»Deus ex machina, deus in machina«
»DEUS EX MACHINA, DEUS IN MACHINA«
Predrag Matvejevič
»L'auteur dans son oeuvre doit etre comme Dieu dans 1'Univers, present partout et visible nulle part« (Pensees 211, Flaubert).1
Ustvarjalnost in božanskost sta že iz biblijskih časov — a prav gotovo že tudi pred Biblijo — nujno povezana. Citirani Flaubertov stavek to ponovno potrjuje. Kot, iz katerega bi radi osvetlili naslovno temo, je: privilegij ustvarjalca na sploh in še posebej — romanopisec kot privilegirani opazovalec.
V grški tragediji je bog, ki je vsemogočno razvezoval najbolj zapletene vozle, posredoval nenadoma, ko so bile vse druge rešitve na videz nemogoče! Sčasoma, ko se je življenje oblik izpopolnjevalo, je prevzel ta privilegij vsemogočnosti na svoj račun sam stvarnik: ker končno je bil to vedno tudi njegov lastni, spretno prikriti privilegij! Postopek Deus ex machina se je tako spreminjal, a v bistvu, v stoletjih razvoja literature, ni izginil prav do današnjih dni. Povsod navzoč, a nikjer opazen — je rekel Flaubert. Privilegirani opazovalec ali pripovedovalec, ki ve vse o svojih osebah, ki vidi, kaj počno navzven, in hkrati spremlja, kaj na tihem mislijo, ki pre-
1 Avtor mora biti pri svojem delu kot bog v vesolju: povsod navzoč, a nikjer opazen. (Misli 211, Flaubert.)
781
Predrag Matvejevio
782
močno vodi njihovo usodo, ljubezen, voljo, itd. Torej ta vsemogočni bog, ki je obvladal nastanek in potek romana, podobno kot tisti Deus ex machina v grški tragediji, je začel v moderni književnosti hitro zgubljati svoje pre-rogative. V čem? Kako? Zakaj?
Razlogov za to je veliko: spoznanje o pogojnosti in človekovih motivacijah je postajalo vedno ostrejše, kompleksnejše, kar se je nujno izrazilo v določenosti oseb romana, v konstituiranju njihove osebnosti.
Da bi bili čim bolj konkretni, bomo omenili pomemben trenutek tega spoznanja o sodobnem odnosu do romana. Pred začetkom druge svetovne vojne, točneje 1935. leta, je Sartre v svojem znanem tekstu Gospod Francois Mauriac in svoboda napadel F. Mauriaca, da se v odnosu do svojih oseb odloča za božjo vsevednost in vsemogočnost (Situations I, p. 52), in dodal, da bog ni umetnik, F. Mauriac pa tudi ne (ibid.). V pravem romanu — trdi Sartre in se pri tem opira na nekatere primere sodobnega, posebno ameriškega romana — ni prostora za privilegiranega opazovalca. . . (ibid.) Romansirane osebe imajo svoje zakonitosti, od katerih je najrigoroznejsa tale: romanopisec je lahko ali priča ali sokrivec, nikoli pa oboje hkrati. Zunaj ali znotraj (ibid. str. 44) . .. Res je veliko kasneje Sartre v nekem intervjuju dodal, da je v tem pretiraval, da mora roman vedno počivati na neki konvenciji, a vsak pisatelj naj izbere svojo konvencijo, in podobno.
Naj bo kakorkoli, Deus ex machina je v sodobni literaturi izgubil dobršen del svojih privilegijev: najbrž tudi zato, ker smo postali bolj nezaupljivi, manj naivni, morda tudi manj dobrodušni. Toda daleč smo od tega, da bi mislili, da je Deus ex machina izgnan iz najsodobnejše literature. Rad bi osvetlil dva njegova na videz kontradiktorna aspekta, ki se — začuda! — v svojih skrajnih konsekvencah približujeta bolj, kot bi to pričakovali.
Ostanimo pri osebi romana. Ena od oblik heroja, ki vedno in nujno triumfira in ima različne značilne lastnosti, je nekakšna božanskost. Tak je tako imenovani pozitivni junak, ki ga srečujemo, recimo, v nekaterih levo orientiranih književnih situacijah. To je, med drugim, idealen komisar: njegov status je striktno omejen s tistim, kar sme in kar ne sme biti, storiti, postati. Nad njim bdi pisatelj kot resnični Deus ex machina; a, žal, ne samo pisatelj — ker to ne bi bilo hudo — ampak tudi institucije, cenzura in njen neposredni odsev v obliki avtocenzure. . . Torej nekaj različnih bogov, drug vsemogočnejši od drugega! Veliko smo že slišali o tem nesrečnem pozitivnem junaku in zato ga za hip zapustimo. Poglejmo njegovega navideznega antipoda. Tudi ta ima svojo kodifikacijo, pravila (ne)ravnanja, ki mu jih nekako čisto drugače in ne veliko manj imperativno vsiljujejo: ne sme biti, recimo, eksemplaren, poučen, ni model, ni tip, prav je, če nima kakšne posebne konsistence, narobe je, če ima kakršnokoli politično prepričanje, če se bori za kakršnokoli družbeno stvar, to je, če se kakorkoli angažira. Za njim torej stoje njegova božanstva in podrejen je primerni volji ali anti-volji! Zelo inteligenten in po nekaterih odnosih nam zelo podoben kritik Roland Barthes pravi, na primer, ko govori o sodobnem romanopiscu Robbe-Grilletu: »Roman nas tukaj uči, da ne gledamo več sveta z očmi spovednika, zdravnika aH boga, s temi pomembnimi hipo-stazami klasičnega romanopisca, ampak z očmi človeka, ki hodi po mestni ulici in nima, razen spektakularnega, nobenega drugega horizonta«. Barthes je, seveda, dovolj inteligenten, da ne misli, da mora vsakdo in povsod
»Deus ex machina, deus in machina«
783
uporabljati prav tak odnos in popolnoma izključiti vse druge. Ni tako netoleranten, da bi zahteval, da bi se vsi odrekli boga. Toda nevarnost je tu enaka: nevarnost, da se v imenu svobode: »v imenu popolnoma svobodne imaginacije. . . uničuje kot balast vse tisto, kar bi se rado vzpelo nad zemeljsko kot ovijalka, ki se upira po zakonu svoje psihosomatske zgradbe gravitaciji« — to so besede, s katerimi je Miroslav Krleža komentiral prejšnji Barthesov citat. {Pogovori s Krležo, str. 164.)
Kot vidimo, se skrajnosti tukaj približajo, morda celo povsem skladajo. Vsekakor bi se dalo glede na privilegij romanopisca in na procede »Deus ex machina« izdelati prav tako tipologijo anti-heroja ali anti-romana kot pozitivnega heroja ali komisarja . . .
Tu se ponuja priložnost, da se dotaknemo nekega drugega, zelo sorodnega problema. Če pojav Deus ex machina razumemo kot književni procede v najširšem smislu besede, ga lahko v vsakem danem obdobju vključimo v primerni določeni kontekst. Če gledamo tako na tipologijo oseb v zahodnoevropskem modernem romanu, opazimo, da so si te osebe vedno bolj podobne (podobno kot tudi v vzhodnoevropskem!).
Ta podobnost nas ne bi smela skrbeti, ker je očitno, da je literatura vsakega časa imela primerne tipe junakov in protagonistov. Toda v pravkar omenjenem procedeju se skriva drugačna nevarnost: v tem času množične potrošnje in paralelno serijske proizvodnje, proizvodnje na tekočem traku, imajo osebe romanov vedno bolj stereotipen, serijski karakter: Deus ex machina je nekako vedno bolj Deus in machina, kjer machina pravzaprav postaja pisatelj sam. Tako je vedno bolj očitna grožnja, da alienirana produkcija (in reprodukcija) zamenjuje avtentično ustvarjalnost.
Prevedel Bogdan Gjud