Odhod na jug
blaki so šli nizko nad dolino in čez vso deželo je Šla pritajena žalost. Gora pa je rdela od cvetoče rese, in pokoseni iravniki od podleskov.   Deževalo je že dolgo pomalera.
Krka je bila narastla, se razIUa čez travnike in stvorila široko jezero. Postal sem ob kraju in gledal lastavice, ki jih je vse mrgolelo prav nizko nad umazano vodo. 0, in koliko jih je šele bilo, ko je priletela nad gla-dino tista dolga živa brzojavna žica, ki je prej držala od droga do droga, in so v daljših in krajših vijugah zakrožile nad vodo.
Zaščevrljale so žalostno, pa zopet utihnile. V prvem hipu se mi je zdelo, kakor da obletavajo vse v ožjih in žirših krogih isto mesto, Morda jitn je tam utonila tcvarišica in bi ji rade pomagale, ali pa le žalujejo za njo? Tesneje mi je postajalo pri srcu. — Morda pa nc! Na odhod sc morajo pripraviti. Stare so že bile; vedo, kako je: dolga je pot, pot visoko nad morjem — mcgoče ne dobe nočindan prostora, da počinejo, Treba velike moči. A te drobne stvarce, kje naj bo v njihovih mehkih telescih toliko moci? Moč naj izpopolni vaja. Daf vadijo se za pot. To je borba za kruh, za življenje! — Ni mi bilo lažje pri srcu: mogoče se težje!
Ta vcda, res, ravno prav, da se je razlila Krka. Male lastavičke Še niso videle večje vode kakor vaški polok pa majhno Krkico. In če pri-dejo do morja, morda se ustrasijo in popadajo več od straha kakor od onemcglosti precej pri kraju in utonijo , . . Dobrol Vadijo naj se tu na tej vodi prenašati srepost vode, morja in vztrajnosti nad njim.
Toda pot je dolga. Utrudi te, in kdor je truden, je lačen in žejen. A veliko hujše jc trpeti žejo nego glad. — Saj letiš, pa ugasi žejo! Da( ugasi! Kaj raisliš, da je na vsak seženj prodek, da se vležeš nanj in se napiješ? Pa, ali bodo druge čakale? Če se pa zamotiš in ostaneš, ne dohitiš drugih več! Treba se torej privaditi, da moreŠ piti lete. Sedaj sem si šele znal pojasniti nizki polet lastavic: čez celo gladino so prcletele, tik ob vodici in zdajpazdaj obrnile drobne glavice, pomočilc tanke kljunčke in zaščevrljale zadovoljno: »Pojde, pojde!«
Seveda tam zadaj v oni stari vcliki vrbi so bili znani zabavljači — vrabci. Vsak je čepel lepo pod streho na tanki vejici in kričal na vse pre-tege in se norčeval in zabavljal lastavkam: »Hi, hi, hi! Kdo vas pa sili iti? Pa ostanite tu! Kaj pa, če vse poginete na potu in se ne vme oi ena . . . Hi, hi!« Seveda, lahkokruhi niso pomislili: vrba, ki so vedrili na njej, je že rumenela; na polju je bilo že pcspravljeno in je samo še povrtnina čakala in ajda delala zrnje. Da, ajda je delala zrnje, in kratkovidci so v svoji omejeni pameti prav dobro izračunali, da je bo do pomladi ravno prav, Seveda ni bilo med njimi nobenega tako ucenega, da bi bil spoznal, kje so se ušteli. Tam namreč, da bo čez par tednov ajda žc v predalih v kaščah zaprta! O kako radi bi se tedaj tudi oni tako vadili, da bi preleteli to pusto krajino, prazno kakor njihovi želodčki, pa ne bodo mogli: kdo jim bo pa kazal pot?   Kdo je pa bil med njimi že na jugu?   Seveda, Če je
197
Človek v izobilfu, pozabi, da je bil kdaj v pomanjkanju.  Če pa pride zopet v pcmanjkanje, je pa lačen, kot bi ne bil še nikoli v izobilju!
A ko se vrnejo pomladi lastavke in jim vrabci povcdo, kako skopo so živeli pozimi, gotovo se jim tedaj lastavke posmejejo: »Da, prcmeteni ste, vrabci.   RaČunati pa le ne znate!«
Cvetko Gorjančev