Zaprta !
Andrej Rape
kne 16. prosinca 18 .. se je vrtela Vrtoglavčeva Jera pred  Bohinj-'  čevo gostilnico. Vrtela se je in klicala stare in mlade ljudi: ,,Pre-teto! Veliki  in mali,  debeli in suhi!   Balo  gledat,   balo!   Kmalu bodo tu! Pa bodo igrali, pa bodo vriskali — juh! In hrskali bodo konji in šopke bodo imeli na komatih.  Gledat!  In vozovi bodo f- olepšani s tistim rdeče, belo in modro pobarvanim ličkanjem,   ki uhaja izpod obliča našemu  Jurju,  kadar dela omare,  mize . . . Hej, juh!«
Zavrtela se je na eni nogi, in culica, ki jo je vedno nosila na glavi, je komaj obdržala ravnotežje. Ta culica je bila njeno najdražje imetje, zakaj v nji je imela shranjeno mašno knjigo rajne matere, v knjigi pa podobice, mične podobice, ki jih je imela tako rada. Jera je iztned vseh dragocenosti, ki jih je nosila v culici na glavi, največkrat pogledala precej veliko podo-bico, ki ji jo je dal, kakor je pripovedovala, gospod katehet zato, ker se je naučila tnoliti tako lepo kot nihče drugi.
In zbirali so se stari in mladi ljudje okolo Jere. Jera Vrtoglavčeva je bila res vrtoglava, vsaj ljudje so pravili tako. Ljudje so pravili, da se je Jeri potrlo eno kolesce v glavi — ti grdi ljudje! No, po obleki in obrazu so utegnili soditi prav.
Šolskega drobiža se je nabiralo okolo Jere več in več. Še Belčeva Tilka, ki je sicer hodila samodruga v šolo, se jim je pridružila.
-s*   54   *s~
Vaški fantje so pred gostilnico sredi ceste napravili preprego. Iz da-ljave so že čuli harmoniko in vriskanje. Ondi izza ovinka se je prikazala cela vrsta lepo okičenih voz. Zastave na smrečicah so vihrale, konji so hrskali, klarineti in harmonika so cvilili. Prav kakor je obetala Vrtoglavčeva Jera . . .
V farnem zvoniku je bilo deveto uro. Prostor pred gostilnico se je izpraznil nenavadno hitro. Otrok ni bilo več videti. Pač! Belčeva Tilka je še

stala ondi ter gledala zamaknjena v to življenje na cesti. Preslišala je bila uro. Po součenkah se ni ozirala, zato tudi ni opazila, da so že vse davno odšle. Bala, vaški Janez, ki je hodil ves preprežen s trakovi iz ličkanja, rdečimi, modrimi, belimi, pred vozovi kakor bi jim kazal pot, in Vrtoglav-čeva Jera — vse to je Tilko silno zanimalo in zmotilo.
,,Janez, kajne, danes si pa po dolgem času zopet vesel," je kričala Jera, ,,vesel kakor medved na pomladnem solncu."
In Janez se je ustavil. Ustavili so se vozovi pred gostilnico. In stopil
                                                      55
je Janez na eno nogo  in zavriskal je kakor vlak, ki pelje dol  od  Kranja. Kozarec vina v roki držeč, je jel peti:
,,Le hitro na kvišku! . . ." Z nogo in glavo si je dajal takt.
Belčeva Tilka je še vedno stala in zrla Jero in Janeza, Janeza in balo, pa zopet Jero — vsa zamišljena. In konje je gledala, ki so hrskali, in po-slušala je razglašeno godbo klarineta in harmonike.
,,V šolo pojdi!" se oglasi Jera. ,,Devet je že davno, in v šoli se že uče, ti pa stojiš tu in prodajaš zijala! V šolo pojdi, ti pravim, da ne bo kazni." In Jera se je odurno zagrohotala.
Tilka se je zdramila. V srcu jo je nekaj zabolelo, in ta bolest ji je za-plula notri dol do prstov na nogah. Vzdihnila je prav globoko kakor bi hotela s tem vzdihom bolest, čudno bolest, ki se. je s tisočerimi rokami oprijemala njene notranjosti, vreči iz srca.
Tilka je stekla, kar so jo nesle noge. Harmonika in klarinet sta dajala takt.
Bom, bom ... V stolpu je bila ura pol desetih. Zdelo se je Tilki, da so ti udarci razgrnili samo grenkobo povsod okolo nje. Ta grenkoba ji je zablodila tudi v srčece.
Ptiči, posedajoči na obpotnem drevju, so stresali sneg na tla, kakor perje suh sneg. In padal je sneg tako tiho, tako tajno na tla, da se ni čulo ničesar, le pod drevjem so se napravljale iglaste kopice. Tilki se je zdelo, kakor bi jo zbadale v glavo in prav v dno srca. Pred šolo je bila. Čula je glasne odgovore otrok, ki so v šoli odgovarjali v zboru.
,,Ah, zakaj sem gledala balo?" ji je nekaj reklo in šepetalo po ušesih. ,,Pa ravno včeraj je kaznoval gospod učitelj Slaparjevega in Kocjanovega zato, ker sta zamudila. Obljubil je enako kazen vsakemu zakasnelcu . . . Zaprta sta bila . . ."
Postala je pred šolskimi vrati. In v duhu je zrla tako čudno prazno veliko šolsko sobo. V nji pa sedi ona sama — zaprta.
Odprla je vrata . . . Otroci so se ozrli, in učitelj je začudeno in obenem strogo pogledal na Tilko, zakaj deklica po navadi ni zamujala šole. Zasmi-lila se mu je, ko jo je videl vstopiti s povešeno glavo pred klopi in moliti. Smilila se tnu je, ko je potrta stopala v klop. Ali rekel ni ničesar . . .
*            *
Silno počasi so lezle ure. Naposled se je oglasil zvon. Molili in od-molili so. V parih so šli otroci iz šole. Tilka je sama obsedela v klopi.
Naslonila se je na klop. Jokala je. Naposled je jela pisati šolski red: ,,Hodi redno in o pravem času v šolo" — kakor bi hotela s tem izbrisati svojo nerednost.
Skozi okno s hodnika je videl učitelj njeno sklonjeno glavo. Začul je globok vzdih, ki ga je povzročila huda bolest.
Pisoča deklica se je obrnila in zazrla učitelja, ki jo je rezno gledal skozi okno.
S»        56       f-S-
Vstopil je. Povprašal jo je po vzroku zakasnelosti. In povedala je vse, vse je povedala natančno, kako se je bila zagledala v Vrtoglavčevo Jero, vaškega Janeza, balo i. t. d. ter kako je preslišala uro.
,,Kaj pa si tu napisala?" je vprašal učitelj.
In pokazala mu je.
»Prav tako," je izpregovoril, prečitavši napisano. ,,Veseli me, da se sama zavedaš, da nisi ravnala prav in se tega kesaš."
BOh, nikoli več ne bom gledala bale, nikoli več Vrtoglavčeve Jere in vaškega Janeza!" je hitela zatrjevati Tilka.
,,Pridna si bila doslej in marljiva. Upam, da boš poslej še pridnejša in glej, da ostane današnja kazen prva in zadnja."
In Tilka je hitela domov. Součenke je še došla in celo pustila zadaj. Spominja pa se še danes kot vrla gospodinja besed učiteljevih in ne more prehvaliti koristi šole ter rada pripoveduje, da je bila dne 16. prosinca 18 . . prvič in zadnjič v šoli zaradi bale — zaprta.