Spillmannove povesti. XVII. zvezek.. 

Prvič med Indijanci 

ali 

vožnja v Nikaraguo. 

00 0

~ 

Povest izza časa odkritja Amerike w 

Spisal Josip Spillmann iz dr. J. 

Prevel K. S . 

r.. ... .. 

Y .~ •v, 1

V," A 
# i 3 rilRK 

i 

x 

y~ 
/ 

~% 

X 

q~: ,„.

' 

..r 

Ljubljana, 1909. -

Založila KatoliŠka Bukvarna . 
Tiskala Katoliška Tiskarna . 


Založništvo si pridržuje vse pravice . 


Kazalo. 

Stra n 

. »Rozarija« spuste v ITIOrje 

. Odhod . . 11 
. Na morju . 18 
. Izginil . . 25 
. V smodišni skladnici 34 
. Tolmač . 43 
. Na rtiču »Judež« 50 
. »Sveti Križ« . . . 5 8 
. Sovražni načrti 66 
. Na ognjeniku . . 7 5 
. Pred odločitvijo . 85 
. Odločitev . . 92 


u 

i® „Rozarij a” spuste v morje . 

Leta 1522. je bilo v panamskem zalivu v zavetju malega obzidja in nekaj železnih topov le malo lahkoLidanih hiš ; 

pozneje je nastalo tu važno in sloveče pristanišče, ki je posredovalo trgovin() s te 
daj še neznano deželo Peru. Staro mesto 
Pallama pa iti bilo neposredno na obali , 
kakor je sedanje mesto ; zakaj razvalin e 
se nahajajo sredi krasnih pragozdov bol jznotraj na suhem. Ravno imenovano lete)
se je mnogo zgradilo na obrežju ; močno 
obzidje, prvo kamnito cerkev in še marsikaj so sezidali Indijanci, ki so jih v to pri 
silili španski zidarski mojstri . 

Na morskem obrežju samem je bil a 

ladjedelnica, ki je že marsikak večji al i 
manjši jadrnik izročila valovom tihega 
oceana. In tudi sedaj je bila na obrežju 
pripravljena izdelana ladja, da jo spust e 
v morje . Ladja se je svetila v solnčnil l 
žarkih in na gibu se je bliščala pozlačen a 
podoba naše ljube Gospe presv . Rožnega 
venca, kateri na čast naj bo posvečen a 

Med Indijanci . 1 


ladia. ()cl zaliva selil se je bližal velik izprevod. 

»Požuri se, Karel,« reče močno vzraščežl deček 1.4. let nekoliko mlajšemu tovarišu . »Ta venec morava še pripeti n a 
slavolok, skoz katerega pojde namestnik 
i>] novi (kapitan) poveljnik ladje na ladjo . 
Tu bo najlepši prostor zanj . Daj semka j 
kladivo in zabij žebelj • ---- pa 11C v moj prst 

— ti si vedno tako neroderr ! « 
»Takti pripraven seveda nisem kakor 

ti, A1foliz,« odvrne deček, »zato pa tud i 
ne b()lrl nikdar delal ladij, kakor tvoj oče , 
ki je tike) lepe .) napravil tega »Rozarija« . 

»A11, ladij že ne bon] delal, kakor- ho

čejo lTloj oče. Pomorski junak postanem 
kakor Kolumb in raje zapovedujem n a 
ladji, nego jo delani . Daleč, daleč poploVeII7, odkrijem Ilove dežele in jih pridobi m 
svojemu kralju! To je vse kaj druzega 
nego z dolgočasnimi tesarji v ladjedelnic i 
se potiti in vihteti sekiro in kladivo. Boš 
videl, jaz bom dosegel, kar hočem, in s e 
prvič peljal na »R()zar'iu« . 

Cule oči dečkove se kar svetijo nav . 
dušcr.osti, ko govori to svojemu dosedanjemu sošolcu. 

»Jaz bon] prav gotovo smel z ladjo. 

Oče I3obadila nic je včeraj uslišal, ko slin 
ga prosil, 111 poveljnik ladje ga gotovo rte 
zavrne, ker hoče n.is1'oilar divjakom oznanjevati sv. križ,« CidVriie mirno Karel . 


»Ti pojdeš z ladjo, jaz pa naj tu ()sta 
I1c1ii !« zakliče nevoljno Alfonz in se po 
nosno ozre na prijatelja. »Iz tega ne bo 
nič! Jaz pojClc111 tudi z ladjo, naj velja ka r 
hoče 

i »Saj ti oče ne dovUlrjo,« odvrne Karel. »Verlclar ne boš proti volji svojega 
očeta —...« 

<To prepusti le mcni,« zakliče deče k 
razkačeno . 

»Prijatelj,« odvrgle Karel in se skrbn o 
()zre na Alfonza, »prijatelj, bojim se, da t i 
tvoja svojeglavnost ne napravi kaj takega., kar boš v svoji dobrotljivosti še 
bridke objokaval. Spomni se četrte zapovedi božje ! « 

» Hrani svoje pridige divjakom, po

božni oče Karel Lnrikez !« se norčuje Alfonz, »iIl povej mi raje še enkrat nagovor , 
s katerim pozdravimo namestnika lIl Do n 
Gollzaleza. Blizu sta že in bosta kmalu tu . 
Ali znaj jih pozdrav imo s streli, oče ?« 

Zadnje besede reče Alionzo svojem u 
očetu Don Nunezu, ki je naredil ladjo i n 
je sedaj s krmarjem stopil na krov, Ck t 
uredi pomorščake in tesarje za sprejem . 

»To 11i navada, Sinko,« odvrne častitljivi rnoI. »Sele tedaj, ko b() »Rozarijo« 
blagowlcvljcn in se srečno zibal na valovile . 
šele tedaj sme s streli pozdravljati zastav o 
nišEfga kral'evega gospoda Kastilskega . 
Saj je vse dobro pripravljeno, da se ska


ženi() z Mašo ladjo) pred namestnikom i n 
njegovim viteškim spremstvom, [lerilallcicz praša prvega tesarja . 

»Bodite brez Skrbi ! « odvrne Nerliall-
CIeL . 
,,Vse je dobro namazano ill pripravljeno in kakor hitro izbijejo hlapci zagoz

de, zdrči »Rozarjo« lahko) kot tič v svoj 
element . « 

»I.)obro, Iiernaridez ; če gre vse po 
sreči, goste s svojimi pomagači tudi pošteno pogoščeni in ne le z onim lahkim vi-
nom, ki je le za otroke in žene, ampak do 
bite sodček najboljšega vina, kar ga rod i 
Baša španska dežela . Toda zdaj je čas, 
da sprejmemo namestnika. Pripravite 
lestvo, ljudje, da more njegova visokos t 
zložno na krov. Venec je prav lep in če 
poveš svoj nagovor prav tako dobro, kakor ga gotov() dobro pove tvoj prijatel j 
Karel Enrikez, te bogato obdarirgl . « 

»Ali smem potem z ladjo, oče? « 

»Ti li niseiri prepovedal, me še kda j 
prej prositi tega, dokler nesi tri leta starejši ?« odvr gle resno Nr.inez . 

»Ti nisi bil dosti starejši, ko si še l 
s Kolitnlborn --- in moj prijatelj Karel .< 

» .laz serci bil star sedemnajst let i n 

sem potoval na očetovi ladji! In če rni 
zdaj šc z eno besedico ugovarjaš, te daril 
irled slovesnostjo zapreti na dnu ladje ; 
čuješ ?« zakliče oče jezen bolj radi dečkove svojeglavnosti nego njegove nespa


metne prošnje. »Zdaj pa Vsak na svoj 
prostor! In le glejte, da boste' vsi med 
blagoslovljenjem pobožno molili, da sprejme Kraljica presvetega Rožnegavcrica 

svojo ladjo in njena pota v svoje mogočn o 
varstvo. « 

Takoj se postavijo vsi delavci v vrst o 
in napravijo špalir . 
Med tem dospe slavnostni izprevod . 

Na čelu godba, ki veselo svira . Za njo s 
čeladami, svetlimi prsnimi oklepi in tež 
kilni puškami na ramah oddelek španskih 
vojakov. Visoko vihra kastiljska zastava 
v jutranji sapi . Natu križ, ki ga nosi frančiškanski brat, iri za njim duhovščina , 
Dori Luké, slaven, ker se je pozneje udeležil pohoda v Peru, nekaj očetov frančiškanov in nekaj članov reda nlercedarcev , 
ki rola namen odkopavati krščanske sužnje . Vesno se razlegajo pete litanije Matere božje. Neposredno za teirii jezdijo v 
polni opravi Don Pedro Arias de Avil a 
ali krajše Pedrarias Davila imenovani na-mestnik, in njemu na levi OH Conzalez d e 
Avila. izvoljeni poveljnik nove ladje . Z 
lepa nista jezdila skupaj dva tako popolnoma neenaka moža . Namestnik je bi l 
majhen in suhi, temnega obraza, poveljni k 
pa je bil za glavo večji, imel je od sobic a 
zagorelo a vendar sveže lice in bil plavolas. Se bolj nego postava se je pa razločeval lijih izraz v očeti . Izpod gostih obrvi 


je zrl Pedrarias terrlilo in nezalipno okol u 
sebe, Gonzalez pa je vzbujal s svojimi od

prtimi modrimi očmi nehote zaupanj e 
vsakega. Najimenitnejšima v izprevod u 
je sledila četica častnikov tudi na konjih , 
nato drugi oddelek španskih pešcev i n 
slednjič, prebivavci nastajajočega mest a 
Paname, vsi v svojih nražnill oblačilih . 
Na koricti pa je bilo še nekaj Indijancev , 
s katerimi so Spanci navadno prav grda 
ravnali, ker so jih smatrali za nevoljnike ; 
sledili so bolj iz radovednosti, nego ko t 
soudeležniki izprevoda. 

»Tu je vaša ladja, kapital] (poveljiii k 
ladje)«, nagovori ilaitlesti"tik svojeg a 
spremljevavca . »B3oli poilOSlie še ni izpustilo mesto Pairama v morje . « 

»Z božjo pomočjo ji hočem zapovedo 
vati, da bo v blagor krščanstva, njega 
veličanstva kralja lil varil,« se oglasi od 
govor. 

»To tudi pričakujem! Saj grme je veljala lepo svotico,« godrnja Pedrarias. 
»Obljubljeni peti del iii poveljstvo nad 
novo deželo, ki jo pridobite kastiljsk i 
kroni, pošten() pre'mcte. Ce bi se vara pa 
zahotelo lenariti ----« 

»Dori Pedrarias, sporirnite se, da govorite s španskim vitezenl ! « prekine Gonzalez vzilevoljei] namestnika . 

»Vse res! To je bil I3alboa tudi, a j e 
hotel preko moje glave delati svoj lasten 


račun. Le bi se vami po tene zahotelo, pravim še enkrat, potem mislite na konec . 
Akoravno ste moj sorodnik, ne bo sc varj i 
godilo boljše ! « 

Pri tem se ozre Pedrarias s temnim 
pogledolrl na otoke, ki so se dvigali v daljavi iz morske površine. Tamkaj je bil 
njegov tekmec Balboa pred petimi leti n a 
njegov ukaz umorjen od rabeljev, ko j e 
ravno hotel nastopiti pot v Peru po Tihe m 
oceanu, ki ga je on odkril . 

Trpek odgovor je imel I)on (lil na 
svojih ustnicah ; v njegovo srečo mu ga j e 
zabranil izustiti izprevod, ki je pravka r 
dospel na ladjo in sc ustavil. Vojaki so se 
razvrstili v dve vrsti 11a desno in na leva 
ladje ; častniki poskačejo raz konje in s e 
postavijo odkriti na čelo svojih čet, ki s o 
prezelltirale, ko je šla duhovščina prepevaje psalme okolu ladje in jo škropila z 
blagoslovljeno vodo. Pred podobo Kraljice presvetega Rožnegavcrica se ustavij o 
in pf)io one lepe blagoslc)vlle molitve, s 
katerimi cerkev izroča slovo ladjo varstv u 
svetnikov in kliče kot ljubeča mati božj i 
blagoslov na ladjo iti na vse, ki bodo potovali na njej . 

Ko je izgovorjen zadnji Amen, stop i 

o . Frančišek Bobadilla, častitljivi rnercedarec, kakor se zovejo bratje naše ljube 
Dospe za odkup krščanskih sužnjev, n a 
krščence ladjo in izpregovo'ri raz krov doli 

s 

stoječi množici kratko a jedrnato, da j e 
prva in glavna naloga nove ladje razširjevanje kraljestva Kristusovega. To je ponos španskega naroda, pravi in v sveten.i navdušenju se sveti oko sivolaseg a 
duhovnika, da se Vsemogočni zadnj i 
čas poslužuje tega naroda in njegovih kraljev, da razširjajo kraljestvo Njegovega 
Sina do konca sveta in niti dovajajo ljudstva, ki so dotedaj bivala v temi in smrtn i 
senci. Zato je pred kakimi tridesetimi let i 
peljal drznega Kolumba skozi neprodirn o 
vodno puščavo in mu razodel ta novi svet ; 
to so tudi katoliški vladarji vedno jasn o 
povdarjali, da je čast božja in večni blago r 
novo odkritih narodov prvo in najvišje , 
na kar se morajo ozirati njihovi namestniki ; potern naj se išče šele časni dobiček. Toda, tako nadaljuje duhovnik, zemeljska strast je ta od Boga in vladarj a 
zahtevani red popolnoma izpreobrnila. Prvo, kar se išče, je zlato in zopet zlato, in 
vendar, kdo bo nesel samo zrn tega svet 
lega prahu seboj v večnost! Kako s o 
oblastniki iskali mesto kraljeve le svoj o 
čast, o term naj raje ne govorim. Kar je pa 
najbolj tužno, je dejstvo, da se ubog e 
dijance, za katere je Izveličar tudi preli l 
svojo kri, zoper vsako pravico vleče v 
sramotno sužnjost in časno in večno uniči . 
Bog bo zahteval strog odgovor za te zlo 
čine. Nedolžna kri vpije za Ilmaščevarije . .< 


Navdušene besede pridigarjeve niso 

()stale brez mogočnega vtisa na boljši de l 
poslušavcev . Smejali pa so se le surove 
sile vajeni vojaki zelo zaničljivo, 'ko ji m 
je pretil z božjo jezo, in ozirali so se po 
Don Pedrariasu, ki je s temnimi pogled i 
komaj zadrževal svojo nevoljo in že hotel 
surovo prekiniti odkritega meniha . O . Bobadila se pa sedaj obrne v goreči molitv i 
k naši ljubi Gospe presv. Rožnegavenca in 
jo prosi, da bi odvrnila jezo božjo ter 
sklene z obljubo, da bo saj ta njej posvečena ladja služila v čast njenega Sina in 
v blagor neumrjočih duš ; časno plačilo potem ne izostane. 

»Kaj pravite k pridigi vašega kaplana na ladji?« vpraša namestnik kapitana . 

»No, on govori kakor pravi goreč i 
apostol, in to .ml ugaja. Jaz menim, da 
bone dobro izhajal ž njim,« odvrne Oi l 
Gonzalez. 

»On govori drzno, kakor norec, ho 
čete reči! Bil je zadnji čas, da je končal, 
sicer bi mu jaz zaklical Amen! Vesel sem , 
da se iznebim tega starca . Le pustite ga, 
naj pridiguje in krščuje, kolikor 'mu drago, če nam. pusti zemljo in zlato, za ka r 
sen] dal zgraditi to ladjo . Sedaj pa na krov , 
da gremo z ,Rozarijem' v njegov element . « 

Na lestvi sprejme namestnika in ka 
pitana zgraditelj ladje in dečka hočeta vi 
soka gospoda pozdraviti s svojilni nago


10 

vari ; toda zlovoljen Pedrarias prekine Alfonza že pri prvih besedah : 
»irnarrlo že dovolj ene pridige, vajin e 
vence 'pa obdržita le sama za-se! « 
»I3ostavite jih na oltar naše ljube Go 

spe,« reče prijazno kapitan . »In sedaj je-l i 
vse pripravljeno, da se spusti ladja v 
morje ? « 

»Vse, gospod. Kakor Ilitro so vojak i 
na krovu, lahko ukažete . « 
Ko se vojaki, 150 mož in 50 pomor

ščakov, ukrcajo in se postavijo na za3rlj i 
konec, gre namestnik s kapitanom in odličnejšimi častniki na sprednji del ladje . 
Potem pokleknejo, kakor je bila navada , 
vsi na tla in zmolijo glasno očenaš in češčeriomarijo. Nato vstane Ikon Pedrarias , 
potegne svoj rneč in zakliče : »V imen u 
božjem -- plavaj ladja l « 

S truščem odpadejo vse ovire, ki s o 
zadrževale ladjo ; hkrati steče onih 200 
mož z glasnim klicem iz zadnjega dela 
na sprednji 'del, vse gre na svoj določeni 
prostor in se začne gibati, ladja pa se po 
časi pomika in 'drči vedno hitreje in hitreje v vodo, ljudstvo pa veselo vriska i n 
poje . Zdaj se dotakne prvikrat s svojin i 
sprednjim delom valov in šumeč zdrč i 
»Rozarijo« v morje ter se globoko potopi s prvim .koncern v vodo. Toda hitro 
se zravna ponosila stavba in ladja naredi 
pokorna krmilu polkrog. Na najvišjem 


i1 

drogu pa zavihra kastiljska zastava; grU

lneČ pozdravijo topovi novo ladjo na bre

gu, i17 groriiec odgovori »ROZarijU« s svojimi topovi . 

»Zivio Rozarijo! Sreča in blagoslov s 
teboj! « doni od ladje in od brega . 

»Naj prinese njegova prva pot Span-

ski srečo in čast! « zakliče kapitan. 

»ln blagor mnogim nennlrjoeim dušam ! « dostavi o . Bobadila . 

2. Odhod. 
Naslednje cini se je veliko sto pilo. Postavili so jambore in jih nataknili na vrvi . 

"Tesarji s pomorščaki vred so pritrdili jadrnice jadra in nategnili razne debel e

11"l 

vrvi, vojn ki so pa na čolnih prevažali topove, puške, strelivo, jed in pijačo in drug e 
stvari na kidjo. Ko pa so z vsem delom 
končali, tako da bi ladja lahko že drug i 
dan odplula, so napravili slavnostno pojedino. Novi kapitan je pogostil v svoji z 
venci in zastavicami okrašeni kajuti (izhica na ladji) namestnika, duhovnike , 
častnike bogatejše panamske trgovce,

111 

vojaki, mornarji in tesarji so se pa gostili 
na odprtem krovu in pili močno špansk o 
vino, ki jo je jim dal Don Nunez, kakor j e 
l;il obljubil. Solrlce se 'je že potapljala v 
morje, ko je bila pojedina končana in j e 
I )t)11 Pedrarias z gosti zapustil ladjo . 


e enkrat reče namestnik kapitanu : 
»Spominjajte se vedno, kar ste mi prisegli , 
in naredim vas bogate in mogočne ; drugače se pa bojte aloje jeze! « 

> Vaša nezaupljivost bi trle morala 

prazaprav razkačiti,« odvrne kapital] . 
-?Toda v spominu imam hude 1zkUklje, k i 
so vas doletele, zato le ponavljani . Le m i 
Mati božja izprosi srečno pot in najde m 
ir.a severu zlato deželo, izpolnim sijajn o 
svojo. viteško rastno 'beseid,o. « 

Namestnik se poslovi in se obrne v 
spremstvu veliko ljudi k trdnjavici . Kapi 
lan pa gre na zadnji del ladje in glcda e 
kakšen je veter in vreme. Nobenega 

oblačka ni videti na modrem nebu. ; gUr•e 
v ozadju Paname se svetijo v večerni 
zarji, morje v zalivu s svojimi čarobnim i 
otoki pa teži iiiirn0 in se svPCi zal"sa-

DCC 

iajc)čega solnca. Le zastav:ca ria najviš-
jeiil jia;Qboru nalahno plapola . 

»Vreme se drži in sapa je v tene let 

nem času tudi stalna, kakor rni pravi rno 
pilot (ki vodi ladjo). Brez velikega truda 
bomo prišli ob obali proti severozahodu . 
Da bi le moštvo ne bilo bolj nezanesljivo 
nego sapa in vreme! .Med vojaki sem v 
del nzarsikak obraz, ki tre razodeva nič do 
brega. Nekateri so res pravi junaki, toda 
žalibog sposobni za vsako grozodejstvo i n 
nagnjeni k uporu, če se jin g vsega ne dovoli, kar poželi njih strastna marava ; to pa 


13 

ni častilo za krščanstvo . In njih poglava r 
Montoja, pijančevanju i11 vsem slabim 
strastem vdan! Vedno bom moral imeti oč i 
odprte. Da bi razun o. Babadilo imel le še 
eno samo dušo na krovu, kateri bi lahko 
vse zaupal! Duhovnika se še boje . Krmar 
Blaž Rus je priden dečko ; tudi častnik a 
Hurtado in Mahuka se mi zdita zanesljiva ; ž njimi se hočem sprijazniti in pobra

tIti .— Marija, pomagaj mi! « 
S takimi mislimi gre OH Cionzale z 
proti stopnjican, da bi še enkrat pregleda l 

vso ladjo, predno pojde k počitku. Tu mu 
zastavi pot Alfonz Ntlnez, ki se je preoblekel v mornarskega učenca, in ga 
prosi za dovoljenje, da sme z ladjo . Deček, ki je bil za svoja leta velik in močn o 
ejzraščen, je ugajal s svojim obličjem kapitanu, in že ga je hotel sprejeti za služabnika ali mornarskega učenca, ko se sporo 
. ni, da je eden izmed onih dveh dečkov, k i 
sta hotela pozdraviti namestnika pri pri

hodu. 

»Ali nisi ti sin Don Nuneza, ki j e 

zgradil Rozarija ?« zakliče kapitan. »Za

kaj si se tako ošemil? Aha, oče pač niso, 

ZadovolJnI, ti se pa hočeš kljub njihov i 

prepovedi na ta način peljati z ladjo . « 

»Jaz mislim, da to ni nič nečastnega, « 

zastoka Alfonz in polije ga rdečica . 

»Odkritosrčnost je bolj častna! « reč e 

kapitan . »Sedaj seveda niti govora ni o 


14 

telil, da bi te vzel seboj brez očetovega 
dovoljenja . Takoj se lili preobleci in pojd i 
domov! Brez očetovega blagoslova se n e 
spne nastopiti nobene vožnje po lflOrjti. « 

S temi resnimi besedami popusti ka

pitan dečka, da s svojirn prvim častnikom , 
ki je pravkar pristopil, še enkrat pregleda 
vse prostore na ladji. Komaj pa izgineta 
po stoplTj icah navzdol, zaccpta Alfon z 
jezne, z nogo po tleli in reče : »Zdaj pojdem 
pa še nalašč z ladjo!« Nato poišče svojeg a 
prijatelja, prvega krmarja Blaža Rusa, k i 
rrit.i je preskrbel mornarsko obleko! Blaž , 
ki je pogledal precej globoko v kozarec , 
sprejme dečka lidaile volje . 

»rl'orej ne bo nič! « reče smeje, ko m u 
pove deček pogovor s kapitanom . »Zdaj 
ti 11e ostane drugega, iicgU skesano poklekniti pred gospoda paparia -.__. « 

»Tega pa nikdar ! «
»Ali pa okusiti konec debele vrvi . «
»To pa gotovo ni dobro in zelo boli ? «


»I)a, ljubček moj, to boš vriskal . Ven

dar umrl ne boš zla tem in prej ali s1 .ej se 

moraš seznaniti s to jedjo, če hočeš postat i 

V VY

pošten pomorscak ! « 

»Jaz se popeljem z ladjo! « reče svc:) — 

eglavni dečko. »Kaj pa, če me potepi, ko 
prestanem kazen, pošlje kapitan po čoln u 
v PallailTO? « 

:Tega se ti ni treba bati, ko smo • l e 

čez rtič Mala. -- Zlezi tedaj v mojo kajuto 


15 

in bodi 1iiirerl in tisk), dokler te pokličem. 
Pa glej, da i1 e pozneje ne izdaš kapitanu , 
če ne, gorje i1ieli1 111 tebi « 

Po tele besedah sleze Alfonz v krmarjevo kajuto v neko skrinjo, napol'pijarl i 
krmar pa gre smeje k svojih tovariše m 
nazaj in pije ž njimi še zadnje ostanke v 
sodu. 

Popolnoma drugačnih misli kakor Alfonz N1 1 nez je pa bil njegov prijatelj Kare l 
Enrlkez. Od mladih nog navdahnjen z izredno pobožnostjo je že zdavnaj sklenil , 
darovati svoje življenje Bogu in bližnjem u 
v njegov dušni blagor . Z dovoljenjem starišev, ki se niso mogli upirati volji božji , 
je prosil za sprejem v red rnercedarcev . 
Ti tedaj še niso imeli v Panami praveg a 
noviciata, ampak komaj nekaj koč, ki s o 
jim bile njih samostan, in njihov predni k 
je bil tega 'mnenja, mladi tovariš nared i 
najboljše svojo preizkušnjo kot sprernljevavec in pomočnik pobožnega o .Bobadile. 
Tako se je z blagoslovom svojih stariše v 
in s srcem pOlriiin svetili želja okrcal rt a 
svoje prvo apostolsko potovanje. 

Ko se skriva Alfonz v krmarjevi kajuti, vidimo Karelila pri o . Bobadili v kajuti na zadnjem delu ladje, ki je bila za se 
daj pretvorjena v kapelico. Deček pazno 
posluša duhovnika, ki roli pripoveduje , 
kako je preblalena Devica Marija ustanovila ta red, ko se je prikazala sv . Petru 


iz Nolaske in Rajmundu iz l'eriaforta i m 
pobožnemu kralju Jakobu Aragonskem u 
in jim rekla, kako ljubo bi ji bilo njej i n 

njenemu božjemu Sinu, če bi ustanovil i 
red, ki bi odkupaval krščanske sužnje iz 
turškega jetništva. Pove tudi Karelnu, ki 
niti za trenutek ne obrne oči od duhovnika, kako junaško obljubo store vsi udj e 
tega reda, da se hočejo celo mesto jetnikov dati vkleniti v suženjske verige, kakor hitro pridejo ti v nevarnost, da bi za 
tajili svojo vero ; pove mu tudi par krasni h 
izgledov te junaške ljubezni do bližnjega . 
Solze stopijo dečku v oči in on reče : 

»Skoda, da ni v novem svetu no-
bene priložnosti, dati svoje življenje za 
krščanske sužnje pri Turkih! « 

Z žalostnim 1nasrnellorn odvrne o . Bobadila : »Za krščanske sužnje pri "Turkih 
res rje moremo dati _življenja, pač pa z a 
krščanske sužnje pri Spancih! Ali ne vidiš , 
kako krščanski Spanci iz gole lakomnosti 
usužnjujejo uboge Indijance, tudi krščanske, in ravnajo ž njimi skoro prav tak o 
grdo kakor 'Turki z našimi jetniki . Ne, 
moj sin, ker te je Bog poklical v naš red, t i 
ni treba hoditi na Turško, da izpolniš njegova pravila . To storimo lahko tukaj, ak o 
rešujemo uboge Indijance iz španske sužnosti, v katero jih vklepa lakomnost in sebičnost kristjanov. Bodi le priden in pobožen, da ti Bog pomaga s svojo milostjo, in 


17 

glej, da se priučiš jezika Indijancev . V 
mojo staro glavo nočejo več te čudne besede ; ti si pa še mlad in se lahko še veliko 
naučiš, zato sem te vzel seboj . Toda sedajpa opraviva večerno molitev . Prižgi sveč e 
pred podobo naše ljube Gospe,! « 

Ko še klečita pred oltarjem in deče k 
odgovarja duhovniku, ki moli naprej , 
vstopi kapitan in moli ž njima. Po končan! 
molitvi pa reče : 

»Jutri na vse zgodaj se odpeljemo . 
Bi li mogli maševati že ob treh? « 
»Zakaj ne, Karel mi bo stregel,« odvrne duhovnik . 

»Ze prav ; berite mašo v čast naše 
Kraljice presvetega Rožnegavenca ; vsi 
morajo biti pri maši. Zdaj pa lahko noč! < 

Kmalu utihne vse na ladji in v pobožn i 
molitvi zaspi Karel poleg o. Bobadile. Ne 
tako njegov prijatelj Alfonz v ozki krmarjevi kajuti. Njegova vest mu ne da mir u 
zaradi hudega prestopka, do katerega st a 
ga dovedla njegova trma in nepokorščina , 
in angel varih ga opominja, naj takoj popravi, kar je storil napačnega. Toda trma 
in napačna sramežljivost ga zadržujeta, 
da pobije vse pomisleke. Slednjič zaspi . 
Kako dolgo je spal, tega ne vé ; zbudi ga 
naenkrat glasno bobnanje. Kapitan je namreč ukazal budnico ob polu treh. Po vsi 
ladji je kmalu vse polno šuma in ropota ; 
moštvo se postavi na krovu v vrsto in pri--

Med Indijanci . 2 


18 

sostvuje sveti maši . Nato se oglase razna 

povelja in piščalka nadmorrlarja . Takojpristopi nekaj mornarjev k vretenu ; veriga, na kateri je priklenjeno sidro, zaškriplje, jadra se razpno in počasi se začn e 
ladja premikati, kakor opazi Alfonz .rla 
tena, ker_ se začne ladja zibati in valov i 
šumeti . Se enkrat začuje glas svoje vesti 
in svojega angela varilda zaman! Rozarijo se obrne proti jugozahodu in zdrč i 
vedno hitreje po morski gladini, gnan o d 
vetra in oseke. 

3. Na morju. 
Ko se je začelo solydce počasi in veli 
častno dvigati iz morske površine, je plu l 
Rozarijo že daleč zunaj v krasnem zalivu, 
skoro najlepšem na svetu. Na levi so se 
dvigali čarobni otoki iz tilde vodne gladine ; prvi solnčni žarki so pravkar po 
zdravljali vrhove visokih palm in svež a 
vzhodna sapa je prinašala sladki cvetličn i 
vonj iz gozdov na krov. Suhe dežele na 
vzhodu že ni bilo videti in tudi na severu 
so polagoma izginjali zadnji gorski vrhovi. 

O . Bobadila je stal z naširn znance m 
KarelydorYi na krovu in gledal tja proti Sar d 
José nazaj. Tolažbe in veselja je bilo poln o 
dečkovo srce. Častiti duhovnik je začel 
takoj prvi dan potovanja voditi svojega 
učenca po potu molitve in premišljevanj a 
na pot krščanske popolnosti. Po maši, pri 

19 

kateri mu je stregel Karel in prejel svet( ) 
Rešnje 'belo, 1iiol1 duhovnik ž njim duhovne ure. Potem 1u pa govori vpričo 
neizmernega morja, krasnega solnčnega 
vzhoda in bližnjih otokov o veljčanstvu i n 
dobroti božji in o človekovem namenu, k i 
naj služi temu najmogočnejšemu in naj 
boljšemu Gospodu. Ni čuda, da pri telil 
premišljevanju dečkovo srce kar kipi veselja In nebeške tolažbe in da vzklikne v 
sveti navdušenosti : 

»1.)a, duhovni oče, služiti mu hočem , 
izpolnovati hočem njegovo najsvetejšo voljo ill aloje življenje bodi le nsenlll posve,čenno ! Pomagajte mi, prečastiti gospoid ! 

»Prav rad, moj sin,« reče menih, ko 
opazi v svetem veselju pobožno navdušenost, ki sije iz čistih dečkovih oči : »Njegova sveta volja naris je razodeta v njegovih zapovedih, v zapovedih svete cerkve in v pravilih našega reda . Ce te izpolrltljenlo, služimo Bogu . Pomisliti ITioram o 
pa tudi to, da morajo tudi drugi ljudje izpolnovati voljo božjo in da morajo ubog i 
neverniki spoznati volj(.) boljo. To je namen te naše vožnje, in zato je potrebn o 
znati njihov jezik, da jim zamremo oznanjevati besedo božjo . Jaz seru žalibo gprestar, da bi se rlatičll njihovega jezika ;
tebi pa to ne bo tako težko . Uči se me d 
vožnjo pridno s Petrom tolmačem, da m i 
pojdeŠ pri pouku lahko na roke .« 

2* 


»Če govore Indijanci ob obali, 11 katerim pojdeva, jezik naše stare sužnje Narte , 
jih bom že unlel in se mogel ž njimi nekoliko pogovoriti,« reče Karel . 

»No, to ti bo že koristilo . Toda govorica vzhodnih in zahodnih rodov je zelo 

različrla ;~ poskusi govoriti s Petrom, k i 
prihaja ravno mirno jambora. « 

O. Bobadila pomigne Indijancu sred 
nje velikosti v kratkih volnenih hlačah i n 
slabem jopiču brez rokavov, naj pride bliže. Ubožec gleda zelo plaho in bojaz

ljivo okolu sebe kakor človek, ki je zelo 
hinavski ali pa ki je bolj vajen psovk i n 
udarcev nego prijaznih besedi. Globoko 
se priklone pred duhovnikom in ko čuje , 
kaj hočejo od njega, se žalostilo, skoro 
trpko nasmehne . »Ločejo me imeti z a 
vodnika.« prevdarja v svojem srcu, »da b i 
še več tisočem vzeli prostost in jih zvabil i 
v svoje zal-ljke. Prav tako se je zgodilo z 
menoj in mojimi brati. Najprej govore 
sladko in lepo o Bogu in . Njegovem Sinu , 
potem nas pa začno pretepati z bi;

čen. « 
Vendar reče, da hoče poučevati KareIna . 
Duhovnik veli najprej kratko vsebino 
krščanskega nauka, kakor jo je imel v 
kratkih stavkih špansko napisano, prestaviti na jezik onih rodov, ki so stanovali n a 
gorah zahodno od Paname. Deček mora 
stavek ponoviti in ko ga izgovori tako, d a 

je tolmač zadovoljen, zapisati z latinskimi 


21 

črkami v malo knjižico. Ko je tako napisanih nekaj stavkov, meni oče, da je za danes dovolj in Karel naj se kar nauči riy . 
pamet, kar je zapisal, da bo mogel zveče r 
vse prav dobro povedati. Tako bo, še 
prodno bo vožnja končana, znal nauk o 
stvarjenju sveta in odrešenju, in zapoved i 
in molitve v indijanskem jeziku in pri pouku mu bo mnogo koristil . 

S tem zapusti o. Bobadila svojega 
pridnega učenca in gre čez krov proti kapitanovi kajuti, potoma pa reče temu al i 
onemu mornarju ali vojaku, ki ga sreča , 
kako prijazno besedo. Toda povsodi 
beseda ni enako vzprejeta ; zakaj mnogo 
mož je bilo brezvestnih pustolovcev, ki so 
le z nado I1a rop in plen šli IIa ladjo in so 
imeli meniha, ki je javno nastopal za pravice ubogih Indijancev, le za nadležneg a 
popotnika. Zlasti so se bali njegovega vpliva rja kapitana ; zakaj Don (iil Cionzalez j e 
bil znan kot prvičen, hraber vitez . 

Ko zapre o. Bobadila kapitanova vrata za seboj, sikne neki sivobradi dedec z 
mnogimi brazgotinami svojemu tovarišu , 
ki je ttidl meniha počastil na tihem ne z 
ravno prijazno kletvico : 

»Ta stari napravi iz našega kapitana 
še popolnega tretjerednika . « 

In1, naj moli kolikor hoče; toda ako 
nas okrajša pri plenu, naj ga —k 


»Tega se ravno bojim ! « reče sivobradec. »Menihom ho iz zlata, ki ga izkopljemo, sezidal cerkev in samostan ; Indijance , 
ki so tudi del plena, bo pa izpustil, kako r 
hitro se dad~ krstiti . « 

»Pote111 naj pa gleda ! « reče drugi in 
seže nehote po bodalcu za pasom . »Ce i1e 
drži svoje besede, tudi nas rie veže ve č 
prisega in pripravimo lahko drugemu poveljniku iri kapitanu prostor . « 

»je že res, 'dragi` lrioj, tako mislijo tud i 

drugi, saj večina,« zašepeče starec. » O 
tem srno govorili že včeraj pri vinu. Peter 
'lontoja bi bil drugačen kapitan ! Kako so 
Indijance bičali na Španskem, da so kar 
cunje letele od rijili. Toda tu ni varno govoriti o takih stvareh ; prijatelji, pridite 
zvečer konec tedna v 'krmarjevo kajuto, 

boste našli prijatelje, pa tudi kozarček 
zgal"ija . « 

Kapitan, k.l se je liieCltetli prijazno po 
govoril z o. Iáobaclilo in mu zagotavljal , 
da ho z vsemi sredstvi podpiral oznanjevanje Kristusovega nauka, stopi sedaj i z 
svoje kajute, da nadzoruje sam vodstv o 
ladje. Tedaj opazi obadva, kako hitro sta 
prekinila svoj pogovor in temno zrla vanj ; 
da ima nevarne ljudi na krovu, dobro vé , 
zato sklene paziti na ta clva. Nato gre na 
najvišji prostor na krovu in opazuje nekaj 

časa morje in premikanje .ladje. Otoki biserov so izginili ; zato pa zagledajo na. za


23 

padu modro, nizko liso, vzhodno obal pol 
otoka Azuero, ki je skoraj 100 km dale č 
segal v morje . Rozarijo je plul ravno prot i 
fapadneiliu delu tega polotoka, pr0-ti rtiču 
Mala. Ladjo je krasilo gon il močni severovzhodnik, 'kakor so kazala lnOČno razpeta 
jadra. Zadovoljen s svojim opazovanjeTn 
se obrne [)on (H 'k prvemu krmarju, k i 
ie mirno sedel pri krmilu in pušil svojo pipico -- navada, ki se je šele pred kratkim 
udomačila med mornarji in vojaki . 

»Ali ne pridemo še pred nočjo okol u 
rtiča Male, Rus . « prala kapitan. 
»Da, gospod, če bo vel vedno severovLl-iodnik,« se glasi odgovor . 

»Va1T1 je znan rtič tli njegove Cel') ?« 

» .1)a, gospod . Rtič in obali kakih 3[:) mi l 
daleč lla okolu proti zahodu do rtiča Mariato,kjer se obrne obrežje proti severu , 
so mi dobro znani. Dalje proti napadu pa 
:ni še prišla španska ladja . Sploh bi pa bil o 
bolje, ako bi mi postali čez noč pri rtič u 
Mali, zakaj onstran tega rtiča ne bomo 1nogii tako lahko se vstaviti in tok je ta m 
zelo YZ očail . « 

»Proti kateri strar:li'? « 

»Ob obrežju proti zapadu. « 

»To je ugodilo, a ne brez nevarnosti . 
Zelo bovlo morali paziti, da ne zadenem o 

ob kake čeri . « 
»In teli je več nego potreba, gospod , 

ne le ceh obrežju, ampak se 1n11ogo milj da


24 

leč od tega in koliko jih je šele pod vodo , 
ve le sv. Miklavž, patron mornarjev.« 

» On in naša ljuba Gospa nas bosta 

varovala pred skritimi, oko čuvajevo pa 
pred vidnimi čeri! Le pogumno naprej , 
Rus, miljo pred rtičem pa vstavite. Po 
vašem nasvetu poidemo šele jutri zjutra jokolu rtiča. Še nekaj, Rus. Poznava se 
že dolgo in jaz vas cenim kot pridnega i n 
izkušenega krmarja. Pomagajte mi pri 
tem, da ne bosta red in pokorščina na ladj i 
trpela • saj me razumete, kaj hoče m 
reči ?« 

»Popolnoma, gospod kapitan,« odvrn e 
poštenjak. »Na mornarje se lahko zanesete, saj na cene iz Paname . Za te pa, ki 
jili je poklical Pedrarias iz Nombra, p a 
varp ne norem tega zagotavljati . Venda r 

hočem iTneti odprte oči in ušesa . « 

»Prav Rus, ne bo vam v škodo . « 
S temi besedami gre kapitan na spred 
nji del ladje, da dá tam povelje, naj dobr o 

merijo z grezilom morsko globočino, ke r 
prihajajo že bližje obrežju. 

»I-im! kapitana bi pa že lahko bolj e 

obvestil o tem neumnem fantu, ki tiči spodaj v gnoji 'kajuti. Primojdunaj, to je bilo 
pa neumno 'od mene, da sem tega lahko 
mišljenega dečka pregovoril za kaj takega 
in mu pri tem pomagal . Vino mi je že spet 
CItkrat močno zlezlo v glavo in moja mati 


25 

imajo prav, da me vino vedno zapelje v 
kako neumnost. No, ko se kapitan povrne, 
mu razodenem vso stvar in ga poprosim , 
naj prizanese meni in ubogemu grešniku . « 

Toda prilika za to se ta dan ni našla . 

Kapitan do večera ni prišel skupaj z Rusom in ladja je plula mirno svojo pot. Ko 
je pa solnce zahajalo, je prišla kake po l 
milje blizu rtiča Male in se vstavila tamka jčez noč. 

4. Izginil. 
Alfonz je preživel v temni skrinji, ki 
je bila v kotu krmarjeve kajute, zelo ža

losten dan, ki se Ekar končati ni hotel . Zdel 
si je sam sebi kot jetnik, ki mora živeti v 
temni ječi ob sami vodi in ob samem kruhu . Ko je trdi prepečenec, ki mu ga je 
krmar vtaknil v skrinjo, se spomni lepega 
belega kruha in sladkega medu, ki ga je 
dobil doma za zajutrk. Irl zdaj se prvič 
prav zaveda, kako dobro mu je bilo dom a 
in kako ga je oče ljubil kljub svoji včasi h 
veliki strogosti . Mati so mu že zdavnajumrli ; ako bi še živeli, bi pač on ne vzrastel tako divji kot sedaj, 'ko je bil oče skor o 
vedno v delavnici. To omenjamo, da razumemo sicer komaj razumljivo ravnanj e 
;dečkovo, ki je bil pač trmast in lahkomiš 
'ljerl, drugače pa imel dobro srce . Ko misl i 
tako na očeta in 11a žalost, ki mu jo je na


26 

pravil s svojim begom, bi se skoraj raz 
jokal ; toda silonia zatré še enkrat to gi

njenost in reče : 

»Saj je njegova krivda, ker mi ni hote l 
dati dovoljenja ; in če se vrnem z velikim i 
ku ril zlata in kot slaven pomorščak, mi b o 
že odpustil. « 

S temi mislimi se skuša Alfonz pomi

riti in v strahu pričakuje svojega prijatelj a 
krmarja in tistega trenutka, ko se snidet a 
s kapitanom . 

»Zmerja naj me le, toda tepel me p a 
zle bode ; jaz sem Nunez iz plemenite španske rodbini kakor on . « 

Zdaj zasliši povelja in piščalk() prveg a 
čolnarja ; takoj nato zarožljaj() verige l n 
IKlja obstoji, kar sklepa iz tega, ker preneha šumenje morja . Kmalu potem prid e 
Rus in mu prinese kos mesa in prepečenca . 

»l )a boš lažje plesal, ko ti bode) začel i 
gosti s koncem debele vrvi,« mu reče in 
se sili, da bi se šalil . »Saj si pripravil na to 
svoj l 1 rbtiček ? « 

»Saj rime že zdaj boli, ko moram ležat i 
v tej terilni ir.lknji,« odvrne Alfonz. »Toda 
iiiisl1ni, da kapitan zle bo tako hud in ti 
boš govoril zarile . Blaž? « 

»Bom že! Toda čuj, Alfonz, žal mrhi je , 
da sera te pripravil i1l pomagal do te ne 
umnosti. Več razuma bi moral imeti. No, 
kar je, je. (stani sedaj miren, dokler te 
pokličem. Ko bo kapitan večerjal z duhov


riikorll im častniki, pridem po-té . Pote m 
boš cul svojo obsodbo . « 

Alfonz ostane zopet sani in sicer v tlmljlVeln nemiru . Preveč osoljeno meso in 
tl dl prepečenec niu ne diši; tudi mlačna 
voda nirna takega okusa kakor sladki ko 
kosov sok, ki ga je darila navadno dobi l 
pri večerji. Nevoljen porine jed v stran i n 
pričakuje krmarja in strašnega snidenja s 
kapitanom . Tu začuje poleg sebe v krmarjevi kajuti tiho šepetanje : 

),Rusu ni zaupati, sedi spodaj pr i 

prvem čolnarju pri jedi . Podkrmarja pa 
t oznaln še iz NTonbra sem. To je odločen 
dečko in sposoben voditi ladjo, če bi morali tudi vsi iz Paname pod nož. Tu stvar 
lahko v miru prevdarirno . « 

»Že res,« čuje deček drug glas, »tod a 
sedite bliže skupaj in govorite bolj tiho ! 
Ne bi raci, da bi se sprijaznil moj vrat z 
vrvjo na veliki jambori 111 kapitan tako izgleda — pojdi k vragu njegova srečn a 
vožnja	da nas lahko vse pobesi, če izve 
stvar prekrrlalU « . 

»No, za enkrat še 111 potreba rabiti 
sile,« pravi clrug glas . »Meril ugaja kapitan, dokler se ne umešava v naše zadeve. Na vsak način bo pametneje počakati, da nam pripravi priliko za plen. Kajbi naiii zdaj še koristil upor ?« 

»I..adja pride v naše roke,« odvr gle 
tretji, »111 lili gremo lahko na svojo roko 


28 

proti jugu, v Eldorado, deželo zlata, kamo r 
je hotel iti Balbao, a ga je Pedrarias okraj 
šal za eno glavo. Na severu, kamor seda j 
plovemo. ne bo mnogo Zlata .« 

»O, tam ga je tudi dosti. Ko je prišel 
Kolumb prvikrat tja, so nosili divjak i 

težke zlate zapone kot kinč tako, da j e 
imenoval deželo po pravici »Costa Rica « 
(reci : Kosta lika), to je zlata dežela . Zdajso najbrže divjaki s svojimi 'zakladi zbežal i 
od obali Atlantskega k obalim Tiheg a 
morja, kjer misli Pedrarias, da jih dobimo . 
Ako ne bo tako, še vedno lahko prisilimo 
kapitana, da pojderno proti jugu . « 

»Ali pa spravimo njega in meniha i n 

tiste, ki drže ž njima, k večnemu počitk u 
na dno morja, kar bo še najboljše, ker ja z 
nisem bi! nikdar polovičar in tudi nikda r 
nočem biti. Vendar naj bo; saj vidim že ,
da je večina od vas zato, da čakamo . Klen i 
je to prav. Le za slučaj, da se stvar izve 
prezgodaj in prime kapitan katerega iz 
med nas za vrat --« 

»To se ne srne zgoditi za noben o 

ceilo,« odgovori več glasov. Potem nekajčasa tako tiho dalje govoré, da rriore de 
ček, ki je tudi od prejšnjega pogovora l e 
toliko unlel, da se gre za upor proti kapitanu, le nekaj posarnnih besedi vjeti. Zato 
se mu je pa takoj začetkoma posrečilo, 
da je famogel skozi neko špranjo svojega skrivališča pri svitu svetilke, ki je vi


29 

sela na stropni, zapaziti Tekaj obrazov zarotnikov, 'ki so se vzdignili z opombo, Ru s 

ne bo več dolgo izostal . 

Res pride rladkrYilar kmalu nato in od

pre skrinjo rekoč : 

»Tako, dečko, zdaj se pa pripravi n a 
psovke in udarce in zapomni si : drži se 
pokoncu kolikor mogoče, ko bo nadkrma r 
obdelaval tvoj hrbet z debelo vrvjo. Navadno skrive mornarski učenci svoj hrbe t 
in dobe tako ves udarec, ko bi se pa držal i 
pokonci, bi pa samo sprednji del vrvi zade l 
njih rame. In glej, da 'mi zelo hudo kričiš , 
sicer meni starec, da ne stori svoje dolžnosti, in začne udrihati s podvojeno močjo . 
--- Toda, kaj pa pačiš tako čudno in skrivnostno svoj obraz, kot bi se ti kaj prikazalo? No, kaj je ? « 

»Ali sva zares prav sama, Blaž? « 
praša Alfonz. In ko zaklene in zapahne 

krmar kajutna vrata ves začuden, m u 
pave, kar je pravkar čul. Rus naredi debele oči in meni sprva, dečku se je le sanjalo ; ko pa ta sveto zatrjuje, da je popolnoma bdel in da mu zamore tudi še dva zarotnika pokazati, in sicer onega, ki je naj 
odločneje zahteval kapitanovo smrt, reč e 
Rus : 

»Potem moraš stvar še enkrat ponoviti pred kapitanom prav tako, kakor si j o 
meni povedal . Da, jaz tern ljudem iz Norrlbra že od začetka, ko sem jih prvič zagle


dal, nič kai nisem zaupal, da so pa kar cel i 
lopovi, to se mi pa še sanjalo ni! Mi ji m 
pojderrlo tudi za vrat! Le čakajte velik i 
jambor bo 'kmalu rodil lep sad! Ti ostan i 
tu ; jaz grenel sedaj najprej h kapitanu, d a 
ga pripravim na tvoj prihod . « 

Rus se poda takoj l l kapitanovi kajuti. Pri vratih sreča -

mornarskega učenca, ki nese ravnokar krožnike in drugo po 
sodo venkaj . 

»Ali je kapitan sam, Janez? « g a 
vpraša. 

»Ne, gospod ; stotnik Montoja z dol

gim rdečim nosom je še pri njem in dokle r 
je .le še kapljica v steklenici, ostane pri 
njem ; in ker grem pravkar še po eno, b o 
to lahko dolgo trajalo,« se glasi odgovo r 
služabnika, ki gre hitro naprej svojo pot . 

»Presneto,« reče Rrrs pri sebi. »Pred 
tein ne morem povedati svoje stvari, za 
kaj kdo vč, če rii Montoja, o katerem n i 
znano nič dobrega, zvezan z zarotniki, ki 

lam jih je privel iz Nornbra. In če povem 
po Janezu kapitanu, da mu imam njemu samemu nekaj važnega povedati, bo ta rdeč i 
tros takoj slutil, kaj je čakati moram, 
čeprav d'o polnoči . « 

Nevoljen se vstopi krmar h glavn i 
jwnbOri, odkoder zamre opazovati 'kapitanovo kajuto, in si prižge svojo pipico . 
Cakati mora dolgo, zato lahko vso stva r 
še enkrat prevdari, 


31 

»Alfonzu se ne more nič boljšega zgodltl,« reče savn pri sebi ; »kar je U11 izve 
del, ga pač obvaruje kazni . Toda, kako pa 
reši kapitala sebe in nas? Ljudje iz Nom-
bra so v večini in če drže vsi skupaj, po 
tem smo mi izgubljeni! « 

Nombré, ki srno ga že večkrat imenovali, je ime trdnjavice, ki varuje glavn o 
pristanišče, katerega so imeli tedaj Spanc i 
na atlantski strani panamske zemeljsk e 
ožine. Leži kakih 60 km vzhodno od Kolona, kjer se sedaj začenja znani prekop , 
'ki naj gre čez ožino, a še dolgo ne bo .končan. Za časa naše povesti je pokrival neprodirni pragozd 20 ur dolgo pokrajin o 
rned Nombré ob Atlantskem in Panam o 
ob Tihem oceanu . 

Slednjič -- prva straža se je že menjala se odpre) vrata kapitanove kajut e 
in stotnik Montoja pride vun in se opotek a 
po krovu ter kliče Janeza, da bi mu po 
svetil v kajuto. Krmar počaka, da gre pijani Montoja silimo njega, potem pa po 
gleda okolu sebe pazno na vse strani. Ze 
prej se rntl je zdelo, da je čul na zadnjem 
koncu ladje nek šum ; zdaj se 'mu pa čudn o 
zdi, ker se približa stotniku temna postav a 
in mu zašepeče nekaj v uho. Komaj začuje ta skrivno poročilo, glasno zakolne , 
vzame učencu svetiljko in ga odpusti . 

Kaj naj bo to? Rus nima časa premišljati. Pred vsem mu je na tem, da govori s 


kapitanom ; zato hiti v njegovo kajuto, ka

kor hitro vidi, da ga nihče ne opazi . K 
sreči sme na svoje trkanje takoj vstopiti . 
(lil Gonzalez ni za šalo pridržal stotnika 
Montojo po jedi pri steklenici dobrega vin 
ca in mu ga pridno točil v kozarec, med 
tem ko je imel sam svoj tretji kozarček š e 
napol poln pred seboj. Motel se je s stotnikom, ki mu ga je dal nezaupljivi Pedrarias proti njegovi volji seboj kot poveljnika 
vojakom, sprijazniti ali pa saj priti n a 
jasno, kakega mnenja je in kake namen e 
ima. Prvo se mu ni posrečilo, o nameni h 
nevarnega moža je pa le toliko izvedel, d a 
se mu ne sme zaupati, kakor hitro nastop i 
proti njegovim strastem. In Gil Gonzalez 
ni bil nikakor volje dati vrhovnega poveljstva svojega iz rok ali žrtvovati Indijance njemu in njegovi druhalji . 

Tako dobi krmar kapitana težko zamišljenega. 

»Rus ! « zakliče ta iznenaden, »kaj ho 
čete o'b tako pozni uri? « 

»Nekaj važnega, a ne ravno prijetneg a 
vara imam povedati,« odvrne nagovorjeni . 
»Pred vsem pa prosim, prizanesite meni in 
mojemu mlademu prijatelju! « 

»Milost in neprijetno poročilo? Po 
vej, kaj je, gin prepričan bodi, da rad odpustim, če se zlaga z mojo dolžnostjo. « 

Rus pove torej ne brez stokanja, kak c 

iP dal včeraj, ko je bil nekoliko bolj do• 


33 

bre volje, pregovoriti, da je skril Nunezo

vega sina, ki hoče na vsak način postat i 
mornar, v svojo kajuto. 

Tu zgubanči kapitan svoje čelo i n 
reče : »Rus, tega ne bi mislil od vas! To nr 
le velik prestopek zoper red na'ladji, ampak to je tudi zločin na očetu de&ovem u 
in na njem samem. Jaz vas žalibog ne morem pustiti brez kazni in tudi dečkova, trma 
in nepokorščina dobita zasluženo kazen. 
To je seveda zelo neprijetno poročilo le 
pojdite zdaj, da pomislim, kako naj vaj u 
kaznujem ! « 

»Toda to še ni pravo poročilo, gospod ; takoj boste čuli, kako je bilo to previdnost božja, da sem skril dečka v kajuto . 

In sedaj pove Rus, ko stopi blizje h 

kapitanu, tiho o zaroti, ki jo je deček od 
kril. Cil Qonzalez napravi velike oči. 
»Kdo je bil zraven? « vpraša končno. 

»Alfonz ne pozna ljudi po imenu. Bili 
so vojaki iz Nombra . Toda on pravi, da 
lahko spozna dva kolovodji izmed njih . « 

»Pojdi mi takoj po dečka! « 

Rus odide, kapitan pa hodi ves razburjen po kajuti gor in dol . Zelo, zelo dolg o 
traja in krznar se še ne vrne. Don Qil hoč e 
še bolj vznemirjen in razburjen že sam h 
krznarjevi kajuti, ko vstopi Rus ves iz seb e 
in pove, da je deček izginil. 

»Izginil? Skril se je od strahu pred 
kaznijU! « 

Med Indijanci . 


»Ne, tega Alfonz ni storil! Zarotnik i 

so najbrže za azili, 'da jih je on čul, in so 
ga odstranili . « 

Kapitan itl krmar nemudoma preiščet a 
vso ladjo, a nikjer sledu o dečku. Prašata 
tudi straže, a te niso ničesar zapazile . 

»Nobenega dečka ni bilo na krovu, v 
morje ni mogel pasti,« pravijo. »Le poglejte, kako svetlo sveti mesec ; morali bi 
ga videti. « 

5. V smodišni sklednici . 
Kaj se je pa zgodilo z Alfohzom ? 

Ne kapitan, ne krmar in ft o. Bobadila, (ki ga je dal kapitan poklicati v svoj e 
kajuto, niso mogli reiti te 'uga ske, ko sc 
brez uspeha preiskali vso ladjo . Rus ostanF 

pri svoji trditvi, da so dečka zarotniki urno • 
rili. Toda nikjer ni ,kakega znamenja o ka , 
kem zločinu. In kam so potenl spravi l 
truplo ? 

»Skozi lino moje kajute v morje,, 
meni Rus. »Morski volkovi, ki so ladji sle 
dili, so je pa pokopali . Oči bi si iztrga" 
če bi s tem zamogel ubogega Alfonza pr i 
klicati k življenju. Zdim se sani sebi ka 
kor morivec ; zakaj brez moje neumnosti 
bi ostal v Panami pri svojem očetu ! « 

»To je strašno, če je pravični B o 
dečkovo trmo in neubogljivost kaznovu 
s tako naglo in kruto smrtjo,« reče zel 


35 

resno duhovnik. »Saj je človeka še groza, 
če samo misli nato . « 

»Jutri preiščemo še enkrat in še boljnatanko ladjo, dasi si ne morem misliti, kj e 
bi bil deček,« reče kapitan. »Medtem pa 
pazimo nase in na ladjo, da se zavarujemo . 
Poglejmo, na koliko 'mož lahko računamo! « 

»Na te iz Paname na vse brez izjeme, 
mogoče na podknnarja ne ; na te iz Nom 

Y

br.a pa se -ni zanesti,« rece krmar. 

»Na pretežno večino 'mornarjev torej . 
Hm! skrbeti moramo najprej za -to, 'da pri 
dejo straže in vsi važnejši posli v naše 
roke. Če bi nam bili znani le poglavitnejš i 
kolovodje, še to noč bi jih prijel in z verigami zvezane vrgel v ječo . To bi druge 
ostrašilo in dali bi se zlepa pridobiti. « 

»Ce primete starega sivobradega Andaluzijca in Italijana •Negronija in še škiljastega Navareza s preklanim nosom, ne 

boste storili napačno,« meni Rus. 

»S tem ni nič, v slepo se težko zadan e 
pravo,« odvrne Gil Gonzalez . »Toda strogo hočem paziti na te tri in še na nekaj drugih, in če se le s pogledi izdajo, se bodo za 
pomnili, kdaj so imeli opraviti z menoj! Z a 
danes dovolj. Vas, Rus, ne boru kaznoval 
zaradi dečka. Bog sam je to storil; tudi 
mi ni treba ukazovati, da imejte oči odprte! Vas pa, častiti oče, prosim lepo, .mo-
lite za nas, da nam Bog in njegova milostipolna Mati pomagata v tej nevarnosti! « 

3* 


»Jutri darujem sv. mašo v ta namen . 
Pa tudi za ubogega Alfonza moramo moliti, naj bo li živ ali mrtev,« odvrne duhovnik. »In če morem jaz ali pa ,moj učenec Karel kaj koristiti « 

»Prav, Karel in Indijanec! « zaklič e 
kapitan. »Deček nam lahko veliko koristi . 
Pošljite ga k meni jutri takoj .po maši! In 
če dobimo Indijančevo zaupanje, je stva r 
na 'pol dobljena . Lahko noč! Stražo že ja z 
preskrbim! « 

Kapitan gre nato na krov in gre okol u 

in okolu, a ne zapazi nič sumljivega. Vse 
je mirno. Polna luna razsvetljuje s svojo 
bledo svetlobo mirno vodovje v luki. Od 
bližnjega obrežja sera se pa čuje tupatam iz pragozda glasno rjovenje kake divj e 
zverine. 

Toda noben žarek prijazne lune ni po 

sijal v temno ječo, kjer moramo iskati Alfonza. — • Ko je krmar zapustil dečka, je postal ta precej bolj vesel, ker je mislil, ,da 
bo vsled svojega odkritja prost vsake kazni in bo prišel raditega še v kapitanov o 
posebno milost. Z roko si pogladi svoj o 
nekoliko pomečkano baržunasto jopico , 
svoje črne lase si pogladi nazaj in si j e 
dobro svest svojega ugodnega vtisa, ki ga 
napravi njegova vitka, lepa postava . 

»Gonzalez me napravi za svojega te 
lesnega oprodo ; izkazal se bom . Pedrarias nji v nekaj letih dá viteški udarec, po


tem pojdem z lastno ladjo ali pa še celo 
kot poveljnik celega brodovja, da odkrijem nove dežele in postanem tam namestnik ali celo podkralj! « 

Take gradove si je zidal v.zraku de

ček, ko je čakal, da se vrne krmar. Mitro 
je izginilo vsako nagnenje do kesanja, kakor hitro je menil, da ni več nevarnosti . 
Slednjič se vendar odpro vrata in Alfonz , 
ki je imel pri slabi razsvitljavi prišleca z a 
krmarja, reče težko pričakujoč : 

»Rus, `kaj pravi kapitan ,k načrtu zarotnikov? « 

Prepozno spozna deček, da ni pričakovani, ampak da je vojak in sicer ravno sivobradec, ki ga je videl skozi špranjo i n 
kateremu so hitro sledili nekateri drugi za

rotniki v 'krmarjevo kajuto . Kako rad b i 
Alfonz imel, da bi nikdar ne izgovoril t e 
neprevidne besede! Toda izgovorjena j e 
bila in umeli so jo, in dečku kar kri zastan e 
v žilah od strahu, ko zagleda pogled sta 
rega vojaka. 

»Zaprite vrata! « reče polglasno svojim tovarišem. »Borno videli, kdo je tu . 
Glej no, kako čeden tiček! Ti si torej p o 
Rusu kapitanu razkril nekaj o načrtu zarotnikov? Kako ti je pa pravzaprav ime ,
ljubček rnoj, in kako si prišel semkaj ? « 

Kljubovalno se vgrizne Alfonz v ustnice in ne zine besedice . 


»Oho, te borno že naučili govoriti, « 
reče sivobradec in mu zastavi bodalce n a 
grlo. »Spovej se ali pri teh, ki jih je spravilo to jeklo na oni svet, tekom ene minut e 
jim slediš v nebesa ali v pekel! « 

Kakor strela šine sedaj dečku v dušo : 
v pekel zakaj. težko si se pregrešil zoper četrto zapoved božjo in se nisi svojeg a 
greha ne skesal ne izpovedal. Grozen strah 
zlomi njegovo trmo ; pred vojaka pade na 
kolena in zastoka s povzdignjenimi rokami : 

» Usmilite se °rne ! Usmilite se me! Ne 
pahnite me v pekel! Vse vam povem ! t< 
In Alfonz pove, kako je v škrinji vse 

čul in povedal Rusu. 

»In ta je tekel naravnost h kapitanu in 
mu povedal naša imena? Idola, tovariši, 

čez četrt ure se borno bili za življenje al i 
smrt! « 

»Vaših imen ni povedal! « zakliče Alfonz, ki ga je stari vojak jezno zagrabil z a 
grlo. »Ta mi še znana niso, in jaz vas ne 
izdam, raje se dam bičati s koncem debel e 
vrvi.« 

»Tako, naša imena ti niso znana ? 
`I oda Rusu si nas tako opisal, da nas je 
spoznal?« 

»Ne, prav gotovo ne k 

»No, kapitan te na vsak način priprav i 
do tega, da izdaš mene in te tukaj, ki si ji h 
sedaj videl, in zato je najbolje, da ti o pra


39 

vem času zamašimo usta .« In lopov položi 
svojo široko levico dečku na usta in ga 
začne z desnico daviti, da se začne deček 
ost strahu potiti. Mislil je že, da je izgubljen, in obljubil je Materi božji sto rožnih 
vencev, če mu pomaga v tej najskrajnejš i 
sili. — 

Tu položi eden izmed ornih dveh vojakov, ki sta s sivobradcem vstopila v 
krmarjevo kajuto --- tisti, ki je bil zato, da 

se počaka z načrtom svojo roko na tovariševo, ki je pravkar hotel hladnokrvn o 
izvršiti umor, in reče : 

»Stoj, Lopez, sicer imaš opraviti z me 
noj! Jaz nisem bil nikdar za taka sredstva , 

če ni bilo neobhodno potrebno . Deček najpriseže, da nas ne izda. Poleg tega ga 
spravim na kraj, kjer nas ne bo 'mogel iz 
dati. In kaj ve kapitan? Da se ne sme z 
nami šaliti in da smo pripravljeni na na 
hujše, če nas hoče na kak način prikrajšat i 
na plenu. Se prav ljubo mi je, da je to izvedel, bo vsaj bolj pazil nase . « 

»Priseže naj? Saj bo prelomil svoj o 
prisego,« odvrne Lopez . »Ti hočeš imeti 
vse le napol, Montez . « 

»Držal bo svojo prisego, ker se boji 
pekla,« odvrne Montez . »Izpusti dečka, 4:la 
govorim jaz ž njim' « 

Nerad odtegne Lopez svojo roko od 

dečkovega grla, Montez pa praša Alfonza, 


ali hoče priseči zahtevano . In ko ta ves v 

trepetu odgovori da, emu ukaže, naj po

klekne in priseže na sveti križ . 

»Ti prideš torej -v pekel, če nas izdaš 

ali kličeš na pomoč na poti, ko te popeljem 

v ječo, ali v ječi. Razumeš? Dobro! Držite 

ga nekaj trenutkov, ,da poiščem ključ od 

smodnišne skladnice, saj vem, 'kje ga im a 

naš Stotnik . « 

Kmalu se vrne Montez in reče trepetajočemu dečku, naj 'mu sledi, Lopez pa m u 
sveti s svetiljko, ki jo sname raz strop v 
kajuti, po strmi lestvi v podpalubje. Pred 
težkimi, z železom prevlečenimi hrastovimi vrati se vstavijo ; Lopez s svetiljko 
stoji nekoliko oddaljen od trdnega predel a 
s svojo nevarno vsebino. Montez pa pove 
dečku, da je to skladalnica s smodnikom 
in po redu na ladji sme stopiti noter samo 
bos brez čevljev, da ne užge mogoče ka k 
železen žebelj v čevlju s slučajnim drgnjenjem kako iskro in bi potem zletel ve s 
smodnik z ladjo vred v zrak. Zato sezuje 
Alfonzu čevlje •in mu natančno preišče vse 
žepe, če nima notri mogoče kak nož ali ka jdrugega jeklenega. Potem pa odklene var 
no skladnico in porine dečka noter. 

»Ob zidu za teboj stoji 20 sodčkov polnih smodnika. Med njimi in vrati je prostor ,
da lahko ležiš ali stojiš . Sem v kot postavim vrč z vodo in zraven košček mesa i n 
prepečenca. Tako, sedaj se pa, mladi go


41 

spod, dobro zabavaj ! Ko se bo dal o 

združiti z našimi načrti, pridem zopet in te 
oprostim.. Medtem pa dobro pomni, kaj si 
mam prisegel!(( 

S tem hoče zapreti težka hrastova 
vrata. Alfonzo začne še enkrat prositi , 
toda vojak zmaje z glavo in reče : 

»To ne gre. Sploh zahvali Boga in 
mene, da si tukaj mesto na dnu morja, ali 
pa v želodcu kakega morskega volka. « 

Nato zaškripljejo vrata, ključ se obrn e 
iri vojaka splezata po lestvi navzgor. Le 
nekaj trenutkov vidi Alfonz še tanki žare k 
svetiljke, ki pada skozi ključavnico v ječo 
njegovo, potem ugasne še ta in deček je v 
polni temi. Tu se zgrudi od prevelike žalosti na tla. Jokaje pade na svoja kolena in 
se začetkoma kar pomiriti ne more. Ko se 
pa toliko najoka, da se utrudi popolnoma , 
postane polagoma mirneji . 

»Tu imaš kazen za svoj greh ! « reče 
pri sebi. »In ti moraš biti pravzaprav še 
hvaležen, kakor je vojak popolnoma prav 
omenil, da si le toliko kaznovan. Če bi me 
hudobni sivobradec zadavil, bi bila moj a 
duša zdaj že v peklu zato je tisočkrat 
bolje, da sem tu kaznovan! Da bi se le 'mogel izpovedati pri o. Babadili ! « 

In sedaj se spomni Alfonz, da se je učil 
v katekizmu, da zadostuje tudi popoln ke s 
s trdnimi sklepam izpovedati se kakor hitro 


mogoče v takem slučaju za odpuščanj e 
grehov, in deček začne molsti iz celega. 
srca in obujati kes in žalost. In ker pomaga: 
ljubi Bog skesanemu grešniku s svojo 'milostjo, mu da tudi pravi nagib kesanja, ki 
izhaja iz ljubezni do Boga, in Alfonz se 
potolaži in pomiri . Potem se zopet zjokat 
in moli in slednjič zaspi od žalosti, kako r 
učenci na Oljski gori . 

Kako dolgo je spal, ne vé, ko. ga zbudi 

nek ropot in ko zapazi skozi ključavnic o 
svetli žarek. Mitro vstane in položi svoje 
uho na ključavnico. Ni se motil; kmalu 
začuje glas, ki ga takoj spozna kot Rusovega. 

»To je skladalnica s smodnikom, tu n e 
znore biti . « 

»Tu že ni,.< sliši Alfonz kapitanov odgovor. »Ne hodite s svetiljko bliže. Drugam morava iti, da ga najdeva . « 

Nehote bi Alfonz skoraj zakričal n a 
pomoč. Toda spomni se svoje prisege in 
pogoltne rešilno besedo . 

»Ne smem«, reče, »o sveta Mati božja , 
daj jim ti to misel, da se vendar še enkra t 
vrnejo in pogledajo sem noter ! « 

»Alfonz, AIfonz ! « kliče Rus, in ko n e 
dobi nikakega odgovora, gresta oba pa 
lestvi navzgor in svetli žarek svet.il'jke izgine obenem z žarkom upanja v dečkovem 
srcu. 


6. Tolmač. 
Ko je izginjal mesec na zapadu, se j e 

tudi že na vzhodu začelo daniti in kmal u 
je vzšlo solnce. Kapitan takoj ukaže, da 
gredo naprej in on in krrlar pazita 
samo na to, kako se vodi ladja . Približal i 
so se rtiču Mali do pol milje . Gonzalez j e 
stal spredaj in gledal pazno na čeri, ki s o 
bile nevarne vožnji, ter čul nad mornarjema, Tki sta neprenehoma na desno in na 
levo z grezilom merila globočino . Ko so 
prišli na konec, obrne Rus ladjo skoraj popolnoma proti zapadu in jadra se obrnej o 
sedaj pošev, da dobe vso sapo, ki veje š e 
vedno od severovzhoda. 

»Ali ne gremo prehitro, Rus?« vpraš a 
kapitan, ko vidi, da gre njegova od vetra 
in toka gnana ladja po njemu neznane m 
morju. 

»Nikjer ni nevarnosti, kapitan,« se ' 
glasi odgovor, »dokler je veter . ,Rozarijo ' 
gre pot krmilu kakor pokoren konj vajetim . Ce pa veter preneha, morajo biti 
ljudje pripravljeni, da vržejo sidro ; zakaj 
tok sam bi nas spravil tja, kamor si n e 
želimo.« 

Ko plove ladja v naglem teku o b 
južni obali polotoka Azvero, vidimo o. Bo

badilo s svojim učencem zopet na sprednjem krovu najprej v molitvi in premišljevanju zatopljena, kakor prejšnji dan. Nato, 


pride indijanski tolmač . Karel mu še enkrat 
pove v njegovo in duhovnikovo zadovoljnost, kar se je včeraj naučil, in potem st a 
nadalje prestavila kratki krščanski nauk . 

-Tako, sedaj imamo nauk o stvarjenju 

indijansko na papirju,« reče končno mehih , 
» in to bodi dosti za danes . Jutri začnemo 
z življenjem našega Izveličarja. In ko enkrat verujejo divjaki nauk o večnem po 
vračilu, o Bogu, vsemogočnemu očetu in 
njegovem Sinu Jezusu Kristusu, ki je za 
nas umrl na križu, in o svetem Duhu, ji h 
brez skrbi krstimo in jim povemo vs e 
drugo pozneje . Nauči se torej dobro svoj o 
zalogo, moj sin! Ko jo boš znal, ti povem , 
za koga sva danes zjutraj molila skupn o 
sveti rožniVeneC. « 

Po teh besedah odpusti menih Karelna 
in vzame zopet svoj rožnivenec v roke te r 
moli za Alfonza. Namenoma Karelnu ni še 

ničesar povedal o usodi njegovega prijatelja Alfonza; zakaj bilo 'mu je mnogo na 
tem, da se poduk ne moti, da zamorejo takoj začeti z oznanjevanjem krščanskeg a 
nauka, kakor hitro se izkrcajo. Tudi hoče 
svojemu dobremu učencu prihraniti žalost, ki niu jo napravi vest, da je tako 
zagonetno izginil prijatelj, za kakor dolgo 

mogoče v zgadi, Alfonza dobe vendar me d 
tem časom. 
Ko pa zna Karel čez dobro uro ves 
nauk o stvarjenju na pamet, da e Indija


4

5 

nec popolnoma zadovoljen, mu pove o . Bobadila, za koga sta molila rožnivenec . 

Karel se močno prestraši. 

»Nesrečni Alfonz ! « reče in solze m u 
stopijo v oči . »Kako straško je Bog kaznoval njegovo trmo in nepokorščino! In vi 
mislite, da so ga zarotniki celo umorili? « 

»Nemogoče ni,« odvrne resno o . Bobadila. »Zalibog je med našimi vojaki mnogo takih, ki so sposobni za vsak zločin, tudi 
za umor. Vendar se mi pa zdi bolj verjetno, da so ga živega kam skrili . Ne izgubimo še vse nade! Jaz menim, tolmač bi 
mogoče najložje našel sled za izgubljero

lirrl . « 
»Peter ?c, reče Karel. »Jaz mislim, da 
sc (dobro razumeva, dasi sicer ni prijatel j

Y 

Spancem. Prositi ga hočem njegove pomoči in tudi sani preiskati vso ladjo. Angelj varuh in mati božja nanj bosta pomagala, le molite, duhovni oče! « 

Mercedarec da svojemu učencu š e 
nekaj pametnih navodil, da naj se ne iz 
postavlja jezi zarotnikov in ga blagoslov i 
ter odpusti . Karel poišče takoj nato tolmača. Dobi ga naslonjenega na krmilu na 
krovu, ko gleda s sanjajočimi očrni na krasne gozde na obrežju . Pred dušo vidi mirn o 
vasico v lepih gorah, ki se vidijo iz ladj e 
kot modri oblački daleč tam na severozapadu. Kako srečno je živel tani s svojo 
ženo in otroci, dokler ne pridejo nekega 


,46 

dne Španci, ki so jih najprej zvabili s ste 
klenimi biseri in drugimi vabili k sebi in ji h 
potem vlove ter peljejo kot sužnje seboj , 
vasico v senci palm in drugih dreves p a 
zažgo. In potem jih peljejo v Nombre in 
njega dado stotniku Montoji, ki je dal 

njega in ženo bičati po svojem 'desetniku 
Lopezu; z otroci se ni lepše ravnalo. Kako 
sovraži oba, ki se sedaj nahajata na ladji ! 
Kako sovraži sploh vse Spance! Kako išč e 
prilike, da bi se maščeval na vseh! N a 
vseli! Na menihu in njegovem učencu mogoče ne. Toda ne, tudi onadva delata p o 
svoje na to, da njegov narod podjarmljajo 
Spanci, dasi nimata slabih namenov ; tudi 
onadva naj se pokorita za pregrehe svoji h 
-domačinov ! 

V teh mislih je bil tolmač, ko stopi k 
.njemu Karel. Seveda je bil krščen, saj j e 
.imel ime Peter ; toda kakor marsikdo nje

govega rodu je bil le po imenu kristjan 
in se je dal le nerad krstiti, da tak o 
doseže, da bi se ž njim in z njegovimi rimal o 
lepše ravnalo. Krščanskega nauka, v kate 
.rem je 'bil zelo nepopolno podučen, se n i 

držal skoraj nič . 

Karel se nalahno dotakne Indijančev e 

roke in ga tako vzbudi iz njegovih črni h 

misli . 

»Peter,« reče, »prosil bi te pomoč i 

zase, ali pravzaprav za svojega prijatelja 

Alfonza ! « 


»Kaj more ubogi indijanski suženj pomagati bogatemu in mogočnemu Špancu? « 
reče tolmač s trpkim 'nasmehom. 

»O pač, Peter! Ti 'moreš po>magati ! 
Saj si moj brat, ker si krščen, in ne suženj. Naš gospod kralj je prepovedal, da 
bi 'se s krščenimi Indijanci ravnalo kot s 
suznj i. « 

»Ali je tudi prepovedal ropati jih i n 

bičati? In če je to prepovedal, zakaj pa 
prepusti to namestnik ? « vpraša tolmač. 

»Gotovo, Peter, on tega ne bi sme l 
dopustiti in naš kapitan (lil Gongalez teg a 
tudi ne bo dovolil, kakor je slovesno ob 
ljubil o. Bobadili. Toda Peter, ljudje ne delajo vedno, kar je ukazal Bog in njegov a 

sveta cerkev, in zato bodo morali večnemu sodniku dajati strog odgovor. Mi pa 
hočemo, če se nam godi krivica, 'misliti n a 
Kristusa ;, ki je iz ljubezni do 'nas vzel po-
Stavo hlapčevsko nase in se dal bičati . « 

Tako skuša Karel pomiriti tolmača i n 
njegove mile besede, ki so prišle in do 
brega srca, niso ostale brez vtisa . Peter 
zazna, da 'misli deček dobro, in ljubezni je 
lastno, da zopet vzbudi zaupanje in ljube 
zen. Seveda 'se Indijančevega srca ni dal o 
naenkrat pridobiti. Vendar posluša Karel'nove besede z nekim ,dopadenjem in 'mu 
-obljubi, da hoče imeti oči in ušesa 'od'prta , 
da dobi sled za izgubljenim. Kar čuje o za:roti, ga takoj napolni z nado, da se rnu bo 


nudila prilika, maščevati se nad svojim nekdanjim gospodarjem, stotnikom Montojot 
in njegovim .desetnikom Lopezom ; zakaj. 
niti trenutek ni dvomil, da sta oba zapletena v stvar ali celo 'kolovodje. Zato. sklene, paziti na vsak njih korak in ju takoi , 
ko dobi dokaze, izročiti kapitanu ; saj dobro ve, da ju čaka nečastna smrt upornikov na vešalih . 

Medtem drči ladja hitro in srečn o 
svojo pot. Zvečer pride do rtiča Mariato 
in se zopet ustavi, ker po noči ne smejo it i 
po še popolnoma neznanem morju, ki lež i 
sedaj pred njimi. Komaj spravijo jadra in 
zasidrajo sidro, že gre kapitan z Rusorrr 
drugič, da še bolj natanko preiščeta ladjo. 
Prideta zopet mimo snlodnišne skladnice 
in Alfonz ju čuje; 'ker pa rneni, da ga veže 
njegova prisega in raditega molči, je zopet vse iskanje zastonj, in oba mislita zdajza gotovo, da je deček umorjen in so g a 
vrgli neopaženo skozi okno v krmarjev i 
kajuti v morje. 

Drugo jutro nadaljuje »Rozarijo« svojo 
pot ob obrežju, ki gre najprej proti severu 
in potem proti zahodu do Punta Burika , 
kjer se danes dotika meja med Kolumbij o 
in Kosta Rika Tihega morja. Na desni in 
na levi so krasni otoki, rned njimi najimenitnejša Cebako in Kojba. Na velikem čolnu jih preiščejo kakor tudi obrežje, tod a 
nikjer ne dobe večje naselbine in še ti 


49 

ljudje, ki so bili ttt, s() zbežali naglo pre d 
tujci v liepr. odirrle gozdove, znamenje, 'da 
je prišel slab glas o Spancih že tudi do 

lljil"1 . Čez tri dni šele pridejo do krasneg a 
Davidovega zatoka, od kade] so polegdrugih gori zagledali tudi 3430 metrov vi 
saki ognjenik Slri'ki .IDrugO jutro objadr a 
»Rozario« rtič Burika in pride do »Sladkega zaliva«, ki ga obdajajo od treh strani 
h ribje in ga je kapitan tako imenoval radi 
1 mogill dotokov, ki tukaj slade slano morsko vodo. 

Bil je peti dan, odkar je izginil Alfonz , 
in spominjali so se nanj le še kot na ranjcega. On sam se je udal skesano v svoj o 
usoda, ki jo je spoznal kot zasluženo kazen za svojo trmo, kar ga pa ni oviralo , 
da ne bi molil za svojo rešitev. Peti dan 
njegovega jetništva seveda je on mislil , 
da se nahaja najmanj že en teden v temn i 
ječi, v kateri ne more razločiti dneva od 
noči se ga zopet loti strah, da ga izstradajo ; zakaj zadnji kos prepečenca je že po 
jedel in v vrču tudi ni bilo mnogo. To seveda ni bil Montezov namen, ki ni bil, kakor smo že videli, tako krut kot drugi zarotniki in bi rad zatrl upor. le zdavnaj b i 
rad prinesel dečku nove hrane in pijače ;
toda zapazil je, da ga zasleduje Indijanec 
pri vsakem koraku. Slednjič vendar misli, 
cia je neopažen, zgrabi že dolgo pripravljeni vrč in hiti ž njim v podpalubje. Toda 

Med Indijanci . 


5U 

Peter ga je vendar videl, swno upal se ni 
takoj mu slediti . 

»Deček živi,« reče pri sebi, »in tič i 
vendar nekje v podpalubju .« Ko vidi Monteza s praznim vrčem prihajati po lestvi 
navzgor, gre sam nekaj trenutkov poznej e 
po isti lestvi navzdol in varno tiplje v tem i 
ckolu sebe. Uro pozneje pa zašepeče Pete r 
Karelnu : 

»Tvoj prijatelj živi ; slišal sem ga glasno moliti. « 

7. Na rtiču "Judež". 
Ladja je jadrala ravno okolu goratega 
polotoka Santo Domingo, ko zve to novico Karel od Petra, da je Alfonz v nek i 
temnici v podpalubju zaprt. Takoj hoče s 
to vestjo h kapitanu, toda Peter mu zabrani in ga opomni, naj bo zelo previden . 

»Ko zapazi lovec divjo zver v nje 

nem brlogu,« reče Indijanec, »mora podvojiti svojo previdnost, .da ne podleže sam živali mesto ona njemu. Mi smo zasledili 
zver, 'ki je zvlekla to srnico v svoj brlog ; 
če se pokažemo prekmalu, je srna, tvoj prijatelj, izgubljena in nji mogoče tudi. Bodi 
torej pameten in govori z o. Bobadilo! Jaz 
stražim medtem divjo zver . « 

Karel spozna pameten svet Indijancev ; zakaj Alfonzova stvar je bila tako za

pletena z načrtom zarotnikov, da bi takoj 


izbruhnil upor, če bi nanagloma oprostil i 
dečka. To uvidi tudi o. Bobadilo in zat o 
sklene, povedati novico kapitanu šele zvečer, ko bo ladja stala. 

Se nikdar ni Karel s tako nepotrpežlji

vostjo pričakoval solnčnega zahóda . Končno zaide solnce vendar s svojimi zadnjim i 
žarki se poslavljajoč od mogočnih gorskih 
vrhov Kosta Rike. Gil Cionzalez še enkrat 
pregleda mirno zasidrano ladjo ter gre nat o 
v svojo kajuto večerjat. K večerji je navadno povabil o . Bobadilo . Tudi danes j e 
bil mercedarec tu in komaj je Janez postavil sklede na mizo in šel proč, da bi pri 
nesel vina, že pove duhovnik kapitanu, ka r 

V

je cu>.

.l 

Gil Cionzalez skoči pokoncu in hoč e 
takoj dečka oprostiti ; toda menih polož i 
svojo roko na njegovo ramo in mu pravi ,
naj bo previden . 

»Imate prav.« reče kapitan . »Kmalu bi 
me zapeljala moja naglost. Ko bo vse 
pripravljeno, potem šele začnemo. Najprej moramo čuti Indijanca . « 

»Jaz sem mu ukazal, naj čaka v bližlni 'kajute in naj stopi noter, kakor hitro 
pojde Janez proč,« opomni o. Bobadila. 

»Dobro . Potem pokličem Rusa . Med 
tem sem si naredil načrt, ki ga moramo š e 
to noč izvršiti. « 

Janez prinese vino in se potem od,dalji z ukazom, naj pokliče Rusa . Komaj 

4* 


52 

odide, že vstopi tolmač in pove svoj o 
stvar. Kot zarotnike imenuje Montez a 
nekaj drugih, pred vsem svoja smrtna sovražnika stotnika Montojo in desetnika Lopeza. Ko ga vprašajo, če je to gotovo res 
nično, reče glede Monteza, Lapeza in Navareza z brazgotino na nosu, da jih je čul 
rta lastna ušesa, ko je prisluškoval, gled e 
stotnika je pa prav tako gotovo, ker n a 
vsak način računajo zarotniki nanj kot na 
svojega prihodnjega poveljnika. Povedano se je vjemalo popolnoma s tem, kar j e 
kapitan opazil, zato sklene po tem se ravnati. 

Ko vstopi Rus, ga najprej vpraša, 
kako so straže razdeljene . Imeli so jih 
samo zanesljivi ljudje ; tudi oni, ki pri

dejo po polnoči na njih mesto, so večinom a 
zanesljivi ; vendar sta rned njimi ravno 
Lopez in Montez . 

»To je dobro,« reče kapitan . »Sedajpa povabim stotnika Montojo in oba častnika 1Iurtada in Molnika, na katere se 
smem zanesti popolnoma, ria kozarec vi 
na. Ti, Rus, ostani v bližini, in ko ukažem , 
polasti se teh dveh kolovodij toda koli 
kor mogoče tiho, kakor sem ti že včera jpovedal.« 

»Zanesite se name, gospod kapitan. 
Samo migniti umi je treba mojim ljudem i n 
Nombrci bodo trepetali pred njimi 'kot šib a 

na vodi,« reče Rus ves v ognju . 


53 

»Le v najskrajrli sili sine teči kri. 
Razumete?« ukaže kapitan hitro odhajajočemu. Potem prosi meniha, naj gre v 
svojo kajuto in priporoči Bogu srečen izi d 
še vedno nevarnega započetja. Vsi pokleknejo in duhovnik jing da svoj blagoslov , 
nato pa odide s Karelnom v kapelo . 

Kakor hitro mogoče in tako, 'da ga nihče ne opazi, gre krmar okolu straž, za 
šepeče vsakemu izmed njegovih ljudi ne 
kaj besedi v uho, postavi dvojno stražo 
pred vrata onega prostora, kjer so vojak i 
spali, in hiti nazaj v kapitanovo kajuto . 
Stotnik ir1 častnika so pravkar vstopili. Na 
kapitanov ukaz se vsedejo povabljeni k 
r

rnizi, stotnik nasproti kapitanu tako, da se 
ga je lahko stisnilo v kot. Castrlika sta bila 
že prejšnji dan obveščena o zaroti, ki se 
najbrže kuje zoper kapitana, in se jima j e 
takoj dozdevalo, kaj pomeni povabilo. 
Stotnik misli pa le na vince in prazni kozarec za kozarcem . Govorilo se je spočetka, kako izredno srečno je vozil »Rozarijo«, o lepili obrežjih in otokih, ki so jih 
odkrili in da prihajajo zdaj najbrže v boljobljudene kraje. ker se vidi na obrežj u 
vedno več človeških bivališč. Kazalec n a 
stenski uri se ponika proti polnoči, ko naenkrat kapitan s pomenljivim pogledo m 
na častnika nagovore stotnika : 

»Ali nimate vi ključa el() s111c)clllišne 
skladnice?« 


»l)o smodnišne skladnice? Kaj pa llo,ete ?.« reče Montoja jecljaje . 
»011 -- laz sena .le mislil tako. Potem 

bi se mi mogoče razjasnilo', pride 
brez moje vednosti jetnik vanjo,« odvrn e 
kapitan. »Deček, ki slučajno vé o nekem 
načrtu — « 

»Kapitan, jaz mislim, da se hočete prepirati? « zakliče stotnik . »To je laž, zel o 
nizkotna laž, da vem kaj io načrtu Lopezovim in drugih, in kdor to trdi, ta je nesramen lažnik in takoj ga pozovem n a 
dvoboj ! « 

»Dovolj,» reče kapitan in vstane. 
»Iiurtado, Mahuka, slišala sta iz njegovi h 
last, kako ga je vino izdalo. Montoja, vi ste 
gnoj jetnik! Vzemita mu sabljo! « 

Stotnik hoče preklinjaje potegniti sabljo iz nožnice, toda častnika ga zgrabita 
za desno in 'levo roko in ga razorožit a 
brez vsakega truda. 

»Ce kličete na pomoč, bo to vaš a 
smrt,« reče kapitan premaganemu . »Mahuka, stražite ga tu v moji kajuti . Vi, I-iurtado, mi pa pomagajte, da zvežemo drug e 
kolovodje.« 

Ura bije dvanajst. Nekaj minut poz

neje naznani tolmač, da so se straže menjale . Kapitan stopi s svojini častnikom, 
oba dobro oborožena, na krov, kjer g a 
pričakuje Rus z naznanilom, da je vse v 
redu. Hitro stopi Gonzalez —•- dva oboro


55 

žena vojaka mu sledita k Lopezu, I-ior 
-tado v spremstvu junaških mornarjev p a 
se bliža Montezu. Lopeza iznenadijo : 
predno se zave, je razorožen in zvezan . 

Kapitan mu zastavi meč za vratin mu zapreti, da ga takoj usmrti, če ne bo tiho ;
desetnik pa obljubi, kakor vsak zločinec , 
v resnici le bojaZliivec, trepetaje iz strah u 
pred smrtjo, da pove vse in izda vse so 
krivce, če se mu bo le prizaneslo . Z Moritezom pa ni šlo tako gladko ; ta je dobro 
pazil in skoči, ko vidi, da je izgubljen, če z 
krov ter zakliče : »Izdani smo! « 

»Le pustite ga, naj plava ! « reče kapitan, »zdaj pa hitro v vmesni prostor ! « 

V vmesnem prostoru, kjer je bilo sto 
vojakov, je vladala velika tema in skoro 
vsi so spali. Toda ropot na krovu in obupen krik Monteza jih zbudi . 

»Vstanite, vstanite in primite za orožje, bratje Nombrci! Naši tovariši so v 

smrtni nevarnosti!« kriči Navarez, in preklinjaje skoči Italijan Negroni pokoncu, da 
se oboroži. Toda mornarji, ki jih je Rus 
postavil pri vhodu, so že udrle noter in bil i 
v trenutku tamkaj, kjer so imeli vojak i 
svoje puške, sulice in meče. 

»Nikogar še niso umorili,« zakliče kapitan, ki je prišel na čelu straž naglo sem. 
»Zvezali so le nekaj izdajic in iščemo t u 
tudi sanjo dva, ki sta pri zaroti . In še cel o 
tema dvema se prizanese kalen za upor, 


če se prostovoljno oglasita . Negroni, Lulo, 
stopita semkaj! « 

Poklicana uvidita, da ju sila ne znore 
I ešiti . S povzdignjenimi rokami prosi Italijarl milosti in pade h kapitanovim nogam, 

Navarez, ki išče zadan kakega izhoda, d a 
bi ubežal, pa nevoljno sle:0i njegovemu 
izgledu. Na kapitanov ukaz ju odvedejo . 

»Lahko bi dal še mnogo drugih iz 

Nombra odpeljati v podpalubje,« reče Cionzaiez, »toda jaz vem, da so zapeljani, zat o 
jim odpuščam . 'Poda varujejo naj se in 
gorje jim, če še enkrat poslušajo upornike ; 
drugič ne bone ravnal tako n lilo ! « 

S tesni besedaini, ki so bile sprejete z 
velikim navdušenjem, se odstrani kapitana , 

mornarji pa mu veselo kličejo : »zivio! « 
i11 tudi večina NUnllbrcov ž njimi. Kapita n 
gre zdaj v sprerrlstvu o . I3obadile in Karelna v podpalubje, da reši ujetega dečka . 
Zjutraj preteklega drle je prinesel Montez, kakor znano, obnemoglemu kruha i n 
vode in pri tej priliki se je posrečilo Indljancu, da je prišel na sled izginulemu . 
Ko se je namreč Mc.)litez oddaljil in je Alfonz mislil, dela je zopet sam v temne m 
podpalubju, začne v svoji preveliki žalosti 
glasno moliti, tako da čuje Indijanec, ki je 
prišel za Montezorrl, njegove molitve k 
I3ogu in Materi božji . Kako se je prestrašil deček, ko sliši tako naenkrat, da nekdo 
trka na njegova vrata in mu pravi, naj ne 


57 

izgubi poguma. Potem ni slišal nič več ; 
ura je potekla za uro neizmerno dolg e 

so bile in rešitve, ,ki jo je pričakoval 
vsak trenutek, še ni bilo od nikjer! Gotovo se mu je sanjalo, da je nekdo trka l 
in ga bodril k pogumu. Zato začne zopet 
jokati in moliti in zaspi slednjič od sam e 
žalosti. 

Zdaj ko ga zbudi glasno govorjenje , 

ko vidi svetli žarek skozi ključavnico, s e 
ne more motiti! In res, vrata se odpro i n 
on vidi pred seboj o. Bobadilo, svojega prijatelja Karelna, Rusa in kapitana . Z veselim vzklikom pade Karelnu okolu vratu , 
ki mu je najbližji, pade potem, ko s e 
spomni svoje krivde, pred duhovnika i n 
kapitana na kolena, prosi odpuščanja in j e 
pripravljen za vsako kazen . 

»Tvoja lahkomišljenost je res zel() 

hudo kaznovana,« reče Gonzalez. »Toda 
zakaj pa nisi klical na pomoč, ko sva te 
Rus in jaz komaj pet korakov od tvoje ječ e 
oddaljena klicala? « 

»Ker sem sveto prisegel, da ne bo m 

tega storil,« odvrne deček . 

»No, svojo prisego si zvesto držal ! 
Jaz vidim, da imaš poleg svoje trme i n 
lahkomišljeliosti, ki sta bili dovolj kaznovani, tako da boš pomnil to vse svoje žive 
dni, tudi še boljše lastnosti, ki napravij o 
lahko iz tebe še vrlega moža. Pojdi zdaj 

z I1an11, da se nekoliko okrepčaš . Tvoja 


58 

želja, postati moj oproda, naj se ti izpoln i 
do povratka v Panamo. « 

Še predno se začne daniti, poklekn e 
Alfonz pred a,du ovnika, da zvest svojem u 
trdnemu sklepu izbriše svoje grehe z odkritosrčno izpovedjo. Ko napoči dan, obsodijo kapitan in častniki kolovodje po naglem sodu v smrt . Vendar se izvrši po 
Gonzalezovern ukazu ta obsodba le na d 
Montojo in Lopezom, .ki sta že premnogo 
krat zaslužila smrt. Drugim pa prepusti na 
izbiro, ali hočejo biti javno bičani, ali p a 
se jih izpostavi na obrežje, ko dobe orožje in hrano za teden dni, kazen, ki je bil a 
tedaj pri Špancih v Ameriki zelo v navadi. Izberejo si drugo in takoj jih prepeljejo na čolnih na suho. Tam izvrše tudi 
smrtno obsodbo na obeh zločincih, kraj p a 
se imenuje v spomin na to izdajo do dane s 
»rtič Judež« . 

8. „Sveti Križ”. 
Tretji dan po ravnokar povedanih dogodkih vidimo »Rozarija« v krasnem zalivu Nikojskem. Gonzalez je mislil, da ima 
na svoji levi kak otok . Sele ko je plul previdno ves dan v široki zaliv, je videl, 'd a 
mu zapira pot suha zemlja in si je mora l 
drugi dan vrniti po isti poti, da je prišel 
iz zaliva. Vozil je sedaj ob obrežju pol 
otoka in je videl v svoje veliko veselje, 


59 

da je močno obljuden. Cele trope domačinov so stale na obrežju, ko so- že prejšnj ; dan iz obrežnih gričev občudovali velikansko Yšpansko lad;o z njenimi jambor i 
.i , . .. panci so jim migali in *tudi oni so 
jim migali, vendar so se 'pa báli, 'ko se 'j e 
ledja zasidrala in so izpustili veliki čoln v 
morje, ter so hoteli pred bradatimi, oboroženimi in oblečenimi postavami zbežati. 
Toda Gonzalez, ki je stal z o. Bobadilo i n 
obema dečkoma spredaj v čolnu, jim mig a 
tako prijazno, da se pomirijo in 'da prid e 
nekaj bolj pogumnih še vedno s strahom 
nasproti, ko se izkrcajo . 

Kakor je storil Kolumb pri svojem prvem izkrcanju, tako razvije tudi Gonzale z 
kraljevo zastavo kastiljsko, da vzame de 
želo slovesno v posest za svojega kralja. 
Obenem vtakne menih križ v zemlj o 
znamenje, da zahteva tudi nebeški kralj , 

ki si sveta ni prilastil z 'mečem, marveč s 
križem, svojo oblast nad novoodkrito zemljo! Vsi pokleknejo in 'molijo . Ko vstanejo , 
pristopijo z mnogimi znaki spoštovanja tudi odličnejši domačini. Padejo pred Gonzaleza na tla, 'kakor da bi ga molili ; saj se 
je pa tudi lahko zdel v svoji svetli oprav i 
z zastavo v eni .in mečem v drugi roki 
domačinom kot kak bog . Tudi pred o . Bobodilo in pred obema dečkoma, zlasti pre d 
lepo opravljenim Alfonzom se priklanjajo 
do tal . Karel jim skuša pojasniti, da so le 


navadni ljudje in ne bogovi, za kar jih ima 
jo najbrže Indijanci in jim pokaže na križ, 

ki so ga postavili, ter jim hoče razložiti, d a 
je Bog, čigar nauk so jim prišli oznanjat , 
umrl zanje na križu. Takoj pa padejo 
Indijanci v veliko presenečenje Spancev 
z vsemi znaki verskega spoštovanja pre d 
križ na tla tako, da so mislili ti, nauk o 
Kristusu se jini je že prej enkrat oznanjeval . Toda to je bilo le nesporazumljenje . 
Maja-Indijanci, ki so stanovali v zapadn i 
Nikaragui, so častili neko znamenje, ki j e 
bilo zelo podobno krščanskemu križu, k i 
pa je predstavljalo le bogu dežja posvečeno drevo. Tudi tolmaču Petru je bilo težavno sporazumeti se ž njimi, ker se njih 
jezik zelo razlikuje od jezika, ki ga govore rodovi v gorah zapadne Paname. 

Indijanci, ki so jih tu našli, so bili čisto drugačni, nego divjaki, s katerimi so 
se dosedaj seznanili Spanci . Imeli so bol jsvetlo kožo, ovalna lice s precej dolgi m 
zakrivljenim nosom in velikimi očali . Ka r 
pa je bilo najbolj čudno, je bilo to, da s o 
imeli čedno, iz trdnotkanega bombaža na 
rejeno obleko, na prvi pogled znak, da s o 
ti veliko bolj olikani, nego oni, ki so ji h 
dosedaj videli na novem svetu . In z vsakim 'korakom, katerega je storil kapita n 
s svojim spremstvom Indijanci so mu 
napravili kar slavnosten izprevod po 
krasnem polotoku, se je večalo začudenje 


f~l 

:'' padcev . Knialt.l pridejo v velike, močn o 
obljudene vasi ; hiše ali bolje sicer zel o 
priproste in s palmovim perjem pokrit e 
koče so stale sredi skrbno zagrajenih, resnično krasnih vrtov. e nikjer niso našl i 
rastlin tako visokih in s tako težkim sadjem in tako velikim perjem . 

»Res v pravi raj smo prIŠli ! « zakliče 
Alfonz, ves zamaknjen v krasoto in bogastvo novoodkrite dežele. 

»Postane naj božji vrt in prebivavc i 
otroci božji, zato skrbimo najprej,« odvrn e 
Karel. 

»Ne bo težko, saj časte sveti križ, « 
meni kapitan . 

»A vendar se borno morali potiti in 
boriti kakor povsod na svetu,« dostav i 
duhovnik. »Brez boja ne pojde hudobn i 
duh iz tega raja. 

»No, splača se boriti za ta raj! Se nikdar se ni pridobila lepša dežela križu i n 
našemu kralju. Le poglejte to krasno sad 
no drevje, te lepo obdelane vrtove, te obljudene vasi! In glejte, saj tu je pravcat i 
trg, kjer se prodaja obleka, sadje in vs e 
mogoče stvari. Stojte! Tu prihajajo oboroženi vojaki v lepem redu, pač ne s so 
vražnim namenom, imejte pripravljen e 
svoje puške! « 

Nepotrebna skrb! Nikoja, najodličnejši mož na polotoku, po katerem se tudi 
imenuje ta polotok, se bliža v slovesnem 


62 

izprevodu bogovom podobnim tujcem, katerih prihod so mu naznanili . Spredaj stopa par sto lokostrelcev ; nato pride skora j 

tisoč suličarjev z lesenimi, z živalskimi kotami prevlečenimi in z raznobarvnim perjem okinčanimi ščiti ; okolu Nikoje samega 
so pa posebno močni možje s težkimi meči , 
narejenimi iz lesa, trdega kot železo. Obe 
strani so na umeten način obložene z neko 
steklu podobno kovino, obsidijan imenovano, in so zelo nevarno orožje v močni h 
rokah. Indijanci nosijo jopiče in hlače iz 
prešitega bombaža, dovolj močne, da jirn 
pšice niso mogle škodovati . Nikojo sameg a 
pa nosijo štirje mladeniči v nekaki nosilnici ; bil je lep, vzraščen mož, kakor se j e 
videlo, ko je hitro stopil iz nosilnice, spoštljivo pozdravil kapitana in pristopil k nje 
mu. Bogat kinč velikih, z zlatimi obroč i 
zvezanih in z okorelimi podobami odeti h 
zlatih plošč mu je visel črez rame na prsi , 
dragoceni biseri so mu pa viseli okol u 
vratu. Poželjivo opazuje kapitanovo 
spremstvo ta kinč in šepeta, da so venda r 
prišli v toliko iskani »Eldorado«_ v dežel o 
zlata. 

S pomočjo tolmača razjasni kapitan 
Nikoji, ki je nekoliko razumel jezik vzhod 
no bivajočih rodov, da je odposlanec mogočnega kralja onkraj morja in da je priše l 
podvreči temu kralju vse narode na zapadu in jing zato poslati, božje mole, ki jim 


hod() kazali pot v nebesa. Niikoja tega 
vsega sicer ni mogel . razumeti, toda misli l 
je, da se prihod tel] mož iz daljneg a 
vzhoda sklada z neko pripovedko, ki je bil a 
razširjena od Mehike do Kosta Rike. Ta 
pripoveduje o nekem bogu ali polbogu, k i 

je v starih časih tamošnje narode poduč e 
val v umetnosti in znanosti in šel potem 
črez morje na vzhod ter obljubil, da bo en 
krat zopet prišel. Kakor je ta pripovedka 
pozneje Kortezu odprla pot v Mehiko, ta 
ko je tudi sedaj pripravila Nikojo do tega ,
da je tujce sprejel z vsem spoštovanjem]
iri ustregel vsaki njihovi želji . Zakaj imel 
jih je za sinove ali odposlance onega boga , 
za katerega je imel velikega kralja, o katerem so mu pravili. 

Kot prvo darilo podari Nikoja kapitanu » 1.4.000 španskih cekinov iz 13karat -
Ilega zlata in šest podob malikov, vsaka 
eno ped dolga, iz iste kovine«, kakor po 

roča španski zgodoVinUpISCC ; seveda se to 
tako razume, da je dal Spancem zlata to 
like vrednosti. Qonzalez mu dá steklenih 
biserov, ogledal, nožev, šivank in podobnih 
malenkosti, ki so jili Indijanci zelo občudovali iri imeli za dragocenejše, neg o 
pristne bisere in zlato. Takoj začne tud i 

o. Bobadila s poukom iri nauk, ki ga je častiti duhovnik oznanjeval po svojem mladem učencu iri ga je Nikoja sam raztolmačil svaiirrl ljudem, je bil dobro sprejet . 

Z dovoljenjem Nikoje sezida Oonza

lez, v čarobni dolinici na reki, ki se izliv a 

v zaliv, malo trdnjavico, ki jo imenuje 
»Sveti Križ«, špansko »Santa Cruz«. Tu 

hoče pustiti malo posadko in iti potem dalj e 
proti severu, kjer je bilo še veliko več 
mogočnih poglavarjev nego Nikoja. Predno pa odide, se ima izvršiti še velika dvoj 
na slovesnost : Krst Nikoje in njegovih podanikov, in prisega zvestobe španskemu' 
kralju. Nikoja je za oboje pripravljen, i n 

o. Bobadila je mnenja, Indijanci so nauk 
o pravem Bagri in o odrešenju po Jezus u 
Kristusu dovolj razumeli in sprejeli, da s e 
jih lahko krsti, ko je Nikoja že odstranil 
grde podobe malikov in na njih mesto po 
stavil sveti križ. Seveda se je goreči menih pri tem zelo motil, ker jih veliko ni bil o 
takih, kakor je mislil on o njih, toda on j e 
delal v dobri veri . 
Med dva mogočna drevesa nasprot i 
trdnjavici postavijo oltar iri ga okrase s 
krasnimi cvetlicami, ki rastejo v vročen e 
pasu. Okoli in okoli stoje v praznični opra 
vi Spanci z orožjem, najimenitnejši doma 
čini, Nikoja °s svojimi svetovavci pa kleč e 
na oltarjevilx stopnicah in tisoči naroda na 
hribčku . Karel in Alfonz kot strežnika gre 
sta pred duhovnikom, ki stopa v svetih 
oblačilih k oltarju, da daruje tamkaj daritev nove zaveze. Slovesno se razlega 
petje, in ko klečijo vsi pri povzdigovanju, 


lagr111e 

topovi v trdnjavice, ki jim odgovore t)1•11 na »uUzarliu« v daljavi, da po 
zdravijo sveto hostijo. ()d prvega dne dalj e 
s{) imeli Indijanci streljanje za nekaj nadnaravnega. Bogovi sami so dali tein tujce m 
blisk in grom na razpolago, takb so si mislili. Zakaj bi torej njih nauk ne bil potrjen od nebes ? 

Ni torej čuda, da so hiteli na koncu 
svete maše skoraj vsi sledeč Nikojeven l 
izgledu k bližnji reki, kjer jih Bobadil a 
krsti. Po poročilu letopisca, ki pa ni preveč verojetno, jih je bilo kakih 6000 . Veliko je bilo veselje o . Bobadile in obeh dečkov, ki sta mu stregla ; tudi Gonzalez, k i 
je bil boter Nikoji, je bil močno ginjen i n 
je obljubil z nova, da bo ščitil vse krščene 
kot proste Špance proti vsakemu zatiranju. 

Popoldne napravijo Španci najprej 
neko bojno igro pred novokrščenci. Poleggrmenja topov so Indijanci posebno občudovali štiri konje, ki jih je pripeljal Gonzalez iz Paname in so jih šele danes izkrcali. Indijanci še nikdar niso videli tak o 
velike štirinožne živali, in ko kapitan ene 
ga zajaše in v diru hiti proti strmeči množici, vsi zakriče in hite narazen pred t o 
pošastjo. Mnogo pomirjevalnih besedi j e 
treba, da se prestrašeni zopet zberejo in 
tudi potem gredo le pogumnejši bliže jezdecu . Dan zaključijo s prisego zvestobe, 

Med Indijanci. 5 


ki jo store Nikoja in njegovi štirje svetovavci v imenu vsega rodu španskemu kralju. Na trdnjavici zaplapola nato kastiljska 
zastava, ki jo pozdravijo topovi na ladj i 
in v trdnjavi. 

Ob gozdnem robu oddaljenega griča 
so pa stale tri terene priče te vesele slavnosti, o katerih se Cronzalezu in njegovi m 
še sanjalo ni, da so pričujoči Montez,
ki je s plavanjem prišel na obrežje, in oba 
tovariša, ki so jih tamkaj izpostavili. Sledili so ladji ob obrežju in prišli do zasidrane ladje. Zdaj so mislili samo 'na ma-
ščevanje proti kapitanu in Alfonzu, ki jih 
je po njih mnenju nezvest svoji prisegi , 
izdal. 

9. Sovražni načrti . 
Minula sta dva meseca po slavnosti 
pri »Sv. Križu«. Gil Gonzalez je prišel s 

svojo malo četo kakih sto kilometrov prot i 
severu. Mimo 5000 črevljev visokega 
ognjenika Orosija so prišli na južnozapadn1 konec velikanskega jezera Nikaragu-,, 
ki je bilo 180 km dolgo, 80 km široko i n 
imelo okolu 8500 km2 površine. Ob njegovem zapadnem bregu so šli Španci po l e 
nekaj ur širokem hrbtu, ki je ločil jezer o 
od morja in naleteli tamkaj, kjer stoji danes Rivas in kjer veže prekop jezero z 
oceanom, na vas ali mesto mogočnega po 
glavarja, ki je imel isto ime kot jezero . 


Tudi ta je sprejel Špance zelo prijazno itn 
daroval kapitanij zlata v vrednosti »25 .000 
španskih cekinov, z umetno vezanimi ob-

lačili in krasnimi čopi« . Po kratkem obotavljanju tudi njega pripravijo do tega, d a 
odstrani malike iz svojega svetišča in postati*i na njihovo mesto križ tet- sprejrn c 

približno 9000 podaniki, kakor pravi leto 
pisec, sv. krst. Bližnja reka, kjer se je to 
zgodilo, se imenuje še dandanes Rio Ciil; 
ciotilalez. Videlo se je, kakor da bi se vsa 

dežela udala brez meča krščanski veri i n 
španski vladi . 

Ko je o. Bobadila z našima mladima 
prijateljema Indijance pripravljal za sv . 

krst, sovražnik tudi ni počival . Malikovalski duhovniki, ki jih je hitri prihod brada 
tih tujcev z njihovimi puškami in konji vs e 
zmedel, se zavedo iz svojega prvega strahu in hite pred Španci rja severozapadn i 
konec jezera, kjer je bil v bližini ognjenika 
Maslja najmogočnejši poglavar v deželi , 
drzni I)irijangan. Njega pokličejo na pomoč ; četica tujcev se mora dati premagati od stokrat večje množice ljudi . 

Vest o bradatih tujcih je že prišla do 

Dirijangana in z ilevoljo je čul, da sta s e 
jim podvrgla mogočna Nikoja in Nikaragva in se odpovedala domačim bogovom . 

»Mene ne premagajo tako hitro! « me 

ni ponosni vojak in skliče takoj svoj svet . 
Štirje starčki so po navadi tamošnji bili 


b8 

SV ctovaVC1 111 11jili svet je moral čuti v 
vseh važnih zadevali . 
Kmalu pridejo ti štirje, zaviti v svojo 
belo bombaževo obleko, k poglavarju, k i 

ima na sebi svoj zlati in biserni kinč in n a 
glavi krasen venec iz peres, v senčnat o 
lopo, ki je bila okolinokol »kneževe pa-
lače« . Ta se je seve le po svoji velikost i 
razlikovala od navadnih stanovanj. Toda 
lep je bil vrt s svojimi velikanskimi palmami in pogled na jezero s svojimi mnogimi otoki in gorečem ognjenikom Momobaho v daljavi . 

Poglavar pove svetovavicem vest o 
prihodu tujcev in o odpadu obeh poglavaljev . Potem jih pa praša za svet, kaj naj 
odgovori, oko bodo tudi od njega zahte-f 
vali, da naj se ali prostovoljno uda ali p a 
pripravi za napad. 

»Tako predlagaj() ti tujci vsakem u 

knezu,« konča svoje poročilo, »in rnu vre 
te, da se mora udati njihovemu kralju in 
njihovemu Bogu zakaj oni imajo le enega Boga, kakor čujem . Iri mi se m'o' 

rasno vsak dan nadejati, da stavijo tudi ii a 
r•ias to vprašanje. Kaj pravijo moji modri 
svetovavci? Kako naj jim mi odgovorimo ? 
Ali naj se jim strahopetno udamo ali po 
gumno branimo ? « 

»Moj odgovor, hrabri Dirijangan, « 
začne oprezno prvi svetovavec, »je odvisen od tega, so li tujci bogovi ali !iudje . 


Le obiskujejo bogovi našo deželo, se bo§ 
tudi ti zaman boril proti njim. Da, upor bi 
bil neumen in velikanska pregreha, za katero bi se morali ti in jaz in vsa dežel a 
ostro pokoriti . Veš li gotovo, da niso bogovi ?<• 

»Ti si previden, kakor se spodobi 
tvoji starosti, modri Diromo,« odvrn e 
poglavar. »"Poda, kakor slišim, pravijo 
tujci sami, da je le en Bog, in ri tih je vendar nekaj nad sto. Tudi je enega izmed 
njih zgrabil krokodil in požrl . So li torej 
bogovi, modri DiromU ? « 

»PUtem pa niso bogovi., marveč 
umrljivi ljt.idje,« sklepa drugi svetovalec . 
»Zakaj bogov! se razločujejo od ljudi po 
teni, da so vendar neumrljivi, dasi imaj o 
telo in dušo . Tujci so torej ljudje ; lahko 
se jih umori in rnl se smerno vojskovat i 
zoper nje, če srno močnejši od njih . « 

»Modro je govoril zadnje besede svojega govora moj brat Inotopec,« pristav i 
tretji svetovalec . »Ako smo močnejši od 
njih! Hrabri Dirijali an, jaz čujem, ti tujci razpolagaj() z bliskom in gromom. Kako se bomo ml s svojimi pšicami in SulIcarrii borili proti takemu orožju? Jaz mislim 
da so, četudi ne bogovi, pa vsaj sinovi al i 
prijatelji bogov, ki so jim dali na razpolago blisk in grom . Ali so mogoče celo odposlanci božjega Kecalkotela, () katerem pripovedujejo naši severni sosedje, dil je prid 


?o 

davnim časom šel proti vzhodu črez morj e 
in obljubil, da se enkrat zopet vrne ? « 

»Meni se zdi, da niso ne bogovi, n e 

prijatelji bogov,« zakliče Um°tepec, najuglednejši izmed štirih svetovavcev, ki j e 
veljal kot mogočen čarovnik . »Kako zamorejo moji bratje le dvomiti, da niso sovražniki naših bogov, ker uničujejo nji h 
podobe, prepovedujejo jim žrtvovati i n 
pravijo, da je še celo njih ime gnusoba ? 
Naši bratje, duhovniki iz Nikarague, ki s o 
pribežali k nam po pomoč, so nam pravili , 
kako so divjali ti tujci proti Famagostadu , 
st era! niku nebes in zemlje, in proti njegov i 
ženi, božji Zipaltonali, in proti Kitotu, mogcčnernl.l bogu dežja, ki daje našemu polju rast in našemu sadnemu drevju obilo, 
sadu, 111 proti mogočnemu vojnemu bog u 
in proti vsem drugim našim bogovom . Al i 
lli Fama.gostad, ki je po velikanski povod 
nji, o kateri naris poročajo naši očetje, prepodil vode iz zemlje in jo napolnil z novi 
mi živalmi in ljudmi, prav tako mogočen 
bog kot oni bog, o katerem pripovedujej o 
ti tujci in katerega sinu so njih očetje krut o 
umorili? In razurl Famagostada imamo šE 
premnogo drugih bogov, ki glas varujej o 
in rlarn bodo pomagali, saj se gre za njih 
stvar. 'I~oda, moj brat Inotopec se boj i 
groma in bliska, ki služi tem bradatim ljudem kot orožje. Jaz ne verjamem. 'Io bo le 
slepilo kakega čarovnika, ki 11ain s še 


71 

večjo čarovnijo ne bo škodovalo . Mojsvet, hrabri Dirijangan in modri bratje, je 
ta, pripravimo se na upor. Dirijangan najpošlje svoje poslance na vse poglavarje 
ob jezeru Managua, ob morski obali in n a 
gore proti solnčnemu vzhodu in .naj sklič e 
vse bojevnike popolnoma oborožene v 
Masajo. Ko bo mesec, ki ga vidimo sedaj l e 
en krajec, se s svojim polnim obrazom gledal v jezeru, moramo biti vsi pripravljen i 
pri Niudiri. Jaz sam stopim jutri k star i 
božji ženi na ognjeniku, da mi pove, katero sredstvo deluje proti gromu in blisk u 
teh zlomkovih bradatih ljudi . To pravi 
ometepec. Kaj pa pravijo moji bratje?(: 

»Ometepec je govoril zelo modro,« 

zakliče Diromo. Pošljite poslance k pogla

varjem proti vzhodu in proti zahodu i n 

proti polnoči. Ko premagamo tujce, se bo-
do tudi poglavarji na jugu, ki so se dal i 
prevarati, zopet ojunačili in noben brada 
tih ne odide svoji usodi . Njih glave bod o 
visele na vejah naših svetih dreves in zobje naših bogov bodo razdrobili njih srca . 

»Ometepec, pokaži rili sredstvo prot i 
gromu in blisku tujčevega orožja,« reč e 
previdno Iriotopec, »in tudi jaz sem za boj 
z njimi. « 

»Torej vojna s tujci !« zakliče Dirijangan zadovoljen z izidom tega posvetovanja. »Zahvaljujem se vam, modri očetje. 
zahvaljujem se zlasti tebi, najbolj modri 


72 

Ometepec. Tvoja beseda je bila tudi da

nes svitli solnčni žarek, ki prodre vsako 
temo. Takoj odidejo enoji poslanci k poglavarjem, s katerimi živimo prijateljsko , 
in ko bo polna luna, bo najmanj 10 .000 hrabrih bojevnikov zbranih pri Niudiri . Toda, 
kaj naj začnemo, če pridejo tujci pred tem 
časom k nam ? « 

»Potern jih zadržujemo s prijaznimi 
besedami in jih prepletemo s svojimi nit i 
kakor modri pajek svojo žrtev,« odvrn e 
Ometepec . »Pri naših razkačenih bogovih, 
nobeden izmed njih nam ne sme uiti ! « 

»Dobro, in jaz sam te sprejmem jutri s 
svojih-; dečkom Diriambo k božji starki n a 
ognjenik. Dobro je, da zve prej grozepolno 
bližin() naših bogov, prodno se seznani s 
tujci.« 

S temi besedami se vzdigne 1)irijall

gan in hoče odpustiti svetovalce, ko priteče njegov sili, o katerem je pravkar go ., 
vo.-il, po vrtu, pade pred očeta in sveto-, 
vavice na kolena in zakliče : 

»Tujci z velikimi bradami! Zunaj pr i 
jezeru selu jih dobil in o n i žele z varni govoriti, oče! Kako selu tekel ; zakaj hudobni 
ljudje morajo to biti ! « 

»Dirijanganov sin se 11e srne ničesar 
bati,« reče poglavar in zgcibanči čelo. »Koliko jih je? in kaj hočejo? « 

»Trije so, in kaj hočejo, j1li nisem 11l0 
gel razumeti ; samo tvoje etile so mi ime


73 

novah in dali znamenje, naj jih pripelje m 

k teb R,« odgovori deček . 

»Pojdi in pripelji jih semkaj ; vi, modri možje, pa ostanite tukaj . Skupaj čujmo , 
kaj nam prinašajo. « 

Bili so Montez in njegova . tovariša. 
Odkar so pri »Sv. Križu« došli Gil Gon ^ 
zaleza, so mu sledili kot ropne tice in g a 
obkrožali venomer, toda pazili so dobro . 

da kapitanu niso izdali svoje navzočnosti . 
Indijanci jih seveda niso ločili od drugi h 
bradatih tujcev in so pripisovali njih hudo 
bije vsem Spancem skupaj. Pri Nikaragu i 
se je tem trem izgnancem slednjič posrečilo stopiti v zvezo z nekaterim) starimi 
tovariši iz Nornbra. )vedeli so od njih, da 
je večina pokorna kapitanu kljub njegov i 
strogosti ; vedno jih je pa še nekaj, ki nis o 
zadovoljni, ker žele vse drugače oskubit i 
I1ldljance, kakor jim dovoli pobožni kapitan. ontez sklene torej pridobiti si te nezadovoljneže in se tako v zvezi s kaki m 
indijanskim poglavarjem krvavo maščevati nad Gil Goiizalezom . Nadeiaje se bogatega zlatega plena, kakega pol milijon a 
cekinov vrednega, ki ga je kapitan dobil 
od poglavarjev v dar, to napravi na nezadovoljneže tak vtis, kakoršnega je Montez 
pričakoval, in zarota je bila storjena . Izdajice naj mirno služijo dalje Gonzalezu i n 
poročajo Moliteztt, kai se godi v taboru, dna 
jim ClGI znamenje . kdaj naj začne l ))porodi . 


Rad bi Montez pridobil tudi Petra na svojo stran. Toda odsvetovali so mu, naj tega 
ne poskusi, ker je Illdija .nec menihu in dečkoma preveč vdan. V istini je ta vsled 
vsakdanjega pouka spoznal popolnoma 
drugače krščansko vero kot preje, In 
zgled, ki ga je imel ne le na o . Bobadili i n 
dečkih, ampak tudi na kapitanu in na mnogo njegovih ljudi, je storil več nego vse 
besede. Montez je moral torej opustiti misel z njegovo pomočjo skleniti zvezo . s 
kakim indijanskim poglavarjem. Ko pa je 
zvedel o mogočnem Dirijanganu, da so v 
taboru menili, on se Špancem ne bo pod 
vrgel kot prejšnji poglavarji, sklene Montez Oonzaleza prehiteti in saj poskusiti s e 
sporazumeti s tene indijanskim knezom . 

Tako pride s svojima tovarišema pre d 

Masajo, in sin glavarjev ga pelje pod senč• . 
nato streho, kjer ga pričakuje knez in tlie•, 
govi svctovavci . Prvi vtis ni bil posebn o 
ugoden. Obleka prišlecev je bila umazan a 
in raztrgana in izraz njihovih obrazov, ki 
ga je skuštrana brada še gršega napravljala, iim je dal bolj divjo zunanjost kako r 
so jo kdaj videli Indijanci . 

»To naj bodo sinovi bogov 1« reče Dirijangan zaničljivo proti svetovavicem . 
Nato pomigne tujcem, ne da bi vstal ra z 
svoj zrezlian stol, naj stopijo bliže in povedo, kar imajo ; lakaj, imel jih je za odpo-, 
Slance bližajočega se španskega vojsko


vodje. Dolgo trma, predno zazrla on in njegovi svetovavci iz ono malih besedi, ki ji h 
je znal Montez, in iz njegovih kretenj, ka . 

pravzaprav hočejo ti trije. Pokažejo nas e 
in na poglavarja in kličejo : »Prijatelji«. 
Nato potegnejo meče iz nožnic, se postavijo s hrbtom proti poglavarju obrnjeni 
predenj in se bojujejo z nekim nevidnim 
sovi ažnikoin ter pozivljajo z znaki Indijance, naj se ž njimi bojujejo . 

»Kaj hočejo ti tepci ?« zakliče po 
glavar. 

>.Meni se nekaj dani,« reče modr i 
Ometepec ; »biti hočejo naši prijatelji in s e 
z nami bojevati proti tujcu . S svojimi rojaki so se najbrže sprli in sedaj se hočej o 
maščevati . Boljšega si rte moremo želeti . 
Pokaži se jim pri razne, hrabri Dirijangali 
toda pazi dobro nanje ; zakaj, to je lahko 
kaka zanjka sovražnikova . « 

Po tem modrem svetu se hoče ravnati poglavar. 

10. Na ognjeniku. 
D1 trgi dan gre Ometepec s poglavar 
jem in njegovim sinom na bližnji ognjenik . 

Molče stopajo po krasnem gozdu pri Nindiri. Deček, ki sledi tema dvema, danes ne 
vidi ne krasnih cvetic, ne svetlobarvenih 
metuljčkov in hroščev, ki so letali okolu i n 
se salličili ; tudi rdečih kolibrijev (majhn i 
tiči) in papig se Diriamba danes ne veseli . 
Misli samo na one grozne pripovedke, ki 


jih je ču1 od malih nog od žene na ognjeniku, kako ona Občuje s strašnimi bogovi ,
katerih grozne kamnite podobe je že večkrat videl na otoku na jezeru in jih gleda l 
vselej z nekim strahom. Te grozne pošasti s svojimi debelima očmi in s svoji m 
žrelom, vsem krvavim od človeške krvi,
pril-wjajo, tako pripovedujejo, žive i z 
ognjenega jezera v gori in oznanjajo svoj o 
voljo ženi, ki Stanuje noč in dati v neki votlini bobneče gore, ki blt ie ogenj. Mislimo 
si lahko, s kakim strahom je sledil deče k 

Y

možema. 

Ustavijo se sedaj pri čistem potočku , 
ki je žuborel med skalarni skozi gozd, i n 
si i.irrliejo obraz, roke in noge ter molijo k 
bogovom. "Tudi I)iriarnba je storil isto, za 
kaj Indijanci so pse le čisti približavali 
svojim bogovom. ;rez nekaj minut pridejo 
iz gozda in pred njimi leži široka, od tem 
ne lave pokrita planota, » hudi kraj«, kako r 
so jo pozneje Spanci imenovali . Nad to 
žalostno planoto se je vzdigovala gora, k i 
so ji dali Spanci popolnoma po pravici im e 
»Masajski pekel« (el interno de Masaya). 
Dvigala se je podobna stožcu zelo visok o 
nad žalostilo planjavo ; pobočje je bilo gol o 
in s strjeno lavo pokrito, iz vrela se je pa 
dvigal ognjeni steber belkaste barve . 

»Bogovi niso jez11i,« reče ometepec in 
pokaže lig; steber. »Gorje pa, če je stebe r 
črn in se bliska iz njega. Naprej torej !« 


77 

Molče gredo dalje v tej grozni vročin i 
po grapavi lavi. Tatrki usnjati podplati iz 
srnje kože, kot so jih nosili imenitnejši .Illdijanci, so le malo varovali noge, in kulak i 
je krvava sled kazala pot, po kateri je hodil deček. In še bolj težavna baja ka,k;or 
po planjavi je bila na strmo goro. Pot se 
je mešal s krvjo, predno so dospeli do 
vrha . Ko pa pridejo na vrle, se jim odpr e 
krasen razgled : na vzhodu nepregledno 
jezero Nikaragua, na severu jezero Managua, na jugu modrozelerla gladina Tih2,g a 
n1()rja in pod nogami okolu gore pusto po-4 
ljC, pokrito z lavo . Toda za to krasoto naš i 
trije hribolazci nimajo oči ; takoj hite k 
žrelu in sc ozrejo v strašno globočino . 
belo, nam pripoveduje Španec Oviedo, k i 
je pet let po naši pripovedki prišel na to 
goro, je lijasta odprtina, zgoraj tako široka , 
da bi puškina kroglja komaj prišla od ene 
ga konca na drugi konec žrela, in je 13 0 
sežnjev globoko . Ido te globočine se lahk o 
spleza navzdol in se pride na dno žrela, v 
sredi dna je pa šele pravo ognjeno žrelo . 

»Na dnu tega druzega žrela,« tako pripoveduje dalje naš očividec, »sem videl: 
ogenj takorekoč kot voda in bronaste 
barve. Ta ogenj se mi je zdel strašnejši o d 
vsakega druzega, ki sem ga kdaj prej vi 
del, in je pokrival vse dno žrelovo. Od časa 
do časa je zletela goreča tvarina z velik() 
silo v zrak in vrgla veliko množino žareče 


snovi velika črevljev visoko . . . Ne morem 
si misliti, da bi kristjan, ki vidi to stvar, pr i 
tem pogledu ne spomnil se pekla . « 

Tudi deček se je tega spomnil, zaka jIndijanci verujejo na kraj, v katerem mučijo hudobne in ga imenujejo Miketanteot . 
Zato praša Diriamba šepetaje očeta, so li 
to vrata v Miketanteot. 

»To so vrata, skozi katera nas obisku 
jejo naši bogovi,« odvrne Dirijangarl , 

»Molči in pojdi z nama ! « 

Po kratki molitvi, ki jo je zmolil Orne

tepec, začno iti na dno žrela. Vzhodni veter, ki je vedno pihal ta letni čas, je podi l 
dvigajočo se soparo na nasprotno stran i n 
tako so lahko s previdnim plezanjem do 
speli na skalo, ki je molela na vzhodni stra-, 
ni žrela iz stene in tvorila dohod do nek e 
votline Glasno zakliče Ometepec, ko do ., 
spejo na to mesto : »Nana! Nana! Nana! « 
in .udari trikrat s svojo palico na skalo . 

Kmalu se prikaže kot vzrastla i z 
temine lave stara ženska . Koža črnega 
panterja ji pokriva njeno suho, sključen o 
telo ; koščene roke se opirajo na palico, n a 
kateri se ovija kača ; mršavi beli lasje 
frfotajo okoli] zgubančenega obraza . in 
škiljaste, skoro že ugasle oči zro tako strašno izpod gostili obrvi, da se Diriamb a 
nehote skrije za očeta . Ta ženska pomign e 
Ometepcu, naj gre ž njo v votlino, in tu s e 
pogovarja dalj časa tiho ž njim. Potem se 


prikaže žena naenkrat na drugem konce 

teh pečin iii nagovori poglavarja tako-le : 

»Jaz vem, kaj hočete. Pričakovala 
sem vas. Vendar ste prišli. Pa še ni prepozno. Sovražniki naših bogov so tu. Dvakrat je bila že polna luna, a nobena roka s e 
še ni dvignila za naše bogove. Da, oskrlinjali so njihove podobe in jih uničevali i n 
na njihovo mesto postavili znamenje, ki j e 
Fangia gostad, Zipaltonal in drugi bogovi .zaničujejo in sovražijo kakor smrtnega sovražnika. Naj vam li povem, da se zat o 
jeze? Pokončali vas bodo ; z žarečimi po 
toki bodo pokrili vašo zemljo, z goreči m 
ognjem ali čujete in vidite, kako se kuha 
in vre tu notri? Le bo le še en tujec v de 
želi, ko bo še enkrat polna luna in nov mesec. Ste slišali? Le še eden! In kolikor 
mogoče žive morate ujeti. Pod nožem naj 
umno ; bogove žeja po njihovi krvi in lačni 
so njihovih src. In trije so med njimi, stare c 
s siv: brado in dva dečka, ne večja kot 
tvoj sinko, Dirijangan, in lepega obraz a 
te sovražijo naši bogovi najbolj! Te rnorate pripeljati semkaj na to božjo goro i n 
ti naj zgore živi kot žgavna daritev bogovem v tem ognjenem žrelu . Le tako se 
bo dosegla sprava za to veliko pregxeho , 
ki se je zgodila v naši deželi . Poslušajte te) 
in prisezite to! « 

»Poslušamo in prisegamo !« reče Dirija.ilgan. »Toda kako naj se pa bojujemo zo


so 

pC'r te tujce, ki so oboroženi z gromom i n 
biiskcrrl? Prosi naše bogove, da tudi nam 
dado enako orožje ali pa neko sredstvo , 
da nam to orožje ne bo škode.)valo,« 

»Ali niso včeraj prišli k tebi trije tujci , 
hrabri Dirijangan,ki se hočejo s teboj skupaj bojevati? Te prašaj! Oni poznajo izdatno sredstvo zoper to orožje. Sedaj pa 
dovolj! Pojdi domov, sovražnik se bliža . 
Ne pri; anesi nikomur in pripelji rni starci, 
z dečkoma, kakor hitro bo polna luna . Te 
moramo žrtvovati, predrlo začneš s svojilni 10.000) vojno I3od1 pameten in poslušaj bogove drugače gorje tebi in sinu! « 

Starka izgine v votlino, trije prišleci 
se pa vrnejo. Diriamba je skoraj do srrrrti 
prestrašen, in celo hrabri Dirijangan j e 

močno ginjen ; tem trdrieji je bil sedaj njegov sklep izpolniti voljo razkačenih bogov, da si ne nakoplje njih jeze nase in n a 
svojo deželo. Dornov prišedši začne Ornetepec takoj poizvedovati od treh izgnance v 
sredstvo zoper ono strašno orožje . Dolgo 
traja, predno se razumejo ; slednjič se 
zjasni starcu : voda, pomešana s krvj o 

španskega »poglavarjevega sina« tako 
so Indijanci zvali Alfonza ki se polije n a 
tisto orožje, je najgotovejše sredstvo . S 
tem je bila usoda našega mladega prijatelj a 

dvakrat zapečatena. 

»Tujec naj mu odvzame nekoliko krvi 
za svoje sredstvo, predno ga peljem k božji 


81 

ženi in ga ta po volji bogov vrže v ognjen o 

žrelo,« reče Omctepec Drijanganu . 

Nekaj dni nato pride poročilo, da ž e 
prihajajo Spanci in v kratkem pridejo poslanci, ki so jih poslali naprej . Takoj povedo trije izgnanci, da se morajo skrivati 
pred svojimi rojaki, da pa bodo v odločil , 
nerTr trenutku s še drugimi zavezniki se 
vojskovali z Dirijanganom . Poglavar spozna to previdnost za dovolj utemeljeno i n 
jim pokaže neko skrivališče v bližnjem 
pragozdu, kjer jih ne dobi nihče hi kjer za 
mrejo iz neke skale vse natančno opazovati, kaj se godi v Masaji. 

Proti večeru pridejo odposlanci . Bili 
so uY tado, o. Bobadila, Karel in tolma č 
Peter . Castnik v svoji svetli opravi in s 
čopom na čeladi je bil seveda bolj podoben 
kakemu božjemu sinu kakor Montez i n 
njegova tovariša . Tudi častiti menili s sivo 
brada in lepi deček napravita globok vti s 
na I)irijangarla in njegovo okolico. S ponosnim pozdravom stopi Ilurtado pred poglavarja in mu ponudi ali prijateljstvo mogočnih Spancev pod pogojem, da sprejme 
njihovo vero in pripozna njihovega kralj a 
za svojega poglavarja ali vojno . Peter 
prestavi to iz španščine. Dirijangan prosi za 
nekaj dni odloga, da se premisli ; zakaj, nespametno bi bilo, če bi se od njega zahtevalo, naj zamenja svojo vero in svoje bogove s tujo vero in s tujim bogom, ne d a 

Med Indijanci . 6 


82 

bi ju poznal. Medtem so mu tulci dobrodošli in pogostil jih bo kakor brate . Ko Pe

ter raztolmači ta odgovor, so Spanci takojzaclo oljni, samo če rje bo odlog le predolg. 

>V ,rell dneh bo polna luna ; tedaj naj 

čUjL moj brat s svetlimi prsi moj odgovor, « 
reče i)irijangan . 

tiurtado je zadovoljen s tem in pokaž e 
na o. Bobadilo kot oznanjevavca božjega 
nauka, ki odpira ljudem vrata nebeška . S 
prijaznim licem, iz katerega spozna tudi 
Indijanec niegovo ljubcznipolrlo srce, stopi 
sivolasi duhovnik predenj, pokaže s svoj o 
roke) 11Z križ in reče : 

>. M i a- bodi z vami! Prinašam va m 

Boga miru in večne sreče . Vaš jezik slab o 
govorim ; toda enoj sire bo govoril mest o 
mene, in Bog, ki me pošilja, bo sam govori l 
vašim srcem. nz_narljlij jirn torej veselo 
oznanilo, Karel, Jezus Kristus pa naj blago 
sl )Vi tvoje besede ! « 

Karel, ki se je v zadnjih dveh meseci h 

prav dobro naučil jezika domačinov, stop i 
pred poglavarja in pred veliko množico 
okolu njega in začne zaznamovaje se naj 
prej z znamenjem sv. križa, počasi, a vendar neustrašeno moliti apostolsko veroizpoved ter dostavi pri vsakem členu kratko 
in razumevanju svojih poslušavicev primerno razlago. Z velikim dopadajenjem 
poslušajo Indijanci tujega dečka v svakrn 


jeziku iii še celo poglavarja samega gan e 
lepota tujega natika . 

»Bodi dovolj za danes,« reče končno . 
»Jutri boš nadaljeval . Vendar vedi, da tud i 
mi verujemo, da je naša zemlja delo mogočnih bogov in da gredo od umrlih sam o 
oni v nebesa k bogovom, ki sd bili dobri , 
hudobni so pa obsojeni v pekel Miketanteot. Ti in oni s sivo brado, tvoj oče, in vojak s svetlimi prsi, ste moji gostje le 
vstopite v mojo hišo ! « 

Ko se napravi tema, pokliče Dirijangan na skrivaj tolmača k sebi in se poga-, 
valja dolgo ž njim. Tolmač rnu pove, kakoravnajo Spanci ž njimi in ž njegovimi ; 
pove niu pa tudi, da so menih in dečka i n 
Špaxski poglavar in še mnogi drugi tujci 
dobri ljudje in da irna njihovega Boga za 
pravega Boga . Svetuje mu, naj sprejm e 
ver() Spancev, odkloni naj pa špansko gospodstvo, da ne bodo kljub dobre volje po 
glavarjeve preveč zatirani. Sicer se pa 
brani maščevati se nad storjeno mu krivij o 
ali jih izdati. 

Ko se poglavar pogovarja s tolmačeni . 
se njegov sin I)iriarnba skrivaj priplazi h 
Karclnli in ga začne izpraševati mnogo 
stvari o tuji veri. Zlasti se mu je dopadlo . 
kar je slišal o betlehemskem detetu in o 
njegovi deviški materi. Potem praša deček 
tudi : »Kakšne daritve pa zahteva vaš Bog ? 

Naši bogovi so strašni iri kruti. Oni za

6* 


84 

htevajo človeške daritve, in veliko! Na 
Tezaritu (grič z oltarjem) vržejo žrtev na 
žrtvenik ; potem mu darovatelj z nožem 
prepara prsi in vrže utripajoče srce v rnalikovo žrelo, da se spravijo jezni bogovi . 

tšotovo ima vaša vera še strašnejš o 
daritve ? « 

»Božji Sin se je na križu daroval za, 
vse ljudi kot spravna daritev,« odvrne Ka

rel, »in je naročil našim duhovnikom, na jpoliavljajo skrivnostno to daritev . "roda 
tega ti ne moreš umeti ; pa pri tem se ne 
pretaka nekaka kri človeška. « 

Liriamba molči. Žalostno misli na to . 
da je ta tuji deček, katerega je začel l,ubiti , 
izbran od njegovih bogov v grozno smrt, 
in raci bi ga posvaril ; toda spomni se božj e 
žene in se ne upa. 

>.Ali se ne bojiš naših bogov, ki ji h 
lahko razjeziš s svojim naukom ?« vpraša 
končno. 

»() ne !« odgovori Karel. »Moj Bog j e 
mogočnejši in je vedno pri meni . Poleg tega je ukazal nekemu nebeškemu poslancu 
zaradi mene, da me varuje noč in dan. V 
njegovem varstvu spim mirno . Ali ne bi bil 
tudi ti rad v takem varstvu ? « 

»Ne vem. Bojim se. Ne morem ti vsega 
povedati. Toda moli k svojemu Bogu in k 
svojemu nebeškemu poslancu! Mogoče t e 
rešita? Lahko noč!« 


85 

ii. 
Pred odločitvijo. 

Drugi dan proti večeru prijezdi Cii l 
OongaleZ rja konju na čelu svoje majhn e 
vojske v Masajo. Na tisoče domačinov se 
je zbralo, da bi videlo bojne igre . Z velikimi 
strahom gledajo svetlo orožje, ki se svet i 
3 solncu kot ogenj, črne brade in zlasti 
rezgetajoče konje, ki bijejo ob tla . Kaj bod) naredili s puškami, ki jili nosijo vojak i 
na ramah, in s štirimi malimi topovi, ki jih 
3 sredi resed izprevodon vlečejo mornarji , 
3 začetku ne vedo ; toda kmalu se razšir i 
vest, da s0 t() one strašne cevi, iz katerih 
čarajo tujci blisk tn grom. 

»Vendar nam se ni treba bati,« reč e 
eden svojemu sosedu, »modri Onetepe c 
je dolil od božje žene neko sredstvo zoper to. « 

Seveda izdatno sredstvo,« odvrn e 
nagovorjeni, »zakaj, pri sivih laseh moj e 
stare matere, te brade mi rte dopadajo i n 

V YVY

te Strr nozrle posasti se rnarli. Jaz mislim , 
ti žro ljudi kakor papige našo koruzo . Ti 
s() še enkrat toliki kakor lev, ki ga je ubi l 
Dirijangan lani . « 

»Ne bodi vendar tak strahOpezlj 1 Vec. 
Sicer ti vzamo or07 e in te pahnejo iz vojske, potem greš pa lahko k babarn,,< od 
vrne treti . »Le poglej, kako malo jih : e , 
nas pa toliko! lc zdaj nas pride deset rt a 

enega, jutri zvečer nas bo pa sto rja enega. 
Pa poglejte, zdaj prihaja hrabri Dirijarlgan 


na čelu svojih svetovavcev tujcem nasproti. « 

In res se pokaže poglavar, bogato 

okinčan z zlatom in biseri in krasno krono 
iz najredkejšega perja na glavi . Nosijo ga 
štirje nosilci sredi velikega spremstva . Ko 
ga Gonzalez zagleda, spodbode svojeg a 
konja, da se postavi visoko na zadnje noge , 
in kapitan zdirja proti poglavarju s svetli m 
mečem v pozdrav. Prestrašeno zavpije 
množica ter začne begati ; tudi nosilci se 
umaknejo in bi skoraj vrgli rja tla svojeg a 
poglavarja, ako ne bi Dirijangan že sam 
skočil na tla in čakal z mečem v roki , 
da pride sovražni poveljnik, ki ustavi tik 
njega svojega konja . 

»Ali pri vas tako pozdravljate kralje ? 

Ali pa misli mogoče moj brat, Dirijangan j e 
baba in bojazljiv tako kot otroci?« nagovori poglavar Cionzaleza ; potenj zaklič e 
svojcem : »Sraln vas bodi! Kaj si bod o 
mislili ti ponosni tujci o vas ?« Takoj s e 
vrne bežeča rnlložica in se veseli hrabreg a 
čina svojega kneza. 

Tudi Gonzalez se čudi hrabremu Dirija rigallu. Pričakoval je, ta mala umetnost 
rja konju bo poglavarja preplašilan ga pripravila do tega, da se bo takoj podvrgel . 
Zdaj pa vidi, da ima opraviti z drugim možem, nego so bili dosedanji poglavarja, i n 
da bo res tu, kakor se mu je že v Nikaragui namignilo, odločil meč. Zanašajoč se 


na prCmoč svojega orožja, se tega ni 
ustt~šii ; vendar hoče, da bi preprečil prelivanje krvi, še nekaj poskusiti in reče zat o 
poglavarju : 

»Pri nas pozdravljamo kralje seveda 

drugače ; toda bojim se, tvoji Jjudje bi se 
pri tem pozdravu še bolj prestrašili ! « 

»Pozdravi me torej kot kralja! od

vrne poglavar in zgubanči čelo . Smeje po 
migne Gonzalez svojim mušketirjem ; de-
set od lijih nabaše svoje puške in ustreli n a 
povelje črez glave množice. Zopet zakriče 
Inclijanci in mnogo jih pade iz strahu cel o 
na zemljo ; sani Dirijangan se zgane, ko s e 
tako hitro zabliska in poči . 

»Tako pozdravljamo pri nas kralja, k i 
je naš prijatelj ; Bočem ti pa še pokazati, 
kako pozdravljamo sovražne kralje ; zakaj . 
ne vene še, hočeš li biti rnoj prijatelj ali mojsovražrlik,« reče Gonzalez . »Naredite prostor, ljudje, tja proti jezeru! Rus, nameri 
top tja rja to palmo, in ti, Alfonz, sproži, da 
vidi moj hrabri Dlrijarlgari, krij premorej o 
celo baši golobradi dečki .« Komaj je narejen pi ostor in top namerjen na 20 korakovodaljeno palmo, že zažge deček smodnik, 

— kar se zabliska, zagrmi, palma se nagn e 
in gade z razdrobljenim deblom na tla . 
Sedaj se Dirijallganu ne posreči tako jpomiriti prestrašenega ljudstva, in to, da j e 
strel tako hitro in nepojmljivo deloval, tudi 
njega (meša. Gonzalez vidi to in praša : 


»No, boš li naš prijatelj ali naš sovražnik ? « 

Toda poglavar se zopet osrči . Spomni se na svoje sredstvo proti temu in reče : 
reče : 

»Poslanec, ki si mi ga poslal, mi je dal 
ti i drli odloga, da premislim, zato lahko odložim svoj odgovor na tvoje vprašanje d o 
pojLiil §njeni . Nauk, ki ga naj sprejmem, j e 
lep ; tc;da jarem, ki mi ga hočeš naložiti, j e 
težak. IDaj, da dobro prevdarim. Ko bo 
polila hm, ti odgovorim . « 

Takoj pride Cionzalezu na misel, po 
glava:- hoče zbrati še nekaj pomožnih čet ; 
danega odloga pa tudi noče okrajšati . Zato 
sklene biti zelo oprezen, in začne darila 
sprejemati in dajati. Na Dirijanganov ukaz 
prinese polne jerbase najlepšega južneg a 
sa :lja, poleg tega perutnine in divjačine i n 
v velikih vrčih vina iz palm in mleku podobnega soka takozvanega kravjega drevesa. V španskem taboru začno kuhati i n 
peči in Il?di'alici se kar drerlajo, da bi videli, kaj delajo tujci . Toda Gonzalcz skrbi z a 
red in za varnost in ukaže še pred nočj o 
obdati svoje dobro obdano taborišče s 
pregrajo ter postavi na štirih dohodih svoje topove. 

Skri ti v grmovju pa so trije izgnanc i 

od bližnjega griča v gozdu natančno videl i 
vhod svojih rojakov in vse, kar se je ps i 
tem zgodilo. 


89 

»Ta Indijanec ima več poguma, kakormarsikak Spanec,« reče Montez svojim a 
tovarišema. »Ta je naš mož! Preskrbel 
nam bo zlata od Gonzaleza in maščevali 
se bomo lahko nad kapitanom . « 

» [)a, če bi bili tudi njegovi ljudje taki, « 
odvrne Navarez . g 

>.-Sa j jih je toliko, da zadnji zabranij o 
prednjim, ako bi hoteli bežati . In delovalo 
bo tudi naše sredstvo proti topovom,« Od 
vrne M.ontez. » Irt potem glavno, če ji m 
dolgi Jurij Mstreli kapitana, nimajo več poveljnika. Da bodo pojutršnjem ponoči vs i 
do zadnjega pobiti, je tak() gotovo, kako r 
jih vidimo tukaj . Toda kaj bo pa iz nas ? « 

»Mi vzamemo naš plen, to je koliko r 
moremo zlata in biserov seboj, in borno že 
ob obrežju prišli do Paname. Tam razširimo vest, da smo edini, ki srno še živi prišl i 
iz krvave vone, in kdo nanj dokaže, da s e 
lažemo ? « 

»Čujta,« reče Italijan, »jaz ne zaupam 
mnogo temu poglavarju. Le je le pol tolik o 
pameten kot pogumen, se bo spravil s tujcem in nas poslal z Gonzalezom vred k 
vragu . « 

»Ne verjarnern,« odvrne Montez . »Da, 

če bi bil ti poglavar! Toda hrabri ljudje s o 
malekdaj nezvest . Vendar čujmo ! Kdo p a 
tu prihaja? « 

Bii e Ornetepec, ki je prišel še enkrat 
na I)iri dliganovo povelje prašat, li deluje 


gotovo sredstvo zoper sovražnikovo orožje. Svojo glavo zastavi za to, pritrjuje 
Montez. da postanejo cevi popolnoma ne 

škodljive, če se pri vžigalni luknji vlije l e 
nekaj kapljic njegove čarobne tekočine ; 
samo ob pravem času naj mu privedej o 
kapitanovega sina, ker potrebuje njegov o 
kri za to čarobno tekočino. Z obljubo, da 
mu pripelje dečka ob določeni uri, gre Indi'ariec v vas nazaj, Montez pa se splazi v 
bližino taborišča, da stopi v zVCL() S Svojirrli pristaši. Dolgo traja, predno Jurij za -
Zlla dogovorjeno znamenje in se mu odzove . Pod neko pretvezo se odstrani iz 
tabora in se snide v bližnjem gozdu z iz-9 
gnancrcrn . Da bi se umorilo kapitana, o te m 

noče nič vedeti pod nobenimi pogoji . 

»To bi se reklo nas vse Indijance m 
izdati, da nas pokoljejo,« pravi sicer brezvestni, a vendar previdni mož . »Ko smo 
z našim bogatim plenom zopet pri ladji , 
potem naj že bo! dasi mi Gonzale z 
pravzaprav od drle do dne bolj ugaja . J e 
sicer strog, toda poštenjak .« Zaman skuš a 
Montez zarotnika pregovoriti ; slednjič g a 
mora odpustiti in sicer z zavestjo, da zda jne more računati na upor v taboru ; zakaj, 
brez Jurija se drugi ne bodo ničesar lotili . 

»Nič ne dé,« reče Montez in zakoln e 
potiliein nad Jurijem . »Mi in Indijanci borno tudi brez vaše moči vse pobili — in n i 
nam treba potem deliti plen ! « 


91 

Ko se Montez v svitu lune, ki je ž e 
skoraj polna svetila na nebu, bliža prostoru na skali, sliši svoja tovariša govoriti , 

in takoj prve besede, ki jih čuje, ga nehote 
ustavijo v senci velike skale, da prisluškuje . 

»Ko bo vse končano in smo rili z našim plenom srečno prišli do Panamsk e 
luke, tedaj ne uvidim, zakaj bi trije šli v 
mesto. Mi dva sva popolnoma zadosti in 
ne bo nama škodovalo, ako si bratovsk o 
deliva delež tretjega,« čuje Montez Navareza, 111 Italijan mu odgovori : 

>-1prav, brate! Saj pravzaprav n e 
vem, kaj dolgujeva teinu Montezu . Rešila 
sva mu življenje, ko sva ga onemogleg a 
dobila na obrežju in sva dosedaj dovolj 
dolgo prenašala rl; égovU ošabnost. In potem, brate, Pedrarias nam odvzame gotovo velik del našega plena ; zato le odobrujerrl, da storiva Monteza neškodljivega . 
Pojdi z menoj. Kake pol ure odtod seru 

odkril grobišče, 111 saj veš, kake dragocenosti se nahajalo v grobovih.« In izgnanca gresta, da oropata grobove . 

»Podleža !« reče Montez pri sebi . »In 
vsak od njih si misli : Ko ne bo Montez a 
več, pride name vrsta toda to so posledice, če se kdo zveže z roparji in nio 
rivci! A sedaj je prepozno toda maščevati se hočem ! « 


12. Odločitev. 
Ko vstane Gil Gonzalez iz svojega le

žišča, dobi pred lopo, ki risu je bila za 
šotor, krmarja Rusa, kateri je zapovedo 
val straži. Kapitan naznani, da je noč 
mirno pretekla. Le po polnoči se je čulo iz 
gozda sem neko kričanje, kakor da bi klical kak človek na pomoč, in že je hotel t o 
naznaniti kapitanu, ko nastopi z zadušenim krikom zopet prejšnji mir . 

»Bile so živali, ki jih je vse polno v 

teh gozdih,« reče kapitan. 

»To sem mislil tudi jaz,« odvrne Rus . 
»"Poda ne vem, ali je le moja domišljija , 
slišal sem nekaj takega, kot naš špansk i 
,Pomagajte !' In potem mi je postalo naenkrat tako tesno okolu srca radi Alfonza , 

ki so ga včeraj zvečer poklicali k o . BobadilT v poglavarjev() hišo, a se, koliko r 
je meni znano, še ni valil v naš tabor . « 

»Za Boga, tega rij, bi smel pustiti ! « 

reče Gonzaiez zelo vznemirjen. »Toda bil 
sem tako zaposlen z utrjevanjem tabora, 
da senc ga pustil, ne da bi slutil kaj slabega. Rus, pojdi takoj z nekaj oboroženimi Vo'akl k poglavarju in povej častitemu očetu in dečkoma, naj se brez odloga vrnejo v tabor . Indijanec, ki je pole g 
svoje hrabrosti tudi še zelo zvit, jih končno obdrži še kot talnike .« 


Rus gre s tremi vojaki v poglavar-
jevo stanovanje. Toda kmalu pošlje eneg a 

nazaj z ukazom, naj pride še tolmač ; 
ljudje ga ne razumejo ali ga nočejo razlrn"reti . Kapitan pove Petru, če ne bod o 
menih in oba dečka tekom pol ute v taboru, bo on sala govoril s poglavarjem bol jumljivo. Vedno bolj razburjen hodi nat o 
Gonzalez pri vhodu v taborišče gorindo l 
in ne obrne očesa od pota, ki vodi v po 
glavarjevo stanovanje. Določen čas se 
bliža koncu. Kapitan ukaže stražam, najse oborože in hoče že sam na njihovem 
čelu iti v poglavarjevo hišo, ko začuje v 
daljavi neko vpit!e in vidi, da je Rus obkoljen s svojimi ljudmi od čete pretečih 
Indijancev. Iloče mu iti na pomoč, toda 
krmar se že sam oprosti in stopi od jeze 
trepetajoč za roko drži starega Indi 
janca pred kapitana ter reče : 

Varajo nas. Od včeraj zvečer noče 
jo nič vedeti, da bi videli očeta in dečka . ee bi dobil poglavarja, bi njega sameg a 
semkaj privlekel ; tako moram biti pa s 
tem starim grešnikom zadovoljen, ki j e 
včeraj prinesel dečku povabilo ! « 

»Kakor gotovo sem španski vitez : če 
ne bodo menih in dečka pred solnčnirn za 
hodom zdravi in nepoškodovani tukaj v 
taboru, poplača ta starec in marsikdo njegovih rojakov to s svojim življenjem i n 
zažgem jim vas nad njihovimi glavami!, 


94 

Pojdi Peter, in povej jirn to!« zaklič e 
(lonzalez. 

» 011, gospod, saj ne bo nic pornaga

1U,« jadikuje tolmač, ki je res ljubil dečka 
in duhovnika. »Slišal seru, da so govoril i 

o nekem sredstvu proti vašemu orožju, i n 
najbrže so zato rabili njihovo kri. Jetnik 
tu bo gotovo dobro vedel, kaj se je zgodilo ž njimi. « 
Z groznim pogledom se obrne kapita n 
k staremu Ometepecu ; toda ta se le posmehuje sovražnikovi jezi : 

>> Ometepec lahko umrje, toda svoji h 
ljudi ne izda. Mučiš rne lahko, a moja usta 
bodo molčala. Vse, kar ti povem, je : Zgodila se bo volja naših bogov. « 

»Borno videli, se bo 1i razvezal tvo j 
jezik! Privežite ga rja t() drevo in proios 
naj pride s svojo volovsko Lil() ! « 

»Sc neka ti povem, potem me pa bi

čaj do smrti,« reče mirilo starec . »Svetujem ti : beži takoj s svojimi ljudmi tja, od 
koder si prišel. Če ne storiš tega kmalu 
in prostovoljno, ne da bi meni ali kom u 
drugemu naših skrivil le enega lasu, n e 
uide niti eden od vas svoji usodi in naši 
veliki bogovi bodo pili vašo kri in jedli 
vaša srca. Udari sedaj, če se ti ljubi! « 

V tem trenutku naznani straža, da s e 
bliža iz vasi sem veliko oboroženih mož . 
Gonzalez ukaže takoj ljudi skupaj sklicati, 


dohode v taborišče zastaviti in topove pri 
praviti ter konje osedlati . 

»S teboj borno pa takoj dalje govorili,, reče Ometepecu ; nato skliče častnike na 'kratko posvetovanje. Rus naj pa 
za enkrat straži jetnika. 

Položaj je bil skoraj obupen in vs i 

častniki svetujejo, da je najbolje vrniti se . 
Ce bi bili še tako hrabri in pogumni, desetkratni, da, stokratni večini morajo pfldleči ; saj se lahko še to leto vrnejo iz Pa-
name z večjo vojsko in kaznujejo potem 
trdovratnega poglavarja in si prisvoj e 
španski kroni bogato in lepo deželo ; če se 
pa dado tukaj ugonobiti, je vse podjetj e 
izgubljeno in prešla bodo desetletja, kredno bodo sploh kaj izvedeli v Panami o 
bogastvu teh pokrajin. Lastna varnost 
kakor kraljeva služba zahtevata, da se 
vrnejo in ne srne se izgubljati eliti trenutka, zakaj k sovražniku prihajajo gotovo vsaka uro nove čete. Iiurtado, ki j e 
ravno s hudim naporom se vrnil od male 
ga pohoda, pove, da je v dolini za vas :o 
vse polno oboroženih mož, in mladeničev ; 
veliko tisoč jih mora biti in iz dalje prihajajo po gorah še nove čete . Vsi imaj o 
bombažaste ščite, podobne čelade i n 
pšicc, loke in sulice . 

Gonzalez jim zamore ugovarjati le z 
vprašanjem, se li spodobi vitezem, da pre

puste častitega duhovnika in oba dečka 


gotovi strašni usodi . Popolnoma pravilno 
mu odvrnejo, blagor toliko ljudi in kraljeva služba so prej nego dvomljiva rešitev 
nekaterih. Vendar mu privolijo, četudi neradi, naj še nekaj poskusi . 

Kapitan stopi k jetniku in ga praša, 

če mu izroče duhovnika in oba dečka, ak o 
obljubi, da gre takoj proč odtod . 

Indijanec se z nekim čudnim pogledom ozre proti dimnemu stebru ognjenikovemu, ki se je dvigal zadaj za bližnjem 
gozdom, ter reče : 

» Kaj vč Ometepec? Prašaj Dirijangana! Videl ga boš, ko bo solnce zašlo in 
se bo prikazala polna luna . « 

»Ne prej ? «
Mislim, da rre . «


»Ija, potem me pa napade ?« 

» Cc to želiš, ga le čakaj; če se ga 
bojiš, poslušaj, kaj ti .svetuje Ometepec ! « 

»Spanec naj se boji Indijanca'? Kak o 

slabo nas poznaš! Če bi imel le duhovnika in dečka v taboru, to uro vas napareli] in če bi vas bilo tudi 10.000 skritih za 
temi drevesi ! « 

S temi besedami zapusti kapitan jetnika in se obrne k vhodu v tabor, pre d 
katerim se je drenjala množica Indijancev . 
lene in otroci so bili spredaj in so skušali 
prekriti, kar se godi zadaj za njimi ; toda 
kljub temu se je videla množica oborože

nih, ki je vedno naraščala. 


»Kaj naj Storim ? Ali naj t .ikažciri tako j 
trobiti za nazaj? 'Pamet mi pravi, iii ven

dar ne morem se za t() odločiti! Jaz mi-
slim, dečka še živita ; zakaj, če bi Indijanci 
že 1rilCl sredstvo zoper naše orožje, katero 111U morata dati, kakor meni Peter, b i 
nas že napadli? Mati božja, daj mi venda r 
dobre, misel, kak() staj Jliila pridem na pollloč ! « 

Ko išče kapitan težkega. srca izhod 
1z te zadrege i11 moli, priteče Rus in naznani, da je videti nekako zastavo na griču v gozdu. 

»Glejte tanikaj,« reče, »na levo o d 
palme in če me lic varaj() moje oči, mahajo ž njo SeIlltertJa . « 

»I3rez dvollla,« zakliče kapitan, »naš i 
ljudje morajo biti ; zakaj, še nikdar nisem 
v idel, da bi Indijanci dajali taka znamenja, 
111 vendar ne vem, da bi bilo še kaj našili 
zunaj tabora, odkar se je vrnil fiurtado . 
Dečka bosta to. Ona mahata; mi jih moramo poiskati. Hitro! Pokliči riurtada ; on 
lt~) zapoveduje v taboril, jaz pa grem r 
20 vojaki dečkoma na pomoč, ! « 

»Gospod,« reče Rus, »pustite mene . 
V i ste boli potrebni na svojem mestu neg o 
jaz 11l jaz sem odgovoren za mladega 
kneza, ker je aloja lalikorllišl'eltost vzrok , 
da je šel z nami. 

Naj bo! In če nas medtem tukaj na 
padejo, beži z dečkom naprej na grič, kje r 

Med Indijanci . 7 


98 

smo zadnjikrat prenočili, in ako nas d o 
jutri opoldan zle bo tjakaj, glej, da odneseš J njimi 1n s tvojimi pete in prideš n a 
ladjo. qko se ti to posreči, ostani še e n 
mesec v luki, da vzameš na ladjo kak e 
ubežnike : potenj pa jadraj v Panamo i n 
naznani Pedrariasu, kar srno Odkrile 11I kar 
se je zgodil() z nami. Z Bogom! Naj te 
varuje Marija ! « 

Dvajset mož, ki so se na kapitanov o 
željo prostovoljno oglasili, zapusti tabo r 
na zadnji strani in gre proti gozdu, kapitan pa obrne na nasprotni strani proti vasi 

z bobnanjem pozornost IndljanceV srečn o 
od Rusa in njegove čete. 

Pilo je res znamenje, da je nekdo v 
sili, ki ga je videl Rus iz tabora, in zadrtj i 

čas je bil, da ne bi prišla pomoč prepozno . 
Kakor hitro je prejšnji večer vstopil Alfonz, peljan od ()nietepeca, v poglavarjev() stanovanje, so ga zvezali in vrgli v 
temno ječo, kjer dobi častitega meniha i n 
svc juga tovariša Karelna, oba tudi zvezana. 

>, Tako,« reče I)irljallgan, »dar za bogove in sredstvo zoper čarobno orožje j e 
zdaj p1 ipravljeno.« Potem ukaže Indijarl-
CU, naj pelje te tri jetnike proti polnoči iia 
grič k podobam bogov . Tam se bo sešel s 
tremi bradatimi možmi, njegovimi zavezniki, 1n največjemu od njih izroči sina 
španskega poglavarja, da mu odvzame 


tolik() krvi, kolikor potrebuje za svojo 

čarovnijo. Mora pa vse tri še pred solnč 
11im zahodom prihodnjega dlje privesti k 
božanski žene na ognjenik, da jele daru e 
v trenutku, ko se prikaže polila >ulja n a 
vzhodu in b0 on peljal svoj{) vojsko n a 
sU\ ražniku . 

»Si trle razuIliel, Mallapa .' No, za. 

Vsak slučaj ti dam svojega sina L irlanb o 
seboj, da te spomni mojih besedi. Dva 
vojaka bosta pač zadostovala, da bost a 
pripeljala tega starca in pa dečka na goro ? 
S tvojo glavo si eni porok, 'da dobim sredstvo o pravem času. Jaz in vsi poglavarj i 
moramo v Nindiri, da sprejmemo pomožne čete in jele uredinmU . « 

Dirijangan gre, Manapa se pa vsed c 

pred ječo ter premišlja : »Manapa, poglavar te imet zopet za velikega tepca, ker t i 
da svojega fanta za nadzornika . No, men i 
je vseeno in jaz se veselim le tega, d a 
bolel videl z lastnimi očmi, kako bo božanska žena pahnila sivobradca in oba dečk a 
živa v ognjeno žrelo toda lepa dečkov a 
oblačila mi mora dati . « 

Medtem se pripravljajo jetniki n a 
srnrt. 

»Umrli borno za našega Gospoda, z a 
razširjenje svete vere, za rešitev duš , 
ljuba aloja otroka,« ju tolaži o . Bobadila. 

»To je največja sreča. Taka smrt je podobna cirttgerlmtt krstu in izbriše vsak greh 


roo 

in vsako časno kazen . Zato se hočem o 
dobro pripraviti in Boga prositi za ponloč.« Dečka se izpovesta in molita poten c 
z duhovnikom in prosita za t.ldanost v voljo božjo, da prineseta Bogu v dar svoj e 
mlado življenje . To je bilo zlasti Alfonzu 
težko in vedno se mu je vsiljevala misel , 
grozna smrt bo kazen za njegovo nepokorščino. In o. Bobadila ima veliko težav o 
dečka pctr)laziti, da mu slednjič reče ta : 
»1.)obro, sprejeti jo hočem kot kazen . « 

Proti polnoči pride Manapa po jetnike. Trdno jih zveže na eno vrv, konca 
pa prime on in en drug vojak . 

»Tako, dragi moji, sedaj pa le tiho na 
prej in zapomnite si, da dobi vsak enoj o 

sulico v hrbet, ki zakriči ali ki bi hotel 
ubežati. Ti, I:)iriarllba, pojdi naprej in 
narn kaži pot! « Tako ukaže Manapa. Dirianrba je zelo žalosten ; tiho zašepeče 
Karelnu : 

»Prijatelj, te bo li tvoj močni Bog i n 
njegov nebeški poslanec mogel iztrgati i z 
rok naših bogov? 

t< 

»Tt 

allho, če je njegova sveta volja,,< 
odvrne Karel indijanskemu dečku, ki gr e 
sedaj pred malo četo . Kmalu se spomni 
deček, kako je tudi babilonski kralj za 
stavil I.)anijelu v levji jasni isto vprašanje, 
in potolažen gre naprej . 

Mesec je bil nekoliko čez sredo na 
nebu, ko dospejo na grič . Njegovi žarki 


10 1 

oso razsvetljevali strašne kamnite pošasti 
ob 'vznožju skale, kamor je vodila en a 
sama ozka steza . Montez jih je pričakova l 
pri teli podobah bogov in bilo je, kot b i 
oiia oživela, ko se naenkrat vzdigne črn a 
postava Spanca iz svoje sence. Alfonz, ki 
je korakal na čelu jetnikov neposredno z a 
Manapo, nehote zakriči, ko zagleda to po 
stavo in se skuša prekrižati, kolikor m u 
dopuščajo zvezane roke . 

»IIa-ha, ljubček moj,« se zakrohot a 
Spanec, ki je pri luninem svitu takoj spoznal dečka, »ti pač misliš, da sera sa m 
vrag in prihajam pote! In pri enoji veri , 
11i m aš talko napačno! « 

»Montez! « zakliče Alfonz . 

»Montez ali ste res v i ? « vprašata 
rlleIiili in Karel, ki ne moreta verjeti svo

jim očem. 

»I)a, Montez in ne njegov ulili, kako r 

mogoče mislite? Z vami, duhovni oče , 
in z vašim učencem, nimam ničesar opraviti ; na vaši krvi sem nedolžen. Toda s 
tein tukaj imam izpregovoriti besedico . 
Krivoprisežnik! « zagrmi nad Alfonzom . 
»Ali 1lisi prisegel, da nas ne izdaš, in ven 
dar si prelomil svojo prisego? Zdaj je pri 
šla ura, da se maščujem, da maščujem kr i 
obeli obešencev na tebi! « 

»Toda za božjo voljo, Montez jaz 
nisem prelomil prisege, jaz vas nesem iz 
dal --« 


»Seveda! kdor prisege) preložili, t a 
zna tudi lagati. Kako bi sicer odkrili zaroto in kako bi prišel ti iz smodnišne 

skladrlice, če rte bi ti nezvest svoji priseg i 
kričal in nas izdal? « 
»Kakor resnično se uparit izveličat i 

vi delate fantu težko krivico, pri ;atelj !,< 
pade o. Bobadila razkačenemu v besedo. 
»Alfonz ni zinil niti besedice čez vas, da, . 
on še celo na pomoč ni klical, ker je mislil , 
da je t() proti rlegovi prisegi .« In zdaj 
pove dullovnIk izgnancu, kako so odkril i 
zaroto in so jo zarotniki sami izdali . Dolgo 
je trajalo, predrlo so prepričali Monteza , 
da se rrloti ; nato pa začne nekako obupavati, ko vidi, da je nedolžnega spravil v to, 
nesrečo, iz katere ni izhoda . 

»Obžalujte svojo hudobijo i11 skušajte 

dečka rešiti v tabor. Jaz se rad žrtvujem 
zailju,« odvrne o . Bobadila. 

»Jaz, hočem storiti vse, da se spravirn 
z Bogom ; le povejte riti, kako vas zalito 
real rešiti! « zakliče Montez . 

»Peljite glas v tabor! Zagotavlja m 
vas, da vas kapitan pomilosti,« odvrne. 

o. Bobadila. 
»S tepla dvema Indijancema opravim 
sam, « reče Montez. »Toda moja dva tovariša, Novarez in Italijan, prideta vsa k 
čas nazaj in ne bosta s tebi zadovoljna ! 
Vseeno poskusiti moramo. Pojdite. na. 
skalo in skušajte, kakor hitro se zdani, s 


kakim znamenjem dobiti pomoč iz tabora . 
Edini dohod branim jaz, dokler premo

rem! « 

Manapo je pri tem dolgem španske m 
pogovoru, katerega ni 11e Diriarnba ne 
njegov sprenlljevavec razumel n i ti besedice, že zdavnaj minula potrpežljivost . 

» Ulio,« jih slednjič prekine, »kaj p a 
to dolgo govoričenje? Končno nas hočete 
.še varati? Toda če računate z menoj, st e 
.naleteli na napačnega! Hitro! vzerni dečku krvi, kolikor je ? potrebuješ za svoj o 
čarovnijo, a le toliko, da pripeljem dečk a 
še živega na ognjeni'k . « 

»Dobro, prijatelj,« odvrne hitro Mon 
-tez . »Toda, če liočern, da bo čarovnija ka jizdala, ne smem jemati krvi pri lunine m 
svitu, mar-več pri vročili žarkih opoldanskega solrlca. Pošljite jetnike tja na skale 
in pazimo dobro =je, da pride solnc e 
najbolj visoko na nebu poteh pripravim šele čarobno sredstvo . « 

Dolgo traja, da razume Manapa s po 

močjo Diriarnbe Monteza ; potem se pa 
zadovolji in reče : 

»Dobro, jaz se uležem tu čez stez o 
počez, da mi ne morejo uiti . In opoldne j e 
še dovolj časa, da privedem pred solnčnim 
zahodom te tri žrtve na ognjenik.« S tem 
odvzame jetnikom vezi in jim ukaže, na j 
splezajo na skalo, sani pa se vleže če z 
stezo počez . 


»Da bo bolj varno, pojdi še ti na grič , 
Diriarnba, da mi boš potem pri očeta pričal, kako modro sem vse riredil . « 

'Poda kako naj dobi Montez privoljenje svojih dveh tovarišev, ki se ivnata vsa k 

čas vrniti? Misli semintja, slednjič p a 
sklede, jih pozvati na dvoboj . 

»Jaz se lotim obeli,« reče torej, »stra-. 
liopetnl Italijan lrna tako samo pogum za. . 
kak zavratni Umor . « 

S tein sklepom s vsede pod drevo i n 

čaka. Noč inine, a tele dveh ni. Pri telim , 
ko sta hotela grobove oropat, so ju zasačili Indijanci in pomorili na krut način . 
Kmalu vzide solnce ; počasi teko ure, ž e 
je solnce prešlo polovico poti od vzh0da 
do poldneva in nevarnost se veča od minute do minute. Indijanca pri vhodu vici 
skalo se ne ganeta, ker llajbrže spita . Ali 
naj se ju loti Montez? Zdaj začuje stopinj e 
in šum v gozdu. »"Tovariša prihajata,« si 
misli Montez in prime trdneje za meč . 
Tudi Indijanca skočita na noge. Irl prikaže 
se Rus s svojimi Spanci. Ni časa za prazno govoričenje. Indijanca sta hitr0 na 
tlel], in nekaj trenutkov za teni se vračajo 
Spanci z oproščenimi svojci v tabor .. 
Tudi Montez se jim pridruži in Diriamba . 

»Grem z vaixli,« reče indijanski deček c 
>:ker sem videl, da je vaš Bog močnejši o d 
naših bogov.« 


105 

Komaj pridejo v tabor, že ukaže kapitan, naj se vsi vrrleio, Ometepeca pa izpusti . 

»Bog nam je danes izkazal tako ve

liko milost, da nočemo maščevati izdaj e 
tvojega kneza na tebi,« reče Cionzalez Indijancu, ki se čudi tej velikodušnosti 
»Sporoči svojemu poglavarju, da zope t 
pridemo in da borno stalno postavili tukajkriž in kastiljsko zastavo . « 

Z mečem v rokah so zamogli oditi . 
Kakor hitro so spoznali Indijanci name n 
Spancev, jim zastavijo tisoči od vsel i 
strani pot . Toda dva zaporedna strela i z 
topov topovi so bili nabasani z velik o 
množino debelih kamnov sta napravil a 
krvavo pot, kamor so zdirjali štirje konj i 
in popolnoma zapodili Indijance. Sulice 
pred seboj in puške nabasane stopijo Spanci v odprto ulico in gredo mirno in trd a 
nazaj. Da bi se ne prelivalo krvi, prepove Gonzalez še nadalje streljati bre z 
njegovega ukaza. Toda Dirijangan jih še 
enkrat ves razkačen napade in skuša z 
zankami vojake iztrgati iz vrste, da jih 
žive daruje bogovom. Tedaj ukaže poveljnik svojini strelcem naj močno ustrel e 
in hkrati začno grmeti tudi topovi . To pomaga. Z glasnim vprtjem beže čete, k o 
puste mnogo mrtvecev in ranjencev ležati ,
med prvimi tudi hrabrega Dirijangana . To, 
je bila bitka 'pri Masaji 17 . aprila 1522 . 

Med Indijanci 8 


105 

Še enkrat, pri Rio Clorizalez, si morajo Spanci delati pot z rI'lecern v rokah 

.skozi Indijanske čete, ki so se naščuvan e 
po I )irijarlgarlt.i za hrbtom uprle špansk i 
nadoblasti. Le Nikoja je ostal zvest, pr i 
njem ostaneta tildi o . Bobadila in Karel , 
sla podučita veliko občino bolje v sv . ver i 
in jo utrdita. Alfonz bi tudi rad ostal ; toia 
menih in kapitan sta bila zato, da se vrn e 
najprej k svojemu očetu v Panamo, da ga 
prosi odpuščanja in njegovega blagoslova . 

Po kratki, srečni vožnji pridejo v Pa"lamo in na prošnjo kapitanovo odpusti oč e 
Alfonzu. Pozneje je rlajbrže veliko premoženje svojega očeta porabil za ustanovitev slavriozrlanega rnercedarskega samostana v Leonu, ki je bilo dolgo glavni ) 
mesto Nikarague. Zlasti iz tega samostana 
.so hitro izpreobrnili domačine in o . Bobadilo imenuje letopisec kot glavneg a 
oznarljevavca sv. vere. Diriarnba ali Ma

nuel, kakor se je imenoval po, svetem 
krstu, je pomagal kot katehet. Ce je pa 
Alfonz Nunez res vstopil v red, kakor j e 
sklenil pod vtisom izrednih dogodkov, i n 
deloval kot njegov prijatelj Karol Enrike z 
za razširjenje kraljestva božjega, ali se je , 
kakor je vedno sanjal v svoji mladosti, kot 
pomorščak bojeval za slavo španske kro 

_lle, naris ne pove zgodopisec . 

0 0 o

B oo

ko