cena lOdin Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorrii urednik: Andrej Ulaga, v. d. DELAVSKA ENOTNOST 18. februarja 1982 št. 7 — leto XXXXI Ribiški praznik na slovenski obali Več kot sto ribičev, med njimi 25 poklicnih portoroške Droge, je letos znova prijetno presenetilo ljubitelje slastnih cipljev. S svojimi kaiči in posebno ribiško mrežo so zajeli in spravili na suho več kot 100 ton cenjene bele ribe, kar je trikrat toliko, kot je bil povprečni vsakoletni ulov v minulih dveh desetletjih. Dvomesečno varovanje portoroškega zaliva in opazovanje tradicionalnega zbiranja oziroma zadnjega popotovanja cipljev se je torej kljub izjemnim naporom stoterih odrgnjenih in premraženih rok bogato obrestovalo. Slika in besedilo:' A. Ulaga Iz vsebine: 12. seja CK ZKJ Slovenije v luči predkongresnih priprav Položaj delavca je odvisen od uspešnega reševanja gospodarskih vprašanj Stran 2—3 Srečanje samoupravljalcev »Rdeči prapor« v Kragujevcu Ustreznejše nagrajevanje za proizvodno in ustvarjalno delo Stran 6 Nadaljevanje televizijske oddaje » V živo« Socialno politiko naj vodijo delavske vajeti Stran 7 Kaj o tem menite vi? Ni naš namen, in sploh ni mogoče v tem kratkem zapisu povzeti bistva stališč, ki jih je predsedstvo CK ZK Slovenije nedavno sprejelo glede nalog komunistov v družbeni akciji za nadaljnji razvoj slovenskega jezika in jezikovne kulture, stališč, ki jih z zanimanjem sprejema najširša javnost. Ta stališča, ki so razpravam o tako pomembnem družbenem vprašanju, kot so razprave o jeziku, pridala vse pomembne politične razsežnosti, tudi nas novinarje v uredništvih zavezujejo, da sooblikujemo pravo zavest in odgovornost vseh o vrednotah slovenskega jezika kot temeljne sestavine slovenske kulture in samobitnosti. Pa vendarle, tokrat za začetek, nekaj misli iz teh stališč (ki jih ilustriramo z izložbenim oknom Medexa, mimo takih oken različnih delovnih organizacij pa ljudje pogosto stopamo!). V stališčih je med drugim rečeno, da nam največja grožnja za obstoj slovenskega naroda in njegovega jezika ne preti predvsem od poangleženja ali srbohrvatenja slovenščine, čeprav tudi tega ne podcenju- jemo, temveč od zastoja samoupravnih odnosov; te moramo torej utrjevati in v njih dobi odgovornost samoupravnih subjektov za bogatenje slovenskega jezika svoj pravi smisel. Stališča govore o tem, da bi morali imeti zlasti v večjih gospodarskih sistemih lektorsko službo, ki bi preprečevala nepotrebno uvajanje tujk v obliki blagovnih označb, naslovov delovnih organizacij itd. Komunisti v večjih ustanovah in organizacijah se morajo zavzeti, je zapisano v stališčih, za ustanovitev stalnih delovnih skupin in sekcij, ki bodo imele v prizade-vatrju za boljši slovenski jezik več uspeha, kot ga imajo zdaj občasne in premalo učinkovite akcije. In komu je danes namenjeno naše vprašanje? Vsem, ki se čutijo izzvani, še posebej pa Me-dexu in Emoni, ki se nikakor ne moreta posloviti od HOT DOGA. Z Težave kot spodbuda Ob sprejemanju dogovorov o izvajanju politike cen v letošnjem letu, ki je bila opredeljena v resolucijah (zvezni in republiški) o uresničevanju družbenega plana razvoja v tem letu — zvezni dogovor in slovenski 'sta bila sprejeta v začetku februarja — se je pokazalo, kako različno so v raznih okoljih ocenjevali (in še ocenjujejo) politiko cen in akte, ki naj jo pomagajo izvajati. O različnih pogledih do težnje, naj bi se letos cene gibale le malo više, kakor se gibljejo v razvitih državah, smo že pisali. Stališča so zelo pestra — od takih, ki dajejo politiki cen vso podporo do druge skrajnosti ko »poznavalci« trdijo, da takšna politika cen ni Odraz ekonomskih in tržnih zakonitosti in tudi ne posledica odločitev delavcev, pač pa številnih dejavnikov, ki govore in odločajo v imenu delavcev. Treba je seveda priznati, da imajo kritiki v marsičem prav. Politika cen, kakršno skušamo uresničevati, je vsekakor prej odraz trenutnega stanja v gospodarstvu in nujnosti sprotnega reševanja položaja, kakor dolgoročne naravnanosti (čeprav ji tudi teh, dolgoročnejših teženj, ne moremo oporekati). Toda vsi tisti, ki jo kritizirajo in ugotavljajo, da nikakor ni mogoče cene pove- čevati samo za toliko, kot je določila resolucija o družbenem razvoju, so, kot kaže, spregledali, da smo v položaju, ko si lagodnejšega cilja nikakor nismo smeli zastaviti. Zdaj nam kajpak ne kaže več razpravljati o smotrnosti sprejetega,pač pa kvečjemu o tem, kako dogovorjeno izvajati. Ni moč zanikati, da nekaterih potrebnih dokumentov, ki morajo podpreti uresničevanje sprejete politike'cen, ta čas še nismo sprejeli. Tudi ne moremo mimo dejstva, da delavci kljub množici samoupravnih sporazumov in drugih »samoupravno« sprejetih odločitev dejansko še ne vplivajo na politiko cen in nemara še manj na njeno izvajanje. Toda prav tako ne moremo spregledati, da se da tudi na tem področju (kot na večini drugih področij delovanja združenega dela) marsikaj storiti »doma«, v delovni organizaciji, v tozdu, v reprodukcijski verigi itd. Kajti cene same so le posledica ekonomskih odnosov in če torej vsaj sočasno ne odpravljamo tudi vzrokov za nesorazmerja tudi spremembe posameznih cen ne bodo zalegle, pač pa se bodo nesorazmerja pokazala ali drugje ali pa na višji ravni. Čeprav sO cene pri nas nemalokrat bolj politična rezultanta kakor ekonomska kategorija, pa je moč, kakor smo dejali, vendarle nanje vplivati z vrsto »hišnih« ukrepov — od skrbi za boljšo produktivnost, smotrnejšo porabo dohodka, manjšo skupno in splošno porabo, do težnje, da bi se dohodek povečeval predvsem z boljšim delom, ne pa skozi višjo ceno, odpiranjem domačega trga ter večjim vključevanjem v svetovni trg vsake posamezne delovne organizacije. Našteli pa bi lahko še vrsto ukrepov na »višji«, občinski, republiški in zvezni ravni. Skratka, ne bi smeli dovoliti,da bi obveljala, črnogleda napoved, češ »da smo dogovor o izvajanju politike cen lahko dosegli, da pa je vprašanje, če ga bomo uresničili«. Boris Rugelj V središču pozornosti DE stran 2 Ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju, so v zbornični dvorani univerze v Ljubljani slovesno podelili 17 Prešernovih nagrad študentom univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Poročilo za Prešernove nagrade študentom je prebrat akademik profesor Janez Milčinski, nagrajencem in gostom pa je govoril prof dr. Ivo Fabinc. Slika: A. Agnič Muzej ljudske revolucije v Sloveniji in Muzej revolucije narodov in narodnosti iz Beograda sta v Muzeju revolucije v Ljubljani pripravila razstavo » Vstaja v Jugoslaviji 1941«. Obsežno fotografsko in dokumentarno gradivo prikazuje predvsem priprave na vstajo v Jugoslaviji pa tudi obdobje socialistične revolucije. S to razstavo je Muzej ljudske revolucije Slovenije začel uresničevati svoj razstavni program v letu 1982 letu kongresov zveze komunistov. Slika-A Agnič Minulo nedeljo so v Ljubnem ob Savinji sklenili letošnji pohod mladih po poteh legendarne Štirinajste divizije. Mladinci, letos jih je bilo 450, so prehodili več kot 140 km. Ob zaključni slovesnosti so komandantu Štirinajste, narodnemu heroju Tonetu Vidmarju-Luki, predali raport in se potem pogovarjali s preživelimi borci Štirinajste divizije, ki so jih seznanili z boji in uspehi takratnega pohoda. Majda llijaš, ena od bork Štirinajste divizije, je v slavnostnem govoru poudarila, da je bil takratni pohod in tudi sedanji, izpit vzdržljivosti, tovarištva in solidarnosti. Slika: Miško Kranjec ; ^ ^ m 12. seja CK ZK Slovenije v luči predkongresnih priprav sifl Položaj delavca je odvisen od uspešnega reševanja gospodarskih vprašanj Na 12. seji Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki je bila prejšnji teden, je bila v ospredju pozornosti razprava o pripravah na kongrese slovenskih in jugoslovanskih komunistov in o poteku javne obravnave kongresnih dokumentov. Poudarjeno je bilo, da so te priprave sestavina naše vsakodnevne družbenopolitične aktivnosti in da je vsako prizadevanje zveze komunistov in drugih subjektivnih sil, ki prispeva k uspešnemu uresničevanju politike gospodarske stabilizacije tež k razvoju in večji učinkovitosti političnega sistema socialističnega samoupravljanja, tudi najtrdnejši kamen v mozaiku razgibane predkongresne aktivnosti. Precej- razpravljalcev je hkrati kritično ocenilo ukrepe gospodarske politike, ki vedno ne prispevajo k utrjevanju samoupravne vloge delavcev. Ekonomske zakonitosti so objektivne V večurni razpravi se je pre-!§g cej razpravljalcev osredotočilo na kritično osvetlitev aktualnih §!§! družbenoekonomskih razmer, ggj temeljnih vzrokov za kopičenje nekaterih slabosti v gospodarskem razvoju, najpomembnejših nalog za preseganje perečih ekonomskih težav in delovanja * tekoče ekonomske politike. Bili so si enotni v oceni, da se soočamo z težkim gospodarskim stanjem, ki pa ni brezizhodno. Kot so podčrtali, sta za težak gospodarski položaj Slovenije in Jugoslavije dva temeljna vzroka: velika uvozna odvisnost in pretežna udeležba kreditov pri financiranji) nekaterih velikih gospodarskih naložb. Precej kritičnih besed »je padlo« na račun ekonomske politike in njenega delovanja v praksi. Ugotovili so, da imamo pravno in politično opredeljen ekonomski sistem, vendar le-ta ne oblikuje odnosov v praksi, kar pomeni, da ni postal hrbtenica prakse. Videti je, da je fggf ekonomska politika po sprejetju zakona o združenem delu popustila, da ni ujela koraka v lastni družbeni preobrazbi prav pri izbiri sredstev, metod in na-Jg! činov delovanja. Ta značilnost je še posebej prišla do izraza, ko so se nekateri materialni odnosi pri nas zaostrili, ko je prišlo do nekaterih stihijskih tokov in ko je bila nujna bolj izrazita in bolj angažirana ekonomska politika družbenopolitičnih skupnosti. Ker v e koli nomski politiki niso bile izoblikovane ustrezne smeri in metode za delo, se je le-ta vse bolj zatekala k starim mehani-tf! zrnom, ki so se že v preteklosti g||| pokazali kot neprimerni. Tako mi seveda ni moglo biti pričakova- nih rezultatov, še več, takšno delovanje je začelo ogrožati tudi razvoj družbenih odnosov, saj imamo opraviti s procesi krepitve vseh oblik oživljanja lastninskih odnosov, pa tudi z nerazumevanjem nekaterih ||| temeljnih razrednih vprašanj. Rezultate, ki jih zdaj kljub fU vsemu dosegamo, lahko torej gg§ pripišemo predvsem nepo- ' sredni akciji samoupravnih in političnih sil samoupravljanja, ki pa so delovale in delujejo ob neugodnih ekonomskih sistem-IIJ skih rešitvah. !!§ V tej zvezi so opozorili, da so nekateri prezrli zametke izrazite — predvsem v zadnjem času — krepitve elementarnih samoupravnih rešitev na temelju dohodkovnih odnosov. Zato so si ustvarili napačno predstavo, češ da se da z državnimi sredstvi odpravljati sedanje težave. Gre zlasti za tezo, da v sedanjem težavnem ekonomskem položaju samoupravni način razreševanja nikamor ne pelje, kar je v bistvu negacija samoupravljanja. Poudarili so ugotovitev, da ni mogoče ločevati reševanja ekonomske problematike od hkratnega utrjevanja samoupravnega položaja delavca. V razpravi je bila zavrnjena tudi teza, češ da v socialistični družbi delujejo ekonomske zakonitosti drugače. Poudarili so, da so ekonomske zakonitosti objektivne, drugo pa je, kako jih obvladujemo: ali na samoupraven ali na etatističen način. Ker se v Jugoslaviji nekatera mnenja razhajajo, se zato tudi ekonomska politika v federaciji in po posameznih republikah suče drugače. Zato bi moral biti po prepričanju članov centralnega komiteja inštrumentarij ekonomske politike prilagojen tako delovanju tržnih zakonitosti kot kakovostnim dejavnikom gospodarjenja. Če bi to dvoje vključili v inštrumentarij ekonomske politike, bi razvitejši del Jugoslavije potegni) za seboj manj razvite dele. Sedaj je narobe, zaradi različnih pogledov na samoupravljanje in POUDARKI IZ UVODNE BESEDE LOJZETA BRIŠKEGA — Vse bolj se soočamo z dvema težnjama v naši družbeni praksi, ki svojevrstno odseva razmerje družbenih sil: na eni strani je vse večja odločenost nadaljevati in ustvarjalno naprej razvijati začrtano smer, ne glede na številne težave in odstopanja — na dt;ugi strani pa so poskusi zadrževanja in ponovnega uveljavljanja rešitev in sredstev, ki predvsem na področju gospodarske politike poskušajo urejati odnose na starih etatističnih in centralističnih osnovah, poskusi torej, ki ne upoštevajo ustavnih načel, niti pravic in odgovornosti združenih delavcev; — starim načinom vodenja in preživelim sredstvom zlasti gospodarske politike, ki so se pokazali za ne dovolj učinkovite, smo dostikrat dovolili dati samoupravno podobo in smo s tem dopuščali, da se je zameglilo njihovo etatistično bistvo; — razraščanju neugodnih gospodarskih gibanj je resda botrovala tudi splošna recesija v svetu. Toda ne smemo prezreti, da so bili njegovi temeljni vzroki predvsem v neusklajenih materialnih odnosih, v slabem delu, v počasnem in premalo enakopravnem vključevanju v mednarodno delitev dela, v čestokrat zavestnem spregledovanju ekonomskih zakonitosti, v rasti porabe prek možnosti, počasni rasti produktivnosti ter prevelikem zadolževanju v tujini; — kljub močnim težnjam po cepljenju enotnega jugoslovanskega trga in po ustvarjanju avtarkičnih republiških in regionalnih ekonomij smo hkrati priča tudi že intenzivnim procesom združevanja dela, znanja in sredstev, ki ne poznajo nacionalnih in lokalnih meja. Tako, na primer, je bilo v sorazmerno kratkem času sklenjenih ali je v pripravi 39 sporazumov o skupnih naložbah med organizacijami združenega dela iz Slovenije in iz manj razvitih območij Jugoslavije; — delovni ljudje samozavestneje gledajo v prihodnost in moč naše skupnosti. To potrjuje tudi njihova prizadevnost in aktivnost v naporih za boljše gospodarjenje. Komunisti se ob takem razpoloženju moramo docela zavedati svoje odgovornosti in ne popustiti odklonom in omahovapjem zlasti v lastnih vrstah; — vso veljavo moramo dati delegatskemu odločanju, tako kot je to zapisano v ustavi; — v sedanjem medkongresnem obdobju smo sicer utrdili prepričanje, da je mesto zveze komunistov le znotraj tega sistema, nismo pa povsod in vselej dosledno temu prepričanju tudi delali; — delegatski sistem se mora razvijati na pozitivnih izkušnjah, ki so nam kljub številnim težavam in pomislekom pa tudi nasprotovanjem ob njegovem uveljavljanju dokazale, da je sposoben oziroma da z njegovo uporabo lahko razrešimo tudi najbolj zahtevna družbena vprašanja; — Zveza komunistov je uspešno uresničevala pot revolucionarne preobrazbe socialističnega razvoja v vsej svoji zgodovini vselej tedaj, kadar je njena akcija, oborožena z revolucionarno teorijo marksizma, izražala interes in občutenje množic. opravičevanja, češ da nekaterih vprašanj ni moč razreševati na samoupraven način, vleče vse v povprečje. Zato se tudi ne moremo izkopati iz težavnega gospodarskega položaja. Ekonomska politika naj krepi vlogo dohodkovnih odnosov Pri nadaljnjem razčlenjevanju aktualnih družbenoeko- nomskih razmer so poudarili, da je poglavitno, kdo gospodari s sredstvi družbene reprodukcije v vseh njenih oblikah od proizvodnje do denarja itd., saj je to pogoj za preobrazbo družbe in delavčevega položaja, pa tudi ključni člen dobrega gospodarjenja. Sedanje analize tokov proizvodnje in reprodukcije kažejo, da so samoupravni subjekti pri svojih upravljalskih pravicah, odgovornostih in obveznostih bolj vezani na odločitve upravnega aparata, kot so bili pred leti. Odločitve sprejemajo ljudje in institucije, ki ne nosijo materialne odgovornosti za resničen položaj, s svojimi odločitvami prek najrazličnejših mehanizmov zajamejo tudi sredstva in z njimi manipulirajo. Tako potiskajo delavca na obrobje odločanja z vsemi negativnimi posledicami, ki se kažejo v krepitvi lastninskih pritiskov v delovnih organizacijah, v zapiranju delovnih organizacij, v krepitvi moči aparata v združenem delu, ker z administracijo lahko komunicira aparat, ne pa delavec. Razpravljale! so zelo odkrito spregovorili tudi o pritiskih sla- bih gospodarjev, ki so pri nas mnogokrat dobili prevladujoč vpliv na ekonomsko politiko, ta pa se jim ni bila sposobna upreti. Namesto da bi uporabila instrumente in možnosti za premagovanje nizke'stopnje gospodarjenja, neproduktivnosti, razdrobljenosti in drugih slabosti, da bi spodbujala združeno delo k povezovanju, združevanju na skupnih rizikih in premagovanju materialnih vzrokov, ki porajajo centralistične težnje, je ekonomska politika ohranjala stanje takšno, kakršno je. Odveč je torej poudarjati — kot je bilo omenjeno v razpravi — da bomo še dolgo potrebovali angažirano, enotno dogovorjeno ekonomsko politiko, ampak ta ekonomska politika mora krepiti vlogo dohodkovnih odnosov in samoupravljanja. Zelo pomembna je krepitev spoznanja, da se mora država — pa naj bo federalna ali republiška — odločno umakniti z občutljivega področja ekonomskih odnosov s tujino in resnično prepustiti prostor organizacijam združenega dela in delavcem. Ta država zdaj do- Slika: Andrej Ulaga izvršni svet, ampak vendarle izvršni organi. Vsaj v Sloveniji smo bili proti zadolževanju v tujini, ki se še zmeraj povečuje, ker dolgovi rastejo. Vztrajali smo, naj tisti, ki se zadolžuje, dolgove tudi vrača. V zadnjem letu pa je več primerov, ko se zadolžujejo organizacije združenega dela, dolgove pa naj bi vračala federacija. Narodna banka. Jugoslavije. To je v bistvu proces etatizacije in je nasproten tistim osnovnim načelom, ki pravijo, da morajo delavci v organizacijah združenega dela, ki se devizno zadolžujejo, dolg tudi vračati in biti odgovorni tudi za devizni del prihodka. In takšnih nedoslednih rešitev v ekonomski politiki je bilo v zadnjih letih precej. Velja povedati, da se je tudi slovenski izvršni svet postavljal po robu takšnim rešitvam, vendar pa je ekonomska politika to le uveljavila. Doseči moramo večjo tehnološko neodvisnost Nekateri razpravljale! so opozorili, da ne smemo prezreti uspehov, ki smo jih dosegli in da smo vendarle v minulih letih bistveno znižali plačilno-bi- IZ OSNUTKA POMOČILA IX. KONGRESA ZKS Lansko leto smo velik primanjkljaj v tekoči projekciji plačij-no-bilančnega položaja republike spremenili v presežek; — družbene produktivnosti dela nismo povečevali skladno s planskimi prizadevanji, njen delež k rasti družbenega proizvoda je bil le 45 odstotkov; — delež investicij v družbenem proizvodu je bil 38,6 odstotka in. previsok glede na naše materialne možnosti, zato smo precejšnji del sredstev zagotavljali z zadolževanjem v tujini; — vključenost slovenskega združenega dela v mednarodno delitev dela je bila premajhna, kar je ob močno zaostrenih problemih v zvezi z zagotavljanjem zunanje likvidnosti države v zadnjih letih omejevalo možnosti za nujen uvoz surovin, reprodukcijskega materiala in opreme; zaostrene gospodarske razmere doma in recesija v svetovnem gospodarstvu kot posledica strukturne krize v Svetu in prepočasnega uveljavljanja nove mednarodne ekonomske ureditve je terjala opustitev našega koncepta ekstenzivnega razvoja, ki je bil v našem povojnem razvoju sicer objektivno nujen in je kljub 'slabostim zagotovil številne dosežke (visoke stopnje rasti, socialni razvoj, zaposlovanje itd.); — temeljne organizacije združenega dela še niso povsod ustrezno organizirane... Tako so pod tehnobirokratskimi pritiski potekali procesi snovanja in izpeljave integracij, ki so se omejevali le na fizično združevanje organizacij in skupnosti združenega dela na določenem območju oziroma na fizično združevanje organizacij združenega dela iz iste dejavnosti; — samoupravno združevanje dela in sredstev v organizacijah združenega dela se uveljavlja prepočasi. IZ OSNUTKA RESOLUCIJE IX. KONGRESA ZKS Svet, v katerem živimo, z vso raznolikostjo družbenoekonomskih in političnih sistemov in odnosov znotraj njih in med njimi ter procesi, razmere in dogajanja v socialistični samoupravni Jugoslaviji vedno znova dokazujejo, da je bodočnost socializma v najusodnejši meri odvisna od tega, kdo razpolaga s presežnim delom in odloča o njem; —. naša družba se je kot socialistična in samoupravna šele dodobra konstituirala in je z vidika svoje zgodovinske perspektive še vedno v začetnem obdobju svojega razvoja na družbenolastninskih osnovah; prepočasi presegamo številna protislovja, med njimi tudi protislovje med družbeno naravo produkcije ter zasebnim, skupinskim in državnim prisvajanjem rezultatov te družbene produkcije, ki odtujuje združenim delavcem sredstva in rezultate dele; — dosegli smo tisto stopnjo v gospodarskem razvoju, ko se brez intenzivnejšega in širšega vključevanja v mednarodno delitev dela ne moremo več uspešno razvijati; — pri premagovanju sedanjih gospodarskih težav se moramo opreti predvsem naTastne sile; — številne naloge lahko uresničijo samo delavci in delovni ljudje sami s svojo organizirano ustvarjalno akcijo v organizacijah in skupnostih združenega dela, v samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopolitičnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah; — oblikovanje, delitev in prilaščanje osebnih dohodkov moramo preobraziti tako, da bodo le-ti delavca stalno spodbujali k učinkovitemu proizvodnemu ali ustvarjalnemu in drugemu potrebnemu delu. — odločilnega pomena za uresničevanje politike gospodarske stabilizacije in utrjevanje položaja delavcev v družbeni reprodukciji je korenita družbena preobrazba gospodarske politike. stikrat preveč obremenjuje združeno delo s prakticističnim reševanjem in z ukrepanjem iz meseca v mesec. Nekajkrat je bilo omenjeno, da bi morali začeti vnašati v razprave o ekonomski politiki določnejše ocene. Le tako bomo lahko pridobili komuniste in druge delovne ljudi in občane za nadaljnji spopad z zaostrenimi gospodarskimi razmerami. Vedeti moramo, kdo je tisti, ki oblikuje določeno ekonomsko politiko, predlaga in vsiljuje. To je še toliko pomembneje, ker imamo pred seboj velike materialne probleme in nesorazmerja, hkrati pa nimamo rešitev za vrsto težav, ki ne prenesejo odlašanja. Bolj vztrajno bi morali analizirati, kje so vzroki, da se določena vprašanja v ekonomski politiki neustrezno rešujejo. Konkretnih primerov, ko ekonomska politika ni ustvarjala možnosti za poglabljanje samoupravnih odnosov in uveljavljanje položaja delavca v združenem delu, je v zadnjih letih veliko. Dva sta najnovejša: oskrba z nafto je spet urejena z zakonom, čeprav je lanski sistem že omogočal samoupravno združevanje in dogovarjanje o deviznih sredstvih za to pomembno surovino. Predlog so kljub nizu ugovorov predlagali izvršni organi, ne naš lančni primanjkljaj glede na prejšnja leta. Tudi ostali so pritrdili, da smo sicer povečali izvoz in zmanjšali uvoz, vendar so poudarili, da bi se v zvezi z rezultati našega zunanjetrgovinskega poslovanja morali ogibati vsakršnih enostranskosti. Plačilna bilanca je še zmeraj negativna in ji moramo prišteti še dolgove, ki jih imamo od prej in ki niso majhni. To je še toliko pomembneje, ker se ne-malokdaj prikazuje stanje tako, kot da bi bili naši problemi zadoževanja bistveno ublaženi in kot da bi bilo vse v najlepšem redu. Dejansko pa še zdaleč ni tako in bomo morali podrobneje spregovoriti o naši zadolženosti in tehnološki odvisnosti. Sedanja zadolženost zahteva nove dohodkovne rešitve znotraj organizacij združenega dela, ki bi jih morali že uresničevati in ne šele iskati. Najprej pa bo potreben določen čas, da se bodo delovne organizacije rešile težav, v katere so zašle. Predvsem je treba rešiti pomanjkanje re-promateriala in to ne le z izvozom, ampak tudi z vlaganji, na primer v turizem. Izdelati moramo tudi programe za zmanjšanje naše zadolženosti v tujini in večjo tehnološko neodvisnost tako od Zahoda kot Vzhoda. Emil Lah Preveč neobdelane zemlje Kadarkoli smo obračali podatke o možnostih našega razvoja, vselej se je izkazalo, da se lahko še najhitreje postavimo na noge s pomočjo kmetijstva. Jugoslavija ima zelo dobre naravne možnosti za pridobivanje hrane. S preosnovo kmetijstva, predvsem z boljšim izkoriščanjem zemlje, bi lahko pridelali še več hrane — predvsem za izvoz. Strokovno usposobljeni delavci v kmetijstvu, visoka raven znanosti in tehnologije in razvitost industrijskih panog, ki izdelujejo sredstva za kmetijsko proizvodnjo, so drugi pomembni dejavniki, ki potrjujejo, da imajo objektivne možnosti ne le za nadaljnjo hitro rast kmetijske proizvodnje, temveč tudi za pospešeno in uspešno vključevanje v mednarodno delitev dela. Vendar pa pri nas še vedno občutno niha pridelek najpomembnejših kmetijskih proizvodov, tako da se spričo absolutno nizkega in povrhu še nihajočega pridelka — pri čemer krivde ne smemo pripisati le vremenskim razmeram — z izvozom hrane ne moremo vključiti v mednarodno delitev dela. Primerov za to je več; to velja za koruzo, meso itd. To je tudi eden poglavitnih vzrokov, da je jugoslovanska zunanjetrgovinska bilanca kmetijsko-živilskih proizvodov zadnja leta bolj negativna kot pozitivna. Izvoz kmetijsko-živilskih proizvodov je doslej dosegal največ okoli 700 milijonov dolarjev, uvoz pa več kot milijardo dolarjev. Da bi to razmerje postavili na glavo, bomo morali predvsem zagotoviti boljše in popolnejše izkoriščanje zemlje, kjer tičijo ogromne zaloge, kajti dejstvo je, da je danes v državi neobdelanih na stotisoče hektarov plodne zemlje. Prav tako bi morali poskrbeti za večjo pridelavo cenejše krme in večji pridelek zasebnega sektorja kmetijstva ter omogočiti nadaljnji razvoj znanstveno-raziskovalnega dela za uvajanje novih donosnih sort in vrst itd. V ta namen so nam na voljo ustrezni kadri, znanstve-no-raziskovalne zmogljivosti, tehnologija, obrati za proizvodnjo kmetijske mehanizacije, umetnih gnojil in rastlinskih zaščitnih sredstev itd., le da vse te možnosti preslabo izkoriščamo. Potreba po hrani je človekova najosnovnejša življenjska potreba. V sodobnih mednarodnih razmerah je hrana dobila poseben, gospodarski, družbeni in politično-strateški pomen. Ko si prizadevamo za več hrane — za nas in za tuji trg — kot neuvrščena država prispevamo tudi k sprostitvi mednarodne napetosti, katere vzrok je tudi pomanjkanje hrane. Države v razvoju so bile samo lani prisiljene uvoziti 88 milijonov ton žita, da bi zadostile osnovnim potrebam po hrani, napovedujejb pa, da bodo te države do leta 1990 morale nujno uvoziti okrog 125 do 150 milijonov ton žita. V Jugoslaviji pa s pospeševanjem razvoja kmetijstva prispevamo k izboljšanju strukture gospodarstva, kar je bistven pogoj za stanovit-nejši razvoj in boljši mednarodni gospodarski položaj naše samoupravne socialistične skupnosti. Hitrejši razvoj kmetijstva ter proizvodnje in izvoza hrane bo torej izredno pomemben za uresničevanje politike gospodarske stabilizacije, ki naj bi bila splošna značilnost našega razvoja v sedanjem planskem obdobju. V. O. Tudi luksuz na kredit Jugoslovani smo znani kot iznajdljivi ljudje. Najboljši dokaz za to je, da smo dolga leta uspeli živeti daleč preko svojih dejanskih (materialnih) možnosti. Dokazov za to trditev je pravzaprav toliko, da jo je povsem nepotrebno ponovno dokazovati. S primerom, ki ga navajamo, tega seveda tudi ne nameravamo — dokazali pa bi radi, da se starih navad še vedno nismo otresli, in da nam je, kot kaže, tovrstna iznajdljivost najbrž prešla že v kri. Da smo tako družbeni kakor osebni standard dvigovali predvsem s posojili, je znano. Da smo mnogokrat razna začasna kreditna omejevanja znali obiti bodisi na legalen, pollegalen ali tudi na nedovoljen način, vemo prav tako dobro. Tudi sedaj, ko so posojila za nakup potrošniškega blaga sila omejena (omejen je seznam izdelkov, ki jih je moč kupiti s posojilom) nekateri še vedno iščejo razna pota, po katerih bi si bodisi oskrbeli blago, ki ga »uradno« ni moč kupiti s posojilom, bodisi (trgovci) prodali takšen izdelek, ki ni na seznamu, s pomočjo posojila. Seveda pa ne nameravamo trditi, da je primer, ki nas je spodbudil k pisanju, nelegalen, da je proti naši gospodarski zakonodaji,. Elektronska industrija iz Niša je sklenila občanom olajšati nakup (njihovega seveda) barvnega TV sprejemnika. Občanu ne bo treba storiti drugega, kakor da pri njihovi interni banki začne namensko varčevati__ Podrobnosti takšnega dogovora med proizvajalcem in kupcem seveda ne poznamo. Ne vemo, ali dobi kupec, ki začne varčevati, televizor takoj, ali potem, ko bo privarčeval določen del celotnega zneska. Toda prav gotovo, o tem smo trdno prepričani, varčevalec ne bo dobil sprejemnika šele potem, ko bo privarčeval celotno vsoto... Tudi ne vemo, kako širok krog občanov, ki želijo kupiti TV, lahko tovarna iz Niša na tak način pritegne (najbrže bo težko mrežo namenskih varčevalcev raztegniti po vsej Jugoslaviji). Prav tako ne moremo trditi, da bi bil takšen način prodaje in delovanja interne banke v nasprotju z zakonodajo, ki ureja delova'nje internih bank. Toda kljub temu, da kaže, da je takšen način prodaje TV barvnih sprejemnikov legalen, ne moremo zanikati vtisa, ki nam ga je ta novica vzbudila: da so namreč v Nišu v bistvu na tak način ponovno uvedli prodajo TV sprejemnikov za posojilo in tako obšli odlok zveznega izvršnega sveta, ki je lani omejil s&z-nam izdelkov, ki jih je moč prodajati na kredit. Pa ne samo to. S takšnim načinom prodaje si je El iz Niša močno izboljšala konkurenčnost na trgu v primerjavi z drugimi domačimi proizvajalci televizorjev. Če bi si povečala konkurenčnost z boljšo kakovostjo izdelka, ali nižjo (zaradi večje produktivnosti doseženo) ceno, bi ji seveda javno zaploskali. Tako pa... se ne moremo znebiti vtisa, da marsikdo pri nas še vedno mnogo raje poseže po sredstvih, ki jo bodisi navzkriž s poslovno moralo in celo zakonskimi določili in odredbami, kakor da bi poskusil osvajati trg z večjo produktivnostjo iif ustreznejšo kakovostjo ter ceno. Na tak način seveda ni moč resno razmišljati o vzpostavljanju enotnega jugoslovanskega trga, ki je eden od temeljnih kamnov nadaljnjega razvoja našega gospodarstva. Seveda niški primer ni edini, ki bo, ko bo uresničen, rušil enotni jugoslovanski tr^ je pa najnovejši. Boris Rugelj Priprave na sindikalne dogovore v Mozirju Manjkajo opozorila na slabosti Do konca februarja bodo tudi v vseh delovnih okoljih v občini Mozirje občni zbori osnovnih organizacij zveze sindikatov in konferenc osnovnih -organizacij zveze sindikatov. Nanje so se začeli pripravljati že jeseni, da bi sindikalni dogovori zajeli vse probleme okolja in da bi spodbudili sindikalno članstvo za dosledno in učinkovito uresničevanje stabilizacijskih nalog. V mozirski občini bodo občni zbori predstavljali uvod v priprave na ! 10. kongres zveze sindikatov Slovenije. Občni zbori so pravšnja priložnost tudi za oceno, kako v posameznih okoljih razrešujejo družbenoekonomska, samoupravna in politična vprašanja, in kako osnovne organizacije ZS vplivajo na razmere v okolju. V Gornjesavinjski dolini so namenili vsebinskim, kadrovskim in organizacijskim pripravam na občne zbore vso pozor- nost. Zaradi statutarnih sprememb v posameznih organizacijah združenega dela se bo povečalo število osnovnih organizacij ZS, in sicer v okviru Modne konfekcije Elkroj Mozirje in delovne organizacije VEZ Mozirje, kjer je bilo ustanovljeno več tozdov, osnovno organizacijo ZS pa ustanavljajo tudi v okviru Sa-vinjsko-šaleške veterinarske postaje Mozirje. Gotovo je, da bo gospodarjenje, posebej še ocena poslovanja - *----------------\ Predlagamo O socialni politiki in socialni varnosti delavcev smo v preteklem letu in do začetka letošnjega februarja mnogo govorili in pisali. Vseskozi se je v javni razpravi o dokumentu, ki ga je sprejela 3. konferenca ZSS, kot rdeča nit vlekla misel, da morajo biti delavci oblikovalci-socialne politike in nosilci socialne varnosti, kajti nihče drug jim tega ne more zagotoviti. Končno je bil sprejet dokaj obširen dokument, ki govori tudi o nalogah zveze sindikatov na tem področju,,vendar pa so v njem opredeljena tudi stališča do aktualnih vprašanj socialne politike in socialne varnosti v naši družbi. V osnovnih organizacijah sindikata bo treba dokument temeljito prebrati, V soočiti razmere v slehernem samoupravnem okolju s hotenji in stališči dokumenta in na tej osnovi potlej tudi pripraviti konkreten akcijski načrt, kako bomo odpravili.težave v svojih okoljih, v kolikšnem času in kako bomo naravnali našo politično akcijo na daljši rok, da bodo delavci zares nosilci tudi te politike in socialne varnosti. Na konferenci so se delegati dogovorili, da morajo biti akcijski načrti organizacij in organov pripravljeni v prihodnjih treh mesecih. Navidez je časa na pretek, vendar pa vemo, da je prav v prihodnjih mesecih pred izvršnimi odbori sindikata in osnovnimi organizacijami še obilica drugih nalog. Volitve so pred nami, zaključni računi in še bi lahko naštevali. No, navkljub temu predlagamo, da v vašem izvršnem odboru namenite eno točko dnevnega reda le socialni politiki in socialni varnosti. Predlagamo, da oblikujete naslednji dnevni red seje izvršnega odbora osnovne organizacije sindikata in konference osnovnih organizacij: DNEVNI RED: 1. Akcijski načrt uresničevanja stališč in usmeritev 3. konference ZSS 2. Razno Tokrat predlagamo točko razno zato, ker bo treba nemudoma opraviti še nekaj operativnih del, povezanih z volitvami v vaši temeljni organizaciji in s pripravami na obravnavo zaključnih računov. NA TRETJI KONFERENCI ZSS SO RAZPRAVLJALI: Marko JANEŽ, Darja COLARIČ, Anton SIMONČ, Dušan ŠINIGOJ, Vlado KOLAR, Drago BENČINA, Željko HUMER, Milan LOŠTRK, Žoran KRAJIČ, Jože ŽITNIK, Zofka STOJANOVIČ, Jože PRODAN, Anka TOMINŠEK, Jernej PIKL, Janez KRNC, Janko ČIRIČ, Boža MRAKIČ, Alojz TIBAVT, Konrad PAVLI', Marija RAFOLT, Igor PONIKVAR, Katica KAŠ-MAN, Vinko MAROLT, Stane ŽULA, Avgust BATAGELJ, Anica ERBUS, Jože KUHAR, Branko FLORJANČIČ, Marija MAKAR1, Marica ŠAUBERT, Vera STROPNIK, Marko KOCJAN, Rade GALEB, Tone FLORJANČIČ, Niko TOŠ, Pavle DOLAR, Roman MULEC, Samo MODIC, Emil CARUSO, Rezika DORDEVIČ, Vanda ZAJC, Peter PETKOVŠEK, Franc VODOPIVEC, Friderik LIČEN, Pavel RAZINGER, Franci PACEK, Nevenka LEKŠE, Vinko MATE, Lado HORVAT, Jože STRELEC, Marko BUJC Danijel KOLET-NIK, Jože ŠTRUKELJ, Jelka ERZIN, Drago MENCIN, Olga BANDELJ, Tone ZORKO, Jože KANDUČ, Rudolf KRANJC, Mirko GOZDNIKAR, Boris RO- POŠA, Irena FISTER, Angelca HUDEJ, Miro GARVANOVlČ, Jelka TUŠAR. Iztok OŽBOLT, Martin MURŠIČ, Jože RAZDEVŠEK, Ivanka KLOPČIČ, Darja PODBEVŠEK, Anamarija PAVLOVIČ, TRBOVŠEK, Suzana MODRIJAN, Milojko Ml-L1NKOVIČ, Franc VAUPOT, Olga TOMŠIČ, Franci SITAR, Srečko GOLOB, Ana KLENOVŠEK, Nuša HAFNER, Alfred GOLAVŠEK, Ivan VOVK, Konrad DERLINK, Marija FOLTIN in Vlado SOBOTKIEVVICZ. v J Kličemo (062) 811-202 Na zvezi je sekretar občinskega sveta ZSS Slov. Bistrica Janko Štukl v letu 1981, eno od osrednjih vprašanj na občnih zborih sindikalnih organizacij. Zato bo treba kar najbolj podrobno preučiti uresničevanje proizvodnih načrtov in izvoza, uspešnost naložb in uveljavljanje načela delitve po delu. Ob tem velja poudariti, da si zveza'sindikatov v mozirski občini že nekaj časa prizadeva zagotoviti možnosti,da bi delavci lahko sproti in kar najbolj podrobno spremljali rezultate gospodarjenja. Sindikalni dogovori pa bodo z razpravami o gospodarjenju nova priložnost tudi za preverjanje realnosti planskih dokumentov posameznih samoupravnih okolij za srednjeročno obdobje 1981 — 1985. Kljub prizadevanjem pa v mozirski občini ugotavljajo, da obravnava rezultatov gospodarjenja povsod še ni takšna, kot je bilo dogovorjeno. Manjkajo namreč opozorila na slabosti, doseženi uspehi pa tudi niso prikazani povsod objektivno. Vse kaže, kot poudarjajo v .Mozirju, da v združenem delu preradi pozabljajo, da obravnava rezultatov gospodarjenja utrjuje ustavno opredeljeno odgovornost vseh delavcev za gospodarjenje z družbenimi sredstvi in za vključevanje delavcev v stabilizacijska prizadevanja ter za utrjevanje njihovega samoupravnega položaja. Zato pričakujejo, da bodo zdajšnji sindikalni delovni dogovori z obravnavo sklepnih računov za leto 1981 naposled le presegli staro prakso. M. L. Uvodoma vam ne bomo postavili vprašanja. Povejte nam kaj o tistem, kar je sindikate v zadnjem času največ zaposlovalo. »Predvsem obravnava zaključnih računov v združenem delu. S tem smo zdaj končali, na občinski ravni pa že pripravljamo analizo o uspešnosti gospodarjenja v minulem letu. Reči moram, da smo v gospodarjenju kljub težkim gospodarskim razmeram, ki so spremljale organizacije združenega dela, zadovoljni. Z izgubo je namreč posloval le Kmetijski kombinat. Izguba sicer ni velika —- približno 5 milijonov dinarjev. Vzrok so predvsem spomladanske pozebe v vinogradih, slaba kadrovska zasedba, in pa tudi slaba opremljenost kombinata. Z gospodarjenjem smo zadovoljni, saj podatki, ki jih imamo, že na pogled kažejo, da so organizacije združenega dela lani gospodarile bolje kot leto prej. Vse manjše organizacije združenega dela so na primer izpolnile izvozne načrte, nekoliko težav so imeli le v Impolu, kjer pa bodo zamujeno nadoknadili v prvih treh mesecih letos. O uspehu govorita tudi tale podatka: na konvertibilno področje smo izvozili 90 odstotkov blaga — nekaj tudi storitev, stoodstotno pokrivamo uvoz, nekateri ozdi pa več izvozijo kot uvozijo.« — Občni zbori osnovnih organizacij zveze sindikatov so v glavnem mimo. Zdaj so na vrsti nove naloge. Čemu boste namenjali največ pozornosti? »V teh dneh na našem območju šele končujemo območne zbore OO ZSS. Povedati moram, da smo ustanovili novo osnovno organizacijo, in sicer v poslovni enoti Rudarskega šolskega centra iz Titovega Velenja na Polskavi. Zdaj pa vso pozornost namenjamo pripravam na volitve. Prihodnji teden bomo imeli temeljno kandidacijsko konferenco vseh delegatov. Naj ob tem povem, da smo zadovoljni s številom žensk med delegati, manj pa s številom mladih. Pospešeno se pripravljamo tudi na naše sindikalne volitve. Aprila bo volilna skupščina občinskega sveta. Ob tej priložnost bomo med drugim obravnavali tudi rezultate gospodarjenja v občini in pa politiko osebnih dohodkov zlasti delavcev, ki opravljajo težka dela ali delajo v težkih delovnih razmerah.« — Marsikje so začeli z akcijo za zmanjšanje administracije. Kako pa pri vas? »Občinski svet bo letos veliko pozornost namenjal tudi zmanjševanju administracije v vseh okoljih in na vseh ravneh. Na novo v administraciji ne bomo zaposlovali ne glede na predvidene upokojitve ali druge vzroke. Nekaj delavcev pa bomo po selektivnem postopku iz administracije preusmerili v neposredno proizvodnjo. V občini naj bi zmanjšali administracijo za 10 odstotkov. Nekaj smo že storili. Ustanovili smo skupne službe SIS družbenih dejavnosti, zdaj pa predvidevamo še ustanovitev take skupne službe za SIS materialne proizvodnje. Rezultati zmanjševanja administracije se ne bodo pokazali takoj, pač pa čez leto ali dve. Ta politika bo seveda veljala tudi za občinski svet ZSS.« peter štefanič Mimogrede Čudna pota preprečevanja »bolniških« Prevelika odsotnost z dela zaradi bolezni je v nekaterih organizacijah rakasta rana gospodarjenja. Ponekod je dosegla tudi takšen obseg, da je bilo včasih (zlasti v sezoni poljskih del) okrnjeno normalno poslovanje in proizvodnja. Te nadloge so se v organizacijah združenega dela lotevali na različne'načine. »Bolnike« in bolnike so obiskovali nekakšni »inšpektorji« iz organizacij združenega dela, drugod so se dogovorili za ostrejše ukrepe zdravnikov in še druge metode preprečevanja neupravičenih »bolniških« je bilo moč zaslediti. Nekatere organizacije združenega dela pa so našle drugačno rešitev. Ce delavec v določenem času ni bil v bolniški, je dobil posebno nagrado. Nimamo podatkov, koliko bolnih delavcev ni ostalo doma samo zaradi te nagrade. Izkušnje pravijo, da ni bilo tako malo takih primerov. Toda, ali je to zares najboljša pot za zmanjšanje izostankov z dela? Ne, saj se marsikdaj delavec zato odreče bolniški, kasneje pa je zdravljenje daljše in dražje. Škoda za delavca, za zdravstvene sklade in za delovno organizacijo. V družbi smo se dogovorili, da to ne sme biti način za zmanjševanje izostankov zaradi bolezni. Toda v zadnjem času se pojavljajo iste stvari, vendar pod drugim imenom. Razni dodatki za gospodarjenje so v resnici obdržali funkcijo prejšnjih nagrad za delavce, ki niso izostajali z dela. Čudno, mar ne? In sindikalne organizacije navadno molče gredo mimo takih predlogov, pa čeprav niso v skladu z delitvijo po delu in drugimi znanimi stališči 2. in 3. konference ZSS. M. H. Predsedniki osnovnih sindikalnih organizacij o socialnem položaju »svojih« delavcev Cimveč pravilno vrednotenega dela Tovarna verig v Lescah je od tistih delovnih skupnosti, ki zavzeto in več ali manj sproti rešuje vprašanja svojih delavcev ter tako skrbi za njihovo socialno varnost. O tem, kakšne so pri njih razmere in kako urejajo stvari, ki vplivajo na socialno varnost zaposlenih in njihovih družin, smo se pogovarjali s predsednikom konference osnovnih organizacij zveze sindikatov Jožetom Pfajfarjem. — Merilo socialne varnosti je prav gotovo mesečni osebni dohodek delavca. Kako je s tem pri vas? »Decembra je bil pri nas najnižji osebni dohodek za poln delovni čas 8140 dinarjev. V Verigi je zaposlenih 1400 delavcev, najnižji osebni dohodek pa prejema okoli 35 delavcev. To so nekvalificirani kovinarski delavci. Poprečni osebni dohodek je bil novembra 13.230 dinarjev. Decembra smo imeli poračun in je bilo zato to poprečje nekoliko višje. Razmerje med najnižjim in najvišjim'osebnim dohod-kom je 1:4. Iz teh podatkov izhaja, da je tudi najnižji osebni dohodek v naši delovni organizaciji precej višji od zajamčenega osebnega dohodka. To razmerje se seveda kaj hitro podre, ko pogledamo razmere v družinah teh posameznikov z najnižjimi osebnimi dohodki. Najtežje je tam, kjer so štiričlanske družine, a je le eden zaposlen. Pri nas jih je sedem.« — To je sicer malo, vendar pa ne pomeni, da se v Verigi ne ukvarjate s socialnimi vprašanji zaposlenih. Ali morda kako sodelujete s krajevno skupnosto? »Novembra lani smo v krajevni skupnosti ustanovili koordinacijski odbor sindikata, ki povežuje delo sindikatov iz združenega dela. Tako na primer pripravlja skupne kulturne akcije, proslave itd. Za zdaj se še ni lotil socialnih vprašanj posameznih krajanov. Pri njegovem delu je ovira zlasti dejstvo, da je več kot polovica delavcev iz naše krajevne skupnosti zaposlenih v sosednih krajevnih skupnostih in tudi občinah. V kolektivu imamo dve socialni delavki, ki bolj spremljata življenjske, manj pa gmotne razmere delavcev. Več pozornosti torej name-njata preprečevanju alkoholizma in podobnemu. Menimo namreč — to pa smo tudi že preverjali, da socialno ogroženih pri nas nimamo. Lani je izvršni odbor konference sklenil, da morajo osnovne organizacije po TOZD ugotoviti število dejansko ali možno socialno ogroženih delavcev. Ugotovili smo, da takih ni. Večina ima doma nekaj zemlje, kot marsikje drugje pa mnogi popravljajo svojo življenjsko raven oziroma družine s popoldanskim delom — šušmarstvom. Vendar nas bo nenehno naraščanje življenjskih stroškov verjetno že v kratkem prisililo, da bomo prek tako imenovanih socialnih kartic morali začeti spremljati gmotne razmere in stem socialno varnost delavcev z najnižjimi osebnimi dohodki. Že dalj časa razmišljamo o teh karticah. Vendar pa že zdaj vemo, da to še zdaleč ne bo dejanska podoba življenjske ravni oziroma morebitne socialne ogroženosti delavcev in njihovih družin. Socialne kartice bodo morda tudi krivične: nekdo, ki se znajde in je spretnejši, bo lahko na ta račun marsikaj pridobil tudi neupravičeno. Saj vemo, koliko zasluženega denarja se pretaka z roke na roko in ga ni mogoče spremljati. Mislimo, da je prava sdčialna varnost dati vsem zadelo sposobnim pravilno vrednoteno delo. Pri nas si prizadevamo in tudi uspevamo čim bolje vrednotiti težje delo in delo v težkih delovnih razmerah. Povedati pa tudi moram, da vlada pri nas solidarnost. Če komu zaškriplje zan^?.' roorebitne nesreče v družini, mu kolektiv in ožji sodelavci priskočijo na pomoč. V kolektivu kar se da pravično rešujemo vrsto vprašanj s socialnega področja. Tako imajo tisti, ki imajo manjši osebni dohodek, večji regres. Pri dodeljevanju stanovanj in posojil za nakup stanovanj imajo prednost gmotno šibkejši. Glede tega nimamo večjih težav, saj vloge rešujemo skoraj sproti.« . ’ Peter Štefanič IZ ORGANIZACIJ ZVEZE SINDIKATOV Nova Gorica Novinarske konference kot oblike dela Ko so v novogoriški komisiji za obveščanje v začetku februarja kritično ocenili dosedanje delo, so ugotovili, da so opravili dobršen del začrtanih nalog, marsikje pa so ostali na pol poti. Vseakor je spodbudno, da so uspeli z izdajanjem »Informacij«, ki so osnovnim organizacijam sindikata dobrodošel pripomoček za delo, poskrbeli pa so tudi za dopolnilno izobraževanje organizatorjev obveščanja. Med naloge pa sodijo predvsem novinarske konference, ki naj bi predstavljale del stalnega izobraževanja organizatorjev obveščanja, saj bi jih sproti opozarjale na aktualna gospodarska, družbenopolitična, še posebej pa sindikalna dogajanja. Da bi na tem področju čimprej nadoknadili zamujeno, so 8. februarja priredili prvo novinarsko konferenco, kjer so delegati, ki so sodelovali na 3. konferenci ZSS, poročali o njenem delu, obrazložili svoj prispevek na konferenci in nakazali glavne naloge sindikata. Ob zaključku so se organizatorji obveščanja dogovorili, da bodo v svojih glasilih objavili članke, v katerih bodo opozorili na pomen 3. konference ZSS in nadaljnje delo •sindikata. Menili so, da naj bi novinarske konference postale redna oblika dejavnosti, saj bi jim omogočale sprotno seznanjanje delavcev z aktualnimi dogodki. Komisija za obveščanje pri novogoriškem občinskem sindikalnem svetu bo letos opravila vrsto nalog, osrednjo pozornost pa bo namenila pripravi na kongrese. Milka Zalar Radlje Z delom pridobljeno zaupanje Kar dve skupni seji občinske organizacije sindikata in SZDL, ki sta razpravljali o predkandidacijskih postopkih in volitvah, sta bili zelo kratki. Nekdo je zapisal, da je temu vzrok dobro in široko zastavljena kadrovska politika, in opravljeno evidentiranje možnih kandidatov. V tem je vsaj polovica resnice! V delovnih organizacijah so opravili evidentiranje in več kakor dva tisoč ljudem so zaupali delo v tretji generaciji delegatov. Tudi sestava, število žensk in mladine, je dobra in je odraz sestave zaposlenih. Da pa je v celoti vendarle nekako polovica resnice, je treba povedati, da je v občini Radlje, podobno je tudi v sosednjem Dravogradu, zamenjan skoraj ves najodgovornejši občinski politični vodstveni vrh. Najlažje je reči, da gre za kadrovske napake iz preteklosti. Pa ne gre niti toliko za tistih nekaj ljudi, ki jih imenujemo »kadri«, gre bolj za nek odnos. Do takšnega zaključka prideš, če poslušaš razprave v sindikatih in tudi v SZDL. Ponekod sb bili vse preveč zaverovani in prepričani, da z vrtenjem najodgovornejših tudi najbolje rešujejo druge težave. Prav je, da kandidacijski in sploh vsi volilni postopki in volitve gredo čedalje bolj skozi roke ljudi - proizvajalcev, ni dovolj več neka ocena z vrha, pač pa hočejo delavci tudi zagotovilo, da bodo vodilni poznali, kako se dela v združenem delu in da-se iz prakse tudi borijo za uveljavljanje delavske samouprave. Tu je tisti odnos, tu je bila napaka človek, tisti vodilni, mora resnično poznati delavno prakso, ne samo misliti, da jo pozna, imeti mora znanje in z delom pridob Ijeno zaupanje, pa ne bo nobene bojazni, da ne bi dobil ustrezne podpore. Le delo za interese pravega samoupravljanja je najbolj zanesljiva os,okoli nje potekajo rotacije ali prehodi zopet v zdrpženo delo brez težav, ki smo jim bili v preteklosti priče. Vse kaže, da gre za pomembna, za marsikoga tudi grenka spoznanja, toda-tretji roj delegatov je sposobnejši, tako kažejo priprave. Tudi gospodarske tegobe bodo ob sposobnejših samoupravljalcih manjše, ob pošteno zastavljenem kadrovanju pa ljudje tudi radi sprejemajo delegatske dolžnosti! Kristl Valil V tovarni obutve v Turnišču se lahko pohvalijo, tla namenjajo obveščanju delavcev precej pozornosti. Imajo svoje glasilo Planika, naročeni pa so nuli na dnevno časopisje, občinska glasila in druge informativne biltene. Žal pa večina teh glasil težko pride do delavcev v neposredni proizvodnji, ker večinoma ostajajo po pisarnah. Na sliki: delavci v tovarni obutve, kjer na dan izdelajo 4500 parov športne obutve. Štefan Prša \_________________________________________________________________ Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Kosova Nov pokojninski zakon mimo ustave Predsedstvo sveta zveze sindikatov Kosova je na zadnji seji obravnavalo več vprašanj, predvsem pa izkušnje pri delu in delovanju samoupravnih interesnih skupnosti. Proučevalo je tudi rezultate javne razprave o osnutku zakona o temeljnih pravicah, ki izhajajo iz invalidsko-pokojninskega zavarovanja. Ta razprava je potekala le v nekaterih organizacijah združenega dela. Član predsedstva Isen Kaj-domčaj je v uvodu poudaril, da so bili pri delovanju samoupravnih interesnih skupnosti doseženi pomembni rezultati, vendar je še precej pomanjkljivosti. Le-te so predvsem subjektivne narave. Mnoge samoupravne interesne skupnosti so se spremenile v središča demokratske močir Na seji so med drugim poudarili, da bi morali o vsaki samoupravni interesni skupnosti razpravljati posebej, saj bi le tako ugotovili resnično stanje, slišali pa bi tudi, kaj o tem meni združeno delo. Vprašanje je očitno žgoče in zato bi moral kosovski sindikat sprožiti temeljito razpravo o delu samoupravnih interesnih skupnosti. Obenem pa bi morali okrepiti stik med delegacijami in delegati ter samoupravnimi interesnimi skupnostmi. Tako bi namreč delegati lahko bolje seznanjali bazo. Drugo vprašanje, ki je zbudilo veliko zanimanje pri članih predsedstva, pa je javna razprava o osnutku zakona o temeljnih pravicah iz invalidsko-pokojnin-skega zavarovanja. V uvodu so omenili samo nekatere vidike, ki jim mora predsedstvo nameniti še posebno pozornost. Šefčet Ja-šari je dejal, da zaradi časovne stiske na Kosovu pravzaprav niso imeli .javne razprave. Le-ta je potekala v glavnem v ožjih forumih ali pa samo v nekaterih organizacijah združenega dela in prav zato se zavzemajo, da bi jo razširili po vsej državi, saj je ta zakonski akt pomemben za vse delovne ljudi. Razprava je pokazala, da ta zakonski predlog ni dovolj usklajen z zakonom o združenem delu in z ustavo. Predsedstvo je oblikovalo der lovno skupino, ki bo povzela dosedanje pripombe. Gre predvsem za vprašanja, ki se nanašajo na delovno dobo, način priznavanja beneficirane delovne dobe, usklajevanje pokojnin in podobno. V razpravi so opozorili tudi na vprašanje invalidov dela druge in tretje kategorije, ki so postali že nekakšen problem združenega dela. Glede na pomen sproženih vprašanj in na to, da združeno delo ni povedalo svojega mnenja in da ima k osnutku zakona mnogo pripomb, so predlagali, da je treba prav združenemu delu omogočiti, da bo podrobneje proučilo ta zelo pomembni zakonski osnutek. Predsedstvo je na tej seji obravnavalo tudi predlog dokumenta o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, sveta zveze sindikatov republik in pokrajin in družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike v organih federacije ter delovni načrt sveta in predsedstva do 16, konference zveze sindikatov Kosova. Tomislav Kadič »Delavci v slovenskem gospodarstvu ’81« Premakljiv delovni čas — večje zadovoljstvo delavcev V organizaciji dela prihajamo vse bolj do spoznanja, da ima spremenljiv, fleksibilen delovni čas vrsto prednosti pred togim, fiksnim delovnim-časom. Spremenljiv delovni čas omogoča delavcem, da prilagajajo dnevni začetek in konec dela lastnim potrebam in željam oziroma potrebam družinskih članov, da se izognejo največji prometni gneči, psihičnim napetostim zaradi hitertja in skrbi, da bi prišli pravočasno na delo. Najpogostejša oblika spremenljivega delovnega časa je tako imenovani premakljiv (drseč, gibljiv ipd.) delovni čas, za katerega je značilno, da ne zahteva enakega obsega dela (delovnega časa) vsak dan, ampak delavec . vsak dan sproti izbira začetek in konec dela. Tako urejen delovni čas ima 26% anketiranih organizacij združenega dela (tozdi, enovite delovne organizacije, delovne skupnosti), 8 % za vse delavce, 18 % pa samo za nekatere skupine (enote) delavcev. Razporeditev delovnega časa je odvisna od vrste dela oziroma delovnega procesa. Razumljivo je, da je najbolj tog delovni čas tam, kjer mora teči proizvodni proces neprekinjeno ali pa tam, kjer zaradi gospodarnosti poteka delo v več izmenah. Kjer pa je pomembno le, da je delovna naloga zadovoljivo opravljena v določenem roku, je svoboda izbire delovnega časa velika. To potrjujejo tudi naši podatki, saj ima 87 odstotkov anketiranih delovnih skupnosti že premakljiv delovni čas, pa 21 odstotkov temeljnih oziroma 33 odstotkov enovitih delovnih organizacij. Enako kažejo podatki, razčlenjeni po področjih dejavnosti. Premakljiv delovni čas ima 70 odstotkov organizacij združenega dela, ki opravljajo finančne, tehnične in poslovne storitve, na področju trgovine, gostinstva in turizma pa le 35 odstotkov. Najmanj ozdov s premakljivim delovnim časom je na področju kmetijstva, ribištva,, gozdarstva in vodnega gospodarstva (6 odstotkov), pri ostalih pa je ta delež blizu povprečja. in sicer od 21 do 25 odstotkov. Režim premakljivega delovnega časa zahteva, da mor9jo biti določen del delovnega časa vsi delavci na delu. Po naših podatkih je obvezni delovni čas v večini organizacij 6 oziroma 7 ur (glej tabelo). Dovoljen delovni čas je največji obseg dela (časa), ki ga sme delavet opraviti v enem dnevu. Ta omejitev je potrebna, saj se v daljšem delovniku učinkovitost delavca bistveno žmanjša, delavec se lahko izčrpa, s.tem pa se poveča možnost nesreče pri delu. Večina ozdov v našem vzorcu ima ta čas omejen na 10 ur. obvezni delovni čas dovoljen delovni čas ure % OZD ure % OZD 4 2,6 8 7,8 5 5,1 9 22,3 6 31,3 10 31,3 7 31,8 11 ' 13,2 8 29,2 . 12 24,1 13 1,2 Pri premakljivem delovnem času mora delavec v določenem časovnem obdobju opraviti predpisano število ur oziroma izenačiti dejansko opravljen delo\ ni čas s časovno obveznostjo. V večini ozdov (64 %) morajo delavci izravnati primanjkljaj oziroma presežek ur v obračunskem obdobju, to je v enem mesecu, pri 10 % je ta čas še krajši (en teden), medtem ko je pri ostalih organizacijah združenega dela, ki imajo premakljiv delovni čas, to obdobje daljše od enega meseca: 2 ali 3 mesece pri 14 % ter več kot tri mesece pri 11%.anketiranih. Zanimalo nas je, kako, v organizacijah združenega dela urejajo presežek ur, ki lahko ostane po izravnavi. V 53 odstotkih ozdov lahko delavec vzame prost dan (nimamo pa podatkov, kolikokrat v mesecu sme vzeti prost dan), j Po mnenju Z. Kaltnekarja (Organizacija in kadri, 1976, št. 2) predstavlja možnost prostega dneva izpopolnitev premakljivega delovnega časa, saj delavec pogosto potrebuje nekaj časa, da bi opravil svoje zasebne zadeve. »S sporazumom pa je seveda treba določiti, da tak prost dan lahko delavec izkoristi le po dogovoru z nadrejenim in ob zagotovitvi normalnega opravljanja delovnih nalog.« Kar 21 % ozdov »nagrajuje« presežek ur po izravnavi z večjim osebnim dohodkom (domnevamo, da so tu mišljene nadure, ki so verjetno naprej odrejene), 29 % anketiranih ozdov pa presežka ur ne upošteva. Najbolj nas je zanimalo, kako so v ozdih za zdaj ocenili posledice premakljivega delovnega časa. Pri 79% ozdov so z uvedbo premakljivega delovnega časa dosegli večje zadovoljstvo delavcev. Število nadur se je zmanjšalo pri 61 % anketiranih ozdov, število izhodov med delovnim časom je bilo manjše pri 44 % organizacij združenega dela. Manj so v ozdih ugotavljali (vemo, da je to metodološko zahtevno) ali se je po uvedbi premakljivega delovnega časa spremenila delovna storilnost (večja — 26 %, enaka — 37 %, niso ugotavljali — 37 %) in število nesreč pri delu (enako — 43 %, manjše — 13 %, niso ugotavljali — 44 %). Ne vemo pa na kakšne načine so v anketiranih ozdih ugotavljali učinke uvedbe premakljivega delovnega časa, upamo le, da so ocene kolikor toliko objektivne in zanesljive. Dobljeni podatki so dovolj spodbudni za tiste organizacije združenega dela, ki še razmišljajo o uvedbi oziroma tiste, ki jim delovni proces dopušča, da bi uvedle premakljiv delovni čas. Vseeno pa bi kazalo preveriti tudi morebitne negativne učinke (stroške), ki se jih v naši anketi nismo dotaknili. Peter Monetti Predsedniki osnovnih sindikalnih organizacij o socialnem položaju »svojih« delavcev Ugotavljanje socialnega položaja — nehvaležna naloga Jože Trokšar »Skrb za boljše življenjske itvdelovne razmere se pri nas v Železarni Ravne ni začela s pripravami na 3. konferenco. To je naša stalna skrb in na tem področju smo že veliko dosegli.« Tako je že na začetku našega pogovora povedal predsednik osnovne organizacije sindikata temeljne organizacije Jeklovleka Jože Trokšar. »Naša temljena organizacija ima pravzaprav poseben položaj« je nadaljeval Troškar. »Lahko bi rekli, da je naše delo na pol metalurško pa tudi mehansko. Zahteva veliko natančnost, saj delamo vlečene, luščene in brušene izdelke. Kljub vsemu pa so delovne razmere precej boljše kot v nekaterih drugih oddelkih železarne. Prav zato zaposlujemo veliko delovnih invalidov iz drugih temeljnih organizacij. Imamo seveda precej težav pri prekvalifikaciji teh invalidov. Še vedno je sedem žensk, pred leti smo jih imeli 15, ki morajo delati v nočni izmeni. V naši dolini je težko najti delovno mesto,ki bi bilo primerno za ženske, zato poprimejo tudi za taka dela, kjer je treba delati tudi ponoči.« Kot je dejal tovariš Trokšar, imajo zaradi velikega števila zaposlenih invalidov težave s produktivnostjo, še posebej zaradi veljavnega invalidsko pokojninskega zakona, ki ne spodbuja višje produktivnosti. Delavec invalid dobi tak osebni dohodek,kot ga je prejemal na prejšnjem delovnem mestu, in to ne glede na njegov sedanji delovni učinek. Razliko mu daje socialno zavarovanje. »Z novim zakonom se bo to bistveno spremenilo,« je dejal Jože Trokšar. »Sicer pa nenehno iščemo načine, kako bi izboljšali delo na nekaterih težjih delovnih mestih. Z lastno inovacijo smo prav pred kratkim avtomatizirali nalaganje in odlaganje na velikem brusilnem stroju. Prav tako smo že avtomatizirali delo na enem od treh ravnalnih strojev. • , , No, še vedno imamo pri nas delovna mesta, za katera se sindikat trudi,da bi jih izboljšali, pa nekako ne gre in ne gre. To je delo v lužil- nici, kjer se dela s kislinami in lugi in kjer je zaradi hlapov delo zdravju škodljivo. Nekaj smo res že izboljšali, vendar še ne dovolj.« Sicer pa skrbe za življenjske in delovne razmere v železarni v okviru delovne organizacije. Žato imajo posebne službe. Sindikat pa v glavnem posreduje le takrat, ko se kdo pritoži ali pa se zastavljene naloge ne uresničujejo dovolj hitro in učinkovito. »Za toplo malico je že nekaj časa poskrbljeno, čeprav še ni tako dolgo, ko smo še jedli za stroji. Sedaj imamo jedilnice, kjer si lahko po človeško privoščiš topli ali mrzli obrok. Tudi avtomate z osvežilnimi pijačami smo postavili po tovarni.« Pri reševanju socialnih vprašanj pa v Jeklovleku še niso naredili vsega. »Težko je. Nimamo še prave povezave s krajevnimi skupnostmi, da bi preverjali socialni položaj naših delavcev, tam kjer bivajo. Mnogi živijo v krajevnih skupnostih zunaj Raven, saj imamo v železarni kar 40 odstotkov vozačev. Po drugi strani pa je tako ugotavljanje socialnega položaja tudi zelo nehvaležna naloga, saj je večina ljudi pri tem zelo občutljiva. Nihče nima rad, da bi ga razglašali za socialni problem. Mnogi zato svoje težave skrivajo, posebno matere samohranilke. Imamo sicer zbrane podatke o osebnih dohodkih oziroma dohodku na člana družine tistih delavcev z najnižjimi osebnimi dohodki in jih tudi stalno računalniško obdelujemo, vendar kot sem že dejal, ti podatki niso popolni.« Sicer pa v železarni veliko dajejo za stanovanja. Že nekaj časa namenjajo kar 10 odstotkov od osebnega dohodka. Vendar pri tem pravijo, da delavci na politiko gradnje stanovanj nimajo dovolj vpliva. Tudi letovanje svojih delavcev imajo dobro urejeno. V lastnem domu letuje več kot tisoč delavcev letno, več kot dvesto pa jih vsako leto odide na brezplačno letovanje oziroma zdravljenje. A. A. Srečanje samoupravljalcev »Rdeči prapor« v Kragujevcu Ustreznejše nagrajevanje za proizvodno in ustvarjalno delo Na letošnjenj 14. srečanju jugoslovanskih samoupravljalcev v Kragujevcu, ki se ga je udeležilo 663 delegatov, je imel uvodni govor Fadil Hoxha. »Rdeči prapor« si je tokrat zadal zahtevno nalogo: delegati so želeli osvetliti predvsem vsa vprašanja, ki so povezana z vrednotenjem proizvodnega in ustvarjalnega dela. Ta vprašanja so že nekaj časa v središču pozornosti jugoslovanskih delavcev, njihovo podrobnejšo razčlenitev pa zahtevajo tudi sklepi 3. kongresa samoupravljalcev Jugoslavije. O tem bodo bržkone spregovorili tudi delegati na prihodnjih partijskih jn sindikalnih kongresih. Dejstvo je, da moramo ob prizadevanjih za gospodarsko stabilizacijo, dvig produktivnosti dela in kakovosti proizvodnje nameniti neprimerno več pozornosti tudi konkurenčni sposobnosti naših organizacij združenega dela na svetovnem tržišču, kjer ima proizvodno in ustvarjalno delo velik pomen. Srečanje v Kragujevcu je pravzaprav opozorilo, da proizvodnega in ustvarjalnega dela še vedno ne vrednotimo tako, kot bi ga morali. Fadil Hoxha je med drugim dejal, da je 14. srečanje samoupravljalcev »Rdeči prapor« v letu, ko vsi delovni ljudje, organizacije združenega dela in druge organizirane socialistične sile vlagajo velike napore za uresničevanje nalog ekonomske stabilizacije. Vendar bomo lahko le z učinkovitejšim uresničevanjem načel delitve po delu in rezultatih dela dosegli bistvene premike tudi na tem področju, kajti, kot je dejal Fadil Hoxha, samo produktivno, boljše delo in večje varčevanje lahko omogoči bistvene spremembe v gospodarski politiki in praksi in le po tej poti je moč doseči cilje, ki smo si jih zastavili. Zahteva, da se proizvodno delo in delo v težkih delovnih razmerah, inovatorstvo in ra-cionalizatorstvo bolje vred- noti — tudi materialno — je eno izmed bistvenih vprašanj pri izgradnji samoupravne socialistične družbe. To zahtevajo predvsem 'delavci sami, na to je mnogokrat opozarjal tovariš Tito. Razprave o razlogih za ustreznejše vrednotenje proizvodnega in ustvarjalnega dela so bile polemične, ustvarjalne in tudi samokritične. Iz približno 800 strani poročila, namenjenega za »Rdeči prapor« pa vendarle bode v oči resnica, da je gmotni položaj delavcev v proizvodnji še zmeraj manj ugoden od položaja tistilT, ki delajo v drugih dejavnostih. Preprosto povedano: rudar, ki koplje premog in ki mu nenehno grozi nevarnost, da se mu stena podre na glavo ali postane žrtev strupenih plinov, dobi tanjšo kuverto kot delavec, denimo v naftni industriji, ki pritiska na gumb in ureja dotok nafte. Pravzaprav je tudi delo kovinostrugarja, ki ga pri delu ogrožata hrup in kovinski prah, slabše plačano kot delo pisarniškega delavca v toplih in svetlih prostorih. Boljše vrednotenje proizvodnega dela je ključ do stabilizacije Delegati so v svojih razpravah poudarjali, da je mogoče le z ne- posredno akcijo v posameznih samoupravnih okoljih spremeniti odnos do proizvodnega in ustvarjalnega dela. Sicer je bilo nekaj posameznih različnih mišljenj o tem, kako v sporočilu srečanja bolj ali manj natančno določiti, katero proizvodno in ustvarjalno delo je potrebno bolje vrednotiti. S tem vprašanjem so se ubadale vse komisije, vendar je prevladalo mnenje, da ni dilema v tem, kaj je proizvodno in ustvarjalno delo, temveč kako na najboljši način in čimhitreje zagotoviti, da delo delavcev, ki neposredno ustvarjajo novo vrednost in dohodek, čim-bolje nagraditi. Pravzaprav je »Rdeči prapor« pozval vse družbene sile, naj s skupno družbeno akcijo zagotove, da se materialno in družbeno ustrezneje vrednoti zlasti delo tistih delavcev, ki delajo v neposredni proizvodnji. To vsakokrat zahteva konkretno odločitev v samoupravnih okoljih in tudi odpira možnost, da se skupno družbeno opredelitev o boljšem vrednotenju proizvodnega in ustvarjalnega dela prilagodi konkretnim potrebam in interesom v vsaki organizaciji. Miran Potrč je kot predsednik komisije za pripravo sporočila 14. srečanja samoupravljalcev »Rdeči prapor« med drugim tudi dejal, da moramo takšno opredelitev proizvodnega dela zagotoviti s spremembo vrednotenja del in nalog proizvodnih delavcev. Tudi delo režijskih delavcev je moč izmeriti Udeleženci so v svojih razpravah posebej poudarjali, da se lahko prispevek ustvarjalnega dela potrdi le v doseženih rezultatih v povečanju produktivnosti dela in ekonomičnosti poslovanja, v povečanem dohodku. Zategadelj je potrebno takoj »razdelati« osnove in merila vrednotenja dela delavcev v režijskih službah, v družbenih dejavnostih in še posebej organizatorjev proizvodnje in poslovanja. Uresničevanje, te naloge je pomembno tudi zato, da bi zmanjšali režijo v organizacijah združenega dela in v družbi sploh in spodbudili delavce v teh službah za bolj racionalno izkoriščanje družbenih sredstev in delovnega časa in tako povečali njihov prispevek k povečanju dohodka. Nesprejemljivo je tudi, da delavci v režiji prejemajo osebne dohodke na podlagi nekakšnih koeficientov, brez dejanskega vrednotenja prispevka k skupnim rezultatom dela. Nesmiselno je tudi, da se osebni dohodek delavca ravna po nekakšnem povprečju osebnih dohodkov v družbi ali gibanju osebnih dohodkov delavcev v organizacijah materialne proizvodnje. Delegati so posebej poudarili, da so prav zaradi takih »povezav« delavci v skupnih, službah nezadovoljni in zahtevajo, da se osnove in merila za vrednotenje njihovega delovnega prispevka, tudi, organizatorjev proizvodnega poslovanja, natančneje določijo v samoupravnih splošnih aktih. Ob teh razmišljanjih je prav da omenimo zahtevo delegatov, da moramo spodbujati množično inventivno dejavnost, bodisi da gre za pospeševanje tehnologije in proizvodnje ali aa zaščito pri delu, na področju organizacije dela kakor tudi pri uveljavljanju družbenoekonomskih odnosov. Množična ustvarjalnost in večji prispevek ustvarjalnega dela je bistven pogoj za kakovostno in cenejšo proizvodnjo in večje izkoriščanje domačega znanja. Ne smemo dovoliti, da bi kdo drug odločal v imenu delavcev Seveda pa je pri uresničevanju zahtev za boljše družbeno in materialno vrednotenje proizvodnega in ustvarjalnega dela potrebno vzpostaviti tesnejšo vez med pravicami, dolžnostmi in odgovornostmi delavcev pri ustvarjanju, doseganju in razporejanju dohodka. Zato moramo preprečiti vse poskuse, da bi za zadovoljevanje splošnih, družbenih in skupnih potreb odločal kdo drug v imenu delavcev, ne pa delavci sami z neposrednim odločanjem. Še posebej so delegati srečanja samoupravljalcev poudarjali potrebo po hitrejšem razreševanju stanovanjskih vprašanj, prilagajanju delovnega čaša in zlasti preprečevanju različnih neupravičenih ugodnosti, ki jih imajo delavci v pisarnah. Večjo skrb moramo nameniti izboljšanju delovnih in življenjskih razmer delavcev v proizvodnji, saj je to bržkone eden izmed najpomembnejših dejavnikov usmerjanja mladih v proizvodne poklice. Delegati srečanja »Rdeči prapor«, kot je dejal Miran Potrč, zahtevajo, da se ustvarijo možnosti, da bodo delavci dejansko odločali o vseh bistvenih vprašanjih dela in življenja, da bodo sproti obveščeni o razmerah v svoji organizaciji in družbi ter da se (le) formalna zastopanost v organih samoupravljanja kakor tudi v organih družbenopolitičnih skupnostih in družbenopolitičnih organizacij nadomesti z dejanskim odločanjem delavcev. Tudi družbena priznanja za proizvodno in ustvarjalno delo in dosežene rezultate — gre za nagrade in odlikovanja, ki jih podeljujejo organizacije združenega dela in družbenopolitične skupnosti, morajo temeljiti na rezultatih dela. Poudarili so, da je delo najpomembnejši, kriterij za podeljevanje najvišjih družbenih priznanj in odlikovanj. Kajpak imajo na tem področju še posebno odgovorno nalogo sredstva za obveščanje, ki morajo mnogo več pozornosti nameniti tem vprašanj^!. Kaj je pravzaprav najpomembnejše sporočilo srečanja samoupravljalcev »Rdeči prapor«? Spremeniti moramo odnos do proizvodnega in ustvarjalnega dela, mu dati polno družbeno in gmotno podporo, družbenopolitične organizacije v vseh okoljih pa morajo nenehno skrbeti za uveljavljanje teh načel. To bo po mnenju delegatov prispevalo k temu, da bomo z boljšim vrednotenjem proizvodnega in ustvarjalnega dela učinkoviteje in hitreje opravljali sedanje težave. M. H. Nadaljevanje televizijske oddaje » V živo« Socialno politiko naj vodijo delavske vajeti Osnovni namen »delavske ustave«, kakor nekateri imenujejo zakon o združenem delu, je omogočiti delavcem in občanom, da postanejo oblastniki nad pogoji in sadovi svojega dela. Lahko rečemo, da smo na poti od mrtve črke na papirju do njene uresničitve v življenju že dobili nekaj bitk. Veliko jih je kajpak še pred nami. Eno od teh je pričela tudi 3. konferenca ZSS o socialni politiki in varnosti delavcev. Zmagati v njej pomeni omogočiti politično organiziranemu delavcu oblikovati takšno socialno politiko, v kateri bo postal sam nosilec zagotavljanja svoje socialne varnosti. Da smo pri tem na dobri poti, pa nam poleg sklepov in stališč, ki jih je sprejela 3. konferenca, potrjuje tudi nedavna televizijska oddaja » V živo«, ki je nosila naslov » Kako si zagotoviti socialno varnost«. Oddaja, ki sta jo vodila novinarja Gita Vončina in Janez Ujčič, nam je poleg vsega, kar smo v njej zvedeli, še zlasti nazorno izpričala, da je zanimanje ljudi za oblikovanje in izvajanje socialne politike in s tem seveda zagotavljanje njihove socialne varnosti ogromno. Bili smo priča številnim zanimivim razmišljanjem, mnenjem in pa seveda tudi vprašanjem, na katera sta med drugimi odgovarjala tudi predsednik slovenskih sindikatov Vinko Hafner in članica sekretariata predsedstva RS ZSS Nada Mikič-Bulc. Ker nekateri gledalci spričo obsežnosti obravnavane tematike in s tem seveda stiske s časom na svoja vprašanja niso dobili odgovorov, smo se v dogovoru s televizijo in vodstvom sindikatov odločili, da jih posredujemo v tokratni številki DE. Gledalcem (zdaj tudi našim bralcem) na njihova vprašanja v imenu sindikatov odgovarja Nada Mikič-Bulc. Naj ob tem dodamo, da nam je televizija hkrati z omenjenimi vprašanji odstopila tudi nekaj pisem gledalcev, ki jih je dobila kot odmev na oddajo Julke Vah-nove »V znamenju«, v kateri je tekla beseda o novem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pisma bomo objavili v prihodnjih številkah našega časnika. Odgovori na vprašanja Standard na račun inflacije, Vlado AVSENIK iz Ljubljane sprašuje, kako lahko temeljna organizacija z 200 do 300 zaposlenimi odmeri sredstva samo za eno stanovanje. Meni tudi, da se preveč sredstev dodeljuje za individualno gradnjo in da se sredstva za stanovanja tako drobijo. Pravi, da prihajamo v nasprotje. Po eni strani so velika sredstva za soudeležbo pri nakupih stanovanja, po drugi strani pa govorimo, da so stanovanja najbolj potrebna tistim, ki imajo najnižje osebne dohodke in mladim, ki šele začenjajo varčevati za stanovanje. Če je nekdo pred desetimi leti kupil stanovanje, zdaj odplačuje le 30,40 starih tisočakov, zanima ga, kdo plačuje razliko med realno vrednostjo stanovanja in denarjem, ki se steka investitorjem? ODGOVOR: Na podlagi realno spoznanih potreb po stanovanjih oziroma posojilih lahko temeljna organizacija združenega dela razporeja ustrezen del sredstev iz čistega dohodka za stanovanjsko gradnjo ali kreditiranja, ob upoštevanju razporejanja OD, skupne porabe in širjenja materialne osnove dela. Na ravni delovne organizacije pa morajo biti vgrajeni elementi vzajemnosti med tozdi, ko temeljna organizacija ne ustvari dovolj čistega dohodka za pokrivanje stanovanjskih potreb. Vzajemnost je zagotovljena tudi v okviru stanovanjske skupnosti za reševanje stanovanjskih vprašanj delavcev v tistih tozdih in delovnih skupnostih, ki začasno ne morejo zago-toviti dovolj čistega dohodka. Vzajemno združena sredstva se uporabljajo za gradnjo, nakup, kreditiranje, prenovo stanovanj in stanovanjskih hiš. Razmerje sredstev, ki jih namenjamo za družbeno ali zasebno gradnjo, je prilagojeno konkretnemu okolju, nikakor pa ne moremo zapostavljati družbene gradnje stanovanj. Za pridobitev družbenega stanovanja je določena soudeležba (13. člen družbenega dogovora), za občane in družine v težjem gmotnem položaju in mlade družine pa je po družbenem dogovoru predvidena olajšava pri plačilu soudeležbe (15. člen), tako da se zavežejo namensko varčevati za plačilo soudeležbe. Razlike, ki jo omenjate, ne plačuje nihče. Zato smo že večkrat opozorili na vprašanje valorizacije kreditov. Končnega stališča pa o tem, razen priporočila, da posamezniki poravnajo te obveznosti (smešno nizke kredite), vendarle še nimamo. Bolje vrednotiti proizvodno delo Tov. Petričeva iz Ljubljane sprašuje: Delavka v proizvodnji ima 5100 din plače, če ima 10 let minulega dela in 30 nadur znese je sprejela 2. konferenca ZSS, uveljavljalo tudi tako, da bodo kvalificirani delavci oz. delavci z ustrezno usposobljenostjo v neposredni proizvodnji praviloma prejemali višje osebne dohodke kot delavci z enako usposobljenostjo za enako zahtevna opravila in naloge na administrativnih opravilih. Ker iz vprašanja ni razvidno, za kakšno delo in za kakšno usposobljenost gre v konkretnem primeru in zlasti ne, kakšna je zahtevnost dela in rezultati, ki jih dosega delavka, pa tudi ne ali poteka dejo v proizvodnji v posebnih okoliščinah (le-te je potrebno posebej oz. dodatno ovrednotiti) tudi odgovor ne more biti bolj konkreten. Zato bi vam svetovali, da se pri svoji OO ZS pozanimate, kako se pri vas uresničujejo določbe družbenega dogovora o skupnih osnovah za oblikovanje sredstev za osebne dohodke in skupno porabo, ki ga je sprejela druga konferenca ZSS novembra 1980. Naloga osnovne organizacije ZS je, da zagotovi uresničevanje določb tega dogovora. Krivica? Tov. Janez Bečan, delavec Železniškega gospodarstva iz Ljubljane, plačevanje davka kot tudi vseh prispevkov iz osebnega dohodka so bruto osebni dohodki oz. del dohodka, namenjen za zadovoljevanje osebnih, skupnih in splošnih družbenih potreb. Delo, ki ga opravlja delavec v nočnem času oz. ob nedeljah, je posebej vrednoteno kot delo v posebnih delovnih razmerah, kar pomeni, da je za takšno delo tudi bolje nagrajen. Zato tudi ni razloga, da bi to delo posebej obravnavali pri obdavčevanju dohodka, kjer velja načelo, da tisti, ki ustvari več, po načelu solidarnosti m vzajemnosti, za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, prispeva sorazmerno več sredstev. Če bi bilo delo izven rednega delovnega časa izvzeto pri obdavčevanju, organizacije združenega dela ne bi imela nikakršnega in- RAZPONI NISO PRETIRANI Na vprašanje gledalca Franca Klemenčiča, kolikšen je najnižji oziroma najvišji osebni dohodek v Sloveniji, je predsednik slovenskih sindikatov Vinko Hafner odgovoril: »Moram reči, da bi težko povsem natančno odgovoril na to vprašanje. Najprej bi povedal za najnižji osebni dohodek, ki je bil v začetku lanskega leta opredeljen v višini 5100 dinarjev. Takšen osebni dohodek prejema izjemoma malo delavcev. Mislim na osebni dohodek za redno delo, ki znaša pretežno nad 6000 dinarji. Prav zdaj skupaj z drugimi dejavniki v republiki opredeljujemo družbeno dogovorjeni najnižji osebni dohodek pa tudi zajamčeni osebni dohodek v primeru posebnih razmer. Povprečni osebni dohodek zaposlenih v Sloveniji znaša okoli 12.000 dinarjev, v proizvodnji okoli 11.500 dinarjev. O najvišjih osebnih dohodkih pa moram reči, da bom govoril precej na pamet. Natančno vam bom povedal samo za svojega. Ta znaša 36.000 dinarjev skupaj z minulim delom. Najvišji osebni dohodki najodgovornejših funkcionarjev v republiki pa se gibljejo okoli 40.000 dinarjev, kajpak tudi z minulim delom. So pa zabeleženi tudi znatno višji dohodki, toda ne funkcionarjev, ampak, recimo, posameznih strokovnjakov, sem in tja tudi kakšnih trgovskih potnikov in podobno. Vendar, to so izjemne kategorije. Zdi se mi, da so osebni dohodki nad 30.000 dinarjev redki. Da zdaj ne nadaljujem tega, mislim, da (v celoti vzeto) razponi osebnih dohodkov pri nas niso pretirani, manj opravičljivo in izdelano je pridobivanje posameznega osebnega dohodka na podlagi delovnih rezultatov. Prav.tu prihaja do večjih socialno neupravičenih razlik.« vse skupaj 6500 din mesečno. Delavka v administraciji pa ima za manj dela veliko večji OD. Kakšno je stališče sindikata? ODGOVOR: Sindikati smo na 2. konferenci o delitvi po delu postavili zahtevo za boljše vrednotenje proizvodnjega dela in dela v težjih delovnih razme-rah.To na j bi se v smislu stališč, ki jih pravi, da so delavci v njihovi delovni organizaciji prepričani, da se jim dela krivica, ker se jim odteguje davek za nadurno delo, ki ga opravljajo ob nedeljah in ponoči. Zanima ga, kakšno je mnenje sindikatov? ODGOVOR: Delavcu se <53 njegovega neto izplačanega osebnega dohodka ne odteguje davek. Osnova za obračun in DE ZALOŽBA DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška 43 Izšel je: DOGOVOR O URESNIČEVANJU DRUŽBENE USMERITVE RAZPOREJANJA DOHODKA V LETU 198? z metodologijo in stališči odbora udeležencev dogovora. Cena 50.din. Naročila sprejema Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43 in knjigarna Delavske enotnosti, Ljubljana, Tavčarjeva 5. c-n gj 0) -3 UJ C Z -I ^ m 5 z O o w I o 5 o #0 3 frOK tu-82 Gon 'le n : ^ G : lil «12 CC o z < Z C CD 1 V) (0 c 03 C o t 8. E 03 C O c (D O 2 03 Z i i .£ i C O š. 2 E 0) .■g o J* 03 N > | o E E c 3 1Ž DC i I f teresa za to, da se čimvee dela opravi v rednem delovnem času in bi to obenem lahko pomenilo spodbudo za širjenje nadurnega pa tudi nočnega dela, kar pa je v nasprotju s stališči sindikata, ki težijo k omejevanju takega dela. To omejevanje ima med drugim namea da se delavec ne obremenjuje prekomerno in da ostane čimdlje sposoben za delo. Obenem pa naj bi omejevanje vsakega takšnega dela zagotovilo možnost zaposlitve mladim, za delo usposobljenim ljudem, ki iščejo zaposlitev. Kako do »pravične« pokojnine? Tov. Ceraijeva iz Kamnika pravi, da imajo v njihovi temeljni organizaciji veliko delavčev, ki so pred upokojitvijo. Pred 10 leti so imeli nizke osebne dohodke, zdaj imajo sicer boljše, kljub temu pa bodo prejemali nizko pokojnino, to je okrog 5000 dinarjev. Zanima jih mnenje sindikata o dodeljevanju pokojnin oz. oblikovanju višine pokojnine. ODGOVOR: Sindikati se predvsem zavzemamo za čimbolj dosledno uresničevanje načela delitve po delu in rezultatih dela. Vse hibe pri delitvi osebnih dohodkov se kasneje odražajo v oblikovanju pokojnin oz. njihovi višini. Zavzemamo se za boljše vrednotenje proizvodnega dela in dela v težjih ter zdravju škodljivih delovnih razmerah. Mislimo, da bi morali sistem pokojninskega zavarovanja ob nadaljnjem dograjevanju temeljnega zakona o pravicah iz pokojninsko-in-validskega zavarovanja izpopolniti tako, da bo pokojnina odražala dejanski prispevek minulega dela de- lavca v njegovi delovni dobi. To pa obenem pomeni, naj bo družbenoekonomski položaj upokojencev čimbolj enak položaju, ki so ga imeli kot aktivni delavci. Glede na to, da moramo sindikati aktivno sodelovati pri zagotavljanju primernega družbenoekonomskega položaja in socialne varnosti upokojencev, sodelujemo s Skupnostjo pokojninsko invalidskega zavarovanja tudi ob vsakoletni valorizaciji pokojnin. Pri tem smo še posebej pozorni, ko gre za določanje najnižjega zneska pokojnine oz. mejnega zneska, do katerega je upravičen — pod pogoji, ki jih določa statut Skupnosti —• tisti, čigar socialna vrednost bi bila zaradi nizke pokojnine ogrožena. Sindikati tudi mislimo, da bi v obdobju visoke inflacijske stopnje oziroma padca življenjskega standarda, ki najbolj prizadene upokojence z nizkimi pokojninami, kazalo uveljaviti degresivni način valorizacije pokojnin. Kako pomagati staršem prizadetih otrok? Tov. Milica Kovačič iz Ljubljane je opozorila na problem zaposlenih staršev, ki imajo težje prizadete otroke; večkrat morajo ostati doma, obiskovati zdravnika, so pod težjim fizičnim in psihičnim pritiskom. Sprašuje, kaj bi bilo mogoče storiti, da bi bili starši teh otrok manj obremenjeni, predlaga krajši delovni čas, predčasno upokojitev. Podobno vprašanje postavlja tudi Anica Štancer iz Ljubljane. Sprašuje, ali je bilo kaj storjeno za duševno prizadete otroke v minulem letu, letu invalidov. Kaj je s statusom invalida za te otroke in kako se ti invalidi razlikujejo od drugih invalidov? ODGOVOR: Vprašanja, ki jih postavljata tov. Kovačičeva in tov. Štancar jeva so toliko bolj upravičena, ker je mednarodno leto invalidov za nami, obeti, da se bodo nerešena vprašanja v zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti težje duševno prizadetim osebam končno razrešila, pa niso dali pričakovanih rezultatov. Zato je najmanj,, kar lahko odgovorimo tov. Štancarjevi,to, da bomo dali pobudo, da se posamezne in ne dovolj koordinirane akcije, ki sicer potekajo, povežejo v enotno družbeno akcijo. To nam nalagajo tudi stališča, ki jih je sprejela 3. konferenca Zveze sindikatov Slovenije, po katerih se bomo sindikati zavzeli med drugim za celovito rešitev gmotnega in socialnega položaja zmerno in teže prizadetih odraslih oseb z razvijanjem sistema družbene skrbi za prizadete osebe v skladu s potrebami in možnostmi naše humane socialistične družbe. Mislimo, da moramo ta stališča čim-prej uresničiti v sodelovanju z vsemi drugimi za to pristojnimi družbenimi dejavniki. Vsekakor naj bi bilo to še letos. Možnost skrajšanega delovnega časa mater, ki skrbe za prizadete otroke, je dana že s sedanjo zakonodajo, v novem zakonu o delovnih razmerjih oz. njegovih dopolnitvah pa se predvideva tudi podaljšanje letnega dopusta delavcem, ki negujejo težje telesno ali duševno prizadete otroke. O možnosti predčasne upokojitve za matere, ki so negovale takšne otroke, pa bi morali razmišljati, ko se bodo delavci dogovarjali za kriterije in merila glede tega izjemnega načina upokojevanja, seveda potem,. ko bo sprejet novi zakon o temeljnih pravicah iz pokojninsko-invalid-skega zavarovanja. Pripravit: Ivo Kuljaj A Letošnji dobitnik zlatega znaka ZSS je tudi Slavko Uršič sindikatu moraš biti prepričljiv Pred dobrimi petdesetimi leti se je rodil Slavko Uršič v vasici na tromeji med Grčijo, Bolgarijo in Jugoslavijo. Njegovega očeta, primorskega Slovenca iz Slapa, je zanesla na tromejo žandarska služba, tam je spoznal Slavkovo mater grškega rodu in med vojno z družino preživljal vihro v Beli krajini. Prav v zibelki slovenskega partizanstva pa je bil sprejet v SKOJ, pozneje postal sekretar skojevske organizacije in ko so se po vojni preselili v Maribor, začel delati v mariborski tekstilni industriji. Začel je kot navaden delavec, vendar pa so ga že 1947. leta poslali v tik na Češko, kjer naj bi se izučil za tekstilnega mojstra. Toda informbiro je preprečil njegove namene; kot vsi drugi njegovi tovariši, razen sekretarja SKOJA, se je vrnil v domovino, končal v Mariboru delavski tehnikum, postal končno mojster, potlej obra-tovodja v MTT, kasneje pa, ko je končal študij na tedanji višji politični šoli v Ljubljani, vodja socialnokadrovske službe in direktor te službe v MTT. Ob tem je izredno študiral na FSPN, smer sociologija, diplomiral in za zdaj pristal na predsedniškem mestu mestnega sveta ZSS v Mariboru. »V tovarni sem imel predvsem partijske dolžnosti, saj sem bil več let sekretar tovarniškega komiteja, vendar pa sem sodeloval že od začetka tudi pri delu sindikata,, bil nekaj let poverjenik in končno sem pred enajstimi leti prišel v občinski svet ZSS v Mariboru ter postal profesionalec,« nam pripoveduje SlavkoUršič, dobitnik zlatega znaka ZSS. — Če bi primerjali delo sindikata pred dvajsetimi leti in sedaj, kaj bi lahko rekli? »Z razvojem družbe in zlasti samoupravljanja se je vse bolj krepila tudi vloga sindikata v družbenopolitičnem in gospodarskem življenju vsake delovne skupnosti. To velja zlasti za zadnjih nekaj let, ko smo naredili pravo prelomnico v pojmovanju nalog, odgovornosti in političnega dela v zvezi sindikatov. Danes so nekoč klasične sindikalne naloge na obrobju družbene dejavnosti sindikata. Po novi ustavi in zlasti še po zakonu o združenem delu je pred sindikalnimi organizacijami toliko skrbi, da se včasih kar sprašujem, kako zmoremo vse to. Zdi se mi, da je najtežje delati v zvezi sindikatov, kajti če primerjam delo v temeljnih partijskih organizacijah in delo v sindikatu, se mi zdi, da moraš v sindikatu biti zlasti mnogo bolj prepričljiv, prisluhniti slehernemu mnenju delavcev in jih znati pridobiti tudi za takšne akcije, ki še niso povsem v zavesti delav-cevrda so potrebne pri utrjevanju njihovega položaja in vloge v družbeni reprodukciji, pri odločanju o razmerah in sadovih svojega dela. Veste, v partijski organizaciji lahko zahtevaš večjo disciplino pri uresničevanju sklepov, vztrajaš, da vsi delajo, v sindikatu pa zmeraj ne moreš tako. V Mariboru je še nekaj posebnosti v primerjavi z drugimi po vojni zgrajenimi industrijskimi središči. Tu je bilo močno delavsko gibanje, dobro organiziran in odločen sindikat, kar zahteva od nas vseh, da po eni strani negujemo to borbeno izročilo in storimo vse, da bo tudi sedanji sindikat organizacija delavcev, njihovo orožje in orodje pri uveljavljanju njihove oblasti na vseh področjih družbenega življenja.« — Pa vseeno včasih slišimo, češ kaj pa sindikat more, ko pa vse drugi odločijo. »Izkušnje kažejo, da so takšne razmere zlasti v tistih delovnih okoljih, kjer partija ske organizacije ne znajo naravnati svojega dela tako, kot bi ga morale. Če so komunisti v samoupravnem okolju resnična avantgarda, če so v prvih vrstah boja za oblast delavcev in če v skladu z demokratičnimi načeli delovanja pridobivajo delavce za ta boj, potlej je v taki organizaciji sindikat dober, opravlja svoje naloge in lahko rečem, da se v takih organizacijah združenega dela lahko pohvalijo tudi z urejenimi samoupravnimi odnosi. Tu so vzajemni odnosi in ni slabega sindikata in dobre partijske organizacije v temeljni organizaciji in tudi nasprotne primere je težko najti, mar ne?« — V Mariboru ste se lani preuredili v sindikatu. Konstituirali so se občinski sveti v novih občinah, na ravni posebne družbenopolitične skupnosti pa imate mestni-svet ZSS. »Že enoletno delo je pokazalo, da smo v Mariboru prav storili, ker smo preuredili občino. Naši občinski sveti so sedaj tesno povezani z osnovnimi organizacijami zveze sindikatov in tudi s krajevnimi skupnostmi. Po starem ne bi biti več kos vsem nalogam v sindikatih, tako kot moramo biti. Zdaj v mestnem svetu usklajujemo akcije med občinskimi sveti ZS in opravljamo tudi tiste dolžnosti v sindikatu, ki jih je smotrno imeti na ravni posebne družbenopolitične skupnosti. Seveda bo treba sedanjo ureditev sindikata še bolj utrjevati, oblikovati jo moramo skratka tako, da bo sindikat prisoten povsod tam, kjer živijo in delajo delavci in delovni ljudje. To pa pomeni, da bomo tudi političnim metodam dela morali nameniti več pozornosti, kajti vse prevečkrat se še dogaja, da nekateri uporabljajo takšne metode dela, ki jih je praksa zavrnila že pred desetletji.« — Povsem standardno, včasih že tudi nepotrebno vprašanje: kaj vam pomeni zlasti znak ZSS, ki ste-ga dobili za svoje'dolgoletno delo v sindikatih. »Včasih se zdi, da dobivajo ljudje priznanja že. proti koncu svojega dela. Saj poznate tisto: No, zdaj si dobil priznanje, pa lahko greš. Premalo mlajših delavcev dobiva takšna, priznanja. Tudi zlasti znak ZSS. Toda nepošteno bi bilo, če bi dejal, da tega priznanja rtisetn vesel. Veliko mi pomeni in lahko rečem, da se bom dela v sindikatih zmeraj z veseljem spominjal in tudi poslej sodeloval, čeprav ne bom na tej , dolžnosti, ki. jo imam sedaj « M. H. Vaje planinske enote na Pokljuki Vojska na najboljših smučeh Tudi letos so na svojem zimskem vadišču na Pokljuki planinske enote starešine Špire Nikovi-ča. Na Pokljuko prihajajo vsako leto zato, da bi se seznanili in usposobili za bojevanje v težkih zimskih razmerah, v mrazu, visokem snegu in velikih strminah. Vojaki tukaj spoznavajo, da ni mogoče samo preživeti mržlih noči v snežnih iglujih ter se v enem dnevu na smučeh prema- Tanki v gorskem in še posebej v zasneženem področju niso najboljše napadalno orožje. Vseeno pa se je treba dobro, izuriti tudi v obrambi proti njim. Eno najučinkovitejših orožij je prav gotovo vbdena raketa, ki skorajda nikoli ne Zgreši. »Le. dovolj srčnosti moraš imeti in tank pustiti dovolj blizu,« je dejal starešina, ki vodi protitankovsko enoto. kniti več kilometrov daleč, ampak da lahko na nove položaje prepeljejo tudi težja orožja in jih v kratkem času usposobijo za učinkovit boj. Kako odločilno je to v resnični vojni, nam zgovorno dokazujejo izkušnje iz druge svetovne vojne, pa he samo naše, partizanske. Planinske enote Spira Nikovi-ča, ki nadaljujejo izročila 7. slovenske narodnoosvobodilne brigade France Prešeren, so zelo popularne. Večkrat so bili najboljši v ljubljanskem armadnem območju, pa tudi v JLA so vedno v samem vrhu po bojnih in moralnopolitičnih pripravljenostih in drugih aktivnostih. Skoraj bi lahko rekli, daje laže postati najboljši, kot pa potem to mesto tudi obdržati, so pripovedovali starešine enot in poudarili, da je res, da bi vsako nalogo vedno lahko opravili še bolje. Osnova njihovih uspehov je človek. Veliko bolj kot drugje, kjer Topovi za transport v gorskih zimskih razmerah res niso lahko orožje. P o delih pa se jih da spraviti tudi v težko dostopne kraje. Vedno večjo vlogo prevzema tehnika, je tu uspešno izvedena akcija odvisna skoraj izključno od človeka, njegove vzdržljivosti in ustvarjalnosti. Kljub temu ali pa prav zato se številni mladi prostovoljno javljajo v te enote. K njim prihajajo vrhunski smučarji, ki so jim pri usposabljanju smučanja v veliko pomoč.. Mnogo pa je tudi takih, ki snega še videli niso, pa se v nekaj dneh naučijo na smučeh prehoditi več kilometrov, pa ne po teptanih smučiščih. »Vsa oprema naših vojakov je domača,« je zatrdil Spira Niko-vič, »in prav lahko vam povem, da imamo kot vojaki najboljše smuči na svetu.« Povedal je,tudi, da imajo posebno inovacijsko komisijo za opremo, ki uspešno sodeluje s proizvajalci. Tako s skupnimi močmi nenehno izboljšujejo opremo. * Sodelujejo tudi z zvezo vaditeljev smučanja iri se tako seznanjajo z novostmi tehnike gibanja na snegu. Mnogo starešin je tudi aktivnih članov gorske reševalne službe. Ni treba prav posebej poudarjati njihovega aktivnega sodelovanja s krajani, kjer so njihove garnizije, saj - ni praznika in kulturne prireditve, ki je ne bi pripravili skupaj. Da o delovnih akcijah sploh ne govorimo, saj so vojaki vedno med prvimi. In ti vojaki so te dni na vajah, ki so na videz in tudi v resnici zelo težke, skoraj bi lahko rekli surove, pa jih vendar vsi prestanejo in to praktično brez prehladov. A. A. Preživeti mrzlo noč v snegu ni prijetno. V igluju, ki ga lahko vojaki naredijo v nekaj urah, pa niti ni tako strašno. Temperatura v notranjosti je vedno precej višja od zunanje. Ni nujno, da si eskim, pa vseeno prespiš noč v njem, čeprav je zunaj krepko pod ničlo. Tudi deset in več kilometrov dolg pohod na smučeh že po nekaj dneh vadbe vojakom ne predstavlja posebnih težav. Od najdišč premoga do težav keramične industrije Da je žlica le velika — pa čeprav prazna Industrija gradbene keramike, tako se imenuje tovarna v Račjem selu, je lani spodbudila geološke raziskave v soseščini. Stoji tako rekoč na svoji surovini — na yrastah gline odlične kakovosti >n pestrih barv. Pri iskanju pa so vrtalci našli tudi premog. Že dober meter pod površino je sveder zavrtal v prvovrsten lignit, ki ga je bilo za 8 metrov debel pas. Zvedeli smo, da ima za te najdbe lep del zaslug raziskovalec ljubitelj Hubert Dukovič. Ni ga bilo težko najti. Čeprav upokojen, še vedno dela v Industriji gradbene keramike, pa tudi sicer ga v okoliških krajih dobro poznajo. Na svojih raziskovalnih Pohodih je namreč »prečesal« vso bližnjo in daljno okolico tovarne ter celo lep del Evrope, kot smo zvedeli med pomenkom. Težave tovarne, postavljene Pa surovinah Ko smo ga čakali v tovarni, je stekel pogovor z direktorjem Marjanom Umekom. Povedal je, da se je Hubert Dukovič pred približno desetimi leti pojavil na trebanjski občini s polno torbo gline. Stresel jo je na mizo in ji zapel tak slavospev, da so občinski možje resno sklonili glave nad njo. Prisluhnili so nasvetu izkušenega keramika in ljubiteljskega geologa, kako bi se kazalo s takšno glino lotiti proizvodnje keramičnih ploščic, navrtali so je za dobršen vzorec in ga poslali na raziskave. Te so hvalo potrdile, lotili so se novih, strojnih in vzorce poslali še v ZR Nemčijo. Ugotovitve so spodbudile Ljubljanske opekarne k novi naložbi v Račjem selu. Ko se je Ljubljanskim opekarnam zataknilo, so se z novo tovarno kot dve samostojni temeljni organizaciji priključili GP Tehniki, sledila je združitev z de-Jovrto skupnostjo Slovenija ceste Tehnika... No, v vsej tej »odisejadi« keramiki v Račjem selu n>so našli trdne barke in nedolgo tega so hoteli celo zapreti tovarno. Delavci so se temu postavili Po robu in iščejo lepšo bodočnost v okviru Novolesa v Novem mestu. Niso se dali, ker so prepričani, da je njihova keramika dovolj zanimiv proizvod in da ga ne kaže vreči v staro šaro. Da njihova »trma« ni iz trte zvita, dokazuje tudi lansko poslovanje. Ees so v svojih pečeh napekli za dobrih 10 milijonov dinarjev iz-8ube, pribijejo pa, da so jo v za-Cetku leta načrtovali za 65 .milijonov! »Izguba že, a če smo načrtovano izgubo že letos tako oklesti-n, kaj bo šele drugo leto,« so upravičeno ponosni. Sami so ve-nko postorili za večjo količino in b°ljšo kakovost in temeljito pretehtali vse slabosti. Ni jih malo, neusklajene zmogljivosti, proL v zv°dnost na zaposlenega je zato Precej pod svetovno ravnijo, kraj nima keramičnega ne industrij-skega izročila, že v začetku načrtovanja naložbe je bilo za koš napak in spodrsljajev... Pri ugotavljanju le-teh in pri dokazovanju svojih sposobnosti m volje so zasnovali sanacijski načrt. Ugotovili so, da s tržiščem ne bo težav, da pa bo treba mar-S'kaj urediti pri cenah. Svojih izdelkov namreč od leta 1976 do *ani niso podražili. V ceni teh izdelkov pa pomeni strošek za energijo kar dobrih 40 odstotkov in le plin se je v tem obdobju po-dražil za približno 1000 (tisoč) odstotkov... V sanacijski načrt so zapisali še dograditev tovarne, ki še zdaj ni v celoti končana, pa odpravo ozkih grl v proizvodnji, dopolnjevanje dotrajane opreme, prilagajanje tehnologije in nove izdelke. Te naloge so snovali predvsem na domači opremi in domačih surovinah. Za glino smo že povedali, da tovarna stoji na njej in da je prvovrstna. Potrebujejo pa še glazure, ki jih je bilo treba doslej v dobršni meri uvažati, Ker vedo, da uvoza brez izvoza ne sme biti, so lani zastavili in letos že poželi prve uspehe tudi v izvozu. Zmanjšali so tudi uvoz, saj so okoliški kraji bogati s kamninami, potrebnimi za glazure. Stroka v malem prstu Pri iskanju in izkoriščanju domačih kamnin smo spet slišali o zaslugah Huberta Dukoviča. Pa mu prepustimo besedo. »Atej je bil pečar in lončar, ded tudi in še mene je zgrabilo,« se je spominjal kljub bogatemu košu let 'zelo čil in veder mož. »Začel sem pomagati doma in brž spoznal, da tudi ob smislu za obrt kanček znanja ne bi škodil. Več sem ga pridobival, bolj me je žejalo po njem. Strokovno šolo keramične stroke sem končal v Zagrebu in še eno vZR Nemčiji. No, predvsem v tej, tuji, smo garali kot živina — pa ne zastonj. Prav vse so nam vtepli v glave, od rud, kemije, fizike, analiz pa do oblikovanja, proizvodnje in vse tja do skladišča in prevoza. Temu se reče imeti stroko v malem prstu. Leta 1939 sem prišel nazaj in začel poučevati na zagrebški keramični šoli...« Po osvoboditvi je Hubert Dukovič dve leti vlival svoje bogato znanje v ukaželjne glave, potem pa ga je moral dokazovati še drugače. Dobil je odgovorno nalogo zgraditi tovarno Jugokeramika v Zaprešiču in poskrbeti za strokovnjake. Ustanovili so keramično šolo in v njej so se učili predvsem otroci padlih borcev. »Seveda še spremljam vse, kar se dogaja v tej tovarni. Veseli me, ko vidim, da jo še danes mesijo' strokovnjaki, zrasli iz naše šole. Tovarna je skorajda vzorna, saj so to ljudje, od katerih ne boste slišali ,tega pa ne znam', pa 'jih vprašajte karkoli o proizvodnji, stroki, poslovanju... Rasli so s tovarno in poznajo jo od temeljev do vrha dimnika.« Podobnih nalog se je zvrstilo še več —delal je pri rudah in ustanavljanju opekarne v Ku-manovem, se vrnil v prosveto, pa so ga spet poklicali, ko so v Varaždinu gradili tovarno keramike, šel je v Ormož, ko so začeli s tamkajšnjo opekarno... Delo, to je tisto pravo . »No, vselej pa sem se vračal v tele kraje. Mati je'bila odtod in tudi sam se tu preživel otroštvo. Že med šolanjem v Zagrebu sem nosil tja domačo glino, da smo jo preučevali. Bolj resno sem se je lotil po vojni in čeprav sem poznal njeno kakovost, me je vselej znova presenetila s svojimi odličnimi lastnostmi. Nisem mogel, da bi je ne nesel na občino, saj je tako vsestransko uporabna, da bi bilo škoda, če bi kar tako brez prida ležala. V Makedoniji sem služboval, ko sem zvedel, da so začeli graditi tovarno v Račjem selu.« Po upokojitvi se je Hubert Dukovič vrnil v domače kraje, a kot pravi, se mu je kmalu zazdelo škoda doma sedeti. Prišel je v tovarno in odprtih rok so ga sprejeli. Zdaj spet dela kot tehnolog, predvsem je zadolžen za odkrivanje surovin — gline in kamnin za glazure: »Poglejte,« je razširil roko čez bogato obložene police, »kako lepo keramiko delamo,. Pa to., še ni nič, kaj vse se da še napraviti. Raziskoval sem po vsej Evropi, pa ne vem, kje bi se še lahko pohvalili s tako čudovito zalogo surovin. Hkrati pa poslušam, kako nekatere naše tovarne uvažajo šamot celo iz Indije. Saj moji veliki hvali so se v začetku smejali, zdaj pa jih je smeh minil, ko tovarna z izdelki dokazuje moje obete. Kaj vse skriva naša zemljica domača, le poprijeti je treba in potegnitf iz nje, kar ponuja, delo, delo, to je tisto pravo. Glejte, toliko let že delam, pa nikdar n isem šel v bolniško, sploh pa ne razumem, kaj je to neopravičen izostanek z dela?! Zdaj ko sem zaposlen le 4 ure na dan, delam celo po 12 ur in še ne štejem raziskav po terenu. To je tako, za zraven. Poklic mi je pač zlezel pod kožo.« Razjezil se je naš sogovornik, da je kar zabučalo. Čez »kadre«, je udrihal, čeprav je dodal , da niso sami krivi. V tovarno da pridejo s šol, pa gline še v rokah niso imeli. Spominjal se je naukov nemških učiteljev, ki so poudarjali, kako jih bo ob pomanjkanju surovin rešilo le tisto, kar bodo imeli v glavah. Beda ob obilju »Pri nas pa gledam, kakšni ,strokovnjaki' prihajajo iz šolskih klopi — kot bi šel sam zdajle za direktorja tovarne čokolade. Tudi pri vodilnih delavcih v naši družbi nihče ne vpraša, kje in kako so se izkazali, kakšne načrte ponujajo.« Peljal nas je gledat peč, ki se žge polprazna, pa kako ročno mešajo glino, ker ni strojev... Res lepih izdelkov bi lahko napravili na tisoče, pa ostajajo unikati na policah. Strokovnjake in stroje da bi rabili, pa bi tovarna cvetela, namesto da se otepa z izgubami. Ko si je sam na hitro zračunal za dve leti neplačanih nadur, je pripovedoval o delavcih, ki mislijo le na to, kdaj bo malica in kdaj bo konec »šilita«, nato, »kaj vse bi lahko dali stroki in naši lepi deželici«, pa se jim ne zdi vredno misliti Hubert Dukovič v svojem »laboratoriju« »Saj vem, v začetku vas je zanimalo novo najdišče premoga. Pa kaj morem, ko imam keramiko v krvi?! Sicer pa to najdišče sploh ni novo. Že pred vojno so v teh krajih kopali premog, iž Mirne v Trebnje je vodila železniška proga in na trebanjski postaji je bila deponija premoga. Leta 1948 sem trmoglavil, naj s tem prvovrstnim premogom pri-.dobivamo generatorski plin, pa so me zmerjali, kako sem staromoden. No ja, zdaj pa se tovarna otepa z gromozanskimi stroški za energijo, premog pa leži vse naokrog. Da je res dober, nam bo potrdil vsak domačin, saj ga kar lepo kopljejo in kurijo. Nisem energetik, a po vojni sem videl, kako je vodja tovarne nekje v Srbiji sam napravil generator in ga obesil na.drevo. Premog — plin — cenena ih čista energija, gline in drugih surovin na pretek, celo takšnih, ki bi jih v tujini preplačali... Ne vem, ali nočemo ali smo res slepi za vse, kar se samo ponuja, ali pa smo se navadili na slepo mahati z žlico naokrog — da je le velika?!« Ciril Brajer Revija Naša žena za DE: Vzgoja brez vzgoje Starši so Kitty načrtovali, jo spočeli in si jo zamislili kot svojski manifest, kot bitje, kakršnega še ni bilo: kot popolnoma svobodno osebnost. Odkar se je rodila, deklica ni nikoli slišala ukaza, niti nasveta ali poduka. Na sebi ni nikoli občutila teže avtoritete starejših, nikoli ni stopila v šolo, samo da se ne bi »okužila« z vzgojo sedanje družbe. Ker ji jebilopovšeči, je sesala materino mleko in spala skupaj s starši do svojega osmega leta in pok. Ko je imela sedem let, je prvič prišla v stik z mamili, z devetimi se je odločila za ljubimca, dve leti pozneje pa se je sama odpravila v Amsterdam. Zakaj tako? Je sama? Nima staršev? Je družba pozabila nanjo? Ne eno ne drugo he tretje. Kitty je taka zato, ker je tako hotel njen oče Conrad. Dandanes je hotel uresničiti Rousseaujeve zamisli o vračanju k naravi, ki jih je ta znameniti francoski filozof razpredel v svojem romanu »Emile«. S petdesetimi leti je zapustil London in svoje literarne poskuse ter se ves predal nalogam, ki so značilne za sodobnega Pygma-liona. Kitty je njegova mojstrovina, uresničene sanje. Co'-nrad s svojim mehkim glasom kar se le da slovesno naznanja edino vzgojno zapoved, ki jo je kdajkoli spoštoval: »Pustite otrokom storiti vse, kar hočejo, in upajte, da bodo postali boljši, kot so njihovi starši. Bolj kot mi vedo, kaj potrebujejo. To je starim mit o dobrosrčnem divjaku, toda vprašanje je, če to prinaša srečo... To je vzgoja, ki je skregana z zdravim razumom, s sleherno Sodobna divjakinja Kitty, ki odkar se je rodila, ni nikoli slišala ukaza, niti nasveta ali poduka. Tudi V šolo ni hodila. logiko, s strpnostjo, pravcata protivzgoja, ki je zahtevala tudi svoje žrtve. Prva je otrok sam, druga je nj*ena mati, AmerT-čanka Sue, ki je, kljub svoji trmi, večkrat skušala popustiti, toda ni ji uspelo zaradi Co-nrada,tega terorista svobode, ki je budno pazil, da ne bi nihče skazil dela, ki ga je začel. Vsa Ibiza se spominja otroka, ki ni maral oblačil, ki se ni' nikoli česal, ker se je bal glavnika, ki je ob treh zjutraj prebujal mater, da bi se šel z njo ven igrat. Otrok-despot se je hranil tako, kot se je sam hotel in kakor se je hotel, v glavnem pa jedel -slaščice ob nemogočih urah, zato ima Kitty tako šibko postavico, čeprav sta tako oče ' kot mati robustna. V tem svetu, ki so ga ponudili Kitty na prazni mjzi Brez kakršnih koli ovir ali meja, je dekletce zelo hitro opustilo življenje divjakinje in se odločilo za dekadentno punkovstvo. Kitty rada vzbuja pozornost, ne samo s svojo pojavo, ampak tudi vedenjem. S krožnikov turistov jemlje hrano, prosjači, tudi nasilne kraje ji niso tuje. Domov pa se potem vrača popolnoma »okrogla«, bolna zaradi popite pijače in cigaret. Conracfzvest samemu sebi ali pa fanatik in slabič, ki ni sposoben priznati svojih napak, molči. Čeprav ne kadi niti ne pije, občuduje svojo stvaritev, dekletce, ki pred njegovimi očmi vene kot vrtnica brez opore. In mati Sue pri vsem tem ne more nič več. Iz nemoči in obupa je začela piti. Sicer pa je Conrad zapustil Sue, ko se je Kitty pri devetih Čutila odraslo. Začel je živeti z drugo žensko, materjo dečka, ki ga je začel takoj »Vzgajati« tako, kot je Kitty. Petletni Patrick se obnaša tako, kot se je Kitty — po svoje se oblači, dela kar hoče in tudi on je telesno šibak, tak kot triletni otrok. Kljub vsemu pa je Kitty naravno bistra, saj se je čisto sama naučila govoriti, brati in pisati več tujih jezikov. Povabili so jo tudi v Pariz, kjer je pol leta pozirala fotografom. Kljub temu, da se je že začela uveljavljati, pa je odšla iz francoskega glavnega mesta domov na Ibizo, In kaj bo jutri? Punkovstva bo konec.čudežni otrok bo zrasel. In če se Kitty ne bo znala prilagoditi, kaj bo z njo? Toda Kitty je prepričana, da je njena prihodnost rožnata. »Hočem ustvarjati,« pravi,»morebiti se bom lotila fotografiranja.« Čeprav se zdi, da živi le v sedanjiku, svoje življenje kar se le da natančno načrtuje: »Ko bom stara 40 let, bom naredila tako kot Conrad. Umaknila se bom na nek otok, poln sonca, kjer življenje ni drago. Imela bom otroke, ki jih bom vzgajala tako, kot so mene.« Toda Kitty je stara šele 12 let. Morebiti bo spoznala, da preveč slepo veruje v očetove nauke, da so le-ti zmotni, porojeni iz golega egoizma, želje, da bi na lastnem otroku preskusil neko teorijo. Morebiti bo uvidela zmotnost tega Conra-dovega frankensteinovskega poskusa in prepričanja, da je človek lahko povsem sam, da lahko ravna samosvoje, ne glede na to, da lahko pri tem prizadene druge. ( Po Nouvel Obšervateur) Priredila Blanka Doberšek SZDL — danes Le razpravljanje ni dovolj Ob rob polemiki med KP Italije in K P Sovjetske zveze Graditi socializem — toda kakšen? Med pomembne dosežke politične dejavnosti SZDL Slovenije — tako je bilo ugotovljeno na nedavni seji Republiške programske konference — sodi načrtovanje in usklajevanje družbenopolitične in skupščinske dejavnosti. Demokratične razprave v organizacijah SZDL in njenih oblikah delovanja naj bi vse bolj preraščale v predhodno politično podlago delegatskega oziroma skupščinskega dogovarjanja, sporazumevanja in odločanja. Usklajevati programe Praksa in izkušnje nas uče, da skupno oblikovani in v SZDL preverjeni programi lahko pomembno prispevajo k učinkovitejšemu delu skupščinskih zborov in teles. Primeri iz lanskega in letošnjega leta najbolje ilustrirajo, kako je mogoče koristno uskladiti družbenopolitično in samoupravno aktivnost. V mislih imamo predvsem usmerjeno izobraževanje, stanovanjsko problematiko in kmetijsko politiko. V omenjenih primerih so o idejnih, vsebinskih, organizacijskih in nekaterih drugih vidikih razpravljali tako v ZK kot SZDL, sindikatih in Zvezi socialistične mladine. Tako smo obravnavno problematiko resnično osvetlili z vseh vidikov in sprejeli ustrezna politična izhodišča. S tem je bila ustvarjena podlaga za samoupravno in delegatsko dogovarjanje ter sprejemanje ustreznih odločitev v Skupščini SR Slovenije. Kljub doseženim premikom in spodbudnim rezultatom pa se nam še vedno dogaja, da politična in samoupravna aktivnost ni ustrezno usklajena. Imamo primere — tako na ravni republike kot v občinah in krajevnih skupnostih — da v posameznih obdobjih različni dejavniki obravnavajo različno problematiko. Tako na primer občinski sindikalni svet obravnava problematiko celodnevne osnovne šole ali otroškega varstva na pomlad, jeseni o tem razpravlja Zveza komunistov, zatem skupščina občine, naslednje leto SZDL itd. Pojave neuglašenosti je opaziti tudi v sedanjih razpravah v zvezi s pokojninskim in invalidskim zavarovanjem, davčno poli- tiko itd. Izkušnje kažejo, da je še vedno v navadi praksa, da družbenopolitične organizacije o določeni problematiki razpravljajo na enak način in skorajda v istem krogu družbenopolitičnih in strokovnih delavcev. Cesto se ugotovitve in stališča ponavljajo, akcije^pa niso dovolj usklajene. Učinki takšne na videz prizadevne in široke aktivnosti so zato manjši, kot smo pričakovali oziroma želeli. V procesu pripravljanja političnih stajišč za samoupravno odločanje v delegatskih skupščinah moramo storiti še korak naprej. Ni dovolj, da družbenopolitične organizacije in njihovi organi ter frontna vodstva SZDL le razpravljajo o predloženih programih skupščin družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti, temveč morajo le-ti vse bolj postajati tudi izraz interesov in potreb delovnih ljudi in občanov, ki prihajajo najbolj - neposredno do izraza prav v SZDL. Ne gre torej le za pripombe in sugestije, temveč za potrebo, da v delegatskih skupščinah resnično razpravljajo in odločajo o najbolj bistvenih in aktualnih vprašanjih življenja in razvoja samoupravne družbe. V skupni odgovornosti za nastajanje in sprejemanje programov skupščinske dejavnosti gre razumeti tudi uresničevanje le-teh. Pri tem ima pomembne naloge predvsem Socialistična zveza (in v njej frontno povezane družbenopolitične organizacije), ki mora stalno spremljati skupščinsko aktivnost ter prispevati, da bodo delegatske odločitve kar najbolj usklajene in domišljene. Gre za neke vrste politični nadzor in odgovornost za delo delegatskih skupščin, ki uresničujejo politično voljo delovnih ljudi in občanov. Okrepiti politično- nadzorno vlogo SZDL Uveljavljanje politično-nad-zorne vloge Socialistične zveze sodi med njene najvažnejše in stalne naloge. To je jasno zapisano tudi v Ustavi SFRJ. Delovni ljudje'naj bi v Socialistični zvezi kot najmnožičnejši in frontni organizaciji vsebinsko obravnavali vsa pomembna vprašanja, ki so oziroma bodo predmet delegatskega dogovarjanja in odločanja, istočasno pa naj bi opravljali tudi najširši nadzor nad delovanjem delegatskih skupščin ter uresničevanjem sprejetih dogovorov in zakonov. Zdaj/ko se pripravljamo na tretje delegatske oziroma skupščinske volitve, ponovno razpravljamo tudi o poli-tično-nadzorni vlogi SZDL. Kakšna je dosedanja praksa in izkušnje? Ugotovitve zadnjih let kažejo, da je SZDL politično kontrolni vlogi posvečala premalo pozornosti. Uresničevala jo je predvsem preko družbenopolitičnih zborov, Predsedstva SR Slovenije in nekaterih drugih institucionaliziranih oblik. Politič-no-kontrolna vloga SZDL v družbenopolitičnem življenju zato ni zaživela tako, kot smo pričakovali in želeli. Predvsem velja poudariti, da v zavesti in delovnih usmeritvah organizacij in vodstev SZDL ni povsod prodrlo spoznanje, da je skrb za uresničevanje sprejetih stališč in sklepov sestavni del sleherne politične aktivnosti. V politični in samoupravni praksi — ugotovitev že nekaj časa poznamo in ponavljamo — se nam še vedno dogaja, da največji del naporov in znanja porabimo za pripravljanje in sprejemanje različnih stališč, sklepov, dogovorov in sporazumov, često pa nam zmanjka moči, volje in pripravljenosti, da bi odgovorno skrbeli za njihovo uresničevanje. Ta splošna slabost se seveda na svojstven način odraža tudi v realizaciji politično-nadzorne vloge SZDL. Hitreje reagirati na slabosti delegatske prakse Opravljene analize in ocene kažejo, da organizacije in vodstva SZDL često prepočasi reagirajo na različne slabosti in težave v delovanju delegatskega sistema in v družbenopolitičnem in gospodarskem življenju. Bolj občutljive bi morale biti predvsem na vsa tista vprašanja in probleme, ki neposredno zadevajo pogoje dela in življenja delovnih ljudi in občanov. Zoperstaviti bi se morali vsakemu formalnemu in forumskemu reševanju družbene problematike, pa tudi poizkusom posameznih vnaprejšnjih rešitev, ki jih pripravljajo strokovni in upravni organi, ne da bi pri tem upoštevali potrebe in rešitve, ki jih narekuje samo življenje. Uresničevanje politično-nadzorne vloge SZDL pomeni njen ustvarjalen odnos do vseh družbenih vprašanj in problemov. SZDL mora biti vsestransko iniciativna. S svojo aktivnostjo mora zagotavljati, da bodo prišli v samoupravnih delegatskih skupščinah do polne veljave resnično interesi in potrebe delovnih ljudi. Kadar temu ni tako, mora reagirati ter predlagati drugačne in po demokratični poti pripravljene rešitve in odločitve. Politično-nadzorna vloga SZDL se mora odražati v neprestanem ocenjevanju učinkovitosti samoupravnih in drugih družbenih odločitev, v dajanju pobud skupščinskim, izvršnim in upravnim organom, da hitreje reagirajo na najrazličnejše potrebe, težave in motnje v procesu družbene reprodukcije in na vseh drugih področjih. Pri tem je nujno izostriti in konkretizirati odgovornost vseh tistih družbenih dejavnikov in posameznikov, ki so dolžni kvalitetno, pravočasno in odgovorno opravljati zaupane jim naloge in obveznosti. Za takšno celovito razumevanje politično-nadzorne funkcije pa se mora tudi SZDL in njeni aktivisti ter vsi delovni ljudje neprestano usposabljati. I. Z. Polemika med komunističnima partijama Italije in Sovjetske zveze — ki se na videz napaja z dramatičnim dogajanjem na Poljskem — še vedno polni stolpce svetovnega časopisja. To je tudi razumljivo, če upoštevamo, da se z njo ponovno odpirajo nekatera, sporna vprašanja nadaljnjega razvoja socializma kot svetovnega procesa. V bistvu gre za star spor v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju, za ideološki spopad in nasprotje med napredno in dogmatsko miselnostjo v tem gibanju, za počasno, toda vztrajno uveljavljanje nove, napredne socialistične misli in za trdoživo, toda zgodovinsko preseženo upiranje stare družbene vsebine. Analitiki mednarodnih dogajanj ugotavljajo, da pomeni polemika med omenjenima partijama tako imenovano tretjo delitev v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju (do prve naj bi prišlo leta 1948, ob sporu med ZKJ in KPSZ, do druge pa ob zaostritvi in prekinitvi »normalnih« odnosov med KP Kitajske in KP Sovjetske zveze). Obenem opozarjajo na spoznanje sodobne marksistične misli, da osnovno vprašanje nadaljnjega družbenega razvoja v svetu ni omejeno na odločitev ali kapitalizem ali socializem, ampak predvsem kakšen socializem graditi. Italijanska komunistična partija ob poljski krizi razlaga, da ni socializma brez demokracije, da je pripravljena sodelovati z vsemi naprednimi in demokratičnimi silami v mednarodni skupnosti — ne le s komunističnimi — da je proti blokovski delitvi sveta in da se ne strinja z »realnim« — beri sovjetskim — modelom razvoja socializma v vzhodni Evropi. V isti sapi pojasnjuje, da ima vsaka partija pravico do lastne poti v socializem, ki je prilagojena specifičnim nacionalnim, zgodovinskim in družbenim značilnostim — ki pa mora temeljiti na takšnem položaju delavskega razreda, v katerem bo lahko svobodno in suvereno odločal o svoji usodi. Ne strinja se torej s tezo — ki jo zagovarjajo dogmatske sile — da vodilna vloga partije v tako imenovani splošni ljudski državi že sama po sebi krepi socializem in ki sproža asociacijo na Stalinovo tezo o močni vlogi države kot pogoju trdnega socializma. Italijanska partija prav tako ne priznava vodilne vloge katerikoli partiji — tudi sovjetski ne — v mednarodnem delavskem gibanju. Prepričana je, da ne more in ne sme biti središče mednarodnega delavskega gibanja niti Moskva niti katerokoli drugo mesto in da je sleherna partija odgovorna za svoje početje lastnemu delavskemu razredu — ker potemtakem velja tudi za poljsko partijo. Dogajanje na Poljskem označuje KP Italije kot viden izraz globoke krize »realnega« socializma v vzhodni Evropi, proti kateremu se je uprl poljski delavski razred. Zato je ostro obsodila uvedbo vojnega stanja v tej vzhodnoevropski državi, ki je — kot pravijo italijanski komunisti — v bistvu naperjeno proti avtentičnim interesom poljskega naroda. Sovjetska partija pa vidi v tem ukrepu edino možnost za »normalizacijo stanja«. Ocene obeh partij so torej ujete v družbeno-zgodovinske razmere, v katerih delujeta: medtem ko italijanska partija vodi bitko za razvoj socializma v okviru meščanske demokracije in kapitalističnih produkcijskih odnosov — pri čemer ne smemo izgubiti ispred oči njenih volilnih ciljev in težnje po formalnem sodelovanju na oblasti — pa so očitne sovjetske teženje po krepitvi in širjenju vojaško-politične vloge vzhodnega bloka in znotraj tega same Sovjetske zveze kot države. To pa nesporno potiska na stranski tir dejansko demokratizacijo družbenih odnosov v deželah vzhodne Evrope. Zaskrbljujoče je, da taka razmerja in »blokovska optika« Sovjetske zveze ustrezata tudi drugi strani — ZDA in NATO paktu —- ki blokovsko rivalstvo razpihujeta. Zavedata se namreč, da pomeni vsak večji korak v razvoju socializma v svetu v bistvu Zgodovinsko negacijo kapitalističnega sveta. V tej zvezi kaže še poudariti, da je resničen human značaj notranje socialistične ureditve v posameznih državah povezan z njeno zunanjepolitično usmeritvijo. Ta pa je lahko edinole neuvrščena in protiblokovska. Tudi v tem je jedro spora med italijansko in sovjetsko partijo, ki pa ima širše razsežnosti in je ujeto v kolesje zgodovine. Emil Lah Mednarodno sindikalno gibanje (3.) Padci in vzponi med obema vojnama Oktobra lani je Založba Delavske enotnosti v zbirki Knjižnica Sindikati št. 42 izdala priročnik Andreja Škerlavaja z naslovom: Sindikalno gibanje v svetu. Le-ta je namenjen — kot je v uvodu zapisal avtor-predvsem mlajšim sindikalnim aktivistom kot sistematična informacija, da bi laže razumeli sodobna dogajanja v sindikalnem gibanju. Zaradi aktualnosti in zanimivosti obravnavane teme za širši krog bralcev časnika DE smo se v uredništvu odločili za objavo občutno skrajšanih in vsebinsko prirejenih poglavij omenjenega priročnika. Sindikalno gibanje med obema vojnama je doživljalo »padce in vzpone«, ki jih časovno lahko razmejimo in zaokrožimo v tri pomembna razdobja: prvo, ko po oblikovanju treh smeri v sindikalnem gibanju le-to doživlja vzpon in številne uspehe vse do začetka tridesetih let; drugo, ko s svetovno gospodarsko krizo in ribstopom fašizma pade v stagnacijo, in tretje, ko spričo reakcije na fašistično nevarnost tudi progresivni sindikati v okviru politike Ijudsko-frontnega privezovanja pridobivajo politično in množično moč, in v nekaterih deželah (Francija, Španija) dosegajo politično in akcijsko enotnost in vidne uspehe v boju za boljši položaj delavstva. Po oktobrski revoluciji so sindikalne organizacije dosegle — čeprav so bile idejno razcepljene — pomembne uspehe. Stavkovna gibanja so bila praviloma uspešna, splošna življenjska raven delavstva se je nekoliko dvignila, izboljšala se je zaščita brezposelnih, dosledneje so upoštevali delovno pravo. Kljub idejnim razlikam in nasprotjem med sindikalnimi organizacijami je prišlo celo do pogajanj med britanskimi in sovjetskimi sindikati o združitvi Amsterdamske internacionale in profinterne, ki so se v praksi razvila v večletno sodelovanje. Temu so močno nasprotovali nekateri socialdemokratski sindikati. Sodelovanje je doseglo višek v času velike rudarske stavke 1926 v Veliki Britaniji. Toda vodstvo britanskih sindikatov je zaradi strahu pred javnim mnenjem odklonilo solidarnostne prispevke sovjetskih sindikalistov, na drugi strani pa je bila levica v tedanjem sovjetskem vodstvu razočarana nad tradeunioni, ker niso šli v revolucijo. Tako se je končal zadnji resnejši poskus združitve komunističnega in socialdemokratskega krila delavskega gibanja. V začetku tridesetih let so napredno sindikalno gibanje v de-/želah, kjer je zavladal fašizem, preganjali in porinili v ilegalo. Nacistično delavska fronta v Nemčiji — ustanovil jo je Hitlei in je združevala vse zaposlene ir delodajalce — je v imenu »razredne sloge« politično obvladovala in nadzorovala delavstvo Podobne korporativistične organizacije so še prej ustanovili \ Italiji, na Japonskem in pp vzpostavitvi diktature tudi v Španiji. V medvojnem času je sindikalno gibanje nastajalo in se krepilo tudi v Aziji, predvsem na Kitajskenfin v Indiji ter v Latinski Ameriki, kjer je že prevladoval vpliv Ameriške federacije dela. Kljub temu so latinskoameriški sindikati leta 1938 le uspeli ustanoviti Skupno vsesplošne mednarodno konfederacijo delavcev Latinske Amerike, ki si je prizadevala za odcepitev od ameriških sindikatov. Fašizem — največja nevarnost tudi za delavsko gibanje Sredi tridesetih let, ko je bilo očitno, da je fašizem največja nevarnost za mir in demokracijo in seveda tudi za delavsko gibanje, je kominterna sprejela novo taktiko do reformističnega-so-cialdemokratskega krila delavskega gibanja. Svetovala je, naj se komunistične partije in sindikati v kapitalističnih deželah povežejo z vsemi demokratičnimi silami v skupno ljudsko fronto za obrambo demokratičnih svoboščin v meščanski družbi. Ob razpustitvi kominterne leta 1937 je le-ta pozvala komuniste, naj se vključijo v enotne socialistične sindikate, ki so pomemben del ljudsko-frontnih blokov. Prav tako so sovjetska vlada in sovjetski sindikati leta 1938-39 za leto dni stopili v Mednarodno organizacijo dela, čeprav je bila v sovjetskem propagandnem slovarju to »revizionistična organizacija, v kateri se delavski voditelji paj-dašijo s kapitalisti«. V tem obdobju se je evropsko sindikalno gibanje močno politiziralo in doseglo veliko socialnih pridobitev: v Španiji je ljudska fronta izvedla agrarno reformo, uvedla kontrolo nad industrijo in delavsko socialno zakonodajo; v Franciji je sindikalnemu gibanju po veliki in dobro organizirani stavki leta 1936 uspelo doseči Sporazum z vlado in delodajalci o uzakonjenem plačanem dopustu, štirideseturnem delovnem tednu in o obvezni kolektivni pogodbi. Poleg tega so sindikati dosegli-tudi 12-odstotno zvišanje mezd in izboljšanje delovnih razmer. Ustanovitev svetovne sindikalne federacije Avgusta 1939 pa je ob paktu med SZ in Nemčijo prišlo do preusmeritve, kajti SZ se je hotela izogniti nemškemu napadu. Stalin je tej taktiki podredil tudi delovanje v mednarodnem delavskem gibanju. Negativno so ocenili ljudske fronte in komunisti v zahodnih državah (Franciji, Angliji) so prekinili sodelovanje z demokratičnimi meščanskimi silami. Toda ob nemškem napadu na SZ, junija 1941, so se komunisti v mnogih deželah Evrope vseeno postavili v prve vrste odpora proti okupatorjem in so se vključili v odporniška gibanja Francije Italije, Poljske. Na Kitajskem pa je KP Kitajske že leta 1937 nastopila z oboroženim odporom proti japonski agresiji. Posebno mesto v tem boju je imela KPJ, ki je s tesno povezanostjo z demokratičnimi silami in ljudskimi množicami uspela povezati osvobodilni boj s socialistično revolucijo na osnovi lastne revolucionarne presoje. Leta 1944, ko je bila na obzorju zmaga protifašistične koalicije (SZ, ZDA, Velike Britanije in odporniških gibanj), je prišlo vnovič dp pobude za ustanovitev enotne svetovne sindikalne federacije. Ta je bila ustanovljena oktobra 1945 v Parizu, združevala pa je sindikate 65 dežel s skoraj 60 milijoni članov. (Se nadaljuje) V mednarodnem turističnem prometu smo jo kar dobro odnesli Tujci na morju, mi v lavorju... Lanski mednarodni turistični promet je imel v jadrih kaj pičlo sapo. Le redke države se lahko pohvalijo, da so je v primerjavi s Prejšnjim letom zajele nekaj več. Vzroke poznamo — splošno zaostrene gospodarske razmere, dirka cen nafte še posebej... 1 ako so se turisti lani odločali za krajše letovanje, ki je moralo biti predvsem blizu in dostopno s cenejšimi prevoznimi sredstvi, l uristi niso več oblegali dragih hotelov, odločali so se za cenejše zmogljivosti. Smetano so torej posnele de- stotkov pa je v tričetrtletju zrasel inozemski turistični . promet. Vzroke za to rast kaže temeljito pretehtati, saj bodo dobri kažipoti za letošnje in naslednja turistična leta. In kaj bi tujce tako mikalo pri nas? V razburkani Evropi so brez dvoma znali ceniti našo politično stabilnost in varnost bivanja v naši domovini. Tudi s cenami turistične ponudbe smo bili konkurenčni, prenočitvene zmogljivosti smo lani povečali za 54.000 ležišč, okrepili smo vse hitreje napredujoči navtični turizem in mu prilagodili Vse debelejša knjiga pritožb Turistična zveza Jugoslavije vsako leto zbere in oceni pritožbe tujih turistov — toliko kot lani jih menda še ni bilo, tako pritožb organizatorjev potovanj in potovalnih agencij kot posameznih gostov. Najbolj jih bode kakovost nastanitvenih storitev in prehrane, čistoča sanitarij, plaž, turističnih objektov in celih mest... Obrabljena plošča o nevljudnih natakarjih, o nevljudnem odnosu Osebja do gostov se tudi vrti vse hitreje. Menda smo nanjo že gluhi. Pa pojdimo po vrsti: Tuje goste čudi, in jezi seveda, da na vprašanja O možnosti letovanja v Jugoslaviji komajda kdo hoče odgovoriti, bentijo nad zasičenimi mejnimi prehodi, slabo vzdrževanimi šotorišči, delovnim časom delavnic, trgovin, menjalnic (saj se ne čudimo nad bogatimifcasebnimi deviznimi računi, mar ne!?), z izbiro blaga v trgovinah so tudi vse prej kot zadovoljni, »zabavno življenje« jih sicer spravlja v srheh, čutijo pa, da je bolj kislo.. žele, ki znajo svojo turistično ponudbo prilagoditi tržnim razmeram in novim željam ter potrebam turistov. Želje pa šo seveda — kakovostne in sorazmerno cenene turistične stofi-tve. Poletne gonje križem sveta in celo Evrope bržda še lep čas ne bomo spet doživeli in turisti bodo svoja letovanja postavljali na vse natančnejšo tehtnico. V tej dirki je lani opešala celo Po turizmu tako sloveča Italija. V prvih devetih meseciji I. 1981 se Je njen turistični promet zmanjkal za 6 odstotkov. Še najbolje so jo odnesli Španci in delno Av-s,r'jci, pa tudi Jugoslovani se lahko pohvalimo, da smo se izka-zali v. prerazporejanju mednarodnega turističnega prometa. Res je bila rast domačega turizma kaj umirjena, kar za 8 od- tudi predpise za navtike, pa hitrejši koraki kmečkega in kongresnega turizma, bolj kot prejšnja leta smo v mednarodni turistični promet vključili klimatska in zdraviliška središča.!. Omenili smo, da domači turizem ni ravno cvetel. Vzrokov menda tudi tu ni težko najti. Realni osebni dohodki so pač padli in na vseh področjih družbenega in zasebnega življenja smo Jugoslovani krepko krčili materialne izdatke. In kaj so nam takšna gibanja prinesla? Po podatkih Narodne banke Jugoslavije je bil naš skupni devizni priliv od turizma v lanskem tričetrtletju 1047 milijonov dolarjev, za celoletni izkupiček pa so le ocene. Po teh naj bi dosegli 1400 milijonov dolarjev, kar je za približno 300 milijonov več kot leto poprej in nekje, v mejah turističnih načrtov za leto 1981. Lep čas že turistični in drugi strokovnjaki tuhtajo, kako bi zajezili tok turističnih deviz v zasebne žepe. V njih naj bflani zacingljalo kar tja do 600 milijonov dolarjev. Še malo se zadržimo pri borni domači turistični beri. Že dve leti namreč močno kopni, v prvih devetih mesecih lanskega leta je bilo za 5 odstotkov manj domačih nočitev, leto poprej pa so tudi izračunali enak odstotek izpada domačih gostov. Precej manj so jih našteli v zdraviliščih, le malo bolje je bilo v hotelih, s porastom pa se lahko pohvalijo le delavski počitniški domovi. Tudi v tujini Jugoslovani vse manj letujejo, tako poleti kot pozimi. C. B. Dva konca palice Nedavna Odločitev zbora republik in pokrajin zvezne skupščine, da sproži postopek za spreminjanje srednjeročnega ttružbenega plana Jugoslavije, je marsikoga presenetil. Čeprav se je . o potrebi te spremembe bolj ali manj na glas razpravljalo že od lanske jeseni dalje na raznih forumih, je vendarle naglica, s katero se lotevamo sprememb pred komaj 11 meseci sprejetega družbenega plana, osupljiva. Kaj se je v tem času, ali bolje rečeno, v prvem letu izvajanja srednjeročnega plana in še v letu poprej (v letu priprav na srednjeročni plan) spremenilo, da je treba plan spreminjati? Ali smo ponovno planirali nerealno? Ali so se tako spremenili pogoji za uresničevanje plana? Ali plana v prvem letu nismo uresničili? Bilo je vsega po malem. Zlasti pa smo za načrti lani zaostali pri zmanjševanju naših plačilno bilančnih problemov in povečevanju likvidnosti pri menjavi s tujino. Zato bodo v letošnjem in. prihodnjem letu naše obveznosti do tujine izjemno velike (obveznosti po anuitetah pri odplačevanju tujih dolgov presegajo po vrednosti raven povečevanja izvoza blaga in storitev!). Skratka, gospodarski položaj doma in položaj Jugoslavije v mednarodnih gospodarskih tokovih nas silita, da namesto do konca tega srednjeročnega obdobja skušamo našo plačilno bilanco s tujino izravnati že v prihodnjem letu (se pravi do konca 1983.1eta). To pa seveda sili gospodarstvo in družbo, da svoje sile 'prerazporedita tako, da bi ta cilj tudi dosegli. Kaj to pomeni? Da bomo doma lahko porabili še manjši del ustvarjenega družbenega proi- zvoda, kakor smo sprva načrtovali, ker ga bomo večji del, kakor smo načrtovali, morali porabiti za pokrivanje dolgov v tujini. Pomeni tudi, da bomo morali vse sile vreči v razvoj tistih dejavnosti, ki bodo lahko več izvažale. Hkrati se bo moral skrčiti seznam prednostnih dejavnosti. Pomeni tudi, da se bo morala zmanjšati vsakršna oblika porabe, zlastrpa investicijska. Vse to skupaj pomeni, da bomo morali v letošnjem in naslednjem letu še bolj zategniti pas. Toda spravljanje družbenega plana v okvire dejanskih zmožnosti ima seveda ob omenjenih slabih obetih za razvoj družbenega in osebnega standarda v naslednjih dveh letih tudi nekaj dobrih strani. Ne nazadnje nas bo;— upamo! — nuja prisilila k realnejšemu planiranju, na vseh ravneh, planiranju, ki bo temeljilo ne na naših potrebah, pač pa na dejanskih materialnih zmožnostih (tako da bomo porabo prilagodili ustvarjenemu družbenemu proizvodu). Manj se bomo zadolževali (doma in zlasti v tujini), kar bo ugodno vplivalo na ceno dinarja itd. Skratka, položaj, v kakršnega smo zašli, nas sicer pošteno tepe, toda tudi palica ima dva konca. Vsekakor pa velja ob tem zapisati tudi ugotovitev delegatov zbora republik in pokrajin zvezne skupščine: da smo si doslej vedno šele na koncu srednjeročnega obdobja priznavali, da smo se pri načrtovanju razvoja ušteli. Tokrat smo to spoznali že v prvih mesecih tekočega srednjeročnega obdobja. To pa je vsekakor pomemben korak naprej v presoji položaja. Boris Rugelj Problemi in dileme dolgoročnega razvoja Slovenije (12) Kako bomo V • f • živeli jutri Piše: Vinko Blatnik Ob prebiranju gradiva, ki ga na terno »Slovenija 2000« pripravljajo naši sociologi, je dokaj težavno ugibati, kakšen bo naš jutrišnji dan. Gradivu so dali naslov: Sociološki scenarij »Alternativne bodočnosti Slovenije do leta 2000«, v povzetku pa je izšlo v 3. in 4. številki IB 19^1,reviji za Planiranje, ki jo izdaja Zavod SR Slovenije za družbeno planiranje. Zapisali so, da natančno ra-zumevanje besedila predpostav- lja (sociološko) predznanje, ki ga na tem mestu (to je v skrajšani obliki) ni možno posredovati, čeprav naj bi bili takšni scenariji »eden od načinov obveščanja, mobilizacije in usmerjanja subjektivnih sil, delavskega razreda in celotnega delovnega ljudstva«, kot zatrjujejo v uvodnem delu povzetka scenarija. Morda bi avtorji scenarija ta svoj upoštevanja vreden cilj laže dosegli, če bi se pri posredovanju njegove strokovno neoporečne vsebine izražali bolj po domače, tako da bi branje od ljudi v resnici ne zahtevalo preobsežnega strokovnega znanja. Pa jim slovenščine ni veliko mar. Na to jih v 8—9. številki iste revije dr. Jože Goričar takole opozarja: — Žal mnogi avtorji socioloških tekstov, ki so strokovno sicer neoporečni, ne kažejo posebnega spoštovanja do slovenskega jezika. Posledica tega je, da se v njihovih tekstih pojavlja veliko čisto nepotrebnih tujk, pobranih v večini v anglosaksonski strokovni literaturi. Samo primeroma naj jih navedem nekaj, ki sem jih napaberkoval v besedišču scenarija: refleksija, permanentno reali-ziranje samoderteminiranja, ge-neriranje, retardacija, persisti-ranje, družbeno-interesni regulatorji, derivirane vrednote, de-sturiranje, so-determinacija... •»§ - Škoda, da avtorji scenarija niso »aplikativno« razmislili tole misel E. V. Sokolova, ki so jo sicer navedli v nekem daljšem citatu: »Kultura, v celoti vzeto, razpolaga z velikimi presežki, podobno kot jezik, ki ima vedno po več načinov za označevanje istega pojava«. Slovenski jezik pri tem prav gotovo ni izjema, saj tudi v njem lahko najdemo »več načinov za-označevanje istega pojava«. Le redko naletimo v tuji literaturi ha strokovni termin, ki se ga ne bi dalo dostojno in pomenu ustrezajoče posloveniti. Lepo bi bilo, če bi scenarij o bodočem razvoju Slovenije izražal tudi primerno kulturo slovenskega jezika.« »Slovenija 2000« v očeh sociologov Tale uvod je bil potreben zato, da me ne bi naše, tudi na novinarje jezno jezikovno razsodišče, zaradi jezika prijemalo za ušeša. Kar tako mimo neprevedljivega sociološkega scenarija pa spet ne morem. Zato bom citiral nekaj najznačilnejših odlomkov. O smereh razvoja ^Slovenije v prihodnosti razmišljajo sociologi takole: »Če hočemo v naslednjih desetletjih zmanjšati konflikte med družbenimi skupinami, je potrebno družbene regulacije usmerjati v permanentno dehie-rarhizacijo. Pri dehierarhizaciji institucionalnega sistema najprej mislimo na podružbljanje lastnine in po-družbljanje politike^ kar smo v jugoslovanski družbi že sprožili. To pomeni, da je nadaljnje razvijanje teh dveh procesov tudi osnovna smer pri odpravljanju neupravičene neenakosti med ljudmi, ki se konkretizira v nadaljnjem razvijanju samoupravljanja, delegatskega sistema in celotnega družbenopolitičnega sistema. Pri tem gre proces postopnega spajanja osnovnih družbenih vlog posameznika, kar pomeni tudi odpravo enega najglobljih nasprotij, nastalega v procesih delitve dela: nasprotja med fizičnim in umskim delom. Borbo za enakopravnost in enakost v družbi je potrebno v naslednjih desetletjih konkretizirati tudi na drugih področjih. Eden najpogostejših in najbolj vztrajnih mehanizmov za ohranjanje hierarhičnih struktur v družbi je prenašanje zasedanja hierarhičnih vlog iz generacije v generacijo. V tej smeri nismo kaj prida napredovali, kajti startna osnova za zasedanje vodilnih delovnih mest y delovnih procesih je stopnja izobrazbe. Ta pa je še vedno vezana na nekatere mehanizme in strukture, ki kristalizirajo položaj posameznika v hierarhični organizaciji družbe. Najpomembnejši so: — pripadnost družini, ki je že zasedla svoje mesto v hierarhiji; — prebivanje v razvitem ali nerazvitem območju; — prebivanje v mestu ali na vasi. Te faktorje hierarhizacije družbe pa bo, treba spreminjati, če naj ustvarimo družbo vse bolj enakopravnih občanov. Izobraževanje ima v dehierarhizaciji pomembno vlogo, zato bodo nujni napori za večje izenačevanje možnosti vseh skupin za izobraževanje. Tako bodo potrebna dodatna vlaganja v tehnično opremljenost šol v manj razvitih predelih in manjših centrih, kjer bo lahko veliko prispeval razvoj sodobne komunikacij- ' ^ske tehnologije (televizija, mož- nosti, ki jih daje magnetoskop, kabelska TV ipd.). S strani TV pa bo potrebno vzpostaviti kvalificirane redakcije za produkcijo ustreznejših šolskih programov na različnih stopnjah ter razvijati posebne programe za izenačevanje ali zmanjševanje razlik med učinki pouka v manj ali bolj ra-, zvitih območjih, hkratno oblikovanje kakovostnega učiteljskega kadra, ki bo zmogel izkoristiti zahteve, ki jih prednje postavlja sodobna komunikacijska tehnologija. Drugo skupino ukrepov predstavlja ukrep permanentnega izobraževanja, katerega osnovna načela so že postavljena, treba pa jih bo še naprej razvijati in konkretizirati. Sodimo, da je vključevanje v samoupravljanje in delovanje delegatskega sistema povezano s pridobivanjem enakopravno distribuiranega in delu ter upravljanju prirejenega znanja tisti temeljni mehanizem, s katerim bo mogoče postopno /manjšati hierarhiziranost družbenih skupin. Proces odpravljanja hierarhij je namreč mogoče v samoupravni socialistični družbi dosegati samo z razvijanjem posameznikov na višjo izobrazbeno rasen.« (Se nadaljuje) Izkušnje Konstruktorja pri gradnji stanovanjske soseske v Fužinah Kdo meče denar skozi okno Zadnje čase smo .veliko pisali o problemih v gradbeništvu, opozarjali na prevelike napake, kritizirali posamezne ozde, ki nikakor nočejo iz svoje zaprtosti ali večkrat tudi s položaja monopolnega vladanja v občini, regiji in tudi v republiki. Vendar so se časi spremenili: po eni strani na trše, a hkrati na drugi strani rta bolje. Primer, ki ga bomo opisali, več kot jasno vnovič potrjuje ugotovitev, da prevečkrat potegne slabši konec tisti, ki ravna stabilizacijsko. Če se torej učimo na izkušnjah, potem je jasno, da se mnogi ne bodo hoteti več vesti stabilizacijsko. V združenem delu ne ugotavljajo, pač pa sprašujejo: zakaj stabilizacija velja le za nekatere? Toda te slabe izkušnje, ki na srečo niso vedno pravilo, saj se stabilizacijsko ravnanje nekomu obrestuje šele čez čas, nas ne smejo odvrniti od glavnega cilja naše družbe: stabilizirati gospodarstvo. Splošno gradbeno podjetje Konstruktor iz Maribora je aprila lani začelo v okviru stanovanjske soseske MS 4-5 na Fužinah v Ljubljani med drugim graditi tudi blok B 28, 29, 30. Predviden čas gradnje je bil enajst mesecev, vendar pa se je tokrat Konstruktor izkazal: objekt so dogradili dva meseca prej. Nekaj neverjetnega za naše razmere, bo ugotavljal marsikdo. Toda ne bo, če mu bodo znana nekatera dejstva. Ko smo brskali med gradivom za pisanje, smo prišli tudi do Konstruktorjevega stabilizacijskega programa, ki ga je napisa! vodja gradbišča Janez Luka-večki. Iz njega povzemamo nekaj bistvenih postavk: — posamezne delavce bomo razporedili na taka dela, kjer bo njihovo delo najbolj učinkovito, hkrati pa bomo uvedli skupinski obračun posameznih faz del, kjer je to možno; — izdelali bomo tedenske in dnevne terminske piane; r.a podlagi katerih bomo strogo izvajali naloge, vsak dan sproti bomo ugotavljali uresničevanje zastavljenih halog, ustrezno ukrepali in nenehno iskali nove boljše rešitve; s pravilno razporeditvijo delavcev in s poostrenim nadzorstvom bomo skušali zmanjšati izostanke z dela, zlasti pa bolniški stalež, s čimer bomo zmanjšali stroške tozda in število izgubljenih ur; Avtorja poznamo po uspešni (že razprodani) knjigi Splošna psiho-dinamika samoupravnega vedenja. Novo delo je samostojno, hkrati pa nadaljevanje prve knjige. \ V knjigi avtor obravnava odnose med spoloma pa tudi medčloveške odnose nasploh, ki sodijo v samoupravni družbeni sistem in ga ti odnosi odsevajo in dokazujejo. Brajševa knjiga je nevsakdanja, saj uvaja bralca v svet teorije, ki je po navadi rezervirana za strokovnjake in to tako, da lahko vsak odkrije podzavestne vzgibe svojega vedenja in vedenja ljudi, s katerimi prihaja v stik, oziroma s katerimi je v odnosu. To daje širše možnosti ne le za razumevanje, pač pa tudi za zavestno kontrolo in poseganje v lasten psihičen svet; to je pot k večji strpnosti, k boljšemu medsebojnemu razumevanju in k višji stopnji medsebojnega sožitja z manj konflikti in nesporazumi. Odnos med partnerjema različnega spola je obravnavan podrobneje in zanj ugotavlja, da za področje spolnosti in zakona kot specifičnih intimnih medsebojnih odnosov prav tako veljajo temeljna načela samoupravnega vedenja. Odnos, komunikacija in obrambni mehanizem so trije izhodiščni pojmi v Brajševem sistemu razmišljanja o različnih vidikih in fazah odnosa med partner- V — s tovariškim dogovarjanjem bomo skušali odpraviti nedisciplino in se s tem izogniti disciplinskim postopkom, ki običajno trajajo zelo dolgo; — posebno pozornost bomo namenili smotrnejšemu izkoriščanju delovnega časa ter zmanjševanju nadurnega dela. Tako bomo zastavljene naloge opravili v čim krajšem času in s tem povečali'produktivnost dela; :— izredno pazljivi bomo tudi pri naročanju razne mehanizacije, kajti pravilna izbira naprave ali stroja lahko zelo .vpliva na pravočasno in kakovostno izvršitev posameznih delovnih faz; — še bolj bomo varčevali z gradbenim materialom in bolj smotrno bomo ravnali z delovnimi sredstvi; — ,pri zaključnih delih so večkrat pereč problem dela kooperantov in obrtnikov. jja bi se izognili čakanju na tega ali onega, da opravi svoja dela, se bomo tesneje povezali z njihovimi predstavniki in po potrebi, če nekdo ne bo pravočasno izvrševal pogodbenih obveznosti, ustrezno ukrepali. Hitro prilagajanje razmeram Vendar še tako dober stabilizacijski program zgolj na papirju ne pomeni veliko. V tem primeru je treba priznati mariborskim jema nasprotnega spola. Kvaliteta v odnosih, ki naj bi si jo prizadevali doseči, so samoupravni medsebojni odnosi. a Teza v knjigi, ki je vredna posebne pozornosti, je »univerzalnost« samoupravnega vedenja oziroma samoupravne naravnanosti. Pomeni, da se lahko vedemo samoupravno ali pa ne — in to ne glede na vrsto ali kakovost medsebojnega razmerja. gradbenikom, da so ga uspešno vpeljali v prakso. Prav bi bilo, da bi temu primeru sledili tudi mnogi drugi. Če smo odkriti, vsega stabilizacijski program vendarle ni prinesel. Dejstvo je namreč, da je za gradbene organizacije združenega dela čedalje manj dela na domačem trgu. Tam, kjer vedo, da bo mogoče obdržati trg le s pravočasnim, kakovostnim in cenejšim delom, in kjer so se temu primerno pravočasno organizirali in prilagodili, pretresov, ki jih prinašajo stabilizacijske zahteve, ne bodo toliko občutili. Vse skupaj: dober stabilizacijski program, dojetje dejanskih razmer, hitro prilagajanje nanje in zdrava konkurenca na tržišču, je torej opravilo svoje. Zakaj le nekateri? Toda vsi v neki verigi, žal, ne delajo, kot bi bilo treba. Objekt je bil zgrajen dva meseca pred rokom in prav zaradi tega se je zataknilo. Konstruktor je pravočasno obvestil Sosesko, ki je koordinator vseh del. Soseska je tudi v tem primeru ravnala solidno in pravočasno opozorila tozd Elek-tro Ljubijaria-niesto, kdaj bo objekt dokončno zgrajen in ga bo treba priključiti na električno omrežje. Sporočila je tudi, da nima denarja, ki bi ga založila za ta namen. Denarja ni imel tozd Elektro Ljubljana. Pač pa bi morala ta denar na podlagi samoupravnega sporazuma o družbeno usmerjeni gradnji stanovanjske soseske MS 4-5 Fužine zagotoviti območna interesna skupnost za preskrbovalno območje Elektro Ljubljana. Po sporazumu mora ta interesna skupnost, ki je nosilka srednjeročnega planiranja, letnega načrtovanja in gradnje objektov ter na- Knjiga »Človek — spolnost — zakon« je namenjena vsem, ki iščejo odgovore na zapletena življenjska vprašanja, ki želijo graditi človeške odnose na trdnih temeljih, ne pa na iluzijah in stereotipih, torej vsakomur izmed nas, vsekakor pa tudi strokovnjakom za spolnost in zakonsko problematiko, zdravnikom, psihologom, sociologom, pravnikom, socialnim delavcem. Cena 700 din. prav s svojega delovnega področja, usmerjati finančna sredstva, ki jih po sporazumu o združevanju sredstev za stanovanjsko gradnjo združuje stanovanjska skupnost (v fem primeru meščanska) ter jih v deležu namenjati za gradnjo zasebnih komunalnih naprav. Sredstva, ki jih po tem medsebojnem sporazumu pridobi območna interesna skupnost za preskrbovalno območje, služijo tudi za financiranje naprav nizkonapetostne mreže. Sredstva za komunalno opremljenost zasebne komunalne uporabe se delijo med samoupravno komunalno interesno skupnost, SIS za PTT promet in interesno skupnost za preskrbovalno območje Elektro Ljubljana, in sicer po medsebojnem sporazumu. Toda za ta sporazum se dogovarjajo že tri leta, uspehov pa nobenih. Delni vzrok so prav gotovo tudi spremembe zakonodaje na področju gradnje stanovanj. Prej smo izločali 6 odstotkov iz bruto osebnih dohodkov zaposlenih, zdaj pa je ta prispevek 1,2 odstotka, ki pa ga ozdi plačujejo iz čistega dohodka, ugotovljenega ob zaključnem računu. Zapleteno, ni kaj. Kako naj imajo pregled nad vsem tem delegati ali neposredni porabniki? - Več kot jasno je, da so tu možne različne mahinacije, različna odločanja mimo vseh. Čudno je to«, denar prihaja, včasih je, največkrat ga ni, malokdo ve, kam je razporejen. Večkrat ni jasno, kam gredo tolikšna sredstva, povsem jasno tudi ni, kako je bilo v tem primeru porabljenih menda 400 milijonov dinarjev (novih se ve), ki so jih za ta namen dobile komunalne skupnosti iz'prerazporejenih stanovanjskih sredstev. V fužinskem primeru so elektrikarji sicer pripeljali kabel za priključitev, toda ko so ugotovili, da jim ga nihče ne utegne plačati, so ga odpeljali drugam. Po trezni presoji: ni bilo najbolj prav, toda kaj jim je ostalo? Konstruktor ogreva že dograjeni objekt vse od 1. decembra lani. Kvadratni meter ogreVanja stane 12 dinarjev na mesec. Objekt ima 2400 kvadratnih metrov, tu je plačilo delavca, ki nadzoruje in varuje objekt, tu je en mesec, drugi in tretji mesec; drugo so zopet kupci, ki bi se radi čimprej Vselili in ne čakali na pomlad, ko se bodo cene znova odtajale. Gre za dokaj velik denar enih in drugih. Kdo bo po- • vrnil Konstruktorju stroške, ki jih ima, ker je ravnal stabilizacijsko? Jih bp skušal zaračunati v kvadratnem metru stanovanja — torej kupcu? Ne, tako ne sme in ne more biti. Zaradi malomarnega in neodgovornega dela nekaterih se utegne zgoditi, da se bodo kopja, ki smo jih v boju za stabilizacijo uperili proti nedelu, izigravanju dogovorjenega in številnim drugim, zlasti zavestnim napakam, obrnila proti tistim, ki so z delom in rezultati že dokazali, da niso za stabilizacijo zgolj na papirju. NAROČILNICA: Pri DE, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo ....izvodov knjige Pavao Brajša: ČLOVEK—SPOLNOST—ZAKON. Naročeno nam pošljite na naslov: ................ Ime in priimek podpisnika: Dne:................................. Račun bomo plačali v zakonitem roku. (žg) * (podpis naročnika) —________________________________________________________________J Peter Štefanič IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA Še precej nejasnosti okrog razporejanja delavcev Delovna organizacija je razporedila delavca z del in nalog voznika težjih vozil na dela in naloge voznika lažjih vozil. Ker delavec ni uspel z zahtevkom za varstvo pravic na delavskem svetu, je uveljavljal sodno varstvo pred sodiščem združenega dela. Z razporeditvijo se ni strinjal, saj je bil s spremembo dela prizadet pri osebnem dohodku. Zatrjeval je, da gre za šikaniranje, saj je sklenil delovno razmerje za dela in naloge KV voznika težjih vozil. Sodišče prve stopnje je zavzelo enako stališče kot samoupravni organi delovne organizacije in navedlo, da je delavec sklenil delovno razmerje za dela in naloge voznika in da ne gre za razporeditev na druga dela in naloge, če je bilo odločeno, da bo vozil z lažjimi vozili. Po pravilniku o delovnih razmerjih delovne organizacije mora namreč vsak delavec opravljati delo, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oz. z delom pridobljeni delovni zmožnosti. Predlagatelj je usposobljen za voznika težjih vozil, prav tako pa tudi za voznika lažjih vozil. Pritožbeno sodišče se s takim pravnim stališčem ni strinjalo. V pravilniku o razvidu del in nalog je delovna organizacija opredelila različne delokroge del in nalog voznikov. Delokrogi se nanašajo na težja oz. lažja vozila, vozila za specialne tovore itd. Res je, da se za vsa dela in naloge zahteva enaka strokovna izobrazba, vendar so ostali pogoji različni, kar zlasti velja za delovne izkušnje. Za težja vozila se zahteva daljša doba delovnih izkušenj kot za lažja vozila. Delavec sklene delovno razmerje za določena dela oz. naloge, kot jih določa splošni akt o razvidu del in nalog. Res je, da je delavec lahko med trajanjem delovnega razmerja razporejen na vsako delo oz. k vsaki nalogi, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oz. z delom pridobljeni delovni zmožnosti, a le pod pogojem, če so ugotovljene delovne potrebe in v skladu z merili, ki jih določa samoupravni splošni akt. Če bi delavec sklepal delovno razmerje za vsa dela oz. naloge, za katere sicer izpolnjuje pogoje, potem zakon ne bi predvideval razporejanja v skladu z merili in delovnimi potrebami, ampak bi se lahko delavcu odrejalo kakršnokoli delo, ob upoštevanju potreb delovnega procesa. I. Ž. DE Družboslovna zbirka Založbe DELAVSKA ENOTNOST Pavao Brajša: Človek — spolnost — zakon Izobraževanje, kultura DE stran 13 BESEDA O KNJIGI Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja V eni sejnih sob Cankarjevega doma v Ljubljani je 9. februarja, dan pred obletnico smrti Edvarda Kardelja, založba Delavske enotnosti pripravila novinarsko konferenco. Ta dan je namreč izšla v njeni družboslovni zbirki knjiga dr. Stevana Bezdanova »Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja«, o kateri je najprej spregovoril ■vtor sam, za njim pa je o pomenu te dragocene knjige spregovoril še magister Janez Sušnik, direktor Zavoda za šolstvo SR Slovenije. Ob tej priložnosti pa je tudi predstavnik Jugoslovanskega centra za teorijo m prakso samoupravljanja Edvard Kardelj, tovariš Uija Globačnik, predstavil še dve deli, ki sta prav tako izšli v založbi Delavske enotnosti: to je 5. zvezek tega centra pod naslovom »Kardeljev doprinos preobražajo vaspitanja i obrazovanja« in knjigo »Samoupravljanje — put oslobadanja rada«. Z navidez majhno prireditvijo je bil torej zabeležen pomemben dogodek, ki so mu med drugimi prisostvovali tudi Vinko Hafner, Marko Bulc in Emil Rojc. Zanesljiv kompas O tem, da je nujno proučevati fnisli in dela velikanov naše revolucije o vzgoji in izobraževanju, se je še posebej močno utrdilo spoznanje v času priprav na 10. kongres ZKJ, ko je bil v pripravi dokument o idejnih temeljih samoupravne socialistične Preosnove vzgoje in izobraževanja. Dr. Stevan Bezdanov, avtor številnih knjig o izobraževanju, si je na jesen 1974. leta zastavil izreden delovni načrt. Sklenil je v sedmih letih proučiti izredno obsežno gradivo za tri študije: Tito .o vzgoji in izobraževanju, Vzgoja in izobraževanje v dokumentih in revolucionarni akciji IkPJ-ZKJ, Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja. Avtor teh treh obsežnih študij danes pravi, da se takrat seveda ni zavedal težavnosti in zapletenosti naloge, ki si jo je zadal, saj je bilo treba proučiti vse dostopno gradivo, ga tematsko in 'časovno urediti, povezati z družbenim, političnim in gospodarskim dogajanjem v posameznih obdobjih razvoja naše družbe, oceniti vpliv misli, zamisli in praktične akcije na poglavitne tokove vzgoje in izobraževanja, in končno, osvetliti sodobne procese socialistične samoupravne preosnove vzgoje in izobraževanja s sta-iišča ustvarjalnih misli in dela Tita, Kardelja in KPJ-ZKJ. Z izidom knjige »Vzgoja in izo-nraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja« pri založbi Delavska enotnost je načrt Stevana Bezdanova Izpolnjen. Od leta 1977 do 1982 so jzšle vse tri napovedane knjige v srbohrvaškem, makedonskem in slovenskem jeziku. Knjigo »Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja« je “ezdanov razdelil na dva dela. Prvi uel vsebuje avtorjeve interpretacije Kardeljevih pogledov, misli, zamisli in praktičnih naporov na področju vzgoje in izobraževanja in njihov prispevek k snovanju in konkretizaciji Dr. Stevan Bezdanov, avtor številnih knjig o izobraževanju Edvard Kardelj ... Današnja družba je prežeta z načelom dobička, delovna šola pa bo uveljavila v družbi načelo dela. S tem se bo spremenila tudi vsa vsebina današnje šole, kajti namesto psihičnega sprejemanja bo nastalo produktivno delo. V tem je glavna razlika med staro in novo šolo... Šola mora biti del življenja... Šola ne sme biti prostor, ki je ograjen s kitajskim zidom... prvo in poglavitno načelo delovne šole je, da otrokom vcepi delovne navade... in da vzgoji delovne, samostojne značaje, Produktivne ljudi... •.. Delo zna ceniti le oni, ki ga pozna, zato je prvo in poglavitno načelo delovne šole, da otrokom vcepi delavnost kot princip, to se pravi, da bodo delo vzljubili zaradi dela samega, ker je koristno človeški družbi. Današnja šola se ogiba gospodarskim problemom in prav v tem je njena največja napaka... Delovna šola, Novi čas, 1928 Ljubljana-Cleveland (pod psevdonimom Bevc) y Edvard Kardelj ... ni prav, če trdimo, da so zdravstvo, prosveta in druge družbene dejavnosti skupna poraba, kajti te dejavnosti so v resnici sestavni del in funkcija proizvodnega dela. Drži pa, da to delo ni v funkciji proizvodnje takrat, kadar ne-racionalno^pritiska na proizvodnjo in kadar čez dovoljeno mero zmanjšuje nujno akumulacijo, ki je potrebna za ustrezni tempo rasti skupnega proizvoda družbe. Takrat to delo ni več nobena funkcija proizvodnega dela, marveč dejansko — če lahko tako rečem — zapravlja tekoče človeško delo in družbeni kapital. Zato mislim, da morajo vse te oblike porabe oziroma dela priti v odvisnost od dinamike rasti, to je od višine in gibanja dohodka v materialni proizvodnji. Seveda ta odvisnost ne sme biti toga, vendar je treba jasno poudariti, da je lahko samo povečanje dohodka v materialni proizvodnji merilo za ugotavljanje, to je, da dohodek na teh področjih more rasti le v skladu s povečanjem dohodka v materialni proizvod-nji. Svobodno združeno delo, Brionske dishisije, DZS 1978 V __________S | reforme v sistemu in politiki vzgoje in izobraževanja in k ustvarjanju družbenoekonomskih odnosov na tem področju v posameznih obdobjih našega socialističnega razvoja. V drugem delu knjige je izbor besedil Edvarda Kardelja, v katerih so misli o idejnopolitičnih in družbenoekonomskih temeljih samoupravnega sistema socialistične vzgoje in izobraževanja. Znano je, je dejal na novinarski konferenci Bezdanov, da se Kardelj ni ukvarjal s celovito teorijo socialistične vzgoje in izobraževanja. S skrbnim proučevanjem njegovih misli pa vendarle lahko ugotovimo, da je bil njegov pogled na vzgojo in izobraževanje celovit pogled na njuno vlogo in položaj v naši samoupravni družbi, na sistem vzgoje in izobraževanja in na izobraževalno družbeno politiko kot tudi na družbenoekonomske temelje in odnose v razvoju vzgoje in izobraževanja. Vizionarski pogledi Edvarda'Kardelja v prihodnost so prepleteni s smislom za stvarnost, za pravo mero med obstoječim in programskim, med nujnim in možnim. Misli Edvarda Kardelja o teh vprašanjih so se gibale v prihodnost, a so bistveno vplivale na prakso in zagotovo bodo zanesljiv kompas tudi v prihodnje. Šola v funkciji združenega dela — Iz bogate zakladnice misli Edvarda Kardelja je avtor izbral tiste, ki se nanašajo na vse vidike vzgoje in izobraževanja, posebno pa še na družbenogospodarske, idejne, vsebinske in organizacijske, ki so v tualni danes in bodo naš cilj tudi v prihodnosti. O njih je razmišljal in pisal mladi Kardelj kot dijak ljubljanskega učiteljišča — spomnimo se njegove ideje o delovni šoli — zanje se je boril vse svoje življenje in tudi eden njegovih najvidnejših in zadnjih javnih nastopov je bil namenjen znanosti in izobraževanju kot neločljivi sestavni družbenega razvoja. S temi besedami je magister Janez Sušnik označil, kako je bilo izobraževanje povezano s tem revolucionarjem od njegovih dijaških let pa vse do trenutkov, ko so ga že zapuščale življenjske sile, saj je bil eden njegovih zadnjih govorov ob proglasitvi za prvega častnega doktorja mostarske univerze Djemal Bijedič, 23. novembra 1978 na Brdu pri Kranju. ospredju prizadevanj najnaprednejših družbenih sil že več desetletij, ak- Edvard Kardelj ... Vsi vemo, da znanost in izobraževanje sodita danes med najpomembnejše gibalne sile in neločljive dele razvoja proizvodnih sil, produktivnosti dela in celotnega družbenega razvoja. Njuna vloga je iz dneva v dan večja. Manj pa se zavedamo dejstva, da zato pomeni tesna in medsebojna povezanost znanosti, izobraževanja in prakse nedvomno enega od zelo pomembnih dejavnikov našega socialističnega samoupravnega razvoja, ki ga ob določenem pomenu še vedno pehamo na obrobje — če že ne našega družbenega dogajanja, potlej pa vsekakor razmišljanja in proučevanja. Za to smo odgovorni vsi, državna oblast, zaostali tradicionalizem, del naše prakse in del naše znanosti, pa tudi del naše študirajoče mladine, ki se preveč zapira samo na svoje področje teorije. Zato nas vse v najkrajšem času čakajo kar najbolj resne reforme v tej smeri... Brdo pri Kranju, iz govora ld. novembra 1978 \_________________________ Sporočilo o dogodku — izložba trgovine DE (A. Agnič) iiav zuaj, ku m piizaucvamu i c- formirati celotno vzgojnoizobraže valno dejavnost v Sloveniji, ko se je ta proces šele začel in je še mnogo začetnih težav in ovir, kot je dejal Sušnik, nam jih bo prav gotovo pomagalo odpravljati bogastvo misli zbranih v tej knjigi. Njihova vrednost ni le v poglobljenem spoznavanju vzrokov stanja, v kakršnem smo, ampak predvsem v bogastvu spoznanj, misli in napotkov, kako naprej. Zato bo knjigo lahko s pridom uporabljal znanstvenik, ki raziskuje naš družbeni razvoj, šolnik, ki si prizadeva za novo in naprednejše v sistemu, odnosih in vsebini vzgoj-noizobraževalne dejavnosti ter delavec na vseh področjih združenega dela, čigar pravice, skrb in odgovornost v samoupravni socialistični družbi so ustvariti take razmere, da mu vzgoja in izobraževanje ne bosta odtujena, ampak »v funkciji in neločljivi del svobodnega združenega dela«, kot pravi Kardelj. Ob prebiranju Kardeljevih misli bomo kritično analizirali spremembe, ki smo jih dosegli v dosedanjih reformnih prizadevanjih, iskali odgovore na vprašanje, kako daleč smo z vključevanjem izobraževanja v združeno delo, z uvajanjem novih odnosov med šolo in družbo. Kardelj nas vedno znova spodbuja, da se sprašujemo, kje smo z uresničevanjem zamisli o svobodni menjavi dela. Po več kot dveh letih od sprejema zakona si bo treba še velike prizadevati, da bodo samoupravne interesne skupnosti zares le organizacijski okvir dogovarjanja in sporazumevanja izvajalcev in uporabnikov o vzgojnoizobraževalni politiki in njenem uresničevanju, ne pa ozke institucionalizirane oblike, ki se po svojem načinu in vsebini dela bistveno ne ločijo od administrativnih državnih organov. Kardeljeva knjiga pomeni tudi osnovo za delo, izziv in spodbudo pedagoški znanosti, ki se mora danes bolj kot kdajkoli vključevati v iskanje novega in se skupaj s pedagoško prakso hitreje in ustrezneje vključevati v razvoj družbe, znanosti in tehnologije. Ta knjiga dr. Stevana Bezdanova vsekakor zasluži priznanje in pozornost, saj nam je odkrila in približala Kardeljevo misel tudi o vprašanjih vzgoje in izobraževanja v širšem družbenem kontekstu. V tem smislu je knjiga pomembna tudi kot pripomoček za idejno usposabljanje in akcijsko mobilizacijo najširših vrst prosvetnih delavcev in vseh delovnih ljudi za oblikovanje novih odnosov in ustvarjanje novih kvalitet na tem področju družbenega življenja. Skupaj z avtorjem želimo, je dejal Sušnik, tako kot je zapisala Vida Tomšič v uvodu k tej knjigi, da bi nam postale krnalu dostopne tudi tiste mnoge strani Kardeljevega ustvarjanja, ki so še v zapiskih številnih njegovih pogovorov z delavci raznih dejavnosti, kar bi nam omogočilo še globlji in neposrednejši vpogled v njegovo ustvarjalnost. Založba Delavska enotnost izdaja publikacije Jugoslovanskega centra za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj v Ljubljani Sadovi tesnega sodelovanja Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj v Ljubljžini in založba Delavske enotnosti že nekaj časa žeto tesno sodelujeta. Center ima namreč v programu svoje dejavnosti tudi izdajanje publikacij o samoupravljanju, kot založniški partner pri uresničevanju teh načrtov pa se že kar obsežno uveljavlja založba Delavska enotnost. V letu 1980 je pod skupnim naslovom ZVEZKI izšla prva publikrcija, zadnji, šesti zvezek, ki nosi naslov »Kardeljev doprinos preobražajo vaspitanja i obrazovanja« je bil skupaj s knjigo »Samoupravljanje — put oslobadjanja rada« (tudi v založbi DE) predstavljen na tiskovni konferenci. Medtem ko so prvi štirje od šestih zvezkov bili tiskani v srbohrvaščini in slovenščini (prvi celo v angleščini), sta zadnja dva zvezka zaradi denarnih zadreg tiskana le v srbohrvaškem jeziku, prav tako knjiga »Samoupravljanje — put oslobadjanja rada«. Šesti zvezek publicira prispevke okrogle mize, ki jo je zgoraj imenovani center v sodelovanju s Politično šolo ZKJ Josip Broz Tito iz Kumrovca in s Fakulteto političnih ved iz Beograda organiziral 17. 4. 1981 v Ljubljani na temo: Vzgoja in izobraževanje v misli in delu Edvarda Kardelja kot teoretični in akcijski prispevek k samoupravni socialistični preosnovi vzgoje in izobraževanja. Pobudo za to okroglo mižo sta dala Stevan Bezdanov in Emil Rojc, na njej pa je sodelovalo okoli 50 znanstvenikov, javnih delavcev in praktikov iz vse Jugoslavije. Šesti zvezek vsebuje 16 referatov in 23 avtoriziranih razprav te okrogle mize in jih tako zdaj center daje v, presojo javnosti in v koristno rabo vsem, ki delu- jejo na področju spreminjanja vzgoje in izobraževanja. Uvodne misli za štiri tematske sklope so napisali dr. Stevan Bezdanov, dr. Dragutin Frankovič, Risto Markovski in dr. Milenko Nikolič. Okrogla miza je obravnavala vsa ključna vprašanja, ki predstavljajo zapletena vozlišča v procesih družbenih reform na področju vzgoje in izobraževanja. Branju tega zvezka se ne bi smeli izogniti niti snovalci niti izvajalci reformnih posegov v šolstvu, pa tudi ne kadrovski načrtovalci v družbi, še posebej v združenem delu, kakor tudi ne analitiki in proučevalci teh procesov znotraj številnih družboslovnih in tudi ekonomskih disciplin. Jugoslovanski center za teorijo, in prakso samoupravljanja vsako leto ob obletnici rojstva Edvarda Kardelja — 27. januarja — organizira znanstvene razprave o aktualnih problemih naše teorije in prakse. V letu 1981 so organizirali razpravo na temo: Samoupravljanje — pot osvoboditve dela. Pred mesecem dni je pri založbi Delavska enotnost izšla knjiga pod istim naslovom, sodi oa v zbirko »Misel in revolucionarno delo Edvarda Kardelja«, ki bo tradicionalno objavljala znanstvene razprave v organizaciji centra. Žal je ta knjiga teoretičnih razprav doslej natisnjena le v srbohrvaškem jeziku. Knjiga ima tri dele, ki obsegajo razpravo za tremi okroglimi mizami: splošni, ekonomski, tehnološki in kulturološki vidiki procesa osvoboditve dela; politična razsežnost procesa osvoboditve dela; narod, mednarodni odnosi in osvoboditev dela. Osrednje jedro knjige tvorijo uvodni referati Lazarja Mojsova, Aleksandra Vaciča, Bogdana Kavčiča, Stipeta Šuvarja, Dušana Bilandžiča, Ivana Šiberja, Dušana Veljkoviča, Franceta Vrega in Dušana Pireca. Predstavnik centra Ilija Globačnik je na novinarski konferenci dejal, da široka zasnova razprave ni dovoljevala bolj poglobljenih analiz številnih posebnih vprašanj, ki jih je razprava odprla, in to je nemara zdaj tudi slabost te knjige. Njena prednost pa je v tem, da daje dovolj natančno sliko o sedanjem stanju naše družbene misli, poleg tega pa knjiga s svojo vsebino opozarja tudi na nekatere najtežje probleme našega družbenega razvoja, med drugim obravnava tudi razmerje med gospodarskimi in nego-^ spodarskimi dejavnostmi, integracijo jugoslovanske družbe na samoupravnih temeljih, delegatski sistem kot pot podružbljanja politike, pluralizem samoupravnih interesov, ali denimo, samoupravno komuniciranje in informiranje, ne da bi našteli vsa vprašanja, na katera opozarja vsebina knjige. S. G. \ Najboljši na občinskem sindikalnem namizno-teniškem prvenstvu Maribora Obrtniki in Zavarovalnica Triglav Končno je najmnožičnejše občinsko sindikalno prvenstvo Maribora v namiznem tenisu. Na tekmovanju se je pomerilo 14 ženskih in 56 moških ekip z več kot 350 igralkami in igralci. Naslov mariborskega prvaka v I. ligi je zasluženo osvojila ekipa Obrtnika, ki je v sestavi: Pristovnik, Štern, Rojko, Ritonja premagala drugouvrščeno ekipo Cevovoda za samo 4 točke. Tretje mesto je osvojila ekipa DO Tam 1, ki ima enako število točk kot ekipa Cevovoda, vendar slabšo razliko v setih. Vil. ligi je prvo mesto osvojila ekipa Svile pred Nigra-dom; slede Metalka I, M. Vodovod, Avtoobnova, TVT B. Kidrič itd. Ekipi Svile in Nigrada bosta v novi sezoni igrali v I. ligi, iz katere izpadeta Livarna in Elektro. V A skupini lil. lige je bila najboljša 2. ekipa Ruš, pred Avtotrgovino Tam, PTT, Metalno II, KB Maribor, DEM itd. ' « V B skupini III. lige je zmagala ekipa Primata pred Gradisom — biro, ŽTO Maribor, Sladkogorsko, Konstruktorjem II, Dom Smreka II itd. Prvouvrščeni ekipi iz obeh skupin sta se uvrstili v II. ligo. V ženski konkurenci so namiznoteniške igralke Zavarovalnice Triglav z dobro igro v prvem in drugem delu tekmovanja premagale vse svoje nasprotnice ter tako zasluženo osvojile prvo mesto. Na drugo mesto se je z zaostankom štirih točk uvrstila ekipa Obrtnika pred KB Maribor, PTT, Gradisom itd. D. Zagorac 'N z' V Slovenski Bistrici Napredek poraja nove potrebe Prizadevanja za razvoj telesnokulturnih dejavnosti občine Slovenska Bistrica so v zadnjem obdobju obrodila zavidljive rezultate. Samo v lanskem letu je v raznih oblikah športno rekreativnega življenja sodelovalo blizu 10.000 delavcev iz neposredne proizvodnje pa tudi drugih občanov. Ob tem je treba omeniti, da se je pred portoroškimi sklepi s športno rekreacijo ukvarjalo približno le 3000 občanov. V športno rekreativnem in tekmovalnem sistemu je v bistriški občini vključenih blizu 60 ekip, v letu 1976 pa jih je bilo samo 15. Med najbolj privlačnimi oblikami so trimska hoja, teki in kolesarjenje pa tudi odbojka, plavanje in smučanje postajajo vse bolj množično zastopani. Samo v letošnji zimi pričakujejo, da se bo kljub slabim vremenskim razmeram za ' zimske športe naučilo osnov smučanja pa tudi zahtevnejših veščin okoli 300 zaposlenih, med njimi največ iz delovne organizacije Impol Slovenska Bistrica. Vedno več delovnih ljudi se vključuje tudi v delav-ske športne igre, ki jin vsako leto uspešno prireja komisija za šport in rekreacijo pri občinskem sindikalnem svetu Slovenska Bistrica. Tekmovanja so razporejena skozi vse leto. Vse več ljudi se vključuje tudi v številna društva, klube in sekcije, ki skrbe za rekreacijo. Največ aktivnih članov imajo strelska, Iovska'in ribiške družine, planinska društva, kegljaški klubi, na ospovnih šolah pa tudi atletska društva. Hkrati z napredkom športne rekreacije pa se pojavljajo vse večje potrebe po športnih objektih, telovadnicah in igriščih in po večjem številu strokovnih vaditeljev. Reševanju teh težav zato namenjajo pri občinskem sindikalnem svetu Slovenska Bistrica in občinski zvezi telesnokulturnih organizacij posebno pozornost. • Viktor Horvat Cisti računi — cenejše počitnice Visoke cene, ki jim posamezniki v. vse številnejših primerih pač nismo kos, so nam v minulih letih prekrižale že marsikatere želje in račune. To, kar smo si včeraj še lahko nekako privoščili, si, vsaj v nekaterih primerih, danes ne moremo več. Veliko, zelo veliko nas velja že »golo življenje«, zato konec meseca običajno ne ostane kaj za »na stran«, za kakšne posebne, nekoliko večje izdatke. Zaradi omenjenih razlogov in še vrste drugih je torej razumljivo, da je vse več delovnih ljudi ob svoj zaslužen letni oddih. Mnogi si sicer pomagajo in iščejo najrazličnejše načine cenene-ga dopustovanja, toda tudi najcenejše počitnice niso več poceni. Se posebno, če je v družini več otrok. Ob hudem pomanjkanju počitniških zmogljivosti torej še toliko bolj bode v oči stara praksa pri skrbi za delovnega človeka. Gre predvsem za slabo izkoriščenost že tako skromnih počitniških zmogljivosti, nepovezanost, ozko podjetniško miselnost in ne navsezadnje tudi povsem neučinkovito dogovarjanje oziroma sodelovanje s tako imenovanim komercialnim turizmom. Dobro namreč vemo, da so hoteli na naši zčlo dolgi in lepi obali v glavnem slabo izkoriščeni. V večini primerov le nekaj mesecev na leto, to je v glavnem le v najbolj vročih poletnih mesecih, to je julija in avgusta. Prej in potem, pa naj bo sonce še tako toplo in morje še tako prijetno za kopanje, v mnogih primerih žalostno samevajo in kujejo, kaj drugega, kot čisto zgubo. f ^ Seveda so cene v hotelih tudi v pred in posezoni za mnoge naše delovne ljudi še vedno nedostopne. Po drugi plati pa že dolgo časa vemo, da bi lahko v prenekaterih objektih komercialnega turizma letovali domači gostje s precejšnjim popustom, če bi bilo to seveda organizirano, če bi se predstavniki organizacij združenega dela, ki skrbe za letovanje delavcev, pogovorili z našimi hotelirji in vzeli za določen čas v zakup večje število ležišč oziroma zmogljivosti. In spet smo pri dogovarjanju, bolje rečeno — nedogovarja-nju, lahko bi dejali celo pri vprašanju odgovornosti. Čigave? Vsekakor ljudi, ki skrbijo za letovanja naših delovnih ljudi ki z najrazhčnejšimi izgovori, utemeljenimi in privlečenimi za lase, ščitijo staro prakso in s tem dobesedno preprečujejo razmah domačega turizma. Za mnoge je namreč še vedno alfa in omega lasten počitniški dom m o ničemer drugem, ne o počitniških skupnostih ne o zamenjavi zmogljivosti, kaj šele o sodelovanju s komercialnim turizmom, nočejo ne razmišljati, še manj se dogovarjati. Pri tem pa je več kot na dlani, da ti ljudje nikoli niso prijeli v roke svmcmka, izračunali, koliko stane oskrbni dan v domačem počitniškem domu in to odkrito povedali svojim delavcem Morda je to celo bolje. Morda. Še boljši od tega pa so nedvomno čisti računi. Posebno v teh stabilizacijskih časih. Pokazali bi namreč, pri čem smo in potrdili domnevo, da bi se v prenekaterih primerih splačalo napraviti dvoje: se posloviti od lastnega počitniškega doma in se ozreti po najrazličnejših počitniških zmogljivostih na naši obali in drugod. Kar se nam danes dozdeva nedostopno, je v resnici ceneje. V nekaterih primerih, poudarjamo v nekaterih, zares veliko ceneje. Razumljivo pa so za vsako odločitev potrebni predvsem čisti računi. Sem pa šteje tudi (ali predvsem) postavka, koliko moramo odšteti za oskrbni dan v lastnem počitniškem domu. Andrej Ulaga Smučarski tečaji za delavce tovarne krede v Srpenici Smuka še privlačnejša, če je varna V Heliosovem tozdu I KK Srpenica že nekaj lel zapored namenjajo smučanju kot obliki športne rekreacije delavcev še posebno pozornost. K temu veliko prispevajo tudi bližnja kaninska smučišča, pa tudi možnost, da si lahko delavci prek sindikata kupijo dnevne smučarske vozovnice za uporabo žičnic in smučišč na Kaninu kar za 30 odstotkov ceneje, vsako leto pa še kaj primakne sindikat. Smučanje se je med delavci TKK razmahnilo še posebej v zadnjih letih, ko so vsako zimo priredili začetniške in nadaljevalne smučarske tečaje. I udi letos je bilo tako in tečajev, ki sta se končala pretekli teden, se je udeležilo okrog 20 delavcev iz Srpenice in njihovih sorodnikov. Dobri tretjini smučarjev med 150 zaposlenimi v TKK se je tako pridružilo še nekaj novih, ki jim bo na tečaju pridobljeno znanje prav gotovo še izpopolnilo užitke sprostitve na snegu, hkrati pa prispevalo k varnejšemu smučanju. Delavci TKK pa se ne navdušujejo le za alpsko smučanje, temveč je med njimi čedalje več tudi smučarjev — tekačev, kar je prav gotovo še koristnejša, predvsem pa cenejša oblika rekreacije na smučeh. Boris Mlekuž 1’osnetek za spomin po napornem marša na'Boč. Med najmlajšo in najstarejšo udeleženko je skoraj sedemdeset let razlike. —Slika: Foto arhiv Partizana Gaherje Ob Bloudkovi nagradi Partizanu iz. Gaberja pri Celju Prava medalja na prave prsi v Sloveniji je malo društev, aktivov ali organizacij, ki bi ob tolikšni tradiciji, vnemi in delu bili desetletja steber rekreacije in športnih aktivnosti delavcev, kot je to »Partizan« iz Gaberja pri Celju. To je društvo za športno rekreacijo in telesno vzgojo, ki s svojimi 1.057 člani, najmlajšemu je komaj dobri dve leti, najstarejšemu pa 73, v svojih 29 vadbenih skupinah zdaj že v petih krajevnih skupnostih resnično živi. Društvo deluje v že šestkrat »porušenem« telovadnem domu, ki so ga zgradili pred 70 leti v delavskem predmestju Celja. Pred 83 leti, kako daleč in malo znan je ta čas, so v delavski koloniji med Voglajno, železnico in cesto, v neki delavski baraki z okorno roko zapisali prva »pravila« telovadnega društva. Slovenskega telovadnega društva, ki je že čez tri leta povezalo vse napredno misleče Slovence, da so prav tam zgradili telovadni dom. Biti rojen v Gaberju, na severni strani savinjske železnice, je bila njega dni — zaznamba in pečat, ki si ga nosil vse življenje. Proletarec. In prav to Gaberje, na desetine delavcev, ki niso nikdar spraševali za plačilo, že desetletja neguje in skrbi za zavidljivo in vzorno športno rekreativno dejavnost. Iz teh vrst so pred leti izšli vrhunski športniki, telovadci, idoli in simboli, da bi se znova vrnili k množičnosti, k vsakemu, ki je želel zdrave družbe, razvedrila ob športu in prijateljstva. V našem časniku smo že pisali o tem, za današnje čase nevsakdanjem društvu, ki še vedno deluje samo na temelju predanosti in amaterizma, pa ne zato, ker je to društvo samo od 1952. leta prejelo 30f^priznanj, medalj, plaket, nagrad ali pokalov, temveč zato, ker je to društvo delovalo in deluje v najslabši in najmanjši celjski telovadnici, ki so jo že leta 1964 določili za — rušenje. Hokej na travi, namizni tenis, odbojka, prožna ponjava, od lani balinanje in letos osvet- ljeno .zunanje telovadišče za vse in vsakogar; tradicionalni vseslovenski »Frenkov memorial« za neaktivne igralce namiznega tenisa. Igre spretnosti, ki že povezujejo osem delovnih kolektivov; »Debeljakov memorial«, tekmovanje v orientaciji, ki je združilo mlade iz šol, nekdanje vojaške starešine, pripadnike armade in delavce iz celjskih delovnih organizacij v tekmovalnem in rekreacijskem delu, društveni izleti z družabnimi igrami, to je le nekaj dejavnosti društva. Vadbeni prostori, ob tem moramo povedati, da so člani društva s prostovoljnim delom dom znotraj in zunaj obnovili, ne morejo nuditi strehe vsem, ki bi radi delovali v društvu. In zakaj se to društvo razlikuje od drugih športnih društev? Nekdanji »Gaberčani« so svoje društvo raztegnili v več krajevnih skupnosti Celja. Ob vsakdanjem delu so uveljavili zvezno akcijo »TVD Partizan v vsako krajevno skupnost«, njihovi člani, ki so se odselili v nova stanovanjska naselja in mestna jedra so v novem okolju razvijali tudi športno rekreativno dejavnost, utvarili prve zametke in zdaj že nova telovadna društva. Uv odoma smo rekli, da je bil njihov telovadni dom že desetkrat — porušen. Po urbanističnem planu in razvojnem načrtovanju Celja je Gaberje namenjeno razvoju industrije. Nova lokacija doma je bila določena že pred osemnajstimi leti. Na papirju in v obljubah je bi| zagotovljen tudi denar. Bili so celo na prvem mestu ob razpisih samoprispev ka — vendar so jih komunalne in druge težave vedno uspele potisniti na tisto stopničko, ki je pomenila — čakanje. Zdaj se spet borijo. Tokrat samoza dodelitev—zemljišča. Sodijo, da bi ga morali dobiti na za zdaj še prostem svetu pod Golovcem, ob dvorani Golovec, kjer bi se telovadni dom uspešno vključil v že zgrajeno rekreacijsko središče, kjer bi lahko še uspešneje pripravili večja in velika športna srečanja. * Janez Sever DE DRUŽBOSLOVNA ZBIRKA DELAVSKE ENOTNOSTI NOVA KNJIGA! Dr. Stevan Bezdanov: VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V MISLI IN DELU EDVARDA KARDELJA Delo dr. Stevana Bezdanova je nov, pomemben prispevek k širšemu spoznavanju misli in dela Edvarda Kardelja, revolucionarja in znanstvenika, teoretika in praktika graditve naše socialistične samoupravne skupnosti, saj je njegova vloga tudi kot pobudnika korenitih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja velika in dragocena. Knjiga ima dva dela: v prvem je pregleden in sistematično obdelan uvod ter razporeditev celotnega gradiva iz Kardeljevih doslej objavljenih del o idejnopolitičnih in družbenoekonomskih osnovah samoupravnega sistema socialistične vzgoje in izobraževalne politike samoupravne družbe ter o družbenoekonomskih možnostih za njihovo uresničevanje. Drugi del knjige vsebuje študijo dr. Bezdanova, ki razlaga Kardeljeve misli in ideje ter analizira njegov prispevek pri reševanju ključnih vprašanj sedanjih reformnih procesov. Knjiga bo nepogrešljiva pri reševanju aktualnih vprašanj naše družbe v procesu celotne reorganizacije vzgoje in izobraževanja. " Knjigo lahko po ceni 650 din ža izvod naročite pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, kupite pa jo lahko v knjigarni DE na Tavčarjevi 5 v Ljubljani in v vseh knjigarnah po Sloveniji. NAROČILNICA — Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo . izvod(ov) knjige S. Bezdanova: VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V MISLI IN DELU EDVARDA KARDELJA Naročeno nam pošljite na naslov:..................... Ime in priimek podpisnika: ....... Datum naročila:................... Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig(e). (žig) (podpis pooblaščene osebe) Iz zgodovine revolucionarnega gibanja DE 18. februaija 1982 stran 15 Italijanske racije v Ljubljani, spomladi 1942 Uničiti zaledje slovenskih partizanskih čet V prvi polovici leta 1942 je italijansko nasilje v Ljubljani doseglo svoj višek. Za vse ukrepe so se dogovorili že jeseni 1941. Spoznali so vlogo Ljubljane v narodnoosvobodilnem boju. Vedeli so, da je Ljubljana glavno gmotno in moralno zaledje borcev v gozdovih. Da bi Ljubljansko pokrajino očistili »ribellov«, so sklenili najprej udariti po Ljubljani, jo očistiti komunistov 'n aktivistov Osvobodilne fronte. Naslednje dejanje naj bi bila »čistka« v gozdovih. Ze septembra 1941 je komandant XI. armadnega zbora general Robotti priporočal ukrene za preprečevanje »uporniških akcij na slovenskem ozemlju«. Čeprav se je civilna oblast odločila za počasnejše ukrepanje, je bila 11. septembra izdana odredba o uvedbi izrednega vojaškega so- dišča in smrtne kazni, 7. oktobra je visoki komisar Grazioli imenoval izredno sodišče, ki je izreklo prve smrtne kazni trem Ljubljančanom, ki so jih zalotili pri prenašanju orožja za partizansko četo v Dolomitih. Ti so bili zaradi mladoletnosti kasneje obsojeni na petindvajset let ječe. Kako uničiti Ljubljano, zaledje slovenskih partizanskih čet, kako streti odpor Ljubljančanov, združenih v OF? Ljubljana v žici Konec januarja 1942 so Italijani našli »rešitev«. Ljubljano so začeli obdajati z žično ogrado, da bi preprečili vsak stik mesta s podeželjem. Delo je opravljala vojska, ki je dobila okrepitve z Vrhnike, Logatca, Ribnice, Novega 2 Racije v Ljubljani, spomladi 1942 mesta in celo Vidma. Žično ogrado okoli Ljubljane so postavili 23. februarja 1942, čeprav so dela še nadaljevali. Treba je bilo napeljati električno razsvetljavo, utrditi položaje za orožje in popolnoma strniti žično ograjo. DE Ljubljana Celovška 43 priznanje — plaketa »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja« Skupnost klubov samoupravljalcev Jugoslavije je leta 1981 sklenila, da se ustanovi priznanje — Listina s plaketo »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja«, ki jo podeljujejo organizacije združenega dela, družbenopolitične organizacije in skupnosti, družbene organizacije in društva, samoupravne interesne skupnosti in klubi samoupravljatcev. Listina s plaketo se podeljuje organizacijam in delavcem — samoupravljalcem za prispevek 'k razvoju družbenoeko- nomskega in političnega sistema socialističnega samoupravljanja, povečanju samoupravne zavesti delovnih ljudi in občanov, razvijanju delegatskega sistema in delegatskih odnosov, razvijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti, negovanju ter razvijanju revolucionarnih tradicij, utrjevanju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter za osebno pripravljenost in prispevek posameznikov k razvoju socialističnih samoupravnih odnosov in političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Skupščina skupnosti klubov samoupravljalcev Slovenije je s priporočilom o postopkih.pri podeljevanju Listine s plaketo »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja« zaupala Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, sprejemanje in evidentiranje naročil ter razpečevanje Listine s plaketo »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja « Zato pozivamo vse zainteresirane, da pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, naročijo ustrezno število Listin s plaketo »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja«. Cena listine s plaketo »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja« je 600 dinarjev. Listine in plakete lahko dobite pri Delavski enotnosti Ljubljana, Celovška 43. General Roatta je julija dal nova navodila za utrditev obrambnega pasu: bloki morajo biti utrdbe, ki obvladajo cesto iri okolico. Za zadnji rok dograditve mreže je določil 15. september 1942. Pri tem se je sam general Robotti pritoževal, da se slovenska podjetja in samostojni obrtniki niso hoteli vključiti v delo, ker se zaradi moči OF niso upali in so se izgovarjali, da je projekt zanje pretežak. Visoki komisar Grazioli je obljubil, da bo, če bo pri gradnji utrdbenega pasu okoli Ljubljane potrebno, izvedel prisilno mobilizacijo delavcev. Sredi decembra 1942 so Italijani vsaj približno uresničili načrt. V dokumentih iz avgusta 1943 pa najdemo opombo, da je komisija XI. armadnega zbora odobrila nekaj denarja za uresničitev obrambnih načrtov v Ljubljani in njeni okolici. Ljubljana je postala koncentracijsko taborišče. Obdajalo jo je 41 km bodoče žice, več kot 70 bunkerjev in 11 prehodov ali tako imenovanih blokov. Prve dni po ograditvi Ljubljane z žico je bilo, kot da je mesto zajela prava katastrofa. Videti je bilo, kot da Italijani pričakujejo napad na Ljubljano. Mesto je bilo popolnoma zastraženo in zaprto. Visoki komisar je 23. februarja izdal odlok o prepovedi odhajanja prebivalcev Ljubljane iz mesta in narobe. Ža izhod iz mesta ali prihod vanj so bile potrebne posebne prepustnice. Po ljubljanskih pločnikih so stali leseni španski jezdeci z ozkimi prehodi, na križiščih so bila postavljena strojnična- gnezda, zastraženi so bili vsi prehodi čez ulice, italijanski avtomobili so krožili po mestu. Množične osebne in hišne preiskave V mestu so se začele racije in blokade, najbolj množične in krute, kar jih je Ljubljana doživela pod italijansko okupacijo. Racije so sodile v Robottijev načrt o »normalizaciji Slovenije«, prva etapa se je imenovala »razorožitev ljubljanskega prebivalstva«. V akciji so sodelovali številni okupatorjevi vojaki in ves policijski aparat, vodil jih je zloglasni fašistični general Orlando. Množične racije s hišnimi in osebnimi preiskavami so trajale od 24. februarja do 15. marca 1942. Po načrtu so Ljubljano razdelili na štirinajst odsekov. Vsak dan in brez vnaprej določenega vrstnega reda so izvrševali obširne in natančne preiskave. Večkrat so se vojaki vračali v že preiskane odseke. Racije so tekle po natančnih načrtih generala Orlanda. Italijanski vojaki so obkolili odsek, ki ga je dan prej določil general Orla ndo, že ob petih zjutraj, takoj ko se je končala policijska ura. Vojaki so morali preiskati vsako hišo in vsakogar, še posebej pa so pregledovali moške od 20. do 30. leta. Moške in vse sumljive so odgnali v vojašnice, kjer so jih prepoznavali domači zaupniki. Tako so hoteli odkriti mrežo OF. Dokumenti dokazujejo, da je šlo »skozi sito« na dan več kot 1000 ljudi, včasih tudi blizu 4000. Osumljene so Italijani razvrščali po skupinah. V februarskih in marčevskih racijah so aretirali 878 ljudi, ki so jih razdelili v naslednje skupine: 57 voditeljev gibanja, 23 političnih sekretarjev, 199 članov kominteme, 413 pripadnikov OF, 108 oseb, pri katerih so našli vojaške predmete in 15 partizanov. Glede na razporeditev aretiranih je videti, da se je želel general Robotti postaviti pred nadrejenimi. Italijani niso dosegli namena. Voditelji osvobodilnega gibanja so se aretacijam izognili. Več žrtev pa je bilo med aktivisti terenskih in okrožnih odborov OF. Prav tako niso odkrili toliko orožja kot so pričakovali, kar je bil eden glavnih ciljev hišnih preiskav. Na posebna mesta so odvažali tudi večje količine živil, ki so jih našli. Osvobodilnemu gibanju so zadali velik udarec, vendar ga niso uničili, čeprav so to trdili v svojih poročilih. Februarske in marčevske racije so bile le prva etapa hudega italijanskega nasilja v Ljubljani. Racije «o se nadaljevale še v aprilu, juniju in juliju. Še posebej pa so se razdivjale v tako imenovanih božičnih racijah decembra 1942, ko so jim veliko pomagali domači izdajalci. Irena Kovač Nagradna križanka št. 7 Rešitve pošljite do 2. marca ,982 na naslov: TOZD DE-LAVSKA ENOTNOST Ljub-Jana, Celovška 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRI-^ ANKA ŠT. l. Nagrade so 300, ■^00 in 150 dinarjev. Rešitev nagradne v križanke št. 5 RAMENA, MOKASIN, IVJE, vjnatas, UPORABA, v>RAN, NDR, VE, BOKAL, nierano, JAT, INKASANT, ERAZEM, ELIOT, ARU, ^OUNG, BA, DU, NJ, RAMA, PIJ, EZOTERIK, REZILO, AR, RIVA, OE, GERMA-nistka, EJEKTOR, IAN, TI-ianit, CASERTA, SLA, ealan Izžrebani reševalci . nagradne, križanke št. 5 <5' nagrada 300 din: Franc Bratina, ernpas, n. h. 65263 Dobravlje; P nagrada 200 din: Matjaž Barič, ankarjeva 3, 68340 Črnomelj; v' nagrada 150 din: Slava Šturm, vojkovo nabrežje 14, 66000 Koper. Nagrade bomo poslali po pošti. STIK, SPOJ NASILNA PRIKLJU- ČITEV TUJEGA OZEMLJA ČEŠKA PRITR- DILNICA INDIJSKO SVETO MESTO SIKHOV GR. MESTO V TESALIJI SLAVNA PEVKA ALI IGRALKA MESTECE V BOKI KOTORSKI POKRAJINA V VIETNAMU IT. POLITIK, KRŠČ. DEMOKRAT (GIOVANNI) SESTAVIL: R. N. MESTO NA KOROŠKEM S TOVARNO POLJEDEL. ORODJA STAROGR. FILOZOF NINO ROBIČ BRAZILSKA ZVEZNA DRŽAVA MISTER NEKD. BOJNA LADJA DRAGO KOŠMRLJ ZGORNJI DEL ŠPORTNEGA OBLAČILA DOMAČA PERNATA ŽIVAL NEKD. ABS. SVET. BOKS. PRVAK (MOHAMED) SLOV. GERMANIST (JAKOB) »OČE« SAKSOFONA STAROGR. UČENJAK NEKD. DOMAČINSKI VOJAK V AFRIKI DE OBOROŽEN UPOR DOMAČA VPREŽNA ŽIVAL POSODA ZA GOJITEV PLAZILCEV RADKO POLIČ POJAV NA RAZBURKA-Nl VODI JAPONSKO OBLAČILO NEKD. KOZAŠKI POVELJNIK NASKOK, NAPAD VRSTA ZAJEDALCA FRANC. PISATELJ (CLAUDE) IVAN TAVČAR NAJB. JU-GOSLOV. SKAKALEC V VIŠINO MONGOL. POGLAVAR GRŠKA ČRKA IGRALEC RANER MESTO V NDR (STEKLO) BORIŠČE V CIRKUSU DRŽAVA INDIJSKE UNIJE ALA, ADA DE Ddavika motnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. IzdajaCGPDelo —TOZD Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška 43. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor TOZD), Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Ivo Kuljaj, Emil Lah, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Sonja Seljak (redaktorica), Janez Sever, Peter Štefanič, Andrej Ulaga (odgovorni urednik, v. d.), Janez Voljč. Pomočnik direktorja TOZD Milan Živkovič. — Poštni predal 313-VI. Telefoni: na, Tavčarjeva 5 317-870, 312-691. Posamezna številka DE 10din, letna naročnina ja 520 din. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk Ljudska pravica, Ljubljana. ZaiožniftM svat Delavska enotnosti: predsednik Miran Potrč, člani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Cvetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko-Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janez Prijatelj, Janko Sedenja, Vlado Slamberger in Jože Varl. Osrednji de! vasi Može!j Glasilo »Vihar« — ustvarjalna ve:, krajanov in dokument časa v vasi Mozelj Ustvarjalne zamisli iz Staničeve kuhinje VABIMO K SODELOVANJU ŠIROK KROG SODELAVCEV Uredništvo vabi k sodelovanju vse tiste, ki v svojem okolju poznajo najrazličnejše obraze ljubiteljske ustvarjalnosti naših ljudi, kulturne ljubitelje, posameznike in skupine, organizatorje kulturnega življenja, fotoamaterje, radioamaterje, inovatorje in druge ljubitelje na področju teh- ničnih znanosti. Vabimo vas, da s svojimi predstavitvami posameznikov in skupin bogatite to našo galerijo osebne in kolektivne ustvarjalnosti med delavci. Pošljite nam tudi fotografije o njih. in njihovem ustvarjalnem delu. Uredništvo Kadarkoli se odpravim po poti vesti o nekem dogodku, se vedno sprašujem, kaj me bo tam čakalo, kakšni bodo ljudje, s katerimi se bom pogovarjal? Ali bo vse tako, kot se mi je zdelo ob prvem srečanju z dogodkom, ali pa bo čisto drugače? To pot sem šel po poti informativnega glasila »Viharji«, ki ga izdajajo člani KŠD Ciril Dekval, krajevnega odbora SZDL in osnovne organizacije ZSM iz Mozelja. Mozelj je majhna vasica štiridesetih domačij nedaleč od Kočev ja, na vrhu ene tistih značilnih dolenjskih vzpetin. Cerkev, dve gostilni, kulturni dom, šola, gasilski dom in domačije, v katerih.prebiva 44 družin številnih jugoslovanskih narodnosti, to je Mozelj. Ob vhodu v vas obiskovalca pozdravi modra tabla s šaljiv im napisom »V Mozelj hitim, -tam je zdravje, tam je trim«. In res je v bližini vasi trim steza, poleg tega pa se bohoti za »šolo v mirovanju« zelo lepo športno igrišče, na katerega so Mozljani še posebej ponosni. Kako'tudi ne, saj so ga sami zgradili s prostovoljnim delom in*po treh letih prerekanj oblekli z asfaltom. ( Prav to športno igrišče je eno od tistih številnih akcij, ki ustvarjajo trdne vezi med vaščani, ne glede, na to, kateri narodnosti pripadajo in ne glede na to. katere od zgoraj omenjenih organizacij člani so. Mozelj 9 je tretja hiša po .vrsti, zraven šole in igrišča. Tam živi družina Stanič, torej tudi Ive, s katerim sem bil zmenjen. V nekoliko modernizirani kmečki kuhinji so me čakali: Ive, ki je predsednik kulturnošportnega društva Ciril Dekval, Štefan Papež !■— tajnik društva in član predsedstva mladine, Mire Ko-vran — podpredsednik društva. Ivan Kuzma — član društva in mladinec, ter Dušanka Žagar — mladinka in tudi članica društv a. Kot smo. iz pogovora pozneje zvedeli, so pravti sogovorniki gibalna sila vsega družabnega življenja na v asi, ta kuhinja pa njihovo glavno shajališče. Poleg delovnih akcij pa ustvarjajo med vaščani še trdnejšo vez Viharji, ki so me tudi privedli v Mozelj. Viharji so se pojavili prvič pred dvema letoma. Njihov idejni vodja in začetnik je bil Vinko Dramac, po narodnosti Srb, ki je vedno rad pisal. Prišel je na zamisel, da bi pisanja tudi objavil. Mladina mu je takoj pritegnila in nastalo je literarno glasilo. Pozneje,je glasilo začel urejati uredniški odbor pod vodstvom Iveta Staniča. Vsebina se je nekoliko spretnenila. Glasilo je postalo'informativno in si je zadalo nalogo obveščati vaščane o vsem, kar se dogaja na vasi, v krajevni skupnosti in občini. Glasilo se je iz številke vštevilko bogatilo in se še bogati. Postalo je tudi kritično, saj pravijo,'da marsikdaj Viharji povzročajo viharje. V njem objavljajo Pte-rarne spise, zgodovinske opise svojega kraja, predstavljajo svoje sosede, pišejo o krajevnih težavah, objavljajo spise otrok itd. Veliko je tega. Kdor pa prebere glasilo, spozna kraj in krajane ter vse njihove težave in vsa razmišljanja, Marsikdaj »Vihaiji« povzročijo viharje Viharje dobi sleherni vaščan. In večina njih se pojavi v tem izjemnem glasilu. Ali so predstavljeni v njem ali pa sami kaj napišejo. Ljudje sila radi berejo Viharje in po ugotovitvah uredniškega odbora jih preberejo v celoti. Tako je to glasilo postala svojstvena vez med Mozljani. Pripravljajo tudi javno tribuno o Viharjih, kjer bi radi dobili smernice za nadaljnje delo. Na ta način bodo vsi vaščani postali uredniki svojegli glasila. Vse kar se v vasi dogaja, vse to je objavljeno v glasilu. Viharji torej niso le vez. ampak tudi zgodovinski zapis iz dela in življenja vasi! Na vasi pa se dogaja zares veliko. Ce hočem podrobneje predstav iti glasilo, potem moram napisati nekaj tudi o vseh oblikah družabne dejavnosti v Mo-zelju. Mladi so najbolj aktivni na športnem področju, saj prirejajo številna tekmovanja v. malem nogometu, smučanju, kegljanju zakonskih parov, streljanju, namiznem tenisu in šahu. Se bolj pestro je kulturno življenje. Pripravljajo številne prireditve. Pred kratkim so ustanovili pevski kvartet. Imajo tudi dramsko skupino, ki uprizarja skeče in enodejanke, ki jih pišejo člani skupine sami. Vsako leto pripravijo kviz »Naš kraj in krajani«, kjer v pevski, dramski in tekmovalni obliki predstavijo kraj,in vse kar se je v njem zgodilo v preteklem letu. Tekmovanje pa je zastavljeno tako, da morajo krajani po različnih opisih spoznavati drug drugega. Vprašanja pa se nanašajo tudi na zgodovino Mozlja. Sedaj se^priprav-Ijajo na to, da bi začeli oživljati nekatere stare običaje in ročne spretnosti. Vsaj pol vasi vsakokrat sledi »viharjem« Člani društva Ciril Dekval so si zadali nalogo, da bodo čim tesneje povezali vaščane med seboj, predvsem v zimskem času, To je tudi naloga Viharjev. Kot kaže, jim to uspeva. Na prireditvah je dvorana kulturnega doma nabito polna. Viharje pa tudi.berejo vsi in vsi tudi sodelujejo pri njihovem snovanju na ta ali oni način. Na akcije se odzove najmanj pol vasi. Sedaj je v teku akcija čiščenja gozda. Od denarja, ki ga bodo za to dobili.si bodo kupili ozvočenje. Ce koga ni na akciji in za to nima opra-vičljivega' razloga, že zaveje vihar skozi njegovo domačijo. O vasi. vaščanih, njihovem de|u in življenju bi se dalo še pisati, saj nisem utegnil napisati vsega. Ne vem, če je tako tudi po drugih slovenskih vaseh. Poznam pa Mozelj in všeč mi je tam. Jurij Popov Folklorna skupina iz Motvarjevec Ohranjajo starodavne prekmurske plese Na posnetku je folklorna skupina, ki deluje v okviru kultur-noumetniškega društva Jože Atila iz Motvarjevec. To mo-tvarjevsko društvo, ki je bilo ustanovljeno pred leti, je poželo že vrsto uspehov. Nastopajo v slovenskem in madžarskem jeziku. Folklorna skupina, ki jo sestavljajo predvsem mladi, deluje že skoraj dve leti. Osem plesnih parov ima na programu starodavne prekmurske plese, ki so jih naši predniki plesali pred sto leti. Glasbeno-folklorno skupino spremlja Geza Dora. Svoje ubrane plese so doslej odplesali na domačem odru v Motvarjev-cih, na soboškem tednu ljubiteljske kulture, na srečanju folklor- nih skupin v Kobilju in Beltincih, med krajani v Domanjševcih, na Hodošu, na področnem folklornem srečanju v Veliki Polani in drugod. Predstavili so se tudi v televizijski oddaji Hidak-Mo-stovi. Besedilo in slika: Jože Žerdin FOTOAMATER NA OBISKU Konrad Končan »Žena in prijatelji me zbadajo, da sem zdaj, ko sem upokojen, več v tovarni in fotolaboratoriju kot prej, ko sem bil v redni službi,« v smehu pravi Konrad Končan, ko ga zmotimo pri delu prostorih foto-kino kluba v EMO. Konrad bo kmalu naložil na rame sedmi križ, kar pa z njegovega obraza ni razbrati. Rojen je bil v Gaberju, zibelki celjskega proletariata. Za očetom, štirimi brati in sestro je tudi sam krenil v tovarno posode. Začel je kot navaden delavec, počasi lezel po stopničkah od zabojev do stroja, da bi se končno ustalil kot laborant. Pred tridesetimi leti sta s prijateljem kupila fotoaparat. To je bilo v času, ko je lastnik fotoaparata bil »nekaj«. »Ko se danes spomnim tistih let, me sicer obide smeh, vendar vse le ni bilo tako naivno. Čeprav jeBila fotografija za nas takrat presneto zamotana in ,neznana stvar, smo s tako zagrizenostjo šli v uk, da danes ni primere. To prav im zato, ker iz leta v leto ugotavljam, kako se zdaj mladi čisto narobe spoprijemajo s to veščino. Včlanijo se v klub zato, da bi se že naslednji dan postavili-za — filmsko kamero!« Konrad Končan je prva leta zvečine samo poslušal starejše in že tedaj »velike mojstre fotografije«, ki so ure in*u-re preživljali v klubu, razpravljali, analizirali, delali poskuse, z ve-' Jiko žlico zajemali znanje in spoznanja o fotografiranju. Z leti so ga sprejeli »medse« in-mu zaupati vse odgovornejše naloge. Tako se je enakovredno uvrstil med nosilce dejavnosti v klubu. »Zanimivo je, da sem svoj fotografski aparat prva leta usmerjal v naravo, dasiravno sem bil venomer med ljudmi. Kot Gaberčan sem bil aktiven športnik, rad sem imel družbo. Šele z leti sem ugotovil, da me pokrajina ne privlači več, niti sam ne vem kako in kdaj, fotografiral sem vse več ljudi. Fotoaparat je bil moj najzvestejši spremljevalec. Najprej sem fotografiral dogodke okoli sebe. Skrbel sem za loto dokumentacijo Partizana Gaberje, kjer sem bil aktiven član in vodnik v aditelj. Šport in fotografija sta mi bili rekreacija in razvedrilo. Šc danes vodim pri Partizanu skupino starejših, skupino, ki ni več samo rekreacije željna desetina starejših, temveč gre za prijatelje, ki v telovadnici ali na igrišču skupaj preživljamo že desetletja. Zdaj vem,.da ima tisti, ki fotografira, od življenja nekaj več. Vsak posnetek, vsak obraz, posnet na celuloidni trak, predstavlja življenje in čas. Ko sem prešel na fotografiranje delovnega utripa, sodelavcev ali delavcev za stroji, na sejah, na cesti, sem ugotovil, da sem to pravzaprav že od nekdaj želel. Tako zdaj v glavnem fotografiram delo, najsrečnejši sem, ko ugotovim, da je med posnetki tudi takšen, ki mi pogled dolgo pritegne, ki ga med kopiranjem obračam na vse strani, delam izreze, na njem preizkušam vso tehniko, ki sem jo v teh letih osvojil. Pogosto se mi dogaja, da filme, ki hranijo po mojem mnenju dobre posnetke, odnašam domov. Doma sem si že pred leti uredil temnico, dru- žino sem polagoma iztisnil iz enega prostora in tam potem delam naprej. Tudi za to. da ne bi tovariši v klubu mislili ali imeli občutek, da sem se preveč razšopiril. Za to delo potrebu-.ješ mnogo časa in miru: Pred leti sem presenečen ugotovil, da imam v družini konkurenco. Tudi sin se je ogrel za fotografijo. Zdaj si on, tako kot nekoč jaz, nakupuje opremo, se zapira v temnico, pozablja na hrano in potrpežljivo dela. Največ uspehov na razstavah sem dosegel prav s fotografijo delovnega utripa. Že nekaj let pa me privlačijo motivi — nesreče pri delu. Zdaj, ko imam mnogo več časa, z vso potrpežljivostjo dokumentarista ohranjam na fotografiji nesreče pri delu. Zbrano gradivo predstavlja mnogo več kot samo kup fotografij. Zato bom poskušal ogreti sodelavce, da bi to gradivo razstavili. V poduk in razmislek. To bo zame največji uspeh, več kot vsa priznanja skupaj, ki sem jih dobil na raznih razstavah.« J. S. Gradnja »TEO« v Šentjurju