MILAN ŽELEZNIK
ZLATI OLTARJI NA LOŠKEM OZEMLJU IZ LET 1670—1690
V cerkvah na loškem ozemlju je ohranjenih iz tega razdobja deset oltarjev.
Od teh so le trije izdelki različnih rok. Vse ostale je mogoče pripisati isti
delavnici. Ohranjeni so v naslednjih cerkvah: v Sopotnici, na Suhi pri Skofji
Loki, pri sv. Andreju na Koncu, v Spodnjih Bitnjah, pri sv. Barbari, v Pevnem
in na Ceteni ravni. Vsi oltarji so datirani, zato je prav lahko zasledovati
njihov razvoj. Oltar na Suhi ima razen tega sporočeno še ime izdelovalca, s
tem pa je v tej okolici prvič možno tudi popolnoma določeno lokalizirati ne le
mojstra, ampak celo delavnico.
Najstarejši, še iz leta 1669, je stranski oltar v SopKitnici. Je enostaven,
s krUi in enodelno atiko. Ornamentiko kril in slemenskega zaključka sestavlja
masivno jermienasto hrustančevje, ki ima obilo jagodičevja ter hrustančasto
zarezanih grebenov. Prepleta se živahno in slikovito, vendar se pri tem ne
zabriše vtis vezanosti posiameznih jermenaistih izrastkov na isti kos gmote.
Značilni so tudi stebri, ki so zaviti, imajo čašast nastavek ter kompozitne kapitale
z listi, ki se razširijo navzven šele prav pri vrhu. Deblo ovija trta z
dolgimi kepastimi grozdi in zelo verno, prav do potankosti p>o nairavi posnetimi
rezljanimi listi. Zanimivo je tudi oblikovanje profilov, na primer pri
okviru sililke ali na srednjem delu predela. Pokriva jih motiv bisemika in
akantovega listovnika, ki je na poseben način močno užljebljeno profUiiran,
a se na robu zopet usloči. Značilne so še angelske glavice s široko razprostrtimi
perutmi.
Naslednji oltar iz 1. 1672 na Suhi ima na isti način oblikovano jermenasto
hrustančevje. Enak je tudi steber, le da ima nekoliko nižji, a še vedno čašast
nastavek. Užlebljeno profiliran akantov listovnik pa ne nastopa tu samo na
okviru, ampak celo nad zgornjim mejnim profilom preklade, kjer je običajno
motiv jajčevnika. Angelci imajo prav tako kot v Sopotnici široko razprostrte
peruti. Oltar je zelo dobro rezljan. Izmed vseh v tej skupini ima še najbolj
samosvojo kompozicijo in se sijajno ujema s poslikano notranjščino prezbiterija.
Osrednja niša ima sivetlobni hodnik do okna.
Tri leta mlajši oltar (1675) v podružnici pri sv. Andreju na Koncu ima
slemenski zaključek, oblikovan na isti način kot oltar v Sopotnici. Pol slemena
sestavlja enako jermenasto hrustančevje, tudi angelske glavice imajo šir6ko
razprostrta krila, vendar je steber pri oltarju raven, z angelsko hermo na
spodnji tretjini in z navpično simetrično jermenasto motiviko, ki bi jo lahko
pripisali prejšnjemu stilnemu razdobju. Kapiteli so prav taiki kot drugje. Razgibano
slikovitost in zelo pestro, fantazijsiko. snujočo kompozicijo, ki jo je
mogoče opaziti pri drugih oltarjih, moti tu trebušasta preklada s palmetnim
57
motivKHn na frizu, -ki poteka prek vsega glavnega dela in spada stilno tudi
v 'prejšnje razdobje. Morda so to ostanki starejšega oltarja, ki jih je izdelovalec
uporabil pri novem, kajti vsi ostali znaM govorijo za isto delavniško izhodišče.
Naslednji oltar iz leta 1678 stoji v prezbiteriju cerkve v Spodnjem Bitnju.
Že na prvi j>ogled razodeva vse značilnosti delavnice. Prosta fantazijska kompozicija,
ki zanika princip nosilnosti in nošenja, se tako uveljavi, da ima stranski
del sicer sivoj steber, ne pa ogredja in nosi krilna plošča nad njim le hrustančasto
OTnamenttko. Ta je oblikovana na isti način kot na Suhi, kar vidimo
najlepše na krilih. Stebri so praiv tako zaviti, imajo čašaste nastavke, naturalistično
oblikovano tirto in enake kaipitele. Naistopa tudi značilni usločeni kantov
listovnik. Oltar ima razen tega enake 'kapljičaste rozete, z nizko štirilistno
rožo in kratko kapljo s prstanom, kot one v Sopotnici. Podstavka imata angelski
hermi, podobno kot stebra pri Sv. Andreju. To zmanjšuje verjetnost, da
gre tam za ostanke starejšega oltairja. Značilni na prtiču viseči čop, kot ga
imata Jiermi pri Sv. Andreju, nastopa tudi pri angelcih na podstavku oltairja
v Pevnem in v Spodnjem Bitnju. Možno bi zato bilo, da sta bUi od starejšega
oltarja uporabljeni pri Sv. Andreju siamo zgornji dve tretjini debla, ali pa da
je bil v delavnici na delu starejši pomočnik, ki se še ni otresel starega načina
dela. Mešanje stiJnio zaostale omamentike z naprednejšo, novo, ni redek pojav.
Zanimiv je tudi motiv treh angelskih glavic nad glavno hišo, ki je reden atribut
oltarjev tega razdobja v kranjski dekaniji.
Oltar v Spodnjih Bitnjah je bil žial leta 1903 zelo neokusno prebarvan,
tako dia je izgubil s tem mnogo pristnega prvotnega izraza, ki ga razodevajo
stranski oltar iz 1669 v ladji podružne cerkve
v Sopotnici
veliki oltar iz 1672 v župni cerkvi na Suhi
58
na. primer bolj posrečeno obnovljeni oltarji na Suhi ali v Sopotnici, oziroma
neSkateii drugi z originalno polihromacijo.
Oltar v Spodnjem Bitnju je bil žal leta 1903 zelo neokupno prebarvan,
Omamentika in arhitekturni detajli sicer v primerjavi z ostalimi niso nič novega,
popoinoma različna in bistveno drugačna pa je celotna kompozicija.
Oltar ima še vedno nenavadno oblikovan krilni baldahin v atiki, ki ga sestavlja
angelska glavica s povešeno perutjo kot pri oltarju na Suhi, vendar
je to edini ostanelk fantazijske, v bistvu atektonske komi>ozicije. Glavni del
je namreč tu povezan z enotno krilno ploščo, ki sioni na enako visokih nosilcih,
medtem ko se na primer v Spodnjem Bitnju na zunanji strani nadaljuje
brez vsake posebne opore, saj je v stranskem delu steber manjši ter brez prave
nosilne funkcije. Razliko in napredek pa ne predstavlja samo večja tetktons'ka
enotnost, ampak predvsem drugačno razmerje do prostora. Stranski deli so
pomaknjeni poševno naprej v prostor, vendar ne rahlo kot pri oltarjih v kranjski
okolici, amipak so predrli imaginarno ploskev, razvijajočo se v ravnini
obeh stebrov ob glaivni niši ter globoko zajeli prostor pred seboj. S tem je
odpadel tudi konzolni del predele, ki ne bi več mogel nositi teže daileč naprej
pomaknjenih stranskih, delov. Ti so zato dobili posebne, do tal segajoče podstavke.
Tak načdn kompozicije oltarja pa kaže v bistvu popolen odklon od
tradicije in je lahko samo posledica prodiranja novega baročnega pojmovanja.
V tem oziru predstavlja oltar pri Sv. Barbari še prav posebno pomemben
spomenik.
Desni stranski oltar iz 1673 v podružni cerkvi
pri Sv. AndresJu na Koncu
Veliki oltar iz 1682 v podružni cerkvi
V Spodnjem Bitnju
59
Posame23nosti kažejo spet znake iste delavnice. To je v prvi vrstd iX)polnoma
enako pojmovanje hrustančaste omamentike kril, dalje isti zaviti stebri
s čašastimi nastavki, naturalističnimi listi in enakimi kapiteli, podobna oirnamentika
v atiki kot pri glavni niši v Spodnjem Bitnju, užleMjeni profil akanlovega
listovnika in angelci z razpcrostrtimi krili, pa še vse polno pKKirobnosti
od enakih kapljieastiih rozet tja do ponavljajočih se mejnih in venčnih p>ro£ilov.
Oltar je nedvomno izdelek istih rok, ki so ustvarile deset let poprej tudi
izredno delo na Suhi.
Iz leta 1684 izvira veliki oltar podružnice v Pevnu. Je pravi dvojček
prejšnjega. Isti stebri in krila, enaki angelci, celo isti venčni in mejni profili
ter užlebljeno profiliran akantov listovnik. Tudi tu nastopa svetlobni hodnik,
povrh vsega pa je ohranjena še originalna pK>lihromacija. Vendar izdelek ni
popolna kopija. Oltar namreč ni oklepajoč. Videti je kot bi se mojster zavedal
kako čudovito polnost je dosegel z oltarjem pri Sv. Barbari in bi hotel ohraniti
njegovo edinstvenost. Sploh opažamo pri izdelkih te delavnice neki strah pred
ponavljanjem. Niti eden izmed oltarjev ni enak drugemu im so v tem oziru
pravo nasprotje istodobnih izdelkov kranjske delavnice.' Tam je mojster napredoval
ob reševanju vedno istih problemov in dosegel na ta način zavidljivo
višino, tu pa fantazija izdelovalcu ne da miru, da išče vedno novih poti. Na
eni strani velika stilna discipMna ter delavmška spretnost, M. se igra z materialom
in ustvari rafiniran plastično-slikovito učinkujoč oltar v Cireičah pri
Kranju, na drugi strani pa impulzivnost, popolnoma fantaziji se predajajoča
volja in hkrati enaka rezbarska popoLnost, ki tistvari silikovito »suško zlato
Veliki oltar iz 1682 v podružni cerkvi
pri Sv. Barbari Veliki oltar iz 1684 v podružni cerlcvi v Pevnu
60
monštrEinco« in desetletje zatem napredni oltar pri Sv. Barbairi. Oboje je izraz
klasične stopnje reizvoja našega zlatega oltarja.
Posetona zanimivost oltarja v Pevnu je konzolni del, ki ima nekako stisnjeno,
kepasto oblikovano ter z ornamentiko pokrito konzolo. To ni voluta,
ampak slikovito 2:akrita gmota, nekakšna stisnjena pest, ki nosi sedaj že enakovredno
razvite stebre, nosilce glavnega dela. Omenili smo jo zato, ker se
izdelki delavnice nadaljujejo še v naslednje razdobje, na ta način oblikovana
konzsola pa bo, poleg drugih značilnosti, eden izmed povezujočih elementov
in razpoznavni znak.
Preostane le še oltar v podružnici v Ceteni ravni iz leta 1688. Bil je cbupno
nazarensko poslikan in predelan, pa tudi če bi bil ohranjen v prvotnem stanju,
bi lahko opazili, da v njem ni več tiste izrazne sile in tudi ne obrtniške kvalitete
>kot pri prejšnjih izdolkih, čeprav ima vse zunanje znake delavnice: zaviti
Fteber s čašastim nastavkom, angelci z razprostrtimi krili, masivna omamentika,
enake kapljičaste rozete. To je le skromen odmev odtarjev na Suhi in pri
Sv. Bairbairi, velik korak nazaj, to ni moglo več biti delo mojstra Janeza Jamska.
Oltarje, ki smo jih opisali, namreč lahko pripišemo prav določenemu rezbarju,
ki je bil najbrž vodja delavnice, ker je prav malo verjetno, da bi tako
ogromno delo opravil sam. Njegovo ime se je po srečnem naključju ohranilo
na predelih sicer prenovljenega oltarja na Suhi: »Novo naredil Janez Jamšek
leta 1672. Prenovil Janez Subic iz Loke leta 1873 pod mestnim župnikom G. P.
Remicam.«
Veliki otar iz 1688 v podružni cerkvi
v Ceteni ravni
Oltar Iz 168» v južni ladji cerkve v Cmgrobu
61
Rodbina Jamškov iz Loke je v literaturi že znana. Našega Janeza navaja
že Steska in mu pripisuje tudi stranska oltarja na Suhi. Našteva ga med slikarji,
vendar pravi, da je bU obenem tudi podobar.^
Kos navaja Jamska Ivana, slikarja v letih 1698, 1699 kot loškega meščana.'
Jakob Jamšek je bdi slikar in meščan v Škof ji Loki in je leta 1652 pozlatil
in poslikal oltarje v Cmgrobu.''
Andrej Janez Jamšek je slikal leta 1693 v Ljubljani.^
Filip Jakob Jamšek pa leta 16S6. Leta 1676 je dobiil za poziatitev 4 delfinov
na vodnjaku na trgu 4 gld.^
Jamšek Andrej Jožef (Jambschikh), ki ga omenja vir pozneje, je prav
tako bil zaposlen leta 1693, ko je osnažil v ljubljanski stolnici sliko sv. Nikolaja.
Bil je sliikar kranjsikih deželnih stanov v Ljubljani. Njegov račun je priobčil
v Zborniku za umetnostno zgodovino I Vrhovnik.'' Steska pravi, da je
moral uživati velik ugled, ker so mu bili leta 1690 pri poroki za pričo župan
Gabrijel Eder, F. Jak. pl. Erberg in slikar Fleischman.
Jamšek Valentin je bol slikar in pozlatar v Ljubljani. Rojen je bil morda
okoK lefta 1683.
Jamšek Franc Anton je bdi sHikar v Ljubljani in so mu pripisali freske na
Skairučdni.^
V krstnih maticah iz leta 1686, župnega airhiiva na Vrhniki, se nahaja podatek
o sflikairju Urbanu Jamšku: »Ex Verd. Dii Augusti Baptisatus est Bartlomeus
legitimus fiUus Urbani Jamschik pictoris civis locopolitani et eoniimgis
Margarethae: levantibus iLlustii Dno Joanne Kollin et Magdalena Hrenouka
per Jaoobu WoIkho Coopt.«'
Za škofjeloško delavnico prihajajo v poštev škofjeloški Jamski. To so:
naš Janeiz, ki je morda istoveten s slikarjem Ivanom Jamškom, in pa Jakob ter
Urban Jamšek. Glede na propadajočo kvaliteto izdelkov delavnice ob koncu
osemdesetih let, ki bo še bolj razviidna v naslednjem razdobju, lahko pripišemo
vodilnjo mesto prav Janezu Jamšku, Jd je na oltarju na Suhi začrtal tudi svoj
podpis. Z umetniško osebnostjo je vtisnili i>ečat vsej tvomosti delavnice v desetletju
od 1679—1688, razvil je obsežno dejavnost in znal slikovito fantazijski
način oblikovanja celote pa tudi posameznosti prenesti v okviru velike delavniške
discipline tudi na svoje sodelavce, ki jih je vsekakor moral imeti. Oltarje
mu je morda polihromiral Jakob Jamšek, ki je leta 1652 zlatU tudi Scamosov
oltar v Cmgrobu in je znan kot isilifcar. Morda je bil njegov brat, lahko celo
oče, trodtaino Jamškov bi bilo potrebno še natančneje, predvsem arhivsko raziskati.
Vendar je najvažnejša prav ugotovitev domačega izvora delavnice in njen
pomen. Važna je visoka stopnja, ki jo doseže, velika popularnost, ki spričo
slovesa delavnice ne zamre niti v naslednjem desetletju, ko kvaliteta odločno
pade, čeprav se izvrši sficer napredni preobrat z uvajanjem nove omamentike.
Delavniško skupnost oltarjev na Suhi in v Spodnjem Bitnju je opazil že J. Veider,
ki ugotavlja tudi, da so imeli Jamski par desetletij nato (po ziatenju
oltarja v Omgrobu 1652) v Loki svojo rezbarsko in sffikairsko delavnico.'" Popolnoma
neupravičeno pa, kot smo lahko videli, pripisuje tej delavnosti sorodnost
dražgoškah oltarjev.'' SUčna je le velika slikovitost, vendar dosežena
tam na drugačen način, tako da je vodilna vloga arhitekturnih delov močno
v ospredju. Po kvaliteti kiparskega okrasa dražgoški oltarji Jamškove nedvoan-
62
no prekašajo, estetsko vrednoteinje celotnega izraza pa je vedno odvisno od
subjektivnega gledanja.
Ce premotrimo sedaj se stilni značaj izdelkov delavnice mojstra Jamska,
lahko ugotovimo:
Dosledno izvedena hrustančasta omamentika, splošno nagnjenje k fantazijskemu
oblikovanju, predvsem pa svobodna kompozicija, ki ne uporablja
samo krilnih baldahinov in predrtih kritoih niš, ampak gradi v nekaterih primerih
(Suha) posamezne dele oltarja brez vsakega arhitekturnega detajla,
opirajoč se le na bujno razvito omamentiko, pričajo o dejavnosti na sever oprte
tradicije.
Na drugi strani kažejo vsd izdelki tako nadpovprečno slikovitost, da je
velnk del tega fantazijiskega načrnia mogoče pripisaiti prav lokainemu, morda
ne samo slovenskemu, ampak gorenjskemu razpoloženju za slikovito formo.
In še tretjo komponento opazimo v delu mojstra Jamska. To je južni vpliv,
ki se pokaže v povratku k bolj tektonski formi (Sv. Barbara) in ki v smislu
baročnega hotenja razgibava stranske dele v prostor, da na ta način oltar
aktivno poseže v oblikovanje obdajajoče ga prostornine. Morda ta južni vpliv
ni le posredne narave, ampak neposredno iz Italije pronicujoča težnja po tektonski
jasnosti m hkrati izraz novega dixha, saj je sedež delavinice v Skofji
Loki na ozemljil, kjer smo prav od prvih začetkov pa do tega razdobja lahko
sledili neprekinjeno vrsto južno vplivanih oltarjev. Tako Jamškovi izdelki
nazccno kažejo umetnostno geografsko pogojenost rezibarske dejavnosti na
ozemlju, ki je s svojim zaledjem šiax>ko odprto na sever. Za severne vplive je
že zaradi njihove vodilne vloge na Gorenjskem vseskozi enako dovzetno .kot
za močno tradicijo vplivov z juga, iki pritekajo Skozi stoletja v obliki neposredno
uvoženih izdeltov ali z delovanjem južnih mojstrov.
Predvsem dve stvari ta opazovanja podčrtujejo: prvič, veliko važnost širšega
umetniostno geografskega položaja Slovenije na meji med vplivi severa
in juga, ki rodi skozi vso zgodovino umetnosti nešteto stilnih posebnosti in lokalnih
niians, od kranjskega prezbiterija pa do fresk Janeza Ljubljanskega,
Jerneja iz Loke, tja do domačih ^atih oltarjev, domačega baročnega sJUkarstva
in našega 'impresionizma.
V tem širšem položaju pa je, drugič, prav za ožji okoliš, Gorenjsko, posebno
važna vloga predvsem Poljanske pa tudi Selške doMne, ki postaneta prevodnici
južnih vplivov.
Ni torej slučaj, da prav škofjelioški mojster Jamšek uporaba v bistvu že
popolnoma baročno kompozicijo oltarja pri Sv. Barbari, kakor na drugi strani
piav tako ni slučaj, da Gorenjec, mojster Jamšek, ustvari tako slikovito, dekorativno
in skladno umetnino, kot je oltar na Suhi. In če hočemo biti dramatični,
nedvomno tudi ni slučaj, da so prav izdelki tega mojstra, podobno
kot v kranjski dekaniji izdelki kranjske dela,vnioe, tako iskani in zaželeni, da
po številu daleč nadfcriljujejo ostale. Približali so se naj^bolj Ijudsikemu okusu,
njegovemu čustvovanju in razpoloženju, to so bili izdelki domačega človeka za
naše ljudi rezljiani. 2e leta 1924 je dr. SteOe prav ob suškem oltarju zapisal:
»Pred tem oltarjem, na katerem je vse pokrito z rezljano omamentiko in figuraMko
in oko ne najde v tem oziiru najmanjšega mrtvega mesta, se človek tudi
najbolj zave, zakaj je ljudstvo tem oltarjem dalo priimek ,zlati oltarji'.« Tudi
to ni slučaj.
63
Ce na kratko zaključimo, predstavljajo torej v osemdesetih letih 17. stoletja
izdelki Jamškove delavnice v Škof ji Loki, pogojeni z umetnostno geografskim
položajem tega koščka domovine, oprti na domače s:tilno razpoloženje,
prav klasično stoipnjo razvoja zlatega orltarja pri nas, ki prehaja že sikoraj v
maniiro. Pridružujejo se s tem, po stilnem značaju pogojenosti pa tudi po kvaliteti,
izdelkom kramjske delavnice, ki jih ziaisti po fantazijsko obliikovni strani
še prekašajo. Posebno vrednost jim daje tudi lokalizacija delavnice in sporcčenio
ime domačega mojstra.
Z^lo kvaliteten je oltar v levi sitranskii ladji podružnice v Cmgrobu. Datiran
je 1. 1680. Kaže severne stilne vplive, saj ima predrte krilne niše in dosledno
izvedeno motiviko jermeniastega hrustančevja ter rahlo predrta masivna
krila. Na podstavkih pa zasledimo dedoma še motiv svitkovja, nad krili visi
sadni obesek, angelca pa sta sedla celo nad polnila nad krilno nišo. Ti znaki
pa imajo južni pridih.
Oltar sv. Antona iz Dražgoš iz 1. 1689 je zadnji v vrsti znamenitih oltarjev
te podružnice. V primeru z ostalimi je arhitektura tu še bolj poudarjena. V tlorisu
se je uveljavil tip, kjer se kopičijo nosilci ob glavni niši. Vendar kompozicija
še vedno stopničasto narašča, kar je značilno za to dobo. Omamentika
sicer potkriva vse arhitektuTne dele, vendar jo preglasi figuralika, ki se je tu
razmahnila kot na nobenem drugem oltarju tega stoletja na Gorenjskem. Na
razmeroma majhnem prostoru nastopi okrog 60 figuralnih motivov. Male figurice
apostolov so zavzele mesta v nišah na vseh straneh podstavkov, na pre-
Dražgoškl oltar sv. Antona iz 1689, sedaj
postavljen v kapeli na Loškem gradu
64
Veliki oltar podružnice cerkve pri Sv. Lovrencu
v Beznici
kladah in nad nišami se vrstijo motivi angelskih glavic, po fcrikiih ploščah
in na polslemena p^a je posedel popoln angelski orkester.
Stiimo kaže oltar zopet posrečeno mešanje sevemah in južnih vplivov.
Medtem ko se eni kažejo v dosledno izvedeni jermenasti omamentiki, predrtih
kriilraih nišah in v ti'pu oltarja, zasledimo lahko druge v nagnjenju do figuralike,
v kopičenju noisiloev ob glavni niši in. v zmačilnAh figurah na p>olslemenih
v atiki. Oltar je gotovo izdelek iste skupine umetnikov, ki so dve desetletji
pred tem izrezljali veliki oltar in oltar sv. Miklavža. Tipološfco je zanimiv zato,
ker predstavlja križanje stopničaste kompozicije z naprednim tlorisom poudarjene
skupine nosilcev ob glavni niši.
Pri Sv. Lovrencu v Breznici nad Škof jo Loko se je ohranil veliki oltar,
ki je delo kranjske rezbarske delavnice. Dela istega mojstra so se ohranila
še na Bregu pri Preddvoru, na Suhi pri Predosljah in v Ciroioah pri Kranju.
Oltar v Breznici je nekoliko okrnjen, manj'kajo mu krUa^ pristrešniki in polnila,
ima pa vedno še dovolj znaikov delavnice, ki jih predelava leta 1830 ni
mogla zabrisati. Ti pa so: enaM kapi teli s širokimi, pahljačasto razporejenimi
listi, trebušaste preklade, ki so lupinaste, torej votlo oziroma predrto rezljane,
značilne skupine treh angelfikih glavic nad osrednj'imi nišami ter volute, na
katerih počivajo stebri, ki nosijo malo ogredje. Ponavlja se om^amentika lupinastih
stebrov, kartuse na predelah so sorodne, enalke so kapkljičaste rozete,
popolnoma pa se ponavljajo tudi vsi motivi z mejmh in venčnih profilov.
Nastal je verjetno nekoliko pozneje kot stranska oltarja dvojčka na Bregu
pri Preddvoru, katerih eden je datiran z letnico 1675. Dela kranjske rezbarske
delavnice sodijo med vrhove rezbairgke produkcije 17. stoletja pri nas, zato
ni prav nič čudno, da najdemo njen izdelek pri Sv. Lovrencu. Za romarske
cerkve so poiMicali ikvalitetne in priznane mojstre od drugod: v Cmgrob in
na Bled Scamosa iz Ljubljane, v Dražgoše Kornelija iz Ljubljane, v Breznico
pa znamenitega rezbarja iz Kranja.
Opombe
1. M. Zeleznik, Kranjska rezbarska delavnica druge polovice 17. stoletja, 900 let
Kranja, Spominski zbornik, Kranj 1960. — 2. V. Steska Slovenska umetnost, Ljubljana
1927. str. 25. — 3. Fr. Kos, Zgodovinski paberki iz ložkega okraja, IMDK II,
Ljubljana 1892, str. 11. — 4. V. Steska, o. c. str., 25. — 5. V. Steska, o. c. str. 25. —
6. Ausgabebiicher der Stadt Laibach, 1676 (v Zgodovinskem arhivu v Ljubljani). —
7. J. Vrhovnik, Arhivski poberki o nekaterih slikarjih in kiparjih od 15. do 18. stoletja,
ZUZ II, Ljubljana 1922, str. 112—115. — 8. V. Steska, o. c. str. 110. — 9. M. Marolt,
Dva življenjepiBna podatka, ZUZ VII, Ljubljana 1927, str. 48. — 10. J. Veider,
Umetna obrt na Škofjeloškem ozemlju, Skofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih
in kulturnih prizadevanj, Skofja Loka 1936, str. 28. — 11. M. Zeleznik, Zlati oltarji
na loškem ozemlju od 1650 do 1670, Loški razgledi XX, Skofja Loka 1973, str. 128—
136. — 12. F. Štele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, Ljubljana 1924, str.
54—55.
5 Loški razgledi 65
Re s u me
LES AUTELS DORfiS SUR LE TERRITOIRE DE SKOPJA LOKA
DE 1670 A 1690
Dans la troisieme silite de son article, Tauteur nous decrit les autels dores de
l'epoque ou a Skofja Loka existait Tatelier des entailleurs de bois des maitres
Jamšek. Le maitre Janez Jamšek signa en 1672 Tautel a Suha. Les autres autels
de cet atelier de Tepogue traitee sont conserves dans les eglises de Saint Andre
a Konec, de Sainte Barbara ži Spodnje Bitnje, a Pevno et a Cetena ravan. Leur
style montre surtout les influences du Nord tandis que la composition de Tautel
de Sainte Barbara revele les influences italiennes. La tendance a une forme pittoresque
et a une composition fantaisiste est une caracteristique regionale. Du point
de vue geographique, Tart de la vallee de Poljane se manifeste comme conducteur
des influences italiennes ce qui lui donne une importance speciale dans la region
de Gorenjsko. La grande expansion des produits de Tatelier des maitres Jamšek
qui s'accupaient aussi de la peinture, prouve sa popularite.
Les autels de Crngrob et de Dražgoše prouvent eux-aussi un melange d'influences
du Nord et du Sud, tandis que Tautel de Saint Laurent au-dessus de Breznica
fut fait par. Tatelier d'entaille de bois de la ville de Kranj. Cet atelier-ci etait
ouvert en meme temps que celui de Jamšek et ses oeuvres d'art representaient avec
certaines oeuvres des maitres Jamšek un des sommets d'une variante personnelle
d'autel du XVIle siecle en Slovenie.
66