PTUJSKE KNIŽNICE, PROFESOR FERK IN MI (200-letnica prve javne knjižnice na Pti^u) JAKOB EMERŠIČ Kako je knjiga, tisti prvi pogovor otroka, ti- sti človeški izdelek, ki prehaja v božanstveno sfero, tisti nevidni fluid med generacijami, na- rodi, med preprostimi in učenimi, podobna knjižnici! Najprej se mi je ob prebiranju lite- rature o zgodovini ptujskih knjižnic, ali bi- bliotek nasploh, zdelo, da bi bilo potrebno dati naslov temu sestavku Knjižnica - mati, učiteljica, mučenica ali vlačuga, saj so biblio- teke kot matere, ki vzamejo v svoje okrilje vse, ki iščejo, učiteljice in vzgojiteljice odpr- tim glavam, mučenice, ki ponižno sprejemajo, kar jim družba ponudi, čeprav ob tem celo tr- pijo, lahko pa so tudi vlačuge, ki se prodajajo potrošništvu, potrošniški miselnosti, ali celo same pomagajo zaradi oportunizma ali kosa kruha zavajati cele generacije. Nas zanima ti- sti vzvišeni cilj in namen knjižnic, služiti dru- gim v dobrem in modrem, čeprav v zgodovini ptujskih knjižmc prihaja do izraza tudi oni negativni vidik. Prebujanje in nastajanje knjižnic je tesno povezano s pismenstvom, pozneje z meščanstvom, ki se je ob njih osa- mosvajalo od prejšnjega prevladujočega vpli- va plemstva, bodisi z novoveškimi verskimi gibanji od protestantizma naprej, ki so hotela potisniti rimsko Cerkev na stranski tir, pa s protiverskimi gibanji, tudi socialnimi, ki so temeljila na novem bogu, ki se imenuje Jaz, Človek, Tehnika, Industrija, Napredek. Po drugi strani pa se je ob vretju nacionalnih gi- banj pričelo gibanje s težnjo, dati Slovencem domačo knjigo in s tem se je budila misel na večja ali manjša izposojevališča, bralnice, knjižnice, pri narodno zavzetih duhovnikih pa želja, dati dobro slovensko knjigo, nudi^ pogovor z Bogom v domačem jeziku. Z nasta- janjem knjižnic je povezan še en vidik, to je siljenje tiskam, ki so se pojavile pri nas v Lju- bljani, Mariboru, Celju, na Ptuju, v Novem mestu idr. Tako proslavlja letos Ptuj dve po- membni kulturni obletnici: 200-letnici prve znane ptujske tiskarne in prve javne knjižnice. Na Ptuj je namreč leta 1792 preselil svojo ti- skamo iz Celja Franc Anton Schütz ter v treh letih, kar je tukaj ostal, izdal več knjig v kaj- kavščini, slovenščini in nemščini. Zaradi po- večanja zaslužka se je ukvarjal tudi z izposojo knjig, zato štejemo njegov Bücherlesekabinett za najstarejšo znano ptujsko javno knjižnico. Ne pozabimo pa, da so bili v tem mestu že minoritski, dominikanski in kapucinski samo- stani, ki so imeli svoje knjižnice, čeprav zapr- te za širši krog. Tako so imeli dominikancl svojo knjižnico dejansko že od ustanovitve leta 1230, dokler jih ni Jožef II. leta 1786 raz- pustil in dal knjižnico odpeljati nekam v av- strijske dežele. Hkrati s samostanom, ki je ušel zaprtju, je ostala minoritska knjižnica, ki ima precej dragocenih del iz 16. do 18. stoletja, ter precej fragmentov na pergament pisanih tek- stov od 10. stoletja naprej in je med vsemi ptujskimi knjižnicami še najbolje obdelana. Kako je s starejšo kapucinsko knjižnico, ki je izginila hkrati s samostanom, ki ga je prav tako ukinil Jožef II., ni znano, o novejši pa bomo spregovorili pozneje. Omembe vredna je še proštijska knjižnica, ki pa je bila delno uničena med okupacijo delno pa po vojni, tako da obstaja le še del njenega fonda. Ob ne- katerih knjigah v Ljudski in študijski knjižnici Ptuj ugotavljamo, da so morali biti zanimivi knjižni fondi po gradovih Ptuja in okolice (ptujski grad, Domava, Tumišče, Zavrč itd.) Ko smo omenili prvo Schützovo javno či- talnico, smo zanalašč pustili vnemar domnev- no knjižnico sv. Viktorina Ptujskega v 4. sto- letju, protestantsko ali potestantske knjižnice na Ptuju, ali biblioteke v prvih ptujskih šolah, ki se prav tako posredno omenjajo. Ker je bil Schütz na Ptuju le krajši čas, si ne moremo predstavljati, daje po njegovem odhodu knjiž- nica ali bralnica še obstajala, tako da je pote- klo celih sto let do prve sistematično urejene Ferkove knjižnice, ki jo je Ptuj dobil le zaradi darovalčeve velike ljubezni do mesta, njegove zgodovine in arheologije. To ne pomeni, da je bila vmes sama praznina, saj srečamo celo vr- sto knjižnic, od privatne knjižnice Emesta Fürsta, slovenske knjižnice Oroslava Cafa, na Ptuju pa so službovali znani zgodovinar in duhovnik Anton Krempl, prav tako zgodovir nar in plodovit publicist Davorin Trstenjak, slovničar in pisatelj Jožef Muršec-Živkov, ki so bili vsi goreči narodni delavci, ljubitelji in pospeševalci ter razširjevalci slovenske knjige; omenimo le, da je Muršec med drugim usta- novil pri Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah veliko famo knjižnico, še pred njim pa tudi »pevec Slovenskih goric« Leopold Volkmer ter ptujski nadžupnik Franc Cvetko. Od meš- čanskih knjižnic omenimo še poznejšo zbirko ptujskega advokata in slovenskega narodnjaka Antona Brumna, podobno dr. Frana Jurtele, ali knjižnico dr. Jakoba Ploja, ki so prišle bo- disi v gimnazijsko knjižnico, pozneje pa delno v muzejsko oziroma današnjo Ljudsko in štu- dijsko knjižnico. Zelo dragocena je tudi knjiž- 142 Volkmerjeva slovenska knjiga, foto Stojan Kerbler, 1978 niča bibliofila in amaterskega raziskovalca slovanske in slovenske mitologije in zgodovi- ne Davorina Žunkoviča, ki jo je daroval delno ptujski delno pa mariborski nekdanji Študijski knjižnici. Okrog 1890. se pojavi na Ptuju v Osterber- gerjevem hotelu ali nekdanjem Zlatem noju (danes Hotel Mitra) nemška Volksbücherei, Südmarkina knjižnica, ki je bila nekaj let v ptujskih gimnazijskih prostorih, leta 1920 pa so jo v glavnem prepeljali v NUK. Tudi med obema svetovnima vojnama sta bili na Ptuju vsaj dve društveni nemški knjižnici, leta 1941 pa Gemeinde Bücherei, ki ji je bila osnova evangeličanska knjižnica ali Bibliothek des Schwabisch-Deutschen Kulturbundes. V času okupacije je načrte za Städtisce Bücherei na- pravil arhitekt Jonser iz Gradca: štela je 4000 knjig. Te knjige so prišle nato delno v Mestno ali Ljudsko knjižnico, delno pa v novo Študij- sko knjižnico ter se pomešale s fondom narod- ne imovine, to se pravi, povojnih zaplemb, kolikor jih niso uničili, odpeljali v Ljubljano (kot na primer dragoceno kartografsko gradi- vo) ali v Beograd, kakor nas pouče arhivski viri v fondu Narodna imovina v ptujskem Zgodovinskem arhivu. Za nas Slovence je še ena pomembna knjižnica - Ljudska knjižnica Narodne čitalnice, kije nastajala od leta 1864 in se kot Ljudska knjižnica imenuje od leta 1907. Ta je zgodovinsko slabo raziskana, saj sojo Nemci leta 1941 skoraj v celoti zažgali. Enaka usoda je doletela drugo javno knjižnico izpred druge svetovne vojne, ki jo je ustanovi- lo in vodilo Kmetijsko bralno društvo v Krče- vini ali pozneje Bralno društvo za minoritsko ^ župnijo na Ptuju, ki je prav tako zgorela leta 1941 na minoritskem trgu pred samostanom., Na Ptuju je bilo še več bibliotek raznih kul- turnih, prosvetnih ali političnih društev, ter : seveda vaške, farne in druge okoliške knjižni- ce, ki so jih prav tako uničevali nemčurji v ; letu 1941. Ptujska gimnazija, ki so jo ustano- vili 1869., je imela svojo knjižnico že po svo- jih pravilih, njena fizionomija pa seje s časom spreminjala, dokler se ni preimenovala v knjižnico Srednješolskega centra. Ko govorimo o zgodovini današnje Ljudske : in študijske knjižnice, zlasti Študijske knjižni- ; ce, moramo začeti z njeno neposredno pred- j hodnico, prej omenjeno Ferkovo knjižnico, saj je njen fond temelj in ponos današnje knjižnice, zlasti zaradi številnih dragocenosti. Njena zgodovina od leta 1893 naprej je dokaj razburljiva, zanimivi pa sta tudi podoba in vloga njenega ustanovitelja in mecena, profe- sorja, zgodovinarja in arheologa Franca Fer-1 ka. Zato preglejmo glavne postaje njegovega! življenja, ki so še vedno dokaj skromno obde- lane. 143 Ferk seje rodil 16. novembra 1844 v Gomi- lici pri Arvežu, v današnjem Gamlitzu v av- strijskem delu Slovenskih goric. Njegov stric Matija Ferk (21.2.1810 Luce - 27.11.1887 Ptuj) je bil hajdinski in pozneje ptujski mestni kaplan (beneficial), zato je fant pogosto priha- jal na Ptuj, tukaj pa tudi obiskoval četrti raz- red ljudske šole. Za zgodovino ga je poleg stri- ca navdušil učitelj Alfred Amschl, v Mariboru na gimnaziji pa nekdanji ptujski duhovnik Davorin Trstenjak ter profesor Rudolf G. Puff. Arheologija ga je zgodaj privlačevala, zato je po posredovanju očeta nekega sošolca pričel obiskovati zadnji razred gimnazije v Celju. Tu je ustanovil numizmatično zbirko. V Gradcu je študiral germanistiko in zgodovi- no. Čeprav je na Ptuju služboval le eno leto (1874), na takratni nižji gimnaziji, se je sem redno vračal na arheološka izkopavanja. Vik- tor Geramb omenja v spominskem članku o Ferku, da mu je pisatelj Wilhelm Fischer v ro- manu Die Fahrt der Liebesgöttin - Pot bogi- nje Venere (München 1914) postavil najlepši spomenik. Najprej je služboval kot asistent v Münzen und Antikenkabinettu v Joanneumu v Gradcu, presedlal 1869. na meščansko šolo v Fürstenfeld, kjer je poučeval geografijo, zgo- dovino in nemščino, nato je dve leti učil v Ju- denburgu, eno leto na Ptuju, potem pa na uči- teljišču ter končno na drugi državni gimnaziji v Gradcu. Imenovali so ga za častnega člana Zgodovinskega društva v Gradcu, Muzejskega društva v Mariboru in na Ptuju ter za častnega občana občin Gomilice, Hajdina ter Race. Okrog 1898. je bil nekaj časa predsednik ptuj- skega Muzejskega društva. Razen z arheolo- škimi izkopavanji se je ukvarjal tudi z narodo- pisjem in jezikoslovjem (to gradivo se nahaja v Gradcu), od njegovih študij pa omenimo Er- läuterungen zu Schillers Cassandra (Sechster Jahresbericht des Steiermärkisch - Landschaf- tlichen Realgymnasium zu Pettau 1875), Über Druidismus in Noricum (Erster Bericht der k.k. Lehrerbildungsanstalt zu Graz 1876), Eine keltische Festung bei Peggau (Grazer Post 1877), Vorläufige Mitteilungen über das römische Strassenwesen in Untersteiermark (Graz 1893), Volkstümliches aus dem Reiche der Schwämme (Graz 1910), Ein Fund rö- mischer Familienmünzen in Pettau (Monat- sblatt d. Numismatischen Gesellschaft in Wien 1895). Vse razprave se nahajajo v ptuj- ski Ljudski in študijski knjižnici. Graškemu Joanneumu je podaril knjižnico z okrog 4000 zvezki in še približno toliko por- tretov. Leta 1878 je ustanovil v rojstnem kraju krajevni muzej; na njegovo iniciativo so usta- novili tudi lokalne muzeje v Celju, Lipnici, Arvežu, Voitsbergu, Leobnu, Eisenerzu, Hart- bergu, Fürstenfeldu, na Ptuju, v Laškem. Leta 1901 je ustanovil mestni muzej v Mariboru. Ker je videl, da muzej in knjižnico v Gomilici zanemarjajo, ju je daroval mestu Ptuju. Ta fond se je že v prvih letih imenoval Ferkov, Kocbekov literarni večer leta 1971 v Narodnem domu na Ptuju, foto LŠK Ptuj 144 muzej in Ferkova knjižnica in je osnova vseh treh ptujskih kulturnih ustanov: muzeja, knjižnice in arhiva. To so glavni biografski podatki, posneti po skromni literaturi o njem. Ko pa pogledamo zgodovino celjskega, mariborskega in celo ptujskega muzeja, vidimo, daje Ferkova vloga dokaj mačehovsko obravnavana. Če se ga je najprej skušal otresti Omig s svojimi somišlje- niki, so tudi v stari Jugoslaviji kmalu spreme- nili Ferkov Mestni muzej in Ferkovo knjižni- co (Städtische Ferk Museum - Bibliothek Pet- tau) le v Mestni muzej, a knjižnico v Knjižni- co Muzejskega društva, v drugi Jugoslaviji pa je izginilo še to ime. Čeprav je 3. avgust 1893 rojstni dan ptuj- skega Muzejskega društva in v nekem smislu muzeja in knjižnice ter arhiva, so vendar že prej obstajale nekatere zbirke, arheološke, nu- mizmatične ali kulturnozgodovinske, knjižne zbirke in arhivski fondi. V prvem letu so več- krat razpravljali o Volksbibliothek - Ljudski knjižnici, ki naj bi jo postavila Südmarka : to je bil namreč čas, ko so prihajale na F*tuju vedno bolj do izraza nemške nacionalistične sile ter nestrpen odnos župana Omiga in -nje- govih somišljenikov do vsega slovenskega. On je postal tudi prvi predsednik Muzejskega društva, ostrino nemštva v društvu pa je delno omilil podpredsednik in slovenski gimnazijski profesor Matija Cilenšek, delno pa tudi sam Ferk. Na zasedanju društva 1. julija 1894 so. omenjali 2000 knjig. Nekajkrat se omenja Jo- sef Felsner, pisec ptujskega vodiča, kot biblio- tekar: ta se leta 1896 pritožuje, koliko dela da ima s knjigami. Leta 1897 so bila dotiskana pravila Muzejskega durštva, kjer je jasno vide- ti, da so postavljali v enakopraven položaj muzej in knjižnico. 20. junija 1899 sta sklenila Ferk in njegova žena Florentina z mestom Ptuj darilno pogod- bo, s katero je bilo med drugim določeno, da mora imeti študirajoča mladina prost vstop v muzej in knjižnico. Statut iz leta 1903 govori jasno o uporabi knjižnice za ptujske šolarje. Zanimiva so Ferkova pisma iz leta 1900, ki govore o knjižnici, in članki v ptujskem lokal- nem časopisu Pettauer Zeitung. V pismih omenja prof Hansa Pircheggeqa, ki bi bil sposoben urediti knjižnico. Maja navdušeno piše o obljubi ptujskega župana Omiga, da bo dal posebne prostore za knjižnico. Toda kma- lu se pojavijo dvomi, moti ga pretesen prostor v gimnazijski stavbi, poleg tega pa so knjižni- co prestavili brez njegovega soglasja. Med knjigami so ogorki cigaret in sedanji knjižnič- ni prostori ne dovoljujejo nadaljnega razvoja. Pravi, da mu je usoda knjižnice vzela vse ve- selje do dela na Ptuju. Septembra omenja Pet- tauer Zeitung, da je v knjižnici okrog 10.000 zvezkov. Leta 1901 so na seji Muzejskega društva sklenili, da se preuredi Muzejska knjižnica v ljudsko knjižnico in da se ji priključi tudi Süd- Del razstave Pomembni možje Ptuja in okolice v sejni dvorani magistrata na Ptuju leta 1969, foto LŠK Ptuj 145 markina knjižnica. V tem letu se je lotil in- ventarizacije knjig prof. Pirchegger, pozneje znani štajerski zgodovinar. Katalog, ki je ohranjen v študijskem oddelku pod naslovom Auszug aus dem Hauptkatalog der Bibliothek enthält die Prof. Ferk'sche Bibliothek, je raz- deljen na 19 strok in našteva 3645 zvezkov, medtem pa Pettauer Zeitung leta 1902 ome- nja ureditev 2000 del s 7218 zvezki. Prihajalo je še do večjih razhajanj med Ferkom in Ptuj- čani, čeprav je skušal to nepodpisani pisec v Pettauer Zeitung (5.1.1902) izgladiti, češ daje Ferk zaradi svojih zaslug vedno dobrodošel na Ptuju. 1902. se pogosto pojavlja pisanje o Südmar- kini knjižnici, ki se, kot je videti, ni popolno- ma združila s Ferkovo. V zvezi s slednjo Fel- sner ostro graja Ferka, ker mu ni hotel dati na razpolago inventamega seznama predmetov in knjig. Verjetno je Felsner delal ob Pircheg- gerju, saj prosi za sestavo inventarja muzej- skih zbirk in knjig, ki jo je katalogiziral v letih 1902-03, ter povračilo stroškov. Vendar poro- čilo iz leta 1912 govori o zmedi, kije vladala med knjigami, ko so bila najboljša dela v eni omari, ostala pa v nekaki »rumpelkamri«. Ne vemo, koliko sé je pozneje kupovalo in koliko je bilo darov. (Slovenci iz ptujske okolice so raje dajali svoje knjige mariborskemu sloven- skemu zgodovinskemu društvu!) Iz poročil, ki jih je v stari Jugoslaviji objavljal pretežno CZN, vidimo, da se je nasploh malo kupova- lo, prevladovala so večja ali manjša darila. Tako so leta 1920 kupili 1 knjigo, 1923. 5 knjig... Leta 1925 je začel knjižnico znova urejati učitelj Anton Smodič, ki jo je postavil po strokah in po abecednem redu avtorjev. Uredil je tudi priročno muzejsko knjižnico ter napravil dvojni katalog. 1932. so prišli že do inventarne številke 6800, a mnogo je ostalo še nevpisanega. Leta 1935 so knjižnico preselili v večje prostore: dobila je štiri sobe. 30. marca 1938 zasledimo v poročilu z občnega zbora te besede: »Posebno skrb je muzej postavil svoji knjiž- nici, ki je bila izpopolnjena z mnogimi redki- mi in dragocenimi deli, tako da danes prište- vajo ptujsko muzejsko knjižnico med najbolj- še znanstvene tovrstne ustanove v Sloveniji.« Tik pred vojno je dobila z arheološkimi deli bogato Skrabarjevo knjižnico, ki pa so jo ob ustanovitvi Študijske knjižnice Ptuj leta 1948 razdelili med muzej in novo biblioteko. Med nemško okupacijo so bile tukaj skrite knjižni- ce gimnazije, kapucinov in nekaterih župnij, a natančnejši podatki o tem niso znani. Po os- voboditvi se pojavi za muzejsko knjižnico iz- raz Študijska knjižnica in govorilo se je o pri- bližno 50.000 zvezkih. Ko je z odlokom št. 40007/1-48 Okrajni odbor Ptuj dne 27. julija 1948 ustanovil Študijsko knjižnico, so nastali zapleti glede prostorov, ki naj bi jih dobila, pa tudi mešetarjenje, katere knjige ostanejo v muzeju, katere gredo v ŠK. Še večji problem je bilo osebje, ki gaje odločno primanjkovalo, medtem ko so bile knjige strahovito pomeša- ne: tu je bila Ferkova knjižnica, ki sploh še ni bila v celoti popisana, pa zaplenjene knjige Narodne imovine, precej duplikatov in tripli- katov. Dela se je lotil upravnik Henrik Sel, skupaj s honorarnim snažilcem in administra- torko. Tudi denarja za nabavo novih knjig ni bilo. Začeli so se pojavljati seznami knjig, ki bi lahko škodovali ideološki podobi knjižnice in še sreča, da je bila v njej taka zmešnkva, drugače bi bilo še marsikaj odpeljanega. Ce je Ferk zbiral dela z entuziazmom, jih je Šel ure- jal s prizadevnostjo, a novo vsebino je dal knjižnici razgledani bibliotekar Andrej Ko- vač. Razumljivo je, daje zaradi fonda knjižni- ce, ki je bil v osnovi v nemščini, medvojenga nezanimanja za slovenistiko ter zaplemb pre- gnanim ali pobitim Nemcem in Slovencem, manjkalo knjig v slovenščini. Ptujski knjižnici v začetku tudi ni uspelo pridobivati obveznih izvodov. Leta 1953 naj bi štela okoli 38.000 invetariziranih knjig. Naslednje leto je OLO Ptuj, ki je zanjo dajal že tako minimalna sred- stva, izdal odločbo o njeni ukinitvi, knjige s študijskim značajem pa bi naj predali novemu okrajnemu arhivu. Vendar je bibliotekarsko društvo doseglo, da so ta sklep preklicali. Čez nekaj let pa so jo združili z ukinjeno Ljudsko oziroma Mestno knjižnico v Ljudsko in štu- dijsko knjižnico Ptuj, kije bila pravna nasled- nica v letu 1946 ukinjene Ljudske knjižnice Narodne čitalnice in tudi lastnica Narodnega doma. Od tam so jo pregnali v Krempljevo ulico, kjer je še danes, kot oddelek LŠK. Z združitvijo Mestne in Študijske knjižnice je nastala nekakšna dvotimost, ki jo zaradi prostorske ločenosti občutimo še danes. Fina- nčno je knjižnica vedno močno zaostajala za drugimi v Sloveniji: po obsegu fonda je v ne- kaj letih po vojni zdrsnila na zadnje mesto, vedno pa ji je primanjkovalo tudi osebja. Na strokovnih posvetovanjih sta ŠK Ptuj in Rav- ne vedno znova zahtevali obvezne izvode ,^če- mur so se upirali NUK in Mariborčani. Sele od leta 1971, ko se je spremenil zakon, dobi- vajo vse študijske knjižnice obvezne izvode. S tem so tudi manjši kraji dobili pristop do vse- ga knjižnega gradiva, ki izhaja v Sloveniji. V zadnjem letu pa se ponovno s strani obeh osrednjih knjižnic pojavljajo v tisku zahteve po ukinitvi obveznega izvoda vsem ostalim knjižnicam. V združevanju knjižnic različnega tipa, kakršne so mladinske, ljudske ali študijske, celo potujoče, je velika nevarnost, da posa- mezni oddelki izgube svojo temeljno funkcijo, ki je še kako potrebna za razvoj knjižničar- stva. Vsaka ima svoje zakonitosti, nasilno po- enotenje vodi do istih napak, kot na primer v srednješolskih centrih, rezultat pa je padec strokovnosti. Zato je modrost sleherne knjiž- 146 nice, da skuša ohranjati in razvijati vse svoje oddelke in sleherno dejavnost, ki služi bral- cem, dvigu njihove kulturne ravni in varova- nju premične kulturne dediščine, kamor uvrš- čamo tudi knjige, da zbirajo domoznansko gradivo in ga posredujejo uporabnikom ter tako spodbujajo spoštovanje in ljubezen do ožje domovine. Ptujska Ljudska in študijska knjižnica mora zbirati in posredovati podatke o osebnostih s tega področja, pa tudi dela, ki spadajo v svetovno kulturno dediščino, nava- jati dijake in študente na samostojno uporabo literature in se vključevati v celotni slovenski kulturni prostor. Knjižnica, tudi ptujska, naj bo ogledalo družbi, a včasih naj se tudi sama pogleda vanj! Osebnosti, kot so bili Ferk, Andrej Kovač pa ! tudi Anton Ingolič, naj nam bodo vzor širine, ! modrosti in ljubezni do naše preteklosti, seda- ; njosti in prihodnosti. LITERATURA Glavna literatura je našteta v: Trideset let Študijske i knjižnice v Ptuju, Ptuj 1978 z bibliografijo člankov o ptujskih knjižnicah; — F. Baš, Bibliografija Ptuja, ; ČZN 1933; — J. Emeršič, Gradivo za bibliografijo Ptuja in okolice, Ptuj 1985, zlasti str. 18-19; — Muzejsko društvo Ptuju 1893-1956... Ptuj 1983; —J. Emeršič, Minoritska knjižnica na Ptuju, Sostro 1989; ibid. Donacija dr. Šteflce Cobelj, Ptuj 1990; — L. Majnik - J. Emeršič - V. Kajzovar, Dragoce- nosti ptujske knjižnice, Riij 1988. \ 147