Ivanka : Matija ŠHbar. 591
Matija Šlibar.
Spisala   Ivanka.
Temu Adamovemu sinu poverjena je bila prav skromna uloga v
ogromnej, kompliciranej igri »Življenje«. Zakaj — ne vem; a možno
je pač, da samo zato, ker morajo biti igrane tudi take male uloge, da
pridejo »večje« tem ložje do svoje prave veljave in efekta.
Tudi ne vem, ako je Matija Šlibar sam kdaj koga interpeliral
ali hotel interpelirati, radi tega. Vem le, da je on igral svojo ulogo
jako dostojno, skoraj sramežljivo. Bal se je pred vsem, vzbuditi ka-
korkoli zanimanje občinstva in bila mu je največja želja, ostati do
do cela neopazen. Alenda je imel za to svoje vzroke.
Bil je skrajnje tiha, mirna duša — vsaj na videz — in njegova
skromnost bi sodila v kaka samostanska pravila.
Znancev Matija Slibar ni imel mnogo in .še manj ali celo nič
prijateljev. V družbo je pač zahajal ; ostajal pa je v njej vedno le
skromen poslušalec ali gledalec. No, svet rad vara druge, često sebe.
Splošno se je sodilo o njem, da mu je dovolj, da sploh živi ter
ima vrhu tega še svojo,  vsekako  sloko  službico,   ki   mu   dovoljuje
592 Ivanka: Matija Šlibar.J
ravno toliko časa in gmotnih sredstev, da se vsak dan enkrat za
silo naje, tu in tam spije čašico pive ali vina, ter se naspi do sitega.
Namesto zajutreka je namreč navadno po jedno uro dalj spal.
Nihče, nihče ni mislil na to, da ima Matija Slibar ne le že-
lodec, marveč tudi srce. Srce, v kojem stoji žtrvenik, kakor stoji v
vsakem srcu. in sicer žrtvenik še cel in neporušen in neoskrunjen in
da ogenj na njem plapola še v neoslabljeni, prvotni, čisti moči.
Predmet Šlibarjeve ljubezni je bila ženska kakor čudno bi se
to tudi marsikomu zdelo.
Bila je to hči njegove gospodinje, sicer tudi blagajničarka večje
trgovine. Lepa bi se na prvi pogled nikomur ne zdela ; a kdor jo je
opazoval natančneje, videl je, da so njene poteze vsekako precej trde
a zelo pravilne. Sosebno njen stas, bil je izredno popoln. Štela pa
je vsekako že 25 pomladi in njeno obnašanje bilo je, dasi neprisi-
ljeno in neodurno, vendar zmerno in mirno, kakor je lastno misle-
čim, duševno naobraženim ljudem.
Šlibar je videl v njej dovršenost ženske popolnosti Bila mu je
pojm lepote in vzvišenosti. Jutranja zora in jasna nebesna modrina
in žarki zahajajočega solnca in milina zvezdnate noči in srebrne niti
lunine luči in cvetke in vsa krasota — za vse, za vse je imel le en
pojm, en izraz: Zora! ...
In ves svet in vse življenje in vsak njegov dih bila je : Zora !
Tudi njegova duša bila je samo : Zora !
In ljubil jo je, kakor dan ljubi svoje solnce in svoje rože, kakor
noč ljubi svoje zvezde in svoje rože, kakor morje ljubi svoje dno in
svoje rože in kakor človek ljubi svojo dušo in svoje rože. . .
In noč je čula njegove koprneče vzdihe in v noč so se nevzdržno,
drzno in divje vzdigale njegove želje in noč je vsezavala v sé neiz-
rečeno milino, mehkobo in nežnosti ljubezenskih akordov njegove duše...
Ah ! Matija Štibar bil je v takih trenotkih človek, samo človek
v vsej veličini in strahoti . . .
A za to vedela je samo noč, temna, skrivnostna in molčeča.
Šlibarju namreč ljubezen ni vzela razuma, pač pa mu ga je zbistrila.
In imel je dovolj moči in pognma, reči sam sebi: »Bedak in brez-
časten suženj je oni, ki svojo ljubezen izpostavlja usmiljenju« ...