O turističnem društvu, filmu Moje Krakovo, moje Trnovo in še čem...
Ko smo ustanavljali Turistično društvo Trnovo - bilo je to 1986. leta — smo zelo temeljito razmiSljali, s čim sploh naj se ukvarja naše društvo, glede na to, da so v Ljubljani razvite skoraj vse poklicne institucije, ki se ukvarjajo s turizmom. Tedaj smo sklenili, da se bomo osredotočili predvsem na naše neposredno okolje, v ka-terem so številne znamenitosti, zanimive za nas in za eventualno obiskovalce od drugod. Tu smo poleg drugih dejavnikov imeli v mislih predvsem bogato in zanimivo kulturno dediščino, možnosti za rekreacijo, pestro go-stinsko ponudbo in še kaj. Tako smo v svoj program kot najvažnejšo nalogo zapisali predvsem skrb za oživljanje in popularizacijo kulturne dediščine, da pa bi jo lahko uživali v kar se da urejenem okolju, smo veliko energije posvetili tudi skrbi za našo okolico. V uresničevanju našega prograraa, predvsem tistega, ki se nanaša na kulturno-zgodovinsko dedižčino, smo izpeljali nekaj od-mevnih akcij: »Trnovo in Krakovo na likovnih umetni-nah« (27 diapozitivov), izdali smo prospekt »Trnovo in Kiakovo«, v pripravi pa je tudi vodnik po Trnovem in Krakovem. Ves čas pa smo želeli priti tudi do filmske upodobitve Trnovega in Krakovega. Ker TD ni imelo denarja za samostojen projekt, smo navezali stike z go-spo Bredo Kovičevo, avtorico številnih oddaj s kultur-nozgodovinsko in umetnostno tematiko za TV Slovenijo, ki jc oddajo »Moje Krakovo, moje Trnovo« financirala in vključila v svoj dokumentarni program.
Z drugim delom našega programa — s skrbjo za naše okolje smo bili manj uspešni. Ugotovili smo, da v tako gosto poseljenih soseskah še tako prizadevni člani turi-stičnega pa tudi kateiegakoli drugega društva ne morejo storiti veliko, če v redu ne delujejo komunalne službe in če tudi ozaveščenost krajanov ni na primerni stopnji. Zato smo tudi v Trnovem in Kiakovem priča kaj neraz-veseljivi podobi: nasmetenim in neurejenim ulicam in porečnim nabrežjem, pohojenim in zanemarajenim zele-nicam, zapuščenim živim mejam, prevmjenim koškom za smeti ob cestah (kolikor jih je sploh še), razbitim uličnim sveliikam, poškodovanim prometnim znakom, pospreja-nim zidovom, zasraetenim parkiriščem itd. Pa smo si v turističnem društvu mislili: skušajmo približati in prika-zati vsem nam — kajti za nas krajane Tmovega in Krako-vega predvsem gre — kako je tukaj bilo nekoč (tako je tudi zapisano na začetku oddaje »Moje Krakovo, moje Tmovo«), koliko pomembnih dogodkov in osebnosti se je strnilo in prepletalo na tem »dragem koščku pisane zemlje«, kakor jo je označil R. Jakopič, kako so živeli Ijudje na tej zemlji, ob vodah, kot ribiči, čolnarji, kmeto-valci, obrtniki, ustvarjalci in duhovni vodniki. Ali nas še
kaj veže s preteklimi časi? Mislili smo, da bomo morda tedaj, če se bomo zavedli žlahtnosti tega okolja, do njega morda bolj prizanesljivi, ga bomo bolj spoštovali in bomo nanj tudi bolj pazili. To je bil torej - poleg vedno navzoče radovednosti, kako je bilo nekoč in kako to upodobiti - eden poglavitnih namenov oddaje. Drugi namen pa je seveda bil, da vsakega, ki ga Trnovo in Krakovo zanima, in teh ni malo, na najboljši možen način uvede v poznavanje njegovih lepot, kulturnih, na-ravnih in drugih znamemtosti, ki si jih potem lahko neposredno ogleda. Toliko o vprašanju, zakaj se je Turi-stično društvo tako zelo zavzemalo za ta film, o katerem sem slišala zelo veliko pohval in ki je tudi po oceni strokovnjakov vrhunski profesionalni dosežek.
Zdaj pa k pisanju gospoda Lenardiča! Vtis imam, da poglavitno nerazpoloženje gospoda Lenardiča, ki v odda-ji nekaj hvali, nekaj graja, izvira iz njegovega sumniče-nja, da ima nekdo nekaj proti »Novemu Trnovemu«. Celo znameniti traovski župnik in zgodovinar, katerega »Trnovska župnija v Ljubljani« je izšla pri »Učitetjski tiskarni« 1933. leta in ki je že dolgo pod ružo, naj bi ga - Novo Trnovo namreč - (verjetno negativno) okarak-teriziral. Nif takega, gospod Lenardič! I. Vrhovnik je bil blagi raož, ki je svoja raziskovanja Trnovega zaključil v 30-ih letih tega stoletja. Koncept oddaje pa je tudi bil, kot že rečeno, zgodovinsko naravnan. Ob tem pa ostaja seveda še dovolj možnosti za razliine prikaze sodobnega Traovega in Krakovega, le lotiti se je treba zadeve!
Iz naslova vašega članka »Moje Tmovo,« ni naše Trao-vo... bi domnevala, da imate pooblastila, da pišete v imenu nas vseh, »Novih Trnovčanov.« Mojega poobla-stila vsekakor nimate, pa sem tudi šele od 1970. leta Traovčanka. Predvsem pa me v vašem zapisu zaprepaš-ča, da se tako zlahka odpovedujete zgodovini (kajti oddaja temelji izključno na zgodovinskih virih) tega kra-ja. Sama sc namreč z veseljem ldenlificiram s to zgodovi-no. Spoznala sem jo iz študija številnih pisnih in drugih virov, iz te oddaje, pa tudi iz živih pričevanj. Ne sicer od »babice ob kofelku« (o, ko bi jih bilo še veliko, ki bi se jim ljubilo pripovedovati!), pač pa od dedka, gospoda Kurenta iz Jelovškove ulice, katerega spomine na nekda-nje čase smo posneli na magnetofon. Sicer pa je z zgodo-vino tako, da smo vsi dediči skupne narodove in posamič-ne rodovne zgodovine. Lahko se ji sicer odpovemo, toda nosimo jo v sebi! Včasih pa celo potrka na našo vest. Ne le kot nostalgija, ampak kot zaveza za naše prihodnje ravnanje!
Breda Cajhen TD Trnovo