SLOVE
Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1’50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 7. decembra 1934.
*
2LŽ
IJ A
Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo.
Oglasi po tarifu.
Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani
V čem se ločimo
Naši nacionalisti, med njimi posebno »Pohod« (pred kratkim zopet v vabilu za naročbo), nam radi zatrjujejo, da se bojujejo: 1. proti koritarstvu in korupciji; 2. proti zagrizenemu strankarstvu; 3. proti družbeni brezsrčnosti; 4. za resnico in pravico.
Kdor bere vse to in ne pozna ozadja: oseb in mišljenja, dejanj in namenov, ta bi moral na prvi mah pritrditi takšnemu ravnanju. Kdo izrned nas ne bi bil proti koritarstvu; kdo ne bi se ustavljal brezsrčnosti; kdo ne bi obsojal zagrizenosii v političnem boju? Toda javno delo ne bi smelo obstajati v glavnem iz prekipevajočega ogorčenja, ki si daje duška v mogočnih besedah, ampak bi se moralo naslanjati na pravilne umske osnove in dosledno voljo, ki izvršuje izsledke pravilno spoznane resnice. V luči takšne kritike se pokaže vsa nezadostnost velikih gesel, ko za njimi navadno ne stoji ne razum: ne dejanje, marveč govorita le razgreto srce in pohlepna želja.
Narod, država, človečnost — to so trije pojmi, posebno država, s katerimi poudarjajo nacionalisti svojo propagando po slovenski zemlji. Kdo ne bi bil vnet za svoj narod; kdo ne bi bil za državo, ki smo jo sami pomagali ustvarjati; kdo ne bi bil ra človečnost, t. j. za solidarnost med narodi in za čut ljudkosta! do bližnjega, ako je v sili in potrebi? Pri poštenih in pravičnih ljudeh se razume to samo po sebi. In vendar: kako to, da je kljub temu toliko gorjd na svetu, da niso zadovoljni narodi in da ni miru v državah? Nekje mora biti napaka. To nesoglasje izvira iz mišljenja in dela.
Pravilnost dela izhaja iz pravilnega načela.
Ne narod ne država ne človeštvo niso abstraktni pojmi, ampak vsebujejo konkretnost — sestavljajo iih žiVi ljudje: posamezniki, družine, stanovi, sioji. Med njimi je gospodarsko in politično tekmovanje ter izkoriščanje. In zato ni dovolj reči, da sem za narod, državo, človečnost, ako si ne predstavljam določno, kje in kak« hočem zastaviti vzvod, da vržem napačnost.
Nacionalisti posnemajo italijansko-nemško miselnost: vse zenačiti in nad takšno zmesjo vladati. To je silno preprosto načelo, ki je za njegovo izvajanje sposoben kmalu kdo. Njim je vse jasno,
vse lahko. In kako bi hoteli to napraviti? Kakor je njih misel preprosta, tako tudi: sredstvo. »Und bist du nicht willig, so brauch’ ich Gevvalt«... V tem je njih modrost: s posiljem priti na krmilo in s posiljem se vzdržati.
Narod, država, človeštvo morajo odklanjati takšno mišljenje in takšen način dela zaradi samega sebe, t. j.svoje koristi, čim najširše sodelovanje tistih, ki so prizadeti, postaja geslo nove dobe. Demokracija meščanstva, ki je služila najprej in glavno njemu, se mora umakniti demokraciji širokih plasti prebivalstva, da postane vsebinsko res to, kar pomeni njeno ime: vhula ljudstva, t. j. velike večine kmečkega, obrtniškega in delovnega sloja brez vmešavanja mogočneža bančnega, industrijskega in trgovskega kapitala. Ne slepo zenačevanje, ampak premišljeno izločevanje škodljivega posredništva ali zajedavstva in organiziranje produktivnih stanov — to je potrebno ter naj bi bilo načelo in delo današnjega časa.
A nacionalisti vendar tudi hočejo to? Res je, da časih odkrijejo kakšno nepravilnost; resnično semtertja zaropotajo precej glasno. Toda videz vara: saj prav tista liberalna država, ki ji prisvajajo vsemogočnost in bi ji radi izročili človeka v popolno varuštvo in odvisnost, omogočuje po svojem odločujočem sestavu, da se vrše koritarstvo, korupcija in brezsrčnost; saj so nosilci vseh teh druž-benic krivic v glavnem tisti posamezniki in sloji,
ki jemljejo v zakup narodnost in državnost, a jih nacionalisti podpirajo prav zaradi njih »narodnosti in državnosti«. Medsebojno se kregajo in prerivajo zaradi oblasti; toda na zunaj udarjajo skupaj, čeprav časih korakajo ločeno, za »narod in državo«.
Takšen je resničen položaj. Kdor hoče dejansko premagati koritarstvo, korupcijo in brezsrčnost, ta se mora odločno ločiti od tistih, ki to delajo; nikakor ne sme zenačevati, kar ne more biti nikdar isto ali enako, ampak njegova dolžnost bi bila, da z resnično demokratizacijo stre organizirano sebičnost in krivičnost v njunih osnovah: liber, državo je treba presnovati v socialno. Tega pa ne bo napravil nacionalist, ko si' prizadeva, da pofašisti sedanjo državo, t. j. popolnoma uniči človeško osebnost in ji vzame še tisto mrvico dostojanstva, ki mu ga je pustila liberalna država. In komu na korist? Zgledi po Evropi kažejo, da takšno državno pre-uredbo podpirajo družbeno prepadli stanovi ali pa takšni, ki se boje, da jim žito ne pojde več tako bohotno v klasje: visoko plemstvo, veliki industrij-ci, denarstveniki (bankirji) in trgovci. Malomeščanstvo z uradništvom jim drži hrbet, po katerem plezajo kvišku.
zaradi splošne nerazvitosti; zato ostajajo besede o boju proti koritarstvu, korupciji in brezsrčnosti pobožne želje brez vsebine, dokler ne izhajajo iz resnične uvidevnosti o potrebi korenite družbene preosnove, ki bi ji moral biti namen: pomagati do veljave v družbi neposedujočim, a ne hraniti posedujočih v njih krivični oblasti. To bi bilo pravo narodno, a obenem tudi socialno delo.	A-a.
Stiki Slovencev tostran in onstran Mure
Ob priljučitvi k Jugoslaviji je bilo Prekmurje široki slovenski javnosti docela neznana zemlja, njeni ljudje, če že ne popolni neznnaci, pa naši najoddaljenejši znanci. Tudi Prekmurci, ki so živeli stoletja v občevanju z drugim narodom, so bolje poznali sosedne Madjare in Medmurce, kakor nas. Glavni vzrok temu je bilo tisto razkosanje naše zemlje po tolikih političnih mejah. Le redki so bili primeri zavestnega medsebojnega poznanstva.
V strokovno področje bi spadal spis, ki bi nam
nudil o tem izčrepne podatke. Namen teh vrstic je obuditi samo one splošno znane, pa redke primere, da iz teh vidimo, koliko je treba še storiti za medsebojnost, preden bodo opravičeni naši očitki Prekmurcem, češ, da se še niso zadostno vživeli v nove kulturne in politične prilike.
Že leta 1873 je pisal »Slov. učitelj«, da zadene krivda predvsem nas, s te strani Mure, ako odporna moč ogrskih Slovencev peša, ker smo dosihmal premalo marali za naše prekmurske brate.
Janez Kocmur:
Nekaj spominov
(Nadaljevanje.)
Sploh je storila narodno-napredna stranka tiste čase kakor za stavo vse, da izpriča svojo nedemokratičnost. Predsednik stranke in podžupan dr. Janez vitez Bleivveis pl. Trsteniški je ob ustanovitvi dekliškega liceja izjavil v občinskem svetu ljubljanskem, da »mestni dekliški licej ni' za hčere delavcev« (dobesedno: hčere železniških čuvajev). Mlajšega datuma je načelna izjava njegovega naslednika v stranki drja. Ivana Tavčarja v »Slovenskem Narodu«, da »je narodno-napredna stranka stranka ljudi, ki imajo nekaj pod palcem in zato ne gre, da bi ilmel hlapec enako volilno pravico kakor njegov gospodar«. Človeku se je nehote vrivalo vprašanje, ali gre tu za vero v nespremenljivost obstoječega družabnega reda, ali za taktično napako, ali za brezprimerno odkritosrčnost. Naj je bilo karkoli, napredno to ni bilo. Nazadnjaška miselnost in preziranje malega človeka je moralo voditi prej ali slej do odpora tudi v vrstah stranke same. Sicer je pa obstajala vsa stranka le iz vrhov par famiiij, ki: jim je ljudstvo dalo ime »žlahta . Zameriti se enemu teh je pomenilo toliko, kakor izobčiti se iz družbe in javnega življenja.
»Narodna čitalnica«, prej shajališče vseh krogov, je začela životariti, zlasti odkar se je preselila v »Nar. dom«. Namesto trdnjava slovenstva je ia postal tempelj dolgočasja. Najprej je prišlo do izbruha v ljubljanskem »Sokolu«. Telovadcem je za-
čelo presedati, da so pri paradnih nastopih imeli prvo besedo tisti, ki jih ni nikdar bilo v telovadnico. Po potresu sem sam telovadil nekaj časa kot naraščajnik, leta 1902. pa kot reden člen in sem tako imel priliko opazovati trenje od blizu. Prišlo je do razkola in ustanovitve »Sokola I« pod vodstvom prof. dr. Pavla Pestotnika. Ali to je le eden od neštetih primerov.
Bil je prizor za bogove, ko se je konservativna slovenska ljudska stranka borila za splošno, enako, neposredno in tajno volilno pravico, tako zvano napredno razumništvo pa za ohranitev pluralnega volilnega sistema. Kar zadeva odkritosrčnost bojnih gesel, je izven vsakega dvoma, da je bila napredna fronta iskreno in odločno zoper demokracijo, napredek in svobodo. V tej sodbi nisem osamljen; sklicujem se samo na Abditusa, ki je že tedaj izrekel v »Naših zapiskih« priznanje »zadnjemu hribovskemu kaplanu« za njegovo prosvetno delo med ljudstvom. Iz naprednega tabora je udarjalo na uho šklepetanje staromodnih mušket, nazaj pa so treskali modemi izstrelki najtežjih kalibrov. Načinu takega bojevanja je moral slediti poraz na narodno-napredni strani. Bil je pa tudi zaslužen. Breznačelnost, sebična samopašnost in lenoba je dajala sama nasprotniku orožje v roke; da, s svojim nazadnjaštvom in neznačajnostjo je narodno-napredna stranka naravnost izzivala na boj. Ne-značajnost — hud očitek, ali opravičen! Ni jih bilo namreč ostudnejših prikazni od tistih, ki so iz strahu pred navalom ljudskih množic pred vsakokratnimi volitvami na kolena padajoč slovesno izjavljali: »Saj nismo zoper sveto vero, ampak samo zoper slabe duhovnike!« Ob takih prilikah se
je reducirala svobodna miselnost na zabavljanje po »posebnih sobah«; na dan se je upala šele po volitvah. Če bi bilo golo vpitje sila, kakor nekoč jerihonske trombe, bi že davno noben farovž na Slovenskem ne bil kamen na kamnu. Nasprotnik je lahko mirno spal; saj je vedel, da tvorijo največji kontingent učenk samostanskih šol ravno hčerke prvih veljakov iz naprednega tabora.
Lampetu bi se ne bilo godilu nič bolje, če bi bil nosil civilno suknjo ali da je bil narednjak. Dosti je zgovornih primerov, da ni šlo za obrambo svobode in napredka, temveč samo za politično in gospodarsko premoč. Dr. Vinko Gregorič, dr. Vladimir Ravnihar, Adolf Ribnikar, dr. Ivan Robida, dr. Ivan Stoje — cele golide gnojnice je bilo zlite nanje, ker so si upali misliti s svojo glavo, dasi niso bili klerikalci. Najslabše je odrezal dr. Gregor Žerjav. — Slovenska ljudska stranka je vabila v svoje vrste mladino, narodno-napredna se je je pa otepala z vsemi štirimi, kadar in kolikor je ni potrebovala za štafažo. Spoznavši neuspešnost takega načina boja, se je lotil Žerjav dela, hoteč po vzoru Kreka pregnati hudiča z Belcebubom. Ustanovil je »Agro-Mercurja«. Da bi ne bil nikoli tega! Zabliskalo se je in treščilo, da je ostala od vsega samo dr. Tavčarjeva krilatica »Cekin gor, blato dol«, ki je spremljala dr. Žerjava vse življenje. Žerjavu se ni moglo očitati klerikalizma — bil je celo eden prvih bojevnikov »Svobodne misli« — a je vendar moral pasti, ker se je bil dotaknil zlatega teleta. Le škoda, da se ni iz tega nič naučil.
Žerjav je hotel pri svojem delu prehiteti razvoj; pozabil je, da ima Krek za seboj dvajset let trdega drobnega dela. Gradil je na pesek. 0b Lam-
Če izvzamemo v 18. stol. nekaj učenih glav (Popovič, Gutsman), ki so poznali Prekmurce, so iz naših širokih plasti poznali in občevali z ogrskimi Slovenci le sosedje s štajerske strani. Neposredna bližina je vodila Prekmurce po kupčijskih potilh v Ljutomer in v Ormož, kamor so najraje zahajali. Prav tako so Prekmurci spoznavali, da žive na drugi strani Mure ljudje z istim jezikom in navadami, da se pi'av tako imenujejo Slovenci, tedaj, ko so obiskovali božja pota v sosednji Štajerski. Najbolj znnai poti sta bili Sv. Trojica v Slovenskih goricah in Marija Snežna. Ob teh priložnostih so si kupovali molitvenike, ki so jim nudili slovensko književno branje; največkrat je to bil mariborski »Venec cerkvenih pesmi«.
Ako ta pota še ne pomenijo zavednih narodnih stikov, tedaj moramo še omeniti izrazit narodni akt: udeležbo 600 Prekmurcev iz dolnjih krajev na 1. slovenskem taboru v Ljutomeru 1. 1868, na katerem so panonski Slovenci zahtevali svoje pravice od nasprotne jim tuje vlade.
Kakor panonsko-štajerski kmetje, tako so tudi njih izobraženci bili med prvimi, ki so poznali Prekmurce in jim očitovali svojo ljubezen. Da ni bilo več takih ljudi v ostalih avstrijskih predelih, temu se ni čuditi, saj smo šele po Miklošičevi jezikovni teoriji samo bežno obudili spomin na panonske Slovence pri literarni uri v srednji šoli.
Najbolj navdušen ljubitelj panonskih bratov preko Mure in skrbni nabiratelj njih narodnega blaga je bil Raičev Božičar, ki je v Narodnem koledarju in v Letopisu Matice Slovenske priobčil »Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru« ter »Prekmurski knjižniki pa knjige«.
Po Raiču je dovedel Glaser ogrske Slovence v prvo zgodovino našega slovstva.
Z nič manj ljubečim srcem je obhodil vse prekmurske vasi Anton Trstenjak, ki je v Spomen-cviecu Matice Hrv. objavil »Odlomek iz ogrskoslo-venske književnosti«. S spisom »Slovenci v šomod-ski županiji na Orskem« je opozoril našo javnost na selišča slovenskih protestantovskih rodovin, ki so bili naša najbolj izpostavljena narodna postojanka.
Prvi ogrski Slovenec, ki se je zavedno ozrl na brate v avstrijskih pokrajinah, je bil dr. Ivanoci. On je tudi opozoril zgodovinarja Grudna na »S a-rine železnih in zalajskih Slovencev«, ki so izšle ponatisnjene v Časopisu mariborskega zgodovinskega društva. Borovnjak in Ivanoci sta zlasti širila mohorske knjige v svoji krajini, saj je imela somboteljska škofija okrog 200 mohorjanov; ti so bili najtrdnejši Slovenci. Cvetje, Bogoljub, Slovenski Gospodar sa širili Ivanocijevi učenci s prižnic. Iz Ivanocijeve šole je izšel 1udi Števan Kuhar, ki je s Štrekljem objavil v mariborskem Časopisu »Narodno blago vogrskij Slovencov«. Moremo reči, da je bilo mariborsko zgodovinsko društvo ves čas močno pozorno na prekmurske Slovence.
Omeniti je še društvo mariborskih bogoslovcev »Slomšek«, ki je vzdrževalo stike s prekmurskimi bogoslovci. Mnogo slednjih s Kleklom na čelu je bilo na Koroščevi primiciji. Dr. Slavič pravi, da ni dvoma, da so mladi bogoslovci odnesli s primi-cije veselo zavest, da so bili bratje med brati.
Dijaštvo ni tvorilo nobene vezi, ker je obiskovalo šole na Madjarskem. Prav maloštevilni so oni, ki so pred vojno obiskovali naše šole. Te so pritegnili v slovensko večinsko ozemlje redovniki, ki so prihajali kot pridigarji na misijone v Prekmurje.
peta so zaman butali valovi; stal je na okopu, ki so ga gradili dve desetletji najboljši njegovega stanu. Dobro oborožen z razlogi, ki so jih nizale ljudske potrebe same od sebe, je odbijal vse napade z lahkoto. Nasprotnika je navadno zgrabil tam, kjer je bil najbolj občutljiv. Često ga je udaril z njegovim lastnim orožjem; kamen, sprožen nanj, je vjel v zraku in ga zalučil s podvojeno silo nazaj. Posebno jezo si je nakopal z duhovniškim »Obrambnim društvom^, osnovanim v obrambo zoper napade v tisku. Nasprotno časopise je moralo objavljati cele stolpce popravkov po tiskovnem zakonu. »Ni res, da sem žlindra; res pa je, da nisem žlindra.« Začele so tudi nanj deževati tiskovne tožbe. Da ni prišel pred poroto, je pred vsakim njenim zasedanjem zbežal v inostranstvo. Strašna jeza. Prežali so nanj izza vseh voglov.
Osebno preganjanje je slovenska specialiteta, znana po svetu bolj od kranjskih klobas in kislega zelja. Njena pogonska sila je neizcrepna; epicenter jej je navadno v komolcih, od koder prehaja najraje na jezik, pa tudi; v druge organe. Lampe je imel čudovit dar, da je vsak pritisk na sebe izkoristil po zakonih statike. Postal je legendaren junak, poln občudovanja v očeh svojih somišljenikov. Preganjanje je samo potenciralo^ njegovo delavnost in uspehe. Vzorni hlevi', napajališča, ceste, mostovi, vodovodi, planine in pašniki povsod so še danes vidni pomniki njegovega dela.
Fiskalisti nikjer na svetu niso popularni; če pa so, so izjeme. Taka izjema je bil Lampe. Izjem, ki bi bile priljubljene prav pri vseh, v kapitalistični družbi ne more biti. S svojo zgovornostjo je znal pridobiti Lampe kmeta za vsako stvar, ki jo je spoznal za dobro. Zagovarjal jo je z isto vnemo
Skupna vez kmečkih mož in fantov z obeh strani Mure se je poživila na fronti, kjer so spoznali Prekmurci, da je še več Slovencev v monarhiji. Prekmurski frontniki, ki so celo prinašali s seboj ilegalno »Jugoslavijo«, so bili prvi glasniki novih časov.
Najvidnejši izraz združene moči je bil skupen nastop štajerskih in prekmurskih Slovencev spet v Ljutomeru 1918. leta ob razglasitvi Jugoslavije. Prekmurci, ki so se pripeljali na okrašenih vozeh, zlasti iz dolnjih krajev, so na tem shodu tudi zase zahtevali svobodo.
Prava naša narodna sreča je, da je dr. Slavič že pred odločilnimi dnevi v svetu bil spoznal kraje in značaj ogrskih Slovencev. Njegovemu odličnemu poznanju razmer onstran Mure in njegovim informacijam na razmejitveni konferenci se je v veliki meri zahvaliti, da nam je pripadlo še no osvobojeno Prekmurje. — Ne smemo še prezreli štajerskega Slovenca Božidarja Severja, ki je že kot mlad fant zahajal prek Mure. Dobro poznavajoč nrekmurske prilike, je bil kos organizirati prvi »Narodni svet za Prekmurje«.
Za poglobitev skupne zavesti po osvobojenju je največ doprineslo učiteljstvo in prekmursko dijaštvo. Največ svaje pa so prinašali politični kor-teši ob volilnih navalih.
Imamo dovolj znakov za upanje, da bo nova prekmurska mladina, vzgojena v naših šolah, storila največ. Oba Maučeca, Novak, zlasti pa Kranjec in še drugi, gradijo najtrdnejši most preko Mure.
Več kot s prekmurske strani, je bilo v zmislu skupnosti zgrešeno z večinske strani Mure. Osrčje je tisto, ki je dosedaj še vse premalo dovajalo zdrave krvi v izvensrediščne dele. Čas je, da Ljubljana popolnoma preneha bili uš na glavi Kranjske, kakor se je to nekoč reklo.
Priznati moramo, da se je marsikaj že storilo, da se dovedejo Prekmurci tudi duhovno v nove
Kdor se ozre po košatem in prijaznem gozdiču našega časopisja in ga primerja s predvojnim stanjem, se ne more prečuditi, odkod taka radikalna sprememba? Kako lajanje, oglušivo vpitje in psovanje je pretresalo pred vojno ozračje političnega lovišča in okolja! Vmes pa je ostro odmevalo kakor iz Voltaire jev ega roga: ecrasez 1’ infame (sirite nesramnico = klerikalno kačo)! Res, bilo je kakor na pravi lovski gonji »klerikalnega zmaja . Vsa slovenska politična modrost je vrholila tedai v borbi klerikalizma in liberalizma. Najbolj žalostno in sramotno poglavje v politični zgodovini slovenskega naroda, pravi testimonium paupertatis in naivščihe tedanjih voditeljev! In danes? Kar utihnilo je po logih in gajih našega javnega mnenja. Protiklerikalne gonje ni več. Kako si naj to razlagamo? Ali je liberalna gonja res ubila »klerikalnega zmaja«? Ali pa je politično mišljenje naše generacije bolj dozorelo in uvidelo nespametno, pogrešno in pogubno taktiko? Voltaire je bil sicer duhovit mož, zato pa tem slabši taktik.
S koncem vojne vihre leta 1918 se je polegla tudi klerikalna gonja. Bivši klerikalci sami priznavajo, da je v novi državi klerikalizmu zmanjkalo zraka, da torej klerikalizma sploh ni več. Mi tem razsodnim in poštenim možem prav radi verjamemo. Saj niso bili vsi slepi in stekli fanatiki, večina
pred strokovnjaki kakor lajiki. Imel je dar, ki je dan le redkim, da je razumljivo ponazoril tudi naj-zamotanejše načrte. Ljudstva ni imel za sodrgo, ki je samo za to, da posluša in uboga. Ni se postavljal na visoki stolec učenosti; šel je med ljudstvo s svojimi načrti. Klasično lena glava, temne živahne oči, prijetno valujoč glas, krepko podčrtan z umerjeno kretnjo — to je bil Lampe na govorniškem odru. Beseda mu je tekla zmerno in jasno, da ga je lahko vsakdo razumel. Majhna postava s telesno hibo ni niti najmanj kazila njegovega pojava. Razvnemal je bolj s svojim živahnim mirom ko s temperamentom. Bil je mojster v izražanju misli, pustivši jih večkrat neizgovorjene, da jih je bilo čutiti med vrsticami ko osje želo. Vsakemu stavku je znal dati tisto plastiko, ki zagrabi vse čute. Vpade je zavračal brez zadrege, duhovito in z obrestmi. Polemik na javnih shodih se je izogibal; sovraštvo zoper njega je bilo pač tolikšno, da je moral biti vsak hip pripravljen na oseben napad. Seveda to med somišljeniki ni ostalo brez odmeva. Vsaka sila rodi odpor. Na zadnji katoliški shod pred svetovno vojno je bil tolikšen naval kmečkih množic da se je napredna Ljubljana zbala za svojo varnost. Na obupne krike se je zbralo v Ljubljani orožništvo iz vse dežele. Na dan mani-festacijskega obhoda so bila sleherna vrata zaklenjena, ulice izumrle. Zunaj so odmevali težki koraki kmečke vojske, napredni meščan pa je za spuščenimi zastori s skrbjo razmišljal o zgubljeni bitki lažne naprednosti. Povodenj, ki je prišla, je pokazala, da je stavba slovenskega meščanskega svobodnjaštva zgrajena na pesek.
(Nadaljevanje prih.)
meje — v nov kulturni in civilizacijski krog, na pr. železniška zveza z Ormožem, razširitev osnovnih šol, pol gimnazije v Soboti, nekaj narodnih in prosvetnih društev, Plečnikove umetnine, Steletovo spomeniško delo itd. Vendar prav z zreli-šča, da je naloga naše sredine vedno in ob vsaki priliki budno paziti, da ne zapostavi nikoli nobenega našega predela, večkrat kaj ni v redu. Na primer neodpustljiv kulturno-pcliiični greh je, da med Rupljevimi protestantskimi pisci ni Prekmurcev. Prav tako mora zboleti vsakega Prekmurca, med katerimi je precej mohorjanov, da med Pirjevčevimi, »Slovenskimi možmi« ne najde svojih Kuzmičev, Ivanocija itd. Menimo, da stori vse prej kot ugoden vtisk na Prekmurca, ko mu pove Fr. Vodnik v uvodu v Kranjčevo Življenje«, da najvidnejši prekmurski literat ne zna književne slovenščine. Ako je taka ugotovitev osnovana, potem gotovo ni umestna kot spremljevalka k delu, ki ga dobe tudi pisateljevi rojaki, ki morajo tako dosti preslišati radi svojega narečja. Vprašujem dalje: Ali ima Narodna galerija vsaj eno Vrečičevo delo? Ne vemo, čigav greh ;e, da po 15 letih osvobojenega Prekmurja nimamo v nobenem našem muzeju, razen črensovske omare in bosmana« v Mariboru, niti ene popolne ljudske noše, kakor tudi ne ostalih predmetov iz Prekmurja. (Morda v muz. kleteh?) Ali so organizatorji kongresa ljudskih noš 1932. leta poskrbeli, da vidimo vsaj en prekmurski par v reprezentančnem sprevodu? Tudi na letošnjem plesnem festivalu ne bi bilo odveč, ako bi poleg plzenjske skupine videli tudi prekmursko »gostuvanje« itd. itd.
Mnogo stvari bodo morali nadomestiti mlajši Prekmurci sami. Nikoli pa ne bodo mogli storili vsega, ako se tudi naša sredina ne bo odzvala ob vsaki priliki. Glejmo, da nas čas in prilike ne prebite!
M. K—Ij.
je s historičnim smislom in realno tehtala vsa pon-derabilia in imponderabilia. Res, klerikalizma v Sloveniji ni več, raztreseni ostanki pa so samo še quantite negligeable- (brezpomembna količina), kakor gotove in nedolžne domače živalce, za katere velja Kraljevič Markovo geslo: ne budi mi bu • ha iz kožuha! Usoda klerikalizma pa se ni spletla na domači zemlji, marveč tam zunaj v širokem prostoru velike in svetovne politike, kjer lomijo in drobijo kolesa historičnega valja. Avtoritarna demokracija fašizma in komunizma je prispevala svoje. Z avtoritativno demokracijo pa povsod odklenka demagoški hujskariji.
Da ne bo nepotrebne zamere, podtikanja in zavijanja, moramo prav na glas in odkrito povedati, da nima klerikalizem s slovensko duhovščino in krščansko religijo nobene skupnosti. Habsburška politika je orientalski, paganskii klerikalizem, to se pravi, zlorabo vere v politične namene, kakršna še danes v Indiji zaprečuje v obliki malikovalskega in vraževernega bramanizma vsak socialen, kulturen in gospodarski (svete krave!) napredek, prenesla v borbo proti hohenzollernski tekmi in nekatere zaslepljene duhovnike pridobila za politično zlorabo vere. Po strahovitem in nepopravnem porazu habsburške politike se je cerkev otresla najnevarnejše pijavke in svobodno religiozno življenje je oživelo in se poglobilo. Kot naivni otroci so nasedli bivši liberalci habsburški pasti klerikalizma. Psihološki analfabeti namreč niso vedeli, da dobijo take stvari le toliko moči in realnosti, kolikor mu je pripiše naša fantazija in pozomast sama. Take stvari nastajajo in rastejo samo v odporu drugih. Čim jo mečeš jače, više žoga skače! Izkušen psiholog take nastavljene stvari ne opazi, je noče opazili, gleda mirno, kakor da bi je sploh ne bilo. Še zdrava kmečka pamet pravi; pusti prazen strah na miru ali pa ga ubij! Instinktivno pravilna taktika: quantite negligeable! Ignoriraj nastavljeno past, kakor bi je sploh ne bilo!
Preizkušenemu ignoriranju ali po domače »ubijanju z molkom« prihaja danes na pomoč avtoritativna demokracija. Kaj naj začne ljudstvo danes, v časih povojne korupcije in degeneracije s splošno in enako volilno pravico? Ker smo iskreni in brezpogojno pripadniki splošne demokracije, želimo, da se ideja demokracije globoko vkorenini v ljudsko dušo. Zato je potrebno, da se ljudstvo zanjo najprej vzgoji; in duhovno pripravi. Sicer se povrne spet nevarnost brezvestnega in divjega dema-goštva. Splošna in enaka volilna pravica je bila druga habsburška nastava za hohenzollernsko konkurenco, torej vse drugo prej, nego izraz odkritosrčnega demokratičnega navdušenja. Sicer pa imamo tudi avtoritativno demokracijo samo za prehod in izhod iz skrajne sile, dokler ljudstvo ne dozori za svobodno demokracijo. Zahrbtnih in podtalnih demagogov pa smo siti!
To je resnica o začetku in koncu klerikalizma. Zato upravičeno čuti in zavrača naša duhovščina besedo »klerikalec« kot psovko, ker vidi, da sta bili habsburški sredstvi klerikalizma in splošne in enake volilne pravice le dve nevarni zanki, na-
Quantite negligeable
(Malo odgovora na izjavo g. Frana Radeščeka v »Slovencu z dne 27. nov. t. 1. in odkrile besede o klerikalni gonji.)
stavljeni na vrat svobodno dihajoče cerkve. V novi slovensko narodni orientaciji pa bo religija z duhovščino vred samo moralno in materialno pridobila. Izgubiti ni mogoče ničesar več, nasprotno, prišel je čas, da se izgubljeno spet pridobi! Zato kar najtopleje pozdravljamo regenerativno in nepolitično KA in KSA. Duhovščini pa hočemo olajšati delo moralne obnove s tem, cla bomo vzorno
izvrševali svoje religiozne dolžnosti in se z znanstveno resnostjo poglabljali v najsvetejše skrivnosti človeške duše.	Katoličan.
Opomba uredništva. Naše načelno slovensko stališče nas sili, da objavljamo iz ljubezni do slovenstva napisani članek, čeprav se v marsičem, mogoče v mniogočem, zlasti kar se tiče volilne pravice, ne strinjamo z g. avtorjem, ki mu zato prepuščamo vso odgovornost.
Nauki zadnjih španskih dogodkov
Prinašamo ta članek v prevodu, ker nam prikazuje španske razmere z neke posebne in zanimive strani.
Ko to pišem, se menda že nahaja velik del rud-niško-industrijskega dela Asturije v rokah delavskih upornikov. Življenje v Madridu je radi generalne stavke zastalo in tudi v južnih deželah se pojavljajo revolte in stavke. Kljub temu je usoda zadnjega upora zaradi poraza Katalonije že odločena. Španska levica se je v primeri s socialističnimi strankami drugh držav nahajala v ugodnem položaju, da se je lahko opirala na močno separatistično gibanje v Kataloniji. Katalonija kot industrijsko najpomembnejši in najbolj evropeizirani del Španije je nudil naravno operacijsko bazo za vsak upor proti grozeči reakciji. V Barceloni naj bi imela protivlada svoj sedež, odtod naj bi se bil organiziral odpor proti Lerrouxu, ki se je po sestavi svoje vlade pokazal kot odkrit nasprotnik republike. Da bo morala Katalonija prevzeti prej ali slej to vlogo, to je poslalo očitno skoraj točno pred enim letom, t. j. po zadnjih parlamentarnih volitvah, ki so prinesle razen v Kataloniji (in posameznih mestih, med njimi v Madridu) veliko zmago desnici in sredini, ki je z republikanskega stališča vseskozi nezanesljiva. Splošno je iznenadilo, da je vedno uporna Katalonija bila tako malo kos svoji zgodovinski nalogi, da se je na večer proglašena svobodna katalonska država že zjutraj zrušila v ognju, ki ga je vojaštvo naperilo proti generali-dadi v Barceloni.
Generalidad se je /.rušila in z n jo ves 14. aprila 1931. postavljeni režim. Lahko bi videli v tem dejstvu neizbežen fatum in mnogi nagibajo po zapovrstnih porazih socialističnih strank v Evropi k !a-lcemu fatalizmu. V resnici velja tudi za Špani jo beseda, ki je padla v drugi zvezi, pred kratkim: Barikade so zaključek dolgoletne slabe politike. Po litika demokratične Republike v Španiji je bila slaba.
Zakaj?
Odgovor na to vprašanje daje naravnost presenetljive analogije, analogije, ki več povedo, kot zgolj zunanje vzporejanje španske z avstrijsko socialno demokracijo. Zaradi teh globlje osnovanih in poučnih analogij se splača, da se pomudimo pri vzrokih španske katastrofe.
Španska levica ni znala, ko je prišla do oblasti bolj zaradi slabosti, nasprotnika ko zaradi lastne moči, države prekvasiti. Njene fraze so bile mogočne, niso pa izvirale iz pravega občutja moči, pač pa iz nebrzdanega veselja do provokacije. Potemtakem je bilo najljubše delo te levice v katoliški Španiji vprav blazen kulturni boj, medtem ko so zares potrebne reforme, kakor prevažna zemljiška reforma, ostale na papirju, ali pa so bile izvedene le v provokatomi, to je negativni smeri. Dva zgleda za to: Uvedena je bila posvetna šola, a do danes ni poskrbljeno za primeren posvetni pouk. Zemljiška posest cerkve je bila demonstrativno razlaščena, a ni bila razdeljena med kmete, ki so hrepeneli po njej.
Ko je nezadovoljnost naraščala (noben režim ni postal tako hitro nepriljubljen kot demokratična republika v Španiji) in je levica polagoma zgubljala vodstvo, je postopala vlada, v kateri je bila takrat tudi še socialna demokracija, pri zatiranju krajevnih uporov tako brezobzirno, kakor ne zlahka kak meščanski kabinet. V Casas Viejas, od sveta
oddaljeni vasici Andaluzije, so vaščani, skoraj sami analfabeti, proglasili »svobodni komunizem«. Priklicana guardia civil je bestialno krvavo obračunala z njimi in ministrski predsednik je v parlamentu energično branil to početje. Ta primer, ki ni bil osamljen, je postal za režim usoden. Vedno bolj je zgubljal na moči in vplivu in je imel nazadnje le še večino v parlamentu. S to večino je vladal še nekaj časa (do novembra lanskega leta) in je zgubil pri tem še ostanek svoje popularnosti.
Ko se izgubljeno in zapravljeno ni dalo več rešiti, se je začela v opozicijo porinjena španska levica oboroževati. Vendar ji priprave za barikadni boj niso zadostovale: njen tisk in njeni zastopniki v parlamentu so grozili vsak dan z izvenparlamen-tarnim bojem — pocestno revolto, splošno stavko in revolucijo. Ta sistematično gojena politika groženj je mimogrede prenehala le, ko so množice — bile so res večinoma sindikalistične — nekega dne osamosvojile in šle na ulico brez socialnodemokra-tičnega strankinega sklepa. To je bilo konec 1933. leta. Socialdemokraiična stranka je hitela zatrjevati, da nima nič opraviti z vstajo zapeljanih množic. Ko so revolte krvavo udušili, se je znova začela politika oboroževanja in groženj, ki je pa nasprotne stranke vedno manj plašila. Končno se je polastil levice, ko so medtem nasprotniki prišli k moči in se oborožili, strah pred lastno korajžo. Cim več orožja je imela, tem slabšo se je čutila. Vedno je prelagala čas za udar, skušala je pomirjevati množico, ki ji je zaradi tega deloma upadel pogum, deloma pa je postala nestrpnejša. Sprejemala je ukrepe vlade, o katerih je prej širila mnenje, da bodo brezpogojno in takoj izzvale oborožen upor. Tako zlasti: konfiskacije orožja, razpust organizacij, prepovedi in številne aretacije. Navsezadnje je napravila levica zadnjo napako, da si je dala predpisati trenutek za udar od svojega nasprotnika, zakaj sestava vlade dona Alejandra Ler-rouxa je bila premišljena in preračunnaa provokacija na naslov levice. Ko se je boj začel, je bil tudi že izgubljen.
Da je svobodna država Katalonija trajala samo deset ur, ni slučaj. Njen poraz odkriva drugo kvarno slabost levice, ki je na oblasti delala po črki svojega programa in zaradi ljube demokracije koncesije tam, kjer so morale biti njej v pogubo, nasprotniku pa v korist. Tako je dala španskim ženam volilno pravico, dasi so vedeli, da bodo po svoji večini glasovale proti republiki in demokraciji. Tako se je pri volitvah odpovedala propagandnim sredstvom, ki so bili vladi na razpolago, dasi je vedela, da bo špansko ljudstvo glasovalo proti vladi. Konec koncev je napravila iz katalonske avtonomije v večmesečnem parlamentarnem barantanju iz samih ozirov na občutljivost reakcionarnih španskih centralistov skrpucalo, nazvano »Estatuto«, ki ni zadovoljilo nikogar in prav gotovo ni bila nobena prava avtonomija, dasi je vedela, da bi v primeru reakcionarnega udara bilo mogoče revolucijo braniti le iz močne in kolikor mogoče samostojne Katalonije in da bi njen poraz tudi zapečatil usodo španske republike.
Poraz jo je res zapečatil. In španska demokracija, ki je bila izbojevana z mnogimi krvnimi žrtvami in ki je teklo zanjo, ko je bila izgubljena, še več krvi, je padla po lastni krivdi. Nauki njenega propada zaslužijo, da bi jo preživeli.
A. Gaspar v »Die Zeit«, št. 6.
Vrnimo se k rednemu gospodarstvu
Če pride kak denarni zavod v zadrego zaradi izplačila vlog, ima pravico, prositi za takoimeno-vano zaščito, to se pravi, denarne vloge so dejansko vezane, ker sme računati vlagatelj samo na neznaten del vloge, da jo more dvigniti ob potrebi iz zavoda. 0 škodljivih posledicah te zaščite se je pisalo in govorilo že dovolj: na tisoče vestnih varčevalcev je že zgubilo dobršen znesek pošteno pri-služene gotovine, ker so morali vložne knjižice prodajati, če so rabili denar, dostikrat za polovico prejšnje vrednosti. Te zadrege varčevalcev se je v obilni meri polastila spekulacija, in kakor pričajo oglasi v dnevnikih, so sc nekateri lotili že kar obrtema najnovejše kupčije: trgovanja s hranilnimi knjižicami. Da bo uredba o zaščiti denarnih zavodov za dolgo dobo omajala v ljudeh zaupanje v denarne zavode in s tem vero v pravilnost in smotrnost varčevanja, da bo torej spodkopala gospodarsko moralo, je bilo tudi že od prvega početka očitno.
K tem slabim posledicam je pa treba prišteti še eno, ki se sicer vse premalo upošteva. Po navede-
ni uredbi postavlja namreč trgovinski minister vsakemu zavodu, ki je prosil zaščite, komisarja. Ti komisarji pa ne opravljajo svoje službe zastonj, ampak dobivajo prav mastne nagrade, povprečno na leto najmanj sto tisoč dinarjev. »Trgovski list« je preračunal, da prejemajo ti komisarji pri 176 zaščitenih zavodih na leto skupaj vsaj 20 milijonov.
Teh dvajset milijonov vsako leto bodo seveda morali v eni ali drugi obliki plačati deloma in posredno dolžniki, še bolj in neposredno pa upniki, to je vlagalci, lastniki vložnih knjižic. In za teh 20 milijonov se bo seveda tudi leto za letom zmanjševala glavnica zaščitenih denarnih zavodov, tistih zavodov, ki jim ravno glavnice najbolj primanjkuje, saj so vprav zaradi pomanjkanja gotovine morali prositi za zaščito.
In tako se vrši razvoj našega gospodarstva v napačnem krogu: da odpomoremo eni stiski, ustvarjamo drugo, še večjo, ne da bi v začetku vsa.i malo pomislili, če je pripomoček tiste vrste, ki bo res in trajno pomagal, in če je pred vsem take vrste, da se ne bo zajedel v organizem narodnega
gg
Spominjajte se našega tiskovnega sklada!
m
gospodarstva in ga razjedal tako, da ga bo še bolj oslabil.
»Trgovski list« mislL, da je treba odpraviti nagrade komisarjem, ki naj vrše svoje službo kot častno. Gotovo, to je treba takoj storiti in že to bo ena pot k zboljšanju razmer, kajti plačani komisar ima seveda korist, če se vleče zaščita poverjenega mu zavoda v neskončnost. Toda pozabiti ne smemo
J nečesa pri tem:
r Pri odločni volji bi se dala zaščita v nekaj mesecih brez hudih pretresljajev za naše gospodarstvo odpraviti. Narediti je treba samo pošteno bilanco: toliko naše gotovine je v poštni hranilnici, toliko v Hipotekarni banki, toliko tam in drugod. Ta denar mobilizirajmo za ozdravljenje kredita slovenskih denarnih zavodov. Pa bomo takoj videli, da je vsaka zaščita naših denarnih zavodov nepotrebna. In naše gospodarstvo bo lahko spet vsaj dihalo.
Resnejši in globokeje misleči ljudje med nami so utihnili. Otopeli so in stoje ob zidu. Brez žrtev ni boljšega Življenja, brez trpljenja ni odrešenja. Kdor odpre oči in jasno in brez strahu pogleda v življenje občestva, v katero spada sam, se bo zavedel in se mu bo zbudila vest in zavest dolžnosti — če ni moralno pokvarjen in ni koristolovec, ne smrdljiva cunja, ki jo vlači veter po cestnem blata; ite bo imel gobezdal za preroke in ne žlobudranja puliloglavcev za razodetje.
OPAZOVALEC
Iz Krylovih basni
(Z dovoljenjem prevajalčevih naslednikov.)
Leta 1932. je izdal umrli Bogumil Vdovic v založbi »Satura« v prevodu izbor Krylovih basni.
Krylov (1768—1844) je bil znamenit ruski pesnik basni, ki so postale prava zakladnica ruskega človeka; najvišjega državnika in najnižjega delavca, kakor je dejal o njih pisatelj Gogolj. A ne samo Rusom, marveč vsemu izobraženemu svetu so Krylove basni vir globokoumnosti; dokaz temu
je dejstvo, da so bile prevedene že v 24 jezikov; slovenski prevod je pet in dvajseti.
Delitev.
V prostorih skupnih skupne trgovine so neki čislani kupci
natržili denarja na štrtine, končali posle in delit dobiček šli.
A kdaj delitev brez prepira mine?
In res se spro za robo in denar.
Kar zahrume, da je pri njih požar:
»Le brž, le brž rešite si hišo in blago!«
Njih eden zakriči: »Bežite,
račune mi potem napravimo lehko!«
»Moj tisočak mi prej še primeknite!« robanti drugi tam.
»Poprej ne ganem se drugam,
da nimam svojih dveh, tu so računi jasni!«
. se tretji togoti. — »Ne nismo vsi soglasni! Kako, zakaj, čemu? — Nikdar!«
Zabivši, da je dom objel požar, so trmci do tedaj rohneli, da so plameni jih zateli in so z imetjem vred zgoreli.
*
V premnogih važnejših stvareh neredko doleti poguba vse od tega, ker, mesto da ovrč se složno beda vseh, se vsak še krega
za svoj prospeh.
Žaba in Jupiter.
Živeča pod goro sred blat na vrh gore se na spomlad je žaba preselila.
V kalužni jamici našla je v mahu kraj in si uredila zavičaj
pod grmom v senci kakor raj.
A ni se ga prav dolgo veselila.
Prišlo je leto, čas potu.
pristave so se žabi posušile,
da suhih nog lehko so muhe v njih brodile ...
»Bogovi, o!« kriči kvakača iz mahu,
»nikar me uboge ne umorite!
Čeprav do vrh gore vso zemljo zatopite, samo da moje mahovje ne bo nikoli brez vode!«
Žabura vpije brez prestanka in slednjič Jupitra zgrdi, da mu srca in uma manjka.
»Neumnica!« ji Zevs odgovori (najbrž se on še ujezil ni),
»zakaj mi neki kvakaš tolii!
Čemu le radi tvojih zblod naj potopim človeški rod?
Mar ne bi rajša ti do blat prilezla doli? ...«
*
Na svetu mnogi so ljudje, ki nimajo do nikogar obzira:
Samo da njim po volji gre — pa ako se vesoljni svet podira.
Opica in naočniki.
Na starost opica v očeh je oslabela, a od ljudi je v uho ujela, da zlo še ni tako hudo, le treba, da naočnike dobo.
Pol tucata si jih je preskrbela...
Naočnike vrti na vse strani:
Zdaj k čelu jih prižme, zdaj jih na rep naniže, zdaj jih poduha zdaj poliže — učinka pa nikoder ni.
»Naj vzame vrag bedaka!« se jezi,
»ki ljudske še posluša kdaj laži.
Z naočniki so me pošteno naplahtali, a ni za las ni prida v njih!«
In opica od jeze in od žali tako ob kamen trešči jih, da so se le še drobci zabliskali.
♦
K nesreči pri ljudeh je prav tako:
Ker cene ji ne zna, nevednež le slabo o prekoristni stvari sodi; a če nevednež ta je malo višjih kdo, jo še preganja, koder hodi.
Kmetje in roka.
Nekoč kmetiče volja mine, trpeti razvaline, ki jih poplave rečic in vodic pustijo,
in k reki si gredo iskat pravic, v katero vse te vode se valijo.
Bilo se je pa res pritožiti na kaj!
Oh, kaj oziiknine je razkopalo, kaj mlinov je podrlo in odplalo in kaj živine je utonilo, Bog to znaj!
A reka lagodno, čeprav mogočno teče, velika mesta tam ob njej stoje, nikoli pa ne govore o takih nje porednostih ljudje.
»Gotovo ona jih odraviti poreče,«
tako si kmetje med seboj reko.
A glej! Ko bliže k reki so prispeli, pogledajo in tam uzro, da polovico njih blaga vode neso.
Zdaj truditi zastonj se niso več hoteli.
Z očmi le spremijo imetek svoj,
nato spogledajo se med seboj
in odhajaje
v domačo vas
reko z glavami zmajevaje:
»Čemu bi zapravljali čas!
Kako pril nižjih boš dobil pravico, ko si pa z višjimi dele na polovico!«
(Konec prih.)
Poučenost
David Lloyd-George, znameniti angleški politik, je nedavno razstavil slike o vojnih grozovitostih, in gotovo je vse hvale vredno, če je mariborska »Borba« navedla nekaj njegovih besed k tej razstavi, čeprav se nam sicer zdi, da fašistični protidemokratični nacionalizem, tolikanj simpatičen »Borbi«, ni najboljše sredstvo, da se v bodoče obvarujemo vojnih grozot.
Toda to prav za prav ni bil povod, da smo se oglasili k besedi. »Borba« je namreč prekrstila Llloyd-Georgea, izpustivšii ali iz nevednosti ali iz neinteligence njegovo ime, v Lloyda Jurija, misleč menda, da je drugi del priimka Lloyd-George njegovo krstno ime, ki ga je začel pisati
za svojim priimkom. Vendar opozarjamo kar najvljudneje »Borbo«,
Nekaj veselega mora biti v vsaki »Borbi«. Sicer bi ne bila list za izobraževanje jugoslovenskih delavcev.
Razširjajte naš tednik in
spominjajte se tiskovnega sklada!
Slovaška avtonomija
Poslanec Slovaške ljudske stranke dr. Ravasz je dne 29. novembra razvil v praškem državnem zboru podroben načrt za slovaško avtonomijo. Za to niti ni treba spremeniti ustave, ampak samo novelirati ustavno preosnovo iz 1927. leta. V okviru te novele naj se spremeni slovaško deželno zastopstvo v pokrajinski zbor (krajinski snem). Ta bi izvolil slovaškega predsednika, ki ga imenuje Ravasz deloma namestnika državnega predsedni-
»Slovenija« nima namena ustanavljati politično skupino in delati propagando za kak politično-strankarski program — niti odkrito niti prikrito. Njen namen je: z vidika naših dognanih narodnih interesov in prave demokracije ter duhovne strp-ljivosti motriti naše javno življenje in se boriti proti zlorabi in izdajstvu idealov in načel, ki jih proglašamo kot vodilna in bi nam tudi morali biti vodilna. Kdor je mnenja, da nam je tak vsestransko neodvisen, strankarsko nevtralen list potreben, in kdor želi, da se list zunanje in vsebinsko dvigne, ga vljudno vabimo, da nas gmotno podpre s tem, da postane naš redni naročnik-plačnik.
ka, deloma slovaškega pokrajinskega predsednika. Odgovoren bi bil ta predsednik pokrajinskemu zboru. Poleg slovaškega predsednika bi obstajal še urad dež. predsednika, ki bi imel celo pravico ugovarjati nezakonitim sklepom pokrajinskega zbora in slovaškega predsednika. Uradnike do čina višjega komisarja bi imenoval slovaški predsednik, glede višjih uradnikov bi pa imel pravico predlagati jih vladi ali predsedniku republike. Slovaški predsednik bi bil člen vlade. Izrecno bi mu bili podrejeni en glavni ravnatelj fihančne uprave, en generalni ravnatelj železnic, predsednik višjega sodišča in en predstojnik šolskega referata za Slovaško. Po naziranju dr. Ravasza in ostalih členov Slovaške ljudske stranke ne bi takšna ureditev škodovala niti ugledu niti enoti države.
Slovaška ljudska stranka je v zadnjih časih v živahnih pogajanjih glede preosnove razmerja med Čehi in Slovaki. Čehi so takšni sporazumni pre-osnovi zelo naklonjeni, zlasti državni predsednik sam, že ker nočejo, da bi imeli Madžari samo senco mogočosti, slepomišiti še nadalje s ponudbami avtonomije Slovakom, če se ločijo od Čehov. Sicer je pa Hlinka sam še nedavno tega postavil prav razločno mejo med Slovake in Madžare.
Ulični privid
Na Češkem sta sklenili stranki Narodnih demokratov in Narodne fronte volilno zvezo. Mimogrede: to sta dve stranki, nad katerima bi utegnila imeti ljubljanski »Pohod« ali mariborska »Borba«, poleg še mnogih drugih seveda, svoje dopadajenje. 0 priliki te zveze piše češki obzornik »Demokra-ticky Stred«:
Protestiramo proti zlorabi zastave narodne združitve in zoper to, da se izdaja za rešitelja države političen sestav, kil je živel od naklonjenosti ulice, družba, ki je zbobnala lconjunktuma gesla od vseh vetrov, in ljudje, ki so jih vzgojili časniki, ki predstavljajo najnižjo stopnjo časnikarstva in kjer je poročilo iz masažnih salonov prav tako priljubljen predmet, kakor spomini kakega nadškofa, in ki jim je vse eno, če jim piše na prvi strani pismo dr. Kram&r ali pa ulični privid.
MALI ZAPISKI
Prepovedan lis«.
Državno pravdnišlvo v Zagrebu je prepovedalo širiti št. 1 tiskopisa »Književna revija«, ki izhaja v Zagrebu.
Prisega češko-slovaških vojakov.
V »Delavski politiki« beremo:
Besedilo prisege češkoslovaških vojakov se glasi: Prisegamo, da bomo drug drugega ljubili, da bomo eden drugemu zvesto stali ob strani, da se v nevarnosti ne bomo zapustili, ampak se do konca branili! tako, kot nam veelva moška čast in zavest državljanskih dolžnosti. —
»Slovenija« hoče delati za koncentracijo vseh naših duhovnih, moralnih in političnih sil v borbi za trajne pogoje našega svobodnega življenja kot narod (kot kulturno-zgodovinska individualnost). V tem zmislu bo posebno povdarjalo to, kar vse zavedne rojake druži, ne da bi hotela s tem zanikati diferencijacijo duhov, v kolikor je utemeljena v dejansko obstoječi ločitvi duhovnih, socialnih in gospodarskih interesov. Kdor te težnje odobrava, ga vabimo v krog naših rednih naročnikov.
Jezik v našem radiu.
V tedniku za radiofonijo »Radio Ljubljana« beremo:
Slovenščina za Slovence je sijajna uvedba. Zanjo vodstvu vso čast! Ali kaj, ko ostaja neizrabljena. Zadnjič je dr. Kolarič vprav govoril o širokem in ozkem e v slovenščini. Takoj za njim je nastopil v nacionalni uri s svojim tekstom neki gospod, ki absolutno ni ločil nobenega širokega ali ozkega e-ja. Naj bi vendar vsaj tisti predavatelji, ki nastopajo pred predavanji dr. Kolariča ali za njimi, poslušali ta predavanja in jih pri sebi uporabljali, sicer je vse skupaj le — komedija. Kdor brati ne zna, naj se pred mikrofon ne poda — kdaj bo to veljalo v našem radiu. Če v šoli študent ne zna brati, dobi fajfo, če pa v radiu inteligent ne zna brati, dobi za to 100 Din ... Kakšna morala je to?
»Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečih po duhovni svobodi in pravi demo; kraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja kot narod. Kdor je z nami enih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti do lista.
Urednik in izdajatelj Julij Savclli v Ljubljani.