Povest slovenskega trpina
Skaručna
Vasice okrog Šmarne gore, na katero smo se pretekli mesec podali »s pesnikom Prešer-nom«, so slovenski literarni zgodovini prinesle nekaj pomembnih mož. Mednje spada tudi Jakob Alešovec, čeprav so mu to mesto dolgo časa odrekali.
Jakob Alešovec je bil rojen v Skaručni pri Vodicah. Julija 1842 je prijokal na svet v dru-
žini vaškega bajtarja in čevljarja. Oče ga je namenil za naslednika v svoji rokodelski obrti, a so mu učitelji v Ijudski šoli prekrižali načrte. V fantu so spoznali veliko nadarjenost ter poskr-beli za šolanje v Kamniku, pozneje pa tudi v Ljubljani. Tuje Jakob obiskoval gimnazijo, aje ni uspel dokončati. Poskusil je še na učiteljiš-ču, a tudi tu ni šlo, saj se je znašel v gmotnih težavah. Kaj mu je ostalo drugega, kot da je šel za domačega učitelja h graščaku in pesniku Miroslavu Vilharju, pozneje pa za knjižničarja v Vipavo. Petindvajsetleten je v Ljubljani prevzel uredništvo lista »Triglav«, dve leti zatem pa je že začel izdajati samostojen list »Brencelj v lažnivi obliki«. Ta je izhajal polnih sedemnajst let. Atešovec je v njem na satiričen način opi-soval slovenske narodne veljake, predvsem tiste, ki so se radi nagibali na nemško stran. S tem se je marsikomu zameril, list je bil večkrat zaplenjen, Alešovec pa zaprt. Poleg uredniko-vanja je tudi mnogo pisal. Sprva v nemščini, ko pa je naletel na prave slovenske rodoljube, ki so ga prepričali o nesmotrnosti tega početja, se je preusmeril v domače vode ter ustvaril vrsto zanimivih del: Petelinov Janez, Iz sodnij-skega življenja, Ljubljanske slike, Ne v Ame-riko itd. Napisal in priredil je celo vrsto veseloi-ger, ki so bile hvaležno gradivo za naše Ijudske
odre. Vrhunec pisanja pa pomeni njegov živ-Ijenjepis ,Kako sem se jaz likal', ki je izšel leta 1886. Dal mu je podnaslov Povest sloven-skega trpina. V njem opisuje svoja otroška in šolska leta ter življenje do prevzema uredniške službe pri Triglavu. Za nas je seveda najbolj zanimiv njegov spomin na otroška leta v do-mačem kraju. Z vedrim humorjem opisuje, kako si je moral kot otrok revnih kmečkih star-šev utirati pot do izobrazbe. Leta »likanja« po-menijo tudi najlepše obdobje njegovega živ-Ijenja. Pred časom je Prešernova družba po-natisnila knjigo ,Kako sem se jaz likal' ter tako omogočila, da se tudi mi srečamo s težkim živ-Ijenjem v preteklosti, ki pa ga Alešovčevo pi-sanje naredi prijetnega in zabavnega.
Žal pa je ravno delo ,Kako sem se jaz likal' nastalo ob zatonu Alešovčevega ustvarjanja. Že v mladosti je imel težave z očmi, po štiride-setem letu pa se mu je vid še poslabšal. Zad-nja leta svojega življenja je preživel skoraj po-polnoma slep in v hudi revščini. Kot ubog berač je obiskoval vaške hiše, župnišča in gradove ter se tako vsaj za silo preživljal. Živ-Ijenje slovenskega trpina se je dopolnilo v Ijub-Ijanski hiralnici, kjer je leta 1901 umrl. Zapuš-čen in pozabljen.
Andrej Mrak