V. KNJIGA ZD EDVARDA KOCBEKA
Andrej Inkret je s peto knjigo Zbranega dela Edvarda Kocbeka nadaljeval svoje dosedanje delo in v noviteti zbral poleg zbirke novel Strah in pogum Nezbrano pripovedno prozo, Neobjavljeno pripovedno prozo, v Dodatku pa najdemo Mladostno prozo, Mladostni drami, pa Fragmente in Osnutke. Sledijo zelo obsežne opombe. Kako zasilen ali celo neprikladen je izraz »opombe«, nam najbolj ponazarjajo Inkretovi obsežni, a potrebni ekskurzi v čas in odmeve, ko študijsko zajame osredje o literarnem izpraševanju Kocbekove proze v presečišču raznoterih vzgibov in posledic, literarnih in neliterarnih. Osredje pete knjige Edvarda Kocbeka pomeni zbirka Strah in pogum, dasi ves ostali del nikakor ni obroben. Seveda najdemo tu tudi objavljena - revialno - in neobjavljena prozna dela ter dramska poskusa, kar bistveno dopolnjuje Kocbekov pripovedni delež, pri čemer ne upoštevamo njegovega memoarskega deleža, ki ima posebno mesto. Pri osnutkih se je urednik moral odločiti za razumno presojo, kaj uvrstiti v 5. knjigo, kajti, kot pojasnjuje, včasih so osnutki na raznih lističih vsebovali komaj nekaj nakazanega, ali celo le nekaj besed. Večji del fragmentov in osnutkov je nastal v času Kocbekove izolacije (1952-1961). Ob Strahu in pogumu pa A. Inkret pravi: »Tudi knjiga Strah in pogum je na nek način enkraten izraz njegovega pisateljskega angažmaja, pa čeprav je - po logiki naključja - odigrala tako prelomno vlogo v njegovem življenju in čeprav pomeni v slovenski književnosti po vojni več kot očiten mejnik tudi v literarnozgodovinskem smislu.«
Študiozni pristop Andreja Inkreta se kaže že v tem, da npr. pri zbirki Strah in pogum sledi do (potrebnih) podrobnosti celotnemu ozadju nastanka teh štirih novel, do procesa ustvarjanja in izida v taki redakciji, kot jo poznamo. Nekatere nadrobno-sti, morda ne nujne, so zanimive in komplementarne z jedrom prikaza. Sledijo Kritike in odmevi, spričo posebnega pomena in okoliščin okoli Straha in poguma je urednikovo vključevanje vsega, kar osvetljuje ne le kritiko, pač pa tudi politični utrip in takratno uradno kulturno naravnanost, nastalo iz težnje po objektivizaciji in jasni, nezastrti osvetlitvi časa in razmer; pri tem se ne želi oddaljiti od literarnega središča obravnave, vendar je nujno, tako kot se je dogajalo ob izidu, da je upošteval tudi neliteTarne dejavnike. Bralec sam pa si lahko ustvari svoje mnenje o celotnem pojavu, primerja kritiko in Kocbekove dnevniške zapise kot odsev, kako je sprejemal časopisno pisanje raznih avtorjev. Urednik je v celoti ponatisnil kritike in odmeve, želeč ohraniti dokumentarno celovitost. Le pri Janku Kosu si je urednik omislil skrajšano, komentirano besedilo, dasi je večji del Kosovega besedila ponatis-
459
IgofGedrih______________________________________________________460
njen. Šele tako razgrnjeno gradivo v svoji dokumentarnosti in pa časovna distanca omogočata tisto nadaljevanje, ki ga ponavadi poenostavljeno imenujemo estetsko vrednotenje kot objektivno sintezo spoznanj na širši, preko kritične prakse segajoči literarnozgodovinski osvetlitvi. Ne kaže pa spregledati, da je Boris Pahor kot kritik prvi neobremenjeno, brez zadržkov zapisal svoja kritična spoznanja. Inkretove opombe so v večjem delu namenjene Strahu in pogumu, vendar je urednik tudi pri nezbrani in neobjavljeni prozi Kocbeka temeljit. Vnaša vse tisto, kar se mu zdi potrebno za posamezne enote, kdaj pa kdaj prinaša širše ekskurze, vendar utemeljeno. Andrej Inkret je uredniško pedanten, vzoren tudi v raziskovalni izčrpnosti.