SLOVENSKI CELOVEC ČETRTEK 16. SEPT. 1993 Letnik XLVIII. Štev. 37(2721) Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020~Klagenfurt Cena: 8 šil. 40 tolarjev P. b. b. Primorska je praznovala Primorci so v nedeljo množično proslavili 50-letnico zloma fašizma in začetek vseljudske vstaje. V Novi povici se je na slavnosti zbrala ogromna množica ljudi, prišli so borci in antifašisti z obeh strani meje. Svečanost je izzvenela z mislijo: Narod mora ceniti svojo preteklost, jo spoštovati in negovati. Če tega ne počne, ne more pokončno gledati nase, prav tako pa ne more stati ob boku drugih narodov. Če ne bi bilo NOB in boja vseh slovenskih borcev, tudi primorskih, ne bi bilo sedanje svobodne republike Slovenije. Proslave so se udeležili tudi naijvišji državni voditelji: predsednik Kučan, predsednik državnega zbora Rigelnik, predsednik državnega sveta Kristan in nekateri strankarski prvaki. Predsednik Kučan je dejal, da gre za takšno Slovenijo, kot je danes, v prvi vrsti zasluga narodnoosvobodilni borbi. V znamenje spoštovanja je na prapor IX. korpusa pripel častni znak predsednika republike. Novogoriški župan Tomaž Marušič pa je v pozdravnem nagovoru dejal, da v Evropi ni države, ki bi se sramovala svoje protifašistične preteklosti. V imenu IX. korpusa je spregovoril njegov nekdanji komandant Lado Ambrožič-Novljan. Ob proslavi je bila kljub dolgotrajnim sporom z ministrstvom za obrambo postrojena tudi častna četa slovenske vojske, ki jo je vodil brigadir Bogdan Beltram. V kulturnem sporedu pod geslom iz pesmi Srečka Kosovela „Kličem vas, bratje“, so sodelovali člani slovenskih gledališč iz Trsta in Nove Gorice, združeni moški pevski zbori Primorske, fanfaristi orkestra slovenske policije, goriški pihalni orkester in dijaki z obeh strani meje. Na tradicionalnem šteh vanju v Zahomcu je letos zmagal novi član državne A reprezentance v smučarskih skokih Christian Mosser. Več o ziljskem štehvanju na 4. strani. Minister Schotten poudarja prednost dvojezičnega potila Prvih deset dni po začetku pouka je še možno prijaviti otroke k dvojezičnemu pouku in tik pred začetkom je doseglo ravnatelje dvojezičnih šol pismo z ministrstva za umetnost in pouk. V njem poudarja zvezni minister Schölten, da prijave nikakor niso vezane na narodno pripadnost in da imajo zato vsi starši na Koroškem pravico, da vpišejo svoje otroke v dvojezično šolo. Minister tudi pričakuje, da bodo ravnatelji obvestili starše o tej možnosti, posebno starše prvošolcev. (Možnost prijave je dana seveda tudi v višjih razredih.) To pismo je pozitiven primer pristopanja k dvojezičnemu šolstvu, saj je na Koroškem še vedno navada, da ni nikjer po šolah videti uradnega ali pa vsaj vidnega poziva k vpisovanju. Nasprotno: vedno znova je slišati, da nekateri ravnateljice) zavajajo zainteresirane starše, daje šola namenjena izključno slovenski manjšini, kar naj bi pomenilo, da se s prijavo vsak avtomatično prišteva k le-tej. Ob tem je potrebno spomniti, da je priznavalna prisila, pa tudi povpraševanje po narodnosti v Avstriji po zakonu nedopustno, zato ravnajo taki ravnatelji pravzaprav iz-venzakonito. Seveda ni problem za prijave pri takozva-nem „jedru“ narodne skupnosti, problem nastaja pri vseh sicer odprtih in razgledanih, ki vidijo prednosti dvojezičnega šolstva, vendar zato še zdaleč niso Slovenci (in zakaj naj bi bili?). „Domovini zvesti“ vedo za usodnost uvrščanja, zato pa ga tudi tako zelo zahtevajo. Ravno v vprašanju šolstva se ponovno kaže napačnost predstav, da bi kakršnokoli registri- ranje narodne skupnosti lahko imelo pozitiven vpliv. Lani je na Koroškem izšla brošura o prednostih dvojezičnega šolanja, letos pa je tako brošuro izdal na Gradiščanskem vodja hrvaškega kulturnega in informacijskega centra Ivančič. V njej je poziv k vpisovanju in pa pregled prednosti dvo- in večjezične izobrazbe. Scholtnovemu pozivu sta se pridružili tudi deželna poslanka Melitta Trunk in Ani Blatnikova ( DS „Narodnosti v SPÖ“).S.W. Pesniško srečanje v Vilenici Letošnjega (osmega) pesniškega srečanja v Vilenici se je udeležilo blizu 90 literatov iz Evrope in Amerike, nagrado pa je tokrat dobila češka pisateljica Libuša Mo-nikova, ki piše v nemščini, denar, ki ga je dobila, je namenila beguncem. Poleg literarnih večerov so udeleženci imeli priložnost, da so v skoraj celodnevni debati razgrnili svoje poglede na svet ob interpretiranju Kocbekove pesmi Palica. Ob interpretaciji pa se je znova potrdila stara resnica, da vsakdo vidi v umetnini predvsem tisto, kar se njemu samemu zdi prav. Slovensko prosvetno društvo „Borovlje“ vabi na premiero „Kabaret Martin Krpan“ (Levstik - Veras) v soboto, 18. septembra 1993 ob 20.00 v Kulturnem domu pri Cingelcu na Trati Režija: Bogomir Veras; koreografija: Ljerka Belak; glasba: Roman Verdel; igrajo domači igralci Ponovitev kabareta bo v nedeljo, 19. sept. 1993 ob 15.00 prav tako pri Cingelcu! Na tem čudovitem koščku slovenske obale bomo letos udele- Ste se že prijavili za Vestnikov izlet ki bo od petka, 8., do nedelje, 10. oktobra, 1993 tokrat prvič na slovensko obalo Izlet stane 1.500 šilingov, v ceno pa je vključeno: — dve nočitvi v hotelu Emona v Bernadinu A-kategorije — polni penzion za ves čas bivanja - gala večerja - vsak večer zabava, ples in še kaj - po želji obisk vinske kleti Vina Koper (dodatno 100 šil.) — po želji vožnja z ladjo (dodatno 100 šil.) Dodatek za enoposteljno sobo (dve nočitvi) 300 šil. Prijavite se lahko na upravi SV (Milka Kokot) ali v tajništvu ZSO (Urška Brumnik), 9020 Celovec, Tarviser Str. 16, tel.: 0463/514300-40ali 14. Udeležite se izleta, ne bom vam žal. Na Vestnikovem izletu je bilo še vedno veselo! Zveza slovenskih izseljencev obvešča da bo v nedeljo, 26. sept. 1993, ob 14. uri srečanje bivših pregnancev v gostišču Wrolich v Ločah (Ratenče) ob Baškem jezeru, obenem pa tudi redni občni zbor Kulturni spored bodo obogatili člani domačega prosvetnega društva „Jepa-Baško jezero“. Bivše izseljence vabimo, da se prireditve udeležijo s svojimi družinami, prijatelji in znanci! Vojna seje vrnila v Hrvaško V preteklih tednih so poleg seksističnih izpadov burile duhove različne izjave politikov na temo socialnih pravic. Gospodarstvu gre slabo, zaradi tega to ni nič čudno. Medtem ko podjetniki skušajo na vse načine znižati svoje stroške, h katerim seveda v prvi vrsti sodijo plače delavcev in nameščencev, imajo le-ti interes, da se njihov položaj ob že tako negotovem gospodarskem okolju ne poslabša. KOMENTAR dr. I^istijana Sch% ______ Socialni dosežki niso privilegij Nadvse važen socialni dosežek nesamosotjno zaposlenih je brez dvoma sistem kolektivnih pogodb, ki ve-Ijajo za celotne poklicne branže. Tako je tudi delavcem npr. zelo slabo razvite načuje regionalne razlike in nihanja konjunkture ter tako prispeva tudi v gospodarsko kompliciranih časih k določeni stabilizaciji ekonomije. Končno prispeva tudi k potrebni selekciji s tem da ne- regije zagotovljen nek osnovni socialni standard, na drugi strani pa to koristi tudi podjetjem v visoko razvitih industrijskih mestih s pomanjkanjem lokalne delovne sile, ker jim je zagotovljena omejitev višine plač. Določeno preplačilo nad kolektivno pogodbo pa je izraz upoštevanja tržnih razlik med regijami in gospodarskim položajem posameznih podjetij. Istočasno je delojemalcem tudi v gospodarsko slabih periodah zagotovljen nek osnovni življenjski standard, podjetja pa lahko v času dobre konjunkture prihranijo del dobička in ga investirajo npr. v modernizacijo podjetja, namesto da bi morali takoj delavcem plačati višje plače. Ta mehanizem torej ize- inovativna in nekonkurenčna podjetja izrine iz trga. Kako važna je ohranitev kupne moči širokega prebivalstva, prikazuje npr. trenutno stanje avstrijskega gospodarstva: brez še vedno visokega povpraševanja domačih potrošnikov ob močnem upadanjuizvoza bi šlo podjetjem dosti slabše. Zato naj bi se tisti politiki in stanovski zastopniki, ki ob vsaki ustrezni in neustrezni priložnosti zahtevajo redukcijo socialnih dosežkov delojemalcev, nekoliko bolj poglobili v kak učbenik ekonomije. Potem bi namreč spoznali, da socialne pravice in dosežki niso kakšen privilegij parazitskega malega človeka, temveč dokaj važen faktor za uspeva-nje gospodarstva. Po 7. oktobru leta 1991 prebivalci glavnega mesta Hrvaške še niso bili tako preplašeni kot preteklo soboto, ko sta predmestje Zagreba zadeli raketi Luna, izstreljeni iz raketnega izstrelišča kninskih Srbov. Tedaj, pred skoraj dvema letoma, so palačo na Banskih dvorih, v kateri je rezidenca predsednika Tudjmana, zadele rakete, sestreljene iz miga jugoslovanske vojske. Tokratna eksplozija raket iz sistema Zemlja-Zemlja sicer ni terjala smrtnih žrtev, devet ljudi pa je bilo ranjenih in nastala je velika materialna škoda. Toda to je bil šele začetek. Obstreljevanje Karlovca in Duge rese v neposredni bližini slovensko-hrvaške meje, Go-spiča, Zadra in Šibenika v Hrvaškem Primorju in Dalmaciji je Hrvaško vrnilo v pravo vojno s Srbi. Ta pa poteka na strateški liniji skoraj tisoč kilometrov od vzhodne Slavonije do Zadra na Jadranu. Hrvaška tako vstopa v tretje leto vojne in v četrto leto upora kninskih Srbov. Naj si nekoliko osvežimo spomin: Nezadovoljni kninski Srbi so kmalu po Tudjmano-vem prevzemu oblasti, spomladi leta 1990, v avgustu istega leta izvedli upor v Kninu. S hlodovnimi akcijami so zaprli ceste ter železnico in tako prekinili povezavo Zagreba z Dalmacijo. Od tedaj dalje so organizirali notranje življenje, oklicali republiko, letos spomladi pa so opravili referendum, na katerem so se z veliko večino odločili za priključitev k medtem nastali Republiki srbski v Bosni. Za veliko noč leta 1991 so Srbi zasedli podorčje nacio- Na novinarski konferenci pretekli petek na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu so sekcijski vodja pri zveznem ministrstvu za pouk in umetnost Walter Heuritsch, zadolžen za sodelovanje z Brazilijo, podpredsednik Koroškega deželnega šolskega sveta Herbert Würschl, ravnateljica celovške TAK Maja' Amrusch-Hoja, pobudnik akcije Karel Smolle in dijaka TAK Olga Čik in Egon Hren spregovorili o nastajanju partnerske dvojezične trgovske akademije v brazilski zvezni državi Minas Gerais. Kot smo že poročali, sta avstrijsko ministrstvo za šolstvo in ministrstvo omenjene brazilske zvezne države lansko jesen podpisala protokol o sodelovanju, ki vključuje izgraditev in delovanje trgovske akademije v glavnem mestu države Minas Gerias po vzorcu Dvojezične trgovske akademije v Celovcu. V tem času je strokovna skupina deželnega šolskega sveta že pripravila strokovni program partnerske šole, brazilske šolske oblasti pa so začele z gradnjo. Temeljni kamen je bil položen 28. julija letos. Svečanosti so se udeležili tudi sekcijski vodja zveznega nalnega parka Plitvice, v vojni po avgustu istega leta pa še obširno področje do predmestja Karlovca, novembra je padel Vukovar in tako so Srbi zasedli kar tretjino hrvaškega ozemlja. V marcu 1992 so nadzor nad zasedenimi ozemlji prevzele modre čelade Unproforja. Hrvaška je od njih pričakovala razorožitev Srbov in povrnitev zasedenih ozemelj. Toda medtem se je začela strahotna vojna v Bosni in Hercegovini. Predsednik Tudjman je po vsej verjetnosti storil usodno napako s tem, ko se je že v marcu 1991 v Karadjordjevu in Tikvešu dogovarjal s srbskim predsednikom Miloševičem o delitvi Bosne in Hercegovine. Rezultat njegovega dogovarjanja in posrednega in neposrednega vmešavanja v vojno dogajanje v BiH je tudi enostranska hrvaška razglasitev Herceg-Bosne. S tem je močno oslabil hrvaško upravičenost zahteve po povrnitvi medtem oklicane republike Kninske Krajine. Letošnji poskus v januarju, ko je hrvaška vojska z orožjem zasedla področje elektrane Peruča, ki so jo Srbi pred tem onesposobili, Masle-niškega mostu in letališča Ze-munik pri Zadru se je izjalovil. Na pritisk mednarodne skupnosti se je hrvaška vojska morala umakniti, ozemlja pa prepustiti enotam OZN, na hitro zgrajeni pontonski most preko Maslenice, ki naj bi povezal osrednjo Hrvaško z Dalmacijo, je zdržal komaj teden dni, nato pa so ga uničili kninski Srbi. Pritisk javnega mnenja na Tudjmana in njegovo HDZ, ministrstva Walter Heuritsch, profesorica na celovški TAK Johanna Isop in dijaka Olga Čik iz Pliberka in Egon Hren iz Žitare vasi. Za partnersko šolo v Belo Horizonte je veliko zanimanje, v prvem mesecu se je prijavilo nad 500 kandidatov za učence in 150 za učitelje. Šola bo začela delovati spomladi, sprejela pa bo dva oddelka učencev. S tem potrebe seveda ne bodo zadovoljene, saj je samo omenjena zvezna država površinsko šestrat večja od Avstrije in upad popularnosti in zahteve javnosti po povrnitvi s Srbi zasedenih ozemelj hrvaško vodstvo sili v neracionalne rešitve. Ker Hrvaška od mednarodne skupnosti v tem času ne more računati na razumevanje in povrnitev ozemelj, saj ji je ta zaradi krvavih dogodkov in vpletenosti v Hercegovini celo zagrozila s sankcijami, se je prejšnji teden zatekala k vojaškem reševanju. V okolici Gospiča je „osvobodila“ tri zasedene hrvaške vasi, kninski Srbi pa so reagirali s povračilnimi ukrepi. Napovedali so raketiranje hrvaških vojaških položajev po vsej Hrvaški in tako so rakete začele zasipati bližnja mesta in padle tudi v samo predmestje Zagreba. Vojaško-strateško je hrvaška vojska kljub močni oborožitvi nasproti vojski kninskih Srbov v podrejenem položaju. V kninsko republiko se je preko koridorja v severni Bosni v dveh letih nateklo ogromno orožja iz skladišč bivše Jugoslovanske armade v Bosni in Srbiji, njihove enote pa so okrepljene tudi s srbskimi prostovoljci in oficirskim kadrom. Mirovni posrednik OZN Thorvald Stoltenberg je takoj po začetku spopadov od Hrvaške zahteval umik iz „osvobojenih“ vasi in se osebno odpravil na posredovanje v Zagreb. Rakete proti Zagrebu ne napovedujejo nič dobrega. Kninski Srbi so pripravljeni svoje grožnje uresničiti. Mednarodna skupnost Hrvaški ni naklonjena. Tako ji preostane samo umik oz. kapitulacija pred (kninskimi) Srbi ali pa krvava in dolgotrajna vojna. Jože Rovšek ima okrog 20 milijonov prebivalcev. Maja Amrusch-Hoja je ob tem izrekla zadovoljstvo, da v Braziliji raste šola po modelu celovške TAK, to pa je poleg priznanja tudi precejšnja zadolžitev za njeno šolo, Heu-ritsch in Smolle pa sta poudarila tudi pomen sodelovanja, ki se bo nedvomno posredno izrazilo tudi na gospodarskem področju. Ob tem je Smolle dejal, da pogreša večji interes koroškega gospodarstva. Brazilska partnerska šola v Belo Horizonte bo kot celovška dvojezična, pouk pa bo potekal v portugalščini in angleščini. J.R. Zveza slovenskih žena vabi vse ženske na seminar o vprašanjih žensk kot pripadnic manjšine Seminar bo v soboto, 25., in v nedeljo, 26. septembra 1993 v Medijskih toplicah v Izlakah. Uvodne misli na temo „Kdo sem - kaj želim“: mag. Marija Jurič-Pahor. Nato delovni krožki: Ženska in narodna identiteta, vloga in pomen ženskih organizacij, razlike med generacijami, po želji tudi druga vprašanja. Organiziran je prevoz z avtobusom, prav tako varstvo otrok v hotelu. Udeleženke naj bi prispevale 300 šilingov, ostale stroške pokrije Zveza slovenskih žena. Prosimo za prijave najkasneje do 20. 9. Milki Kokot ali Urški Brumnik, tel. 0463/514300-40 ali 14. Avtobus bo odpeljal v soboto, 25. 9. ob 7. uri zjutraj iz Dobrle vasi (podjetje Sienčnik), ob 7.15 iz Škocijana (avtobusna postaja), ob 8. uri iz Celovca (avtobusna postaja) in ob 8.20 iz Borovelj (parkirišče Konsum). Ob polaganju temeljnega kamna za partnersko šolo v Belo Horizonte sta biladudi dijaka celovške TAK Olga Čik in Egon Hren. V Braziliji raste partnerska šola celovške dvojezične TAK Turneja „Danice" v Zakarpatju Šentprimški pevci zgradili most sožitja Slovensko prosvetno društvo „Danica“ iz Šentprimoža v Podjuni se je, kot smo že poročali, prejšnji torek vrnilo z uspešne in zgodovinske enotedenske turneje po Zakarpatju v Ukrajini. Gostovanje je zgodovinskega pomena zato, ker je „Danica“ prvo slovensko koroško, če ne kar prvo koroško kulturno društvo sploh, ki je gostovalo v tej bivši sovjetski republiki. V Zakarpatje jo je povabilo tamkajšnje študentsko društvo Juventus Europa“, gostovanje pa je v glavnem organizirala kooperativa Longo mai, ki tam skupaj z domačini gradi novo kmečko zadrugo in široko zasnovan izobraževalni center. „Danica“ je imela v Zakarpatju tri koncerte. avstrijske dialekte z močnimi ukrajinskimi elementi. Pred drugo svetovno vojno je v Zakarpatju - takrat del Češkoslovaške - živela močna judovska skupina, ki je imela lastne šole ter sinagoge v Užgorodu. Med vojno pa so nacisti in številni domači pomagači Jude skoraj docela iztrebili, preživeli pa se polagoma odseljujejo v Izrael. MePZ„Danica" na koncertu v Užgorodu Pot v Užgorod je trajala dobrih šestnajst ur, in sicer od torka zvečer do srede popoldan. Vodila je čez avstrijsko-madžarski mejni prehod Heiligenkreutz mimo Budimpešte in Miskolca ter Njiregjhaze, kjer je bil daljši postanek, in prek madžarsko-ukrajinski prehod Čop. Mejne formalnosti pri vstopu v Ukrajino so bile korektne, precej pa je potnike pretreslo, da se obmejni režim samostojne Ukrajine nič kaj ne razlikuje od nekdanjega sovjetskega. Na meji še vedno stoji visok plot, tik ob njem je več metrov širok pas zorane zemlje, ki ga vsak dan pobranajo (da lahko takoj vidijo, če je kdo nameraval po tej poti zapustiti deželo), ob tem pasu pa so slej ko prej minska polja. Vdolž celotnega mejnega pasu pa je speljana steza za težko oboroženo mejno stražo. Prva postaja potovanja je bi- lo glavno mesto Zakarpatja Užgorod. Pevke in pevci so stanovali v hotelu pri letališču. Že dvojezični ukrajinsko-mad-žarski krajevni napisi na poti v mesto so pokazali, daje Zakarpatje narodno in jezikovno zelo mešano ozemlje. Pokrajina je samostojna „oblast“, po naše zvezna dežela, in ima približno 1,3 milijona prebivalcev. Od tega jih je 45 odstotkov Piše Franc Wakounig Ukrajincev, 18 % Madžarov, 12 % Slovakov in Rusov. Nadalje tam živijo še Poljaki, Nemci, Judje in Romi. Nemci so pravzaprav staroavstrijci, saj so potomci Nižje- in Zgorn-jeavsrtrijcev, ki jih je v te kraje naselila cesarica Marija Terezija. Sedaj jih je še za okoli pet vasi ali 2 % in govorijo čudovite starinske zgornje - oz- nižje- Pevci so odkrili plakat z napovedjo koncerta Romi ali Cigani, kot jim pravijo, živijo v svojih getih, ponavadi na robovih mest. Do njihovih naselbin je zelo težko priti, kar sem sam doživel. Vodiča, ki mi je obljubil, da bo z mano šel k Romom, enostavno ni bilo. Živijo veliko slabše kot ostali prebivalci, ki jih očitno prezirajo. V Užgorodu so „Danico“ pričakali člani društva „Juventus Europa“ in Longo mai in jo spremljali do konca gostovanja. Vsi so večjezični in zelo simpatični. V bistvu pa pogovornih težav z domačini ni bilo, kajti slovenščina in ukrajinšči-na sta si zelo podobni. Z domačim šentprimškim narečjem pa se je sploh dalo pomeniti o vsem. Prvi večer, v sredo, 1. septembra, je bilo na sporedu srečanje s študenti. Ledje bil hitro prebit in vzpostavljeni so bili osebni stiki, ki so bogatili gostovanje v Ukrajini. Vsaka skupina je predstavila sebe in svojo domovino in pogovor je kaj kmalu stekel tudi o problemih in težavah, s katerimi se soočajo prebivalci Zakarpatja. Dobršen del pogovorov pa je bil namenjen manjšinskim vprašanjem ter ureditvam in pogojem, v katerih živijo razne narodne skupnosti. A o tem več na drugem mestu. Naslednji dan je bil namenjen ogledu znamenitosti Už-goroda, med katere sodijo predvsem mestni muzej v gradu, muzej zakarpatske arhitekture in kmečke obrti na prostem in grško-katoliška stolnica, ki jo ta čas renovirajo. Mesto ima 120.000 prebivalcev in je politično, upravno, gospo- darsko in kulturno-izobraže-valno središče Zakarpatja. Glavna industrijska panoga je tekstilna industrija, pomembni pa sta tudi usnjarsko-čevljars-ka in kovinska industrija. V Užgorodu je ena največjih tovarn turbin v Ukrajini. Drugače kot mesto Mukačevo Užgorod nikoli ni bil vojaško središče sovjetske armade in zato v njem tudi ni pomembnih vo-jaško-industrijskih kompleksov. Industrializacija pa je zapustila težke ekološke probleme in prav zadnje čase se v Ukrajini, posebno pa v Zakarpatju, prebuja ekološka zavest. Pesimisti menijo, daje že skoraj prepozno. Zelo znana je užgorodska univerza, ki je po številu fakultet in po ugledu za kijevsko na drugem mestu v Ukrajini. Predvsem jezikovne smeri so na zelo dobrem glasu. Univerza ima stike domala z vsemi znanimi vseučilišči sveta, med drugim tudi s celovško univerzo. Prav sodelovanje z njo so užgorodski univerzitetni profesorji zelo hvalili. Užgorod je nasploh šolski center Zakarpatja. Po osamosvojitvi Ukrajine so ustanovili več gimnazij, licejev, obrtnih šol, že tradicionalno pa sodi med najbolj ugledne šole prav glasbena šola. V njej je v četrtek, 2. septembra, imela „Danica“ prvi koncert. Publika, predvsem dijaki in študentje in predstavniki številnih kulturnih društev in zborov, je bila navdušena nad kvalitetnim koncertom in je stoje ploskala nastopajočim. Predsednik „Danice“ Stanko Wakounig je v izbranih bese- Stolnica unijatske cerkve SLOVENSKI dah predstavil društvo, njegovo delovanje, Koroško in Avstrijo, omenil je skupne slovanske korenine ter dejstvo, da smo do leta 1918 bili pod skupno državo, avstro-orgsko monarhijo. „Danica“ je predstavila svoj bogat pevski repertoar, zapela pa je tudi ukrajinsko „Hopšidiridi“. Že na prvem koncertu smo spoznali simpatično, a za nas povsem novo navado: poslušalci svojega veselja nad petjem in priznanja pevcem ne izražajo le s ploskanjem, ampak tudi tako, da posameznim pevcem prinašajo na oder rože. Po koncertu je bil na sporedu foto termin za krajevni tisk, ki je po svojih možnostih angažirano spremljal gostovanje „Danice“. Petkov dopoldan (3. september) je bil namenjen obisku črnoborzijanskega trga pred užgorodskim nogometnim stadionom. Tržnica je ograjena, za vstop je kupcem treba odmeriti nekaj kuponov. Plačilno sredstvo je ameriški dolar, možno pa je dobiti vse, od specialnih ur bivše sovjetske armade do japonske vrhunske elektronike. Nad vsem bedi prekupčevalna mafija, s katero policaji in varnostniki sodelujejo. Popoldne pa smo se srečali s profesionalnim zborom „Cantus“, ki sodi v sam evropski zborovski vrh. Posebej za „Danico“ je zbor pripravil izboren program, ki je segal od del renesančnih mojstrov do najsodobnejših kompozicij svetovne glasbe. Da je možno Mozarta sijajno zaigrati brez instrumentov, so cantusovci pokazali mojstrsko. Med zboroma so se spletele močne prijateljske veži in „Danica“ je „Cantus“ povabila na gostovanje na Koroškem. ■* (Nadaljevanje prihodnjič) Nadstrankarski VESTNIK Slovencev Usmerjenost lista/Blattlinie: seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu. Urednika/Redakteure: Jože Rovšek, Sonja Wakounig.__________ Izdajatelj in založnik/Herausgeber und Verleger: Zveza slovenskih organizacn na Koroškem. Tarviser Straße 16,9020 CeTovec/Klaeenfurt, telefon 0463/514300, teleks 4Ž2086 ZSO, telefaks 0463/51430071. Tisk/Druck: Založniška in tiskarska družba z o.j. Drava, Tarviser Straße 16, 9020 Cclovcc/Klagenfurt, Avstrija, telefon 0463/50566, teleks 422086 ZŠO, telefaks 0463/51430071. Oglasi/Anzeieen: Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klaaenfurt, Avstrija, telefon 0463/514300-30 do 34 in 40, teleks 42208C ZSO, telefaks 0463/51430071. Letna naročnina: za Avstrijo 370 šil. (za upokojence 280.); za Slovenijo 1500 tolarjev. Knjižna razstava Prežihovih del V Slovenski študijski knjižnici v Mladinskem domu Mikschallee 4, 9020 Celovec, telefon (0463) 32 385 Knjižnica posluje: pon., tor. od 10. do 18. ure sr., čet., pet. od 8. do 16. ure PREŽIHOV ALBUM - uredil Tone Sušnik. -Lj. : Borec, 1983.-263 str. : il. KORUZA Jože Prežihov Voranc in boji za Koroško v letih 1918 -1920. - Celovec : Klub Prežihov Voranc, 1981. -59 str. - (Prežihova knjižnica : 2) MESSNER Mirko Prežihov Voranc und die Bauern. - Klagenfurt/Celovec : Slovenski znanstveni inštitut, 1980. -215 str. - (Disertacije in razprave : 4) SUŠNIK Tone Po Prežihovih Kotljah. - [Ponatis]. - Ravne na Koroškem : Kulturna skupnost Ravne, 1989. -51 str. : ilustr. PREŽIHOV Voranc Od Kotelj do Belih vod. - V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1975. - 209 str. - (Knjižnica Kondor : 151) PREŽIHOV Voranc Doberdob : „vojni roman slovenskega naroda“. - Maribor : Obzorja : Lj. : Mladinska knjiga, 1980. - 503 str. - (Petdeset najlepših po izboru bralcev) PREŽIHOV Voranc Požganica : roman iz prevratnih dni. -Maribor : Obzorja, 1981.-455 str. - (Izbrana dela :1) PREŽIHOV Voranc Die Brandalm : Roman aus den Umsturtagen. - [1. Aufl.]. - Klagenfurt: Drava : Trieste : Edi-toriale stampa Triestina SpA, 1983. - 469 str. PREŽIHOV Voranc Samorastniki : koroške povesti. -Lj. : Mladinska knjiga, 1978. - 265 str. : ilustr. - (Petdeset najlepših po izboru bralcev) PREŽIHOV Voranc Wildwüchslinge/aus dem Slowenischen von Janko Messner. - [2. Aufl.]. - Klagenfurt: Drava :Trieste : Editorial stampa Triestina SpA, 1983. - 255 str. PREŽIHOV Voranc Solzice: spomini na Prežihovo mater. - Lj. : Mladinska knjiga, 1981. - 101 str. : barvne ilustr. -(Zbirka Zlata knjiga) PREŽIHOV Voranc Maiglöckchen : elf Kindheitsgeschichten. - Klgft. : Drava : Trieste : Editoriale stampa Triestina SpA, 1985. - 97 str. Deset let Celovškega zvona Deset let že izhaja revija Celovški zvon in zadnja številka jubilejna vsebuje zato kar deset spremnih besedil na temo desetletnice. Nekaj misli iz tekstov: „Kot Korošec moram priznati, da nam koroškost revije (še) ni uspela v zaželenem obsegu.“ (Reginald Vospernik) „Naključje je hotelo, da se je pred desetimi leti našlo pri isti zamisli dovolj nepremišljenih ljudi, ki so začeli početje, za katerega tedaj ni bilo mogoče pričakovati pohvale.“ (Vinko Ošlak) „Loviti v slovenska jadra vetrove sveta, a skozi filter naše identitete.“ (Alojz Rebula) „...desetletje, v katerem je slovenski narod doživljal dogodke, ki sodijo med najodlo-čilnejše v njegovi zgodovini. Zato je revija vse to spremljala, ocenjevala in osmišljala.“ (Anton Stress) „Pomladitev sodelavcev je - kot kaže - dobro uspela, iskanje stika z mlado koroško inteligenco naj bi bila ob jubileju Zvona naloga nas, ki živimo v Celovcu“ (Franc Kattnig) „.. .je bil mobiliziran celotni cenzurni aparat v vseh množičnih občilih, ki so se bolj ali manj dosotjno zgražala nad predrznostjo, ko seje prvič na Slovenskem vsaj na papirju izenačil partizanski in domobranski ideal.“ (Andrej Capuder) V tem Zvonu objavljajo svoje prispevke še Miha Pintarič, Anja Muck, Gorazd Živkovič, Janez Rotar, France Pibernik, Jože Marketz, Ludvik Karničar in Marija Spieler, Margue-rite Yourcenar in zora Tavčar. / Šolanje gledališčnikov in lutkarjev Zveza kulturnih organizacij Slovenije vpisuje v L letnik 30 slušateljev za Gledališko in lutkarsko šolo. Pouk poteka ob koncih tedna (53 ur mesečno), namen pa je za razširitev splošnega kulturnega obzorja s poudarkom na gledališki teoriji in praksi. Nagovorjeni so Opravičilo Zaradi tehničnih težav v tiskarni ste Slovenski vestnik tokrat prejeli z enodnevno zamudo. Prosimo za razumevanje! Uredništvo predvsem srednješolci in študentje. Program: osnove gledališke režije, osnove lutkovne režije in animacije, glasba v gledališču, jezikovna vzgoja, uglaše-\)anje telesa, toerija gledališča, osnove gledališke igre. Šolanje spremlja še vrsta spremljevalnih dejavnosti kot so ogledi gledaliških predstav, likovnih razstav, ekskurzije in predavanja s sorodnih področij- Zadnji rok za prijave je 25. september 1993. Podrobnejše informacije: ZKOS, Štefanova 5, Ljubljana, tel. 03/061/217 860 (Marjana Pirc) ali 151 028-14 (Metka Zobec). Stehvanje, Kirchtag in še kaj V nedeljo popoldne se odpravim na Ziljo. Kot se spodobi na 12. september, ko ima gorjanska fara žegnanje, semenj, Kirchtag, kakor je povsod pisalo. Žegen pa je na Zilji povezan s štehvanjem, s tem najbolj značilnim, zdaj že kar preveč turističnim običajem. Kje bo štehvanje oz. petje pod lipo še najbolj slovensko? Tudi v Draščah piše Kirchtag in vidim pripravljene konjenike. Prav tam zagledam Lajka Mili-savljeviča, tega večno mladega petdesetletnika. Hitro me napoti v Zahomc, tam je tudi Samo Vremšak, mi pravi. V Za-homcu ga res že od daleč zagledam, z vso svojo glasbeno radovednostjo pričakuje petje pod lipo. Konji, pravilneje kobile, so pripravljene. Na njih sedi devet mladeničev v narodnih nošah. Nedaleč stran je zbrana skupina deklet, tudi v ziljskih nošah. Ena od njih drži čudovito spleten venec, ki ga bo prejel tisti štehvovc, ki bo dokončno razbil sod’č ali fasl na stebru ali štemplu. Kobile, rejene, s privezani repi, hrzajo, štehvovci se postavljajo v vrsto, v rokah držijo težke ošiljene kije. Na znak vaške muzike se poženo v dir. Votlo zadoni sod’č pod udarci kijev. Pa je trden, le kaka doga poči, ostane pa cel. Vmes fantje pod lipo pojo. Stare ziljske obredne pesmi. Štehvovci se ponovno poženejo v dir. Kako hitre so rejene kobile. Fasl je že krepko zdelan, je pa še cel. V tretjem poskusu že pade od njega nekaj dog, vendar še visi na stebru. Šele v četrto ali peto ga povsem razbijejo. In kdo je zmagovalec? Christian Mos-ser, odlični skakalec iz Zahom- ca, ki si je letos prislužil vključitev v avstrijsko A reprezentanco. Seveda je bilo to nekako zmenjeno, saj so v zadnjem poskusu nekateri štehvovci mahali v prazno, tako da je Christian lahko dokončno zbil sod’č. Od dekleta je seveda prejel krenclč v trajno last. Fantje in možakarji vztrajajo pojejo, vmes si tudi nekoliko zalivajo grlo. Vneto jim priteguje tudi Samo Vremšak, prirejevalec znanega venca Ziljska ohcet. Kako, da zna tudi te pesmi? Pove mi, da je pravkar kleta v ziljskih nošah. Godba zaigra, ples se začne, koliko čudovitih barv, uglajenih in nerodnih kretenj plesalcev. Med gledalci vidim mnogo znanih obrazov, od vsepovsod in seveda znane Zahomčane: Wiege-lejeve, Millonigove, Krieglo-ve, Zwittrove in druge. Vse je zelo svečano. Ponosni so na svojo tradicijo. Upravičeno. Na Gorjanah, kamor smo šli čestitat zmagovalcu tamkajšnjega štehvanja Danielu Me-schnigu in ostali pri gostoljubni družini na mavžni, je Lajko Dekleta čakajo, komu bodo izročila „krenclč“ končal priredbo venca Ziljski žegen, ki ga je za mešani zbor prestavil za šentjakobski Rož. Obiskovalci se začno zbirati v velikem krogu pod lipo. Naredijo prostor za visoki rej. Kmalu krog napolnijo štehvovci, spremljajo pa jih brhka de- pripovedoval, da je leta 1969, ko je prvič snemal petje pod lipo, bilo razen ene pesmi še vse slovensko, letos pa so jih zapeli le še tri ali štiri. V Zahomcu so letos zapeli eno nemško, bodo prihodnje leto že dve, nato pa tri, štiri...? .o Kristijan Filipič v mendarodnem orkestru na Tirolskem Flavtist Kristijan Filipič iz Velinje vasi pri Bilčovsu je v avgustu sodeloval kot 1. flavtist v mednarodnem simfoničnem orkestru v Erlu na Tirolskem. Od 12. do 30 avgusta se je v tem kraju zbralo 80 mladih glasbenikov v starosti od 15 -25 let iz štirih celin. Pod vodstvom štajerskega dirigenta Aloisa Hochstrasserja so naštudirali obsežen program, in sicer: dve Peer Gynt suiti E. Griega, koncert za violino in orkester P. I. Čajkovskega s solistom iz Amerike, 7. simfonijo L. van Beethovna in 6. simfonijo P. I. Čajkovskega, imenovano „Patetique“. Poleg Kristijana so igrali tudi flavtisti iz Nemčije, Norveške in Japonske. Orkester je imel dva koncerta v Erlu, nato so pa gostovali še v Maierhoffnu v Zil-lertalu. Poleg sodelovanja v orkestru so igrali v raznih komornih zasedbah, s katerimi so imeli še dva koncerta. Kristijan si je pridobil številne nove prijatelje. Mladi glasbeniki so se hkrati izpopolnjevali tudi pri raznih prominentnih glasbenikih - docentih, med katerimi so bili fagotist Karl Öhlberger z Visoke šole za glasbo na Dunaju, oboist Livin Varcol (so-looboist radijskega simfoničnega orkestra iz Frankfurta) in flavtist Michio Kai iz Tokia. Kristijanu bodo pridobljene izkušnje nedvomno koristile pri nadaljnjem študiju, saj bo poleg študija IGP (instrumen-talno-pevska pedagoška izobrazba) na deželnem Konzer-vatoriju v Celovcu enkrat te- densko obiskoval tudi mojstrski razred prof. Irene Grafenauer na Mozarteumu v Salzburgu. Nekaj ur bo še vedno poučeval na slovenski glasbeni šoli. Ta čas se pospešeno pripravlja na zvezno tekmovanje “Jugend musiziert“ Avstrije, ki bo od 14. do 24. oktobra v Leobnu. Tam bo tekmoval kot solist in v dnu s flavtistko Silke Ronijak, s katero sta osvojila 1. nagrado na letošnjem deželnem tekmovanju v Celovcu. Svoj tekmovalni program bosta izvajala na celovečernem koncertu v soboto, 16. oktobra v ljudski šoli v Bilčovsu, na katerega že danes vabita vse ljubitelje kvalitetne glasbe. Lovro Sodja Seminar za kitariste na Rebrci Glasbena šola je prejšnji teden prvič organizirala dvodnevni seminar za kitariste, saj se je izkazalo, da je velika potreba po pouku spremljanja na kitari. Te ponudbe namreč v klasičnem pouku ni. Na mah se je javilo 15 kitaristov, večinoma so to bivši in sedanji učenci GŠ, nekaj pa jih obiskuje druge glasbene šole. Seminar je potekal v treh skupinah, ki so jih sestavili po stopnji znanja udeležencev. Razveseljivo je bilo predvsem, da je bila skupinska dinamika odlična, čeprav so se udeleženci precej razlikovali po starosti (od 9 let do krepko preko 20 let). Voditelji seminarja so se potrudili, da so posredovali najrazličnejše načine spremljanja, od narodne pesmi preko rocka, jazza in zabavne glasbe do improvizacije. Seminar so vodili Toni Bo-schitz, Janez Gregorič in Roman Verdel. Zadovoljstvo je bilo precejšnje, udeleženci pa so bili enotnega mnenja, da so taki seminarji neobhodno potrebni, saj si vsi želijo čimveč konkretnih napotkov za spremljanje. Ta prvi obetaven poskus je jasno pokazal, da bo med letom še več zanimanja za seminarje, ki so predvsem usmerjeni v praktična navodila. Bernik zate in zame Zgodi se, da zaideš v galerijo, stojiš pred slikami, umetninami in ne veš, kaj bi si mislil. Ti ugajajo? Jih odklanjaš? Ti je vseeno, da ti ne pomenijo ničesar, medtem ko poznavalci porabijo zadnji groš, da lahko odnesejo vsaj en objekt v svoje gnezdo? Tako ali podobno mi je bilo pri srcu, ko sem si ogledala razstavo Bernikovih originalov. Svet, v katerem nisem doma. Treba ga bo spoznati, si ga osvojiti. Toda kako? Galerija Šikoronija v Rože-ku si je zastavila hvalevredno nalogo, da predstavi prej nerazumljive umetnine tebi in meni. Stala sem torej pred Ber- nikovo “Pokrajino“, z mano lepa skupina somišljenikov, in nenadoma odkrila marsikatero zanimivost in lepoto v sliki, ki mi še malo prej ni pomenila nič. Strokovna učiteljica Janja Zikulnig nas je povedla v svet upodobljene lepote. S spretno roko nam je pomagala premostiti strah, k ga je vsak izmed nas prinesel s sabo v te prostore rožeške galerije. Vzameš si čas, da se podaš v pogovor s sliko pred tabo. Zakaj ti ugaja? Zakaj jo odklanjaš? Ni ti več vseeno, umetnina oživi in postane del tebe. Nepopisen korak v odkrivanje čudežev tega sveta! I.K. Jezik JANKO MESSNER je duša -Kuj- že spet na tapeti Slišim, da se bralci Slovenskega vestnika radujejo, kadar se razhudim nad jezikovnimi napakami in spodrsjaji naših domačih tedenskih šribarjev šrajbarjev z bielega groda. To je resda upoštevanja vredno, ali koristnejši kulturni učinek bi ta moja jezikovna opozorila imela, če bi jih prebirali vsi tisti, ki ’kuj’-ejo to tedensko slovensko branje. Tu mislim predvsem na nesrečno „tapeto“, na katero poklicni Slovenci kar naprej mečejo razna vprašanja, če le mogoče - „odprta“. Tako „Naš tednik“ (-Kuj-) 6. avgusta t.l.: „Na tapeti sta bili predvsem tudi vprašanji, kako sodelovati s SPZ in ali sploh navezati stike s takrat Socialistično republiko Slovenijo." Že pomladi sem izčrpno razložil, da je ta fraza nemška, vendar tudi v tem jeziku nič kaj lepa, saj so si Nemci prikrojili ta svoj kalk iz francoske fraze „mettre une question sur le tapis“ - etwas aufs Tapet bringen, kar je po slovensko spregovoriti o čem! Ta „tapet“ Nemcem in Francozom pomeni namizno pregrinjalo (prt) v sejnih dvoranah, Slovenci pa pri tej besedi ne pomislimo ne na namizni prt ne na mizo, zato „-Kuj-“ tako brezbrižno zamenja tapet za „tapeto“ in zmeče vprašanja koroških Slovencev na stensko oblogo, imenovano tapeta. Takšni jezikovni nesporazumi dokazujejo, da se pišoči človek ne poglablja v besede, ki jih rabi, torej je to stvar pomanjkljive splošne izobrazbe. V isti številki njegovega tednika berem: „... bi se brez tega župnika naša kulturnopolitična dejavnost glede določenih vprašanj razvijala drugače; ne bi se ozirala na zahteve časa, marveč bi iskala rešitve v preživeti preteklosti“ - Vprašanja v tej zvezi niso „določena“, ampak neznana, saj jih pisar ne imenuje, torej bi bil moral zapisati glede nekih vprašanj. Pa tudi preteklost v gornjem,primeru ni preživeta, ampak preživela, kakor govorimo o preživeli modi. Upam, da se (-Kuj-) ne bo-kakor nedavno gospod dvorni svetnik R. V,-skliceval na SSKJ, ki za ta primer „dovoljuje“ tudi „preži-vet-a-o“. Naj pomisli, kako ljudje na naši vasi lepo povejo, da se je to že p r e ž i v e 1 o, vendar so doma preživeta leta najlepša, preživeli otroci pa so tisti, ki so še živi ipd. Niko Rupel, Franc Kukoviča: Nov Koroški vodnik Razveseljivo - pred seboj imam nov vodnik po Koroški. Pod naslovom Deset sprehodov med Slovenci na Koroškem sta ga pripravila Niko Rupel, profesor slovenščine na radovljiški ekonomski srednji šoli, ki je napisal osnovni opis omenjenih desetih poti, in Franc Kukoviča, znani učitelj in kulturnik, sicer ravnatelj dvojezične osnovne šole v Ži-tari vasi, ki je takorekoč z enakovrednim deležem prispeval uvod ter na vsak način dobrodošle in tu in tam tudi izvirne krajše opise istih poti v nemščini (primer: v slovenskem opisu Celovca je od slovenskih šol omenjena le gimnazija, v nemščini zvemo tudi za trgovsko akademijo), poleg tega pa dodal še za kakšno tretjino od skupnih 136 strani velikosti 23 x 16,5 cm posebno pomembnih dokazov o nekdaj veliko bolj slovenski podobi današnje avstrijske Koroške vse tja do po-plebiscitnega obdobja. Franc Kukoviča je tudi predsednik Strokovnega pedagoškega društva, ki povezuje ne prav številne slovenske učitelje na koroških dvojezičnih šolah in je podpisano kot založnik te v vsakem pogledu lepe in koristne knjižne novosti z letnico izida 1993 v Celovcu. Pisca sta knjigo podnaslovila kot priročnik za spoznavanje slovenskega slovstva na Koroškem ter njegovih ustvarjalcev in ustvarjalk, a tudi kot pripomoček za boljše poznavanje zgodovine in današnjosti slovenskih krajev. Kot že naslov pove, so tri koroške doline -Rož, Zilja in Podjuna - razdeljene na deset približno enodnevnih poti za družinski izlet ali tudi za šolsko poučno potovanje. Na začetku “sprehoda“ je vsakokrat prikazana njegova zemljepisna značilnost, zatem pa se seznanjamo z zgodovino krajev in ljudi, ki sojo ustvarjali oz. bili v njih rojeni ali so tam delovali predvsem na kulturnem in šolskem polju, kot je pač opredeljeno z navedenim namenom knjige. Ob dejstvu, da se koroška deželna oblast slovenskosti dežele in slovenščine na sploh še vedno najraje izogiba, je toliko pomembnejše tudi drugo poslanstvo tega dela: ohranjati slovensko zavest med zdaj že močno skrčeno manjšino, saj je koroški delež v celotni slovenski zgoodvini in še posebej v kulturi izjemno velik in nepogrešljiv. Naša zgodovinska dolžnost ne glede na mejne razdelitve je, da takšno zavest nenehno utrjujemo in koroške Slovence vsaj na tak način podpiramo pri njihovem prizadevanju za obstoj. Uvodni sprehod je namenjen Celovcu, kjer se moramo kar potruditi, da poleg slovenskih priimkov podjetnikov žal največkrat že nekdanjih Slovencev odkrivamo njihovo še živo prisotnost v mestu, ki je nekaj časa v prejšnjem stoletju celo bilo najpomembnejše kulturno središče našega naroda. Poti nas zatem prav iz Celovca vodijo najprej na Gosposvetsko polje in do Osojskega jezera ter Djekš, potem pa nekako po vrsti na zahod vse do Majarjevega Šmohorja, na jugu do Železne Kaple in na vzhodu preko Pliberka do Messnerjevega Doba. Pri vsakem opisu zvemo osnovne podatke, ki nas največkrat lahko spodbudijo k nadaljnjemu iskanju. Seveda se bomo na te sprehode najlaže odpravili z avtomobilom ali -za šolsko potovanje - dobro pripravljeni z avtobusom, da se pač lahko kjerkoli ustavimo zaradi kakšnega razgovora ali tihega stika z zgodovino. Za marsikaj takega je tu prvi pripomoček že omenjeni dokumentacijski dodatek F. Kukoviča. Naj najprej omenim podatke o ljudskih štetjih na Koroškem od leta 1880 (več kot 85.000 Slovencev) do 1981 (le še okrog 16.500). Kot posebna dragocenost je tu velik zemljevid naseljenosti Slovencev in narodnostnih razmerij na Koroškem po ljudskem štetju 1910. Knjigo vseskozi zelo slikovito poživljajo večinoma celo barvni ponatisi razglednic s slovenskimi krajevnimi imeni, zanimivi pa so tudi staroavstrijski dvojezični poštni žigi, ki so po plebiscitu izginili, kar velja tudi za večino krajevnih imen. Med pomembne priloge štejem vedno dobrodošlo, čeprav kdaj tudi nepopolno kazalo, ter seznam slovenskih kulturnih in drugih ustanov. Na koncu knjige je seznam 11 knjig in drugih tiskanih pripomočkov, ki jih je doslej predvsem za osnovno šolo izdalo Pedagoško združenje. Seveda se mi je pri pozornem prebiranju nabralo nekaj pomislekov, vprašanj in možnih dopolnil. Predvsem pogrešam podrobnejše podatke o slovenskih oz. dvojezičnih šolah, ki so nedvomno vedno pomembne za zgodovino vsakega kraja. Tako pa z izjemo omenjenih srednjih šol o njih ne zvemo skoraj nič oz. niti tega, v katerih krajih sploh obstajajo ali so kdaj tam bile, kar v celoti velja tudi za sicer vendarle močno glasbeno šolstvo in za žal manj številne otroške vrtce. S tem se vodnik nekako nehote pridružuje natančnemu uradnemu Koroškemu učiteljskemu priročniku, iz katerega zvemo vse podrobnosti o osnovnih šolah ter njihovih zdajšnjih in celo upokojenih učiteljih, le bog ne daj tega ne, da je kakšna od njih (še) slovenska oz. dvojezična. V besedilo bi na ustreznih mestih pri Celovcu sodilo tudi kaj o možnem višjem in visokošolskem študiju slovenskega jezika. Nekateri podatki so le. približno točni ali pa enostavno manjkajo, npr. (do) kdaj je kakšen omenjeni Slovenec živel, pogosto pa je besedilo skoraj že moteče nedosledno. Tako za Valentina Omana, Gustava Januša in Majo Haderla-povo lahko preberemo, da so tudi Prešernovi nagrajenci, pri Valentinu Polanšku, Janku Messnerju, Andreju Kokotu in Florijanu Lipušu (in morda še pri kom) pa to dejstvo ni navedeno. Spregledano je delo slovenskih koroških planincev, ki ima pogosto tudi globoke kulturne korenine. Prepričan sem, da bodo nekatere pomanjkljivosti vsaj_ delno odpravljene že z naslednjima zvezkoma, ki ju F. Kukoviča napoveduje v svojem uvodu. Prinesla bosta poglobljeno gradivo zlasti o delu književnikov ter vzorčna besedila njihovih del kot tudi ponatise iz časopisov z dogajanji vse do bližnje preteklosti. Franček Lasbaher Upokojenci v Šentjakobu Deklice Mire Blažejeve iz Encelne vasi Društvo upokojencev je gotovo eno najbolj aktivnih v Rožu, člani se redno srečujejo na prireditvah in tudi v soboto so se poveselili v farni dvorani na družabnem srečanju. Seveda ob takih priložnostih ne sme manjkati slovenska pesem: Pevski zbor „Lipa“ iz Velikovca je upokojence razveselil s pesmijo, izredno prisrčne pa so bile tudi Blažejeve deklice iz Encelne vasi, ki so skupaj z mamico (oz. teto), ki jih je spremljala na kitari, zapele stare otroške pesmi, ki jih že dolgo nismo čuli, pa seveda tudi novejše. Flarmonikaš Francije zagodel vesele viže in tako seje ob „mavžni“ in pijači izteklo prijetno popoldne. Priznanje pa gre tudi Micki Miškulnik, ki tako skrbi za dobro počutje starejših občanov. Obvestila 16. september 1993 Datum Kraj PRIREDITVE Prireditelj Sreda, 15.9. 19.30 v Arhivu Roberta Musila v Celovcu Irrgärten der Sehnsucht - Pesmi Sigrun Kampi; Musilov arhiv predstavitev. Okvirni program: Kristijan Filipič in Silke Ronijak (oba prečna flavta) Srečolov s knjigami! Četrtek, 16.9. izlet Izobraževalno potovanje Sodalitete obisk in spoznavanje kulturnega dela Slovencev v Reziji Dom v Tinjah Od petka, 17.9. do nedelje, 199. dom v Tinjah Slikanje akvarelov za začetnike in napredujoče; Dom v Tinjah vodi Gudrun Frey Sobota, 18.9. 20.00 pri Cingelcu na Trati Levstik-Veras: Kabaret Martin Krpan; nastopajo domači igralci; glasba: Roman Verdel SPD „Borovlje" Sobota, 18.9. izlet Spoznavajmo Slovenijo: Maribor - Ptujska gora - Ruj; vodi Pepca Weiss Dom v Tinjah Nedelja, 19.9. 14.00 na Davidovem travniku Vaški praznik v Šmihelu Nedelja, 19.9. 10.00 pred kulturnim domom Radiško žegnanje SPD „Radiše" Od 19.9. do 25.9. Dom v Tinjah Izobraževalno potovanje na Sicilijo; vodi dv. svetnik Johann Sturm Dom v Tinjah Petek, 24.9. 19.00 pri Cingelcu na Trati Redni občni zbor SPD „Borovlje“ SPD „Borovlje" Petek, 24.9. 20.00 v kulturni dvorani Frane Puntar: Drezanje v kamen na Bistrici v Rožu nastopa mlada igralska skupina SPD Šentjanž. Režija Peter Militarov. Ponovitev 25.9. ob isti uri. SPD Šentjanž Sobota, 25.9. 20.00 pri Pušniku v Šentkandolfu Veselica v Kotmari vasi SPD „Gorjanci“ Nedelja, 26.9. 14.00 pri Pušniku v Ločah Občni zbor in srečanje bivših pregnancev ZSI DATDTAIIC TINJE - Dom v Tinjah - razstave slik Mira Stariča (do 5.10.) VRBA - Casino Hotel Mösslacher - Max Gangl - Skulpturen im Freiraum (do 31.9.) CELOVEC - Hiša umentikov, Velika galeirja - Sepp Schmölzer - Willi Bahr - Sonnenbilder, vernisaža 9. 9. ob 19. uri; (do 25. 9.) - Mala galerija - Gernot Baur - risbe, vernisaža 9. 9. ob 19. uri (do 25. 9.) BELJAK - Kongresna hiša,- 9. teden antikvitet - razstava od 16. do 20 septembra BEGUNJE - Galerija Avsenik - otvoritev razstave slik Valentina Omana v sredo, 15. 9. ob 18. uri, okvirni programm: Dušan Sodja in Andrej Zupan, duo klarinetov S L O V K N S K E O I) I) A J E o 18.10-19.00 Sreda, 15.9. Glasbena sreda. Večerna 21.05 - 22.00 Večer s slovenskim oktetom Četrtek, 16.9. Rož - Podjuna - Zilja. Petek, 17.9. Zvočno pismo Sobota, 18.9. Od pesmi do pesmi - od srca do srca Nedelja, 19.9. 6.30-7.00 Dobro jutro na Koroškem - Duhovna misel (Hermann Kelih) 18.10-19.00 Dogodki in odmevi Ponedeljek, 20. 9. „Učimo se za življenje!“ - Ponudbe slovenskih in dvojezičnih izobraževalnih ustanov Torek, 21.9. Partnerski magazin Je HAGO zrel za stečaj? CELOVEC. Po pisanju dnevnika Republika oz. njenega novinarja Petra Tomaža Dobrile je podjetje HAGO v Celovcu, ki ga je v letih 1987-88 ustanovilo slovensko papirniško združenje Slovenija papir, v resnih in hudih finančnih težavah in tako rekoč zrelo za stečaj. Resna situacija naj bi nastala zaradi skrajno zgrešene politike v slovenski papirniški industriji, ki so ji takrat botrovali predsednik združenja Miro Varšek, direktor papirnice Videm-Krško, ki je medtem po odstavitvi švedskega upravitelja šla v stečaj, Silvo Gorenc in Maks Kocbek, nekdanji direktor Sladkogorske in sedanji direktor HAGA. Ob vsesplošni krizi papirniške industrije v Evropi se kriza HAGA kaže tudi kot posledica nepravilnih kalkulacij, katerih žrtev je bila tudi celulozama Obir v Železni Kapli, saj so vodilni funkcionarji slovenskega papirništva preveč stavili na ekološko še bolj problematični Magdalen pri Beljaku, ob tem pa uživali vso podporo slovenske gospodarske zbornice, Ljubljanske banke in ne nazadnje tu- di slovenske politike. HAGU naj bi v tem trenutku pomagala ogromna finančna injekcija v višini od 150 do 200 milijonov šil. HAGO je po ukinitvi Tovarne celuloze Obir podedoval njen kapital v višini nad 100 milijonov šil., z vložkom Slovenija papirja pa naj bi njegov kapital znašal skupno kar 250 milijonov šilingov. Sedanja njegova pasiva naj bi znašala kar okrog 350 milijonov. V povezavi s Ha-gom pa so seveda ogrožena tudi njegova predstavništva v Franfurtu, Budimpešti in Milanu. Kolikšen delež stečajne izgube naj bi utrpela Zveza slovenskih zadrug, ki je ob Bank Austria AG Hagova matična banka, ni znano. Direktor Haga Maks Kocbek zatrjuje, da do stečaja ne bo prišlo in da bi bilo ob poravnavi dolgov domačih družabnikov podjetje likvidno, vendar njegov optimizem temelji predvsem na pogojnikih. Ti pa se predvsem v koroški menedžerski družbi le redko spremijo v aktive, zato je situacija Haga zagotovo zelo težka. Jože Rovšek Papirničarji so v težavah CELOVEC. Trgovsko podjetje Ha-go, ki ga je julija 1986 ustanovila slovenska papirniška in grafična industrija, se je znašlo v likvidnostnih težavah. Vzroki so v neposobnosti slovenskih družabnikov, da zmanjšajo svoje dolgove, in v manjšem obsegu trgovanja v letošnjem letu. Obseg poslovanja, ki je v letu 1992 znašal 1,2 milijarde avstrijskih šilingov, se bo zaradi znižanja cen v papirni industriji, devalvacije lire in novih trgovskih poti papirnice Vevče in Količevo, v letošnjem letu zmanjšal skoraj za polovi- co. Njihov največji dolžnik pa je papirnica Videm, ki je v stečaju. V Hagu rešitev likvidnostnih problemov vidijo v zniževanju terjatev do slovenskih družabnikov, katerim so ponudili možnost najetja ugodnega dolgoročnega kredita, in v prodaji nekaterih naprav v Vidmu v stečaju. Kapital, ki so ga slovenski družabniki vložili v Hago, pa je zavarovan s premoženjem firme. Hago svojim partnerjem zagotavlja, da bo posle še naprej normalno izvajal in jih sproti obveščal o svojem položaju. Maks Kocbek, poslovodja Haga Obrtni sejem v Celju in 500-letnica Gorenjskega sejma CELJE, KRANJ. V petek so v Celju odprli tradicionalni Obrtni sejem, ki je letos prerasel v največji sejem drobnega gospodarstva v prostoru Alpe-Jadran. Celjska mestna občina je v razširitev in posodobitev sejemskih prostorov in infrastrukture v letošnjem letu vložila preko 7 milijonov šilingov poleg šest obstoječih so postavili še pet montažnih dvoran. Na celjskem Obrtnem sejmu razstavlja preko 1700 obrtnikov in malih podjetij iz 18 držav, organizirana je prodajna razstava, velik zabaviščni prostor, organizatorji pa pričakujejo kar dvesto tisoč obiskovalcev. Kako pomemben je celjski Obrtni sejem, dokazuje tudi podatek, da ga je odprl slovenski premier dr. Janez Drnovšek. V Kranju pa so v petek zvečer svečano proslavili petstoletnico Gorenjskega sejma, ki je s temi leti tudi starosta med slovenskimi sejmi. Njegova dejavnost je zelo živahna, vključuje se v sejemsko združenje Alpe-Jadran, govorice, da bo vanj vlagal tudi Celovški sejem, pa so v Kranju zbudile kar nekaj polemike. Predvsem je temu nasprotoval znani kranjski župan liberalec Vitomir Gros. V Ljubljani odprli Svetovni center (WTC) LJUBLJANA. Po dveh letih gradnje blike Milan Kučan , odprtja pa se je ude-so pretekli četrtek v Ljubljani odprli naj- ležil tudi predsednik Združenja WTC s višjo stavbo v Sloveniji, visoko 72 m, v sedežem v New Yorku Guy Tozzoli. kateri je nameščen prvi Svetovni trgo- Njegova prisotnost je v še večji meri po-vinski center v t. im. vzhodni Evropi, udarila pomen tega centra, saj je pravi Odprl ga je predsednik slovenske repu- model za vzhodno iirsrednjo Evropo. Zveza slovenskih zadrug v Celovcu razpisuje delovna mesta a) sodelavca/sodelavko za inozemski oddelek z znanjem angleščine in italijanščine. V poštev pridejo absolventi ustreznih šol ali interesenti s primemo prakso. Plača po dogovoru. Nastop službe možen takoj. b) sodelavca/sodelavko za bančni šalter z znanjem italijanščine. Znanje obeh jezikov je na ZSZ samoumevno. Prošnje pošljite na: Zveza slov. zadrug v Celovcu, r. z. z. o. j., Paulitschgasse 5-7, 9010 Celovec. Cvetje za Janeza Lesjaka Venec na grob Janezu Lesjaku na Kostanjah Tiho, kar pretiho je odšel od nas, Janez Lesjak, stražar na naši jezikovni meji, na Kostanjah nad Vrbskim jezerom. Ni se poslavljal, ni naročal, vendar je njegova oporoka jasna in nedvoumna. Utemeljil jo je s t Janez Lesjak svojim zgledom, delom. Njegov spomin živi v uprizoritvah Drabosnjakovih del, v lepo urejenem Drabosnjakovem domu in muzeju, v dragoceni etnografski zbirki, v poimenovanju ulice in poti po Pavlu Kernjaku in A. Šusterju Dra-bosnjaku, v številnih zahtevah po neenakopravnosti slovenskega jezika in kulture, v pozivih in rotenju za slovensko enotno politično nastopanje. Kar je bilo v njegovi moči, odvisno od nejgovih rok, njegovega pota v obrazu, je uresničil ali vsaj prispeval svoj dobršen delež, neizpolnjene pa so ostale njegove želje po enotnosti, in to ga je najbolj bolelo. Ob tem je bil včasih tudi nestrpen, v svoji emocionalnosti brez dlake na jeziku. Svojim somišljenikom in nasprotnikom je povedal naravnost, brez slepomišenja, kar je mislil da jim gre. Verjeli smo mu, da misli pošteno, saj je svoja mnenja vedno podkrepil s svojim zgledom, delom. Zase je vedno dejal, da se v njem pretaka kri tolminskih puntarjev. Njegov rod je res izviral izpod mogočnega Mangarta in Janez se je s sončnih Kostanj pogosto oziral proti mogočnemu Triglavu, pogled pa mu je zdrsnil v levo, kjer je čutil prelestno dolino Soče. Pa vendar je bil Janez Lesjak, Kašnikov Hanzi, pravi Kostanjčan. Poleg puntarskega je v sebi nosil tudi Drabosn-jakov bukovniški duh. Ta se je kazal tudi v njegovem razdajanju za svoj narod, za njegovo kulturo. Leta in leta je delal, gradil, tisoče delovnih ur je posvetil farovškemu hlevu v Zgornji vasi in iz njega ustvaril urejen Drabosnjakov dom in pred njim svojemu vzorniku postavil tudi spomenik. Zbiral je denar, da je stavba prešla v slovensko društveno last. Pri tem je odklanjal vse pomisleke nekaterih neodločnežev in uspel. Danes Lesjakov Drabosnjakov dom stoji. Nam vsem v ponos, njemu v spomin. Želel ga je napolniti tudi z vsebino, vanj vnesti življenje, privabiti ljudi. Zato je gradil dalje, urejal zgornje prostore, zbiral stare predmete, kmečka orodja, kar je kot materialno kulturo koroških Slovencev v etnografski zbirki želel predstavljati obiskovalcem. „Glej, “ mi je dejal lansko jesen, „tu želim preživeti zadnja leta svojega življenja, tu se dobro počutim!“ In odprl je okno zgornje, še neizdelane podstrešne sobe in pred nama se je v daljavi prikazal s soncem obsijani Triglav. Na Janeza Lesjaka nas vežejo mnogi spomini. Najboljše spomnim tistih dveh čudovitih let, 82. in 83., ko smo na Kostanjah študirali in igrali Drabosnjakov Pasijon. Zbrala se nas je druščina različnih ljudi. Z nekakšnim nezaupanjem smo se ogledovali, previdno tipali po mnenjih. Janezova zagretost in gorečnost, da se po petdesetih letih na Kostanjah spet sliši Drabosnjako-va slovenska beseda, nas je tako prevzela, da smo zrasli v poenoteno družino, da smo mu sledili in uresničili naš skupni cilj. Pri tem je Janez uspel, to je bilo v njegovi moči. Tedaj je pogosto dejal, da bi zbral vse narodnopolitične in kulturne delavce in jih toliko časa zadržal skupaj, da bi se poenotili. S prepiri pomagamo samo našim sovražnikom, da nas laže uničujejo, je bil prepričan Janez. In ko sem leta 1987 zbiral igralce za Miklavo Zalo, sem povabil tudi Janeza. Ni mu bilo treba reči dvakrat. Četudi v predstavi ni bilo vse po njegovem okusu, ni nergal, šlo mu je za uspeh, za enotnost. Čeprav so naši predstavniki kulturnih in političnih organizacij na žalni svečanosti toliko poudarjali Janezovo prizadevanje za enotnost, pa je sami niso bili sposobni izkazati niti besedah niti v napisu na žalnem traku venca. Morda pa Janeza niso povsem razumeli? To naj mu bo v tolažbo! Janez Lesjak, stražar na severni jezikovni meji, se je preselil v naš spomin, v njem mu je mesto trajno. Njegovo stražarsko mesto pa je prazno. Naj ga čimprej kdo častno zasede! Jože Rovšek Pretekli teden nas je pretresla bridka vest, da je po krajši hudi obolelosti umrl kulturni in politični delavec, dolgoletni predsed-' nik Slovenskega prosvetnega društva A. Šuster Drabosnjak na Kostanjah Janez Lesjak. Po pogrebu, ki so ga svojci v sredo opravili v ožjem krogu, se je v petek, 10. septembra, v Drabosnjakovem domu na Kostanjah zbrala širša druščina narodnopolitičnih in kulturnih predstavnikov ter pokojnikovih sodelavcev in prijateljev. Žalno svečanost je vodil sedanji predsednik kostanj-skega draštva Hanzi Draga-schnig, o pokojniku pa so z izbranimi besedami spregovorili: za Krščansko kulturno zvezo predsednik dr. Janko Zerzer, za Slovensko prosvetno zvezo predsednik dr. Gustav Brumnik, za Narodni svet koroških Slovencev podpredsednik dr. Pavel Apov-nik, ob položitvi venca pa se je ob grobu od pokojnika v imenu Enotne liste poslovil prof. Jože Wakounig. Vsi govorci so poudarili pokojnikovo neomajno vero v pravično borbo slovenske narodne skupnosti na Koroškem, prizadevanje za jezikovno enakopravnost, ljubezen do kulture, njegove zasluge na društvenem in političnem področju, delavnost v društvu in odločilen pomen za uprizoritve Drabosnjakovih del, večinski delež pri izgradnji Drabosnjakovega doma na Kostanjah in pokojnikovo prizadevanje za enotno politično nastopanje koroških Slovencev. Na žalni svečanosti je Janezu Lesjaku v slovo zapel Hodiški oktet. Gospe Mariji Wassner iz Kaple ob Dravi za 90. rojstni dan; gospe Ludmili Golavčnik iz Sentlipša za rojstni dan in god; gospodu Rafaelu Bojniku s Komlja za osebni praznik; gospe Rozaliji Smereler iz Apač pri Galiciji za 95. rojstni dan; gospe Leni Kumer z Bele pri železni Kapli za osebni praznik; gospe Barbari Hirm iz Apač za 75. rojstni dan; č N Slovenski gospdou župniku Matevžu Nageletu iz Šentpetra za osebni praznik; gospe Mariji Thaler za 60. rojstni dan; gospe Mariji Lutnik iz Dolnje vasi pri Žvabeku za jubilejni rojstni dan; gospe Ivi Müller iz Vogrč za rojstni dan; gospe Gusti Dobrovnik iz Vogrč za 50. rojstni dan; gospe Rozi Wodlej za rojstni dan; gospe Mariji Polesnig iz Vogrč za god; gospe Bernardi Dovjak iz železne Kaple za rojstni dan; za osebne praznike članom društva upokojencev Podjuna: Ludmili Sadjak v Podjuni, Frančiški Skrutl v Nagel-čah, Ani Urbati v Goričah, Jožefu Erschenu v Lovan-kah in Mariji Hribernik v Gluhem lesu; vestnik čestita! ‘yjf BB TRIBUNA BRALCEV „Jezik je duša“ - „Odgovornost naših televizijskih izpraševalcev in poročevalcev“ Janko Messner sedi pred televizijskem kukalnikom in, kakor sam pravi, skrbno gleda na usta izpraševalcem in izpraše-vancem, kaj kdo govori in kako pove. V oddaji „Dober dan, Koroška“, 25. malega srpana, pa ga je neprijetno presenetila čedna mladenka z nekim „Klettersteigom“. Citat: „Bila je neka Malejeva, insert je bil sestavil neki Kropivnik iz Sel, moderiral pa je oddajo Franci Sadolšek. Odgovorni za takšno nekulturnost so vsi trije“. Konec. Spoštovani gospod profesor Janko Messner! Tista “neka Malejeva“ ni televizijska poročevalka, ampak ena od izletnic, ki svojim sovrstnikom razkazuje domači kraj. Zato je popolnoma zgrešeno primerjati jo z nemškim televizijskim poročevalcem, ki bi razlagal: „Und dort oben seht ihr die plezalno stezo!“ Silvija Male je govorila v domačem koroškem narečju, kateremu je, kot vsi dobro vemo, primešanih precej nemških izrazov, za kar pa ni ona kriva. Če imate Vi uporabo izraza „Klettersteig“ (v domačem narečju za „sramotilen posmeh“ in „nekulturnost“, s tem tudi proglasite vse tiste koroške Slovence, ki si drznejo spregovoriti po domače, za popolnoma nekulturne. Čudno se mi zdi, zakaj ni tudi nekultura uporaba besede “pli- berški jormak“, ko ni prav nič manj nemškega izvora kot Klettersteig. Gospod profesor, ali se Vam ne zdi, da z Vašo tovrstno kritiko ne delate svojemu narodu prav nobene usluge? Ne čudite se, če se manjša število tistih, ki še govorijo domače narečje. Marsikdo že itak raje govori po nemško, ker je tu nevarnost nekulturnosti manjša. V pojasnilo še to, da je sporno pot naredil in zavaroval „Österreichischer Touristenclub“ in jo poimenoval za “ÖTC-Klettersteig“. Nikjer ni zapisano, da bi morala Silvija Male to izvirno nemško ime prevesti v slovenščino. V tolažbo pa to, da izpraševanka ni maturantka Gimnazije za Slovence, zato sramota ne bo tako huda in tudi oddaje še ne bo treba preimenovati v „Lahko noč, koroški Slovenci“. Kar se tiče moje odgovornosti, sem kot urednik tega TV prispevka mnenja, da bi bilo zelo neukusno izpraševancu ukazati, kaj mora govoriti in kakšne besede sme uporabljati. Podtikati Franciju Sadolšku soodgovornost pa je isto, kot bi obdolžil natakarja, ker je kuharica Polona v juho nasula preveč soli. On je bil v tej oddaji odgovoren za moderacijo, ne pa za vsebino prispevkov. Lepo Vas pozdravlja “neki Kropivnik iz Sel“ Na pohodu po Lobniku Na tradicionalni pohod Po poteh Johana, Gašperja in Lenarta sta vabila prireditelja SPD Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirksega. Potekal je, kot vsako leto, na zadnjo počitniško nedeljo, tokrat 12. septembra, bil pa je (menda) 11. po vrsti. Tudi tokrat smo se ob pol osmih zjutraj zbrali pri Wölfelnu nad Železno Kaplo in smo do 16. ure prehodili dolgo pot do Peršma-na v Podpeci. Bralci se bodo ustrašili, da smo bili na poti kar dolgih 8 ur, pa jih lahko pomirimo, da prijetne hoje ni bilo niti cele 4 ure, ostali čas pa smo počivali in uživali. Ustavljali smo se pri kmetijah in povsod so nas postregli z mnogimi domačimi dobrotami. Wölfelnovim, zgornjim in spodnjim Tavčmanovim, Sa- bodinovim, Peručevim, Nike-jevim, Toniju, Holarjevim, Je-žepovim, Breznikovim, Vegl-novim in Brečkovim velja tudi s tega mesta še enkrat najlepša zahvala pohodnikov. Tokrat nas je bilo skoraj 30 udeležencev, med njimi precej sorodnikov Gašperja in Lenarta. nekaj domačinov je gotovo zadržala tudi hojset, ki je bila večer prej, nekateri pa so se najbrž zbali slabega vremena. Tudi pohodniki smo se v jutru ozirali v nizke, sive oblake, pa smo bili za ves napor končno poplačani poleg z gostoljubjem Vobenčanov tudi še s toplim soncem, ki nas je pozdravilo tam nekje v drugi polovici naše poti. Tako je pohod spet lepo uspel. Bilo je prijetno, domače, veselo, da seje nabrala celo precejšnja zamuda. ZAHVALA vsem, ki so Šimana Wrulicha spremljali k zadnjemu počitku, vsej duhovščini, govornikom, pevcem iz Krope, Železne Kaple, domačim zborom, vsem tistim, ki so rajnega obiskovali v bolnici in zanj molili. Hvala tudi vsem, ki so nam pomagali na katerikoli način. Žalujoči SLOVENSKI VESTNIK - ŠPORT SAK v 3. kolu Avstrijskega pokala Leibnitz-SAK 0:0,3:4 (enajstmetrovke) SAK: Preschem, Savič, L. Sadjak, Pappler, Wölbl, S. Sadjak, Sien-čnik (57. Ramšak), Šmid, Blajs, M. Sadjak, Lip-pusch. Kot edinemu klubu iz koroške lige je SAK uspel podvig v 3. kolo avstrijskega nogometnega pokala (ÖFB-Snickers-Cup), čeprav v 120. minutah ni dosegel gola, pač pa je imel več sreče v streljanju enajstmetrovk. Danes SAK igra na celovškem stadionu Tekma je bila zelo izenačena, možnosti so bile na obeh straneh, vendar je SAK rešil pred zadetkom izvrstni vratar Adi Preschem. Odločitev je bila torej v streljanju enajstme- trovk. Pri tem pa je kapetan slovenskih nogometašev Lojze Sadjak, ki je bil tudi sicer eden najboljših na igrišču, pokazal trdne živce in zabil odločilno enajstmetrovko. Zaradi pokalne tekme preteklo nedeljo je bila tekma SAK - ATSV Wolfsberg preložena na sredo, 15. 9. 93. Ob 17. uri se bosta moštvi pomerili na celovškem stadionu, ker je igrišče v Tmji vasi zasedeno. Prihodnja tekma: sobota, ob 16.30 uri. 20 let nogometa v Selah Prihodnje leto slavi nogometna sekcija DSG Sele svojo 20-letnico obstoja. V okviru te obletnice so minulo nedeljo priredili že prvi nogometni popoldan, v katerem so se po prvenstveni tekmi prve ekipe Selanov pomerili tako nogometaši naraščaja kot tudi nekdanji nogometaši DSG Sele s sovrstniki SAK, Škofje Loke in Borovelj. 3) I Lojze Sadjak je tudi v pokalni tekmi uspešno vodil svoje moštvo. Podliga-vzhod ASV - Bilčovs 2:2 Tudi tokrat le neodlo- giju Hoblu je manjkalo čen rezultat za Bilčovšča- nekaj standardnih igralne, ki so proti predzadnje- cev, tako da ni mogel na-mu na lestvici pričakovali stopiti s kompletnim nekoliko več. Trenerju Si- moštvom. 1. Razred D Grebinj - Globasnica 1:3 Labot-Žel. Kapla 1:0 Šentandraž - Dobrla vas 3:1 Šmihel - Eitweg 2:0 Vabilo na blagoslovitev zvona prijateljstva v planinski koči Attilo Grego (1389 m) južno nad Kanalsko dolino, v nedeljo 19.9.1993 ob 11. uri. Z avtom: Po stari cesti skozi Trbiž in Kanalsko dolino in še naprej do vasi Dogna/Dunja. Tam odcep na levo proti vzhodu, do konca dunjske doline (parkirišče), od koder je še 10 minut hoje do koče. Druga možnost: Z avtom skozi Ovčjo vas/Valbruna (poavišarjami) južno v dolino Zajzere. Nato odcep na desno, peš 1 uro do koče. Informacije: H. Lesjak (tel.: 04762/61061), L. Urbajs (tel.: 04274/38635). Tokrat po sreči zmaga Selanov Sele - Frantschach 2:0 Čeprav selski nogometaši s svojim igranjem niso bili zadovoljni - pred domačo publiko so želeli zaigrati lepše in učinkovitejše - sta konec koncev važni le obe točki, ki soju osvojili in s tem obdržali drugo mesto na lestvici. Trener-igralec Nanti Travnik je po tekmi dejal: „Vedeli smo, da je nasprotnik močan, zato smo šli v tekmo z določenim rešpektom. Kmalu smo opazili, da le niso tako nevarni, vendar, če ne bi imeli v svojih vrstah Igorja Maverja, ki nas je že spet rešil, bi lahko igrali še dve uri, pa ne bi dali gola. To je bilo nekoliko zmaga po sreči, kajti oni so imeli nekaj lepih priložnosti, ki pa jih je dobro branil Erich Ora-že. Naša deviza je: doma obe točki, na tujem vsaj eno in če nam to uspe, bomo zagotovo nekje na vrhu. Nudi se nam možnost, da tudi z 2. mestom lahko pridemo v podligo, ker se bo ustanovila regionalna liga in bodo zato spremembe tudi v vseh drugih razredih. Z našim novim igralcem Igorjem Maverjem sem zelo zadovoljen, saj je v tekmah dal že 9 golov, Aleksander Čertov pa zaradi svojih službenih obveznosti še ni mogel dovolj treni- rati, tako da mu še manjka moči. Tudi z moštvom v celoti sem zadovoljen, saj tudi moram biti, ko pa smo v 7 tekmah osvojili že 11 točk. Seveda vso tekmo še ne igramo takšnega nogometa, kakršnega bi si gledalci želeli, vendar mislim, da smo že sposobni pokazati, kaj znamo vsaj 45 do 50 minut tekme. V jesenski sezoni imamo doma v glavnem nasprotnike iz labotske doline, vigredi pa nas na domačem igrišču čakajo vsi derbiji, kar je za nas zelo dobro. Prihodnjo nedeljo pa nas čakajo Smarječa-ni, ki so nam že obljubili, da nas bodo zaustavili, kar pa ne bo tako lahko. Zato bomo poskrbeli mi.“ Tesno pokrivanje nasprotnikovih igralcev na tekmi v Selah. ZA NAŠE PLANINCE Mimock (2110 m) Pred nedavnim sem se z navdušenim planincem Florijem podal na 2110 metrov visoki vrh Mir-nock v Mirnockovi skupini. To mogočno 25 kilometrov dolgo pogorje s pet vrhovi nad 2000 metri višine obdaja na zahodu Millstättsko jezero, na severu jezeri Feldsee in Afritzer See (nekoč eno jezero, plaz z Mirnika pa ga je razdelil na dvoje), na vzhodu Osojsko jezero, na jugu pa reka Drava. Od vrha Mirnocka na zahodu se to pogorje polagoma znižuje v smeri proti jugovzhodu. Nad gozdno mejo so na južni prisojni strani prostrani pašniki, torej svet, ki je pozimi zelo primeren za turno smučanje. Iz znanega turističnega kraja Afritz na severni strani Mirnockovega pogorja je na 1800 metrov visoko planino Amber-ger Alm speljana sedežnica, ki služi predvsem zimskemu turizmu. Temu smučarskemu centru pravijo Verditz (ime izhaja iz besede brdič, kar je pomanjševalnica besede brdo). V bližini gorske postaje se na omenjeni planini nahaja tudi nekaj jezerc, med katerimi je najbolj privlačno jezero Schwarzsee, od koder preko vrhov Palnocka (1905 m) in Rindernocka (2024 m) proti vrhu Mirnocka vodi markirana pot št. 180. Vrh razgled- nega Mirnocka je obenem stikališče mnogih markiranih poti iz raznih dolinskih krajev. Južno pod Mirnockom je rojstni kraj Franza Klammerja, Mooswald. Nekoliko nižje je vas Fre-sach/Breže, znana po protestantskem muzeju, v katerem se nahaja slovenska Dalmatinova biblija in kraj, kjer se sreču- Piše Lubo Urbajs jejo književniki raznih evropskih dežel. Ker nisem prijatelj vročega sonca, sem se odločil za severno osojno stran vzpona iz že omenjenega turističnega kraja Afritz. Tik pred jezerom Afritzer See je na levo v severno pobočje Mirnocka speljana gorska cesta (cestnina), ki se v okljukih vije do 1600 metrov visoke planinske postojanke Kohlweißhütte (parkirišče). Po tej cesti sva si z avtom prihranila tri ure hoje. Od tod je do vrha Mirnocka preko vzhodnega grebena pičli dve uri hoje. Čeprav je bila letos poleti velika suša, sva pri najinem vzponu prečkala kar nekaj potočkov, ki so veselo žuboreli proti dolini in ob njih tešila žejo. Sprva naju je markirana pot št. 183 precej strmo proti jugu vodila do vzhodnega grebena, nato pa po njem lagodno proti zahodu (markacija št. 180) na vrh, katerega krasi velik križ. Nudil se nama je lep razgled na Millstättsko jezero, na z večnim snegom obdani Hochalm Spitz (3360 m) ter na vzhodu na bližnji Rinder-nock, pod katerim se zrcali majhno jezerce, ob katerem so se pasle krave. Uživala sva prekra- sen gorski svet, poln tistih čarov, ki jih lahko doživljaš samo z gorskih višav. V dolino oziroma k najinemu avtomobilu sva se vrnila po drugi poti, naravnost proti severu strmo navzdol in pri koči „zašpilala klobaso“. Skupno je bilo 3 in pol ure hoje. Lahka tura.