tako da jih še zdaj v duši slišim. Odkod se je pri onih debelokožcih, pri onih štorastih postavah vzela taka harmonija?
(Najbrže so igrali Havdnovo   »Pred stolom Tvoje milosti. . .«   Op. prev.)
(Kitica 9.):
Pesem me je spominjala sladkogrenkih spevov,
ki sem jih bil čul v mladosti; srce,
ki jih je bilo culo v domači hiši,
se jih je spomnilo v dnevih bridkosti:
spomnil sem se ljube matere,
zahrepenel sem  zopet po miru,  po  ljubezni;
začutil sem izgubo davnega raja,
in stal sem kakor zamaknjen.
(Kitica 10.):
In ko je godba umolknila, so ostale v meni misli silne in mirne,
In dejal sem sam pri sebi: Cesar, ki se boji uporov italijanskih in slovanskih, je te-le ljudi s silo odtrgal od njih domov, in tukaj jih neprestano goni kot sužnje, da nas tišče v sužnosti; goni jih s Hrvatskega in s Češkega, (schiavi li spinge per ternerci schiavi, li spinge di Croazia e di Boemme)
kakor   pastir   goni   čredo,   da  prezimuje   v   Močvarah    (Ma-
[remme). (Kitica 11.):
Trdo je njih življenje, trdo z njimi ravnanje,
nemi bivajo med nami, zasmehovani, osamljeni,
orodje  slepo mnogookega roparstva,
ropajo tisto, kar ni njihovo, morda brez zavednosti;
in to sovraštvo, ki ne bo nikoli zbližalo
lombardskega ljudstva z nemškim,
koristi  le  njemu,  ki vlada  s  tem,  da razdvaja
in ki se boji, da se ne bi doslej sovražni narodi med  seboj
(e  quest'  odio  che  mai non  avvicina      ,'        [pobratili
il popolo lombardo aH' alemanno,
giova a chi regna dividendo, e teme
popoli  avversi affratellati insieme),
Teh čisto krščanskih idej bratstva vseh narodov se je bil Giusti navzel pri slovečem Aleksandru Manzoni-ju, čigar gost je bil skozi en cel mesec eno leto' prej v Milanu (1. 1845); Manzoni pa je gorel za to misel že od svoje nežne mladosti, ko je kot deček bil v Parizu doživel veliko revolucijo 1. 1789. Kaj drugega v tej pesmi želi Giusti kakor to, da bi se neko>č ti doslej med seboj sovražni narodi, Nemci, Čehi in Hrvatje, z Italijani pobratili in da bi nehalo vsakršno suženjstvo? S kakšnimi čuvstvi pač danes italijanski imperialisti čitajo Giustija? Kaj ne gonijo sedaj iz Italije svojih ljudi nad nas, da nas tišče v sužnjosti? Ali ne velja cela kitica 11. z majhno spremembo o njihovih vojakih? Prej despo-tizem Habsburžanov in Nemcev, zdaj laških kapitalistov. In vendar se z brzimi koraki bliža doba, ko se uresniči krščanska misel, da smo si bratje vsi narodi.                                                                         D
Paul Lindau. V Berlinu je umrl v osemdesetem letu svoje starosti pisatelj Paul Lindau, ki je bogatil nemško literaturo dolgo vrsto let s kritikami, dramami, romani, potopisi in podlistki. Število njegovih del je veliko. Izdajal je tudi v Bismarckovem duhu pisano revijo »Die Gegenwart«. Posvetil se je bil tudi gledališču in deloval prvo na sijajnem gledališču v Meiningenu in nazadnje na dveh berlinskih gledališčih. Najbolj znani so njegovi romani iz berlinskega življenja, ki se bero še danes.
Fr. B. Rdeče vrste.
Nihče si ni mogel zapomniti ne njegovega obraza ne številke, katero je nosil. Ko je stal v vrsti s skodelico, so rekli, da ni njihov. Ko ga je narednik bral, se je čudil, kako je prišlo to ime v njegov notes. A on se je čudil najbolj. Pogrešali ga nismo, ko smo ga pokopali ob cesti — ne kot konja, zakaj konj sploh nismo pokopavali. Čez sedem dni je prišlo na njegovo ime pismo, ki ga je greblo iz groba, tako goreče je bilo. Vsebine pa vam ne morem povedati, ne morem . ..
Zunaj je solnce. Gledam na vrt. Kmet preobrača z vilami seno. V sobo diši, zelenje sije na stene, ki so dolgočasne kot prostor, v katerem spi mrlič. Ves dolgi dan črtam papir in ne vem, čemu; ne prihaja mi na misel, kaj bodo pisali nanj. Že petkrat sem potegnil predolgo črto. Moj šef mi je zatrdil že petkrat, da nimam talenta. Zelenkaste stene, solnce in vonj ...
Zapisal sem bil, da so bolesti moža lepše, kot bolesti žene ... Gospa Marica je bila prijazno huda name. Ves sem zmeden. Čas zori naglo, da se bojim govoriti. Vrednost naših žena se je zvišala v neskončnost. Teža štirih oglov, družine in domovine je padla na njih pleča — vse nam so rodila njih nedrija. Vsi smo se naučili molče prenašati grozo — ne solz, ne kapljic krvi ne štejemo .. .
Če bi bil slikar, bi naslikal to-le sliko: V ladji, ki se potaplja, sedi Nazarenec. Tisoč rok je vprtih vanj, tisoč ust kliče: Reši nas, poginjamo! On spi. Ne, ne bi mogel naslikati te slike; toliko groze in veličine je v nji, toliko groze -..
Bratje! Videl sem ljudi, ki so peli v boj in so peli na morišče. Videl sem ljudi, ki so trepetaje jokali v boj in na morišče. Tretji niso kazali ne tega ne onega. Težka je razlika med junaki in junaki, med ozkosrč-nimi in ozkosrčnimi ni plota, Brat, kako boš sodil? Vem, da ti je pesem ljubša, a v posebnih trenutkih je tudi pesem žalost. Brat, smešna je tvoja zadrega, ko ne ločiš morilca od junaka,
Človek ne ljubi brez vzroka, a pogosto brez vzroka sovraži. Ne išči v sovraštvu ne resnice ne pravice. Dobro je, da se naučimo tega in iščemo novih poti in studencev za svoje bolečine.
Slednji izmed nas je v dveh izdajah: ena, grob in cenen odtisek, je za dom — druga, v sijajni obliki, je za javnost. Razumem, zakaj smo si med svetom najbližji tako tuji, zakaj smo si v intimnem krogu tako neznosni.
177