JALADO JUTRO St. 49 Nedelja, 6. decembra 1931 Bogo Pregelj: Piinčkine prigode 12. Slovo Carjevič Ivan je bil rešen. Punči ga je rešila s poljubom, iz usmiljenja danim Zabučalo je stolno mesto v veselju Vsa deže:a je zavrela Neskončne vrste avtomobilov so drvele po cestah Težke sence so niftali oblaki aeroplanov, ki so se zgrinjali nad stalnim mestom Vsa dežela se je razljud.ila. Vsakdo je hotel vsaj od da leč videti njo, ki je vrnila zemlji njega, »Oče! Torej me spet poznate. Poleg vaa sem bil Pa nisem mogel govoriti«. Objela sta se. Solze so se trkljale iz oči m kap jale na baržunaste obleke. Ob strani je stala Punči in mislila, kako bo vesela carjeviča Ivana, najlepšega, najplemen,-tegšega med junaki. Punči pa Je bila žalostna. Ob carjeviče-vi strani se je peljala skozi mesto Preveč je bilo rož, s katerimi so zasipali njun voz Preveč je bilo hvaile, katero so kričali v njo. Punči se Je bala sla/vlja, s katerim so jo obdaja'i. Iu carjevič Ivan, ki je sede' ob njeni strani, je bil prelep, da bi se mogla vesel;ti z njim tako kot se je s Pukom. Le enkrat se je Punči razveselila To je bilo tedaj, ko je premagala prvo presenečenje, ki se je je polastilo, ko je videla učinek svojega poljuba. Prijela je carjevi ča Ivana za roko po dolgih grajskih hodnikih in ga peljala do sob, kjer je prebiivai car Tiho je odprla vrata in vlekla carjev'.-ča k očetu, ki je sede.] ob mizi in turobno ' buMJ predse S prstom se ga je nalahno dotaknila. Dvignil je glavo Hotel jo je ogovoriti, "a se je nemo zazrl v njenega spremljev, a. Potem je sunkoma vstal, zaikrilM z rokami in grozno zakričal: »Ivan, incij sin!« mama, ko se bo vrnila. Tedaj je bila Punči vesela, ker j« bila ona tista, k; je vrnila sina očetu. Naj ostane, so jo prosili Ne, ne moram. Mama me kliče, je odgovarjala, 'ue za en dan je odložila pot. Preveč Je bilo češčenja na ta dan. Punči je bila tri. din a Lepo je bilo. Vendar taan daleč jo je klicala mama Sama je 2e dolgo je ni Punči poljubila Težko je čakala, da se bo zmračilo In bo minulo vse to. Ob aeroplanu Je stala Punči. Tiho je poda-fttevalo njegovo sinje telo v enakomernem utripanju motorja, še hiip in šla bo domov Domov, k mami! Vsi so prišli, da se poslove od nje. Vai kraljeviči In kraljičine, vsi jasni junaki in prelepe gospodične, še celo stara Polona se je pripeJjala z Bedakom, da bi se poslovila od nje Presvetli car jo je poljubil in objel Samo to ji je dejal: »Hvala!« Nosek ji je poljubljal roko Naščeperll je dlako, zeleno pogledal, potem pa se je sunkoma obrni.l. Punčki se je zdelo, da je imel moikre oči. f Janezek In Metka sta Imela vsa rdeča lica Mencala sta in nič drugega a1 sta vedela, kakor: »To sva imela le prav...« Zadnji znak za odhod. Tedaj je planil iz dvora carjevič Ivan. Kot solnce se je blestel njegoiv zlati oklep. V roki je držal drobno rožo, ki je bila rdeča kakor kri. Padei je pred njo na kolena in ji ponudil rožo-. »Punči, Puka si povahila naj gre s teboj. Ali bo smel priti za tabo carjevtč Ivan ?« Iztrgala mu je rožo iz dlani. Krčevito jo je stiskala, čutila je, da ji je na jok. Ne, ne! Mama jo kliče. Hripavo je rekla: »Pridi!« Vstopila je v aeroplan. Višje je zabrnel motor. Vrata so se s treskom zaprla. Vihravi kriki so napolnili prostor. Punči je stala ob oknu in mahala v pozdrav. V levi je krčevito stiskala rdeči cvet. Zemlja se je spodmaknila. Okrog svoje osi se je zavrtelo stolno mesto. Utonili so poslovilni klici. V temo so izginiti ljudje. Črna zemlja je bila pod njo. črno nebo nad njo. Na njem so mežikale zvezde, kakor da bi bile solzne oči. Punči je biUa trudna. Sedla je na dolgi mehki stol v kabi.nl. Enakomerno poje stroj: Domov, domov! Punčko peko oči. Tako težke so veke. K mami, se je nasmehnila. Potem je zaspala... »Mama. in je bilo tako lepo. In sem bila velika gospodična, kakor one v Tivoliju, veš In Nosek ni bil navaden mucek, škornje je imel. Visok gospod je bil, carski svetnik. Ustnice so mi rdeče namazali Rdeča kap-ica pa je tako strašno debela. Copor.nik Merhu gleda tako hudo, pa se ga ni treba nič bati. Je hudo dober. Medu mi je dal, ko sem ga obiskala. In Puk, tako je prijeten. Ne, zdaj je cesanjevlč Ivan. Močno lep je. Jokal se je, da je grd. Pa eem ga poljubila. Mežifcnila sem. Pa je bil carjevič Ivan, Kaj ne, saj nisi huda name. Veš tudi njegovemu p&panu je bilo hudo. Tako dolgo ni nič vedel, kje je carjevič Ivan. Mama, zakaj ne moreva skupaj, da bi šle tja? Tako lepo je... Samo ti moraš biti zraven! Mama, daj mi poljubček! In tisto rožo sem zgubila ...« Mama je pogladtla Punčko po laseh. Smejalo se ji je in se ji jokalo. Objela jo jo. Potem pa je rekla: Zdaj je ivse dobro, Punči. Pojdi na vrt in se lepo igraj. Solnce sveti«. Punči stopa počasi po zavitih stezah med gradicaimi. Nekam vrtoglava je. Tako čudno se ji zdi vse. Velika gospodična je bila sobarice so ji stregle. V avtomobilu se je vozila in z aeroplanom. Zdaj pa je spet majhna. Po znanih stezah se »prehaja. Solnce sveti in muhe bren-če okirog nje. Malo dolgčas ji je sami. Prav vesela bi bila, če bi bil Nosek pri njej. Visokorodna gospodična je še bolj pusta, kakor Silcer. Nekam užaljena je, ker je ni vzela s seboj na potovanje. Pa je čisto dobro tako. Samo sitnost bi prodajala spotoma. No iin Bimbo? Kaj pa zna takile 2?a- morčsk drugega, kakor smeoatl se prav neumno. Punči je prišla do ograje, ki ,je ločila domači vrt od sosednjega To bi bilo lepo, če bi bil pru meni Puk. Pa on je zdaj carjevič Ivan In mara biti pri svojem papanu, presvetlem carju. Škoda! Punči je skomignila z rameni in se počasi okrenila, da bi šla proti domu. Tedaj je prišel po trati onkraj plota fantek v zelenii obleki. Na glavi je imel zašiljen k'obuk. Zanj je bilo zataknjeno dolgo pero. Roke je držal v žepu In se počasi b'ižal. Punči ga je radovedno pogledala. Tako nekam znan jil je bil. Dokaj široka usta je držal na smeh. Tudi ušesa niso bila ravno mala in nekoliko so mu štrlele v stran. Zato pa je bilo njegovega nosu le za sireden gumb. Njegove očii pa je Punči dobro poznala Bile so medeno rjave in zlate pege so plavale v njih. Carjevič Ivan je držal obljubo. Fantek je obstal ob ograji. Počasi je vzel roko Iz žepa. Pokazal je na Punčko in jo vprašal: »Kako ti je ime?« Punči je dvignila s konci prstov krilo in se je priklonila: »Punči sem, carjevič Ivan«. Važno jo je popravil fantek: »Da, Ivan mi je ime. Toda kličejo me za Puka Ali tu stanuješ?« »Da, tu je moja mama in moj brat Ma-r.iček in vsi drugi«. Fant ©k je vzel posvaljkano rdečo rožo, ki jo je imel v guimbnici iin ji jo je ponudil: »Na. Malo vela je že, pa je še lepa. Dobro diši. Ali se znaš prekopicovati. Jaz pa znam stati na gilavi«. Punči je vzela rožo in zardela od veselja. In potem? — To vam bom pa povedal kdaj kasneje! KONEC Danilo Gorinšek: Sne že c Beli snežec, beli snežec, koliko srebrne svile, ej to bodo tkale zdajle svilo to nebeške vile. Beli snežec, beli snežec, sama svetla, svitla svila, to bo žemljica vesela, ko tak plašč bo ogrnila. Beli snežec, beli snežec. — svila nad vasi in mesta, vile tko iz svile balo, žemljica pa je nevesta. Beli snežec, beli snežec, ko se bala bo dotkala, svile več ne bo za vile, — v svate pride Vesna zala. 'Mfflca "Adamičeva: Slavica Resnična je ta zgodba o ubogi Sla* vici, ki je pričakovala dobrega svet* nika Miklavža prav z istim hrepene« njem v dobrem srčecu, kakor ga pri« čakujejo ta teden tisoči otročičev. Sneg je pokrival polja tisto leto. Bilo je po kosilu, ko je Slavica skozi okno opazovala ptičke. Spreletavale so se po šolskem vrtu, zelo jih je zeb« lo v nožice. Slavičine misli so bile pri sv. Miklavžu, a obenem so se ji zelo smilile uboge ptičice, ki so jo tako mi« lo pogledovale, ko je za šipo mrvila Ms kruh. Slavica je bila dobrega srca. Šla je v kuhinjo, vzela drobtin iz omare in jih nesla lačnim ptičkom na vrt. Vsaki ptički bi bila rada dala svojo drobtino, a nožice so se ji udirale v snegu in neumne ptičke so bežale od nje. Skušala jih je dohiteti, a kaj bi! Brodila je po snegu za njimi, dokler je ni zazeblo. Vrnila se je v sobo k topli peči, pozabila na ptičke, ki zares ne vedo, kdo jim hoče dobro. In spet se je zatopila v sladke misli o sv. Mi« klavžu. Tudi Slavica je imela svoje želje, četudi so bile tako ali še bolj drobce« ne, kakor ona sama. Velike modre oči so sanjarile o lepi oblekci; da, lepa bi bila rada. O ljubi punčki z imenitno frizuro je mislila. Nemara se dobri svetnik letos posebno izkaže, saj je bila tako pridna. Mislila je, da ji je od misli postajala glavica težka in da so ji drugače bleda lička rdela ko mak. Naposled se je odločila, da sama na« piše sv. Miklavžu pismo. To sicer ni bilo tako lahko, kajti Slavica' je ho« dila šele prvo leto v šolo in je pozna« la le nekaj črk. Ali Miklavž zna vse čitati. Ko jc dokončala težko pismo, se je znova izmuznila iz sobe. »Na slepo okno na dvorišču odne« sem pismo, tam ga bo Miklavž goto« vo opazil...« Pogrešili smo jo in jo iskali. Ko se sama vrnila, Je povedala, 3a Je pjf sala sv. Miklavžu in da ni bilo tako lahko priti do okna, ker je precej vi« soko. Pokregali smo jo. kaj hodi zdaj zunaj, ko se že mrači. Še tisti večer pa je postala Slavica nekam čudno otožna. Glavica je žarela. Spravili smo jo v posteljo, misleč, da je kako malo otroško nerazpoloženje. Bilo je hujše. 2e naslednji dan je zdravnik ugotovil vnetje možganske mrene... Bledla je. V svoje blodnje je ne« prestano vpletala Miklavževo ime in ko se je za hip zavedla, je bilo njeno prvo vprašanje: »Ali je Miklavž že vzel pismo?« Znova jo je izpreletel krč in ubogo telesce se je zvilo v bo« lečini. Oči so izstopile in jezik je otrpnil. Vsi smo jokali ob njeni po« stelji, a ona je trpela, trpela ko mala mučenica. Hotela je govoriti, a iz ust je prihajalo le nerazumljivo grgranje, jezik se ni ganil. Tretji dan je umrla. Ubožica! Kako smo jo imeli radi, a zdaj se je tako nenadno poslovil od nas ta tihi, do« bri otrok. Med rožami na odru je nalikovala nageljčku. Vsa bela in srebrna, le dol« gi plavi lasje so zlatili voščeni obra« zek. In venček, srebrn venček se je lesketal v svitu sveč nad belim čelom. Pokopali smo jo ravno na Miklav* ževo... Ko smo se vračali od pogreba, mi je bilo tesno, silno tesno pri srcu. Ob vsaki stoninji me je misel tesneje ve« zala s spominom na Slavico. Njen ble« di nasmeh na ustecih, ko je ležala med rožami... Kakor da še živi in vprašuje: »Kaj mi bo prinesel Mi« klavž?« Zavili smo na šolsko dvorišče. Pihal je jug in talil sneg kar na debelo. Drobcen papir je zafrfotal v zraku in padel nazaj v snežno blato. Kar mi« mogrede poberem papirčič, — presu« nilo nas je. Bilo je Slavičino pismo, namenjeno Miklavžu. Veter ga je spi« hal s slepega okna. Vinko Bitenc: Dečkova prošnja Miklavžu Zima spet na zemlji vlada snežec beli pada. pada; v gozdu se šibijo veje. polja — biserne odeje Svit srebrni noč obdaja, kdo po snegu tam prihaja? Mož je. ki z neba potuje in Miklavž se imenuje. Veličastna brada siva, halja mu telo pokriva. Vozek z zlatimi kolesi mož potiska med drevesi Kaj je v vozu? Saj že veste: konji, vlaki, sladke preste, a v košaricah slaščice in orehove potice. So trobente in pajacki, vmes piščalke, krave, backi, bobni mali so, veliki in vojaki, konjeniki. — Zate, dedek, te igrače so malenkosti drugače — lepo so bogastvo zame: ne pozabi, prosim, name! Srečni indijski kraljevič Siddartha Gautama Sredi 6. stoletja pred Kr. je živel v prekrasnem gradiču v Indiji kralj s svojo lepo ženo. Kraljica se je vsako jutro sprehajala po vrtu, ki je obdajal gradi-ček, poslušala ptice, ki so veselo prepevale, in z mehko roko božala velike rože, ki so cvele ob njenih nogah. Za vr-tomje pa bučalo sinje inorje. »Ce bova imela otroka,« je rekel kralj svoji lepi, mladi ženi. »tedaj bo moral vedno živeti na našem vrtu. Nikdar ga ne bomo pustili odtod, tako da ne bo spoznal bolečine in zla življenja.« In nekega dne je kralj dobil naslednika; imenovali so ga Siddartha Gautama. Oče in mati sta bila zelo srečna, zakaj njin sin je bil močan in dober otrok. Od leta do leta je postajal večji in močnejši. Starši so ga obsipali z darovi, dali so mu vsega, česar si je zaželel. samo vrta ni smel nikoli zapustiti Tako ni Siddartha nikoli videl bolečin in zla in bil je zelo srečen. Ko je kraljevič odrasel, je prosil nekoč nekega voznika, ki je peljal mimo vrta, naj ga vzame s seboj, vsaj tako daleč, da ne bo več videl morja. Tako je prišel Siddartha prvič v svojem življenju do visokega židu Ki je ločil kraljev vrt od ostalega sveta V zidu so bila rešetkasta vrata Pred vrar ie sedel starček z belimi, vihrajočimi lasmi in rumenimi zobmi. Opiral se je na debelo palico in topo gledai predse. »Kako grd je ta mož,« je vzkliknil in se obrnil k vozniku. »Pelji me nazaj k očetu.« Ko je prišel kraljevič k očetu, mu je povedal svoj doživljaj in vprašal: »Oče, kdo je bil tisti mož?« »To je bil