SREČANJE Z VENERO
meeting venus
Madžarski dirigent Zoltan Szanto prispe v Pariz, da bi odpilotiral slovito Wagnerjevo opero Tannhäuser, za uprizoritev katere združijo svoje moči artisti iz vseh evropskih dežel, toda njegova umetniška odisejada po Evropi se prelevi v etnološko izkopavanje njenega narcizma.
srečanje z venero
režija: Istvan Szabo
scenarij: Istvan Szabo, Michael Hirst
fotografija: Lajoš Koltai
glasba: Tannhäuser Richarda Wagnerja
izvaja: Orkester londonske filharmonije
pod vodstvom Mareka Janovskega
pojejo: Kiri Te Kanawa, Rene Kollo,
Hakan Hagegard, Waltraud Meier
igrajo: Glenn Close, Niels Arestrup,
Moscu Alcalay, Macha Meril, Erland Josephson
producent: Enigma
Velika Britanija, 1991
Ih59
filmografija
AlmoJozasok kora (Doba sanjarjenja), !964
Apa (Oče), 1966
Bizalom (Zaupljivost), 1979
Der grüne vogel (Zelena ptica), 1979
Mephisto, 1981
Redl Ezredes (Polkovnik Redl), 1984 Hanussen, 1988
Meeting Venus (Srečanje z Venero), 1991.
10
i
FILNIl ÏIFEST
Szabov film Meeting Venus je, po eni strani, čista evropska moralna alegorija: vsak. artist namreč predstavlja eno etnično-etično evro-prežo (trivia: v Szabovi veliki Evropi manjka le »Jugoslavija«). In tudi sicer je sam film zelo evropski, vendar le v tistem najbolj abstraktnem pomenu tega izraza, potemtakem esperantistično evropski, kot ni bil še noben, ker pač Evropa kot enoten ideološko-ekonomski kontinent ni do sedaj še nikoli obstajala: Meeting Venus je pompozna in visoko operatična himna prav tej veliki, združeni Evropi. In prav v tem je zelo hollywoodski: nemara je na promiskuitetni beneški demonstraciji filma, kot si ga predstavlja razcefrana in deintegrirana Evropa, tudi zato ostal brez nagrad. Na blizu in na daleč se namreč zdi kot derivat high-concept filmarije, kot spec-film, kot film, posnet po vešče odmerjenem in dobro premišljenem naročilu: za filmom itak stoji prestižni in agresivni britanski impresario David Puttnam, ki je — bodisi kot direktor hollywoodske filmske korporacije Columbia Pictures ali pa kot producent filmov tipa Midnight Express, Chariots of Fire, Local Hero, The Killing Fields in The Mission — vedno iskal abstraktni most in srednjo pot med Hollywoodom in evropskim filmom. Film pilotira top-hollywoodska zvezda, Glenn Close — a zdi se, da tam ni zato, da bi filmu dvigovala možnosti v Ameriki, ampak prav zato, da bi mu povečala globalne možnosti v Evropi: Glenn Close je pač v Evropi bolj prepoznavna kot katerakoli druga evropska starleta. Glenn Close sam film potemtakem hollywoodizira, nič manj kot patetična love story s srečnim koncem. Zoltan Szanto, igra ga Niels Arestrup, malo znani madžarski dirigent, dobi nenadoma priložnost, da v pariški operi Europa, v kateri so zbrani glasbeniki in pevci z vseh evropskih vetrov (»Saj znate vsi angleško, mar ne«, jih združi dirigent), dirigira Wagnerjevo opero Tannhauser, ki jo bodo prek satelita neposredno prenašali v 27 držav (čisti holly-gimmick: prvič, le zakaj bi opero, ki jo bo dirigiral anonymus, prenašali prek satelita in v 27 držav, in drugič, le zakaj bi opero prenašali tudi na Madžarsko, če ne prav zato, da bi lahko emocije gledalcev na koncu kontrapunktirali s sicer zlomljeno, a emocionalno povsem »vživeto«, evropsko usmerjeno Szantovo soprogo, ki opero gleda na televiziji). In tam se kmalu zaplete s švedsko primadono, ločenko z dvema otrokoma, Glenn Close, ki se je v filmu Fatal Attraction zapletla v podobno — hipno, divjo, eksplozivno in pregreto — prešuštno romanco. Ker Niels Arestrup, sicer poročen in oče hčere, pri njunem prvem poljubu malce zamišljeno okleva, ga Glenn Close — v skladu s svojo psiho-fatalno reputacijo — pomiri: »Ne skrbi, ne bom ti uničila življenja«. V filmu Fatal Attraction ga Michaelu Douglasu je. Toda v filmu Fatal Attraction sta si ljubimca pripovedovala laži v materinem jeziku, resnica pa je obstajala onstran besed (v psihopatski spletki Glenn Close). V filmu Meeting Venus se Evropejci varajo v angleškem esperantu, resnica pa obstaja v materinih jezikih. V Evropi zunaj besed ni nič. Cyrano de Bergerac sreča Venero. Marcel Stefančič, jr.