20
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
98.
Pri sultanu marocanskem.
To je zmes  raznih   zgradb,   dolga  je f/fl in široka V4 nemške milje.   Toda  samo   osmi del prostora je na-
stavljen s poslopji, z vilami, s paviljoni in s kioski. Lepote in impozance nima ta arhitektura. Dospela sva v paviljon na vrtu, ker tu je cesar bil tistega dne. Stene so bile gole, in po tleh so bile sprostrte rgožine. V kotu je sedel, pravzaprav čepel cesar maročanski Abd-er-Rahman, zelo prileten starčev dolge bele brade, nagubanega čela, zamorskega nosa, debelih žnabelj, in drobnih iskrih oči. Okoli njega so ležali, čepeli in sedeli velikaši. Vseh skup je bilo menda 40, zgolj stari, be-lobradati možje. Cesar mi je namignil na lahno, naj sedem, a to dosta daleč od njega. Naklonivši se cesarju, sem se posadil na tla. Ma^abut pa je stopil k vladarju, prijel ga za roko, in poljubil potem sam sebi prste, s katerimi se je bil dotaknil cesarjeve roke. Nisem opazil tu nikakega izrednega spoštovanja, vendar je kraljevala dostojna mirnost v zboru, kakor sploh na vseh skupščinah mohamedanskih. Velikaši skoro niso pogledali naju, dasi je Evropejec izreden gost na dvoru sultana maročanskega. Ali etiketa dvorna zahteva takošno vedenje, kakor tudi navadna spodobnost. Tu se ne spodobi začudjenje, radovednost, kakor tudi drugi afekti ne, vse to se mora premagati in ukrotiti. „Obraz tvoj bodi pobeljen grob," veli nravoslovje mohamedansko. Kedar sva se vsedla z marabutom, in moram ga javno pohvaliti, da se je vsedel prav blizu mene, govoril je najprej cesar z velikaši. Za naju se niso zmenili čisto nič. Tudi nama niso postregli niti s kavo, kakor je to običajno pri turkih, niti z čajem, kakor je to običajno v Maroku. Tudi nargilov nama niso prinesli, in to zato ne, ker se ne sme niti piti niti kaditi vpričo cesarja. Dejali so, da se to ne spodobi.
Kedar se je cesar zgovoril z velikaši, nastal je dolg molk. Nihče ne ni osmelil, da pretrga tihoto, tudi pri mohamedatjcih, kakor pri nas, veli dvoma etiketa, da se sme v navzočnosti cesarjevej le tedaj govoriti, kadar on koga nagovori. Slednjič je zicil cesar, obrnil se je k meni z besedo. Povprašal me je, kako sem potoval. Kar je cesar vprašal, tisto je marabut meni ponovil. Radi etikete sem odgovoril vselej kratko in nastal je dolg molk. Potem je vprašal cesar znovega, sedaj to, sedaj ono, jaz sem odgovoril, in zopet je nastal molk. Takošno je bilo zaslišanje. Kratkočasno ni bilo. Pač pa mi je dopadla resnoba, ki je kraljevala v skup-sčini.
Povzel sem z vprašanj sultauovih, da je za ču Io preprost in neveden. Še sanjalo se mu ni o državnih naredbah evropskih. O francoskej republiki od 1848. 1. je pač slišal nekaj, tudi je videl na tadanjih novcih vpodobljeno žensko glavo, predstavljajoče republiko, toraj je menil, da je ta republika tudi res živela. Vprašal me je namreč: „Ali ste poznali bubliko (republiko)? Ali se je oženil sedanji vladar francoski s to znamenito damo?" Slišal je nekaj tudi ob Angleškej, in o ministru Palmerstonu. Vprašal me je toraj, ali je Palmerston soprog kraljice Viktorije? Prav res mi je prihajalo vroče, ker nisem   vedel prvi hip,   kako naj bi odgovoril,   da ne bi
21
se preveč oplazil ob nevednost cesarjevo. Sreča tudi, da mi ni ušel smeh. Začel sem toraj govoriti to in ono, skakal sem sem in tje ter privlekel v govor razne oko-listave, tako da ni cesar slutil čisto nič svoje nevednosti.
Mulej Abd er-Rabman je bil preprosti opravljen, toda jako snažno. Cesar me ni odslovil tako, kakor od-slavljajo evropski vladarji, ki sami namignejo, kedaj je treba oditi. Lehko bi bil sedel pri njem dokler bi hotel, ali se mi ni poljubilo. Da bi bil sam ob sebi vstal in žel, tega si pa tudi nisem upal, kajti sem vedel, da se maročanski dvorni običaji v tem do celega razlikujejo od evropskih. Veliko dvorljivost in uglajenost pokazuje pri njih oni, ki ostane pri cesarju tako dolgo, dokler le more. če tudi ga c<isar sam odslovi, vendar naj ne hodi od njega, odslavljenje ima samo ta uljudui pomen, da hoče cesar z drugim govoriti, ali sploh nič. Kdor se ne dade premakniti od cesarja, pokazuje jasno, kako mu je milo, da sme bivati blizu vladarja.
Vsa druga je v Evropi, kar se tega tiče. Evropske najviše glave pošljejo včasih ko] čez pet minut zasli-žance tje, od koder so bili prišli. Kako bi se osmešil, kedor bi ne hotel ali ne znal umeti rahlega odslovljenja naših gospodov! Ne tako v Maroku. Vladar sprejema hvaležno počastitve od vsakega, tudi najnižjega podanika ter ne gleda na to, da bi se ga koj iznebil.
Nisem se toraj mogel posloviti. Kaj naj pričnem? Rešil me je marabut. Prišlo mu je na misel, da bi šel molit v mošejo. Omenil je to cesarju, ki mu je samo rekel: »Dobro se imej". Šla sva.
Na dvorišču sem čakal marabuta. Obsedlo me je več radovednih vojakov, ali nadlegovali me niso čisto nič. Opazil sem, da je vojaštvo zelo zanemarjeno. Ko je bil marabut odmolil, povrnil se je k meni, da mi pove nekaj važnega. Povedal mi je, kaj se spodobi, da je treba poslati primernih daril cesarju. Nisem bil niti poslanik niti oficijalna oseba, ali brez darov ne sme noben Evropejec k sultanu maročanskemu. Vedel sem to, in se tudi preskrbel s primernimi rečmi. Imel sem seboj lepo uro na nihalo, par augležkih revolverjev, in nekaj kosov dragocene svilenine lijonske. Vse to sem bil namenil za prvo darilo. Za drugo darilo sem namenil francosk šalj, več malih bronastih statuv, krasno pi« savno opravo, dve lepi paličici in žepni nož z dvanajstimi ostrinami. Murabut mi je omenil, da naj koj sedaj poklonim darila, ker je taka navada, in je tudi cesarju najljubše. Nagovoril sem vojake, da so šli z menoj po darila v judovsko četvrtje. Spremljal jih je častnik. Za to postrežbo sem jih pošteno nagradil. V pol ure smo se povrnili z darili. Murabut je ostal pri njih. Drugega dne sem izvedel, kaj je rekel cesar. Uro je hvalil, revolverja pa ne, ker sta po novem narejena. V obče ni bil nič kaj zadovoljen z darili, ali upa, da prejme lepših ob odhodu mojem.
Ko sem se vračal domov k Judu, vsuli so se za menoj vojaki, ki so bili darila prinesli, pa najljubši učenec
murabutov Sidi Mustafa. Jud jim je uže pripravljal južino, kaj pak na moje ime. Vojaki so kar pali po jedilih, Sidi Mustafa pa se je nekako upiral jesti v hiši never-čevej, ali Jud ga je prosil tako ponižno, da se je slednjič udal in začel jesti. Pa kaj velim jesti, začel je kar požirati kot gladen volk. Čudno je, kako Marokatci jedo. S prsti gre v skledo po rižo postavim. Vsak t»i menil, da ta zagrabek ponese koj v usta, pa ne. Kdi,r tako je, dela hud pregrešek zoper uglajenost po nazorih maročanskih. Oni jed malo povaljajo med prsti ter tako zgojeto krogljico. In to krogljico poženo od daleč v usta. Čim dalje od ust se krogljica nese in požene, tem spodobnejše jim je to. Nikdar nisem videl Marokanca, da bi bil zgrešil usta, kakor se to prigaja s početka neveščemu Evropejcu. Sidi Mustafa je zelo pomiloval mene, ker nisem znal tako jesti.
Po jedi sem sprevidel, da mnogo stane zaslišanje pri sultanu, da je bogat dohodek okolici njegovej. Prvič stanejo mnogo darila cesarju, drugič hoče vsak, ki ima službo ua dvoru, ob takej priliki kaj vjeti, in ne smeš mu odreči. Prišel je dvomi uradnik za nami k Judu in podal mi imena onih, kateri so zahtevali darov, kakor tudi dotične svote. Zapisanih je bilo nekaj čez 40 oseb. Rad ali nerad sem segel globoko v žep. Vsa svota je znašala 4000 unc, to je nekaj čez 1000 frankov. Plačal sem smešno osoljeni račun. Ali motil bi se, ki bi menil, da je bilo plačevanje 8 tem pri kraju. O kaj še! To je bila komaj polovica. Tudi vojaki so zahtevali svojega deleža. Začeli so ragljati kot žabe v mlaki. Vsakemu vojaku, ki so me spremili z darili v palačo, moral sem dati nov dar, kar je zneslo mnogo.