Zgodovina pedagogije. (Dalje.) Kakor posebnega pospešitelja katoliškega šolstva omenjamo tukaj še sv. Karola Boromejskega (I. 1538—1584), škofa Milanskega. V prvi provincijalDi sinodi je že izdal dekret, s katerim se je nalagalo vsem župnikom, da zbirajo okoli sebe otroke svojih župnij, ter jih poučujejo v sv. veri. Razen tega je ustanovil ndruštvo za šolc krščanskega nauka". Ko je bila v Milanu kuga, utemeljil je zavod za mnogobrojne ženske sirote; upravo tega zavoda izročil je Uršulinkam. Na dalje je povzdignil mnoge više vzgojne in učne zavodc, kakor nCollegiuiu Borromaeum" za siromašne vseučiliščne slušatelje, osobito teologe, potem več deških semenišč ter veliko semenišče v Milanu in naposled učeno društvo ali akademijo, v kateri so se shajali najbolj učeni možje dubovnega in posvetnega stanu, da so razpravljali razna znanstvena, posebno teologijska in filozofska vprašanja. III. HeciHzem.. Humanistiško gibanje je bilo toliko vzbudilo ljubav k starim klasikom, da se v petnajstem in šestnajstein stoletji v viših šolah tako rekoč nič druzega ni gojilo, kakor književno blago starih Grkov in Rimljanov. Izurjenost v ciceronskem govoru smatrali so za dovršenost znanstvene izobraženosti. Narodni jezik so po vsem zanemarili in prav potlačili. Glavni predmet učevanja jiin je bila latinska graraatika in retorika. Še celo pouk v veri podredili so vajain v latinskena govoru, ker so se latinske katekizme na pamet učili. Učeč stare klasike niso inarali toliko za njihov zadržaj, kolikor za krasoto oblike; udali so se bili torej pusteum formalizmu. V pouku je tedaj vladal verbalizem (besedje), ker so se gojile samo besede, dočim so se stvari po vsem zanemarjale. Še vaje v mišljenji ali dialektiki, s katerimi so se školastiki toliko bavili, opustili so skoro popolnoma. V poedinih šolah so se učili res neki realni predmeti, a ne z lastnim opazovanjem, nego iz starih piscev (Aristotela, Evklida in dr.), a to je prosti verbalni realizem, ki je skoro pogubnejši od samega verbalizma. Tudi v nižih šolah niso bili povoljni odnušaji, marveč one so bile še bolje zanemarjene zavoljo nesposobnosti učiteljev. Največ so poučevali v njih cerkveni sluge. Običajno so to bili rokodelci, ki so tudi v šolski službi nadaljevali svoje rokodelstvo. Šolsko službo sniatrali so kot izvanredno in podredjeno cerkveni. Samo po mestih imeli so sposobnih učiteljev, pa s tako slabo plačo, da so se poleg te morali baviti še z drugim poslom, osobito s pisarenjenu, godbo, krčmarstvom itd. Razen katekizma in petja učilo se je saiuo čitanje iu pisanje, a po nekod tudi računstvo, a to vse le mehanično. Disciplina je bila kruta in stroga. Običajna vzgojna sredstva so bile telesne kazni, zasmehovanje in psovke. Proti temu toliko mučnemu, a vender malo koristnemu poučevanju uprli so se najprvo Francozi: Rabelais, Ram i Montaigne, a za temi Anglež Baco Verulamski. Potrebno jc torej, da se z njihovimi načeli seznanimo. Franjo Rabelais (I. 1483—1553.) je bil duhovnik in nekaj časa profesor medicine na vseučilišči v Montpellieru. Napisal je mnogo medicinskih in satiriških del, a najznamenitejše je satiriški roniau: ^Življenje ogromnega orijaka Gargantue in njegovega veleslavnega in razsvetlenega sina Pantagruela". V teni delu religijsko-politiškega zadržaja razvil je tudi svoje pedagogijske misli. V njem šiba tedauji način vzgojevanja. 12* Pred vseni priporoča telo gleštati, kot glavni pogoj duševnemu razvitku. Učevni predmeti naj bodo rcligija, jeziki in realije (povest, zeraljcpis, astronomija, geoinetrija, uritmetika, prirodopis in autropologija). Poučevanje naj se olajša s prikladno metodo, posebno z nazornim predočevanjem. Z učenei je treba blago in človeško postopati. Glavna svrha pouku je, da se učenci priuče samostojno misliti ter da se pripravijo za praktično življenje. Peter Ram (I. 1515—1572.) je bil kraljevski rektor na Francoskem kolegiju v Parizu. Bil je velik protivnik slepemu zaupanju v Aristotela in druge stare pisce. Že v svojej disputaciji, s katero je položil izpit za raagistra, pravi, da je vse zmota, kar je učil Aristotel. Kasneje je isto trdil v posebnein znanstvtnem delu, radi česar so ga preganjali univerzitetni školastiki. Ram je prvi naglaševal, da se je pri znanstveneni delu najprej naslanjati na naravo in lastno izkustvo. Narave se je treba držati. Umetnost ima učiti edino to, kako bi se narava uporabljevala. Mihael Montaigne (1. 1533 — 1592.) bavil se je z znanostjo in s potovanjein. Nekaj časa je bil svetnik v parlamen(u in dvakrat načelnik mesta Bourdeaux. Najznamenitejše njegovo delo je zbirka razpiav o raznih socijalno- politiških vprašanjih pod imenom ,,Essais", v kateri je razvil tudi svoje pedagogijske nazore. Ostro in ironijsko je obsodil tedanje npedantstvo" o vzgoji in pouku, a največ se je protivil učenju praznih besed. Ni treba se toliko baviti z besedami, marveč z njihovim pomenoiu in zadržajem. Ako si je vzgojenec pribavil dovoljno zalogo stvarnega znanja, dojdejo mu besede same od sebe. Znati na pamet še ni znati. Uspeh pouka ne gre torej ceniti po moči spomina in zapamtovanja, marveč po nioči učenca, da je dovolj spreten in sposoben, razumevati in presojevati, in potem, da ume, svoje znanje ugodno porabiti. Po tem takem ga je nakloniti, da sam razmotrava, izpituje, misli, preiskuje in sodi. Vsekako je treba igraje učiti, a ne aistematično, in to brez pravil, gramatike, šibe in solz. Glavna zahteva praktičnega izobraženja je znanje materin skega j ezi ka, pa tudi jezika sosednih narodov. S povestnico si iraajo gojenci spoznati z velikiini možmi v najboljšib časih, a ni potrebno, da se jira ubijajo števila in imena, marveč značaji. Pred vsem pa je treba, da se vzgojenec nauči spoznavati samega sebe, dobro živeti in dobro umreti. Ni dosta krepiti sarao dušo, ampak treba jačiti tudi telo, ter privaditi učence, da prenašajo tudi bolečine in trpe pomanjkanje. Matere niso sposobne, vzgojevati same duh in telo otroški. Moč presojevanja jim je preslaba, ne morejo izbrati in z vso odločnostjo izpeIjati to, kar je potrebno. Naravska ljubezen, kateri se po navadi daje preveč velika vrednost, ne pozna umnih razlogov in je v svojih nasledkih veči del škodljiva. Bolje bi bilo, da se vzgoja otrok pripusti slučaju in dobri sreči, nego da se materam izroči; a najbolje bi pa bilo, da vzame država vso vzgojo v roko, kakor je bilo v Šparti in Kreti. Franjo Baco Verulamski (1. 1561 — 1626.) eden največih učenjakov v.seh časov, bil je nekaj časa državni kancelar, pa je radi nepoštenih činov izgubil to čast. Napisal je mnogo učenih del; on je pravi zasnovatelj realizma, t. j. onega filozofskega sestava, kateri ima za temeljno načelo, da se pravo spoznanje zida na to, v koliko snio predrli v same vzroke stvari. Baco je filozofijo rešil pustega umevanjn. (spekulacije) ter jo napotil na polje izkustva (empirije). Pojoii, ki se ne jetnljejo u izkustva ali iz narave stvari sarae, so ideali, kateri motijo človeški um in tnu naravo zakrivajo. Oni podajajo samo znanje besed, a ne znanje stvari. Besede nam pa ne kažejo stvari, anipak samo to, kar besede značijo. Zavoljo tega je treba naravi v oči zreti in učiti se je. Temeljito poznavanje prirode se naslanja na poskuse (experimente). Baco pa odvrača od puhlega realizma, rekoč: Delavci v znanostih so empirici ali dogmatiki. Erapirici zbirajo kakor mravlje, kar jim treba. Racijonalisti predejo kakor pajek niti iz sebe. Čebela je v sredini. Ona jemlje gradivo iz vrtnega in poljskega cvetja, pa ga z vlastno močjo prebavlja in predeluje. Po tem se ravna tudi urnetno filozofsko delovanje. Ono ne izvira iz same delavnosti duha, niti ne gromadi prosto gradivo iz narave in poskusov, arapak ga z razumom pretvarja in upodoblja. Za pouk priporoča Baco genetiško metodo, po kateri učitelj svoje učence vpeljuje v znanost po tisti poti, po kateri je sam do znanosti prišel. Po tem potu se nauki presajajo v dušo otrok, kakor da bi bili ž njimi vzrastli. Načela, katera je Baco razvil v filozofiji, trudili so se v pedagogijo jih prentsti Bolfenk Ratke, Ivan Komenski in Ivan Loke, kar jim je tudi uspešno od rok šlo, kakor bodeino v sledečem videli. » I~V. Bolfe-rtk. JtcLtJce. Bolfenk Ratke je bil 1. 1571. rojen v provinciji Holsteiu. Izučivši filozofijo in teologijo v Rostoku, mudil se je več let na Holandskem in Angleškem, kjer se je učil Baca-novih spisov, materaatike in starib jezikov (grškega, hebrejskega in arabskega), Mnogo pomanjkljivosti v takratnih šolah naklonile so ga, da je premišljeval o tem, kako bi se enostavnejše in ložo poučevalo. Zategadel je predložil neraškemu državnemu zboru v Frankfurtu (1. 1612.) spomenico, v kateri je obetal, da hoče pokazati, kako bi se mogli jeziki v kratkem času lehko naučiti in razširiti, potem, kako bi se inogla osnovati šola, ki bi učila in širila vse znanosti in umetnosti, in naposled to, kako bi se v netnškem cesarstvu tnogel uvesti in vzdržati eden jezik, ena vera in ena vlada. S to spomenico je dosegel vsaj nekaj pri posameznih členih nemškega zbora, ki so mu pomogli z novci, drugi s priporočilom. Vladajoča vojvodinja Weimarska Doroteja zaupala mu je svoje sestre v pouk. Po njeni smrti urejeval je Ratke šole mesta Avgsburga, pa brez uspeha. Mudil se je potem v raznih mestih Nenačije in Švice , dokler ga ni knez Ljudevit Anhalt-Kothenski pozval v Kothen. To ustanovljeno šolo za dečke in deklice uredil je Ratke po svojih nazorih. Sam knez izdal je ustanove za te šole, pa osnoval tudi tiskarno, da so se mogle prirediti po novi metodi potrebne učne in pomočne knjige. Ratke je zbral okoli sebe najnadarjenejše učitelje ter jih vpeljal v svojo metodo, toda s pogojem, da je brez njegovega dovoljenja nikomur ne odkrijejo in da nikjer drugod po njej ne učijo. Pa skoro so se pokazali veliki nedostatki v Ratkejevem delovanji. Pred vsem ni znal svojih misli praktično izvesti. Vrh tega ,je bil sebičen in nesnosljiv ter je odbijal od sebe svoje sodelavce. Naposled se je še kot odločen privvženec luteranstva sprl s kothenskim duhovništvora in meščanstvom, ki je pripadalo k reformovanitn. Ker ga ni knez v njegovi samovolji podpiral, začel se je groziti, da bo zapustil Kothen. Na to je še prišel v zapor, iz katerega ga je knez čez osem mesecev izpustil, a moral je s posebnim pismom priznati, da je več obečal, nego je storiti mogel. Zdaj se je mudil pri svoji zagovornici knjeginji Rudolstadtski Ani Sofiji, ki je njegove predloge o reformi pouka priporočila švedskemu kancelarju Oksenstjerni. A tudi tukaj jih ni mogel izvesti, kajti 1. 1635. doleti ga že smrt. Glavna pedagogijska načela Ratke-va so v spomenici, katero je bil 1618. 1. izročil Kothenskemu knezu, in v spisu njegovega pristaša Rheni-ja. Glase se: Pouk ima biti splošen; nikdo se ne more izključiti od njega, tako, da se vsak nauči vsaj čitati in pisati. (Dalje prib.)