ISSN: 1318-9670

Modrijan

9 77 1 31 8 967002

Mali raziskovalci v vrtcu

Trije koraki za manj odpadkov

stenska slika

ODPADKI:

Zmanjševanje, ponovna
uporaba in recikliranje

2. PONOVNO UPOR/


Modrijanova prenovljena gradiva

1. razred

Spoštovani!

Za šolsko leto 2011/12 vam pri Modrijanu pripravljamo
prenovljena delovna učbenika za spoznavanje okolja in
matematiko v 1. razredu. Učbenika, ki ju že več kot deset let
uporabljate v večini slovenskih šol, smo prilagodili prenovljenemu
učnemu načrtu, posodobili oblikovanje ter izboljšali posamezne
vsebinske sklope.

Nekatere vsebinske spremembe smo naredili zaradi
prenovljenega učnega načrta, druge pa zaradi odzivov z vaše
strani. Tako smo naloge, ki so bile za učence po vaših izkušnjah
prezahtevne, poenostavili ali jih zamenjali s preprostejšimi.

Vendar kljub vsem spremembam, ki smo jih naredili, koncept
učbenikov ostaja nespremenjen - takšen, ki vam že več kot
desetletje dobro služi pri doseganju učnih ciljev.

p OMLAD

**'* pivo  cvnjp
' caai

• » 08 iWlCA

•<”UUCW
• ikoh

• TU«wm
•IB«

• ^tiNCtr

Okolje in jaz 1

• usklajeno s prenovljenim učnim
načrtom (dodana vsebina Dan in noč )

• nekaj nalog je poenostavljenih oz.
zamenjanih s preprostejšimi

• dopolnjena navodila za reševanje
nalog

• vključenih je nekaj dodatnih nalog
za utrjevanje znanja

En dva tri, odkrij jo ti

• usklajeno s prenovljenim učnim načrtom
(dodano seštevanje in odštevanje do 20,
izpuščeni so vrstilni števniki, nakazana je
uporaba sodobne tehnologije ...)

• dodanih je še nekaj računskih nalog za
utrjevanje znanja

• navodila za reševanje so z velikimi tiskanimi
črkami ob nalogah

• prenovljene bodo tudi Vaje za utrjevanje
učbeniškega kompleta En dva tri, odkrij jo ti

Prenovljena učbenika bosta izšla junija.

Modrijan

hiša dobre knjige^

V šolskem letu 2011/12, ki bo nekakšno prehodno obdobje
k prenovljenim učnim načrtom, vam omogočamo naročilo
tako starih kot prenovljenih učbenikov En dva tri, odkrij jo ti
in Okolje in jaz.  Pri naročilu novih ne pozabite dopisati
PRENOVLJENO.

Modrijan založba, d. o. o.
Poljanska cesta 15
p. p. 2004
1001 Ljubljana
tel: (01) 236 46 00
www.modrijan.si

povečana slišnost

K zadnji številki Modrijanove Naravoslovne solnice

razdalja

izvor zvoka

Spoštovane učiteljice in učitelji, dragi bralci,
leta 1996 je urednica Zvonka Kos v promocijski številki
Naravoslovne solnice zapisala: » Pouk naravoslovja že se¬
daj doživlja precejšnje spremembe in veliko vasje, ki vna¬
šate tako vsebinske kot metodične novosti. Tu bi vam želeli
stati ob strani z NARAVOSLOVNO SOLNICO, da bi
lahko v razredu sami po ščepcih začinili svoje delo ... Za¬
snovali smo rubrike, v katerih želimo predstaviti nove pri¬
stope v poučevanju naravoslovja, osvežiti znanje s področja
naravoslovnih ved, pripraviti material, ki ga lahko učitelji
takoj uporabite v razredu. Objavljali bomo ocene knjig,
priročnikov in učil, predstavili dogajanja v Sloveniji s po¬
dročja naravoslovja ter spodbujali učitelje, da s svojimi pri¬
spevki, vprašanji in predlogi sooblikujejo vsebino revije.«.

Zastavljene smernice smo uspešno uresničevali pet¬
najst let. V petnajsto leto smo vstopili z optimizmom
in v novi preobleki, in to kljub temu, da se je Mini¬
strstvo za šolstvo in šport RS lani odločilo, da otroš¬
kih in mladinskih periodičnih publikacij, pomemb¬
nih za razvoj vzgoje in izobraževanja, ki jih izdajamo
gospodarske družbe, ne želi več sofinancirati. V upa¬
nju na umik diskriminatornih pogojev razpisa MŠŠ
smo vztrajali, a zaman. Strošek, ki ga terja kakovostna
priprava revije, je žal preobsežen in ga ob okrnjenem
financiranju nismo več zmožni prevzemati. Zato je
napočil čas, ko se moramo od Solnice posloviti.

Naj bo dobra novica, da utegne revija vendarle
dobiti novega skrbnika - Pedagoško fakulteto v
Ljubljani. Če bodo dogovori uspešni, bo Solnica v
enaki ali spremenjeni obliki z vami še naprej, le da
ne bo več Modrijanova. Zato spremljajte novice na

www.modrijan.si, kjer vas bomo o odločitvi obve¬
stili, brž ko bo mogoče.

Naj svoj zadnji uvodnik zaključim z zahvalami.
Hvala dolgoletni urednici revije Zvonki Kos - polnih
trinajst let je skrbela za revijo, izbirala ključne sode¬
lavce, usmerjala njihovo delo ter njihove ideje uskla¬
jevala z vašimi potrebami in željami. Hvala uredniš¬
kemu odboru - dr. Dušanu Krnelu, mag. Ani
Gostinčar Blagotinšek in dr. Darji Skribe - Dimeč -
za sveže ideje, za trud, čas in znanje ter za nove učne
pristope, ki so jih v petnajstih letih sodelovanja vloži¬
li v revijo. Ob tem se kaže spomniti na pokojnega fi¬
zika dr. Janeza Ferbarja - ta predani didaktik, marsi¬
komu izmed vas profesor na fakulteti, je bil zaslužen
za zgodnje uvajanje naravoslovja v šole in nosi po¬
memben delež pri zasnovi naše Solnice.

Zahvaljujem se vam učiteljem, ki ste z nami in med
seboj delili dragocene izkušnje v razredu. Hvala tudi
drugim sodelavcem: piscem in lektorjem, fotografom
in ilustratorjem, oblikovalcem in grafičnim uredni¬
kom, tiskarjem in poštnim delavcem. In nazadnje -
najlepša hvala vam, bralcem in uporabnikom revije,
za izkazano zaupanje in zvestobo.

Modrijanova zadnja številka revije je nekoliko raz¬
širjena; obogatili smo jo z več prispevki in s kratkim
poletnim branjem - s poglavjema iz knjige Samo na¬
rava,  ki jo je napisal Davorin Tome.

Želim vam uspešen konec šolskega leta in še mno¬
go prijetnih izzivov pri poučevanju zgodnjega nara¬
voslovja.

Katarina Štilec

Revija izhaja trikrat na leto - jeseni, pozimi in spomladi. Cena posamezne številke je 5,80 €. Letna naročnina znaša 16,28 €. Plačuje se enkrat letno,
in sicer januarja. Študentje imajo 10-odstotni popust. Šole, ki bodo naročile po 2 ali več izvodov revije, imajo pri naročilu 10-odstotni popust.

Naslov uredništva, naročanje in oglaševanje: Založba Modrijan, p. p. 2004,1001 Ljubljana

tel.: 01/236 46 26, faks: 01/236 46 01, e-pošta: solnica@modrijan.si, prodaja@modrijan.si, www.modrijan.si

NARAVOSLOVNA SOLNICA Ustanovitelj in založnik:  Modrijan založba, d. o. o. ■ Direktor:  Branimir Nešovič ■ Urednica:  Katarina Štilec ■ Karikature:
Iztok Sitar ■ Jezikovni pregled:  Aleksandra Kocmut ■ Oblikovanje:  Andreja Globočnik ■ Prelom:  Vilma Zupan ■ Natisnil:  Božnar & Partner, d. o. o.
■ Uredniški odbor:  mag. Ana Gostinčar Blagotinšek, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, dr. Darja Skribe - Dimeč, Pedagoška fakulteta
Univerze v Ljubljani, dr. Dušan Krnel, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani

*

kazalo

SAMO NARA

Ekologija v prozi in pc

DAVORIN TOME

SOLNICA STROKOVNO

ODPADKI: Zmanjševanje, ponovna
uporaba in recikliranje

Marinka Vovk

INTERVJU

12 Marinka Vovk

DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

13 Skakač

Ana Gostinčar Blagotinšek

SOLNICA STROKOVNO

16 Razširjanje zvoka v naravi

Marjan Hribar

20 Srebrna zrnca in digitalne pike

Nikolaj Pečenko

ZAKAJ JE MORJE SLANO?

Kaj je živo in kaj ni živo?

VPOGLED

24 Površinska napetost

Dušan Krnet

PREVOD

25 Iz poskusov v raziskavo!

Dušan Krnel

KAM ZA NARAVOSLOVNI DAN?

29 Javni zavod Rokodelski center Ribnica
29 Gozdna učna pot Tabor

29 Zavetišče za male živali Horjul

ZA NAJMLAJŠE

30 Mali raziskovalci v vrtcu

Maja Botolin Vaupotič

IZ SOL

35 Naša raziskava:

Kaj se zgodi z odpadki?

Nataša Šefer

PREDSTAVLJAMO VAM

36 Drugo leto projekta FIBONACCI

Ana Gostinčar Blagotinšek

KAKO RAZISKUJEMO

37 Skakač

Ana Gostinčar Blagotinšek

MISLIL SEM, DA JE ZEMLJA PLOŠČATA

18 Plavanje in potapljanje - nikoli
končana zgodba

Dušan Krnel

IZ ZALOŽB

39 EVOLUCIJA: Kako smo nastali mi in vsa
živa bitja

Barbara Bajd

ZAVODOVA ZALOŽBA

40 Matematika v šoli

KOMENTAR K STENSKI SLIKI

41  Trije koraki za manj odpadkov

Darja Skribe - Dimeč
Ana Gostinčar Blagotinšek

POLETNO BRANJE

44 Samo narava

Davorin Tome

KAZALO

5

JOD) II CA
MlgaglMBM

MARINKA VOVK, Tehnološki center za aplikativno ekologijo

ODPADKI: Zmanjševanje,
ponovna uporaba in recikliranje

Varovanje okolja postaja vse pomembnejša družbena dejavnost, ki zahteva tesno
sodelovanje državnih organov, industrije, vzgojno-izobraževalnih institucij in posameznikov.
Javnost je pomemben partner v procesu varovanja okolja, saj se vsak poseg v okolje odraža
kot poseg v naše življenjsko okolje. Vprašanje odnosa ljudi do narave oziroma okolja postaja
vse bolj eksistenčno vprašanje človeštva, ki terja celostno gledanje na naravo in družbo.
Dvigniti je treba raven razumevanja naravnih procesov ter njihove medsebojne povezanosti.
Eden najpomembnejših dejavnikov je spreminjanje našega odnosa in boljše razumevanje
povezav med industrijskimi, ekonomskimi, socialnimi in naravovarstvenimi vidiki.

Odpadki predstavljajo našo sled
potrošništva, zato je zmanjševanje
njihovega nastajanja ključnega po¬
mena za zmanjšanje izpustov toplo¬
grednih plinov in posledic, ki jih
prinašajo svetovne podnebne spre¬
membe. Z odlaganjem odpadkov na
odlagališča namreč nastaja metan, ki
kot toplogredni plin vpliva na raz¬
gradnjo ozonske plasti. Cilj EU je
postati »družba recikliranja«, torej
družba, ki se ne le izogiba proizvod¬
nji odpadkov, temveč le-te uporablja
tudi kot vir. V Sloveniji se, podobno
kot v drugih članicah, nastajanje od¬
padkov povečuje, vendar ne dosega
stopnje gospodarske rasti. Povprečna
letna masa komunalnih odpadkov v
EU je 524 kilogramov letno na ose¬
bo, v Sloveniji pa 449 kilogramov.
Glede ravnanja z odpadki med drža¬
vami članicami obstajajo velike razli¬
ke: v nekaterih državah članicah je
deponiranje skorajda izginilo, v dru¬
gih pa se 90 odstotkov odpadkov še
vedno zakopava na odlagališčih. V
Sloveniji se na odlagališčih še vedno
odlaga skoraj 80 odstotkov odpad¬
kov, delež recikliranih odpadkov pa
hitro narašča, vendar še vedno znaša
le okrog 20 odstotkov, čeprav tona

reciklirane plastike ohrani dve toni
nafte in so prihranki energije zara¬
di recikliranja visoki. Pri reciklira¬
nju aluminija se prihrani 95 odstot¬
kov energije, pri recikliranju plastike
70 odstotkov, jekla 40 odstotkov, pa¬
pirja 40 odstotkov in stekla 30 od¬
stotkov energije.

Kakšen je prednostni red
ravnanja z odpadki?

Nova okvirna direktiva o odpad¬
kih uvaja obvezno hierarhijo odpad¬
kov in določa prednostni red ravna¬
nja z odpadki, tako da je na vrhu
seznama preprečevanje, sledijo po¬
novna uporaba, recikliranje in drugi
postopki predelave; odstranjevanje,
na primer odlaganje na odlagališčih,
pa bi se moralo uporabljati le kot za¬
silni izhod in je na zadnjem mestu.

Preprečevanje nastajanja od¬
padkov pomeni, da razmislimo,
kako lahko z načinom življenja vpli¬
vamo na zmanjšanje količin odpad¬
kov. Preden se odločimo za nakup,
preverimo, ali izdelek res potrebuje¬
mo, kupujemo v večjih embalažah,
izogibamo se nakupu izdelkov za

enkratno uporabo in uporabljamo
nakupovalne vreče z daljšo življenjs¬
ko dobo. Pri preprečevanju nasta¬
janja odpadkov imajo pomembno
vlogo tudi tehnologi, ki lahko s pre¬
udarnim načrtovanjem izdelkov bist¬
veno zmanjšajo količine nastalih od¬
padkov, saj lahko tovarne proizvajajo
izdelke iz materialov, ki jih bo vedno
znova mogoče reciklirati in uporabi¬
ti. Ker ne moremo popolnoma pre¬
prečiti nastajanja odpadkov, je treba
poskrbeti, da nastale odpadke loči¬
mo in poskrbimo za njihovo ponov¬
no uporabo. Pri ponovni uporabi
izdelke in rabljeno opremo obnovi¬
jo, jim dodajo estetski okoljski videz
in jih prodajo po simboličnih cenah.
To omogoča nove zaposlitve zlasti
težje zaposljivim, kar prispeva k
zmanjševanju socialnih razlik, pred¬
vsem pa je ponovna uporaba okolj¬
sko učinkovitejša kot recikliranje.
Prvi center ponovne uporabe v Slo¬
veniji je v Rogaški Slatini, kjer je
mogoče oddati in dobiti vse, kar
potrebujemo v vsakdanjem življe¬
nju, pri čemer ima vsak izdelek poleg
simbolične cene tudi zeleno ceno, ki
prikazuje pomen varovanja naravnih
virov in zmanjševanja onesnaževanja.

6

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

30LH1CA

Si

Ponovna uporaba se po prednostnem redu uvršča pred recikliranje, saj za nove
izdelke ne potrebujemo novih surovin. (Fotografija: Marinka Vovk)

Sodoben način potrošništva pogosto
prezre omejenost planeta in virov,
zato bodo centri ponovne uporabe
v prihodnje tudi v Sloveniji tako
kot v tujini omogočali nove zaposlit¬
ve in zmanjševali količine odloženih
odpadkov. Ponovna uporaba je mo¬
goča tudi za biološke odpadke, ki
jih lahko zlasti na podeželju sami
kompostiramo in predstavljajo po¬
memben vir za ohranjanje prsti.

Recikliranje odpadkov se po
prednostnem redu uvršča za ponov¬
no uporabo, saj pri recikliranju po¬
trebujejo poleg starih tudi nove suro¬
vine, kar pomeni, da novih materialov
ni mogoče izdelati izključno iz sta¬
rih. Recikliranje omogoča, da se v
proizvodnji odpadne snovi znova
uporabijo, s tem pa zmanjšujemo iz¬
rabo naravnih virov in energije.

Prvi pogoj za uspešno recikliranje
je sistem ločenega zbiranja in sorti¬
ranja odpadkov. Sledi tehnološki
proces za predelavo v uporabne ma¬
teriale. Recikliramo lahko papir,
steklo, les, kovine, plastiko, gume,
asfalt in beton, izrabljene tonerje za
laserske tiskalnike in fotokopirne
stroje, kartuše za tiskalnike, telefo¬
ne, žarnice, štedilnike, hladilnike
in še kaj. Raziskovalci trdijo, da je
iz ogromnih kupov odpadkov mo¬
goče pridobiti surovine, ki bodo
zmanjšale odvisnost od premoga,
plina in nafte. Ročno ločevanje, ki

ga opravljajo potrošniki, je nujno
za skupine odpadkov, kot so odpad¬
na embalaža, biološki odpadki, ste¬
klo in papir. Kosovne in nevarne
odpadke lahko občani oddajo v ak¬
cijah zbiranja tovrstnih odpadkov
ali jih odpeljejo v zbirni center.

Če odpadkov ni mogoče reciklira¬
ti, je treba poskrbeti, da se uporabi v
njih shranjena energija, saj je ter¬
mična izraba na prednostni lestvici
pred odlaganjem. Odložijo se lahko
le tisti odpadki, ki jih ni mogoče po¬
novno uporabiti, ne reciklirati in ne
termično izrabiti. Pred odlaganjem
se vsi odpadki vključijo v proces ob¬
delave, ki omogoči, da se biološko
stabilizirajo in nimajo negativnega
vpliva na okolje, torej ne onesnažijo
vode in zraka.

Kaj pa se zgodi z ločenimi vrstami
odpadkov?

Komunalni odpadki kot
surovine

Trenutno deluje v Sloveniji večje
število sodobnih sortirnic odpadkov,
kjer na domovih ločene odpadke raz¬
vrščajo po vrstah in materialih. V
sortirnicah delavci najprej ročno od¬
stranijo napačne ali preveč umazane
odpadke in tako skrbijo, da se čim
več ločenih vrst odpadkov kako¬
vostno presortira. Posamezne vrste

odpadkov se kasneje sortirajo strojno
na tekočih trakovih s pomočjo infra¬
rdečih kamer, ki lahko v delčku se¬
kunde po odsevu ločijo različne vrste
materialov. Na tekočih trakovih se
poleg plastične embalaže sortirajo
tudi papir (časopis, karton) in kovine
(pločevina, aluminij, bela pločevina,
plemenite kovine). Cilj industrije
odpadkov je uporabljati vedno bolj
dovršene stroje, ki bodo sposobni lo¬
čiti čim več različnih odpadkov. Za
avtomatske linije so najbolj moteče
plastične vrečke, ki povzročajo največ
zastojev. Steklena embalaža se ne sor¬
tira na tekočih trakovih, ampak v na¬
menskih skladiščih, kjer se ročno od¬
stranijo nečistoče, predvsem vrečke
in druga embalaža.

Kljub sodobnim tehnologijam sortiranja
so delavci še vedno potrebni pri nadzoru
ločevanja posameznih vrst odpadkov.
(Fotografija: Marinka Vovk)

Od vseh materialov je največ raz¬
ličnih vrst plastik. Tako se na teko¬
čih trakovih prevažajo jogurtovi
lončki, tube za zobno pasto, vrečke,
plastenke ... Po prepoznavanju, pri
katerem lahko kamere med seboj lo¬
čijo več kot 25 vrst plastike, poseb¬
ne zračne šobe odpihnejo posamez¬
ne kose na drug transporter, kjer
jih stisnejo in pripravijo za transport
do predelovalcev. Iz plastenk izdela¬
jo niti in tkanino za puloverje, ma¬
terial za dežnike in torbe, druge vr¬
ste plastik, kot je embalaža čistil, je

7

SOLNICA STROKOVNO

Odpadna plastična embalaža se najpogosteje skladišči stisnjena v balah ali kot
razsuti tovor v zabojnikih. Med odpadno plastiko so velikokrat tudi drugi odpadki
(kovine, les, steklo, papir ipd.), zato je treba odpadke pred predelavo najprej ročno
in delno strojno sortirati. Sledi sortiranje različnih vrst plastik, kije pomembno
za kakovost granulata. Večje kose odpadne plastike (zaboji za pijače, sodi, lončki
za jogurt ipd.) nato zmeljejo.

Mleti material je treba tudi oprati. Pranje je izključno mehanski proces, v katerem se
ne uporabljajo kemikalije. Umazana voda se očisti in ponovno vrne v sistem pranja.

Zadnji postopek reciklaže je granuliranje
ali ekstrudiranje, pri katerem nastane
granulat. Pri tem postopku se mleti,
oprani in osušeni material termično
obdela in filtrira. Iz dobljenega
granulata izdelujejo nove plastične
izdelke.

Oprano plastiko osušijo. Nastane polproizvod, ki se že lahko uporablja za manj
zahtevne izdelke, pri katerih videz in gladka površina nista pomembna (na primer
plastične palete, vedra, zaščitne cevi za kable).

mogoče predelati v transportne za¬
boje, žlebove ali škatlice za zgoščen¬
ke. Zaradi standardov na področju
embalaže iz recikliranih plastenk ne
izdelujejo novih plastenk.

Proces predelave plastik je prikazan
na fotografijah. (Fotografije: Marko
Omahen)

Steklo sestavlja 7 odstotkov komu¬
nalnih odpadkov. Recikliranje dveh
steklenic prihrani toliko energije, da
bi si z njo lahko skuhali 5 skodelic
čaja. S predelavo vsake tone recikli¬
ranega stekla zmanjšamo izpust
C0 2  v zrak za 315 kg. Steklo izde¬
lujejo iz kremenčevega peska, sode
in apnenca. Te snovi segrevajo na
1000 °C, da dobijo talino za izdelavo

8  | NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 j pomlad/poletje 2011

30LH1CA

JTPOKOVHO

stekla. Pri tem nastajajo stranski
produkti, ki jih za izdelek ne more¬
mo uporabiti. Ker je steklo mogoče
100-odstotno reciklirati in uporab¬
ljati vedno znova, ne da bi izgubilo
kakovost, tona odpadnega stekla
nadomesti približno 1,2 tone na¬
ravnih surovin in 140 1 nafte, ki jo
sicer porabimo za izdelavo tone no¬
vega stekla. Steklo je dobro prede¬
lovati, ker za predelavo porabimo
manj energije kot za proizvodnjo
novega stekla, hkrati pa prihrani¬
mo tudi primarne surovine. K iz¬
delkom iz recikliranega stekla spa¬
data predvsem steklena embalaža
in steklena volna, ki se uporablja
kot izolacijski material v gradbe¬
ništvu. Največ lahko naredimo za
okolje, če se izogibamo nepotreb¬
nim nakupom ali damo prednost
nakupu pijač in izdelkov v stekleni¬
cah in ne v plastenkah.

Aluminijaste pločevinke in pla¬
stenke za pijače zaradi svoje neverjet¬
ne razširjenosti predstavljajo čedalje
večji delež embalaže, ki jo po upora¬
bi zavržemo. Recikliranje pločevink
privarčuje 95 odstotkov energije,
potrebne za predelavo aluminija iz
rude. Energija, ki jo prihranijo z re¬
cikliranjem ene same pločevinke,
poganja televizor tri ure. Reciklirani
izdelki so različni novi aluminijasti
izdelki, kot so aluminijaste ploče¬
vinke za pijačo, ovojna folija za zavi¬
janje živil, posodice za shranjevanje
živil in peko, različni izdelki za teh¬
nično uporabo ter sestavljena em¬
balaža, kjer je aluminij kombiniran
s plastiko.

Po podatkih Statističnega urada
RS predstavlja papir kar petino gos¬
podinjskih odpadkov. Recikliranje
papirja velja za enega izmed najsta¬
rejših postopkov reciklaže, pri kate¬
rem se porabi manj surovin (lesa in
vode), energije, manj oziroma sko¬
raj nič kemikalij, izpusti C0 2  v
ozračje pa se bistveno zmanjšajo.
Okolje obremenjujejo tudi prevoz
lesa in odpadne vode, ki so pri izde¬
lavi papirja iz lesa bolj onesnažene

kot tiste, ki nastanejo med recikla¬
žo. Prav tako pri recikliranju papir¬
ja odpadejo vse začetne faze pride¬
lave papirja ter z njimi povezana
poraba energije in izpusti, ki so ti¬
pični za proizvodnjo novega pa¬
pirja. Z recikliranjem se izognemo
tudi porabi energije in izpustom, ki
so povezani z ravnanjem z odpad¬
nim materialom iz proizvodnje, saj
je odpadkov manj in so bistveno
manj škodljivi. Uporaba reciklira¬
nega papirja je zato vedno bolj pri¬
poročljiva kot pa izdelava novega.
Tako recikliranje papirja kot reci¬
kliranje lesa (ostankov iz lesne in¬
dustrije, embalaže, starega in stavb¬
nega pohištva ter ograj) zmanjšuje
sečnjo gozdov ter preprečuje nasta¬
janje toplogrednih plinov ob seži¬
ganju papirja oziroma lesa. Analize
kažejo, da je lahko papir recikliran
štiri- do šestkrat. Recikliranje po¬
daljša cirkulacijo celuloznih vlaken,
uporabljenih v proizvodnji papirja,
vendar imajo vlakna omejen živ¬
ljenjski cikel, zato recikliranje ne
bo nikoli povsem nadomestilo po¬
trebe po čistih in neuporabljenih
vlaknih, iz katerih je papir izdelan.

Med komunalnimi odpadki so z
visokim, kar 30-odstotnim deležem
zastopani biološko razgradljivi od¬
padki, ki jih gospodinjstva ločeno
zbirajo in kompostirajo doma in jih
tako vrnejo v naravni snovni krog,
ne da bi po nepotrebnem onesnaže¬
vali naravo. Tisti, ki te možnosti ni¬
majo, jih zbirajo v rjavih zabojnikih,
nakar jih prevzame izvajalec javne
službe in poskrbi za njihovo kom¬
postiranje. Med biološke odpadke
spadajo:

a) kuhinjski odpadki: zelenjavni
odpadki, olupki in ostanki sad¬
ja, kavna usedlina, kavni filtri in
čajne vrečke, netekoči ostanki
hrane, jajčne lupine, pokvarjeni
prehrambni izdelki, papirnate
vrečke ipd.;

b) vrtni odpadki: rože, plevel, po¬
košena trava, stara zemlja lonč¬
nic, veje in drugo.

Če biološko razgradljive odpadke
zbiramo in odlagamo ločeno od
ostalih odpadkov, bomo dosegli
manjšo količino odpadkov na odla¬
gališču in s tem podaljšali njegovo
življenjsko dobo, manj bioloških
odpadkov na odlagališču pa pomeni
tudi manj toplogrednih plinov.

Kako ločijo zamaške
od plastenk, sponke
od papirja...

Zaradi sodobnih tehnologij sor¬
tirnic in naprav za recikliranje nam
pri ločevanju plastenk ni treba od¬
straniti zamaška in nalepke s pla¬
stenke ali pokrovčkov iz drugih vrst
embalaž. Po drobljenju plastičnih
odpadkov se ti namreč usmerijo v
strojno pranje, nato pa avtomati po
specifični teži ločijo različne vrste
plastik v zdrobljenem stanju. Papir
lahko zvežemo z vrvico, ko ga odne¬
semo v šolo ali na zbiralnico, saj vse
nepapirnate dodatke, kot so tudi ko¬
vinske sponke v revijah, avtomatsko
odstranijo v fazi pred recikliranjem.
Umazanija deloma razvrednoti upo¬
rabnost odpadnega materiala, zato
je zaželeno, da vse odpadne mate¬
riale, namenjene recikliranju, vsaj
na grobo očistite, ni pa potrebno
pranje, saj vse ločeno zbrane vrste
odpadnih materialov pred reciklira¬
njem očistijo v zaprtem sistemu
čistilne naprave.

Kako se reciklirajo
računalniki in
elektronski odpadki?

Sodobni elektronski odpadki na¬
stajajo štirikrat hitreje kot komunal¬
ni odpadki, zato je njihovo ločeno
zbiranje in recikliranje zelo po¬
membno. V prvem centru ponovne
uporabe (kmalu jih bo še pet) rablje¬
ne računalnike obnovijo in nato
prodajo po simbolični ceni ali poda¬
rijo, kar omogoča zmanjšanje količin

9

SOLNICA STROKOVNO

odpadkov. Če računalnika ni mož¬
no obnoviti, se reciklira. Za odpad¬
ne računalnike je urejeno ločeno
zbiranje, zato se lahko oddajo v
zbirnih centrih ali v akciji zbiranja
elektronskih odpadkov. Fazi zbira¬
nja sledi ročno ločevanje kompo¬
nent, kot so spominske kartice, ka¬
bli, trdi diski, vezje, matične plošče.
Sledi ločevanje plastičnih in kovin¬
skih delov. Večina teh sestavin se
vrne v proizvodnjo kot sekundarna
surovina. Kovinska ohišja računal¬
nikov in plastične dele zmeljejo in
reciklirajo v nove kovine, medtem
ko plastične granulate uporabijo v
različnih tehnologijah snovne in
termične izrabe.

Podoben proces recikliranja z raz¬
stavljanjem velja za druge elektron¬
ske naprave. Postopki za reciklažo
mobilnih telefonov so različni. Po¬
nekod se ročno razstavijo in posa¬
mično izločijo plemenite kovine,
ostale materiale pa posebej pretopi¬
jo in pripravijo za ponovno upora¬
bo. Po podatkih je mogoče reciklira¬
ti kar 80 odstotkov mobilnega
telefona. Novejše metode reciklira¬
nja so bolj kompleksne. Ohišje mo¬
bilnih telefonov zmeljejo, da iz njih
lažje z magnetom izločijo kovine,
nato se pretopi in uporabi za odlit¬
ke. Kovine lahko izločijo tudi iz ba¬
terije. Plastiko iz delov mobilnih
telefonov dobijo s taljenjem. Spo¬
minske čipe in druge vredne dele
lahko ponovno uporabijo. Prav tako
lahko ponovno uporabijo posamez¬
ne dele, kot so tipkovnice, LCD-
-ekrani, SIM-kartice, antene, bate¬
rijski konektorji, tiskana vezja, leče,
mikrofoni.

Reciklaža žarnic poteka v obra¬
tih za recikliranje, kjer sledi drob¬
ljenje in sortiranje ostankov. Načelo¬
ma se pri tem postopku uporabljajo
vakuumski sistemi, ki zagotavljajo,
da se nevarne snovi, kot je merku-
rij, med drobljenjem ne izločajo v
zrak. Fluorescentne žarnice vsebu¬
jejo merkurij in kalcijev fosfat, ki ga
pridobijo iz reciklata in se ponovno

uporabi za izdelavo novih žarnic ali
drugih predmetov. Steklo žarnice
lahko 100-odstotno recikliramo.
Novi izdelki iz recikliranega stekla
so zato iste kakovosti. Aluminij, ki
ga vsebuje grlo žarnice, se uporabi
za pridelavo novih grl oziroma za
druge izdelke. Tako zmanjšujemo
pridelavo aluminija iz primarnih
surovin pa tudi onesnaževanje oko¬
lja. Varčne sijalke je mogoče reci¬
klirati v 95 odstotkih, zato je po¬
membno, da jih odlagamo ločeno
od navadnih. Oddati jih je mogoče
v trgovinah s tehnično opremo in v
vseh večjih trgovskih centrih, kjer
so nameščeni namenski zabojniki,
ali v zbirnih centrih in akcijah zbi¬
ranja nevarnih odpadkov.

Z rabljenimi baterijami in aku¬
mulatorji je treba ravnati previdno
in jih zbirati ločeno od gospodinj¬
skih odpadkov. Akumulatorji in ba¬
terije so namreč nevarni odpadki, a
se lahko reciklirajo. Ker vsebujejo
nevarne snovi, kot so živo srebro,
kadmij in svinec, ne spadajo med
mešane komunalne odpadke. So¬
dobne tehnologije omogočajo, da

lahko reciklirajo skoraj vsako bate¬
rijo, ne glede na to, ali vsebuje sre-
bro-oksidov, nikelj-metal hidriden,
nikelj-kadmij ev, alkalni manganov
ali cink-ogljikov elektrokemični sis¬
tem. Za relativno nove litijeve bate¬
rije industrijska panoga trenutno še
razvija ustrezne metode recikliranja.

Izrabljene akumulatorje iz skladišča po
transportnem traku pošljejo v drobilnik,
kjer se zdrobijo. V pralnem valju se
svinčeva pasta loči od preostalih
sestavin.

Odpadni akumulatorji se skladiščijo v posebej prilagojenem skladišču, ki omogoča
zbiranje in nevtralizacijo elektrolita.

10

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

Akumulatorje reciklirajo tudi v Slo¬
veniji v podjetju MPI, d. o. o., kjer
celotne akumulatorje predelajo v
materiale, iz katerih nato izdelajo
nove. Iz odpadne kisline pa izdelajo
gradbeni mavec. Tehnološki posto¬
pek vključuje skladiščenje surovin,
separacijo izrabljenih akumulator¬
jev s sistemom tehnoloških vod,

Svinčevo pasto in svinčene mrežice
pretopijo v kratkih bobnastih pečeh, kjer
se surovi svinec in žlindra ločita.

iz surovega svinca z nadaljnjo predelavo
pridobijo želeno kakovost rafiniranega
svinca.

bobnaste peči, rafinacijo, filtrirne
naprave in pripadajoče infrastruk¬
turne objekte.

Na fotografijah na strani 10 in 11
je prikazana predelava akumulator¬
jev. (Fotografije: Borut Simonovič)

Reciklaža avtomobilov postane
aktualna, ko avtomobil po svoji ži¬
vljenjski dobi (v povprečju od 10
do 15 let) postane odpadek, ki za¬
hteva posebno ravnanje zaradi svo¬
je raznolike strukture in vrste mate¬
rialov. Posamezni materiali in deli v
avtomobilih se nadomeščajo z lažji¬
mi materiali, na primer aluminij in
polimeri. Povprečni evropski avto¬
mobil je leta 1960 v svoji strukturi
vseboval 82 odstotkov železa in ne¬
železnih materialov (dva odstotka
aluminija) ter dva odstotka plasti¬
ke. Leta 1980 je bila povprečna teža
železnih in neželeznih kovin okoli
74-75 odstotkov (od tega 4,5 od¬
stotka aluminija) in povečanega de¬
leža plastike 8—10 odstotkov. Upo¬
raba lažjih materialov (aluminij in
plastika) je zmanjšala porabo gori¬
va in nastanka izpušnih plinov. Iz¬
rabljena vozila so kakovosten vhod¬
ni material za slovenske jeklarne in
železarne. Tehnologija predelave te¬
melji na drobljenju, mletju, pre-
pihovanju za lahke praškaste odpad¬
ne surovine ter magnetni separaciji
na magnetni in nemagnetne mate¬
riale. V primeru izrabljenih mo¬
tornih vozil so minimalne tehnične
zahteve za recikliranje odstranitev
vseh avtomobilskih nevarnih teko¬
čin, vseh nevarnih snovi in kom¬
ponent, avtomobilskih koles in
vseh masivnih delov avtomobila.
Za recikliranje so primerni tudi
rabljeni akumulatorji in avtomo¬
bilske gume.

Ceste je mogoče graditi iz reci¬
kliranega asfalta in betona, zato z re¬
ciklažo odpadnih materialov zmanj¬
šujemo posege v naravo in količino
odpadnega materiala, na tem po¬
dročju pa nastajajo nova delovna
mesta s sodobnimi zelenimi teh¬
nologijami.

2J0LH1CA

Zaključek

Za zmanjšanje izpustov toplogred¬
nih plinov in obremenjevanja oko¬
lja so ključni preprečevanje nasta¬
janja odpadkov, ponovna uporaba
in recikliranje. Učinkovita uporaba
odpadkov kot virov je mogoča le, če
so odpadki izvorno ločeni. Recikli¬
ranje zmanjšuje količino odpadkov,
ki zavzemajo dragocen prostor na
odlagališčih. Prav tako zmanjšuje
količino energije, ki je potrebna za
izdelavo novih sestavnih delov, ter
tako pomaga zmanjšati onesnaženje
in porabo naravnih virov. Obvez¬
nost recikliranja vključuje vse imet¬
nike odpadkov, določeni so že cilji
recikliranja za odpadno embalažo,
stare avtomobile, elektronsko in
električno opremo ter baterije. S
trajnostnimi odločitvami in odgo¬
vornim potrošništvom bomo največ
prispevali k varovanju planeta, ki je
naš skupni dom.

LITERATURA:

■ Can electric car batteries be recycled?

http://planetgreen.discovery.com/
tech-transport/can-electric-car-batteries-
be-recycled.html, 14.4.2011.

■ Direktiva 2008/98/ES Evropskega
parlamenta in sveta z dne 19. novembra
2008 o odpadkih; http://eurlex.europa.eu/
LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:312:

0003:01 :sl:HTML, 15.4. 2011.

■ Kobentar, J Reciklaža in zgodovina
stekla, Slovenski kemijski portal; http://
www.kemija.org/index.php/
kemija-mainmenu-38/24-kemijacat/55-
reciklaa-in-zgodovina-stekla, 14.4.2011.

■ Ministrstvo za okolje in prostor; http://www.
mop.gov.si, 15.4.2011.

■ MPI reciklaža; http://www.rrn-mpi.si/vsebina.
php?lang=si, 14.4.2011.

■ Murray, R.: Zero vvaste, Greenpace environ-
mental trust, London, 2002, str. 213.

■ Okoljsko raziskovalni center;
http://www.orz.si, 13.4.2011.

■  Računalniki in računalniška oprema, Lep
planet - recikliranje odpadkov za vsakogar;
http://www.lep-planet.si/kaj-lahko-recikliramo/
elektronika-in-bela-tehnika/racunalniki-
in-racunalniska-oprema/, 13.4.2011.

■ Vovk, M. Prvi primer v Sloveniji: Center
ponovne uporabe (CPU) v Rogaški Sla¬
tini; http://www.eko-tce.eu, 12.4.2011.

SOLNICA STROKOVNO

11

r

intepvjm

Na Okoljsko raziskovalnemu zavodu se ukvarja s preventivnimi
dejavnostmi ravnanja z odpadki ter z okoljskimi in netehnološkimi
inovacijami. Njeno delo obsega raziskovanje, uvajanje novih storitev
in okoljsko ozaveščanje z namenom zmanjšanja količin odloženih
odpadkov.

Kateri je bil vaš najljubši predmet v osnovni šoli?

Moj najljubši predmet je bila kemija, ker smo urejali kemij¬
ske enačbe in delali eksperimente v laboratoriju. Že takrat
sem imela vlogo »asistentke« pri učiteljici, kar mi je bilo
zelo všeč, zato ni nič čudnega, da sem šla študirat kemijo.
Všeč mi je bila tudi prva pomoč, predvsem praktične vaje
za oskrbo »poškodovancev«, katerih navodila so bila pred¬
stavljena na slikovnih karticah.

Kateri osnovnošolski poskus vam je ostal najbolj v
spominu?

Všeč so mi bili vsi poskusi, ki smo jih izvajali v laboratoriju,
predvsem pa tisti, s katerimi smo dokazovali produkte pri
različnih kemijskih reakcijah.

Kateri naravoslovni proces bi moral poznati vsak in
zakaj?

Kroženje snovi. Zato, ker bi se šele potem zavedali, kako
škodljiv vpliv imata na naravo naše neodgovorno ravnanje
in neupoštevanje osnovnih pravil varovanja okolja.

Katero naravoslovno ustanovo bi moral vsaj enkrat
v življenju obiskati vsak in zakaj?

Center ponovne uporabe, sortirnico odpadkov in odlagali¬
šče odpadkov. Sele ob tem bi se vsak zavedel, kako ogrom¬
ne količine odpadkov nastanejo dnevno in kaj pomeni

malomarnost pri ločevanju odpadkov ali celo nespoštova¬
nje pravil ločenega zbiranja.

Katero naravno znamenitost v Sloveniji predlagate
za ogled našim bralcem?

Triglav s severno steno — pogled od spodaj, dolina Vrat ...
Ta stena je res nekaj mogočnega!

Katero misel bi radi delili z našimi bralci?

Nikoli ni prepozno, da postanete tisto, kar bi lahko postali.

Zaradi malomarnosti pri ločevanju odpadkov se na
deponijah zbirajo ogromne količine odpadkov.

Severna triglavska stena (Fotografija: Jurij Senegačnik)

12

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

ANA GOSTINČAR BLAGOTINŠEK, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani
KATARINA ŠTILEC, založba Modrijan

Skakač

Predstavljamo preprosto igračo, ki jo lahko učenci izdelajo
sami. Uporabimo jo lahko za doseganje različnih ciljev pri
pouku tehnike, naravoslovja in fizike.

Navodilo za izdelavo
skakača

Pripomočki: fimo masa (56 g),
okrogla palica za ražnjič, bucike
z debelo glavico, flomaster, škar¬
je, lepilni trak, večja elastika

1. Palici za ražnjič s škarjami od¬
režemo konico.

2 .  Iz 1/8 fimo mase izdelamo
disk debeline približno 0,5 cm.
Najlažje ga je izdelati tako, da iz
fimo mase najprej naredimo krog¬
lico, ki jo nato sploščimo.

3 .  Na sredini diska s palico za raž¬
njič naredimo luknjico, malo šir¬
šo od premera palice. Tako bo
disk lepo drsel po palici. Z buci¬
kami naredimo v disk s strani dve
luknjici. Disk posušimo v pečici
po navodilih na fimo masi.

4 .  Buciki odrežemo na primerno
dolžino. Biti morata krajši od
polmera diska. V suh in ohlajen
disk v luknjice pri strani vtakne¬
mo odrezani buciki in ga natak¬
nemo na palico za ražnjič.

5 .  Iz elastike izrežemo 15 cm
dolg del. Na obeh koncih elastike
naredimo zanki, ki ju zataknemo
za buciki. Elastiko na sredini na-
pnemo čez vrh palice za ražnjič,
jo raztegnemo in jo ob palico pri¬
lepimo z lepilnim trakom.

6 .  Na palico za ražnjič s floma¬
strom narišemo skalo. Razmaki
so odvisni od elastičnosti elastike.
Priporočamo, da je razmak med
črticami 1,5 cm. V začetnem po¬
ložaju skakača elastika ni napeta.

7 .  Za merjenje višine skoka lah¬
ko uporabimo daljše ravnilo ali
merilo, izdelano iz kartona.

Izzivi

Med nadaljnjimi dejavnostmi
učenci eksperimentirajo, raziskujejo,
merijo in obdelujejo podatke. Nalo¬
ge, ki jih dejavnosti opisujejo, so na
delovnih listih na koncu prispevka.

Ko učenci izdelajo skakača, naj ga
preizkusijo. Učenci naj delajo v pa¬
rih, saj bodo tako lažje izmerili viši¬
no skoka.

Dejavnost je namenjena preizku¬
su skakačev. Učenci izvedejo pet po¬
skusov in rezultate zapišejo v pregled¬
nico, ki jo lahko narišejo sami. Kako
bodo odgovorili na zastavljeno vpra¬
šanje Kako visoko skoči skakač?,  se
dogovorimo skupaj z učenci. Bomo
uporabili najvišjo doseženo višino?
Največkrat doseženo višino? Pov¬
prečno vrednost? Sredino med naj¬
nižjo in najvišjo doseženo višino?
Izbira je odvisna od starosti učencev
oziroma njihovega matematičnega
znanja. Ker računanje povprečja
(ki bi bilo najbolj zanesljiv odgovor)
za mlajše učence ni primerno, lah¬
ko izberemo tudi katero od drugih
naštetih možnosti. Tudi te so bolj
zanesljive kot enkratno merjenje,
ker izbiramo med večjim številom
opravljenih poskusov. Pomembno
je predvsem to, da se zavedo, da je
odgovor na podlagi enega samega
poskusa najmanj zanesljiv. Cim več

DIDAKTIČNI
PRIPOMOČEK

poskusov naredimo, tem zanesljivej¬
ši so rezultati.

Vprašanji na koncu naloge usmer¬
jata učence k eksperimentiranju in
raziskovanju.

Učenci vodeno raziskujejo, kako
razteg elastike vpliva na višino skoka
skakača. Pripravljena tabela jih vodi
k sistematičnemu spreminjanju ene
same spremenljivke (razteg elastike
oziroma oznaka na paličici) in mer¬
jenju posledic.

Pred poskusom naj razmislijo o
njem in zapišejo svojo napoved o tem,
kakšni bodo rezultati. Napoved naj
tudi utemeljijo. To koristi učnemu
procesu in poveča kakovost učenja,
saj zagotavlja, da so učenci med de¬
javnostjo miselno in fizično aktivni.

Po opravljenih poskusih naj učen¬
ci analizirajo izmerke in razmislijo o
ugotovitvah. Ob primerjavi izmer-
kov v isti vrstici bodo lahko opazili
manjša odstopanja med njimi, ki so
posledica naključnih razlik pri izva¬
janju poskusa. Zato moramo za več¬
jo zanesljivost poskus večkrat pono¬
viti. Cim večja so odstopanja, tem
več ponovitev je potrebnih. Za lažje
določanje povprečja se tu omejimo
na tri ponovitve.

Ko pa primerjamo rezultate v raz¬
ličnih vrsticah zadnjega stolpca
(povprečne vrednosti višin skokov
pri različnih raztegih elastike), prav
tako ugotovimo razlike. Prva ugoto¬
vitev je torej lahko, da raztegnjenost
elastike vpliva na višino skoka. Pri
podrobnejšem pregledu pa lahko
ugotovimo tudi vzorec oz. pravilo.
Višina skoka se s povečevanjem raz¬
tega elastike povečuje. Soodvisnost
lahko izrazimo z eno samo povedjo
tako: Cim ... tem ...

Pari naj o svojih ugotovitvah po¬
ročajo. Morebitna neskladja med
njimi ponovno preverimo s poskusi.

Ob koncu je koristno razmisliti
tudi, kako bi svoje delo lahko izbolj¬
šali. Refleksija naj vključuje delo s
pripomočki, zapisovanje in obdela¬
vo podatkov ter primerjavo med
različnimi pari.

DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK

13

Fotografija: Katarina Štilec

DELOVNI
I UTI ^

Ime in priimek:_

5KAKAČ Welo V p^riK)

1. Kako visoko skoči?

Poleg skakača potrebujeta še metrsko palico ali merilni trak in krajšo palico ali ravnilo.

Napovej, kako visoko misliš, da bo skakač po tvojem mnenju skočil:_

Preizkusi, kako visoko lahko skoči tvoj skakač. Metrsko palico postavi pokonci ob mizo ali steno. Izvedi pet
poskusov, sošolec pa naj vsakič postavi krajšo palico na višino, do katere je skočil skakač, da jo lažje odčitaš.
Nariši preglednico in vanjo zapiši rezultate. Nato pa vlogi še zamenjajta.

Kaj lahko spremeniš, da skakač skoči še višje?

Kaj se zgodi, če skakača pred skokom različno raztegneš?

14 | NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

2. Kako raztegnjenost elastike vpliva na višino skoka?

Kaj misliš, kako bo povečevanje raztega elastike vplivalo na višino, ki jo doseže skakač?

NAPOVED:

Raztegni elastiko do prve oznake in izmeri višino skoka skakača. Poskus ponovi trikrat in rezultate zapiši v
preglednico.

Elastiko nato raztegni še za eno oznako dlje in ponovno izmeri, kako visoko skoči skakač. Poskus ponovi
trikrat in rezultate zapiši v preglednico. Nadaljuj tako do zadnje oznake na paličici.

UGOTOVITVE:

Preglej rezultate meritev in odgovori na vprašanja:

Ali se višine, ki jih doseže skakač pri poskusih z enako raztegnjeno elastiko, kaj razlikujejo?
Kaj misliš, zakaj je tako?

Ali se višine, ki jih doseže skakač pri različno raztegnjeni elastiki, kaj razlikujejo?

Preglej zadnji stolpec v preglednici. Zapiši, kako se spreminja višina skoka od prvega do zadnjega poskusa.

Kaj seje poleg višine skoka še spreminjalo pri poskusih?

Zapiši soodvisnost med obema spremenljivkama.

Dopolni še poved:

Čim večji je razteg elastike, tem skoči skakač.

Kako bi lahko izboljšal svoje delo?

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

15

jdlmica

jTPOKQ®P

Besedilo in grafi MARJAN HRIBAR, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Razširjanje zvoka v naravi

V prejšnji številki Naravoslovne solnice smo spoznali nekaj malega o vplivu vremena na
slišnost zvoka v okolju. Zvok nas spremlja povsod, saj je eden od pomembnejših posrednikov
informacij iz okolja. Od izvirov se po zraku kot valovanje razširja na vse strani. Do oddaljenega
poslušalca mora skozi različne plasti zraka, mimo ovir in po ovinkih. Da bi lažje razumeli
zvočne pojave okoli nas, si bomo razširjanje zvoka v okolju nekoliko podrobneje ogledali.

/žS&A!

HičNe
Su£i*\.
5 €N\
56NCI.

Nekaj o zvoku

Ko govorimo o zvoku, imamo
največkrat v mislih slišni zvok  s frek¬
venco med 20 in 20.000 nihaji na
sekundo, ki se razširja po zraku.
Hkrati z izvirom zvoka niha tudi
okoliški zrak, to nihanje pa se v
obliki zgoščin in razredčin prenaša
v okolico. V zgoščinah je gostota
zraka nekoliko povečana, v razred¬
činah pa nekoliko zmanjšana v pri¬
merjavi s povprečno gostoto. O hi¬
trosti zvoka se poučimo v učbenikih.
Vemo, da je hitrost zvoka v zraku (c)
okoli 340 m/s, vendar je to le okvir¬
ni podatek. Hitrost zvoka je nam¬
reč odvisna od temperature in od
vlažnosti zraka. To odvisnost kaže
formula

v kateri je K razmerje specifičnih to¬
plot zraka pri konstantnem tlaku in
konstantni prostornini, M masa kilo-
mola zraka, R splošna plinska kon¬
stanta  in T temperatura.  Razmerje
specifičnih toplot in masa kilomola,
K  in M,  sta odvisna od sestave zraka,
torej tudi od vlažnosti. Glede na to,
da je masni delež vodne pare v zraku
pri okoliški temperaturi okoli 20 °C
največ dva odstotka, radi zanemari¬
mo spremenljivo vlažnost. V raču¬
nih navadno predpostavimo, da je
masa enega kilomola zraka 29,0 kg

in razmerje specifičnih toplot 1,40.
Pomembna pa je odvisnost od tem¬
perature, kar kažejo tudi podatki o
hitrosti zvoka pri nekaj izbranih

temperaturah, predstavljeni v pre¬
glednici 1. Pri temperaturi 20 °C so
podani še podatki o hitrosti zvoka
pri različni vlažnosti. Razberemo

Preglednica 1: Hitrost zvoka se povečuje z naraščajočo temperaturo in nekoliko
tudi z vlažnostjo.

16

NARAVOSLOVNA SOLNICA j letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

J0LH1C;'

iTROffiVHB

lahko, da se hitrost zvoka z vlažnost¬
jo nekoliko povečuje.

Jakost zvoka  navadno izražamo v
logaritmični decibelski skali.  Upora¬
bimo podatek za gostoto zvočnega
energijskega toka, j,  za osnovo pa
vzamemo gostoto zvočnega energij¬
skega toka, ki jo človeško uho še za¬
znava pri frekvenci 1000 nihajev na
sekundo, to ]ej o  = 10' 12  W/m 2 .

S tem je

jakost =10 log J-db,

Jo

j o  = 10- 12  W/m 2 .

Sprememba jakosti 10 db pome¬
ni, da se gostota energijskega toka
spremeni za faktor 10. Pri frekvenci
okoli 1000 nihajev na sekundo za¬
znava človeško uho zvoke z jakostjo
od 0 do 120 db. Pri 120 db, to je pri
energijskem toku z gostoto 1 W/m 2 ,
zvok že povzroča bolečino.

Razširjanje zvoka

V mirnem homogenem zraku
brez ovir se zvok razširja premo.
Smer razširjanja predstavimo z žar¬
ki,  ki potekajo premo od izvira v
vseh smereh. Na sliki 1 a je izvir
zvoka, ki oddaja enakomerno v vseh
smereh, predstavljen z žarki, ki iz¬
hajajo radialno v vseh smereh. Sli¬
ka 1 b kaže trenutno ravninsko sliko
zvočnega valovanja  okoli tega izvira.
Koncentrični krogi so valovne črte ,

a

ki predstavljajo zgoščine, vmes pa so
razredčine. Valovne črte so razmak¬
njene za valovno dolžino,  ki je razda¬
lja med sosednjima zgoščinama ali
razredčinama vzdolž žarka. Na sli¬
ki 1 c sta obe predstavitvi združeni.
Vidimo, da so žarki in valovne črte
pravokotni drug na drugega.

V naravi je tako stanje prej red¬
kost kot običaj. V ozračju so plasti z
različnimi lastnostmi, zato se v njih
zvok različno hitro razširja. Pri pre¬
hodu med takimi plastmi se spre¬
meni tudi smer razširjanja zvoka.
Pravimo, da se zvok lomi. Pri pre¬
hodu v plast, v kateri se zvok razširja
hitreje, se zvok lomi stran od vpad¬
ne pravokotnice (slika 2 a), pri pre¬
hodu v plast, kjer se zvok razširja z
manjšo hitrostjo, pa proti vpadni
pravokotnici (slika 2 b). Podoben
pojav poznamo pri svetlobi, kjer
pride do loma žarkov pri prehodu
med sredstvoma z različnima lomni¬
ma količnikoma.

Zvok se v zraku tudi absorbira. Ab¬
sorpcijski koejicient,  ki ga navadno iz¬

ražamo v db/100 m, je odvisen od
frekvence zvoka, od relativne vlage in
od temperature zraka. Pri temperatu¬
ri 20 °C, relativni vlagi okoli 50 od¬
stotkov in frekvenci 1000 nihajev na
sekundo je absorpcijski koeficient
okoli 1 db/100 m. To pomeni, da se
jakost zvoka zaradi absorpcije v zraku
vsakih 100 m zmanjša na 79 odstot¬
kov vrednosti brez absorpcije. Ab¬
sorpcija je večja pri večjih frekvencah
zvoka. Do slišne meje pri 20.000 ni¬
hajih na sekundo se v enakih okoli¬
ščinah poveča na 10 db/100 m. To
pomeni, da se jakost zvoka z višjimi
frekvencami vsakih 100 m zmanjša
na 10 odstotkov vrednosti brez ab¬
sorpcije. Absorpcija je manjša pri
večji vlažnosti.

Pri majhnih razdaljah na absorp¬
cijo zlahka pozabimo, pri večjih pa
absorpcija zelo omeji slišnost zvoka.
Vzemimo izvir, ki oddaja zvočni tok
1 mW (glasno govorjenje ali petje),
okoli katerega se zvok razširja brez
absorpcije enakomerno na vse stra¬
ni. Zvočni tok se tedaj enakomerno
porazdeli po krogli, tako da je v raz¬
dalji r  od pevca, ki oddaja zvočni
tok P,  gostota zvočnega toka:

j Anr 2

Izračunamo, da je v razdalji 1 m
od pevca jakost zvoka 7,9 db, meja
slišnosti pri 0 db pa je šele na odda¬
ljenosti 8,9 km. Zaradi absorpcije se
jakost zvoka že pri veliko manjši
razdalji zmanjša daleč pod mejo sliš¬
nosti. Ocenimo, da bi lahko slišali
pevca le do razdalje okoli 200 m. V

Slika I: Širjenje zvoka od točkastega izvira v mirnem, homogenem ozračju. Slika a
kaže žarke, ki ponazarjajo smer razširjanja, slika b kaže trenutno sliko zvočnega
valovanja okoli izvira, ponazorjeno z valovnimi črtami, na sliki c pa sta. obe
ponazoritvi združeni.

Slika 2: Lom zvoka. Slika a kaže lom zvočnega žarka pri prehodu v sredstvo z večjo
hitrostjo zvoka, slika b pa lom žarka pri prehodu  v sredstvo z manjšo hitrostjo zvoka.

SOLNICA STROKOVNO

17

realnih okoliščinah je slišnost še
manjša zaradi vrtinčenja zraka in
absorpcije zvoka ob tleh.

Zvok na prostem

Na razširjanje zvoka na prostem
imata največji vpliv temperatura
zraka in veter. Oglejmo si najprej
vpliv vetra. V smeri vetra se zvok
glede na tla razširja hitreje, v na¬
sprotni smeri pa počasneje. V prvem
primeru se hitrost vetra glede na tla
prišteje hitrosti zvoka po zraku, v
drugem primeru pa se hitrost vetra
odšteva od hitrosti zvoka po zraku.
V drugih smereh se zaradi vetra
spremeni tudi smer, iz katere pride
zvok do nas.

Hitrost vetra navadno narašča od
tal navzgor. To povzroči, da se spre¬
meni smer razširjanja zvoka. Sli¬
ka 3 a kaže trenutno sliko dela zvoč¬

nega valovanja, ki se razširja z
vetrom, ki mu hitrost narašča z viši¬
no. Valovna črta, ki si jo zamislimo
v bližini izvira, naj bo navpična. Ker
so v zvoku, ki se razširja v smeri ve¬
tra, valovne dolžine v območju večje
hitrosti vetra večje kot v območju
manjše hitrosti vetra, se valovne črte
nagnejo proti tlom. Žarki, ki kažejo
smer razširjanja zvoka, pa se ukrivi¬
jo proti tlom. V zvoku, ki se razširja
proti vetru, pa je ravno nasprotno:
valovne dolžine na večji višini so
manjše od tistih na manjši, zato so
valovne črte nagnjene navzgor in
tudi žarki se ukrivijo navzgor (sli¬
ka 3 b). Posledica tega je, da se v
smeri proti vetru ob tleh slišnost
zvoka zmanjša, v smeri z vetrom pa
poveča. To ponazarja slika 4. Od
točkastega izvira se v vetru, katerega
hitrost narašča z višino, zvok razširja
vzdolž ukrivljenih žarkov. Na pri¬
vetrni strani se v večji razdalji od

smer vetra

smer vetra

Slika 3: Vpliv vetra na smer širjenja zvoka. Slika a kaže, da se zvočno valovanje, ki se
širi v smeri vetra, katerega hitrost narašča z višino, usmeri proti tlom, slika b pa, da se
v tem primeru zvočno valovanje, ki se širi proti vetru, usmeri navzgor.

Slika 4: Ko hitrost vetra narašča z višino, se  v smeri vetra slišnost poveča (a),  v
nasprotni smeri pa zmanjša (b). Slika b kaže smeri razširjanja zvoka  v navpični
ravnini skozi izvir, vzdolž katere piha veter.

izvira pojavijo celo območja, v kate¬
ra zvok ne prodre. Na zavetrni stra¬
ni pa je zvok močnejši, kakor bi bil
v mirnem ozračju.

Vpliv temperature je še bolj raz¬
nolik. V mirnem ozračju, največ¬
krat ob lepem vremenu, temperatu¬
ra z višino običajno pada. Hkrati s
padajočo temperaturo se zmanjšuje
hitrost zvoka. To povzroči, da je va¬
lovna dolžina zvočnih valovanj v
večji višini manjša kakor pri tleh.
Zvočni val, ki se prvotno razširja v
vodoravni smeri, se zaradi tega us¬
meri navzgor, prav tako se navzgor
usmerijo žarki, ki kažejo smer razšir¬
janja zvoka. Pojav je enak kot pri raz¬
širjanju zvoka proti vetru, katerega
hitrost narašča z višino. Zvok, ki bi
se od točkastega izvira v ozračju z
enakomerno temperaturo razširjal
enakomerno v vse smeri vzdolž rav¬
nih žarkov, se razširja vzdolž ukriv¬
ljenih žarkov, kot kaže slika 5. Od
določene razdalje naprej zvoka pri
tleh ne moremo več slišati, ker tja ne
prodre. Pojav je izrazit v popoldan¬
skih urah, ko je zrak ob tleh segret,
v višini pa hladnejši. Takrat nas po¬
gosto obdaja mir, kot radi pravimo.

Kmalu po sončnem zahodu se
začnejo tla in zrak ob njih hitro
ohlajati, zrak v večji višini pa je še
segret. Tudi v jutranjih urah je zrak
ob tleh hladnejši kot v višinah. Te¬
daj hkrati s temperaturo narašča z
višino tudi hitrost zvoka. Valovna
dolžina zvočnih valovanj je v višini
večja kot ob tleh. Zvočni val, ki se
prvotno širi v vodoravni smeri, se
usmeri proti tlom. Pojav je podo¬
ben kot pri razširjanju zvoka v
smeri vetra, ki narašča z višino.
Zvok iz točkastega izvira se razširja
vzdolž ukrivljenih žarkov, kot kaže
slika 6. V območjih, ki jih dosežejo
žarki, ki izvirajo poševno navzgor,
se slišnost poveča.

V ozračju je pogosto več plasti z
različno temperaturo, zato lahko
opazujemo tudi druge pojave. Slika 7
kaže smeri razširjanja zvoka v pri¬
meru, da temperatura zraka najprej

18

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

J0LH1CA

JTROKOVBO

Slika 5: Ko temperatura z višino pada, se zvočno valovanje
usmeri navzgor. Slišnost zvoka se zato v večjih razdaljah od
izvira pri tleh zmanjša. Slika kaže smeri širjenja zvoka v
navpični polravnini skozi izvir. Barva podlage kaže
temperaturo - rdeča višjo, modra nižjo.

Slika 7: Smeri razširjanja zvoka iz točkastega izvira pri tleh v
primeru, da temperatura zvišino najprej pada, nato pa narašča.
Slika kaže smeri razširjanja zvoka v navpični polravnini skozi
izvir. Barva podlage kaže spreminjanje temperature.

izvor zvoka

razdalja

izvor zvoka

razdalja

pada, nato pa narašča. Vidimo, da v
nekaterih razdaljah od izvira glas¬
nost zvoka močno naraste. Slika 8
kaže podrobnosti razširjanja zvoka v
nočnih urah, ki so jih izračunali z
računalniškim modelom, ki je upo¬
števal trenutni hitrostni profil zvoka
v višinah. Vidimo, kako se zaradi
hitrega naraščanja temperature in s
tem hitrosti zvoka v prvih 100 m

ustvari zvočni kanal, ki omogoči sliš¬
nost na velikih razdaljah.

To, da nas slišnost oddaljenih iz¬
virov zvoka pogosto opozarja nase
ob slabem vremenu, je posledica
tega, da je ozračje do nekaj 100 m
nad tlemi tedaj zelo razgibano. Po¬
goste so temperaturne inverzije. Z
višino se menjavajo plasti z nara¬
ščajočo in padajočo temperaturo, z

različno vlažnostjo in hitrostjo ve¬
tra. V takih razmerah lahko na pri¬
mer na ljubljanskih Zalah slišimo
vlake z gorenjske železnice, ki je
oddaljena okoli 3 km, kakor da bi
bili 100 m stran. Posebno moteč je
včasih tudi hrup z obvoznice. Z
nekaj pozornosti lahko ob spreho¬
dih v naravo pogosto prepoznamo
te pojave.

Slika 6: Ko temperatura z višino narašča, se zvočno valovanje
usmeri proti tlom. Slišnost zvoka se zato v večji razdalji od
izvira pri tleh poveča. Slika kaže smeri razširjanja zvoka v
navpični polravnini skozi izvir. Barva podlage kaže
temperaturo - rdeča višjo, modra nižjo.

izvor zvoka

razdalja

100

90

80

70

p 60

g 50

>čo

> 40
30
20
10

Slika 8: Zvočne poti od točkastega izvira pri tleh v nočnih
urah. Slika je rezultat računalniškega modela razširjanja
zvoka, ki upošteva izrazito inverzijsko plast zraka do višine
okoli 100 m.

500 1000

razdalja [m]

1500

SOLNICA STROKOVNO

19

NIKOLAJ PEČENKO

Srebrna zrnca in digitalne pike

Na prvem barvnem posnetku, ki ga je leta 1861 naredil znameniti škotski fizik
Maxwell, je pentlja z značilnim škotskim vzorcem, tartanom.

Dandanes odrašča digitalna gene¬
racija, ki še nikoli v življenju ni vi¬
dela vinilne gramofonske plošče in
morda niti ne ve, da smo še pred de¬
setimi leti večinoma v fotoaparate
vstavljali precej drage kasete s fil¬
mom. Z gramofonskimi ploščami se
bomo morda ukvarjali kdaj drugič,
tokrat pa si poglejmo, kakšne so
pravzaprav razlike med analogno in
digitalno fotografijo.

Za začetek povejmo, da izraz ana¬
logna fotografija strogo tehnično
gledano ni povsem ustrezen, saj fo¬
tografski zapis na filmu ni zvezen
(to namreč pomeni analogno), zato
bi bilo bolje govoriti o kemični ali
klasični fotografiji. A to je podrob¬
nost, s katero si ne bomo po ne¬
potrebnem belili las, vsaj dokler je
vsakomur jasno, kaj mislimo, ko re¬
čemo analogna fotografija.

Fotografska kemija

Morda bo koga presenetilo, kako
star izum je pravzaprav fotografija.
Prvo fotografijo je že davnega leta
1822 naredil Francoz Nicephor
Niepce. Kositrno ploščo je prevlekel
s tanko plastjo v sivkinem olju raz¬
topljenega bitumna, katranu po¬
dobne snovi, ki se na svetlobi strdi.
Po osmih urah osvetljevanja v nad¬
vse preprostem »fotoaparatu« (upo¬
rabil je tako imenovano camero ob-
scuro, torej škatlo z majhno luknjico
namesto objektiva) je s sivkinim
oljem odstranil nestrjen bitumen in
dobil grobo črno-belo fotografijo.

Njegov postopek je s svetlobno
precej občutljivejšimi kemikalijami
izboljšal Louis Daguerre, in iz leta

1839, ko je zadostovalo že samo ne¬
kaj minut osvetlitve, poznamo tudi
prvo fotografijo človeka. Sledilo je
še več izumov, ki so omogočili čeda¬
lje krajše osvetlitvene čase, rabo pri¬
ročnega filma namesto nerodnih
fotografskih plošč in barvno foto¬
grafijo. Prvo barvno fotografijo, na
kateri barve niso takoj zbledele, je že
leta 1861 naredil znameniti škotski
fizik James Maxwell, a je trajalo še
50 let, preden je bilo mogoče plošče
za barvno fotografijo kupiti tudi v
trgovinah, barvni film pa je prvi za¬
čel leta 1935 izdelovati Kodak.

In kako pravzaprav »deluje« fo¬
tografski film? Na prozorno pla¬
stično osnovo je nanesena plast
svetlobno občutljive snovi. Že
kmalu so ugotovili, da se najbolje
obnesejo srebrovi halidi (srebrov

bromid, srebrov klorid in srebrov
jodid). Med fotografiranjem svet¬
lobi izpostavljeni kristali srebrovih
halidov se med kemičnim postop¬
kom, ki mu pravimo razvijanje,
spremenijo v drobce kovinskega
srebra. Po razvijanju moramo film
še fiksirati, pri čemer odstranimo
preostale neosvetljene srebrove ha-
lide. Razvijanje in fiksiranje je v
praksi videti tako, da film ali foto¬
grafski papir potopimo v kemikali¬
ji, ki jima pravimo razvijalec oziro¬
ma fiksir.

Negativ in pozitiv

Osvetljeni deli filma z drobci sre¬
bra so na filmu neprozorni, črni. Če
na primer fotografiramo nočno nebo,

20

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

JOLi m

nigsgsfflll

po razvijanju postanejo beli (ker na
svetlobo občutljive snovi tam po
razvijanju in fiksiranju ni več, osta¬
ne samo še bel papir), izvirno ne¬
osvetljeni deli (na negativu prozor¬
ni) pa so na pozitivu osvetljeni in
zato črni. Na naši fotografiji nočne¬
ga neba tako dobimo svetle zvezdice
na črnem nočnem nebu. Sivine so
na fotografiji posledica večje ali
manjše gostote srebrnih delcev.

Pri barvnih fotografijah in diapo¬
zitivih je vse skupaj sicer precej bolj
zapleteno, osnove pa so enake —
svetloba, ki pade na barvni film ali
fotografski papir, osvetli kristale
srebrovih halidov, ki se nato med
razvijanjem spremenijo v drobce
srebra, le da ti niso v eni sami plasti
kot pri črno-belem filmu, temveč v
treh plasteh, po eni za vsako od
treh osnovnih barv (rdeča, modra,
zelena). Večja je gostota srebrnih
delcev v posamezni plasti na nega¬
tivu, svetlejša barva je na fotografi¬
ji (pozitivu).

Digitalna tipala

Digitalni fotoaparati namesto fo¬
tografskega filma uporabljajo vgra¬
jeno elektronsko tipalo (poznamo
dve osnovni vrsti, CCD in CMOS).
Tipalo je sestavljeno iz množice na
svetlobo občutljivih elementov, ki
jim strokovno pravimo piksli (sli¬
kovni elementi), po domače pa kar
pike. Ko na tak svetlobno občutljiv
element pade svetloba, nastane elek¬
trični naboj, ki ga zazna elektronika
tipala in ga kot digitalni podatek o
slikovni piki shrani v pomnilnik fo¬
toaparata oziroma na pomnilniško
kartico.

Od števila slikovnih elementov ti¬
pala oziroma pik, iz katerih je sestav¬
ljena fotografija, je odvisna njena
ločljivost. Več je pik, večja je ločlji¬
vost, ali drugače povedano, manjše
podrobnosti lahko vidimo na sliki.
Sodobni digitalni fotoaparati imajo
tipala z 10 do 24 ali še več milijoni

bodo osvetljeni tisti deli fotografije,
ki predstavljajo zvezde. Na filmu bo
torej nekaj črnih pik, ki predstavljajo
zvezde, vsa druga neosvetljena povr¬
šina, ki predstavlja črno nebo, pa bo
prozorna, saj po razvijanju in fiksira¬
nju tam ostane samo prozoren plasti¬
čen film. Zato takemu fotografske¬
mu filmu pravimo tudi negativni
film ali kratko negativ.

Če hočemo dobiti pravo sliko, to¬
rej bele zvezde na črnem nebu, mo¬
ramo iz negativa narediti pozitiv,

najpogosteje na fotografski papir.
To naredimo z napravo, ki ji pra¬
vimo fotografski povečevalnik. V
tehnične podrobnosti se ne bomo
spuščali, povejmo le, da negativ
projiciramo na fotografski papir, ki
je prav tako kot film prevlečen s
snovjo, v kateri so svetlobno občut¬
ljivi srebrovi halidi. Pri tem izvirno
osvetljeni deli (na negativu črni)
na fotografiji ostanejo neosvetljeni
(ker svetloba ne more priti skozi
delce srebra na negativu) in torej

Negativ

Pozitiv (Fotografija: Zvonka Kos)

SOLNICA STROKOVNO

21

svetlobno občutljivih elementov,
kar pomeni, da so z njimi narejene
fotografije sestavljene iz prav toliko
slikovnih pik. Milijonu slikovnih
pik navadno pravimo krajše kar me-
gapika. Fotografije, narejene s pov¬
prečnih malim digitalnim fotoapa¬
ratom, imajo 10 do 14 megapik,
fotografije, narejene z boljšimi foto¬
aparati, pa jih imajo še več.

Svetlobno občutljivi elementi na
tipalu imajo torej podobno vlogo
kot kristali srebrovih halidov na fil¬
mu. Ločljivosti digitalnih svetlob¬
nih tipal in filma sicer ne moremo
kar preprosto primerjati, ker kristali
srebrovih halidov — za razliko od
svetlobnih elementov tipala — niso
vsi enako veliki in povsem enako¬
merno razporejeni; vseeno pa velja
ocena, da je imel povprečen foto¬
grafski film, kakršnega so uporab¬
ljali ljubiteljski fotografi, ločljivost
približno 15 megapik.

Podobno kot srebrovi halidi so
tudi svetlobni elementi tipala »barv¬
no slepi«, zato je pred vsakim še
rdeč, moder ali zelen barvni filter.
Vsaka barvna fotografija je torej se¬
stavljena iz množice drobnih rdečih,
modrih in zelenih pik, vse druge
barve pa so dosežene z ustreznimi
kombinacijami teh treh osnovnih
barv. Rumena barva je na primer se¬
stavljena iz rdečih in zelenih pik.

Takole je videti tipalo CCD (na sliki je
tipalo iz fotoaparata Fujifilnn, a tudi  v
drugih so podobna). Na vrhu so drobne
leče, ki svetlobo usmerijo v posamezen
svetlobno občutljiv element. Pod njimi
so barvni filtri v treh osnovnih barvah,
na dnu pa svetlobno občutljivi elementi,
na katerih ob osvetlitvi nastane
električni naboj.

Da nam ne bo kdo očital površno¬
sti, omenimo še, da so rdeča, modra
in zelena osnovne barve, ko fotogra¬
fije gledamo na zaslonu monitorja
ali televizorja (ali na analognem fil¬
mu); ko jih natisnemo na papir, pa
jih zamenjajo modrozelena (sinja ali
dan), magenta (podobna je vijoliča¬
sti) in rumena. A mešanje barv je že
tema za kak drug prispevek.

Prednosti digitalne
fotografije

Za povprečnega uporabnika so se¬
veda bolj kot tehnične podrobnosti
zanimive praktične razlike med ana¬
logno in digitalno fotografijo. Naj-
očitnejša je nedvomno cena, saj pri
digitalni fotografiji odpadejo stroški
za razmeroma drag fotografski film.
Zlata vredna prednost digitalne fo¬
tografije je možnost takojšnega

ogleda, saj se nam ni več treba
ukvarjati z zamudnim razvijanjem
filmov, temveč si lahko fotografije
ogledamo takoj. Veliko preprostejša
je tudi obdelava fotografij, saj nam
tega ni več treba početi v ustrezno
opremljenem fotolaboratoriju ali fo¬
tografski temnici, ampak lahko vse
postorimo kar z osebnim računalni¬
kom. Med prednostmi digitalne fo¬
tografije je tudi precej večja občut¬
ljivost tipal v primerjavi s filmi, kar
omogoča fotografiranje v slabših
svetlobnih razmerah. Tipala so lahko
tudi precej manjša od sličice foto¬
grafskega filma, zato so lahko foto¬
aparati precej manjši, objektivi pa
tudi precej cenejši.

Kakor koli že, prednosti digitalne
fotografije so tolikšne, da je danda¬
nes, komaj 20 let po pojavu prvih
preprostih digitalnih fotoaparatov,
klasičen fotografski film praktično
povsem izumrl.

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

ZAV-k)  JE MORJE Simo?

Ste se kdaj vprašali, kaj je živo in kaj ni živo, ali je seme
živo, ali je jajce živo, ali je kost živa, ali je jabolko živo,
ali je bila polžja hišica kdaj živa in ali je odrezan tuli¬
pan živ? Mi smo se. Na vprašanje nam je z veseljem od¬
govorila profesorica Jasna Štrus z Oddelka za biologi¬
jo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

In kaj bi želeli izvedeti vi? Pošljite nam svoja vprašanja na
solnica@modrijan.si.,  in našli bomo strokovnjake, ki bodo
nanje poskusili odgovoriti.

Na spletni naslov nam lahko pišete tudi, če bi o kateri od
tem, objavljenih v tej rubriki, radi v naslednji Naravoslovni
solnici prebrali še več.

Vabljeni k sodelovanju!

Kaj je živo? Kaj ni živo?

Zelo preprost in pogost odgovor je: živo je tisto, kar ni
mrtvo, ali pa: kar je mrtvo, ni živo. Ta definicija ne pove
veliko. Definicija živega je zahtevna in vsebuje prostor¬
sko in časovno dimenzijo. Na primer: fosil je izumrl or¬
ganizem, ki ni živ, je pa živel v preteklih geoloških ob¬
dobjih. Živi fosil je živ organizem, katerega sorodniki že
dolgo živijo na Zemlji.

Kompleksna živa bitja imajo celično zgradbo, izmenju¬
jejo vodo in snovi skozi celično membrano in potrebu¬
jejo energijo za življenje. Življenje večinoma poraja
novo življenje.

Procesi, ki potekajo v živem, so ves čas v stanju nestabil¬
nosti ali dinamičnega (ne)ravnotežja.

Tudi smrt - konec življenjskih procesov - je značilnost
živega.

Ali je seme živo?

Seme je živo, saj iz njega požene nova rastlina. V seme¬
nu so življenjski procesi le ustavljeni. V celicah založnih
tkiv seme vsebuje zaloge snovi, ki ob kalitvi sproži živ¬
ljenjske procese.

Ali je jajce živo?

Pojem jajce je zelo širok. Kokošje jajce, ki vsebuje zarod¬
ne celice ali razvijajoč se zarodek, obdan s hranili in ovoj¬
nicami, je zelo živo. Iz oplojenega jajca se razvije osebek,
ki se hrani z rumenjakom, nakopičenim v jajcu.

Ali je kost živa?

Ali imamo v mislih pasje rebro, kost za govejo juho ali
kost iz grobišča? Živa kost je tista, ki vsebuje omrežje

).

zvezdastih celic, povezanih z izrastki in kanalčki v kostni-
ni, po katerih prihaja hrana. Ko vse celice propadejo, kost
odmre. Kost, ki jo kupimo pri mesarju, je lahko še vedno
živa. Živo kost lahko tvorijo tudi celice v kulturi, kjer je
dovolj hrane, da lahko izločajo kostnino in rastejo.

Ali je jabolko živo?

Ko zagrizemo v sveže jabolko, iz katerega se pocedi sla¬
sten sok, se ne sprašujemo, ali je jabolko živo. Sočen
plod lahko utrgamo z drevesa ali pa ga vzamemo iz hlad¬
ne kleti, posušeno jabolko lahko poberemo pod dreve¬
som. Kdaj je jabolko živo? Vedno, odgovor je v semenu
(poglej odgovor na prvo vprašanje).

Ali je bila polžja hišica kdaj živa?

V čem se razlikujeta hišica, ki jo vrtni polž vztrajno pre¬
naša naokrog, in prazna hišica, ki jo pobereš na vrtu?
Polžja hišica je živa, izločajo jo celice na hrbtu polža in
hišica raste tako, da se dodajajo snovi, ki jih proizvajajo
žive celice. Povezava hišice in celic je živa! Ko hišica od¬
pade, je povezava s celicami prekinjena, takrat ni več
živa. Živo je tudi ogrodje rakov, dokler ga z levitvijo ne
odvržejo.

Ali je odrezan tulipan živ?

Tulipan na vrtni gredici srka vodo in hrano iz zemlje, da
lahko živi v toplem pomladanskem soncu. Ko ga odre¬
žemo, prekinemo njegovo oskrbo. Ce ga postavimo v
vazo, še vedno srka vodo; celice ne propadejo takoj, ven¬
dar počasi odmirajo in težko ugotovimo, kdaj tulipan ni
več živ.

!

Polžja hišica je živa le, ko je v njej polž.

(© Bigstock)

Vf

Kost odmre, ko vse kostne celice
propadejo. (Saška Lipovšek, Medicinska
fakulteta, Univerza v Mariboru)

Jabolko je živo, ker vsebuje seme.

(©Bigstock)

Besedilo DUŠAN KRNEL, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Ilustracije DARKO SIMERŠEK

Površinska napetost

Kapljica vode, ki jo kanemo na nepropustno površino, ima obliko, podobno kroglici, vodo v
kozarec lahko nalijemo s »kupčkom«, na vodno gladino lahko položimo kovinsko pisarniško
sponko in ta ne potone, pod vodnimi drsalci se vodna gladina nekoliko »udre« - in še bi lahko
naštevali primere, kijih razlagamo kot posledico površinske napetosti.

Vodni drsalec (© Bigstock)

Preprosto si površinsko napetost
razlagamo tako, da imajo tekočine —
gladina tekočine — nekakšno kožo ali
prožno opno, ki jih razmejuje od
zraka. Kako in zakaj pa nastane taka
»koža«, si lahko razložimo, če se po¬
globimo v zgradbo tekočin in v del¬
ce, ki tekočine sestavljajo. V prejšnji
številki revije je bilo prikazano, da so
med delci vode privlačne sile, ki na¬
stanejo zaradi polarnosti molekule
vode. Podobno je pri drugih tekoči¬
nah, povsod delujejo med delci pri¬
vlačne sile, le da so te lahko močnejše
ali šibkejše, kar je ponovno odvisno
od molekul, ki tekočino sestavljajo.
Razlika pa je tudi v privlačnih silah
med molekulami v notranjosti teko¬
čine in tistimi na gladini.

V notranjosti tekočine so sile, ki
delujejo na eno od molekul, enako¬
merno porazdeljene v vse smeri, in
prav tako ta molekula deluje na so¬
sednje molekule v vseh smereh.

Na molekulo, ki je z vseh strani obdana
z drugimi molekulami, delujejo sile, ki so
enakomerno porazdeljene v vse smeri.

Med molekulami na gladini teko¬
čine in molekulami zraka pa ni pri¬
vlačnih sil ali pa so zelo, zelo šibke,
zato so vse privlačne sile usmerjene
na najbližje sosednje molekule, ki so
zaradi tega močneje povezane. Tako
kapljica dobi prožno kožo, ki stisne
notranjost v obliko kroglice.

Molekule na gladini vode so močneje
povezane med seboj, ker se ista
privlačna sila porazdeli med manjše
število molekul.

Tekočine imajo različno površin¬
sko napetost; živo srebro ima na pri¬
mer zelo veliko površinsko napetost
in kapljice živega srebra so res prave
kroglice. Alkohol ima v primerjavi z
vodo manjšo površinsko napetost,
zato je kapljica sploščena.

Kapljica živega srebra

Kapljica vode

Kapljica alkohola

Znano je tudi, da detergenti in
mila zmanjšajo površinsko napetost.
Zato sponka, ki leži na gladini vode,
potone, če vodi dodamo kapljico
detergenta. Vendar pa imajo tudi
raztopine detergentov in mila dovolj
veliko površinsko napetost, da lah¬
ko povezuje delce v tanki opni mil¬
nih mehurčkov.

24

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 j številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

DANIEL J. BERGMAN, Wichita State University, Wichita, Kansas (ZDA)
JOANE OLSON, lowa State University, Ames, lowa (ZDA)

Prevod in priredba DUŠAN KRNEL, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Iz poskusov v raziskavo!

Priljubljeni poskus z mlekom postane primer, kako lahko učitelj spremeni tradicionalno
eksperimentiranje po »kuhinjskem receptu« v učenje z raziskovanjem.

Poučevanje naravoslovja z razisko¬
vanjem — »hands-on« (ne le beremo
besedila, ampak naravoslovne dejav¬
nosti tudi izvajamo) je le polovična
zmaga. Uspešno učenje z raziskova¬
njem vključuje tudi učenje z glavo -
»minds-on« (Harvard Smithsonian,
Center za astrofiziko, 1997). Na ža¬
lost pa se učitelji na razredni stopnji
še vedno najpogosteje ustavijo pri
naravoslovnih dejavnostih, ki od
učencev zahtevajo le malo miselnih
aktivnosti.

Na srečo obstajajo poti, ki učitelju
omogočajo, da delo po »kuhinjskem
receptu« spremeni v uspešno učenje
z raziskovanjem (Clark, Clough in
Berg, 2000). To drugačno načrtovaje
in izvajanje pouka vam bomo pred¬
stavili v učni enoti, ki vključuje po¬
skuse z mlekom, sredstvom za pomi¬
vanje posode in živilskimi barvili. Ti
poskusi imajo različna imena: Mleč¬
ni ognjemet, Mačji mijav ali Poruši¬
mo napetost (Kepler, 1996), v tem
prispevku pa jih bomo uporabili za
načrtovanje učne enote, ki preprost
poskus »poznanstveni« in ga spreme¬
ni v privlačno in aktivno učenje.

Primer dejavnosti po »kuharski
knjigi«

Porušimo napetost - povzetek iz¬
virne učne enote (Kepler, 1996)

Pripomočki in snovi: mleko, pe¬
trijevka, živilska barvila, detergent
za pomivaje posode, varnostna
očala, (zobotrebec)

Koraki:

1. Začnite s pisanjem definicije
površinske napetosti na tablo,
preberite in vprašajte učence,
ali jo razumejo.

2. Učenci naj se zberejo okoli mize
v sredini razreda. Eden od učen¬
cev naj nalije nekaj mleka v pe¬
trijevko.

3. Drugi učenec mleku doda štiri
kapljice različnih barvil. Uče¬
nec mora paziti, da barvila osta¬
nejo ločena. Tretji učenec doda
nekaj kapljic detergenta. Kaj
učenci opazijo?

4. Pogovorite se o opažanjih učen¬
cev. Vprašajte: »Zakaj so kaplji¬
ce barvila ostale ločene na povr¬
šini mleka?« »Kaj je povzročilo,
da so se barvila pomešala?«

Ponovno preberite definicijo povr¬
šinske napetosti na tabli. Učenci
naj izraz razložijo s svojimi be¬
sedami.

Naš prvi korak je določiti to, kar
se nam zdi pomembno, da se učenci
naučijo. V tem primeru »površinska
napetost« razvojno ni primerna vse¬
bina za stopnjo razrednega pouka in
te dejavnosti ne bodo kaj dosti pri¬
spevale k razumevanju tega pojava.
Nasprotno pa je prav ta vsebina
imenitna priložnost za učenje po¬
membnih znanj o načrtovanju in
izvajanju poskusov: kakšne so vrste
raziskovalnih vprašanj; kako načrto¬
vati dober poskus; kako ravnati s
spremenljivkami; zakaj večkratno

poskušanje; kakšna je obdelava po¬
datkov in kako iz podatkov izpeljati
zaključke. V prispevku smo uporabi¬
li tudi stopnjevanje dejavnosti v
skladu z učnim krogom v treh stop¬
njah: raziskovanje, razvijanje pojmov
in uporaba novega znanja (Colburn
in Clough, 1997).

Raziskovanje

Postavitev poskusa je naslednja:
petrijevka ali urno steklo z mlekom
in štiri kapljice barvila, kot jih pri¬
kazuje slika 2. Vsi učenci začnejo z
istimi barvili, mlekom in detergen¬
tom. Uporabljamo 2-odstotno mle¬
ko sobne temperature. Učenci naj
uporabljajo zaščitna očala pri delu z
vsemi tekočinami, da se naučijo var¬
nega dela v laboratoriju. Preverite,
ali je kdo alergičen na sredstva, ki
jih boste uporabljali, in primerno
ukrepajte. Opozorite na nevarnosti
in ponovite pravila varnega dela
(brez pikanja z zobotrebci in podob¬
no). Nato naj učenci pomočijo ko¬
nico zobotrebca v detergent in se z
njim dotaknejo mleka na sredini
posode. Med dejavnostjo naj se uči¬
telj sprehodi od skupine do skupine
in učence spodbuja s postavljanjem
vprašanj, ki vodijo k razmišljanju
(na primer: »Zanima me, zakaj je
pri vas drugače kot pri prejšnji sku¬
pini.«). Po teh vprašanjih pričakuje¬
mo, da bodo učenci začeli še podrob¬
neje opazovati snovi, ki učinkujejo
druga na drugo. To varno »igranje«

PREVOD

25

še naprej spodbujamo, dodajo naj
več barvila, z zobotrebcem naj se
dotaknejo kapljice barvila in ne
mleka, dodajo naj več detergenta in
podobno. To je pomemben del učne
enote, ker bodo učenci s temi dodat¬
nimi dejavnostmi lahko bolje obli¬
kovali vprašanja o pojavu, ki ga opa¬
zujejo. Učence spodbujajte, naj se
pogovarjajo med seboj o mešanju
barv, učinku detergenta in o tem,
kaj se dogaja, ko zmes pomešamo z
zobotrebcem.

Slika 1: Pripomočki in snovi za izvajanje
poskusa

Postavljanje

vprašanj

Po približno petih minutah naj
učitelj napiše na tablo: Naša vpraša¬
nja so ... Učence spodbuja, naj po¬
stavljajo različna vprašanja o pojavu,
ki so ga opazovali.

Slika 2: Začetna »postavitev« mleka in
barvil

•  Kaj, če bi uporabili drugačen de¬
tergent?

• Koliko detergenta lahko uporabi¬
mo?

• Zakaj barve ostanejo na vrhu?

• Zakaj se to zgodi?

V idealnih razmerah bodo učenci
napolnili tablo z vprašanji. Če se
učenci ne odzovejo, sprožite njiho¬
vo zanimanje z vprašanji, kot je: »Tu
ste vprašali, kakšen bi bil učinek, če
bi spreminjali vrsto detergenta. Kaj
bi lahko še spremenili?«

Nadaljevanje

raziskovanja

Učenci naj se združijo v pare ali
skupine po tri in nadaljujejo z razis¬
kovanjem po enem od vprašanj, ki
je preverljivo. Uporabijo naj to, kar
imajo na razpolago v razredu. Ome¬
nite, da ste nekatera vprašanja pri¬
čakovali in ste se zato prinesli do¬
datne pripomočke. Takrat pokažite
snovi, ki ste jih imeli do zdaj skrite:
različne vrste detergentov, različne
vrste mleka in različna živilska bar¬
vila. Uporabite lahko mleko z raz¬
lično vsebnostjo maščob, popolno¬
ma posneto mleko, mleko brez
laktoze, sladko smetano ... Upora¬
bite lahko tudi štiri ali pet različnih
detergentov in štiri različna živilska
barvila. Če ste vnaprej načrtovali
večdnevno dejavnost, naj učenci
sami prinesejo snovi za eksperimen¬
tiranje. Da bi preprečili nepotrebno
zapravljanje, opozorite učence, da
potrebujejo majhne količine snovi,
zato naj uporabljajo čim manjše
posodice za detergente. Pogovorite
se z učenci o pomembnosti varčeva¬
nja s snovmi. Uporabljajte vprašanja,
kot so »Koliko detergenta resnično
potrebujete?«, »Koliko mleka?«, »Za¬
kaj je pomembno, da ne uporabite
preveč mleka?«. Čeprav so ta vpra¬
šanja na videz nepomembna za sa¬
mo raziskavo, pomagajo usmerjati

razmišljanje učencev pri načrtova¬
nju poskusov.

Interakcija
z učenci

Na tej točki bodo učenci izbrali
svoje raziskovalno vprašanje in zače¬
li z raziskovanjem. Pri tem je učite¬
ljeva vloga ključna. Vaše posredovaje
ni namenjeno le organizaciji dela,
ampak tudi spodbujanju kritičnega
razmišljanja. Medtem ko se učenci
ukvarjajo z raziskovanjem, krožite
po razredu in opazujte napredova¬
nje. Ob primernem času postavljaj¬
te vprašanja, ki vodijo k razmišlja¬
nju. Nekaj primerov vprašanj:

• Kaj ste se odločili, da boste razis¬
kovali?

• Kolikokrat menite, da morate po¬
skus ponoviti, da boste prepričani
o rezultatih?

• Kako si boste zapomnili vsa svoja
opažanja?

• Kako se ti rezultati ujemajo z va¬
šim prvim poskusom?

• Kako bo vaša skupina čim bolj
jasno sporočila svoje rezultate
drugim?

Taka in podobna vprašanja ustvar¬
jajo miselno strukturo, s pomočjo
katere lahko ucenci kritično preso¬
jajo svoje zamisli in razmišljajo o
rezultatih poskusov. Namesto de¬
lovnega lista, na katerem je že napi¬
sano, kaj naj pišejo in v kakšni obli¬
ki, se morajo učenci sami dogovoriti
in odločiti, kako naj organizirajo in
napišejo svoje poročilo o opazova¬
njih in sklepih.

Pomanjkanje vnaprej podanih na¬
vodil bo nekatere učence frustriralo,
saj so navajeni slediti »kuhinjskim
receptom«. Vendar pa bodo učenci
le tako, seveda ob vodstvu učitelja,
razvili odgovornost do svojega dela
in ustvarjalnost v razmišljanju. Po¬
pravljanje lastnih napak je pomemb¬
na učna izkušnja! Eno od skupnih

NARAVOSLOVNA SOLNICA j letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

PREVOD

navodil naj bo, naj spreminjajo le
eno spremenljivko, ne pa več spre¬
menljivk hkrati. Vendar se uprite
skušnjavi in tega ne povejte vsem že
takoj na začetku. Opazujte delo vsa¬
ke skupine ter jim to in druga po¬
membna navodila posredujte ob
pravem trenutku. Na primer: »Opa¬
zil sem, da ste uporabili različne de¬
tergente in tudi različne vrste mleka.
Kako lahko zdaj veste, kaj je povzro¬
čilo spremembo?«

Seveda taka vprašanja lahko pov¬
zročijo razočaranje in negodovanje,
saj morajo delo začeti znova. Zato
jih pri tem primerno spodbujajte in
usmerjajte v poskus, kjer bodo hkra¬
ti spreminjali le eno spremenljivko.
Če se vam zdi primerno, lahko v
tem trenutku vpeljete pojem spre¬
menljivka.

Učencev, ki izberejo nepopoln ali
manj primeren način za zapis po¬
datkov, na to pomanjkljivost ne
opozorite, čeprav bodo verjetno
imeli ti učenci kasneje pri predstavit¬
vi podatkov težave, ker bodo njihova
poročila nepopolna. V tem primeru
lahko učence vprašate: »Zakaj misli¬
te, da ste si težko zapomnili, kar ste
delali?« in: »Na kakšen način bi se
lahko izognili temu problemu?« To
je za nekatere dobra izkušnja. Če

imamo časa dovolj, tem učencem
dovolimo, da poskuse ponovijo. V
prihodnje bodo prav ti učenci bolj
pozorni na zapisovanje podatkov.
To je tudi eden od načinov, kako
lahko takoj uporabimo znanje, ki
smo ga pridobili v prejšnji učni iz¬
kušnji.

Razvoj pojmov

Naslednji korak (po temeljitem
čiščenju in pospravljanju) je pisanje
rezultatov (predstavitev) skupin na
tablo oziroma na plakate. Rezultati
bodo najbrž precej zmedeni, saj so
skupine iskale odgovore na različna
vprašanja, izvedle različno število
poskusov in različno zapisovale re¬
zultate. To je idealna priložnost za
razpravo, kako najlažje poiskati po¬
men vseh teh podatkov. Nekateri
bodo spoznali, da so določeni zapi¬
si, na primer v obliki preglednice,
bolj primerni kot drugi.

Nekatere skupine bodo trdile, da
je vsebnost maščob v mleku povezana
s prelivanjem barv (več maščob -
manj prelivanja barv). Če se ta tr¬
ditev pojavi in se učenci z njo stri¬
njajo, jih vprašajte, katero mleko
ima največ maščob. Če bodo skušali

preprosto prebrati vsebnost maščob
z napisa na steklenici, jih opozorite
še na ostale podatke o mleku, ki jih
lahko razberejo z nalepke. Opazili
bodo, če ne prej, pa zdaj, da je raz¬
lična tudi količina mleka v embala¬
žah. Vrnite se na trditev o odvisnosti
med količino maščob in prelivanjem
barv in vprašajte, koliko rezultatov
podpira to trditev. Ugotovili bodo,
da med spremenljivkama ni pove¬
zav. Nekateri se bodo ob tem spom¬
nili na »gostoto« ali »tečnost«. Z
učiteljevo pomočjo bodo sestavili
poskus, s katerim bodo uredili vrste
mleka po viskoznosti. Ena od sku¬
pin, s katero smo delali, naj kane
kapljico mleka na poševno postav¬
ljeno ravno ploščico in »tekmuje« z
različnimi vrstami mleka. Najbolj
hitro je mleko, ki je najbolj tečno
(torej najmanj viskozno). Ta spre¬
menljivka je dober pokazatelj tega,
kako se bodo barve prelivale in vr¬
tinčile.

Učne vsebine v tej učni enoti
vključujejo lastnosti snovi (barvo,
teksturo) in vrsto snovi (tekočina,
zmes). Vendar je pouk o načrtova¬
nju raziskovanja primarni namen
teh dejavnosti. Zato mora učitelj
poudarjati, kako so se učenci odloči¬
li, katero vprašanje bodo raziskovali,

Preglednica 1: Primer preglednice za ocenjevanje

PREVOD

27

PREVOD

kako zagotoviti dober poskus in
kako vedo, ali je vzrok za nek pojav
v barvilu, mleku ali detergentu.
Učenje, kakšne so lastnosti dobrega
raziskovalnega vprašanja, kako nad¬
zorovati spremenljivke, kakšen zapis
rezultatov je uporaben in kaj je po¬
men večkratnih poskusov, je po¬
membno sporočilo, ki naj ga učitelj
izlušči in tudi bolj formalno (spre¬
menljivke; dober poskus; ravnanje s
podatki) povzame.

Uporaba

Stopnja uporabe v taki strukturi
učne enote je ključna za vpeljavo no¬
vega znanja. Dejavnosti naj bi pripo¬
mogle k premiku od zamisli učencev,
da je cilj pouka učenje o mleku, k
ciljem razvijati sposobnosti znan¬
stvenega raziskovanja. Učencem naj
bi bilo jasno, da jih čakajo novi iz¬
zivi, v katerih bodo morali uporabi¬
ti vse, kar so se naučili o tem, kako
raziskavo načrtovati in jo izvesti.
Možnosti za nove izzive (pojavi,
snovi, bitja) so različne, izpolnjeva¬
ti pa morajo naslednje kriterije:

— pojav je lahko opazovati in se po¬
javlja vedno enako;

— pojav je dovolj bogat, da iz njega
razvijemo različna raziskovalna
vprašanja;

— v sistemu zlahka določimo spre¬
menljivke, ki jim spreminjamo
vrednosti in opazujemo odnose
med njimi;

— sistem ali pojav izhaja iz učenčevih
izkušenj in učenčevega okolja.

Ena od možnosti je, da učenci
nalijejo v prazen prozoren kozarec
penečo osvežilno pijačo (najbolje
čim manj obarvano) in dodajo pet
do šest rozin. Rozine bodo najprej
splavale na površje, nato se bodo
potopile in spet splavale na površje
in tako naprej. Učitelj mora najprej
učencem razložiti, kaj je njihova
naloga. To je oblikovanje razisko¬
valnih vprašanj, kar pomeni, da so

vprašanja taka, da lahko poiščemo
odgovor. Odločiti se morajo, katero
vprašanje bodo raziskali, načrtova¬
ti morajo dober poskus, s katerim
bodo odgovorili na postavljeno
vprašanje, in predstaviti dokaze, ki
podpirajo njihove sklepe. Razisko¬
valno vprašanje, ki ga oblikujejo,
mora potrditi učitelj, tako da lahko
pripravi pripomočke, ki jih bodo
potrebovali za izvedbo naslednjega
dne. Tipični poskusi so spreminja¬
nje vrste pijače ali vrste predmetov,
ki jih dodajajo tekočini. Namesto
rozin lahko dodajajo jagode grozd¬
ja, suhe borovnice, suhe brusnice in
podobno. Ko učenci razumejo in
obvladajo raziskovalne veščine, lah¬
ko naprej raziskujejo lastnosti snovi
(raztopina, suspenzija, plinasto sta¬
nje, reakcijska površina). Seveda
mora biti učitelj seznanjen s tem, ali
so te naravoslovne vsebine primerne
starosti otrok in ali ustrezajo učne¬
mu načrtu.

Ta zadnja stopnja uporabe je prilož¬
nost za učitelja, da tudi formalno pre¬
veri znanje učencev. Po tem scenariju
lahko učitelj izvede formativno ali su-
mativno ocenjevanje učenčevih spo¬
sobnosti in razumevanja zakonitosti
znanstvenega raziskovanja.

Primer, kaj lahko učitelj pri tem
ocenjuje, prikazuje preglednica 1.

Dobro izrabljen
čas

Premik od »kuhinjskih receptov«
do raziskovanja je angažiran proces,
ki zahteva potrpljenje, refleksijo in
primerno vodenje razreda (postav¬
ljanje vprašanj, predstavitev rezulta¬
tov ipd.). Vendar se ves vloženi trud
glede na učinek, ki pomeni aktivno
učenje, obrestuje. Se več, čas, ki so
ga učenci in učitelj za to porabili, je
dobro izkoriščen. Učenje naravo¬
slovja je veliko več od učenja tega,
kar so znanstveniki odkrili. Vklju¬
čuje namreč tudi razumevanje, kaj

Slika 3: Mešanje barvil po dodanem
detergentu.

znanstveniki počnejo, in razvijanje
pomembnih procesnih znanj, ki so
povezujoči del znanosti. Prožnost
pri iskanju in izbiri pojavov, ki so
zanimivi in smiselni za učence, do¬
daja raziskovalnemu pristopu rele¬
vantnost in je v samem srcu (in gla¬
vi) znanstvenega raziskovanja.

Daniel J. Bergman
(daniel. bergman @wichita. edu)
je docent za študije učnega
programa in poučevanja na
Wichita State University v Wichiti
v Kansasu (ZDA).

Joane Olson (jkolson@iastate.edu)
je izredna profesorica za didaktiko
naravoslovja na Iou>a State
University v Amesu v Iowi (ZDA).

LITERATURA:

■ Clark, R, Clough, M. in Berg, C.: Modifying
cookbook labs, The Science Teacher, letnik
67, št. 7, str. 40-43,2000.

■ Colburn, A. in Clough, M.: Implementing
the learning cyde, The Science teacher, le¬
tnik 64, št. 5, str. 30-33,1997.

■ Everett, S. in Moyer, R.: »Inquirize« your tea-
ching, Science and Children, letnik 44, št. 7,
str. 54-57,2007.

■ Harvard Smithsonian Center for Astrophysics:

Minds of our own: Can we believe our

eyes?, Washington, D. C, Annenberg/CPB,
1997.

■ Kepler, L How to make hands-on Science
work for you Instructor, letnik 105, št. 6, str.
46-54,1996.

28

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

OGLASNO SPOROČILO

KAMZANARaYO>L<JVj'II d .

JAVNI ZAVOD ROKODELSKI
CENTER RIBNICA

Javni zavod Rokodelski center Ribnica ponuja različne pro¬
grame za organizacijo tehniških dni. Lahko izbirate med raz¬
ličnimi programi v rokodelski delavnici in programi Muzeja
Ribnica ali programa kombinirate. V rokodelski delavnici
učenci spoznajo postopke obdelave lesa in gline na tradi¬
cionalen način ter s pomočjo mentorja oblikujejo končni iz¬
delek domače obrti (košare, sita, rešeta, ribniške spominke,
glinene posode in različne izdelke iz gline). V Muzeju Ribnica
pa si lahko ogledate stalne razstave, ki lahko vključujejo tudi
učno uro. S programi vam želimo olajšati organizacijo kako¬
vostnih tovrstnih vsebin, saj za izvedbo v celoti poskrbimo
mi. Vsebine in zahtevnost programov po predhodnem do¬
govoru prilagodimo starosti in številu učencev.

Kontakt:

Javni zavod Rokodelski center Ribnica
tel.: 01/836 11 04

e-pošta: info@rokodelskicenter-ribnica.si
spletna stran: www.rokodelskicenter-ribnica.si

COZDNA UČNA POT TABOR

Gozdna učna pot Tabor obkroži hrib Tabor pri Sežani in
se vzpne na njegov vrh, kjer se odpre čudovit razgled
na Kras. Omogoča sprostitev in rekreacijo v naravi, hkra¬
ti pa je gozdna učilnica za samostojno učenje o gozdu
in doživljanje narave. Pri tem vam bo v pomoč zloženka
oziroma vodnik, ki je dosegljiv na sedežu ZGS OE Sežana
na Partizanski 49 v Sežani. Za večje skupine nudimo tudi
strokovno vodenje s programom gozdne pedagogike.

Kontakt:

Bogdan Magajna
tel.: 05/707 44 08

e-pošta: bogdan.magajna@zgs.gov.si
Boštjan Košiček
tel.: 05/707 44 03

e-pošta: krasko.gozdarsko.drustvo@gmail.com
spletna stran:

http://www.zgs.gov.si/slo/obmocne-enote/sezana/

gozdne-ucne-poti/index.html#c1296

ZAVETIŠČE ZA MALE ŽIVALI
HORJUL

V Zavetišču za male živali Horjul najdejo zavetje zavržene
in pomoči potrebne živali. Ob obisku zavetišča si otroci
lahko ogledajo, kako živalim zagotavljamo potrebno oskr¬
bo in kako poteka naše delo. Naše delo in izkušnje pa lahko
učencem predstavimo tudi na vaši šoli v obliki predavanja
ali delavnice. Po dogovoru s seboj pripeljemo tudi psa ali
dihurčka. Število otrok za obisk zavetišča je omejeno na
5. V skupini za predavanje ali delavnico je število možno
prilagajati glede na potrebe oziroma dogovor.

Kontakt:

Petra Mohar
tel.: 041/896 128

e-pošta: info@zavetisce-horjul.net
spletna stran: www.zavetisce-horjul.net

FITOVAL

PROTI IZPADANJU LAS

Na voljo v lekarnah in specializiranih trgovinah.

Izdelki proti izpadanju
las: dermatološki
šampon, dermatološki
losjon in kapsule.

I^KRKk

OGLASNO SPOROČILO

Besedilo in fotografije MAJA BOTOLIN VAUPOTIČ, RKS OZ Ormož

Mali raziskovalci v vrtcu

Mali raziskovalec je dodatna dejavnost, ki jo Rdeči križ Slovenije, območno združenje Ormož,
že od leta 2001 izvaja v šestih vrtcih: Velika Nedelja, Ormož, Središče ob Dravi, Ivanjkovci, Kog
in Podgorca. V prispevku predstavljamo dve dejavnosti in vtise otrok z ostalih delavnic.

Uvodna motivacija

Otroke najprej vprašam, katere so
njihove najljubše risanke. Med ri¬
sankami, ki jih naštejejo, se skoraj
vedno najde tudi takšna, katerih ju¬
nake srečamo tudi v slikanicah.
Nato v knjižnem kotičku poiščemo
knjigo, na primer Zelvak Franček in
prijatelji. Ogledamo si knjigo, opa¬
zujemo ilustracije, preberemo bese¬
dilo in ugotavljamo, da zgodbo lah¬
ko pripovedujemo z besedo in sliko.
Vprašam, kako je mogoče, da se
Franček in njegovi prijatelji v risan¬
ki gibljejo in govorijo. Prvi odgovori
so, da vklopimo televizijo, kupimo
CD ali kaseto, ki ga/jo vložimo v
predvajalnik, ipd. To je res, ampak
risanko je treba za takšno predvaja¬
nje pripraviti - vendar kako? V zad¬
njih letih se velikokrat pojavi tudi
odgovor posameznikov: »Narisati je
treba veliko slik.« Tega odgovora se
vedno razveselim, saj napeljuje v
končni odgovor. Med ljudmi, ki so¬
delujejo pri nastanku risanke, ome¬
nimo le naslednje: pisatelj napiše
zgodbo, risar nariše ilustracije — za
vsak gib svojo, fotograf ilustracije
fotografira, skladatelj napiše glasbo,
filmski ali gledališki igralec posodi
svoj glas, montažer sestavi slike in
zvok, tako da nastane film, režiser
pa nadzoruje in povezuje delo vseh.
Ko je vse pripravljeno, film razvijejo
in ga pripravijo za predvajanje.

Povem, da trenutno nimamo
orodja in sredstev, da bi »izdelali« ri¬
sanko, lahko pa naredimo »gibljivo

Dejavnosti so predvsem naravo¬
slovne, udeležujejo pa se jih otroci
pred vstopom v osnovno šolo (stari
5—6 let). Na enostaven način se spo¬
znavajo s kemijo (kisline, baze, do¬
kazne reakcije za ogljik in ogljikov
dioksid, taljenje, topljenje, ločeva¬
nje snovi, voda, papirna kroma¬
tografija), z botaniko (barvila in
pigmenti, pogoji za rast rastlin, her¬
barij), s fiziko (statična elektrika,
zvok, optika, svetloba, zrak, sila,
magnetizem), z zoologijo (navadni
močerad, žaba, veliki vrtni polž, pa¬
ličnjak), z ekologijo in matematiko.
Dejavnosti so pripravljene primer¬
no starosti otrok. Otroci jih zelo
radi izvajajo, se ob tem pogovarjajo,

razmišljajo, izdelujejo modele, li¬
kovno ustvarjajo, merijo, štejejo,
postavljajo hipoteze, pridobijo novo
znanje in se pri tem tudi prijetno za¬
bavajo. Tako spoznavajo svoje okolje
in postopke dela v naravoslovju.

Ena ali dve sliki?

Ce se nam pred očmi zelo hitro
menjata dve sliki, dobimo vtis, da
gre za eno samo podobo. Ta pojav je
ena izmed optičnih prevar. Se vedno
namreč obstajata dve sliki. Ker pa
oči ne morejo slediti njunemu hitre¬
mu menjanju, se v možganih zlijeta
v eno samo.

Izdelava »gibljive slike« zahteva kat nekaj spretnosti.

NARAVOSLOVNA SOLNICA 1 letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

sliko«, v kateri nastopajo naši naj¬
ljubši risani junaki.

Otrokom pokažem nekaj izdela¬
nih primerov, da si lažje predstavlja¬
jo, kakšen bo končni izdelek.

Pripomočki:

— šeleshamer

— voščenke ali barvice

— palica, svinčnik ali slamica

— lepilni trak

Delo

1. Zamislimo si domačo žival in
njen dom, na primer mačko v
košari, ribo v posodi.

2. Iz šeleshamerja (kakovostnega
belega risalnega papirja) izrežemo
dva enako velika kroga.

3. Na en krog narišemo žival, na
drug krog narišemo dom živali.

4. Na en krog prilepimo palico,
svinčnik ali slamico, potem pa
oba kroga z lepilnim trakom zle¬
pimo skupaj.

5. Palico držimo in jo med dlanmi
hitro vrtimo. Namesto dveh loče¬
nih slik bo nastal vtis, da vidimo
žival v njenem domovanju.

Predlogi za izdelavo:  Narišemo lah¬
ko tudi jabolko na drevesu, kovanec
v hranilniku ali ponazorimo, na pri¬
mer, gibanje snežaka. To storimo
tako, da na obeh krogih narišemo
sneženega moža, ki v eni roki drži
metlo. Druga roka pri snežaku je v
enem primeru spuščena, v drugem
primeru pa dvignjena. Ko palico
med dlanmi zavrtimo, imamo ob¬
čutek, da snežak maha.

Večina otrok nariše dve ilustraciji,
ki se razlikujeta v podrobnosti. Med
dečki so priljubljene »ninja želve« in
zanimivo je gledati »dvoboje« med
njimi, deklice se velikokrat navdušu¬
jejo nad motivi iz narave, na primer,
na eni ilustraciji ima muca dvignjen
rep, na drugi spuščen, ali pa ima na
eni ilustraciji konj na paši spuščeno
glavo, na drugi dvignjeno, ipd.

Izdelki so preprosti in prisrčni,
hkrati pa vzbudijo razmišljanje o tem,

ZA

NAJMLMft

Zadovoljstvo ob pogledu na »svoje risane junake« je vedno zelo veliko.

koliko slik je šele potrebnih za risan¬
ko, ki jo lahko gledamo zvečer, ali
kakšno daljšo v nedeljskem Živ Žavu.
Čeprav je za eno minuto risanke po¬
trebnih 1440 sličic, otrokom zaradi
nepredstavljivosti časa in količine sli¬
čic povem le, da je za risanko treba
narisati »zelo, zelo veliko« sličic.

Rdeče zelje ni samo
za v lonec

S kislinami in bazami se srečuje¬
mo vsak dan. Spomnimo se na li¬
monov sok in kis ali na neprijeten
okus milnice, ki nam po nesreči pri¬
de v usta. Ker so nekatere snovi
strupene, njihove kislosti ne more¬
mo določiti z okušanjem. V ta na¬
men uporabimo indikatorje. V na¬
šem primeru smo kot indikator
uporabili sok iz listov rdečega zelja.

Indikatorji so barvila, ki ob do¬
datku baze ali kisline spremenijo
svojo barvo. Pri tem dobimo značil¬
no obarvanje, na podlagi katerega
lahko ločimo kisline od baz. Izrazov
baza in pH otrokom nisem razlaga¬
la, saj sta zanje prezahtevna. S po¬
skusi smo ugotavljali le, katere snovi
so kisle in katere ne, otroci pa so se

seznanili s pojmom indikator in z
njegovo uporabo.

Prikaz vrednosti pH z barvno lestvico.

Otrokom se vrednosti in barv ni potrebno učiti.
Preglednica je le v pomoč učitelju/vzgojitelju.

Priprave doma:

Ekstrakt sem si pripravila doma, da
je bil ob začetku vaje hladen. Tako
otrok nisem izpostavljala nevarno¬
stim, krajši pa je tudi čas poteka
poskusa.

1. Zelje narežite na majhne koščke
in jih stresite v lonec.

2. V lonec dolijte vodo, počakajte,
da zavre, in lonec odstavite.

3. Tekočino ohladite in odcedite v
erlenmajerico.

31

ZA NAJMLAJŠE

ZA

NAJMLAJ5E

Delo v vrtcu:

Otroci večinoma poznajo belo zelje,
rdečega pa ne vsi, zato sem imela s
seboj tudi manjšo glavo rdečega ze¬
lja. Pred uporabo sem jim razložila,
kako sem pripravila sok, in jim po¬
kazala, kako pravilno vohamo iz er-
lenmajerice.

Pogovorili smo se tudi o tem, da sok
iz listov rdečega zelja ob dodatku
kisline spremeni barvo v rdečo. Tako
nam sok iz listov rdečega zelja »po¬
kaže«, ali je neka snov kisla ali ne, ne
da bi jo morali pokusiti. Večina
otrok razume, da z jezikom ne sme¬
mo okušati stvari, ki jih ne pozna¬
mo, pa tudi tistih ne, ki jih pozna¬
mo, vendar so nam povedali, da so
strupene. Pri vaji smo zaradi varnosti
uporabljali le sestavine iz kuhinje.

Pripomočki:

— stojalo za epruvete

— 8 epruvet

— erlenmajerica

— sok iz listov rdečega zelja

— mleko

— kis

— pecilni prašek

— limonov sok

— kava

— pralni prašek

— jabolčni sok

— čaše

— ožemalnik za limono

— plastične žličke

— delovni list

— barvice

Sok iz listov rdečega zelja sem sama
razdelila v epruvete ter otroke opo¬
zorila, da v epruvete dajemo le
majhne količine snovi. Prva epruve¬
ta je kontrolna, vanjo ne dodamo
ničesar.

Navodila za delo:

1. Opazuj barvo soka v prvi epru¬
veti in pobarvaj prvo epruveto na
delovnem listu z enako barvo.

2. V drugo epruveto dodaj mleko,
opazuj spremembo in jo z barvo
označi na delovnem listu. Otroke

opozorim, da dodamo v vsako
epruveto z ekstraktom enako
količino snovi, katere kislost
ugotavljamo.

3. V tretjo epruveto dodaj kis, opa¬
zuj spremembo barve soka in
z enako barvo pobarvaj tretjo
epruveto na delovnem listu.

4. Po vrsti dodaj v naslednje epruve¬
te še: pecilni prašek (v 4. epruve¬
to), limonov sok (v 5. epruveto),

kavo (v 6. epruveto), pralni pra¬
šek (v 7. epruveto), jabolčni sok
(v 8. epruveto).

5. Opazuj spremembe in jih sproti
beleži (barva epruvete) na delov¬
ni list.

Analiza dela

Po končanem delu sem se z otroki

pogovorila o nastalih spremembah.

Barve tekočine v epruvetah smo

Pri delu sta potrebni zbranost in spretnost.

Pralni prašek je vijoličasto spremenil v zeleno.

32

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

Vulkan

Ob zaključku otroci radi primerjajo barve.

Mavrica v igralnici

primerjali s prvo epruveto ter spre¬
govorili o pomenu indikatorja.
Otroci so hitro ugotovili, katere ne¬
znane snovi so kisle, saj so te, tako
kot limonov sok, obarvale sok iz li¬
stov rdečega zelja v rdečo barvo.
Snovi, ki soka niso obarvale rdeče,
niso kisle. Otrokom sem razložila,
da so te snovi baze in da bodo o njih
več slišali v šoli.

Različica za najmlajše:

Po opisanem postopku pripravimo
sok iz listov rdečega zelja. Sok nali¬
jemo v kozarčke. Otroci vzamejo
čopiče in na bel papir narišejo sliko
z zeljnim sokom. Počakamo, da se
risba posuši. Premažejo jo s kisom
in opazujejo nastajanje »čarobne«
risbe. Barva zeljnega soka se spreme¬
ni iz vijoličaste v rožnato.

Utrinki otrok z ostalih
delavnic v okviru
dejavnosti Mali
raziskovalec

Barvita v zelenem in črnem flomastru:
»Meli smo barve pa liste od WC
papira.Te pa smo ga s flomastri malo
pobarvali. Te pa se je vidlo, kakšna je
v kerem flomastri barva.«

Peščeni filter za vodo:  »Jaz sem narisa
najprej mizo. Nato pa kozarček, te pa
še sen do notri vato, pa še oglje, pa
pesek, pa zamazano vodo. Te pa je
pritekla spodaj čista voda.«

v

SONCE

Pogoji za rast rastlin

Jadralna letala

RA srun

t ♦

LONČEK

V nadaljevanju vam predstavlja¬
mo nekatere likovne izdelke, na ka¬
terih so otroci prikazali poskuse, ki
so se jim najbolj vtisnili v spomin.

LITERATURA:

■ Botolin Vaupotič, M.: Ali je črna res črna?, zbirka vaj za male raziskovalce, Ormož, Mladinski center, 2005.

■ Kohl, A. M., Potter, J: Mali naravoslovec, Ljubljana, Educy, 1999.

■ Kornhauser, A.: Čikgumi volk in druge vesele učenosti iz narave, Ljubljana, DZS, 1995.

33

ZA NAJMLAJŠE

>

<c

N

O

S

21

LU

Ul

N

u

>U

u

O

u

34 I NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

Kornhauser, 1995-

NATAŠA ŠEFER, OŠ Simona Jenka Kranj

Naša raziskava: Kaj se zgodi z odpadki?

Na OŠ Simona Jenka v Kranju smo v šolskih letih 2008/09 in 2009/10 sodelovali v projektu
V. O. D. A. - varujem, ohranjam, darujem, aktualno/aktivno. Projekt je bil podprt s strani
Ministrstva za šolstvo in šport ter Evropskega socialnega sklada. Na šoli smo pripravili
različne aktivnosti, s katerimi smo želeli učence spodbuditi k aktivnemu varovanju okolja
in delovanju v smeri trajnostnega razvoja.

Na PŠ Primskovo smo člani krož¬
ka V. O. D. A. med drugim želeli
ugotoviti, kaj se zgodi z različnimi
odpadki, ki jih ljudje mečejo name¬
sto v koše za smeti kar v naravo. Od¬
ločili smo se, da bomo to raziskali.

Našo raziskavo smo začeli z razgo¬
vorom, kaj o tem že vemo. Nadalje¬
vali smo z načrtovanjem raziskave,
izvedbo poskusa ter predstavitvijo
ugotovitev.

1. Kaj že vemo?

Nekateri odpadki bodo razpad¬
li (npr. olupki), drugi pa bodo
ostali v naravi, jo onesnaževali in
ji škodovali. Tisti, ki razpadejo,
razpadajo različno dolgo.

2. Naše raziskovalno vprašanje
Kateri odpadki se razgradijo in
koliko časa potrebujejo za to?

3. Načrt raziskave

V zemljo bomo skopali tri luknje
in vanje zakopali različne odpad¬
ke. Skopali jih bomo za šolo pod
drevesi in narisali skico tega pro¬
stora, da jih bomo kasneje lažje

listje

Skica zakopanih odpadkov

našli. Luknje bomo odkopali čez
šest mesecev in opazovali, kaj se
je zgodilo. Vse aktivnosti bomo
fotografirali.

Potrebovali bomo: lopato, olup¬
ke sadja, ogrizek jabolka, žvečilni
gumi, bonbon, zmečkan ovitek
sladoleda, jogurtov lonček, tetra¬
pak, listje.

4. Poskus in opazovanje

13. novembra 2009 smo v zem¬
ljo zakopali tri vrste odpadkov: v
prvo luknjo olupke (pomaranč¬
ni, bananin) in ogrizek jabolka,
v drugo plastične lončke, žvečilni
gumi, bonbon in ovitek sladole¬
da ter v tretjo listje. Preden smo
odpadke zakopali, smo jih foto¬
grafirali.

Odpadke smo pustili zakopane
do 21. aprila 2010, ko smo jih
radovedno odkopali. Opazovali
smo, kaj se je zgodilo, in ponov¬
no fotografirali.

Olupki (pomarančni, bananin)
in ogrizek jabolka so se skoraj

popolnoma razgradili. Pod zem¬
ljo smo komaj še kaj opazili.
Plastične lončke, žvečilni gumi,
bonbon in ovitek sladoleda smo
hitro našli, saj so ostali skoraj ne¬
spremenjeni. Bili so le malo po¬
mečkani od teže zemlje in snega.
Listje je postalo temnejše (skoraj
črno) in je že začelo razpadati.

5. Kaj smo ugotovili?

Olupki in listje pod zemljo raz¬
padejo. Hitreje razpadejo olupki.
Plastični in podobni odpadki pa
še dolgo ležijo pod zemljo ali na
njej in onesnažujejo našo okolico.

6. Sporočilo drugim

Ob zaključku projekta V O. D. A
smo na šoli pripravili razstavo,
kjer so si obiskovalci lahko ogle¬
dali tudi naše ugotovitve, pred¬
stavljene na plakatu. Dve učenki
sta našo raziskavo predstavili tudi
s poročilom na sklepni prireditvi.
Odpadke vedno vrzite v koše za
smeti! Pa ne pozabite — odpadke
ločujmo.

Kaj se je zgodilo z odpadki?

iz Sol

35

predstavljamo
VAM

ANA GOSTINČAR BLAGOTINŠEK, nacionalna koordinatorica projekta Fibonacci,
Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Drugo leto projekta FIBONACCI

V slovenskih šolah zaključujemo prvo leto izvajanja projekta Fibonacci, kije namenjen
raziskovalnemu pouku naravoslovja.

Mednarodni projekt Fibonacci je
nadaljevanje zelo uspešnega in od¬
mevnega projekta Pollen in je name¬
njen uvajanju raziskovalnega pouka
naravoslovja v prvih dveh triletjih
osnovne šole. V Sloveniji so v pro¬
jekt vključeni tudi vrtci. Projekt fi¬
nancira EU.

V projektu sodeluje 25 institucij
iz 21 evropskih držav; med njimi je
12 referenčnih centrov, ki so v pre¬
teklosti izkazali odličnost na po¬
dročju naravoslovnega izobraževa¬
nja. Eden od referenčnih centrov je
tudi Pedagoška fakulteta v Ljublja¬
ni, ki je nosilka projekta v Sloveni¬
ji. Vsak od referenčnih centrov je
posebej povezan z dvema partner¬
skima centroma, ki ju podpira pri
razvoju raziskovalnega pouka s
strokovno, didaktično in metodo¬
loško spremljavo. Države udeležen¬
ke tesno sodelujejo med seboj, saj
je izmenjava dobrih praks pri po¬
učevanju naravoslovja eden od ci¬
ljev projekta. Sodelavci projekta iz
Slovenije (tako učitelji kot strokov¬
no osebje) smo pogosto vabljeni,
da delovanje projekta in vsebine,
razvite v Sloveniji, predstavljamo
kolegom v različnih partnerskih
državah. V preteklem letu smo se
tako predstavili v Avstriji, na Dan¬
skem, v Romuniji in Srbiji.

V projektu sodeluje 299 učiteljev
in vzgojiteljev iz vse Slovenije. V
preteklem šolskem letu smo zanje
pripravili 23 delavnic o različnih
temah v učnih načrtih naravoslov¬
nih predmetov, med njimi o pre¬
hranjevalni verigi, zraku in gorenju,

svetlobi, elektriki, gibanju. Vode¬
nju raziskovalnega pouka v različ¬
nih starostnih obdobjih je bila po¬
svečena posebna serija delavnic z
naslovom RAZISKUJEMO. Za
vse delavnice so na voljo spremlje¬
valna didaktična gradiva in izposo¬
ja pripomočkov za delo v razredu.
Delavnice in izposoja pripomoč¬
kov potekajo na treh lokacijah v
osrednji Sloveniji: na Pedagoški fa¬
kulteti v Ljubljani, v OŠ Marije
Vere v Kamniku in v OŠ Simona
Jenka Kranj.

V okviru projekta Fibonacci so
učenci z vzgojitelji in učitelji sode¬
lovali tudi pri spremljanju prihoda
pomladi v Evropo (Greenwave). Iz
vsake države udeleženke je 25 so¬
delujočih šol oziroma vrtcev zapi¬
sovalo opažanja pojava znanilcev

★ ★

Projekt

Fibonacci

UČIMO SE Z RAZISKOVANJEM

Raziskovalni pouk naravoslovja in matematike v Evropi

pomladi (lastovica, žabji mrest in
tri lokalne drevesne vrste) v svojem
kraju. Vsa opažanja so bila sproti
prikazana na spletni strani projek¬
ta, ki je prosto dostopna na www.
greemvave-europe.eu.

V prihodnjem šolskem letu bomo
z dejavnostmi nadaljevali. O poteku
dejavnosti in možnostih, kako se
pridružiti projektu, vas bomo obve¬
ščali na spletnih straneh projekta
www.fibonacci-project.si.

NARAVOSLOVNA SOLNICA j letnik 15 j številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

36

Fotografija: Maja Pečar

Besedilo ANA GOSTINČAR BLAGOTINŠEK, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Fotografija KATARINA ŠTILEC, založba Modrijan

Skakač

V sodobni šoli želimo, da bi bili učenci pri pouku motivirani in dejavni. Eden od načinov,
da to dosežemo je raziskovanje. Tokrat bomo raziskovali, kako visoko skoči skakač.

Tokratna raziskovalna naloga se na¬
naša na skakača, katerega izdelavo in
možnosti njegove uporabe pri pou¬
ku smo opisali v članku na str. 13.

1. Kaj že vemo?

Če elastiko bolj raztegnemo, skakač
skoči višje.

2. Naše raziskovalno
vprašanje

Katero elastiko moramo izbrati za
izdelavo skakača, da skoči najvišje?

3. Naredimo načrt
raziskave

Izdelali bomo skakača in izmerili,
kako visoko skoči. Nato bomo me¬
njali elastične trakove in ugotavljali,
s katerim elastičnim trakom skakač
skoči najvišje.

Potrebovali bomo

fimo maso (56 g), okroglo palico za
ražnjič, bucike z debelo glavico, flo¬
master, škarje, lepilni trak, merilo,
različne elastične trakove (na primer
elastična nit, gospodinjska elastika,
tekstilna elastika).

4.  Delamo poskuse,
opazujemo, merimo

Skakača izdelamo po navodilih na
strani 13. Elastični trak raztegnemo
do zadnje (ali pa poljubno izbrane)
oznake in izmerimo, kako visoko
skoči skakač. Poskus trikrat ponovi¬
mo in izmerek vsakič zapišemo v
preglednico. Elastični trak zamenja¬
mo z drugim in ponovimo poskuse.

Na kaj moramo paziti:

Vse elastične trakove pritrdimo na
paličico na enak način. Biti morajo
enako dolgi. Tudi raztegnemo jih
vedno enako — do oznake, ki smo jo
izbrali.

5.  Kaj smo ugotovili?

Z različnimi elastičnimi trakovi ska¬
kač dosega različne višine. Višina
skoka ni povezana z debelino ali ši¬
rino traku. Po videzu ne moremo
ugotoviti, katera elastika je najbolj
primerna za izdelavo skakača.

Premislimo še o...

Ali bi bili rezultati drugačni, če bi
izbrali drugo dolžino elastike? Ali
bi bili rezultati drugačni, če bi ska¬
kači tekmovali v skoku v daljino?
Kaj pa, če bi namesto različnih ela¬
stik uporabili enako elastiko različ¬
nih dolžin? Ali različno število ena¬
kih elastik?

Učiteljicama, katerih prispevka sta objavljena v tej številki, založba Modrijan podarja knjigo Davorina

Tometa SAMO NARAVA.

Nagrado prejmeta Nataša Šefer, OŠ Simona Jenka Kranj, in Maja Botolin Vaupotič, RKS OZ Ormož.
Veseli smo, da nam pošiljate svoje prispevke in tako sooblikujete revijo. Hvala za zaupanje.

Uredništvo

KAKO RAZISKUJEMO

1

MI5L1L sm,  DA
ZEMLJA PLOS

DUŠAN KRNEL, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani

Plavanje in potapljanje -
nikoli končana zgodba

Dejavnosti, pri katerih otroci
spoznavajo, kaj se potopi in kaj pla¬
va, so še vedno priljubljene vse od
vrtca pa do višjih razredov razredne
stopnje. In tudi potrebne so, saj se
z njimi znova in znova nove gene¬
racije otrok preizkušajo v razume¬
vanju tega vsakdanjega, pa vendar
kar kompleksnega pojava. Kaj se bo
potopilo in kaj plavalo, ni odvisno
le od gostote snovi, iz katere je
predmet, temveč tudi od vzgona, ki
pa je odvisen od velikosti, oblike in
zgradbe predmeta. Zato se votli
predmeti na vodi drugače obnašajo
kot polni, čeprav so iz iste snovi.
Razumevanje se dodatno zaplete,
če pri tem sodelujejo še lastnosti te¬
kočine, pa čeprav je to le voda. Po¬
vršinska napetost je ena od lastno¬
sti, ki lahko ogrozijo prizadevanja
učitelja, da bi dokazal, da je to, ali
nek predmet plava ali se potopi,
odvisno le od vrste snovi, natanč¬
neje od njene gostote.

Številne raziskave so potrdile, da
otroci presodijo, ali bo predmet pla¬
val ali potonil, glede na velikost
predmeta. »Veliki predmeti so težki
in se zato potopijo, majhni predme¬
ti so lahki in lahko plavajo.« Da bi
pozornost otrok preusmerili z veli¬
kosti predmeta na to, iz česa pred¬
met je, so razvite in tudi preizkušene
različne dejavnosti. Ena od njih je,
da otroci primerjajo obnašanje ena¬
kega predmeta - na primer krogli¬
ce — v različnih velikostih, ko ga
damo v vodo. To običajno kar delu¬
je, ker ne uporabljamo res majhnih
kroglic, ki bi lahko plavale na vodi.
Zatakne pa se pri tekočinah.

Tudi pri dolivanju tekočine drugi
tekočini je to, ali bo prilita tekočina
sedla na dno ali plavala nad gladino
tekočine, ki je že bila v posodi, odvis¬
no le od gostote obeh tekočin. Go¬
stejša potone, tista z manjšo gostoto
pa plava na gostejši tekočini, ludi
pri tem želimo otroke naučiti, da to
ni odvisno od velikosti oziroma od
količine obeh tekočin. Zato naj bi
voda v olju vedno potonila, torej je
olje vedno zgoraj, voda vedno na
dnu, pa čeprav kanemo v olje le
drobno kapljico vode.

Ko pa naredimo poskus, spozna¬
mo, da so imeli otroci prav, ko so na¬
povedali, da bo kapljica vode na olju
plavala. Res plava, vendar zaradi po¬
vršinske napetosti olja. Šele ko pome¬
šamo ali vsaj dobro stresemo posodo,
kapljica vode počasi potone. Torej je
treba že otrokom v nižjih razredih po¬
vedati nekaj o površinski napetosti in
pojasniti, zakaj lahko kovinska spon¬
ka za papir ali manjši kovanec včasih
tudi plavata ali zakaj drobni delci po¬
pra ali otroškega pudra potonejo, če
vodi dodamo kapljico detergenta.

Pa tudi dejavnosti s polnimi in
nekoliko večjimi predmeti, pri kate¬
rih poskusov ne moti površinska na¬
petost, ne potekajo popolnoma brez
zapletov. Ugotovili so, da je oblika
predmetov (polni predmeti iz iste
snovi) odločujoča pri napovedi, ali
bo predmet plaval ali se bo potopil.
Krogla plava, ker je okrogla, plavajo
tudi predmeti nepravilnih oblik,
potonila pa bo na primer piramida,
ker je bolj koničasta.

Zanimivi so bili tudi napovedi in
opažanja pri dejavnosti, pri kateri so

se v plasti razporedili različni delci
trdnih snovi. Pri poskusu so upo¬
rabili večjo plastenko, v katero so
stresli plastične in kovinske krogli¬
ce, in otroci so napovedovali, kaj se
bo zgodilo, ko se bo plastenka rahlo
pretresla (plastenka leži na mizi).
Predvsem so odgovarjali na vpraša¬
nje, ali mislijo, da se bodo kroglice
nekako uredile v plasti, tako kot pri
tekočinah z različno gostoto. Kar
nekaj otrok je menilo, da se brez
vode ne bo nič zgodilo. Drugi otroci
so bili mnenja, da se bodo kroglice
enakomerno pomešale. Rezultat pa
je bil, da so se na dnu zbrale kovin¬
ske kroglice, nad njimi pa je nastala
plast plastičnih kroglic. Poskus so
ponovili s predmeti različnih oblik,
tudi tu je otroke oblika usmerila na
drugačne napovedi, čeprav so pos¬
kus že poznali in so vedeli, da se ko¬
vinske kroglice zberejo na dnu, ne
pa tudi kovinske kocke ali kvadri.
Zanimive so bile tudi napovedi
otrok, ko so pri istem poskusu spre¬
minjali velikost delcev. Trdili so, da
bodo večji delci, čeprav kovinski,
ostali na vrhu, ker se ne morejo
»preriniti« skozi manjše delce na
dno posode.

Da je otroško razmišljanje močno
odvisno od konteksta in okoliščin
ter kako šibka je njihova zmožnost
posploševanja, je že stara resnica,
vseeno pa smo ob novih spoznanjih
znova in znova presenečeni ali pa
navdušeni nad pestrostjo in izvirnost¬
jo odgovorov otrok. Pa vendar — če
jih želimo nečesa naučiti, je treba
isti poskus ali isto dejavnost narediti
večkrat, a vedno drugače.

LITERATURA:

■ Libarkin, J. C., Crockett, C. D., Sadler, P. M.,
Density on Dry Land.The Science Teacher,
I. 70, št. 6, str. 46-50, sept. 2003.

38  tmgAVOSLOVNA SOLI

IZ ZALOŽB

DANIEL L0XT0N

EVOLUCIJA

Kako smo nastali mi in vsa
živa bitja

Prevod: Metka Kralj
Izdala: Tehniška založba Slovenije
Ljubljana, 2009
56 strani

Avtor knjige Evolucija, Kako smo nastali mi in vsa
živa bitja  je v svetu, predvsem pa v Kanadi poznan med
drugim tudi kot urednik poglavja Junior Skeptic v revi¬
ji Skeptic, katere namen je približati znanost mlajšim
bralcem. Tako tudi v knjigi Evolucija  avtor na razumljiv
in preprost način razloži, kaj je evolucija oziroma kako
deluje, pri tem pa ostaja znanstveno neoporečen.

Knjiga je razdeljena na dva dela. V prvem avtor raz¬
loži, kaj je evolucija. Na kratko predstavi Damina in
njegovo delo oziroma njegovo idejo, saj je Damin ute¬
meljitelj evolucije. Avtor razloži, kako lahko pride do
sprememb med osebki istih vrst, in navede tudi pri¬
mer, kako lahko spoznamo, da evolucija res poteka. V
tem poglavju je po vsej verjetnosti prišlo do napake pri
prevajanju. Verjetno avtor govori o brezovem pedicu
(lat. Biston betularia,  ang. peppered moth) , kar pa je pre¬
vajalka prevedla v borovega prelca (lat. Dendrolimus
pini, ang. pine-tree lappet ). Ker avtor ne navaja latin¬
skih imen živali, ne morem z gotovostjo trditi, kje je
prišlo do napake. Vsekakor avtor na razumljiv način
predstavi delovanje evolucije. Nazorno razloži, zakaj so
si organizmi, ki živijo v podobnem okolju, podobni,
čeprav so si sorodstveno precej oddaljeni. Tako primer¬
ja obliko delfina, morskega psa in ihtiozavra. Na poeno¬
stavljen način razloži, kako se je kit razvijal iz kopenske
živali in postajal vedno bolj prilagojen življenju v vodi.
Čeprav preživijo le najboljši organizmi (najbolj zmož¬
ni), pa se avtor dotakne tudi dejstva, da ima evolucija
tudi omejitve in mora delati kompromise. V knjigi je
omenjena tudi evolucija človeka, saj smo se razvijali
tudi mi in imamo svoje prednike, kar nam dokazujejo
najdeni fosili. Tudi pri nas evolucija še poteka, čeprav
drugače, saj na razvoj vplivamo tudi sami s kulturo, ki
smo jo razvili, oziroma s tehnologijo.

V drugem delu knjige skuša avtor odgovoriti na ne¬
katera vprašanja o evoluciji, na primer v poglavjih Kako
vemo, da evolucija res poteka? in Kako je lahko v evo¬
luciji nastal tako zapleten organ, kot je človeško oko?.
Tisti, ki se ne strinjajo z Danvinovo razlago o evoluciji,
trdijo, da je oko preveč komplicirano zgrajeno, da bi

bilo lahko rezultat evolucije, in da je posledica »inteli¬
gentnega načrta«. Tako je že Darwin dokazoval, da
zelo zapletene strukture v živem svetu lahko nastanejo
s postopnimi evolucijskimi spremembami, brez posre¬
dovanja boga. Vsekakor je zelo dobrodošlo, da se avtor
v knjigi dotakne tudi vprašanja vere, ki številne skep¬
tike darvinizma bega. Znanstvena odkritja bi radi po¬
vezali s svojimi verskimi prepričanji, kar pa je nemo¬
goče. Toda kot pravi avtor: »Znanstvenik ima lahko
osebno stališče do vere, znanost kot celota pa o veri ne
more reči ničesar. Znanost je naša najbolj zanesljiva
metoda, s katero ugotavljamo, kako narava deluje, ne
more pa razložiti, kaj znanstvena spoznanja pomenijo
v duhovnem smislu.«

Na koncu knjige sta še kratek slovar manj znanih
besed in kazalo pomembnih besed, ki se pojavljajo v
knjigi. Fotografije v knjigi so zelo lepe, manj nekatere
ilustracije. Vsekakor v strokovnih naravoslovnih knji¬
gah sonca običajno ne upodabljamo z očmi, nosom in
usti, pa tudi smreke ne z usti in sončnimi očali med
sončenjem na ležalniku.

Knjiga je strokovno dobro napisana in na preprost
način približa evolucijo ter skuša odgovoriti na neka¬
tera vprašanja, povezana z razlago evolucije. Zagotovo
bo dobrodošla vsem osnovnošolskim otrokom, ki
bodo želeli poglobiti znanje iz evolucije, saj je trenu¬
tno v naših šolah teh vsebin premalo, so pa ključnega
pomena za splošno razumevanje narave, njene razno¬
likosti in odnosov, ki vladajo med organizmi. Prepri¬
čana pa sem, da bodo tudi starejši bralci našli kaj zani¬
mivega, česar doslej mogoče niso vedeli, ali pa bodo
svoje znanje obnovili. Vsekakor branje priporočam.

Barbara Bajd, Pedagoška fakulteta,
Univerza v Ljubljani

\z  ZALOŽB

39

ZAVODOVA ZALOŽBA WWW.2riS.Sl

O

ZAVOD RS ZA SOLSTVO • Poljanska cesta 28 • 1000 Ljubljana

Faks 01 3005 199

Elektronska pošta zalozba@zrss.si

Zavod
Republike
Slovenije
k za šolstvo

Vso ponudbo

publikacij, ki so izšle pri založbi
Zavoda RS za šolstvo, si lahko ogledate na naši
spletni strani http://www.zrss.si/.

Predstavljamo priročnike za učitelje po posameznih zbirkah
(Modeli poučevanja in učenja, Modeli delovanja,

K novi kulturi pouka), zbornike, strokovne
revije, učna gradiva za učence, učne
načrte idr.

Vabljeni k ogledu!

Matematika v šo

Letnik 17, 2010
ISSN 1318-010X
100 strani
13,35 EUR/številko

Revija je namenjena učiteljem, ki jim je poučevanje
matematike na razredni in predmetni stopnji osnovne
šole ter v srednji šoli poklicni interes, skrb in odgovor¬
nost. V slovenskem prostoru je Matematika v šoli  edina
revija, specializirana za področje poučevanja matemati¬
ke. Posveča se predvsem didaktiki matematike in je
zasnovana kot vez med teorijo in prakso. Vključuje pris¬
pevke, ki teoretično osvetljujejo to področje in imajo
funkcionalno, aplikativno in uporabno vrednost. Revija
odpira prostor za komunikacijo med učitelji in drugimi
strokovnjaki z namenom razvijati, izboljševati učno
prakso z izmenjavo informacij, znanja, idej in izkušenj,
spodbuja k odprtosti in aktivnemu sodelovanju, inova¬
cijskim prizadevanjem ter alternativnim rešitvam; njen
namen je presegati okvir učnih načrtov in katalogov
znanj z objavljanjem zanimivosti iz stroke, dogodkov
ter uspehov učiteljev, učencev oziroma dijakov na
področju interesnih in obšolskih dejavnosti, tekmovan¬
jih in podobno. Ob temeljni matematični stroki in di¬
daktiki velja posebna pozornost celostni podobi revije,
ki vključuje rabo jezika in oblikovno podobo, s čimer
skuša revija zadovoljevati in razvijati kulturne vrednote.
Revija je indeksirana in vključena v mednarodne baze
MATHDI in ZDM. Vsebina tokratne številke je na¬
menjena temi Povezovanje matematičnih znanj.

40

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

Razlaga stenske slike DARJA SKRIBE - DIMEČ, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta
Delo s stensko sliko ANA GOSTINČAR BLAGOTINŠEK, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

4

IZOMEMTAP k
iTENdKI SLIKI

Trije koraki za manj odpadkov

Že vrsto let se nenehno srečujemo s podatki, ki kažejo, da ljudje preveč obremenjujemo
okolje. Ponavadi razmišljamo, da se to nas ne tiče, saj so problemi tako veliki in tako daleč,
da se naše ravnanje sploh ne pozna. Pa ni tako. Res je, da se ne da izumiti »čarobne formule«,
ki bi na hitro rešila ta problem, lahko pa storimo vrsto majhnih stvari, ki prispevajo
k manjšemu obremenjevanju okolja.

V Naravoslovni solnici smo v zad¬
njem času že tri stenske slike name¬
nili vsebinam, ki se vsaj posredno
nanašajo na okolje: Gozd v Sloveniji
I  in IP  ter Biotska raznovrstnost: ži¬
valim ni vseeno.  S stensko sliko Trije
koraki za manj odpadkov  želimo ne¬
posredno spodbuditi razmišljanje in
odgovorno ravnanje vsakega posa¬
meznika. Zamisel za bistvo sporočila,
ki je na tej stenski sliki, smo dobili v
članku Marinke Vovk »ODPADKI:
Zmanjševanje, ponovna uporaba in
recikliranje«, ki je objavljen v tej šte¬
vilki revije. Stenska slika Trije kora¬
ki za manj odpadkov uči, da naj bo
naše ravnanje v skladu s priporoči¬
lom o prednostnem redu ravnanja z
odpadki. Prvi korak za zmanjševa¬
nje odpadkov je preprečevanje na¬
stajanja oziroma zmanjševanje koli¬
čine odpadkov (angl. reduce), drugi
korak je ponovna uporaba odpad¬
kov (angl. reuse) in tretji korak je
predelava odpadkov (angl. recycling).
Pomembno je, da se zavedamo te
hierarhije ravnanja. Danes je precej
splošno razširjeno mnenje, da je loče¬
no zbiranje odpadkov najpomemb¬
nejši prispevek, ki ga lahko posa¬
meznik naredi za okolje. Iz pripo¬
ročila o prednostnem ravnanju z
odpadki pa vidimo, da je ta ukrep
šele na tretjem mestu. Radi bi pouda¬
rili, kako pomembno je zavedanje,

1  Letos je mednarodno leto gozdov.

da največ prispevamo k zmanjševa¬
nju odpadkov pravzaprav s tem, da
manj kupujemo in s tem ustvarjamo
manj odpadkov.

Razlaga stenske
slike

Besedilo na stenski sliki

1. PREMISLI, PREDEN
KUPIŠ.

Preden se odločimo za nakup,
premislimo, ali to RES potrebu¬
jemo.

Kupujmo izdelke s čim manj
embalaže.

Izogibajmo se nakupu izdelkov
za enkratno uporabo.

Preden gremo po nakupih,
vzemimo vrečko, ki jo že imamo
doma.

Čeprav so pomembne vse napisa¬
ne trditve, smo na stenski sliki sli¬
kovno prikazali le eno. Prvo trditev,
ki usmerja naše ravnanje, smo do¬
polnili s fotografijo trgovine z igra¬
čami in besedilom, ki naj bi ga po¬
vedal otrok: »Ce dobro premislim,
te igrače sploh ne potrebujem. Prosil
bom Mateja, da se igrava z njegovo.«
S to ponazoritvijo želimo predvsem

ozavestiti naše vedno večje potroš¬
ništvo in usmeriti otroke k smisel¬
nemu ravnanju.

Besedilo na stenski sliki

2. PONOVNO UPORABI.

V centrih ponovne uporabe
izdelke in rabljeno opremo
obnovijo, jim dajo nov videz in
jih prodajo po simbolični ceni.

Čeprav imamo v Sloveniji za¬
enkrat le en center ponovne upo¬
rabe (v Rogaški Slatini), menimo,
da je mogoče ponovno uporabo
realizirati tudi na drugačne nači¬
ne. S stensko sliko želimo spodbu¬
diti šole, da omogočijo učencem

KOMENTAR K STENSKI SLIKI

41

rKOMENTAP P
5TEHJM 5LIKI


»

menjavo predmetov (predvsem igrač
in knjig). Fotografija prikazuje me¬
njalnico pedmetov, ki jo lahko orga¬
niziramo v šoli: Šolska menjalnica:
prinesem, izberem, odnesem.  To je
le ena od možnih oblik menjave
predmetov. Besedilo učenke z ogrli¬
co v rokah: »Mojega medvedka je
vzel Rok iz 1. a, jaz pa sem si izbra¬
la ogrlico, ki jo je prinesla Urša iz
6. b,« sporoča tudi, da otroci igrače
prerastejo in je tudi zato smiselno,
da si jih menjavajo.

V Ljubljani pa obstaja trgovina
Stara roba, nova raba, kamor lah¬
ko oddamo predmete, ki jih potem
v trgovini prodajajo po simboličnih
cenah. Dobiček je namenjen »Kra¬
ljem ulice«.

Besedilo na stenski sliki

3. POMAGAJ RECIKLIRATI.

Če odpadke skrbno ločujemo, jih
je mogoče predelati in iz njih
izdelati kaj novega.

LOČENO ZBIRANJE (embala¬
ža, papir, steklo, bioodpadki ipd.)

ROČNO ALI STROJNO
PREBIRANJE

PREDELAVA ODPADKOV
V UPORABNE SNOVI
(Za izdelavo večine izdelkov je
treba dodati še druge snovi.)

Učenci se bodo naučili pravilnega
ravnanja z odpadki le, če bodo od¬
padke ločevali. Na stenski sliki smo
prikazali primer ločenega zbiranja
odpadkov v učilnici, zato nismo
uporabili popolnoma enakih izrazov,
kot so napisani na zabojnikih (napi¬
sali smo plastika namesto embalaža).
Tudi zabojnik za steklo smo izpusti¬
li, saj v učilnici taki odpadki večino¬
ma ne nastajajo. Pri ločevanju od¬
padkov pa včasih nastanejo zadrege,
kam kakšen odpadek dati. To zadre¬
go smo prikazali z besedilom, kjer
učenec razlaga sošolki: »Ali veš, da

moramo papirnat robček dati v koš
za bioodpadke, čeprav je iz papirja?«

Pravilno ločevanje smo prikazali
tudi z ilustracijo, na kateri otroka
pokrovček od kozarca vržeta med
embalažo, stekleni kozarec pa med
steklo. S tem smo želeli še bolj pou¬
dariti pomembnost pravilnega loče¬
vanja za manj odpadkov.

Delo s stensko
sliko

Namen stenske slike je učencem
konkretno predstaviti primere, kako
lahko kot posamezniki vsakodnev¬
no sami prispevajo k varovanju oko¬
lja in naravnih virov.

Okolje je preobremenjeno in v
mnogo ekosistemih je naravno rav¬
notežje že porušeno. Ker pa so glo¬
balni problemi učencem manj bli¬
zu, navajamo primere, kako lahko
kot posamezniki v šoli prispevajo
svoj delež.

Svetovne zaloge surovin so omeje¬
ne in za nekatere, ki jih vsakodnev¬
no množično uporabljamo, je že
mogoče oceniti, kdaj jih bo dokonč¬

no zmanjkalo. Ne nekoč v daljni
prihodnosti, temveč čez 10, 20 ali
30 let - še v času življenja ljudi, ki
so danes osnovnošolci. Med te spa¬
dajo predvsem zaloge fosilnih goriv
(in hkrati surovin za umetne mate¬
riale, kot je plastika vseh vrst) in ne¬
kateri elementi, ki jih uporabljajo za
proizvodnjo umetnih gnojil. Člo¬
veštvo bo tedaj soočeno z veliko te¬
žavo, razen če ...

Premislimo, preden
kupimo, in porabljajmo
manj

V javnosti so največkrat obravna¬
vana tema viri energije. Kot rešitev
zagate so predstavljeni alternativni,
obnovljivi, zeleni, čisti — in še bi lah¬
ko naštevali - viri energije. Vendar so
to navadno enostranske podobe, ki
ne upoštevajo celotnega procesa pri¬
dobivanja energije. Električna ener¬
gija je s stališča končnega porabnika
morda res »čista« energija, če pa upo¬
števamo, da na primer prihaja iz ter¬
moelektrarne Šoštanj, kjer jo prido¬
bivajo s sežigom lignita, ni več tako.
Tudi za elektriko, pridobljeno iz hi¬
droelektrarn, je bilo spremenjeno




Mojega medvedka

Rok

jaz

J e

zbrala

ogrl

ICO

sem

prinesla

Urša

PRINESEM,

IZBEREM,


42

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

učenci nižjih razredov enkrat teden¬
sko ali nekajkrat na leto v šolo prine¬
sejo igrače. Spodbudimo jih, da si
med »igralnimi uricami« izmenjujejo
igrače in se igrajo skupaj ter tako pri¬
spevajo k manjši porabi surovin in
energije ter manjši količini odpad¬
kov (embalaža in zavržene igrače).

Ponovno uporabimo

naravno okolje v okolici akumula¬
cijskih jezer. Sončna energija pa je
povsem zastonj, čista in v neomeje¬
nih količinah, beremo. Proces pro¬
izvodnje sončnih celic, zlasti pa nji¬
hova razgradnja sta v resnici bolj
obremenjujoča za okolje in dražja
kot pridobivanje elektrike na druge
načine. Poenostavljeno povedano,
povsem čiste energije ni.

Okolje najbolj učinkovito varuje¬
mo, če opustimo nenujne razvade in
porabljamo manj. Manj energije,
manj dobrin, manj surovin. Kaj lah¬
ko storijo učenci? Med razgovorom
jih spomnimo, da je njihov prispe¬
vek k varovanju okolja lahko tudi
razmislek pred nakupom novega
modela igrače, ki jo sicer že imajo. Jo
res potrebujejo? Si jo lahko izposodi¬
jo? Si jo lahko pri igri delijo s sošol¬
cem ali prijateljem, namesto da ima¬
jo vsak svojo? V številnih šolah lahko

Najbolj znan primer ponovne
uporabe so v tem času vrečke, v ka¬
terih iz trgovin prinašamo nakup¬
ljeno blago. Do nedavnega smo jih
ob vsakem nakupu v trgovinah do¬
bili neomejene količine, in po po¬
rabi teh vrečk na prebivalca smo se
znašli med najbolj potratnimi dr¬
žavami. Mnogo teh vrečk bo še de¬
setletja razpadalo na smetiščih ali
kazilo podobo krajine, za proizvod¬
njo pa so porabili veliko surovin,
vode in energije.

V zadnjem času trgovine ne sme¬
jo več razdeljevati vrečk za en¬
kratno uporabo, dobimo pa lahko
nosilke, ki so uporabne večkrat.
Obstajajo pa tudi že centri ponov¬
ne uporabe, kjer sprejemajo odslu¬
žene stroje, pohištvo in druge upo¬
rabne predmete, jih obnovijo in
jim dajo novo podobo, nato pa jih
ponovno prodajo po sprejemljivih
cenah.

Pokrovček
odložimo v zbiralnik
za embalažo, kozarec pa
v med steklo. _ /

Ločiti moramo ^
pločevinaste ali plastične
.pokrovčke od kozarcev^

4

komentar k

JTENJKI JU KI

Kaj pa lahko storijo otroci? Na
šolski prireditvi (festival, sejem, dan
odprtih vrat ipd.) naj otroci postavi¬
jo stojnico, kamor vsak lahko odloži
igrače in knjige, ki jih ne želi več.
Vsak lahko med odloženimi igrača¬
mi tudi izbere tako, ki si jo želi. Na¬
mesto na smetišču se bodo igrače
znašle pri novem lastniku.

Pomagamo reciklirati

V številnih šolah in domovih že
poteka ločeno zbiranje odpadkov, ki
je predpogoj za ponovno uporabo
oziroma recikliranje nekaterih suro¬
vin. Ce na vaši šoli tega še ni, lahko
učenci to predlagajo na šolskem
parlamentu, v razredu pa izdelajo
posode za ločeno zbiranje odpadkov
in odpadke nato tudi pravilno odla¬
gajo. K temu lahko spodbudijo tudi
svoje domače in druge razrede v
svoji šoli.

Ločeno zbiranje odpadkov je kori¬
sten prispevek k zmanjšanju količine
odpadkov, vendar bi bilo narobe, če
bi dajali vtis, da je s tem težava nji¬
hovega odlaganja odpravljena. Vseh
odpadkov ni mogoče reciklirati. Tudi
tistih surovin, ki jih pridobimo z lo¬
čenim zbiranjem, ni mogoče poljub¬
no velikokrat ponovno uporabiti,
njihova predelava pa zahteva veliko
energije in pitne vode. Prav tako je
treba za izdelavo večine izdelkov do¬
dati še druge, nove snovi.

Ukrepi zavarovanje okolja, predstav¬
ljeni na stenski sliki, so torej urejeni
po učinkovitosti in primernosti.
Tudi naše ravnanje naj se ravna po
njem. Kjer se le da, se odpovejmo
nepotrebnim dobrinam in razkošju.
Izogibajmo se predmetom za enkrat¬
no uporabo in takim z veliko emba¬
laže. Namesto da stvari zavržemo,
raje razmišljajmo o možnosti njiho¬
ve ponovne uporabe. Odpadke, ki
jih kljub vsemu pridelamo, odlagaj¬
mo ločeno in tako pomagajmo, da
bodo vklj učeni v proces reciklaže.

KOMENTAR K STENSKI SLIKI

43

POLETNO

BRANJE

Besedilo in fotografije DAVORIN TOME

Samo narava

Deklica za vse

Ali se ekologi res ukvarjajo s pobiranjem smeti?

Prvič o ekologiji slišimo v osnovni šoli pri predmetu
spoznavanje narave, drugič v srednji šoli pri biologiji. S
polnoletnostjo, ko začnemo nekoliko bolj zavzeto za¬
znavati širšo okolico, opazimo, da ekologija v resnici
preži na nas za vsakim vogalom. Ribiči vsako pomlad
priredijo ekološko akcijo pobiranja zarjavelih koles in
strganih vrečk, ki jih je visoka reka naplavila na obrežje.
Planinci se jeseni zberejo na ekološki akciji pobiranja
praznih plastenk in pločevink ob glavnih visokogorskih
poteh. Strojni inženirji vsak mesec izdelajo kakšen eko¬
loški stroj, ki ga potem uporabljamo. Vodilni ljudje v
gospodarskih in trgovskih podjetjih, tudi politiki, dnev¬
no izjavljajo, da bodo več pozornosti posvečali ekologi¬
ji. V službo se z ekološkim vozilom (ima majhno porabo
in malo škodljivih izpustov) odpeljemo mimo ekološke¬
ga otoka (nadstrešek za smetnjake), mimogrede se usta¬
vimo na ekološki tržnici in kupimo ekološko zelenjavo.
Sosed iz naslednje ulice je zgradil ekološko hišo, preko
medijev nas opozarjajo, da se moramo obnašati bolj
ekološko, postati bolj ekološko zavedni.

Ekologija kot modna muha

Če nadaljujem z nizanjem primerov, me bo računal¬
nik, v katerega pišem, kmalu opozoril, da po nepo¬
trebnem ponavljam besedo ekologija — in še prav bo
imel. Njegova pripomba bo sicer izhajala iz povsem

uporabnega slovničnega pravila, ld odsvetuje pretirano
ponavljanje besed, imela pa bo tudi globok vsebinski
pomen, ki se ga ne on ne večina ljudi ne zaveda. Le zelo
malo primerov v vsakdanjem življenju namreč upravi¬
čuje uporabo imena »ekologija« v njegovem izvornem
pomenu. V vseh ostalih je uporabljeno zato, ker je v
modi. In to kljub temu, da je priložnosti za pravilno
rabo izraza, kolikor le želite, saj se stvari, ki jih obravna¬
va ekologija, ves čas dogajajo okoli nas.

Ekologija kot znanstvena disciplina

Ekologija je znanstvena disciplina. Opisana je bila raz¬
meroma pozno. Celo tako pozno, da je tudi eden največ¬
jih ekologov vseh časov, Charles Damin, večino časa
preživel in delal, ne da bi sploh vedel, da je ekolog. Zato
ga ima še danes malo kdo za ekologa, čeprav je naravni
izbor z bojem za obstanek — bistvo njegovega prispevka
k poznavanju evolucije živih bitij — v svoji osnovi pravi
ekološki mehanizem. Če se povrnem k rojstvu ekologije
kot vede: leta 1866 , torej šestnajst let pred Daminovo
smrtjo, jo je utemeljil nemški zdravnik in kasneje biolog
Ernest Haeckel. Opisal jo je kot vedo (grško »logos«), ki
proučuje živa bitja v njihovem okolju, domovanju (grško
»oikos«). Kasneje so jo predvsem z namenom, da ne bi
prišlo do nesporazumov, znanstveniki opisali še nekoli¬
ko bolj podrobno: kot vedo o odnosih med živimi bitji
in neživim ter živim okoljem, ki določajo njihovo šte¬
vilčnost in razširjenost v prostoru. Ekologija je torej
kompleksna veda o vzajemnih vplivih v naravi, v nje¬
nem središču pa so vedno in izključno živa bitja, orga¬
nizmi, vrste, združeni v populacije in združbe.

Čas je pokazal, da so bili vsi poskusi ekologov, da bi
ljudje njihovo delo razumeli pravilno (pri nas si je na
tem področju prizadeval predvsem prof. Tarman), bob
ob steno. Danes se beseda ekologija uporablja v vseh
mogočih in nemogočih zvezah, ekologi ob tem le še za¬
vijajo z očmi. Stroji, ki so varčni z vodo ali energijo, so

44

NARAVOSLOVNA SOLNICA | letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

namreč ravno toliko ekološki, kakor je bankomat, ki
prešteje sveženj bankovcev, matematičen, ali dobra vre¬
menska napoved fizikalna, slaba pa pokvarjen konec
tedna. Prav tako je spomladanski ritual pobiranja civili¬
zacijskih okraskov ob rekah primer uspešne smetarske
in ne ekološke akcije. Naivnež bi si mislil, da vsaj pri
smeteh ne bo zadreg pri uporabi besede ekologija, saj bi
drugače po vsej logiki morali biti delavci Snage, ki se
osem ur na dan ukvarjajo s pobiranjem smeti, že profe¬
sorji ekologije, pa očitno ni tako.

Svet okoli nas, še posebno njegov živi del, je neverjet¬
no pester, razburljiv in presenetljivo povezan ter preple¬
ten. Na Zemlji živi nekaj 10 milijonov različnih vrst, ki
so tako ali drugače, neposredno ali posredno odvisne
druga od druge in tudi same od sebe. Na vsako posamez¬
no vrsto vpliva še nepredstavljivo število neživih dejav¬
nikov, od temperature in padavin do vetrov in potresov.
Vse te povezave in vplivi so potencialne teme ekologije.
Vsakdo jih lahko opazuje sebi v veselje, ker ga spozna¬
vanje neznanega pač privlači in zanima. A to iz človeka
še ne naredi ekologa. Tudi kmet bo opazil, da mu je
pridelek uničil škodljivec ali toča, pa zato še ni ekolog,
kakor ni ekolog naravoslovec, ki loči strupene od užit¬
nih gob ali našteje vse metulje na travniku. Ekolog
mora opažene pojave v naravi tudi razložiti, pravilno
ovrednotiti njihov pomen, tako da lahko vse njihove
posledice napove, še preden se zgodijo. S kopičenjem
takšnega znanja si je ekologija v družbi izborila svoje
mesto, ki niti ni tako zelo obrobno in nepomembno -
od kod sicer goreča želja ljudi po uporabi besede ekolo¬
gija v vseh mogočih in nemogočih situacijah?

Ekologija kot igra z dominami

Vlogo ekologije v sodobnem svetu morda še najlažje
razložimo z igro. V tej igri ponazorimo Zemljo z ogrom¬
no dvorano, vse naravne vrste na njej pa z dominami, ki
so razporejene v milijone smeri. Dokler domina stoji, je
vrsta živa, ko se podre, vrsta izumre. Nekatere so postav¬
ljene tako, da lahko podrejo tudi domino ob sebi, pri
ostalih se podiranje ustavi. Ene lahko podrejo tri sosed¬
nje domine hkrati, druge le eno. Zopet četrte sprožijo
vzvod, zaradi katerega pade domina povsem na drugem
koncu dvorane in tako naprej in tako naprej. Ko povem
še, da je nekje v vsej tej nepregledni zmešnjavi tudi pre¬
cej ošabna domina, na kateri sta upodobljena Adam in
Eva, je scena igre dovolj natančno opisana. Zelja ekolo¬
gov in tudi njihova vloga v tej igri pa je spoznati sistem
do te mere, da bodo lahko ocenili posledice podiranja
vsake posamezne domine. Le tako namreč lahko vsi
skupaj ohranimo upanje, da ne bo nekoč nekdo podrl
napačne. Takrat še tako prikupen »joj, oprostite« ne bo

poletno
BRANJE

pomagal. S svoje domine bomo le nemočno gledali,
kako se nam val podiranja približuje.

Seveda je samo delo ekologov precej bolj zahtevno,
kakor bi po tej poenostavljeni razlagi lahko zaključili,
saj je prava igra, ki se odvija v naravi, bistveno bolj
kompleksna in nepregledna od dvorane s kupom lese¬
nih domin. Trenutno lahko napovemo posledice le za
»nekaj domin vnaprej«. K sreči je (eko)sistem v naravi,
ki se je postavljal skoraj 4 milijarde let, tako robusten,
da nam ob napačni oceni še vedno dobrodušno pogleda
skozi prste in dovoli popravni izpit. Pri nekaterih stva¬
reh smo jih imeli že nekaj tisoč, pa še nič ne kaže, da
smo se pri tem česa naučili. Zato se že nekaj časa zelo
aktualno vprašanje glasi: kako dolgo bo še tako? Kdaj se
bo ekosistem spremenil in iz tolerantnega, človeku pri¬
jaznega bivališča, postal trmast zameri j ivec? Kdaj bo
začel napake kaznovati? Ob našem trenutnem odnosu
do okolja in narave je to samo vprašanje časa.

In končno, ekologija kot deklica za vse

Nekje v sredini prejšnjega stoletja, ko smo se začeli
zavedati velikih sprememb, ki jih povzročamo v naravi,
in je ekologija nenadoma postala aktualna, je uporaba
besede v družbi povsem pobegnila z vajeti. Posledično
danes z ekologijo opisujemo in opravičujemo vse po vr¬
sti: od okoljskih problemov prek teženj po trajnostnem
življenju in razvoju do modnih trendov v oblačenju in
razlogov za zamenjavo gospodinjskih aparatov. Seveda
še tako napačen in neprimeren izraz, ki ga narod posvo¬
ji in utrdi, v narodu ostane. Tako bo tudi ekologija kot
izraz ostala med nami v dobrem in slabem, v pravem in
(večkrat) nepravem pomenu, kot pridevnik za samo¬
stalnike, kot napihovalec pomena tržno nezanimive ro¬
potije; skratka, kot deklica za vse. V redu! Od časa do
časa pa vseeno godi, da si olajšaš dušo in poveš ali pre¬
bereš, kaj v resnici ekologija v svojem ustanovnem po¬
menu je. Se posebej, če si ekolog.

Ne pozabi!

Ekologija je veda, ki proučuje odnose v naravi.

V središču raziskovanja ekologov so vedno živa bitja.
Ugotavljajo, kako nanje vpliva vreme, podlaga,
v kateri uspevajo, kakšen je vpliv plenilca na plen
in obratno, katera vrsta in zakaj bo v naravi bolj
uspešna, kdo komu pomaga preživeti, kdo vse ima
od tega korist itd. Dogodkov pa ne le opisujejo,
temveč jih tudi analizirajo in v njih iščejo zakonitosti,
ki jih družba skuša preko svojih norm vgraditi v svoj
sistem, da bi ljudje lepše in boljše živeli. Zdaj pa pojdi
na začetek odstavka in ga beri, dokler ti ne pride
v podzavest. Prosim!

POLETNO BRANJE

45

POLETNO
BRANJE

Odpustki

Kako resno jemljemo podnebne
spremembe?

1, 1, 1, 1, 1, 1,2, 1, 1, 1, 1, 1 ... Številčni niz bi lah¬
ko bil izsek iz redovalnice še posebej zahtevnega učitelja
matematike ali latinščine, a ni. Opisuje opažanja o šte¬
vilu oseb v vozilih, registriranih za najmanj pet oseb, ki
vsako jutro kadijo izpuhe na poti proti Ljubljani, po¬
poldan pa nazaj. Poznam le razmere okoli prestolnice, a
ne dvomim, da je povsem enako tudi okoli drugih več¬
jih mest v Sloveniji, Evropi in še kje po svetu.

In to kljub temu, da nas nekateri raziskovalci resno
opozarjajo na podnebne spremembe, ki si jih kuhamo
prav z izpusti različnih plinov, in, kar je morda še bolj
zanimivo, kljub temu, da opozorilom vedno več ljudi
tudi verjame. Videti je, da še vedno pričakujemo ne¬
kakšno božjo rešitev v zadnjem trenutku ali da bomo
problem lahko rešili v dobro znani krščanski maniri z
nekaj odpustki.

C0 2  odpustki

C0 2  kalkulatorji so postali v svetu nekaj običajnega.
To so bolj ali manj zahtevni računalniški programi za
oceno količine ogljikovega dioksida (C0 2 ), ki ga izpu¬
stimo v ozračje. Rezultati so odvisni od tega, koliko ki¬
lometrov prevozimo z avtomobilom, koliko imamo le¬
talskih poletov, koliko časa in na kakšno temperaturo
ogrevamo pozimi stanovanje itd. V razvitih družbah se
številke za posamezno, povprečno aktivno in povprečno
razvajeno osebo sučejo v velikostnem razredu nekaj ton
na leto. Ker je to eden izmed pomembnih toplogrednih
plinov, izračun pokaže, kakšen vpliv ima naš življenjski
slog na podnebne spremembe. Priznajte, ugotovitev je
na nek način res pretresljiva. Navaden plin, ogljikov di¬
oksid, ki ga pravzaprav niti ne vidimo in ki nima skoraj

nobene mase, pa ga vseeno pridelamo toliko, da se lah¬
ko pogovarjamo o tonah. Rezultat izračuna imenujemo
tudi ogljikov odtis (carbon footprint).

V državah, kjer se denar služi pretežno samo še z ide¬
jami in vse manj s trdim fizičnim delom, so se v poveza¬
vi z grožnjami podnebnih sprememb in C0 2  kalkula¬
torji domislili nove dejavnosti. Vsem, ki zaradi izpustov
plinov v ozračje ponoči ne morejo spati, izračunajo, s
koliko denarja se lahko za onesnaževanje odkupijo —
skratka, izračunajo jim, za koliko denarja lahko dobijo
odpustek, da bodo naslednje leto z neobremenjeno
dušo živeli dalje po starih navadah. Imenujejo ga sicer
ogljikov nadomestek (carbon offset), a je na las podob¬
no orodje za crkljanje človeške duše kakor so odpustki.
Razvad nam ne izbije iz riti, zato tudi problemov ne
rešuje, nas pa potolaži (kajpada lažno), da smo vendarle
dobro bitje, ker smo nekaj le naredili.

Trgovci z odpustki

Nekatera znana podjetja, ki prodajajo odpustke, so:
Climat čare, Envirotrade, Carbonneutral, Atmosfair.
Delujejo zelo enostavno. Prostovoljno jim sporočite
svoje izpušne grehe, oni pa vam pošljejo na dom polož¬
nico, na kateri je zapisana velikost odpustka. Če se vam
zdi, da ste se pregrešili z izletom v Kenijo, vam zaraču¬
najo od deset do šestdeset evrov za izpuste ogljikovega
dioksida med prevozom z letalom. Razlike v izračunu
višine odpustka nastanejo, vsaj po mojem mnenju, tudi
zaradi različnih ocen podjetij, koliko se ljudje pravza¬
prav čutijo krive za nastalo situacijo in koliko so zato
pripravljeni za svoje grehe odšteti. Ne pozabimo, plačilo
odpustka je zaenkrat še vedno le prostovoljno dejanje.

Denar, ki ga dobijo od grešnikov, organizacije pora¬
bijo za svoje delovanje (tudi zato, da si pozimi ogrevajo,

46

NARAVOSLOVNA SOLNICA [ letnik 15 | številka 3/4 | pomlad/poletje 2011

poleti pa hladijo poslovne prostore, in da si plačajo
gorivo, s katerim se pripeljejo do službe!), del pa ga
vložijo v dejavnosti, ki naj bi reševale problem pod¬
nebnih sprememb. Najpogosteje ga namenijo za po¬
gozdovanje golih območij ali ga vložijo v podjetja, ki
se ukvarjajo z razvojem energetsko učinkovitih naprav
in generatorjev obnovljive energije. Za opozorila stro¬
kovnjakov, da odpustki morda le niso najboljši način
reševanja podnebnih problemov, se ne zmenijo kaj dosti.
Pa tudi ljudje zaenkrat veliko raje plačujejo odpustke,
kakor da bi vsaj samo poslušali, kako lahko pričakova¬
ne spremembe podnebja in tudi številne druge težave
omilimo le z drugačnim načinom življenja. V prvi vr¬
sti z varčevanjem z energijo, šele na desetem ali morda
petdesetem mestu tudi s prodajo odpustkov. V situaci¬
ji, ko na majhnem planetu živi dobrih šest milijard
ljudi, od katerih jih je vsaj desetina energetsko dokaj
razvajenih, stotina zelo, tisočina pa že prav perverzno,
drugače ne bo šlo.

Kjotski protokol in gozdovi

Tu in tam kdo modruje, da se nam v Sloveniji ni treba
držati določil Kjotskega protokola o zmanjšanju
izpustov ogljikovega dioksida v ozračje, da tudi ne
potrebujemo energije iz obnovljivih virov, ker imamo
veliko gozda. Gozdovi naj bi bili naš joker, saj drevesa
odstranjujejo ogljikov dioksid, ki ga spuščamo v
ozračje. Večina gozda pri nas je zrelega, odraslega,
v njem sta poraba in izpust praktično v ravnovesju.
Skoraj toliko plina, kolikor ga gozd iz ozračja odstrani,
se sprosti ob razgradnji njegovih odmrlih delov.
Kjotski protokol zato za nas velja v enaki meri kakor
za Vatikan ali katerokoli puščavsko državo brez
gozda. Seveda pa to ne pomeni, da so velike gozdne
površine tudi sicer nekoristne. Imajo nenadomestljivo
vlogo pri številnih drugih procesih, prav tako
pomembnih za naše življenje, med drugim vzdržujejo
tudi veliko biotsko raznolikost.

Gozd kot C0 2  zbiralnik

Še posebej sporno je prodajanje odpustkov za pogoz¬
dovanje. Logika trgovanja je sledeča: z denarjem za od¬
pustek organizacija posadi drevo, ki tehta recimo tri
kilograme. Po petih letih drevesu masa naraste na tri¬
deset kilogramov. Večina povečanja gre na račun oglji¬
kovega dioksida, ki ga je drevo črpalo iz ozračja in ga s
fotosintezo vgradilo v svoje telo. Izračunali so, da hek¬
tar mladega gozda v začetku, ko še raste, odstrani iz
ozračja vsako leto blizu 400 ton ogljikovega dioksida.
Rastline, predvsem drevesa, so torej naši zavezniki v
boju s podnebnimi spremembami. A slej ko prej gozd
preneha rasti, slej ko prej vsako drevo tudi omaga, pade

na gozdna tla, kjer zgnije in sprhni. Živali, glive in bak¬
terije ga razgradijo in pri tem se večina ogljika, ki ga je
drevo potrpežljivo nalagalo leta in leta, sprosti nazaj v
ozračje kot ogljikov dioksid. Odstranjevanje toplogred¬
nih plinov s pogozdovanjem je torej kratke sape. Je pa
kar primeren odpustek za razvajene grešnike - majhen
strošek za nekaj dreves, ki se jim ob silnem bogastvu
tako ali tako nikjer ne pozna, in razsipniški način živ¬
ljenja je rešen.

Neskončni krogi

Zemlja je za snovi zaprt sistem. Kolikor je na njej
ogljika, dušika, fosforja, žvepla in drugih elementov, jih
je. Praktično nič ne pride na novo iz vesolja, nič z Zem¬
lje tudi ne pobegne. To pomeni, da so povečane količi¬
ne ogljikovega dioksida v ozračje prišle iz nekega kotič¬
ka na samem planetu.

Na Zemlji vse snovi stalno krožijo med štirimi »sfera¬
mi«. Voda npr. se kot vlaga nahaja v ozračju (atmosfe¬
ra), ob dežju se spremeni v kapljico in steče v reko in
morje (hidrosfera), del se je veže v zemeljsko podlago
(litosfera), nekaj je popijejo živa bitja (biosfera). Ob nji¬
hovem dihanju se kot vlaga ponovno vrne v ozračje in
krog v tej ali kakšni podobni obliki se vrti v neskonč¬
nost. Srž povečevanja količine toplogrednih plinov mo¬
ramo zato iskati v dinamiki kupčkanja snovi med sfera¬
mi, ki določa, katera bo imela v nekem trenutku več in
katera manj.

Milijone in milijone let je narava ogljikov dioksid iz
ozračja odstranjevala. Prazgodovinske rastline so iz nje¬
ga gradile telesa, ob koncu življenja pa padale v močvir¬
ja in se pogreznile. Globoko pod površjem so se spre¬
menile v premog in postale nedostopne za organizme,
ki bi zajeti ogljikov dioksid lahko sprostili nazaj v ozrač¬
je. Podobno je bilo z nafto. Dokler sodobni človek pred
nekaj sto leti ni izumil strojev, je bil ves pogreznjen
ogljik vezan v litosfero, povsem izključen iz kroženja po
ostalih sferah. Z izkopavanjem premoga in nafte ga po¬
novno obujamo in s kurjenjem vračamo v atmosfero. Iz
steklenice, ki je bila milijone let zakopana, smo izpusti¬
li duha; skrivnostnih besed, s katerimi bi ga zaprli nazaj,
pa zaenkrat še ne poznamo.

Namesto amen

1, 1, 1, 1, 1, 1,2, 1, 1, 1, 1, 1 ... Vsakič znova, ko
naletim na kolono osamljenih jezdecev v jeklenih
konjičkih, se vprašam, kako dolgo bomo na globalne
probleme še lahko gledali, kakor da so stvar sosedov in
ne tudi nas samih.

POLETNO BRANJE

47

2010/2011

920111930 , 3/4

Pred dvajsetimi leti je zapihal svež veter. In pod skoraj vsak kamen,
tudi v najbolj odmaknjene konce Slovenije, ponesel Mobitelov signal.
Za vedno je spremenil komunikacijo in ljudi še tesneje povezal med
seboj. Svet kar naenkrat nosite v žepu, prijatelje pa imate vedno s
seboj v imeniku mobitela. In vsakič, ko vam zazvoni mobitel, veste,
da ste del najboljšega družabnega omrežja.