Ventil 1 / 2025 • Letnik 31 3 BESEDA UREDNIŠTVA Konec lanskega leta je preminil upokojeni prof. dr. Matija Tuma, strokovnjak s področja energeti- ke. Na žalni seji smo na Fakulteti za strojništvo UL počastili njegove znanstvene in strokovne dosežke ter se ga spomnili kot našega sode- lavca in učitelja. V tej številki Ven- tila objavljamo tudi In memoriam, s čimer mu izkazujemo spoštovanje in simbolično poudarimo njegov prispevek k akademski skupnosti. Konec januarja se je pol kilometra pod zemeljskim površjem zgodila delovna nesreča, ko je mokra gli- na zasula 14 rudarjev, od katerih trije niso preživeli. Takšna grozljiva tragedija ne zaznamuje le svojcev in znancev, za katere to niso bili le »trije rudarji«, ampak Aleksan- der, Mitja in Dejan, pač pa tudi šir- šo skupnost, ki ve, da je vsakdanji »srečno« izrečen z razlogom. Tisti, ki poznamo rudarsko skupnost iz družinske tradicije, vemo, da je ta drugačna, posebna. Rudarji si med seboj niso samo sodelavci, ampak kameradi, in to ne le v službi, am- pak tudi sicer; kot soplezalci v na- vezi za varovanje v alpinizmu. Soci- alne niti v takšni skupnosti so bolj prepletene in trdnejše kot v drugih dejavnostih, zato dan žalovanja, komemoracije in spuščanje zastav na pol droga predstavlja tudi de- janje senzibilnosti in izkazovanje spoštovanja širše skupnosti do vzpostavljenih odnosov solidarno- sti na splošno. Naša civilizacija je razvila vzorce izražanja sožalja, ki so spodobni in družbeno sprejemljivi. Že v an- tičnih časih so spoštovali načelo dostojanstva »nil nisi bonum« oz. »o pokojnem vse dobro«, kar se je v krščanstvu ohranilo kot del nau- ka o odpuščanju. Žal pa ti naučeni vzorci prikrijejo razliko med de- klarativnim in iskrenim izražanjem sožalja, kar povzroča selektivnost vrednotenja človeškega življenja glede na trenutni interes. Življenje sužnja v antiki, srednjem veku in v evropskih kolonijah je bilo kljub vsem filozofskim in religioznim naukom malo vredno. Čeprav so bili osnovni vzgibi kasnejših ideolo- gij od protestantizma, humanizma, renesanse, razsvetljenstva do mar- ksizma izboljšati svet v smislu uni- verzalne pravičnosti, so družbene spremembe ostale na pol poti prav zaradi nezmožnosti uveljavljanja idealiziranih načel kot posledice partikularnih interesov. Izrekanje sožalja ob hkratnem zani- kanju lastne odgovornosti za tragi- čen dogodek je v naši družbi tako še prepogosto. Takšen primer smo lahko spremljali tudi v filmsko upo- dobljenih resničnih dogodkih »G. Bates proti pošti«, ko britanska po- šta nikoli ni priznala očitne računal- niške napake, zaradi katere je hudo oškodovala 3500 svojih uslužben- cev, lastnikov poslovalnic. Ko so nekateri zaradi tega storili samo- mor, je pošta svojcem izrekla de- klarativno korektno sožalje, hkrati pa iskala načine, kako prikriti svo- jo napako in ohraniti svoje »dobro ime«. Če je cinizem pri tem le pre- hud, se ljudje upravičeno uprejo. In čeprav razumemo, da se nesreče in bolezni dogajajo povsod ter da lahko prizadenejo vsakogar od nas ali naših bližnjih, zamerimo neis- krene odzive. Odnos do žrtev zru- šitve nadstreška v Novem Sadu je bil deklarativno korekten, a zapleti glede povsem tehničnega vpraša- nja iskanja vzroka nesreče so poka- zali pravo stopnjo iskrenosti. Naša selektivnost v vrednotenju ži- vljenj se kaže tudi v dojemanju tra- gedij. Za dogajanje v Nubskih gorah sploh ne bi izvedeli brez Toma Kri- žnarja, tudi novica z začetka febru- arja iz DR Konga o tem, da so upor- niške milice ob pomoči Ruande in asistenci Zahoda zaradi koltana in drugih rud ob zavzetju mesta Goma ubile 3000 ljudi, bi morala biti gle- de na število žrtev po odmevnosti primerljiva s terorističnim napadom na dvojčka. Medtem ko Kobariški muzej zgledno osvešča o usodi vo- jakov v jarkih obeh strani prve sve- tovne vojne, se tragiki idealističnih upornikov proti okupatorju v drugi svetovni vojni in žrtev maščevanja po njej še vedno v javnosti ocenju- jeta glede na lastno prepričanje in interes. Vsak 27. januar se na dan spomina na žrtve holokavsta opo- minjamo z »Nikoli več«, a zlo se ve- dno znova vrača v mnogoterih obli- kah. Z dovolj deklarativne pietete se očitno na mestu smrti desettiso- čev in popolnega opustošenja lah- ko zgradi tudi luksuzna riviera, za vzpostavitev katere je predlagatelj lahko črpal navdih tudi iz večstole- tne zgodovine odnosa svojega na- roda z domorodnimi ljudstvi vedoč, da zgodovino vedno pišejo zmago- valci. Takšne ideje niso le zlovešča napoved prihodnosti, v kateri lahko tudi vrednost naših življenj nena- doma močno upade, pač pa tudi zatona naše zahodne civilizacije, ko interesi ob našem molku enkrat za vselej pokončajo njene osnovne vrednote. Vrnimo se k uvodoma omenjenim komemoracijam in žalnim sejam. V solidarnih skupnostih so iskrene besede sodelavcev o pokojniku to- lažba žalujočim bližnjim, omemba pozitivnih dejanj pa spodbuda sku- pnosti. V skupnostih, ki jih poga- njajo samo interesi in rivalstvo, bi si pa posameznik želel prisostvovati svojemu komemorativnemu do- godku zato, da bi od sodelavcev v maniri »nil nisi bonum« vsaj enkrat slišal govoriti dobro o sebi brez do- danega ampak. V kakšni skupnosti delujemo, pa je odvisno tudi od nas in naših vrednot, ki jih širimo vanjo. Mlajšim članom bodo po na- šem odhodu ostali spomini nanje, dokler skozi generacije dokončno ne zbledijo, razen če se z njimi ne poistovetijo sami in jih prenesejo naprej v svojevrstni obliki. Le tako bodo naša dejanja še živela v času, ko se nas bodo morda spomni- li samo še pravnuki ChatGPTja in DeepSeeka. Miroslav Halilovič © Avtorji 2025. CC-BY 4.0 MeMento Mori