m '.■p àk \ /j?/'4*^ 0 Cd*y VIII. Le pridno, kopači! Saj kopljete tukaj na zemlji domači! Res zemlja je trda, a trdna vam roka, Nič žuljev najtrša vam k6p ne zada, Zato pa ta kop naj bo silno globoka, Da videl tej zemlji do dna bom srca . . . Le pridno, globoko, kopači! Tu rasla sadika bo trsna — Rad sok teh vinik bi še pil Priseljenec z Vršna: Saj sad plemenit je In sok teh vinik duhovit je. Vaš znoj se bo v jagode grozdov prelil, Tako velikanskih, Kot rastli v deželah so kdaj kanaanskih; Nesoča na drogu en grozd dva moža Vsa potna oba Sta trudna prispela v puščavo, Kažoč tam dežele obljubljene slavo. Pač tako viniko bo »hrib« moj gojil, Saj mora bohotno tu rasti vinika, Krepko ji bo steblo in močna mladika, In trs bo svoj sok radodarno delil; . . . Njegovega soka pa jaz ne bom pil, Le druge ta Noetov sok bo pojil . . . In vendar to močno rad gledam kopanje; A bolj ko oziram se vanje, Tembolj me proroške objemljejo sanje — Kaj sanjam? . .. Da grob že nekje mi kopijo, Čeprav pod viniko skopan mi ne bo. 0 ^je skoplješ si grob?« To svet radovedni Dan slednji sprašuje me v tedni — Predolgo odkladam pač svoj vam pok6p Za mano že radi nosili bi sveče, O vetri vgašene, ne tleče; . . . A dobro je meni nebo Zdaj starčku, ko kdaj je otroku bil6; Zato pa spolniti vam neče Te želje goreče. »Kje skoplješ si grob?« Počakajte malo, Lopata saj kmalo In meni in vam zazveni za pok6p! Kako se bo mirno tam spalo Na gričku zelenem ob Soči, Nam mrtvim živo šumljajoči, Tam gori pri svetem Lovrenci, Na ražnji ognjenem mučenci! Tam mojih pradedov nebrojen spi trop, Tam bodi moj grob! Tam sanjam naj kdaj med očeti in dedi; Med vsemi pod Krnom ponosnim sosedi Naj bivam na sredi. In pravil jim zgodbe nekdanjih bom dni; — Ko vdari polnoč — pa vsak dan Svoj grob bom zapustil hladan In gledal, kaj krog se po svetu godi In slikal sodrugom te čudne reči . . . A stari moj Krn, Ki seval okrog milijone je krat O solnci ko zlat, A v zimi neštetokrat bil je srebrn, Na grobe pri vznožji ledeno bo zrl: Saj njemu ni znana ne radost, ne bol In vedno je gledal brezčutno k nam dol; Se srcem brez čuta je srečen, Saj on je pač večen, Kaj to, če na vznožji mu kdo je umrl?! 0 \oj duh je k stvarjanju odplaval sveta Ni bilo še zemlje, ni bilo neba, To puščo sva gledala z Večnim sama. In Stvarnik vsevečni mi rekel je: Glej! Iz niča rodim zdaj življenje, Pa ne za vselej! Sam čudim se, divno gledčč to kipenje Čarobno vse to je stvarjenje, In tisoč in tisoč še let Prerajal, pomlajal krasno se bo svet; Nek dan pa namignem, Ni prsta ne dvignem: »Največji mrlič, Bil nekdaj si nič — Iz niča si vzet, Pa v nič svoj iznikni zdaj spet!« JD Js) j @ o O XI. Postal sem tesar, In stesal bi vsako pač stvar: lztesal bi stole in mize, zibelke ln bolj še umetne tesarske izdelke — A vse to — kaj meni je mar?! Jaz tešem zdaj »truge« Za se in za druge; A mere ne vzamem nikdar: Po smrti smrtniki Mi vsi smo enako veliki, Berač in pa car! Zato pa jaz krste stesujem enake Za vas siromake in pa mogočnjake, Enake vsekdar! Le eno bi krsto natanko rad zmeril, O nje velikosti za las se preveril; Na zemlji pa mere ji ni! Globoka je kakor morja globočina — In kaj nje vsebina, Kaj notri zakrito leži ? Uganka edina Nerešena ta je zame . . . Skrivnostna ta krsta: — človeško srce! V to krsto pa vpreti oko me je strah. Kaj notri počiva? Li Bog ali vrag? 0 XII. 'j solnce, solnce jasno, Svetilo vedno krasno, Ti borni naš obsevaš svet, Ki v luč je pol, pol v noč odet, — Oj solnce vedno krasno! Od neba dan ti je nalog, Da brez prestanka moraš krog! Da krožim tudi jaz s teboj, Pripni na žarke me nocoj: Nikdar zame ne bo noči, Ne sence, kot je tebi ni — In gledal bom ta širni svet, Ki tebi ves je znan; A meni zdaj bo razodet — S teboj ga meril bom zemljan, Vrh gor plujoč in vrh poljan . . . Na solncu sem! — in naglo ž njim Ko misel se okrog vrtim. Pri čudu čudo zro oči, Ko solncu nič jim skrito ni; — Vendar je kes me že prevzel, Da sem ohol gor-le se vspel. Oj solnce ti nevgasno, Svetilo večnojasno! Tvoj svit je zlat, tvoj žar krasan, Za te oči pa premočan, Ni za zemljana večni dan. Preveč tu luči je zame, Ti ostri žarki me slepe — Oj spusti v prejšnji dom me dol, Kjer dneva pol, noči je pol: Tako pač more le živeti Človeški rod na sveti . . . o o j} (§T\XV o o XIII. adim, sadim si lovor, A rasti, vspeti neče; Ko skrben ga vrtnar gojim, A nimam sreče: Moj lovor rasti neče . . . Glej, poleg pelin! Kdo vsejal? Sam! Jaz prostčr, Bog rast je dal — In lističe sivčzelene Čez lovor moj bohotno žene. Pod listi grenkimi, moj lovor, Ti boš zamrl; Pač zadnjič sem se v te ozrl . . . Moj lovor mrtev, pelin živ, Krog hiše raste in sred njiv; Usoda, kaj to znači, vem; A rek tvoj trdi vsprejmem — nem. ité pač mimo leta, Oblakov senca, proč leté; Leté vrh drevja, mimo cveta, Sledu nikjer ne zapuste — Nikjer? Ne! Sléd tu naš korák Lep ali grd zapušča vsak! . . . Leté, hité oblaki, A mi smo njim enaki: Njim veter je vladar, Srcé je nam krmár, Človeku gospodár. In kot oblaku v zraki Najljubši srcu je vihar, Saj mirno ni nikdár! »Naprej, naprej! Dol do vesoljstva mej Naprej vselej!« Srcé mi bilo je krmár, Nikar ne véruj mu nikdar! Viharno to srcé S podnebne domovine Me v jezno vrglo je morje, Med vse plitvine in pečine — Gorje! Pač vrgel z oblakov vihar me je silen, A glej, tu že čaka me čolnič rešilen, Le vanj! Naj spodaj le zeva prepad mi brezdanj — Usoda v propasti sem čoln je zanesla, V roke okrepčane mi stisnila vesla. Naprej, le naprej Vselej! Naprej neprestano veslajmo! Vetrov in pa morja se jezi ne vdajmo! Naprej do domačih nam mej! . . . Oblak pa nad mano, pod mano morje — Gorje! Usoda! Privedeš li me do rešilnega proda? Borim se z valovi, Borim se z vetrovi, — Vesljaj pa še eden krepak In rojstvene zemlje objame me tlak . . . A sunek za mano . . . vihar silovit . . . Moj čoln je razbit! Zagrinja me morski pot6p, Vetrovi zvone za pokop! A zunaj? pač jasno ko nikdar popred — Razbiti le čolnič oznanja moj sled . . . Oj slavče moj, oj slavce moj! Le glasno žgoli, krepko poj, Najboljši moj učenec, Najdražji moj gojenec, Ti dragi, zlati slavče moj! Al znaš? Nevešč si petja bil, Kdo bode naj te ga učil, Kdo nežno, skrbno te gojil, Sirota ti, oj tiček zlati ? Morda tvoj oče, tvoja mati? Oba zb\ deček je zaklal; . . . A mene Bog ti je poslal, Oj slavče ti edini Še v slavčji rodovini! Ti gledal si, kot bi me prosil Da piče, pitja bi ti nosil — Ko ti prepolen tog Oziram se okrog; Nikjer ni hrane, rose ni, Tvoj kljunček se suši, medli In suh povešaš kljun, Nevajen vbirati še strun . . . Ni rose, slavce miljen moj, A jaz rednik bom vsmiljen tvoj! Ni rose! Nož! iz srčne žile Ti hrane boš dobil obile — S krvjo te srčno bom gojil In pesmi svojih te učil . . .! Ko slavček skromni poje, Svet meni, da drobi si svoje, A on le poje Otožne pesmi moje! 0 II II a XVI. .vete, cvete pomlad — Iz cvetja kdaj bo sad? Le Bog nebeški zna, Kdaj cvetje sad nam da . . . Dekle, dekle ti zalo, Življenja mojega pomlad! Ti nisi me poznalo, A v te sem zrl jaz tolikrat, Življenja mojega pomlad! Ko črešnjev cvet ti lice belo Tedaj divotno je cvetelo; A ustne kakor črešnjev sad So se živo rudele, Čarobno se žarele! Oj cvetla je tedaj pomlad . . . Iz cvetja vzraste kdaj li sad?! Oči te jasne, golobinje, Prav ko nebo po dežji sinje Ti smrtni angel je zaprl! Rad zate bil bi jaz umrl! Ko pol v jeseni, pol sem v zimi — Pomladnji angel, Bog te sprimi: Zamembe neče smrt nikdar, Zdaj mrtva ti, jaz mrtva stvar! 0 .ropiti te ne smem, Ker dobro, dobro vem, Da grenkih solz prikriti Ne mogel bi ljudem. Ko videl mi kdo Rosno za te oko, Morda, morda še tebe Bi sodil mi krivo. Srčno sem ljubil te, Te ljubim ranjko še; A razodel se nisem Ni tebi, oj dekle. Ljubezni vso sladkost Sem čuval ko skrivnost, Naj tiho nosim tudi Zdaj bolečin bridkost. Ne bom te jaz kropil, » Ljudem solze bom kril, Na tihem pa po tebi Do groba bom solzil! 0 'azpenja se, se vspenja Po hrastu mojem moj bršljan Prepoln je hrast zelenja, Le bolj zelčn je moj bršljan, V okras prediven hrastu dan. Pod hrastom groblja nevisoka Nasula jo ljudij je roka, Ko v ruski stepi mal kurgan. Ta groblja mrtva mnoga leta V nesmrtno haljo je odeta In venec kiti jo krasan: Bršljan jo nevenoč opleta, Kot grob se venca spoštovan! Mar, vedno živi ti bršljan, Ovijaš mali moj kurgan?! 0 XIX. Mojemu zdravniku (Dr. Ferd. Rojcu). Pri grobu že sem stal, Vanj kmalu bil bi pal: Že solncu sem slovo dajal; — Prispe pa k meni stari fant, Prijatelj dohtar Ferdinand In ostro me okara, Zaslužil sem — nemara! »Kaj gledaš vedno v grob teman? Poglej, kako je svet krasan: Povsod življenje, cvet, svetloba! Med živi svet takoj od groba, Kjer smrt kraljuje in trohnoba, Med svet! Tvoj grob še ni skopan, Na delo! Delo je življenje, Brezdelje — v živem pa trohnenje. Dov61j ti štetih je zamud; Zato pa zdaj potroji trud, Počitek bodi ti neznan, Ker še si narodu dolžan!« In zvleče me od groba preč Zdaj delo mi je sreča sreč! 'j Vila jasna, meni mila, Oj Vila vrhu Krna, Kako krepko se krog glasila Nekdaj ti pesem je srebrna! Zakaj pač onemela si, Kam liro svetlo dela si? Nad let deset sem dremal jaz, Mar tudi ti si ves ta čas? Deset let! Dolga to je noč, — Bog tebi daj in meni moč! O vstani! Glej, naš večni Krn Ob zoru ves je v zlati, Ves dan pa v snegu je srebrn: Mi Krnci smo bogati, Če Bog nam — solnce da sijati . Le sijaj, solnce, sijaj, V zlato moj gorski svet zavijaj, Saj je tako, tako krasan Ko prvi po vstvarjenji dan — Le sijaj, solnce, sijaj! Ti, Vila, pa mi krepko poj, Odevaj Bog te v solnčni soj, Pol v srebru boš, pol v zlati Ko angeli krilati . . . Pod Krnom jaz pa peval bom, S teboj slavil tvoj raj vilinski, Naš kras, naš raj ta domovinski Na daleč razodeval bom Učenec tvoj planinski! 0 _o_ -1 lH- XXI. »5rce sem ti svoje jaz dala Ko solnce čisto in gorkč, — Brez srca naj tavam okoli ? O, kupi srce mi zlato!« Kaj hočem? Pa hajdmo v štacuno, Dekletu je treba srca; Žid kaže mi to in pa ono, Vse žid, še srce ti prodd. In src na izbčr je tu raznih, Srebrne in zlate kovi, Krog biseri, glej, dijamanti; A zame nobeno teh ni. Li drugih res nimaš, prijatelj? Prepristna teh srčec je kov; Jaz src sem že davno poznatelj, Daj teh-le, koj kup bo gotov. Prinese, — vse ponarejeno Srebrno in zlato srcé . . . »Katero izbereš?« — Vse eno! A pristno da kupim — ne gré! Daj to, to mi najbolj je znano Zanj novce sem skromne mu In žid se je kiselo držal, A jaz sem se židu smejal. — »Zastavila židu, ne meni, Si srčke ,ko solnce čisto'; Ni zlâto, le v peni je zlati, Pač tvoje je srčece to.« In srčke to nje pozlacêno Rad nesel sem dečli nazaj: »Srcé, mi nekdaj ,podarjêno', Z veseljem ti vračam nazaj!« 0 -/Z/^D -©r XXII. miram! Prej pa, ko svet zapustil, Rad oporoko bi izustil! »Čemu, beraški ti mrlič, Saj nimaš nič, saj nimaš nič!« Oholi svet mi kliče . . . »Brez oporoke med mrliče!« A vendar, predno svet zapustil, Še oporoko bom izustil. Le hitro sem tri priče! Brez prič Na svetu tu ni nič! Nobeno pismo ne izda, In še pred sodbo ne velja . . . Tri priče! Pogrebni zvon že kliče! A kaj zapustil bom, Ko trhli ta ostavljam dom?! Lobanjo! v njej možgane, Možgane svetu maloznane; A kdor možgane te dobi, Ga petje pač ne zapusti! §) r 1 © i H H H H H H II II II II II II 1 © ^ o o o o (5) 1° XXIII. 'od zemljo trdo tu ležim, Na pol tu spim, na pol bedim . . . Zvoni! pokopni spet sprevod? Ne! jutri god je svet povsod, Saj Kristov bode vnebohod! Povsod zvoni, krepko doni, Še mene v grobi, čuj, budi. Iz groba gledam, Kriste, te, Kako spremenjen in krasan Za vnebohodni ti si dan! Odet ti v solnčec tisoč s6j Očake neseš ti seboj, Očakov svetih, oj nebr6j! A jaz tu vzdišem pod zemljoj. Kdaj me vzbudi vstajenje, Kdaj dvigne me vnebohojenje ? . . . Apostoli za tabo zro, Ko revno puščaš to zemljo. S teboj naj grem jaz tudi! A prikovan sem k zemlje grudi, Ni moč mi, oh, še za tebo. Kako v višave rad bi s tabo, A ni perot, telo je slabo! Oj Kriste, ti moj Kriste, Učitelj vere vedno čiste! Ti Bog si bil in duh brezdanj, Nikdar sanjavec ničnih sanj, Zato pa nado jaz gojim, Ko zemskih grud se iznebim, (Jih nisem še, oj Kriste, Zato naj čistim se, trpim) Potem pa vzameš me v višave, Višave večnojasne tiste, Višave večne tvoje slave, Oj Kriste! 0 Ogrinja prirodo rjava jesen, — Kje pestre so cvetke, kje bujna zelen? Življenje, krasota — vse smrti je plen; Le redke Še cvetke Dvigujejo glavo Nad tožno odejo rjavo, Narave krasiti pač hočejo grob! . . . Po goli preprogi pa deva se šeče, Med redkimi cveti veselo se kreče, Te pozne cvetice nabira si v šop; — A ni še ves šopek jesenski nabran, Dekletce v mladostni objesti, Krasote, čarobnosti svoje si v svesti Cvetice, glej, stelje na pusto ravan: »Le veni, priroda, le zveni, Kaj cvetje podzimsko to meni, Ko živa pomlad sem v narave jeseni!« Pri oknu dekle pa ocvelo sloni, Zamišljeno menda v minole zre dni, Ko cvetla na vrtu, na trati, na — lici Čarobno cvetica ji je pri cvetici: Krasno se smehljal ji ves svet je tačas; Zdaj mrtvo vse krog in uvel je obraz — Skoz okno na devo se krasno ozira, Mlad cvet, ki cvetic zakasnelih nabira; Na ustnah pa zrem milovalen ji smeh — Li slika mladenko že v svojih si dneh? Spet mimo nam sojenih kdovekaj let — Osipal, pomlajal se zemlji je cvet . . . Gledalka pri oknu tam več ne sloni, Že dolgo, že dolgo je videti ni; — Šetalka pa stopa ko nekdaj po trati, A šopkov in vencev ne da se ji brati, Če tudi krog nje vse cvete in duhti. Pogosto pa v čašice pestrih cvetic Ko kradoma kane z venočih ji lic; Cvetovi, oh, njeni Na lici prej krasnem so polzamorjeni, Dočim zdaj bohotno žare na livadi. Osiplje nje cvet se, nebrojno ž njim nad, Na lice ji dihnil jesenski je hlad In kmalu ovenča jo šapelj sneženi . . . Slovo tedaj slednji daj nadi, Oj, nekdaj ti bujna v jeseni pomlad, Jesen zdaj uvela v pomladi! <$> («L a x GY XLVI. Kako je Božji svet prostran, Oj, zdi se mi brezmejen, In krasen ta je velikan! Moj duh lepote žejen In to srce, Krasu neskončno žejno, Ves čar stvarjenja vpija v se . . . Kako mu to je blagodejno! A hip le mirne so želje. — Vesoljstva kras si vpil je duh, Ves širni svet srce to malo; — Kaj stvarstvo mu je dalo? Vse zdaj se zdi mu ničen puh, — Še prazno je srce! Ne, stvarstvo ni brezmejno, Brezmejne naše so želje! In to srce Brezmejno, vse krasote žejno, Brezmejni Ti na nebi, Naj sili, vzpenja naj se k Tebi! Saj če objame stvarstvo vse, Želje se mu ne vpokoje — Brez Tebe miren pač ne bom: Saj ako vse primerjam Tebi, Neskončni Stvarnik Ti na nebi, Vse, vse je samo en — atom! 0 H) dL