Kmečki kruh •- pod mizo. Piše se nam: V ponedeljek dne 11. vinotoka 1915, kmalu po 9. uri zjutraj je prišlo v »Z.« gostilao v Ptuju s košarico v roki kakih 14 ali 15 let staro, čedno oblečeno kmečko dekle k mali južini. Povžilo je skledico neke juhe z mesom in zraven pilo četrt 1. vina. Pri tej priliki sem jaz, tujec v ptujskem mestu, sedeč ob drugi mizi, opazil, da je dekle vsakikrat, kadar je došla natakarica v sobo, skrilo domač kmečki kruh na svoje krilo pod mizo; ko je pa natakarica odšla, položilo je isti kruh zopet pred se na mizo in to ponovilo večkrat. Mene je tako skrivanje poštenega kmečkega kruha v sedanjem vojnem času hudo pogrelo. Moj Bog, sem si raislil, če naš vsakdanji črn kruh tudi Se zdaj nima veljave po gostilnah, da se mora skrivati pod mizo, kedaj pa ga bo sploh iar,el? Najraje bi bil dekle pošteno okregal, a premialil sem si ter sklenil ga o priliki naznaniti Tebi, cenj. »Slov. G.«, ki si vrl zagovornik in branitelj kmečkih pravic in koristi, da Ti zakličeš 25.000krat na ves glas, ki se bo slišal širom slov. domovine: »Hoj, dekle, tako pa ne! Crn kmečki kruh na in ne pod mizo, in če je tudi stokrat v mestni gostilni! Ne sramuj se ga, ampak spoštuj ga in ponosna in vesela bodi, da ga imaš! Na stotisoče je ljudi, ki bi ga radi imeli, pa ga nimajo. Casi, ko je bil preprost človek od sebitnih preobjestnikov zasramovan zaradi tega, da je vzel grižljaj domačega kruha, mesa i. dr. seboj na daljno pot, so minili ter se ne bodo veC vrnili. Dandanes smo prepričani vsi, da brez vsakdanjega kruha ni vojske, ni zmage, ne domovine. Sedaj v marsikateri trgovini ali gostilni za gotov denar ne dobiš kruba, ne belega, ne črnega; navsezadnje pa jej denar, če moreš! Kmečke stopinje, kmečki žulji rešujejo našo ljubo Avstrijo iz nastavljene ji pasti, v kateri bi naj mi vsi, izgladani do smrti, obnemogli. Da se to ne bo zgodilo, k temu pripomagaj tudi okregano kmečko dekle, ti, z najpridnejšim delom na rodni grudi domači, kjer po leti vsakdanji kruhek zori!« A. Starina.