10.
OBZORJA STROKE ocene knjig
5.E.D, 38/1,2 1998, stran 88
osebnosti. ''Ko posameznik prevzema naravnanost drugega, lahko sebe uresničuje kot sebstvo," (Mead 1997: 147)
Temelj družbenega so organizirani odzivi tega "posplošenega drugega", ki nastopa v neposrednih družbenih dejanjih, čeprav so njegov medij predvsem simbolni sistemi z jezikom na čelu. torej skupne naravnanosti vseh članov neke skupnosti oziroma družbene skupine do posameznih družbenih institucij: "Oseba je osebnost zato, ker pripada skupnosti, ker v svoje vedenje prevzame institucije te skupnosti," (123) Skrivnost družbenega ni v kompleksu navad, ampak v strukturni naravnanosti vseh posameznikov do skupnih dejavnosti. To pa še nikakor ne pomeni, da smo vsi enaki, temveč da obstaja neka skupna struktura, ki omogoča razvoj različnih posameznikov. Ključno je dinamično ravnovesje med potezami posameznikov in zahtevami "posplošenega drugega". Temeljno načelo človeške socialne organiziranosti je po Georgu Herbertu Meadu "komuniciranje, ki vključuje participacijo v drugem". Pogoj za to je, da se v sebstvu pojavi drugi..." (189). Krog je sklenjen, ko se vzpostavijo skupni odzivi vseh članov skupnosti na določeno situacijo, torej družbene institucije (195), Ti skupni odzivi se manifestirajo v pletenju simbolnih univerz umov, saj človeška družba pravzaprav predstavna "organiziran niz odzivov na določene situacije, v katerih posameznik sodeluje" (202). Dvojnost dejavnosti in simbolnega, 'jaza' in 'mene', ima vzporednico v dvojnosti doživljanja 'scbslva' in vživetja v doživljanje drugih. Brez sposobnosti posameznika, da se postavi v položaj drugega, ne bi bilo ne človeške družbe ne identitet, ki v njej oklepajo posameznike. Ta sposobnost pa je tudi v ospredju naravnanosti, ki sploh omogoča kakršnokoli etnografsko terensko delo. Antropologi oziroma etnologi, ki jih zanima dejansko vedenje ljudi, ali. če hočete, način življenja, se pač morajo seznaniti z behavioristično (socialno) psihologijo, ki se ne ukvarja samo s preučevanjem zavesti, ampak s posameznikovim doživljanjem glede na pogoje, pod katerimi se pojavlja (35), zato je pričujoči prevod besedila, ki prinaša temeljni metodološki preobrat socialne psihologije lega stoletja, izjemno dragocen za okolje, ki, vsaj kar zadeva teoretsko podkovanost in obvladovanje metodologij, prevečkrat nebogljeno caplja za svetom.
REZIJA: PESMI IN GLASBA REZIJANSKE DOLINE.
Nota, Viden/Udine, 1998.
Do zgodnjih šestdesetih let, ko so naši etnomuzikologi in folkloristi ter etnologi začeli sistematično zbirati in raziskovati Ijudskokulturno gradivo doline Rezije, ta svet ni bil kaj prida prisoten v naši zavesti. Od
izida znamenite zbirke rezijanskih pripovedi o zverinicah iz Rezije, kijih je zbral in obdelal Milko Matičetov. pa je ta odmaknjena alpska dolina v slovenski (pod)zavesii dobila prav mitske razsežnosti. Kmalu po pripovednem izročilu je v slovenski kulturni prostor vstopila tudi rezijanska glasba.
Konec sedemdesetih let je izšla v koprodukciji Založbe tržaškega tiska in Helidona plošča Dolina Rezije. Kolikor je znano piscu teh vrstic, je bila to prva plošča z rezijansko instrumentalno glasbo. Studijski posnetki Rezijanske folklorne skupine oziroma Gruppo folkloristico Val Resia z več kot 150-letno tradicijo so bili prava bomba. To je bila glasba, ki je bita nekaj svetlobnih let in nekaj stoletij oddaljena od polk. ki so bile v tistem času videli kol simbolno jedro slovenske tradicionalne instrumentalne glasbe. Za razliko od frajtonarskih harmonikarjev so bili rezijanski citiravci še najbižji ekvivalent znamenitim irskim fidierjem. ki so takrat dominirali na folk sceni.
Spremno besedo k takratni zbirki rezijanskih viž je pripravil tržaški skladatelj in etnomuzikolog Pavle Merku. ki je zapisal, da v Reziji govorijo enega najbolj arhaičnih slovenskih narečij in da je tam folklorno izročilo ohranilo starine, kakršne težko najdemo drugje po Evropi, Pri pesmi in plesu so ohranili davno netemperirano lestvico, melodijo spremlja bordun - in tudi graciozen ples, pri katerem se plesalca nc dotikata, je ohranil srednjeveške prvine. Še več. Tudi 5/4 takt oziroma izmenjujoča se tri- in štiričetrtinski takt sta se tudi v plesni instrumentalni godbi najdlje ohranila prav v Reziji. Arhaični 15/8 ritem označuje eno od najpogosteje izvajanih in petih viž v Reziji, Čemi potok oziroma Ta črni patok.
Rezijani izvajajo svojo instrumentalno godbo v duetih. v katerih sodelujeta violinist, citiravec. in basist, ki igra na tristrunski čelo oziroma mali. adaptirani kontrabas, (¡odcev je v dolini z nekaj več kot 1300 prebivalci zelo veliko, Citiro prime v roke skorajda vsak mladenič, ki začuti nagnjenje do glasbe, ženske pa vodilne violine oziroma cirire praviloma nc igrajo. Drugače je s spremljavo na basu. bunkuli, ki jo imenujejo tudi briinkida. vaiika citira ali bas. na katero igrajo manj vešči godci, izjemoma pa tudi ženske in otroci.
Čeprav je rezijanska godba živo prisotna v življenju Rezijanov, ni mogoče spregledati Rezijanske folklorne skupine in njene vloge pri ohranjanju te inslrumentalne tradicije, Rezijanski glasbeniki so ustanovili folklorno skupino že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v obdobju, ko so leta 1838 zagodli takratnemu cesarju Ferdinandu, ki se je mudil v furlanskem Vidnu,
Danes rezijanske viže odmevajo ob šmarni miši 15. avgusta in seveda za pusta, ko v različnih gostilnah in drugod poje in pleše dobesedno vsa dolina. Nekaj tega vzdušja pričarajo terenski posnetki Glasbenonarodopisnega inštituta, ki so nastali v zadnjih treh desetletjih in pol. Prav ta plat posnetkov nas pri izdaji, ki jo predstavljamo danes, najbolj navdušuje. Pri tej živi tradiciji se godci, plesalci in plesalke ter pevci in pevke zlijejo v eno.
Od osemdesetih let naprej je rezijanska godba redno prisotna tako na slovenskih koncertnih prizoriščih kot na nosilcih zvoka. Leta 1988je pri založbi Druga godba izšla kaseta z naslovom Godci i: Rezije - Gruppo folkloristico val Resia. Lire Folk Music s posnetki s koncerta v Viteški dvorani Križank. Istega lela je Rezijanska Iblklorna skupina praznovala 150-letnieo obstoja. Takrat so se njihovi tradiciji poklonili skladatelji Jani Golob. Pavle Merku, Uroš Krek. D. Zanenovich in P 1'ezze-Posnetki so izšli pri videnski naložbi Pizzicalo. kjer je izšla tudi znanstvena monografija o rezijanski instrumentalni glasbi Julijana Straj-narja. Citira. Knjigo je spremljala tudi kaseta z naslovom Citira i dokumentarnimi terenskimi posnetki Glasbenonarodopisnega inštituta. Ker pa so omenjene izdaje izšle v Italiji, so bile cenovno manj dostopne našem U občinstvu, tako da najnovejša izdaja pravzaprav zapolnjuje veliko vrzel pri izdajanju terenskih posnetkov iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta. To še posebej velja za pevsko dediščino Rezije, ki je bila doslej na nosilcih zvoka preveč zapostavljena.
Kot lahko preberemo v spremni besedi Julijana Slrajnarja na plošči
S.E.D. 38/1,2 1998. stran 89 0CČ/7Č A^/7g OBZORJA STROKE
Rezija-Pesmi in glasba ttzijanske doline, Rezijani in Rezijanke praviloma pojejo dvoglasno ali triglasno, petje pa označuje kratka melodija največkrat skromnejšega tonskega obsega z burdonom na spodnjem glasu. Vodilno melodijo ponavljajo in s teni pri pripovednih pesmih dosegajo dodaten dramatičen učinek. Pri nekaterih pesmih se pozna slovensko ali furlansko večglasje. vendar tudi v teh primerih Rezijanke in Rczijani zavijejo po svoje. Vtis arhaičnosti je očiten. Na posnetkih večinoma pojejo ženske in moški posebej, vendar se način večglasnega petja moških in žensk ne razlikuje.
lulijan Strajnar je v spremni besedi k plošči Rezija: pesmi in glasba i: Rezijanske doline zapisal tudi. da so v nekaterih pripovednih pesmi ohranjene nekatere arhaične prvine, ki so danes prava redkost. Tako si na primer verzi sledijo v brezkončnem ponavljanju ene same kratke melodije z ozkim obsegom. Tipičen primer je rezijansku inačica motiva o Orfeju, ki s pomočjo glasbe rešuje duše iz podzemlja, pesem Sveti Sintilawdec. Ta značilni vzorec ponavljanja \ odilne melodije se pojavlja tudi v novejših in lahkotaejših pesmih, interval med glasovi pa se tu in lam zoži vse do male sekunde.
Plošča Rezija: Pesmi in glasba rezijanske doline prinaša posnelke. ki so jih naredili sodelavci Glasbenonarodopisnega inštituta med letoma 1962 in 1996. Živa glasbena dediščina Rezije sc je v tem času spreminjala, naslajale so nove viže in nove pesmi ter izginjale nekatere starejše. Prehivalci doline so v tem obdobju, ki ga je zaznamoval še potres leta 1976, opustili že večino visokogorskih pašnikov in se v še Večjem številu razselili po svetu. Toda ko se nb avgustovski šmarni maši vrnejo domov, zaplešejo po starem. Ob plesu pa največkrat ludi Za pojejo, saj ima marsikatera viža ludi besedilo, ki govori o življenju v dolini.
Plošča Rezija, Pesmi in glasba rezijanske doline je v marsičem prelomna. Glasbenonarod opisni inštitut je končno pripravil ploščo s terenskimi Posnetki, ki poslušalcu pričarajo ludi veseljaško vzdušje na rezijanskih Veselicah. Tega godci in pesalei ler plesalke ne morejo naredili nil i na koncertnih, še manj pa na studijskih posnetkih. 1'rav ta dokumentarnost Pa prinaša še druge pozitivne stranske učinke, saj se prešernost rezijanske godhe dovolj učinkovito prenaša prek nosilca zvoka, da navduši tudi najbolj razvajeno poslušalstvo t.i. glasbe sveta (world music). Poleg arhaičnih najdemo na plošči tudi sodobnejše pesmi, med njimi pa prav na koncu kantaviorsko pesem ob kitari, kar pomeni, da sc rezijansko narečje emailcipira tudi v okviru sodobne popularne glasbe. Rino Chinese iz Osojan je leta 1981 zapel odo Reziji in Rezijanom. /a Pogumno geslo, s kalero so na ploščo uvrstili ludi to pesem, lahko izdajateljem samo čestitam in dodam, da je prav ta pesem še bolj Poudarila živost glasbe, ki jo prinaša pričujoča plošča. In še sklepna Pripomba, Plošča je iišla pri italijanski založbi Nota, pri pripravi gradiva pa je ob Glasbenonarodopisnem inštitutu sodelovala tudi Katedra za elnomuzikologijo Univerze v Bologni pod vodstvom Roberta Leydija in Pictra Sassuja, Le upamo lahko, da bo distribucija plošče dovolj dobra, da jo bo lahko spoznalo ne le domače in italijansko, ampak tudi svetovno občinstvo, ki se navdušuje nad glasbenimi eksotizmi.
SLOVENSKE LJUDSKE PESMI.
'z arhiva Glasbeno narodopisnega inštituta. I. Junaške, zgodovinske, bajeslovne in pravljične pripovedne pesmi.
Legendarne pripovedne pesmi 1. "I: Pripovedne pesmi - legendarne II in socialne. 'V: Ljubezenske pripovedne pesmi. ^RC SAZU, Radio Slovenija. Ljubljana 1997, 1998.
ena izdaja je še, ki je prav tako temeljnega pomena za naš kulturni Prostor kot izdaja celotne načrtovane znanstvene zbirke Slovenske Mdske pesmi: izdaja zvočnega gradiva, arhiviranega temelja celovite
SLOVENSKE LJUDSKE PESMI
Pripovedne pesmi-legendarne II in socialne
obdelave pevske in pesemske dediščine slovenskega etničnega ozemlja, na sodobnih nosilcih zvoka. Razlogi za relativno počasno izhajanje načrtovanih zvezkov iz zbirke SLP so najrazličnejši, med njimi pa ni najmanj pomemben dejavnik neustrezna oziroma nezadostna kadrovska zasedenost Glashenonarodopisnega inštituta. Šele sedaj, ko smo po skoraj dveh desetletjih dobili komentirano in z ustreznim aparatom opremljeno izdajo prvih štirih plošč z gradivom za zbirko Slovenske ljudske pesmi, se zavemo, da je bil eden od razlogov za končno odpravljanje nedopustnega zaostajanja pri izdajah temeljnega zvočnega gradiva iz slovenskega kulturnega prostora na nosilcih zvoka - poleg pregovorno mačehovskega odnosa Ministrstva za kulturo oziroma pred njim Komiteja za kulluro. ki je ves čas dajalo in še daje izrazito prednost visoki kulturi oziroma umetnosti - skrajno banalen: zaposlitev tonskega tehnika oziroma inženirja. Brez urejenega in ustrezno arhiviranega zvočnega gradiva, ki je bilo žc malodane obsojeno na propad, pač ni mogoče pripraviti izdaj tega gradiva na nosilcih zvoka. Nenazadnje pa so svoje vendarle prispevati tudi novi vetrovi v, kot smo temu rekli včasih, spremenjeni družbeni stvarnosti.
Izdajanje plošč Slovenske ljudske pesmi lahko pozdravimo z neprikritim navdušenjem. To pa še ne pomeni, da se ne bi ob poslušanju gradiva kazale tako prednosti kot tudi pomanjkljivosti in slabosti pri dosedanjem zbiranju tovrstnega gradiva. Večina folklori stičnih raziskav ljudske pesmi še danes temelji na hierarhiji vrednot, ki izhajajo iz mešanice romantične in pozitivistične dediščine prejšnjega stoletja. To pomeni, da je predmet raziskovalnega in zbiratcljskcga zanimanja končni produkt (nekoč so mu rekli narodovo blago), družbeni konleksl in performanca v praksi pa ostajata (pre)daleč v ozadju zanimanja raziskovalcev, ki jih praviloma zanimajo le najosnovnejši podalki o pevcih oziroma pevkah in kraju ter času nastanka posnetka, tu in lam pa še kaj podrobnosti v zvezi s samo pesmijo in njenim morebitnim izvorom, če ga izvajalci poznajo. Na prvem mestu zanimanja je besedilo pesmi, sledi mu vodilna melodija, redkeje naletimo na zapis večglasja, na koncu pa je na kralko opisan funkcijski kontekst pesmi - praviloma lakral. ko gre za izrazito obredne pesmi. Takšen princip zbiranja gradiva je utemeljil že Karel Štrekclj in za temeljno znanstveno ohdelavo pravzaprav zadostuje še danes. Onkraj zanimanja pa ostaja širši družbeni kontekst samega dejanja izvedbe oziroma umestitev glasbenih in drugih sorodnih dejavnosti v vsakdanje in praznično življenje. S favoriziranjem besede in iz njih stkanih "zgodb" se oddaljujemo od odgovorov na vprašanja o oblikovanju določenih habitusov skozi neposredno parlicipativno izkušnjo posameznikov in posameznic ter si s tem zastiramo tudi možnosti prodiranja v najgloblje in najbolj prvinske skrivnosti kulture. Toda to je že povsem druga zgodba. Vse bi bilo lepo in prav, če me ob poslušanju gradiva na ploščah Slovenske ljudske pesmi I-IV ne bi tu in tam motile solistične izvedbe določenih pesmi. Seveda lahko razumem motive zapisovalcev in skupaj z njimi rečem: "Hvala hogu, da je bila pesem posneta, še preden hi