacije skoraj ne bi pomislil, saj smo odraščali v časih, ko je bila oblast neiztožljiva in njene odločitve neizpodbitne, ministrstvo tožila. In dosegla, kolikor razumem, celo nekakšne kadrovske spremembe, ob tistih, ki so jih sprožile volitve. deklici iz naslova sta dramaturginja, ki prosi za status samozaposlenega s pravico do plačila prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in Andersenova deklica z vžigalicami. Kolikor razumem – in v čemer me utrjujejo objave v lanski dramski številki Sodobnosti, kjer je ob deklicah objavljeno besedilo Mance Lipoglavšek, ki enako preseva različne dram­ ske situacije s pravljico o prodajalki vžigalic in njenih revah in težavah po ma terini smrti in očetovem nasilnem pijančevanju –, gre za študijsko nalogo pri kreativnem dramskem pisanju, ki naj preveri bedno preteklo stanje skozi današnjo situacijo. Besedilo Kuclar Stiković je zapisano v dveh stolpcih, dekličina zgodba na levi, fragmentarno in dokumentarno, tudi dokumen tirano besedilo o borbi za status desno. Sama primerjava, pred­ smrtna zmr zal deklice z vžigalicami in zafrkljiv, posmehljiv in aroganten odnos mini strstva do prosilcev za status in s tem njihova stiska, je morda pretirana. Vendar režija Bora Ravbarja z nekaterimi prelivi in presevanji obeh zgodb, ki pa so bolj kot na ravni poante vidna na ravni akcij, zadevo naredi bolj pregledno. Obe igralki, ki se menjavata v vlogah deklice in dramaturginje, Suzana Krevh in Mina Švajger, stisko obeh prikažeta in odigrata z enako dobrodušnostjo in postopno vse bolj naraščajočo tesno­ bo. Oblikovalka prostora je Živa Brglez, ki dve mali provizorični prizorišči opremi tudi s praznimi steklenicami, kadar se nemir in tesnoba ob sre­ čanju z zapitim očetom z vžigalične strani prelije v obup nad lastnim sta­ tusom oziroma nezmožnostjo njegove pridobitve. Po tematiki, po skoraj kafkovskem prikazu nemoči posameznika ob soočenju z vitalnim in rigid­ nim birokrat skim aparatom, je vzdušje nekoliko sorodno uprizoritvi Dolg Saše Rakef, ki je podobno izhajala iz lastne izkušnje. Uprizoritev deklici se spretno giblje znotraj dokumentarnega, vse je podloženo z dokumenti, vendar besedilo in uprizoritev najbolj prisegata na enkratno prizadetost prosilke ter pri tem spregledata občost pojava, morda v času alternativni kulturi in laičnemu ustvarjanju nenaklonjenega vrha ministrstva tudi izbrisovalno držo odločevalcev. Dejstvo, da so nekateri člani komisij pre­ vzeli takšen odnos do trpnih in zaradi njihovih odločitev prizadetih, je skrajno skrb vzbujajoče. 333 Sodobnost 2024 Ignoranca in samopoveličevanje Matej Bogataj