Politiški oddelek.
Nemci v pravi luči.
Nemški žolč zaradi jezikovnih naredeb se še ni potolažil. V Avstriji se pa prav ne upajo nastopiti, ker se s pravo pogumnostjo ne odlikujejo. Zato so pa porabili priložnost, ko je društvo „Alldeutscher Verband" imelo zbor v Lipsiji, da so si dali duška svojim pristno nemškim težnjam. Na tem shodu se ni govorilo o avstrijskih Nemcih kot o podanikih tuje države, temveč kot o nemških tnaselnikih. Tu so se preočitno pokazale velikonemške želje, naj se poruši meja, ki še leči Avstrijo od Nemčije.
Wolf, Funke in Schiicker, znani kričači v dunajskem državnem zboru, so obžalovali, da ni nemški državni zbor ugovarjal jezikovnim naredbam in da nemški državni kancelar knez Hohenlohe ni napel vseh sil, da prisili Avstrijo do preklica jezikovnih naredeb. Seveda Wolfu na ljubo vsa nemška diplomacija ne bode porabljala vsega svojega vpliva, a znamenito je, da možje, ki so avstrijski državni poslanci, si upajo tako klicati tujo državo, naj se umeša v avstrijske notranje stvari.
Sedaj se je jasno pokazalo, kako je Rieger prav imel, ko je svaril pred razdelitvijo Češke po narodnostih. Če se napravi poseben nemški del dežele s posebno upravo, bode v tem delu se gojila v največji meri nemška iredenta. Že sedaj je po vsem Severnem Češkem silno razširjen iredentovski duh, kajti drugače bi možje Schone-rerjevega  zaupanja  ondu ne bili voljeni v državni  zbor.
Besede, katere so se govorile v Lipsiji pa niso tako brez vsacega pomena. V njih so se izraz le misli velicega dela avstrijskega nemštva in baš v tem tiči vsa nevarnost. Se li more država v resnih časih zanašati na ljudi, ki bi najrajši videli, da avstrijske meje ne bi bilo več, da bi berolinski državni zbor odločeval tudi o av-strijskih stvareh in nemški državni koneelar zapovedoval velikemu delu Avstrije. Stvar je tem bolje pomisleka vredna, ker imajo naši nemški iredentovci več  somišlje-
nikov v Nemčiji. Pomisliti je vsekako treba, da nemško prijateljstvo z našo državo je le začasno, in se utegnejo razmere premeniti.
Take razmere so plod tistega vladanja, ki je na Češkem odrivalo češki narod in povsod podpiralo Nemce. Pruscfilsko gibanje na Severnem Češkem je že precej staro, a vlade niso imele časa, da bi na nje obračale svojo pozornost. Treba je bilo gledati, da se kje ne pojavi pan-slavizem. V tem, ko so gospodje stikali za namišljeno nevarnostjo, se je ugnezdila prava resna nevarnost. Kakor na Primorskem tako se tudi na Češkem ni nikdo zmenil, kaj da iredentovci delajo. Lepo mirno so lahko delali, nikdo jih ni motil.
Nadejamo se, da bodo sedaj gospodje na Dunaju spoznali, da nemška in italijanska iredenta niste le dve izmišljeni strašili, temveč se dejanski nahajati in naši državi že nevarni postajati. Največji uspeh nemške ire-dente bi bil, da doseže za sedaj preklic jezikovnih naredeb. S tem bi se polagoma znebili čeških uradnikov v nemških krajih, kateri seveda nočejo zatisniti očesa k vsemu nemškemu počenjanju.
Sedaj pa nastaje vprašanje, če morejo nemški liberalci še nadalje hoditi s Schonererjanci. S tem naravnost pokažejo vso plitvost svojega avstrijskega patrijotizma, s katerim so se še nedavno ponašali. Posebno se bi jim morala odrekati vsa vladna zmožnost, ako se zavezujejo s takimi ljudmi. Mi ne damo dosti na patrijotizem nemških liberalcev, a da so upali vedno hoditi z Schonererjem, pa vendar dvomimo. Če pa hočejo, tem bolje, si vsaj za zmiraj zapro pot do kacega vpliva na državne posle.
Pri tacih razmerah je pa vsekako potreba, da se zjedinijo dežele češke krone. Le v taki veliki skupini z mnogoštevilnim češkim življem bi mogli brzdati nakane nemških iredentovcev. Iz Prage bi ne dobili potuhe, kot so jo dosedaj od raznih stranij. Pred vsem se bode pa jim moralo vcepiti v I glavo, da niso nič več nego drugi narodi.
Splošno bode treba na Severnem Češkem še dosti prememb. Uzroki sedanjemu razmerju so jako globoki, a
se nanjo ni obračalo nobene pozornosti. Prav z gotovostjo lahko rečemo, da je mnogo zagrešila že šola, kajti našli so se učitelji, ki so vcepljali nežni mladini prusolilstvo v srce. Minister Gautsch je bil dal odpraviti iz šolskih knjižnic več knjig, pisanih v velikonemškem duhu, a kaj je vse to pomagalo, če so se pa nauki dotičnih knjig z živo besedo v šoli razlagali.
Pa tudi nemškim društvom se je vedno gledalo skozi prste. Mi nismo za omejenje društevene svobode, a toliko pravice pa ima vendar država, da ne pusti, da bi se po društvih gojil naravnost jej nasprotne težnje, in se delovalo za sosedne države.
Če je zadnji jezikovni boj, le to dosegel, da je avstrijske Nemce pokazal v boljši luči, smemo biti Slovani zadovoljni.
242