NAPIS NAD ČLANKOM 10 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV IZVLEČEK Gorske pokrajine skrivajo ogromno ostankov aktivnosti preteklih obdobij, tudi iz pradavnine. Človek je v gore zahajal že davno, jih doživljal in potreboval za preživetje. Tudi sistematične arheološke raziskave slovenskih gora v zadnjih desetletjih dokazujejo, da so naši predniki že davno živeli v gorah. Skozi stoletja pa smo Slovenci do gora razvili svojstven odnos, ki se je utrdil predvsem od 19. stoletja dalje, zato so se gore usidrale tudi v narodno zavest in identiteto. Prispevek opisuje prisotnost človeka v naših gorah od pradavnine ter razvoj gorske identitete Slovencev, hkrati pa ta proces primerja s fizičnogeografskimi determinantami goratosti. Ključne besede: Slovenija, gorski svet, gorska identiteta, Alpe, zgodovina gora. ABSTRACT The mountain regions contain numerous vestiges of activities that were undertaken there in the past, including the prehistoric times. People started going to the mountains long ago, to familiarise themselves with the environment and to survive. According to the systematic archaeological research of the Slovene mountains conducted over the past decades, our ancestors lived in the mountains ages ago. Throughout centuries, the Slovenes have developed a unique relationship with the mountains, especially since the 19th century, and so the mountains became an integral part of the national consciousness and identity. The paper describes the presence of people in Slovene mountains since the prehistoric times, outlines the evolution of the Slovene people’s mountain identity, and compares this process with the physical geographical determinants of mountainness. Key words: Slovenia, mountains, mountain identity, Alps, history of mountains. Od kod gorska identiteta Slovencev? NAPIS NAD ČLANKOM GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 11 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV Avtorji besedila: PETER MIKŠA, dr. zgodovine, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana (prvi avtor) E-pošta: peter.miksa@ff.uni-lj.si MATEJ OGRIN, dr. geografije, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana (korespondenčni avtor) E-pošta: matej.ogrin@ff.uni-lj.si KRISTINA GLOJEK, magistra geografije, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana (soavtorica) E-pošta: kristina.glojek@ff.uni-lj.si Avtorji fotografij: MATEJ OGRIN, DEJAN CIGALE, BOJAN ERHARTIČ, MATJAŽ ŠERKEZI, URBAN GOLOB COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek Pokrajinska podoba zaznamuje človeka, ki določeno pokrajino poseljuje in od nje tudi živi. Pogosto slišimo, kako skopa kraška pokrajina ustvari trpežnega in vztrajnega Kraševca, ali pa beremo o milih panonskih du- šah, temperamentu sredozemskih in balkanskih pokrajin, ki se naseli v ljudi, in še bi lahko naštevali. Nekateri morda v tem vidijo geografski determinizem, a trditev, da so se različne družbe povsem neodvisno razvijale od naravnih dano- sti in tudi pokrajinske podobe površja, (zaenkrat še) ne zdrži. Morda se temu približujemo v zadnjem stoletju, ko je mestni način življenja, ki ga ne pooseblja le urbanizacija, pač pa tudi suburbanizacija, že zaznamoval večino svetovnega prebivalstva. V Sloveniji smo tako imeli leta 2010 le še 5 % prebivalcev, ki živijo od kmetijstva (Kmetijstvo in gozdarstvo Slovenije 2017), v svetovnem merilu pa je bilo leta 2015 po podatkih svetovne banke samo urbanega prebivalstva kar 54 % (Urban population 2017), mestno življenje v različnih delih sveta pa prevzema vse bolj uniformne vzorce tudi zunaj urbanih območij. A vrnimo se nazaj k bolj ali manj naravnim pokrajinam. V tem prispevku se bomo dotaknili gora in njihovega vpliva na razvoj družbe. Ustavili se bomo kar na domačem pragu in skozi prizmo zgodovinskega razvoja zaznavanja gora pos- kušali opredeliti odnos Slovencev do njih in pomen gorske identitete pri Sloven- cih. Zgodovinska dejstva ter geografske determinante zaznavanja in doživljanja gora so v določenih pogledih dokaj usklajeni, v drugih pa nekoliko manj. Avtorji pa smo trdno prepričani, da je odnos Slovencev do gora kompleksen in zanimiv. Narodu je pustil poseben pečat, ki se ga Slovenci ne moremo in ne želimo otresti in je kot tak tudi hvaležna tema za zgodovinsko-geografsko preučevanje. Prisotnost človeka v naših gorah sega v pradavnino Ob sprehodu skozi gorsko pokrajino se nehote prikrade več vprašanj, na primer kdo je prvi hodil tod? Kaj so ljudem nekoč pomenile gore? Arheološka izkopa- vanja v zadnjih desetletjih na primer Cevc 1996, 1998, 2006, 2006a in 2006b; Bremšak 2000; Horvat 2002; Bizjak 2004; Gleirscher s sodelavci 2006) so doka- zala, da je človek obiskoval gore nasploh, in tudi slovenske niso izjema, že od pra- davnine. Misliti, da v davnih časih ljudje niso zahajali v gore, je zmotno. Verjetno je zagon raziskovanjem starodavnih obiskovalcev gora dalo tudi odkritje najsta- rejše naravne mumije v Evropi – Ötzija na Južnem Tirolskem leta 1991 (Dan, ko so odkrili … 2011), ki dokazuje, da gore v pradavnini niso bile neobljuden svet. Človeka sta vanje gnala radovednost in nuja. Misliti, da je imel predzgodovinski človek manjšo slo po odkrivanju novega in učenju nasploh, kot ju imamo danes, ni na mestu. Le sledi delovanja človeka v gorah iz pradavnine je ostalo mnogo manj, saj pisnih dokazov za tista obdobja ni, številne materialne sledi pa je »odne- sel čas«. Lahko so še danes skriti v tleh, prekriti s tanko prstjo, ali pa so jih odnesli in zasuli pobočni procesi. Morda jih je odnesla vodna ali vetrna erozija, presenetil snežni plaz ali pa so čeznje nasuli gramoz za cesto. Pa vendarle so prizadevna in sistematična raziskovanja naših gora postregla z osupljivimi najdbami, ki od Julij- skih Alp prek Karavank segajo vse do Kamniško-Savinjskih Alp. 12 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV ni Lipanca, Veliki planini, Ratitovcu, Mozirski planini, Dleskovški planoti in tudi na planini Poljanica na Lepi Komni (Stele 2006; Ogrin 2006). Že- lezna doba (od leta 1200pr. n. št. do leta 0, v našem delu Alp nekako od 800 do 100 let pr. n. št.) je slovenski gorski prostor še bolj približala člo- veku, saj mu je marsikje nudila zelo pomembno dejavnost – železarstvo. Železno orodje in orožje je pomenilo pomemben napredek pri lovu in boju, imelo pa je tudi svojo ceno. Tako so najdbe iz tistega časa med drugim naš- li na planinah Dedno polje, Lipanci in Berjanci (prva je nad Pokljuko, druga pa na njenem robu) v Julijskih Alpah ter na planini Koren v Kamniško Sa- vinjskih Alpah (Stele 2006). Intenzivna poselitev Bohinja, ki se začne v 7. stoletju pr. n. št., je pustila sledove na primer tudi na Ajdovskem gradcu, Dunaju pri Jereki, v Bitnjah, Jereki, Žlanu in Lepencah . Pri tem je imela pomembno vlogo železarska še nekaterih planinah v okolici Krna (Stele 2006). Iz mlajše kamene dobe (med 4000 in 1800 let pr. n. št.), za katero naj bi bila ena od domnev, da je človek manj zahajal v gore, ker naj bi si že oblikoval stalna bivališča v dolinah, pa je najdba na Gradišču pri Stiški vasi pod Krvavcem (Stele 2006). Vse te najdbe potrjujejo zgolj prisotnost človeka v slovenskih gorah v omenjenih obdobjih, raziskanega pa je bilo razmeroma malo prostora in zelo verjetno je, da na tem področju še ne vemo vsega. Nove možnosti ra- ziskovanja omogoča tudi LiDARsko snemanje površja, ki slika površje, kot da na njem ne bi bilo rastlinstva in tako omogoča preučevanje reliefa ne glede na zaraščenost. Naše gore so imele obiskovalce tudi v »kovinskih« dobah. Tako v bronasto dobo (med 3500 in 1200 let pr. n. št.) spadajo najdišča na prelazu Predel (najden meč), pa na Medvedjeku v Karavankah, Kobariškem Stolu, plani- Obiskovalec gora v pradavnini je za- gotovo bil lovec, pozneje pa tudi ru- dar in pastir – zelo verjetno kar v tem vrstnem redu. V gorah je človek iskal tudi vez z duhovnim svetom. Doslej najstarejši ostanki delovanja človeka v slovenskih gorah domnevno spadajo celo v starejši paleolitik (med 500.000 in 100.000 let pr. n. št.), za konkretne najdbe pod Pršivcem pa se domneva, da naj bi bile starejše od 200.000 let. V isto obdobje spada- jo tudi najdbe na Kriški planini pod Krvavcem v Kamniško-Savinjskih Alpah, a paleolitska prisotnost člove- ka v slovenskih gorah še ni potrjena (Stele 2006). Srednji paleolitik (med 100.000 in 40.000 let pr. n. št.) ra- ziskovalcem (še) ni postregel z najd- bami v slovenskih gorah, zato pa je precej več ostankov delovanja človeka iz mlajšega paleolitika (med 35.000 in 11.700 let pr. n. št.). Najpomembnej- ši najdišči iz tega obdobja sta Potočka zijalka, ki naj bi jo poseljeval človek iz obdobja orinjaške kulture, ki je bila pred kromanjonsko (Stele 2006; Odar 2006). Najdbe, med katere spa- dajo tudi šivanka, osti iz kosti jam- skega medveda ter 150 celih lobanj jamskih medvedov, pa so iz obdobja od 30.000 do 40.000 let pr. n. št. Pomembno najdišče iz tega obdobja je tudi Mokriška ali Medvedja jama, prav tako v Kamniško-Savinjskih Al- pah, vanj pa spadajo tudi najdbe v bohinjskih planinah, kot na primer na Lazu, Vodičnem vrhu, Ogradih ter Ovčariji (Stele 2006). Iz srednje ka- mene dobe (med 11.700 in 4500 let pr. n. št.) so iskalci sledov našli ostan- ke na lokaciji Jama za skalami (blizu planine Laz) ter na planini Pretovč in Slika 1: Planina Dedno polje danes kaže idilično planšarsko podobo, a je precej pred pastirji služila iskalcem rude (foto: Matej Ogrin). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 13 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV no prizadeli, je vseskozi buril domiš- ljijo in gore povezal z nadnaravnim, božjim. Hkrati je človek le prek gora lahko dostopal visoko in še višje. Na vrhovih ni imel le jasnega pregleda nad pokrajino pod sabo, pač pa je bil tudi »najbližje« Bogu. V lovu, rudar- jenju in paši v gorah je bilo marsikaj zunaj njegovega dosega, zato je po- gosto potreboval »pomoč od zgoraj«. V gorah so odkrili številna posvečena mesta, oltarje na prostem, o čemer pričajo imena nekaterih vrhov, imeli so tudi svoje svete gore. Tam, kjer se nižine prevesijo v višji svet, je meja božjega. Pogosto so starodavni obi- skovalci planin tudi na planini ime- li posvečen oziroma kultni prostor, kamor živina ni smela. Odganjali so hudobna bajeslovna bitja in duhove. Domnevajo, da so bila kultna mesta na planinah Koren, Na Stanu pod Kam niškim sedlom ter v Pečicah na Veliki planini (Cevc 2006a). Še da- nes pa je v večjem delu Alp prisotna tradicija postavljanja križa na vrho- ve, čemur lahko rečemo novodobno povezo vanje gora z božjim. Na podlagi pred kratkim odkritih najdb in nekoliko bolj oddaljenih od- kritij torej vemo, da so naše gore ljudje obiskovali že v pradavnini, bodisi iz materialnih bodisi iz duhovnih vzgi- bov. Dejstvo, da tako srednjeveška kot tudi starejša literatura omenjata gore kot tuj, divji svet, kamor naj se ne bi zahajalo, je morda bolj posledica tega, da so nekdaj pomembna literarna dela nastajala v centrih moči zunaj gora, na primer v Rimu in Stari Grčiji, čeprav je bil gorski svet vselej vpet v gospo- darstva večjih civilizacij. Slika gora, ki so krute, nevarne ter nedostopne in (na primer na planini Klek), pa na planini Ovčarija, Zadnjem Voglu, v okolici Gorjuš ... A ruda ni ostala v gorah. Prek tovorniških poti je moral tedanji obiskovalec gora rudo prenesti v železarska središča nižje v bližnjih dolinah, na primer v Trento, Radov- no, prek Komne in prehoda oziroma sedla Škrbina v Posočje ter seveda v Bohinj, ki je do srednjega veka veljal za središče železarstva v Julijskih Al- pah (Bizjak 2006). Za pastirje vemo, da jih je v gore gna- lo pomanjkanje prostora za pašo v do- lini. V okolici Vinschgaua na zahodu Južne Tirolske naj bi nekateri sledovi nakazovali pašo že v 9. in 10. stolet- ju pr. n. št., v pogorju Dachstein na severu avstrijskega dela Alp pa celo v 14. stoletju pr. n. št.. V slovenskem alpskem prostoru zaenkrat še nima- mo materialnih dokazov predzgodo- vinske paše, se pa da nanjo sklepati iz nematerialne dediščine. Tako obstaja ohranjen opis odprave na planino Za Liscem. Iz rimskega obdobja imamo ostanke paše tako v Kamniško Sa- vinjskih Alpah (planina Dolga njiva) kot tudi v Julijskih (planina Klek). O pravem planšarstvu pa naj bi, po do sedaj poznanem izročilu, pri nas go- vorili od 8. do 9. stoletja dalje, ko so bili vzpostavljeni tudi fevdalni odnosi (Cevc 2006b). Vzporedno z rudarjenjem, lovom in pašo so bile gore tudi prostor duhov- nega dogajanja. Človek je v njih iskal bližino boga. Razlogov ni težko najti. Nepoznan, predvsem pa nepredvidljiv svet z intenzivnimi naravnimi procesi, kot so plazovi, podori, poplave in po- dobno, ki so ga včasih tudi neposred- dejavnost, ki je pustila sledi na Ajdov- skem gradcu, pod Studorom, rudišča pa naj bi bila tudi v Rudnici (Ogrin 2006). Ferrum Noricum ali noriško jeklo je bilo zelo kakovostno. Obstaja utemel- jena, a še ne povsem dokazana trditev, da je bilo noriško jeklo izdelano tudi v Bohinju. Orožja iz jekla so se bali rimski vojaki, iz njega so delali tudi kirurško orodje. Vsekakor pa je bila Gorenjska na vplivnem območju No- riškega kraljestva od 2. do 1. stoletja pr. n. št., nato je bila vključena v Rim- sko cesarstvo (Bizjak 2006). Že razvito železarstvo je v srednjem veku doseglo novo raven. Talivci že- leza naj bi bili pravi čarodeji, saj so iz črnega kamna naredili kovino, orožje in orodje (Bizjak 2006). Da je Bohinj postal del železarske zgodbe, so kriva nahajališča železove rude v obliki ka- kovostnega bobovca, majhnih gomo- ljev rjavkaste do črne barve, podobnih bobu ali fižolu, ki jih še vedno lahko najdemo ponekod na poteh v Julij- skih Alpah. Manj kakovostna ruda je bila v obliki limonitnega lomljenca, tretja vrsta rude pa je bila tako ime- novana primarna ruda, ki jo najdemo v skalnih plasteh, prilepljeno na skalo (Bizjak 2006). Ostanki oziroma sledi dnevnega kopa bobovca so še vedno vidni marsikje, pri čemer so »luknja- sto« površje oziroma površje z gosto prepredenimi plitvimi depresijami doslej večkrat razlagali kot naravne geomorfološke oblike, na primer ne- prave vrtače. Vendar podroben pre- gled gradiva ob teh kotanjah kaže na njegovo ločevanje in predelavo. Take sledi najdemo marsikje na Pokljuki 14 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV drobnice in živine so pristopali v go- rovje, ne da bi kdo za to vedel ali zabe- ležil (Mikša 2013). Zaradi vse večjega tujega obiska gora so tudi domačini začeli spreminjati odnos do njih. V gore so začeli voditi in spremljati tuje turiste, jim nosili tovor in jih varovali. Vsi ti raziskovalci gora, ki so bili pok- licno, strokovno ali pa zaradi svoje dejavnosti tesneje povezani z naravo in gorskim okoljem, obenem pa so ga tudi preučevali in opisovali, so opra- vili prve dokumentirane, to je zabele- žene pristope. Šlo je predvsem za na- ravoslovce iz obdobja razsvetljenstva v 17. in 18. stoletju. Takrat je namreč naravoslovje doživelo pravi razcvet, zlasti po zaslugi čedalje bolj priljublje- nih botanike, zemljepisa in geologije, pri slednji je bila za odkrivanje gora še posebej pomembna mineralogija (Mi- kša in Ajlec 2015). Med prvimi je opisal in sploh prvič zapisal prve znane pristope na nižje ležeče slovenske gore Janez Vajkard Valvasor, in sicer v svojem velikem delu Slava vojvodine Kranjske, obšir- nem znanstvenem pregledu dežele Kranjske, ki je izšlo leta 1689. Knji- ga poleg podatkovnega, znanstvenega in umetniškega pomena vsebuje tudi nekaj zemljevidov (Mikša 2014). Bra- lec, ki ga zanimajo podatki za gorski svet, bo po prebranih 3000 in več straneh obsežne publikacije lahko razočaran. Valvasorja so namreč ve- liko bolj zanimali gradovi, plemiške družine, kronika, legende, ljudstva in obljudene dežele, pokrajine in njihovi prebivalci, bitke, vojne in podobno. Za gore je bil namreč brez pravega razumevanja, skoraj otroško preprost in z znanjem tudi precej nebogljen poznavali kot posebej ugodnih za po- selitev. Vendar se je tudi »uradno sta- lišče civilizacije« s koncem srednjega veka in prehodom v renesanso začelo postopoma spreminjati. Alpe niso bile več le grozne, pač pa hkrati lepe in grozne. To videnje je nakazal že Pet- rarca v srednjem veku, še okrepilo pa se je v renesansi (Simler, Gessner) in razsvetljenstvu (Scheucher, Albrecht von Haller) (Bätzing 2003). Z uve- ljavljenjem znanosti, racionalizma so mnogi strahovi izginili, uveljavljanje estetike pa je v Alpe prineslo tudi pojmovanje lepe alpske pokrajine. A vrnimo se nazaj v slovenske gore. Prvi raziskovalci in prvi dokumentirani pristopi v naših gorah Prebivalci pod gorami, nabiralci ze- lišč, lovci, ki so sledili ranjeni divjadi, ter pastirji med iskanjem izgubljene jih poseljujejo redka primitivna ljud- stva, je plod domišljije antičnih piscev pred 2000 leti. Ta podoba je nato po- stopno prevladala in bila v evropskem kulturnem prostoru prisotna vse do 18. stoletja. Predstava izvira iz dejstva, da v Alpah ni bilo večjih kulturnih oziroma gospodarskih središč, gospo- darjenje v njih pa je bilo težko, zlasti kmetovanje in gozdarjenje. Potovanje po Alpah, še posebej pa njihovo preč- kanje, je bilo vselej povezano s precej- šnjim tveganjem, podobno tudi lov in rudarjenje (Bätzing 2003). A ljudje so gore poseljevali, jih potre- bovali kot svoj življenjski prostor, ki jim je zagotavljal vire, hrano, nudil za- vetje in dom. Res pa je, da večjih civi- lizacijskih središč na gorskih območjih ni bilo in so se centri moči praviloma izoblikovali na njihovem obrobju ali še dlje, saj gorskih pokrajin niso pre- Slika 2: Strma, kamnita ali gosto poraščena gorska pokrajina je v evropski literaturi dolgo veljala za neprivlačen in nevaren svet. V renesansi se je ta podoba začela spreminjati in v sodobnosti gore marsikje predstavljajo prostor oddiha, sprostitve in stika z naravo. Na fotografiji so osrednje Julijske Alpe z domom na Komni v ospredju (foto: Matej Ogrin). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 15 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV Omenja namreč zanimivo vražo, da naj bi se na vrhu visoke gore Krme, ki bi lahko bila tudi Triglav (opom- ba avtorjev), zlahka pričarala nevihta: »Dosti bolj čudno pa je to-le: Če kdo opoldne na tej gori poka z bičem, sledi neposredno in takoj nevihta z gromom in točo, čeprav je dan še tako jasen. …« (Orožen 1903). Sicer so se imena gora, dolin in rek kot mejniki gospostev ter v mapnih dokumentih, darilnih listinah in po- dobnem pojavljala že prej. Pri karto- grafskem predstavljanju gora pa je v tem obdobju treba posebej izpostaviti zemljevid Kranjske Janeza Dizme Flor- jančiča de Grienfelda iz leta 1744, ki pa k temu dodamo še intenzivno se- grevanje v zadnjih desetletjih, potem si ni več težko predstavljati, da so bili naši najvišji vrhovi tudi poleti in v osojah pogosto bolj beli kot sivi. Valvasor za gore tudi pravi, da jih je »na Gorenjskem delu toliko, da me skr- bi: če bi vse naštel, bi bralca utrudil.« Za Grintovec pravi, »da je prav visok snežnik nad Kranjem«, medtem ko za Storžič napiše, da »...stoji sam samcat nad Kranjem in se dviga tako visoko in strmo, kakor da bi hotel predreti obla- ke.« (Valvasor 1977, 37) Kot ostalino preteklega časa in dokaz o dojemanju gora kot prebivališč bogov, demonov in drugih mističnih bitij, nam Val- vasor poda še eno zanimivo videnje. (Kugy 1973). Kljub vsemu pa so bež- ne omembe vzpetega sveta v omenje- nem delu vendarle prisotne, a je ob tem treba povedati, da so Valvasorjevi opisi posredni, saj jih sam ni ne videl ne doživel, ampak je navedbe slišal od domačinov (Strojin 2009). Tako Val- vasor (1977) piše o gorah in jih loči na snežnike in gore, pri čemer snežni- ki pomenijo najvišje gore, kjer se sneg obdrži tudi poleti. Čeprav se morda komu zdi tak opis pretiran, saj v zad- njih desetletjih poleti v slovenskih gora večinoma ni videti snega, mora- mo vedeti, da je delo nastajalo v enem od hladnejših obdobij – tako imeno- vani mali ledeni dobi, ki se je začela sredi 14. stoletja (Komac 2006). Če Slika 3: Leta 1744 se na zemljevidu Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica (Krajepisni zemljevid Kranjske) Janeza Dizme Florjančiča de Grienfelda kot Mons Terglou prvič pojavi Triglav, in to z navedbo, da gre za najvišji vrh tega območja. 16 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV sledimo tudi prvo slikovno upodobi- tev Triglava; Hacquet je namreč v leta 1778 izdanem prvem delu omenjene knjige prikazal bakrorez najvišje gore na Kranjskem, ki jo imenuje Veliki Terglau (Mikša in Zorn 2016). Na Kranjskem in Koroškem je deloval tudi naravoslovec švedsko-madžarske- ga rodu Franz Xaver von Wulfen, ki se je zanimal za botaniko in mineralogi- jo. Tudi on se je povzpel na več gora (Storžič, Grintovec, Mangart, Triglav ...). Tu je še Henrik Freyer, ki je bil ro- jen v Idriji, vendar je bil češkega rodu. Kot lekarnar je služboval v Idriji, Zagrebu, Gradcu in Ljubljani, nato celnik Lovrenc Willomitzer, po rodu iz Ogrskega. Pozneje so jih počastili z vzdevkom »štirje srčni možje«, vzpon pa se je zgodil v okviru raziskovalne odprave barona Žige Zoisa, ki je bil takrat v evropskem merilu pomem- ben mineralog (Lovšin 1944). Mimo Hacqueta ne moremo niti pri pregledu objavljenih zemljevidov v 18. stoletju. V svojem delu Orycto- graphia Carniolica oder physikalische Beschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder, ki je v štirih delih izšlo v letih 1778–1789, je objavil tudi zemljevid Krainska Deschela. Na njem lahko za- ga je naslovil Ducatus Carnioliae Tabu- la Chorographica (slovensko Krajepisni zemljevid Kranjske). Obrisi vrhov na zemljevidu seveda niso realni, orograf- ska podoba še manj in njihov geograf- ski položaj je le približen. Florjančičev zemljevid pa je za nas še posebej po- memben, ker se na njem prvič pojavi Triglav, in to z navedbo, da gre za naj- višji vrh tega območja (Mikša 2017). To je tudi čas, ko so zdajšnje sloven- ske Alpe postale zelo zanimive za posamezne naravoslovce, predvsem tujce. Na Kranjskem so takrat vrsto let službovali nekateri tuji znanstveni- ki, na primer Južni Tirolec Giovanni Antonio Scopoli in Bretonec Baltazar Hacquet. Oba sta bila zdravnika v Idriji in ju je zelo zanimala botanika, kar je bil motiv, da sta zahajala v gore. Scopoli je med letoma 1755 in 1766 prepotoval velik del Kranjske in leta 1758 kot prvi dokumentirano stopil na Storžič, leta 1759 pa še na Grin- tovec v Kamniško-Savinjskih Alpah. V letih 1761 in 1762 je obhodil tudi bohinjsko-tolminske planine in se nad Velim poljem povzpel na južno vznožje Triglava (Mikša 2013). Hacquet se je konec 18. stoletja osre- dotočil na Triglav, ki je že takrat veljal za najvišjo goro tega območja. Nanj se je prvič poskusil povzpeti leta 1777, a je prišel le na vrh Malega Triglava. Uspešno je nanj priplezal v letih 1779 in 1782 (Mikša in Zorn 2016). Prvi uspešen dokumentiran vzpon na vrh pa je bil zabeležen leta 1778, ko so na težko dostopni glavi Triglava sta- li štirje prvopristopniki, domačini iz Bohinja: lovec Štefan Rožič, rudarja Matevž Kos in Luka Korošec ter rano- Preglednica 1: Leto prvih znanih pristopov na nekatere naše vrhove in prvopristopniki (Kajzelj in Drofenik 1982; Režek 1959). 1758 Storžič Antonio Scopoli in neznani spremljevalci 1759 Grintovec Antonio Scopoli in neznani spremljevalci 1778 Triglav Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič, Lovrenc Willomitzer 1793 Planjava Franz Hohenwart z vodnikom 1794 Mangart Franz Hohenwart 1795 Vršac Valentin Vodnik in neznani spremljevalci 1823 Ojstrica Ernst Joanelli in neznani spremljevalci 1842 Razor Otto Sendner in neznani spremljevalci 1868 Bavški Grintavec Eduard Trauner, Ivan Mlekuž ter vodnika Anton Tožbar in Anton Kravanja 1874 Kranjska Rinka Johannes Frischauf in neznani spremljevalci 1875 Skuta Alfonz von Pavich in neznani spremljevalci 1875 Brana Anton Bauer in Ferdinand Seidl 1875 Jalovec Karl Wurms in neznani spremljevalci 1876 Kočna Johannes Frischauf in neznani spremljevalci 1880 Škrlatica Julius Kugy, Andrej Komac in Matija Kravanja 1880 Kukova špica Ivan Ažman in neznani spremljevalci 1886 Špik Julius Kugy z vodniki 1889 Dovški križ Hjalmar Arlberg okrog 1889 Velika Ponca Julius Kugy z vodniki 1897 Veliki Oltar Julius Kugy terAndrej in Jože Komac 1913 Visoki Rokav Albin Rössel GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 17 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV Pionir v osvajanju slovenskih gora je bil tudi soustanovitelj Kranjskega de- želnega muzeja Franc Hohenwart, ki se je na pobudo Žige Zoisa leta 1793 povzpel na Planjavo. Leto za tem se je kot prvi povzpel tudi na Mangart in vzpon nanj čez dve leti ponovil skupaj s sorodnikom Žigo Hohen- wartom. Vemo tudi, da se je povzpel še na karavanški Stol in Mali Triglav. Znan je zanimiv pripetljaj, povezan z njegovimi pripravami na pohode. Pre- den se je skupaj z vodnikom Sprukom leta 1793 povzpel na Planjavo, ga je vodnik preizkusil v dolini Kamniške Bistrice. Hohenwart je moral prek naravnega mostu Predaselj, kar mu je bilo očitno grozljivo početje, o kate- rem je zapisal: »… Zaman je stal en lovec onstran globeli, drug pa na tem groznem mostu; kadar sem se približal prepadu, vsakokrat se mi je zvrtelo v glavi …« (Mikša 2013). nov ni mogel udeleževati, jih je pa spodbujal in finančno podpiral. Zois je bil najbogatejši človek na Kranj- skem, pravzaprav je prav on tisti, ki je spodbudil in tudi finančno pod- prl prva osvajanja slovenskih vrhov (Gspan-Prašelj 1991). Toliko bolj dejaven v gorah pa je bil njegov brat Karel, navdušen botanik, po katerem se imenujeta zoisova zvončica in zoi- sova vijolica. Rastline za svoj herbarij je nabiral po vrhovih Karavank, Ka- mniško-Savinjskih in Julijskih Alp. Njegova planinska zapuščina je tudi postavitev prvih visokogorskih zave- tišč, zdaj planinskih koč pri nas: prvo je dal že konec 18. stoletja postaviti pri Dvojnem jezeru v Dolini Trigla- vskih jezer, drugo pa na Velem polju. Zavetišča so mu služila kot izhodišča za raziskovalne botanične pohode v okoliške gore, v njih pa je gostil tudi obiskovalce (Mikša 2017). pa je prevzel mesto kustosa deželne- ga muzeja v Ljubljani. Tudi sam se je povzpel na nekaj naših najvišjih vr- hov, na primer na Mangart in Triglav – kot prvi brez vodnika. Poleg vseh naštetih tujih znanstvenikov je med prve raziskovalce naših gora mogo- če šteti tudi predstavnike kranjskega plemstva, ki so se prav tako zanimali za naravoslovje in zaradi tega odkriva- li gore in pristopali na vrhove. Med njimi moramo izpostaviti že omenje- nega Žigo Zoisa in njegovega brata Karla ter grofa Franca Jožefa Hanibala Hohenwarta in Riharda Ursinija Bla- gaja, po katerih se imenujejo nekateri minerali (na primer zoisit), rastline na primer zoisova zvončica, blagajev volčin) in živali (na primer redek polž hohenwartovka) (Mikša 2013). Med vsemi temi je najpomembnejši Žiga Zois, ki se zaradi bolezni vzpo- Slika 4: Prve dokumentirane osvojitve vrhov Špikove skupine so se zgodile razmeroma pozno (foto: Bojan Erhartič). 18 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV remo govoriti. Kot najbolj znane nje- ne predstavnike naj izpostavimo Bo- hinjce Rožiča, Kosa in Korošca, ki so 26. avgusta 1778 skupaj z Willomit- zerjem kot prvi stopili na vrh Triglava (Richter 1821). V prvi polovici 19. stoletja se je zani- manje za slovenske gore razširilo tudi na nekatere druge poklicne skupine. V določeno skupino obiskovalcev slovenskih gora je v tem obdobju mo- goče uvrstiti tudi domače gorske vo- dnike, brez katerih našteti izobraženci ne bi tvegali nevarne hoje v gore. Po- vodi za njihove vzpone niso bili na- ravoslovni ali romantični, pač pa je planšarje, rudarje in lovce v skale gnal dodatni zaslužek. O kakem zavestnem odkrivanju gora pri tej skupini ne mo- Tretja skupina ljudi, morda celo naj- številčnejša, ki so jo v takratnem ob- dobju zanimale gore, so bili slovenski duhovniki; tem je bilo sicer vodilo deloma tudi naravoslovje, predvsem pa romantično občudovan je lepot gora. Iz Zoisovega kroga izstopa Valentin Vodnik, ki ga dobro poz- namo iz literarne zgodovine. Kot kaplan na Koprivniku je leta 1794 potoval na Kredarico. Leto pozneje je bil spet dvakrat v teh krajih, ko je vodil Zoisovo odpravo v Trigla- vsko pogorje. Poleg njega lahko v to skupino uvrstimo še brata Jakoba in Ivana Dežmana, kaplana v Srednji vasi v Bohinju in Bohinjski Bistri- ci, ter Valentina Staniča. Predvsem Stanič in Vodnik sta na široko opiso- vala svoje vzpone in pesnila o gorah (Lovšin 1944). Brata Dežman sta se na Triglav podala že leta 1808, v pr- vem letu, ko sta nastopila svojo prvo duhovniško službo pod Julijci. Na vrh se je povzpel le Jakob z vodni- kom, Ivan pa je obstal tik pod njim. Avgusta 1809 je tudi Ivan Dež man, tokrat uspešno, prišel na vrh Trigla- va in v steklenici pustil kratko bese- dilo, v katerem je, poleg samohvale o svojem pogumu, zapisal: »… Sem bil tako korajžen, to pisemce naj na vrhu tukaj ostane, nikar ga ne vze- mi, največje moje veselje je na gorah. …« Brata Dežman bi lahko šteli za zgodnja, morda celo za dva od prvih obiskovalcev gora na Kranjskem, ki sta v visokogorje zahajala povsem lju- biteljsko, zgolj iz lastnega hrepenenja po naravi in prostočasnih doživetjih. Njuni predhodniki so poleg želje po naravnih lepotah imeli tudi druge motive, predvsem raziskovalne in go- spodarske (Mikša 2017). Slika 5: V središču zanimanja prvih raziskovalcev slovenskega dela Alp se je v 18. stoletju znašel predvsem Triglav, najvišja gora na Kranjskem. Že leta 1744 je bil na Krajepisnem zemljevidu Kranjske označen kot najvišji vrh tega gorskega območja. Za njegovo prvo upodobitev pa je leta 1778 poskrbel Baltazar Hacquet v svojem delu Oryctographia Carniolica (foto: GMJ - fototeka SPM). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 19 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV najštevilčnejše na svetu, leta 1874 pa še francosko in tako naprej (Mikša in Ajlec 2015). Med Slovenci vse do druge polovice 19. stoletja ni bilo poskusov usta- novitve planinske organizacije. Prvi poskus, da bi ustanovili slovensko planinsko društvo, sega v leto 1872, ko je planinsko društvo v nastajanju iz Srednje vasi v Bohinju, imenovano Gorsko društvo Triglavski prijatelji, poslalo kranjskemu deželnemu pred- sedstvu v potrditev društvena pravila. Bila so v slovenskem jeziku; v podnas- lovu pa je bilo nemško društveno ime Triglau Alpenverein in der Wochein (Strojin 1980). Zaradi pomanjkljivos- ti jih je komisija zavrnila, možnost pritožbe pa ni bila izkoriščena in ideje o ustanovitvi slovenskega planinske- ga društva so za dve desetletji zamrle (Lovšin 1944). gozdili v skalno razpoko in se še istega dne vrnili domov. Med sestopom so zaznamovali pot, da bi jo prihodnje leto lažje našli (Mikša 2017). Gore kot prostor nacionalnega prebujenja in torišče boja proti Nemcem Prvo planinsko društvo nasploh je bilo Alpine Club (Alpski klub) s sedežem v Londonu, ki so ga leta 1857 usta- novili Angleži. Vsi ustanovni člani so bili dejavni v Alpah, zato ga nekateri štejejo tudi kot prvo tovrstno društvo v Alpah. Vendar pa je angleški Alpski klub sprva deloval v ozkem družbe- nem krogu, svoje članstvo je omejeval le na pripadnike aristokratskega sloja. Prvo planinsko društvo v Alpah, in si- cer avstrijsko, je bilo ustanovljeno leta 1862. Že naslednje leto sta mu sledi- li švicarsko in italijansko, leta 1869 nemško planinsko društvo, ki je danes Med te obiskovalce lahko uvrstimo oficirja in geodeta Antonia von Bosia (na Triglav se je povzpel leta 1822), industrialca angleškega porekla Fran- za von Rosthorna (na Triglav se je povzpel leta 1828), Simona Prešerna in druge (Mikša 2013). Odkrivanje in osvajanje Triglava Prvi dokumentirani pristop na vrh Triglava je bil izveden 26. avgusta 1778. Pot »štirih srčnih mož« ob pristopu na vrh je trajala tri dni. 24. avgusta 1778 so prišli iz Bohinja do pastirskih stanov na Velem polju, na- slednji dan so šli na oglede za naju- dobnejšo pot do vrha Triglava, v ta namen preiskali tri dele gore in se do večera vrnili nazaj na Velo polje, kjer so prenočili. 26. avgusta zjutraj so od tam krenili po poti, ki se jim je prejšnji dan zdela najbolj primerna za dosego cilja – proti hrbtu Kredarice, od tam preko Zelenega plazu (tako so imenovali Triglavski ledenik; na neka- terih zemljevidih tudi Zeleni sneg) v zahodni smeri pod zadnjo glavo Trig- lava in od tam po severnem robu na najvišjo točko Triglava (Richter 1821; Hacquet 1784). Vreme jim je dobro služilo, bilo je jasno, brez vetra in ne premrzlo. Willomitzer je ugotovil, da bi na vrhu moglo stati do petde- set ljudi, ni pa našel nobenega sledu, da bi na njem že bil kdaj kak človek. Na vrhu so se pomudili kaki dve uri, v tem času naj bi v dve skali vklesali zanje pomembne začetnice imen in priimkov: Jožef II., Sigmund Zois, Baltazar Hacquet, Jožef Štefančič, Lovrenc Willomitzer, Christian No- vak, Štefan Rožič, Matevž Kos, Luka Korošec. Nato so kladivo in dleto za- Slika 6: Gore, kot so jih videli obiskovalci v 19. stoletju. Na sliki je Triglav, kot ga je upodobil Marko Pernhart, prvi slovenski realistični krajinski slikar (foto: GMJ - fototeka SPM). 20 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV nemško zemljo.« Ob isti priložnosti je zastopnik Nemško-avstrijskega pla- ninskega društva iz Berlina imenoval Triglav za »nemškega kralja Julijskih Alp« (Tuma 1910). Prvo slovensko planinsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1893 v Ljublja- ni. 27. februarja je v vrtnem salonu hotela Malič v Ljubljani – stal je na mestu zdajšnje Name – potekal usta- novni občni zbor Slovenskega planin- skega društva (SPD), ki je napovedal boj za slovenske gore. Novoustanov- ljeno društvo se je takoj lotilo dela. Njegovi člani so začeli graditi, urejati in označevati planinske poti. V prvem letu delovanja sta bili ustanovljeni še finančnih sredstev za markiranje poti, postavitev nemških označb in napisov ter gradnjo koč, tako da so obiskoval- ci gora dobili vtis, da so na nemškem ozemlju (Lindner 1933). Šlo je seveda za markiranje prostora kot nemškega. Pri tem jim je pomagala še ena nemš- ka planinska organizacija – avstrijski Turistovski klub. Da so si Nemci lastili slovenske gore, jasno kaže go- vor nemškutarja Karla Deschmanna (Dragotin Dežman), ki se je iz sloven- skega rodoljuba spremenil v nemške- ga političnega delavca. Ob otvoritvi Deschmannhütte, zdajšnje Staničeve koče pod Triglavom leta 1887 je dejal: »In ti, visoki Triglav, pazi na nas nem- ške sinove in s svojo glavo varuj našo Leta 1874 se je v Ljubljani zbrala veči- noma nemška družba ljubiteljev gora in ustanovila Kranjsko sekcijo Nem- ško-avstrijskega planinskega društva (Deutscher und Österreichischer Al- penverein »Section Krain« in Laibach 1901). Tako so se na Slovenskem prvi okitili s planinskim društvom Nemci. Sekcije Nemško-avstrijskega planin- skega društva – v naših krajih jih je konec 19. stoletja delovalo pet: kranj- ska, mariborska, celjska, beljaška in tržaška – so začele z gradnjami poti in koč, glavnino svojih prizadevanj pa so posvetile Triglavu in okolici (Mikša in Ajlec 2015). Nemci, ki so imeli v slo- venskih deželah močan gospodarski vpliv, so lahko hitro pridobili dovolj Slika 7: Ob koncu 19. stoletja se je (tudi) v slovenskih gorah razplamtel nacionalni boj med Slovenci in Nemci. Oboji so si prizadevali za prevlado in zato markirali svoja pota ter gradili svoja zavetišča in koče. Na fotografiji je otvoritev prve koče na Kredarici leta 1896 (foto: GMJ - fototeka SPM). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 21 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV tovarna s tujim kapitalom, uradniki so Nemci, le delavec je še Slovenec.« (Aljaž 1923) Aljaž je kar nekaj časa gojil zamisel, da bi na vrhu Triglava postavili maj- hen stolp – kot planinsko zavetišče, pa tudi kot branik slovenstva (Aljaž 1922). Pripravil je načrta za stolp in nato leta 1895 od občin Dovje in Mojstrana za en goldinar kupil »špico« Velikega Triglava, zemljišče v izmeri 16 kvadratnih metrov (Ku- pna pogodba …, original hrani Slo- venski planinski muzej). S pomočjo Antona Belca, kleparskega mojstra iz Šentvida nad Ljubljano, je na vrhu Triglava pos tavil slaba dva metra vi- sok in v premeru dober meter širok jekleni stolp, izdelan iz debele pocin- kane pločevine in železnih stebrov, la še ena zgodba, tesno povezana z delovanjem slovenskega planinskega društva in bojem za slovenske gore, za sedanje zaznavanje odnosa Slo- vencev do gora in Triglava morda še (naj)bolj pomembna. Leta 1889 je službovanje na Dovjem pod Trigla- vom prevzel župnik Jakob Aljaž, ki je bil velik rodoljub in tudi član SPD. Svojega prihoda na Dovje se je po- zneje spominjal takole: »Na Dovjem se mi je pokazalo novo polje: turistika in slovensko planinstvo. Žal skoraj vse je bilo nemško, ko pridem na Dovje; Alpenverein postav lja nemške napise in nastav lja in dobro plačuje nemške vodnike (rojene Slovence). Ko ljudi izpodbujam, da ustanovimo požarno brambo, hočejo nemški jezik imeti za poveljstvo; komaj zmagam s slovenšči- no! Leta 1890 se zida velika cementna dve podružnici, Kamniška in Savinj- ska. V naslednjih letih so sledile usta- novitve številnih drugih podružnic, med drugimi v Radovljici, Tolminu, Idriji, Pazinu v hrvaški Istri ter češke podružnice v Pragi in Trstu (Mikša in Ajlec 2015). Že v drugem letu delovanja, leta 1894, je SPD zgradilo prvo sloven- sko planinsko kočo, Orožnovo kočo na Črni prsti, poimenovano po Franu Orožnu, prvem načelniku društva. Le nekaj tednov pozneje je SPD odprlo še Kocbekovo kočo na Molički pla- nini pod Ojstrico. Obe koči sta bili zgrajeni v bližini tedanjih planinskih koč Nemško-avstrijskega planinskega društva (Mikša in Ajlec 2015). Z gradnjo koč, uporabo slovenskih imen vrhov, nadelavo poti in njiho- vim označevanjem s slovenskimi na- pisi in smerokazi, posebno v okolici Triglava, so slovenski planinci želeli čim prej onemogočiti tujce – Nemce – pri njihovem prisvajanju slovenske- ga gorskega sveta. Nemci so za sloven- ske koče uporabljali izraz Trutzhütte – kljubovalne koče (iz nemške besede Trotz, kar lahko prevedemo kot 'trma, kljubovalnost', s predlogom aus Trotz tudi v 'zanalašč') – medtem ko so svo- je imenovali Schutzhütte – koče za za- vetje. Napetosti v odnosih med SPD in Nemško-avstrijskim planinskim društvom kaže tudi dejstvo, da sta bili na mnogih vrhovih dve vpisni knjigi, slovenska in nemška (Mikša 2017). Bitka za Triglav in rojstvo simbola V času ustanavljanja in prvih let de- lovanja SPD je vzporedno nastaja- Slika 8: Leta 1895 je Jakob Aljaž na vrhu Triglava postavil stolp, ki se ga je nemudoma prijelo ime Aljažev stolp. Po koncu prve svetovne vojne je Italija dobila velik del slovenskega nacionalnega ozemlja. Nova, tako imenovana rapalska meja je potekala prek Julijskih Alp. Aljažev stolp je stal le slaba dva metra znotraj tedanje Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije. Na fotografiji je Pavel Kunaver s skavti na Triglavu na začetku 20. let 20. stoletja, viden je tudi mejni kamen (foto: GMJ - fototeka SPM). 22 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV Vloga gora pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete Slovenske gore so se skozi nacionalni boj trdno usidrale v narodno iden- titeto in postale viden simbol raz- poznavanja in reprezentativnosti na ravni številnih posameznikov, kar se kaže v množičnosti pošiljanja razgle- dnic z motivom slovenskih gora ter napisom ‘Planinski pozdrav’ ali kar z motivom naše najvišje gore ter napi- som ‘Pozdrav s Triglava’ in s podobo Aljaževega stolpa. Slovenci so takšne zmage na nacionalnih frontah doži- vljali zelo srčno, saj so jim dvigale sa- mozavest. Predvsem postavitev stolpa je bilo dejanje, ki je v naslednjih letih v javnosti najbolj odmevalo in naka- zovalo zmago Slovencev nad Nemci. Slovenci so prek Aljaža, njegovega nakupa vrha Triglava in gradenj slo- venskih koč pod njim čutili, kot da svojo zemljo trgajo iz nemških rok in jo podajajo nazaj v slovenske. Tako je Triglav pos tajal čedalje močnejši sim- bol slovenstva. Po prvi svetovi vojni je prek njegovega vrha potekala meja med Italijo in Kraljevino SHS ozi- roma Kraljevino Jugoslavijo, Aljažev stolp je stal le slaba dva metra stran od meje znotraj Jugoslavije, Triglav pa je postal najvišji vrh novoustano- vljene države. Prvič ga je kot simbol Slovencev upo- dobil arhitekt Jože Plečnik v načrtu za tako imenovano Šverljugovo Mari- jino znamenje. Pod podobo dvoglave- ga kraljevega orla so upodobljeni trije grbi tedanjih jugoslovanskih narodov (srbski, slovenski in hrvaški), pri če- mer naj bi Plečnik Triglav takrat prvič uporabil za upodobitev slovenskega budil gradnjo koč, ki sicer nikoli ne bi bile zgrajene v tolikšnem številu. Slikovit podatek v tej povezavi kaže, da je imelo takrat Nemško-avstrijsko planinsko društvo skupno 97.000 članov in 331 planinskih koč, kar je pomenilo približno 300 članov na kočo, pri SPD s 37 oskrbovanimi ko- čami pa je glede na skupno članstvo prišlo le 116 članov na kočo (Tuma 1914). Ker je bilo do koč potrebno speljati planinske poti, je bil nacio- nalni boj pomemben tudi za hiter razvoj tovrstne infrastrukture. Veliko število planinskih koč in številne ure- jene poti do njih so v naslednjih le- tih (in desetletjih) poskrbele, da se je planinska dejavnost na Slovenskem še bolj razcvetela, saj je do začetka druge svetovne vojne v slovenskih gorah delovalo kar 69 planinskih po- stojank (Mikša 2017). zlitih z betonom. Dele stolpa so z vla- kom prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest krepkih nosačev v enem te- dnu znosilo na Triglav (Mikša 2015). Odprtje in blagoslovitev stolpa sta bila 22. avgus ta 1895 (Aljažev stolp, vpisna knjiga 1895–1905), Aljaž naj bi takrat pel kleče, objemajoč stolp in s solzami v očeh (Aljaž 1922). V boju za gore pa to ni bilo edino ve- liko Aljaževo dejanje v Triglavskem pogorju. Aljaž je leta 1896 postavil še dve planinski koči, Triglavsko kočo na Kredarici, ki je še vedno najvišje ležeča stavba na Slovenskem, in Alja- žev dom v Vratih (Mikša 2015). To obdobje nemško-slovenskega na- rodnega boja za gore in gradnjo pla- ninskih koč pa lahko za pozitivnega označimo v vsaj še eni točki . Dejstvo je namreč, da je nacionalni boj spod- Slika 9: 25. junija 1991, potem, ko je slovenska skupščina sprejela deklaracijo neodvisnosti, je Slovenija postala samostojna država. Naslednji večer, 26. junija 1991, je na Trgu republike v Ljubljani potekala slovesnost, na kateri je bila prvič dvignjena nova slovenska zastava. Ob predstavitvi simbola novonastale države so tisti, ki so dogajanje v glavnem mestu spremljali prek televizijskih zaslonov, lahko videli tudi posnetke plapolanja zastave na našem najvišjem vrhu Triglavu. Zastava je bila še brez grba, saj so posnetek njenega plapolanja naredili nekaj dni prej, 12. junija (foto: GMJ - fototeka SPM). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 23 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV riva, pa je zlato 21. stoletja. Tudi prvi slovenski celovečerni film z naslovom V kraljestvu Zlatoroga, smo Slovenci leta 1931 posneli v naših gorah. Ta- krat še nemi in črno-beli izdelek nosi v svet podobo slovenskih gora in pri- Tako kot drugi alpski narodi smo tudi Slovenci v gorah skovali velik del naro- dove mitologije. Že v uvodnih razmiš- ljanjih smo zapisali, da so gore svet, ki je kot nalašč za kovanje mitoloških zgodb, ki razlagajo nerazumljivo, ne- predvidljivo in neukrotljivo gorsko naravo. A Slovenci se nismo ustavili le pri tem. Gorsko mitologijo smo uspe- šno prenesli tudi v slovenski kulturni prostor, ki je, zavedajoč se tega ali ne, tako rekoč del vsakega Slovenca. Naj- si gre za »večne« Vandotove Kekčeve ukane z jasnim sporočilom, kako dob- ra misel in korajža premagata marsi- katero oviro, ali pravljico o Zlatorogu z jasnim sporočilom, kako pohlep vodi človeka in živi svet okrog njega v pogubo. Ne pozabimo, da smo tudi Kralja Matjaža postavili v goro (Peco), gora Bogatin, ki naj bi dobila ime po zakladih v njem, pa nam v 21. stoletju svoje izročilo razlaga na prav poseben, sodoben način. Območje gora na Kom ni, med katerimi je tudi Bogatin, prejme ogromno padavin, voda, ki jo hranijo mogočni skladi krnskega na- grba, nad katerim je narisal šestero- krako zvezdo grofov Celjskih. Med okupacijo v času druge svetovne voj- ne se je že konec leta 1941 Triglav po- javil kot simbol Osvobodilne fronte, narisala sta ga arhitekta Marjan Tepi- na in Edo Ravnikar. Prvič je bil do- kumentiran na trosilnih listkih, ki so jih 28. oktobra 1941 po ljubljanskih ulicah trosili pripadniki Osvobodilne fronte (OF). Leta 1947 se je Triglav uradno pojavil kot državni simbol v novi slovenski ustavi, ko so ga upodo- bili v slovenskem grbu. Tam je prek vseh novih jugoslovanskih in sloven- skih ustav ostal do osamosvojitve Slo- venije leta 1991, ko je bil kot glavni sestavni del uvrščen v novi grb Repu- blike Slovenije, prek njega pa tudi v zastavo Republike Slovenije (Mikša 2017). Lik Triglava, ki je našel mesto v nacionalni zastavi, je edinstven pri- mer v Evropi, v svetovnem merilu pa so gore v zastavi poleg slovenske tudi v zastavah nekaterih držav Latinske Amerike (Bolivija, Kostarika, Ekva- dor, Salvador, Nikaragva). Sliki 10 in 11: Slovenske gore so se skozi nacionalni boj na začetku 20. stoletja trdno usidrale v slovensko narodno identiteto ter postale viden simbol prepoznavanja in predstavnosti na ravni številnih posameznikov. To se kaže tudi v množičnosti pošiljanja razglednic z motivi in »Pozdravi s (slovenskih) planin« oziroma »Pozdrav s Triglava« (foto: GMJ - fototeka SPM). Slika 12: Snemanje filma V kraljestvu Zlatoroga, prvega slovenskega nemega, črno-belega celovečernega filma, je potekalo na Triglavu in v njegovi bližnji okolici (foto: GMJ - fototeka SPM). 24 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV nas zagotovo tudi smučarski skoki s Planico na čelu. V zadnjih desetletjih pa vse bolj nase opozarjajo tudi drugi smučarski športi, kot so deskanje, tek na smučeh, smučarski kros in podob- no. In spet, uspehi, ki jih prinašajo športi na snegu in/ali v gorah, imajo tudi v slovenskem medijskem prosto- ru posebno mesto. Tako med najbolj gledane športne prenose v Sloveniji spada vsakoletna planiška tekma po- letov. Marca 2016 naj bi po podatkih TV Slovenija zadnji skok Petra Prevca spremljalo kar 731.300 gledalcev ozi- roma 93 % tistih, ki so takrat v Slove- niji gledali televizijo (Planiški rekordi … 2016). Izredno visoko gledanost imajo tudi tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju, seveda v primeru, ko so slovenski športniki kandidati za sam vrh. MMC RTV Slovenija je 11. februarja 2013 objavil: »Nedeljska smukaška preizkušnja je najvišjo gleda- nost dosegla ob 12.14, tik pred smuča- njem Tine Maze, ko je 2. program TV Slovenija spremljalo 27,7 odstotka ozi- roma 540.800 gledalcev, kar je predsta- vljalo 80 odstotkov takratnih gledalcev televizije.«(Za Tino stiskalo … 2016) Še ena zelo dominantna slika oziroma povezava športa in slovenstva v zvezi z gorami, predvsem s Triglavom, se je lepo pokazala poleti leta 2010, ko smo Slovenci v velikem številu navijali za slovenske nogometaše. Ti so igrali v dresih s konturami Triglava na prsih. Navijači pa smo na veliko nazdravljali z zelenimi pločevinkami Zlatoroga, med reklamnimi odmori pa je na televiziji takrat največji mobilni operater naci- onalne občutke še krepil z v reprezen- tančni dres oblečenim dečkom, med petjem Kekčeve pesmi. zvrsti, lahko ugotovimo, da tudi med športno literaturo ne najdemo toliko knjig o kateremkoli drugem športu kot alpinizmu in z njim povezanimi podvigi. Pa bi lahko bilo, glede na uspehe nekaterih športov v preteklosti in danes, tudi drugače. Ne moremo niti mimo glasbe, ki se je rodila v slo- venskem alpskem prostoru in postala zaščitni znak alpske folklore. Seveda gre za polko in valček ter Ansambel bratov Avsenik in številne druge sku- pine. Ponarodele melodije z Golico na čelu so postale zaščitni znak ne le Gorenjske in Gorenjcev, pač pa vseh Slovencev. Razsežnost izročila, ki so ga Avseniki pustili za seboj, je nazorno pokazal pogreb Slavka Avsenika z vse- mi državniškimi častmi, kakršnemu v samostojni Sloveniji ni bilo para. Seveda v dejavnosti, povezane z go- rami, spadajo tudi alpsko smučanje, in čeprav izvorno nordijska discipli- na, v gorsko-smučarski kontekst pri gode pionirjev slovenskega alpinizma. Med vsemi strokovnimi revijami, ki izhajajo v Sloveniji, ima prav Planin- ski vestnik, ki ga izdaja Planinska zveza Slovenije, sloves najstarejše še vedno izhajajoče revije v Sloveniji, saj izha- ja že vse od leta 1895. V absolutnem merilu pa velja za četrto najstarejšo slovensko periodično publikacijo. Če se napotimo v katero od večjih slo- venskih knjigarn, hitro ugotovimo, da je goram posvečeno ogromno knjig. Od leposlovja, poglobljene literature, povesti in mitoloških zgodb, otroš- kih, družinskih, pohodnih, turno- smučarskih in alpinističnih knjižnih vodnikov, do knjig, kjer prevladujejo estetske fotografije gora v različnih let nih časih ali fotografije iz zraka, in še bi lahko naštevali. Zdi se, da no- bena druga dejavnost Slovencev ne navdihuje tako, kot dejavnosti, po- vezane z gorami. Če se za trenutek pomudimo pri alpinizmu kot športni Slika 13: Slovenci smo se na alpinističnem področju zelo uveljavili. Doslej so naši alpinisti prejeli sedem zlatih cepinov. Prejemnik kar štirih je Marko Prezelj. Fotografija ga kaže ob prejemu najvišjega državnega priznanja Zlatega reda za zasluge iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja (foto: Matjaž Šerkezi, PZS). GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 25 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV višine in da ga je le 14,1 % je nad 1000 m. Nad 1500 m ga je le 2,9 % ozemlja, od tega nad 2000 m, kjer je že pravo visokogorje, manj kot pol odstotka. Podatki, ki smo jih prido- bili iz analize nadmorskih višin digi- talnega modela reliefa 100 x 100 m (2000) naše države, povedo, da je povprečna nadmorska višina Sloveni- je 557 m. Ta vrednost se sicer precej razlikuje od vrednosti 492 m, ki jo na- vaja Wikipedijin seznam držav glede na povprečno nadmorsko višino in se sklicuje na geografske podatke o drža- vah sveta Univerze v Portlandu (List of countries ... 2017). Ti podatki so uporabni predvsem zaradi primerlji- vosti z drugimi državami sveta. Iz sez- nama je razvidno, da je med 163-imi vključenimi državami Slovenija na 69. mestu. Zanimivo je, da je med alp- skimi državami slovenska povprečna nadmorska višina nižja od avstrijske, italijanske, švicarske in lihtenštajnske, višja pa od francoske in nemške. Seve- da nadmorska višina ni najpomemb- nejši kazalnik, saj sama informacija o nadmorski višini nekega ozemlja ne pove dosti o tamkajšnji izoblikovano- sti površja. Po razporeditvi prebivalstva glede na nadmorsko višino je stanje v Slove- niji še manj »gorsko«. Po podatkih v Malem atlasu Slovenije, je leta 1991 (Klad nik, Orožen Adamič in Perko 1995) kar 88,7% prebivalcev živelo pod 500 m nadmorske višine in le 0,3 % nad nadmorsko višino 1000 m, nad 1330 m pa stalne poselitve, razen nekaj planinskih koč, ni. Čeprav so ti podatki stari že skoraj 30 let, se podo- ba poselitve gorskega sveta v teh višin- skih pasovih ni bistveno spremenila. zlatih cepinov, najuglednejših medna- rodnih priznanj v alpinizmu. Od teh je kar štiri prejel Marko Prezelj, kar je največ med vsemi nagrajenci tudi v svetovnem merilu (Državna odlikova- nja … 2016). Geografske značilnosti Slovenije kot gorate države Očitno se Slovenci v gorah in tudi na snegu počutimo zelo domače. A vrnimo se h goram in njihovemu prepoznavanju, saj poznamo številne naravnogeografske dejavnike, ki opre- deljujejo lego v gorskem oziroma alp- skem svetu. Na prepoznavnost gorske pokrajine vpliva skupek naravno- in družbenogeografskih sestavin pro- stora, pri čemer je povsem gotovo, da brez gora in vzpetega površja ni možen razvoj gorske identitete. Ni pa nujno, da ljudstva gorskih pokrajin gore prepoznajo kot pomemben del njihove identitete, ki bi jo vključevala v izročilo vseh vrst. Če pogledamo višinsko razčlenjenost prostora, je površje Slovenije razme- roma nizko. Vidimo torej, da sta dve petini ozem- lja države pod 500 m nadmorske A športnim uspehom ali neuspehom navkljub velja, da je v Sloveniji najbolj znana in obiskana športna prireditev tekma v smučarskih poletih. Posebno, več kot 50-letno tradicijo pa imata tudi tekmi alpskega smučanja, Pokal Vitranc v Kranjski Gori in Zlata lisica na Pohorju, ki sta redno na koledarju svetovnega pokala Mednarodne smu- čarske zveze. Seveda pa ne moremo mimo alpinizma in z njim povezanih uspehov, ki so Slovence v 70 ih letih preteklega stoletja povzdignili med alpinistično najpomembnejše narode z mnogimi vrhunskimi dosežki, ki jih je prepoznala tudi svetovna stroka, doma pa so praviloma dosegli veliko odmevnost. Taki so na primer vzpon po verjet no še vedno najtežji prven- stveni smeri na najvišji vrh sveta leta 1979, vzponi Tomaža Humarja, smu- čarski spust Dava Karničarja z Eve- resta, nenazadnje pa tudi dejstvo, da smo Slovenci doslej prejeli kar sedem Slika 14: Davo Karničar je prvi Zemljan, ki se je s smučmi spustil z Mount Everesta, najvišje točke sveta. Ekstremni alpinistični spust mu je uspel leta 2000 (foto: Urban Golob). Preglednica 2: Hipsografska analiza Slovenije z digitalnim modelom nadmorskih višin. Vir: Digitalni … 100 x 100 m, 2000. nadmorska višina (m) delež površja (%) do 500 39,5 nad 500 46,4 nad 1000 11,2 nad 1500 2,5 nad 2000 0,4 26 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEVGORSKA IDENTITETA SLOVENCEV Slovenska geografija v svojih naravno- geografskih členitvah slovenski alpski svet prepoznava kot samostojno mak- roregijo, ki jo v nekaterih primerih (Melik 1935; Perko in Orožen Ada- mič 1998) razširi tudi prek predalp- skih pokrajin, v ostalih primerih pa poleg alpskih pokrajin prepoznava tudi predalpske pokrajine. Izhajajoč iz dejstva, da je pravega visokogor- ja v Sloveniji res komaj za vzorec, bi si morda kdo celo mislil, da pravih alpskih pokrajin za makroregijo ni dovolj in bi jih lahko spravili v mak- roregijo Predalpski svet. Menimo, da je utemeljenih razlogov, da se to ni zgodilo, več. Prvi je ta, da pri do- jemanju alpskega sveta ne prispeva zgolj in samo visokogorje, pač pa tudi svet vmesnih dolin ter kotlin, ozkih grap, sotesk, obdajajočih hribovij in planot. Nasled nji razlog je v izobliko- vanosti prostora, ki ima izrazit gorski, v našem primeru alpski značaj. Kot takega ga doživljamo tudi ljudje z rabo prostora – to je tretji razlog. V njem se razvijajo z Alpami povezane dejavnosti, kot so alpinizem, alpsko smučanje, planinstvo, alpska oziroma gorska paša, prepoznavamo njegov hidroenergetski potencial, izvajamo gorski oziroma alpski turizem in go- vorimo o alpskih turističnih središčih. Četrti razlog po našem mnenju tiči v subjektivnem dojemanju prostora, ki se je pri Slovencih oblikovalo skozi stoletja njegovega poseljevanja, in mu je namenjen tudi ta prispevek. Lahko bi ga poimenovali pozitiven odnos do gora, ki jih prepoznamo kot po- membne, čeprav je pravega alpskega sveta razmeroma malo in je njegova površina v primerjavi s celotnimi Al- pami skorajda zanemarljiva. grafi v naravno naravnogeografskih členit vah Slovenije. V pregled smo vzeli dosedanje členitve oziroma naravnogeografske regionalizaci- je Slovenije. Začeli smo z Melikovo regionalizacijo zgradbene enote Slo- venije iz leta 1936 (Melik 1936), končali pa z zadnjo členitvijo, ki je nastala z namenom poenotiti členi- tve v osnovnih in srednjih šolah. Ta členitev je nastala za namene šolske geografije (Drozg 2004), vmes so se zvrstile še naslednje: Melikova (pri- rodno geografska sestava Slovenije (Melik 1946), Ilešičeva pokrajinsko- -fiziognomičnih regij Slovenije (Ile- šič 1958), Gamsova geografska regi- onalizacija Slovenije (Gams 1983) in členitev sodelavcev Geografskega Inštituta Antona Melika ZRC SAZU (Perko in Orožen Adamič 1998. Ob navedenih členitvah lahko kot narav- nogeografske obravnavamo tudi po- krajinskoekološke členitve, ki smo jih prav tako pregledali. Gre za Gamsove pokrajinskoekološke regije Slovenije (Gams 1986) ter regionalizacijo po- krajinsko-ekoloških enot v Sloveniji skupine avtorjev iz leta 2002 (Špes s sodelavci 2002). Vse te regionaliza- cije prepoznajo Alpe oziroma alpski svet kot enoto najvišjega reda. Še več, večina jih kot samostojno makroregi- jo izdvaja tudi predalpski svet. Med štirimi temeljnimi makroregijami, ki jih prepoznavamo v Sloveniji (Dinar- sko–kraška, Alpska, (Ob)sredozem- ska in (Ob)panonska), le pri Alpski in Dinarski (oziroma Dinarskokra- ški) makroregiji ni razhajanj med po- sameznimi členitvami, medtem ko je sredozemska makroregija vse pogos- teje prepoznana kot obsredozemska, enako velja za panonsko makroregijo. Vidimo torej, da tako po višinski »nadstropnosti«, kot tudi po razprše- nosti prebivalstva, Slovenija ne spa- da med pretirano visoke države, niti med države z omembe vredno poseli- tvijo na višji nadmorski višini. Razlog tiči v večjih ravninah in nižinah, ki so večinoma med 200 in 500 m nad morjem in zavzamejo velik del oze- mlja. A, kot že omenjeno,, k zaznavi prostora veliko prispeva njegova izo- blikovanost, ki je v Sloveniji zagoto- vo prevladujoče hribovita in gorata. Čeprav razmeroma nizke, so sloven- ske Alpe strme in prepadne, kar je posledica mladega gubanja v času al- pidske orogeneze in geološke sestave, ki je izrazito karbonatna, saj prevla- duje apnenec. Bližina morja je tudi dejavnik velike reliefne energije, kar omogoča močne erozijske in denuda- cijske procese, to pa vodi k pokrajin- ski pestrosti, lahko rečemo kar dina- mičnosti gorskega sveta. Ostrorobe, priostrene in strme podobe sloven- skega gorskega sveta, ki ga še dodatno popestrijo globoke alpske doline, le nekoliko zbledijo v predalpskih po- krajinah, kjer se ob pestri geološki zgradbi, ki ni več zgolj apnenčas to- dolomitna, poveča gostota rečne mre- že ter zmanjšajo nadmorske višine in tudi relativne višinske razlike. Bolj položne in zaobljene oblike dobi pre- dalpski svet šele na Pohorju, Strojni in Kozjaku, kjer k temu največ pripo- more geološka zgradba, saj tam pre- vladujejo neprepustne metamorfne in magmatske kamnine. Zato so prepadi redki, rečna mreža gosta, nakloni pa precej manjši. Poglejmo še, kako so naravnogeo- grafske značilnosti prepoznali geo- GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 | 27 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV tedanji Jugoslaviji. Nasprotno, z gora- mi povezane aktivnosti so nam krepi- le identiteto ter prepoznavnost ne le v bivši skupni državi, pač pa tudi širše. Omeniti velja množičen pojav pla- ninstva, raznovrstno planinsko in gorniš ko literaturo, razcvet alpskega smučanja, alpinizma in kontinuiteto Triglava kot prepoznavnega simbola Slovencev. V tej vlogi smo se Slovenci kar dobro znašli in z njo živimo tudi v samostojni državi. Zanimivo pri vsem je, da je alpskega visokogorja v Sloveniji zelo malo. Območja nad 1500 m obsegajo le 2,9 % površine Slovenije, nad 2000 m pa le 0,4 %. Še manj goratosti najdemo pri razpo- reditvi poselitve po višinskih pasovih. Nad nadmorsko višino 1000 m živi l e 0,3 % prebivalcev Slovenije (Kladnik, Orožen Adamič in Perko 1995), nad 1330 m pa ni stalne poselitve. A kljub tem skromnim številkam, vse narav- nogeografske členitve Slovenije pre- poznajo Alpe kot samos tojno regijo in s tem hote ali nehote utrjujejo alpsko identiteto Slovencev in Slovenijo kot alpsko državo. ga ljudje izkoriščali na različne nači- ne. Rojevati sta se začela planinstvo in alpinizem, prek njiju pa v slovenskih gorah tudi nacionalni boj med Nemci in Slovenci, ki je temeljil na prizade- vanjih po primatu pri osvajanju gora, kar se je zrcalilo v nadelavi stez, gradnji koč, lahko bi rekli tudi v markiranju oziroma obvladovanju prostora. Kljub izraziti začetni prevladi Nemcev je tok zgodovine nacionalni boj obrnil v ko- rist Slovencev in identiteta Slovencev kot gorskega naroda, ki se je začela oblikovati že prej, se je skozenj le še utrdila. Tako smo Slovenci iz Avstro-Ogrske v slovansko državo vstopili z že obli- kovano identiteto, pri kateri so imele pomembno vlogo gore in Triglav kot simbol slovenstva, kar se je odražalo na primer na kulturnem (prvi sloven- ski celovečerni film, revija Planinski vestnik) in športnem področju (rojs- tvo alpinizma, alpskega smučanja, smučarskih skokov). Oznake z gorami povezanega naroda se Slovenci nismo otresli niti po drugi svetovni vojni, v Sklep Odkritja zadnjih desetletij dokazujejo, da so slovenske gore nekdanjim prebi- valcem jugovzhodnih Alp nudile tako zatočišče kot tudi prostor lova, rudar- jenja, paše, duhovnosti in mitologije ter verjetno še česa. Ostanke človeko- ve prisotnosti v slovenskih gorah naj- demo domnevno od starejše kamene dobe, zagotovo pa od mlajše kamene dobe dalje, sklepamo pa, da je precej še neodkritega. A že dosedanje najdbe in védenje kažejo, da so ljudje začeli obi- skovali gore že dolgo nazaj. S pojavom renesanse in razvojem nara- voslovja so slovenske alpske pokrajine, tako kot ostala območja Alp, postala prostor raziskav geoloških pojavov, rastlinstva in živalstva ter naravoslovja nasploh. Nosilci znanstvenega razisko- vanja v naših gorah so bili tuji razisko- valci, ki so živeli na Slovens kem in so k raziskovanju spodbudili tudi nekatere domače raziskovalce. S pojavom industrijske družbe se je v mestih pojavil tudi prosti čas, ki so Slika 15: Gora Golica ima za Slovence poseben pomen, saj je njeno ime je svet ponesla najbolj znana svetovna polka (foto: Matej Ogrin). NAPIS NAD ČLANKOM 28 | GEOGRAFSKI OBZORNIK • 3-4/2017 GORSKA IDENTITETA SLOVENCEV Viri in literatura 1. Aljaž, J. 1922: Planinski spomini. Planinski vestnik3-4, 33–44. 2. Aljaž, J. 1923: Oris mojega življenja. Planinski vestnik 10, 145–148. 3. Aljažev stolp, vpisna knjiga 1895–1905. Inventarna knjiga št. 1641. Slovenski planinski muzej. Mojstrana. 4. Bätzing, W. 2003: Die Alpen. Verlag C.H. Beck oHG. München. 5. Bizjak, J. 2006: Rudarjenje v visokogorju Julijskih Alp. Človek v Alpah. Založba ZRC. Ljubljana, 85–96.Bizjak, J. 2004: Oskrbovalno zaledje železnodobnega in srednjeveškega Bleda v visokogorju Julijskih Alp. Bled tisoč let. Blejski zbornik 2004. Didakta. Radovljica. 6. Bremšak, M. 2000: Življenje v planinah pred tisočletji. Planinski vestnik 4, 150–154. 7. Cevc, T. 1996: Nova spoznanja o planšarstvu na Veliki planini v Kamniških Alpah. Traditiones 25, 69–79. 8. Cevc, T. 1998: Planina na Stanu (1450 m) pod Kamniškim sedlom (1884 m) v antiki in srednjem veku. Traditiones 27, 9–23. 9. Cevc, T. 2006: Človek v Alpah. Založba ZRC. Ljubljana. 10. Cevc, T. 2006a: Verovanja v Alpah. Človek v Alpah. Založba ZRC. Ljubljana, 125–137. 11. Cevc, T. 2006b: Arheološki dokazi o pašništvu v alpskem visokogorju. Človek v Alpah. Založba ZRC. Ljubljana, 113–124. 12. Dan, ko so odkrili Ötzija. MMC RTV Slovenija. Medmrežje: https://www.rtvslo.si/zabava/na-danasnji-dan/dan-ko-so-odkrili-oetzija/239578# (6. 8. 2017). 13. Deutscher und Österreichischer Alpenverein »Section Krain« in Laibach, 1874 bis 1901. Laibach (Ljubljana), 1901. 14. Digitalni model nadmorskih višin 100 x 100 m. Geodetska uprava Republike Slovenije. Ljubljana, 2000. 15. Drozg, V. (ur.) 2004: Teorija in praksa regionalizacije Slovenije. Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor. 16. Državna odlikovanja za dosežke slovenskih alpinistov, plezalcev in planincev. Medmrežje: http://www.friko.si/friko-info/drzavna-odlikovanja-za-dosezke-slovenskih-alpinistov-plezalcev-planincev (11. 8. 2017). 17. Florjančič de Grienfeld, J. D. 1744: Ducatus Carnioliae tabula chorographica, iussu, sumptuque inclytorum provinciae statuum geometrice exhibita. Kartografsko gradivo. Labaci (Ljubljana). 18. Gams, I. 1983: Geografske značilnosti Slovenije. Mladinska knjiga. Ljubljana. 19. Gams, I. 1986. Osnove pokrajinske ekologije. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 20. Gleirscher, P. 2006: Zum Nachweis römischer Almhütten am Dachsteinplateau und in den Steiner Alpen (Kamniške Alpe). Alpen. ANISA. Gröbming, 23–30. 21. Gspan-Prašelj, N. 1991: Žiga Zois. Slovenski biografski leksikon, zvezek 15. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 832–846. 22. Hacquet, B. 1784: Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbarten Länder. Dritter Theil. Izdal Johann Gottlob Immanuel Breitkopf. Leipzig. 23. Horvat, J. 2002: Arheološki sledovi v slovenskem visokogorju. Kamniški zbornik 16. Občina Kamnik. Kamnik, 193–202. 24. Ilešič, S. 1958: Primeri geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. Geografski vestnik 29/30, 135–137. 25. Kajzelj, M., Drofenik, H. 1982: Naš alpinizem. DZS, Ljubljana. 26. Kladnik, D., Orožen Adamič, M., Perko, D. 1995: Mali atlas Slovenije. Državna Založba Slovenije. Ljubljana. 27. Kmetijstvo in gozdarstvo Slovenije, 2017. Wikipedija. Medmrežje: https://sl.wikipedia.org/wiki/Kmetijstvo_in_gozdarstvo_Slovenije (11. 8. 2017). 28. Komac, B. 2006: Dolec kot značilna oblika dolomitnega površja. Geografija Slovenije 13. Založba ZRC. Ljubljana. 29. Kugy, J. 1973: Pet stoletij Triglava. Založba Obzorja. Maribor. 30. Kupna pogodba nakupa vrha Triglava od občin Mojstrana in Dovje s strani Jakoba Aljaža. Slovenski planinski muzej. Mojstrana. 31. Lindner, H. 1933: Planinski piparji. Planinski vestnik 6-7, 167–175. 32. List of countries by average elevation. Wikipedija. Medmrežje: https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_countries_by_average_elevation (6. 8. 2017). 33. Lovšin, E. 1944: V Triglavu in v njegovi soseščini: planinske študije in doživetja. Slovensko planinsko društvo. Ljubljana. 34. Melik, A. 1936: Slovenija: geografski opis. Slovenska matica. Ljubljana. 35. Melik, A. 1946: Prirodno - gospodarska sestava Slovenije. Geografski vestnik 18, –22. 36. Mikša, P., Zorn, M. 2016: The beginnings of the research of Slovenian Alps. Geografski vestnik 88-2, 103–131. 37. Mikša, P. 2013: Prvi raziskovalci slovenskih gora in prvi dokumentirani pristopi nanje. Zgodovinski časopis 67, 3-4, 390–405. 38. Mikša, P. 2014: Exploring the mountains - Triglav at the end of the 18th century. Man, nature and environment between the northern Adriatic and the eastern Alps in premodern times. Znanstvena založba Filozofske fakultete. Ljubljana, 202–215. 39. Mikša, P. 2015: »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga«: Jakob Aljaž in njegovo planinsko delovanje v Triglavskem pogorju. Zgodovinski časopis 69, 1-2, 112–123. 40. Mikša. P. 2017: Triglav in Jakob Aljaž. Viharnik. Ljubljana. 41. Mikša, P., Ajlec, K. 2015: Slovensko planinstvo. Planinska zveza Slovenije. Ljubljana 42. Odar, B. 2006: Ledenodobni lovci v visokogorju. Človek v Alpah. Založba ZRC. Ljubljana, 59–70. 43. Ogrin, M. 2006: Arheološke raziskave v Julijskih Alpah. Človek v Alpah. Založba ZRC. Ljubljana, 96–110. 44. Orožen, F. 1903: Kaj pripoveduje Valvasor o Krmi (Triglavu). Planinski vestnik 12, 201–202. 45. Perko, D., Orožen Adamič, M. 1998: Slovenija – pokrajine in ljudje. Mladinska knjiga. Ljubljana. 46. Planiški rekordi tudi pri televizijski gledanosti, 2016. MMC RTV Slovenija. Medmrežje: https://www.rtvslo.si/sport/zimski-sporti/planica/planiski-rekordi-tudi-pri-televizijski-gledanosti/388753 (6. 8. 2017). 47. Režek, B. 1959: Stene in grebeni: razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah, 1759–1945. Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije. Ljubljana. 48. Richter, F. X. 1821: Wohain. Illyrisches Blatt, 11. maj 1821. 49. Stele, F. 2006. Ljudje v Alpah. Samozaložba. Komenda. 50. Strojin, A. (ur.) 1980: Triglav, gora naših gora. Založba Obzorja. Maribor. 51. Strojin, A. 2009: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija: SPD-PZS: 1893–1948–2003. Didakta. Radovljica. 52. Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., Natek, K., Plut, D., Smrekar, A. 2002. Študija ranljivosti okolja. Geographica Slovenica 35, 1-2. Inštitut za geografijo, Ljubljana. 53. Tuma, H. 1910: Po severni steni Triglava. Planinski vestnik 9, 191–197. 54. Tuma, H. 1914: Nekaj statistike o planinskih društvih. Planinski vestnik 5, 99–100. 55. Urban population, (% of total).The United Nations Population Divisions World Urbanization Prospects, 2017. Medmrežje: http://data.worldbank.org/indicator/SP.URB.TOTL.IN.ZS (6. 8. 2017). 56. Valvasor, J. V. 1977: Slava Vojvodine Kranjske. Mladinska knjiga. Ljubljana. 57. Za Tino stiskalo pesti 80 odstotkov televizijskih gledalcev. MMC RTV Slovenija. RTV Slovenija iz raziskave AGB Nielsen Media Research. Medmrežje: http://www.rtvslo.si/sport/novice/za-tino-stiskalo-pesti-80-odstotkov-televizijskih-gledalcev/302195#_blank (15. 8. 2017).