CIRIL ZUPANC 
Dermotovi v Železnikih 
Na plavžu št. 11 v /dežnikih je sedaj malo večja enonadstropna lepa stanovanj 
ska hiša. Nekoč pa je bila tu znana usnjarna, ki je tik za hišo ob Sori na tej in drugi 
strani reke imela usnjarske obrate. Iz 19. v 20. stoletje so se tu zvrstili trije gospo 
darji, usnjarji Jakobi. Dermota Jakob (18-i.-i-190.si je z ženo Frančiško (1SS1-1923) 
imel dva sina: Antona in Jakoba. 
Anton je ostal sam in je bil odvetnik, Jakob (1878—1932) pa je nadaljeval pode 
dovano obrt - usnjarstvo. Usnjarno je po očetovi smrti vodil sin Jakob (1918—1944). 
Po prerani smrti sina Jakoba je usnjarno vodila mati Alojzija. TLI je bilo stalno 
zaposlenih kakih 15 delavcev. Leta 1947 je bil ta usnjarski obrat nacionaliziran in 
leta 1902 opuščen. Hči Mira je tu delala kot administratorka. S tem je ugasnilo us 
njarstvo v Železnikih. 
Jakah 
Po očetu je usnjarno prevzel sin Jakob (IS^K—1932 >. ki je to poslovanje uspešno 
vodil vse do prerane smrti. Družbeno se je lepo uveljavil kol ustanovni član telo 
vadnega društva Sokol v Železnikih. Na ustanovnem občnem zboru tega društva 
17. januarja 1909 je bil imenovan za podsta-
rosto v društvu. Z denarjem je precej pomagal 
pri gradnji novega sokolskega doma v Želez 
nikih, ki je bil dograjen 6. julija 192 t. Jakobova 
fotografija je objavljena v LR št. 20 leta 1979. 
na str. 190. 
Leta 1912 se je oženil z Alojzijo Žbontar 
(1893-1908). Grogurjevo z Zalega Loga. Rodili 
so se jima otroci: Miha - Milan 1913-. Franc 
191 t.. Vida 19 r.. Jaka 1918.. Mira 1921. in 
Jernej 192-t. leta. 
Anton 
Odvetnik Anton Dermota ( 18~(>-191 t) je po 
osnovni šoli v Železnikih postal dijak klasične 
gimnazije v Ljubljani, kjer je leta 1896 maturiral. 
Pravo je potem študiral v Pragi, kjer se je se 
znanil s slovansko zavednimi in socialno 
usmerjenimi študenti in profesorji. Zlasti je Mama Ai<ljz,ja Dermota (slikami 
nanj imel velik vpliv profesor Masarvk. Po okrog leta 1960) 
123 
LOŠKI RAZGLEDI 47 
opravljenih študijah se je vrnil domov in je bil potem šest let pravni praktikant in 
odvetniški koncipient v Kranju in Ljubljani. Leta 1908. se je preselil v Gorico kot 
odvetniški koncipient. leta 1912 pa je tu odprl lastno odvetniško pisarno. Tedaj ne 
ozdravljiva pljučna tuberkuloza ga je vedno bolj ogrožala in tako je 3. maja 1914. 
v Gorici umrl. 
Že leta 1904 je bil med ustanovitelji ljubljanskega izobraževalnega društva 
Akademija, še istega leta pa je bil med uredniki prve slovenske socialne rev ije Naši 
zapiski. Tej reviji je do zadnjega leta pred smrtjo posvetil zelo veliko svojih moči. 
skrbel za sodelavce, sam pisal kritike in članke ter revijo uredniško solidno obliko 
val. Prav pod njegovim urednikovanjem so Naši zapiski postali najpomembnejša 
slovenska družboslovna revija pred prvo svetovno vojno. Dopisoval je v razne naše 
tedanje časopise in revije, marsikaj naprednega pa je prevedel tudi iz češčine. Eden 
zadnjih njegovih pomembnih pravniških nastopov je bil zagovor Ivana Cankarja, 
proti kateremu je bil avgusta 1913 proces zaradi njegovega znamenitega javnega pre 
davanja z naslovom -Slovenci in Jugoslovani«. 
Idejno se je Dermota zbližal z Dragotinom Lončarjem. Albinom Prepeluhom in 
odvetnikom dr. Henrikom Turno. Temu je tudi prepustil svoje kliente. 
Antona Dermoto so pokopali na nekdanjem goriškem pokopališču na Blančah. 
Po prvi svetovni vojni je bilo to pokopališče opuščeno, na istem prostoru pa je sedaj 
zrasla Nova Gorica. Ker Dermotovih posmrtnih ostankov ni nihče prekopal, počiva 
sedaj nekje v centru Nove Gorice. 
Ob 65-letnici njegove smrti mu je Muzejsko društvo Železniki na njegovi rojstni 
hiši vzidalo spominsko ploščo. Njegova fotografija je objavljena v LR št. 26. leto 1979. 
str. 181. 
Milan 
Rojen je bil 11. septembra 1913 v Želez 
nikih. V krstni knjigi je vpisan kot Miha-Milan. 
Zato ima v uradnih dokumentih ime Miha. 
vendar je med domačimi znan kot Milan. 
Osnovno šolo je obiskoval v Železnikih, šola 
nje nadaljeval na realni gimnaziji v Ljubljani 
in leta 1938 diplomiral na pravni fakulteti 
v Ljubljani. Od septembra 1940 do aprila 1941 
je bil sodni pripravnik na sodišču v Celju. 
Ob razpadu kraljevine Jugoslavije se je 
začasno vrnil domov. Jeseni 1941. leta se je za 
poslil kot pisar v upravi kamnoloma Kamnitnik 
v Škofji Loki. Tu je delal eno leto. Potem ga je 
Delovni urad razporedil na delo na okraju 
v Kranju, kjer je na kmetijskem oddelku vodil 
evidenco - kmetijske liste (»Hofkarte«). Konec 
Milan Dermota (slikan okrog leta aPrila ^43 je bil odpuščen iz službe. Jeseni 
1980) 1943 je odšel v partizane. Pri štabu Gorenj-
124 
DERVOTOn V ŽELEZNIKIH 
skega odreda, ki se je tedaj zadrževal v Martinj Vrhu. je postal član vojaškega 
sodišča. Od 1. aprila do julija 1944 je bil vodja Okrožne tehnike Jesenice. To je bilo 
v glavnem lektorsko delo. Julija 1944 je bil premeščen na komando Idrijskega 
vojnega področja, ki je bilo tedaj na Vojskem. Tu je poslal sekretar področnega vo 
jaškega sodišča. 
V manjši skupini je po redni kurirski liniji avgusta 1944 potoval po nekih oprav 
kih na Glavni štab. Kurirska pot je potekala od Vodic, mimo vasi Hrastje. proti vasi 
Farje in naprej do Jurišč. Vas Hrastje je južno od Pivke, ki se je tedaj imenovala 
Št. Peter na Krasu. Pri nočnem prehodu čez cesto in železniško progo je bila 24. av 
gusta 19*4 ta skupina napadena. Prešla je progo, vendar je bil Milan težko ranjen 
v levo nogo. V vasi Parje so njegovi spremljevalci dobili neki voz in so ga prepeljali 
na Mašim. Seveda so mu že tu nudili prvo pomoč. Več kot tri mesece se je potem 
zdravil v raznih partizanskih bolnišnicah na Notranjskem in Dolenjskem. Ker so me 
nili, da se mu je noga nekoliko že popravila, so ga razporedili na delo v Predsedstvo 
SMOS v odsek za prehrano. Zdravstveno stanje pa se mu je poslabšalo in rešitev 
bi bila operacija na nogi. 21. februarja 1945 je bil z letalom prepeljan v Južno Italijo 
v Bari. kjer so mu z operacijo v vojaški bolnišnici pozdravili nogo. Vrnil se je šele 
5. julija L945. Po zdravljenju še doma je dobil redno zaposlitev kot referent na mi 
nistrstvu za trgovino in preskrbo oktobra 1945, Leta 1946 je tu postal šef kabineta. 
1. julija 1947 pa je bil premeščen v kontrolni oddelek na Komite za zunanjo trgo 
vino. Od avgusta 1950 dalje je bil član Komisije državne kontrole LRS. Več let je bil 
tudi pravni svetovalec upravnega odbora Ribiške zveze Slovenije. 
Upokojen je bil leta 1974. Z ženo Angelco sta imela sina in hčer. Stanovali so 
v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Umrl je 14. avgusta 2000. 
Franc 
je bil rojen -t. oktobra 1914 v Železnikih kot 
drugi sin usnjarja Jakoba Dermote. V Želez 
nikih je naredil štiri razrede osnovne šole. 
potem pa je redno obiskoval I. realno gimna 
zijo v Ljubljani, kjer je leta 1933 maturiral s prav 
dobrim uspehom. Do leta 193" je bil kadet 
pomorske akademije v Dubrovniku, ki jo je 
uspešno zaključil, potem pa je ta študij dopol 
nil še s tečajem pomorskega zrakoplovstva. 
\ gimnaziji in na pomorski akademiji si je pri 
dobil tudi znanje italijanščine, francoščine in 
angleščine. 
Po uspešno zaključenem šolanju je v Jugo 
slovanski vojni mornarici služboval kot oficir 
straže na naslednjih ladjah: 
* od 1. avgusta 1937 do I. marca 1938 na 
rušilen 1 Hibrovnik. 
* od 1. marca do 15. oktobra 1938 na ladji 
Dalmacija. 
Franc Dermota (slikan leta 1940 kot 
poročnik bojne ladje I. razreda) 
125 
LOŠKI RAZGLEDI r 
* od IS. oktobra 19š<s do I S map \\>V) na ladji I h ar. 
* od iS. maja 1939 do 1. marca 1940 na ladji Perun. 
S temi ladjami je bil na daljših plovbah med lukami severne Afrike, Azije, v Turčiji, 
ob obalah Romunije, Bolgarije. Grčije, Francije in na Malti. Kapitulacija kraljevine 
Jugoslavije ga je zatekla v Sibeniku. Že skozi ustaško Nezavisno državo Hrvatsko 
mu je le uspelo priti v Ljubljano, kjer se je kmalu vključil v ilegalno delo OF. Bil je 
poročnik bojne ladje. 
V Ljubljani je stanoval na Resljevi ulici št. S. V raciji 19. marca 1942 je bil tudi 
Dermota aretiran in z. večjo skupino osumljenih sodelavcev' OF odgnan v- taborišče 
Gonars v Furlaniji. V noči na 12. junij 1942 je pet intemirancev pobegnilo iz taborišča 
skozi 2S m dolg rov. ki so ga bili izkopali pod barako proti žični ograji. Štiri ubežnike 
je italijanska straža ujela že takoj ob žici. Franca Dermoto pa čez en leden v Dolenji 
Trebuši. skrajno izčrpanega, koga je izdala neka nepremišljena ženska. Te ubežnike 
so potem premestili v taborišče pri Padovi. O delovanju v tem taborišču je Franc 
v svojem življenjepisu napisal: -Po nekaj mesecih sme si naredili manjši radio-spre-
jemnik. Vsako noč smo poslušali vesti in zjutraj pisali Logorski dnevnik. Tehnično 
službo postaje je vršil tovariš, hi je ležal nad menoj, jaz pa sem na podlagi beležk. 
zjutraj pred vstajanjem sestavil koncept dnevnika, ki gaje potem odhorOF razmnožil 
in razposlal zaupnikom, ki so na ta način mogli masi 3300 intemirancev r najbolj 
kritičnih dneh s primernimi propagandnimi posegi dvigali zaupanje v pokret in 
utrjevati zavednost. Postaje Italijani niso mogli odkrili, čeprav so stalno vršili 
preiskave iu se posluževali svojih agentov, vrinjenih belčkov, posebno še dr. Kocipra. 
Ta radijska postaja je delovala vse do prihoda Nemcev, ko smo jo odnesli s seboj na 
transport preko Brennerja.-
Po padcu fašizma. 25. julija, do kapitulacije Italije 8. septembra 19-43- je večji del 
intemirancev iz Padove odšel domov. Franc pa je ostal v tistem delu taborišča, kjer 
intemirancev niso izpuščali. ampak so ga okrog IS. septembra prevzeli nemški 
stražarji. Skupaj z dvema študentoma je poskušal pobegniti, kar pa mu ni uspelo. 
Eden je bil ustreljen. Franc ujet. tretji pa je pobegnil. Čez nekaj dni so Nemci vse te 
intemirance naložili na tovorni vlak in jih preko Brennerja prepeljali v Nemčijo. 
Kakor, da ne vedo, kje bi jih odložili, so jih potem prevažali preko Avstrije na 
Madžarsko in ponovno na Štajersko. Na krajšem postanku v Celju sta liane Dermota 
in Branko Ahčin pobegnila. Tokrat je uspelo. Okrog 1. oktobra 1943 sta pod 
Karavankami prišla na Gorenjskem med partizane. 
Tu se je za Franca začela nova težava. Sumljiv je bil kot ubežnik iz. nemškega 
transporta in kot oficir bivše jugoslovanske vojske. Šele po več mesecih mučnih raz 
govorov in dokazovanja mu je uspelo odpraviti nevarna sumničenja. Prišel je v štab 
31. divizije. 
Septembra 1944 je bil od tu poslan na Glavni štab NOV in PO Slovenije, kjer je 
zvedel, da pripravljajo ustanovitev nekih novih mornariških enot. Medtem ko je štab 
IX. korpusa IS. oktobra 1944 izdal ukaz o ustanovitvi Mornariškega odreda Koper, 
sta Franc Dermota in Fdvard Logar proti koncu oktobra prišla čez Sv iščake in Brkine 
v slovensko Istro z nalogo, da ta novi mornariški odred ustanovita. 
Dermota in Logar sta tedaj prišla prvič v.slovensko Istro. Podgorski kras, Šavrinska 
Brda. dolino Dragonje in obalni pas od Milj do Mirne je bilo poslej vse do osvo-
126 
DERSIOTIM 1" ZELEZS1KIH 
Franc Dermota (slikan leta 1948 kot 
kapetan) 
boditve njuno operativno področje. 28. oktob 
ra 194 i je Dermota že dobil od štaba IX. korpu 
sa pisno navodilo, da se njegova mornariška 
skupina razvije v Mornariški odred Koper 
(MOK) z navedenimi konkretnimi operativ 
nimi nalogami. Preko komande Istrskega 
vojnega področja je Dermota vzpostavil 
neposredno zvezo s Komando mesta Koper 
in s štabom bataljona Alme Vivoda. 
2<i. in 2~. oktobra 1944 je Dermota že na 
vezal stik z Okrožnim NO Buzet in Komando 
mesta LTmag. Tu je dobil tudi nekaj dobrih 
obveščevalcev, ki so ga potem redno obveščali 
o stanju vzdolž obale od Savudrije do Mirne. 
Za območje med Piranom in reko Mirno je 
bila informativna mreža formirana v zimskih 
mesecih, ko je Dermota pridobil še nekaj do 
mačinov za to delo. 
30. januarja 1945 je bilo nad beljakom 
močno zadeto ameriško letalo, ki je potem pod 
Slavnikom strmoglavilo, pilot pa je odskočil in pristal pri Borštu. kake 3 km južno 
od Marezig. Domačini so ga pripeljali k Dermoti, ki je znal angleško, in takoj je bilo 
pilotu jasno, da je prišel v prave roke. Čez nekaj dni ga je Dermota v spremstvu 
dveh borcev že napolil proti Notranjski, od koder.se je potem z letalom vrnil v bazo 
v Italiji. To je bil pilot Charles Doughertv. ki je kot upokojeni letalski polkovnik 
kasneje živel v Kaliforniji. 
9. februarja 1945 je bila v gozdu med Borštom in Laborjem napadena KM Koper. 
Nekaj borcev je padlo, komandant pa se je sam ustrelil. V dogovoru s komando 
Istrskega vojnega področja je poveljstvo KM Koper začasno prevzel Dermota. Tu je 
spoznal Tržačana Maria Santina-Walterja (1922—1995), ki je bil prej funkcionar 
v bataljonu Alme Vivode. Predložil je komandi Istrskega vojnega področja, naj tega 
\\ alterja postavijo za novega komandanta KM Koper. V začetku marca je Walter res 
postal komandant KM in je to dolžnost vse do osvoboditve opravljal odgovorno in 
uspešno. Kasneje je bil na Koprskem upoštevan družbenopolitični delavec. 
Od februarja do aprila 1945 sta KM Koper in Mornariški odred v nekaterih vaseh 
organizirala nekaj mitingov. Na eni takih družabnih prireditev v Loparju je mladin 
ska organizacija izročila mornariškemu odredu lepo vezeno slovensko zastavo. Ta 
je v maju 19-n visela pred vilo Marija v Portorožu, kjer je bil štab odreda. 
Dobesedno iz. nič je Dermotu uspelo v šestih mesecih ustvariti solidno enoto 
Mornariški odred Koper, ki je v dneh od 2<S. aprila do 2. maja 1945 na naši obali 
zaplenil več vojaških plovnih naprav, zajel precej vojnih ujetnikov in zaplenil veliko 
vojnega materiala. Vzpostavljene so bile luške kapetanije od Kopra do Novigrada. 
Za Pomorski muzej »Sergij Mašera- v Piranu je Zdravko Marenčič napisal izčrpno 
študijo z naslovom: Mornariški odred NOVJ Koper, v kateri je organizacijski delež 
127 
LOŠKI RAZGLEDI47 
Franca Dermote kar lepo in dovolj konkretno predstavljen. Tu je na koncu tudi za 
pisano: -Ena glavnih nalog odreda: ustvariti čim Črrstejše slike z istrskim ljudstvom. 
pa naj si bo to hrvaške, italijanske ali slovenske pripadnosti, je bila uresničena. 
Premagana je bila bojazen med borci in obveščevalci, ki je bila nenehno prisotna ob 
vprašanju: Ali bomo mimo prešinili noč. bomo jutri še svobodni ali pa nas bo kdo 
izdal ali opazil sam sovražnik ter nas pobil' Prav v tej zmagi je velik pomen vseh 
istrskih borcev in političnih delavcev, saj jih je obkrožal tisočkrat močnejši sovražnik. 
Čeprav maloštevilni so bili edina rez z novonastajajočo Jugoslavijo in ljudsko 
oblastjo. In prav njim gre pripisali končno zmago istrskega ljudstva, da seje r veliki 
večini odločilo za novo Jugoslavijo.' 
Skupnost slovenskih občin je leta 1975 izdala jubilejno knjigo Prazniki slovenskih 
občin. V njej je objavljen članek za občinski praznik Pirana, ki ga je sestavil Janez 
Tomšič. Kar dobro je tu predstavljeno delovanje tega odreda in njegovega povelj 
nika Franca Dermote. 
I. novembra 1948 je bil Frane Dermota odpuščen izJRM. V svojem življenjepisu 
ob odhodu iz mornarice je takole zapisal: »7o. da sem dosegel demobilizacijo. je bilo 
vskladu z mojo željo. Druga plat. da sem odšel v civil pod tako ceno in obliko, pa mi 
je dalj časa ubijalo aktivnost in me delalo ravnodušnega. Nekaj mesecev pred 
odpustom je bil namreč v Splitu v nekakšnem zasliševalnem postopku v zvezi z In-
formbirojem, ko je šlo za odnos do Sovjetske zveze in Stalina. Razočaran pa je bil 
tudi zaradi omalovaževanja njegovega prispevka v NOB. Pri vsej svoji vnemi. 
požrtvovalnosti, hrabrosti in uspešnosti, je iz vojske odšel s činom, kakršnega je imel 
aprila 1941. Poročnik bojne ladje je enak činu kapetana, kar je tedaj France bil. 
Kmalu po odpustu iz mornarice se je zaposlil pri podjetju Jugoinspekt v Ljubljani, 
kjer je čez nekaj let postal predsednik upravnega odbora. 
Splošna plovba Piran je rabila več mornarjev z visoko izobrazbo. Da bi zadevo 
hitreje rešili, so se z vodstvom Višje pomorske šole v Portorožu dogovorili za pro 
gram posebnih izpitov za te kadre. Na razpis za polaganje izpita za kapitana dolge 
plovbe ali za mornariškega strojnega inženirja se je prijavilo več kandidatov, med 
njimi tudi Franc Dermota. Leta 1961 je pri Višji pomorski šoli v Portorožu uspešno 
opravil ta izpit. Postal je kapitan dolge plovbe in se tudi vkrcal in sodeloval pri nekaj 
trgovskih pomorskih vožnjah. Zbudila se mu je želja, da bi morje doživljal kot civil 
ni trgovski pomorščak. 
Trgovska mornarica, kapitan dolge plovbe. Krajši čas je bil kapitan ladje pri 
Splošni plovbi Piran, potem pa se je zaposlil pri neki švicarski firmi na ladjah, ki so 
bile registrirane v državi Burundi v Afriki. Tako je bil v trgovski mornarici kakih 
sedem let. V letih 1968—1975 je bil poslovodja trgovine Vrvarna na Trubarjevi ulici 
v Ljubljani, zatem pa upokojen. 
1. marca 1960 je Franc Dermota na prošnjo Miroslava Pahorja, ravnatelja Mestnega 
muzeja Piran, pojasnil neke fotografije in dokumente Mornariškega odreda Koper, 
ki so jih v muzeju dobili od novinarja Andreja Pagona-Ogarcva. 
Njegova žena je bila Tatjana Skočir ( 1919—1988), otrok pa nista imela. Nekaj 
mesecev potem, ko je pokopal ženo. je 2$. septembra 1988 še sam umrl. Grob ima 
ta na ljubljanskih Žalah. 
128 
DEfttlOTO 17 V ŽELEZNIKIH 
Jaka 
je bil rojen 10. novembra 1918. Ker sta starejša brata Milan in Franc odšla v take 
šole, da je bilo jasno, da ne bosta živela od usnjarstva, je oče tega sina usmeril v ta 
poklic. Pa tudi fant se je tega dela rad oprijel. Star je bil 14 let. ko mu je oče umrl. 
Mati Alojzija je potem nekaj let vodila usnjarno. sin Jakob pa pridno obiskoval obrt 
no šolo. Seseda je veliko pomagal mami. ko pa je imel 18 let. to je bilo leta 1936, 
je že kar uspešno nadaljeval očetovo in mamino delo. 
Leta 19-42 se je oženil z Anico Benedik (r. 1923* iz Dolenje vasi. Pa se je pojavila 
pljučna TBC, ki ga je zlomila. 1944 je zopet mama prevzela usnjamo, ko se je sin 
Jakob zdravil na Golniku in tam 11. avgusta 1944 tudi umrl. Ž ženo sta imela hčerko, 
ki pa je stara kakih 10 let tudi že umrla. 
Bila je vojna, trije njeni sinovi so bili partizani. 12 delavcev usnjarjev bi ostalo brez 
zaslužka, če bi usnjarna prenehala obratovati, Tako se je vdova in mati Alojzija 
pogumno lotila vodenja usnjarne. S tem pa je ustregla tudi ljudem v Železnikih in 
okoliškim kmetom. Če drugega ne. so bile vsako leto svinjske kože. ki jih je bilo 
treba ustrojiti. Partizani so na več krajih klali živino in so se nabirale goveje in konj 
ske kože. To vse je predelala Dermotova usnjarna in se je usnje vračalo partizan 
skim enotam. Tako je ta ženska še kako koristno sodelovala v NOB. 
Druga svetovna vojna je Dennotovo družino silno težko prizadela. Hči Vida 
( 1917-2000) se je 1939 poročila s strojnim tehnikom Matevžem Šmidom ( 1910-1002) 
iz Dražgoš. Odšla sta v Srbijo, kjer sta v tovarni letalskih delov v Kraljevu oba do 
bila lepo zaposlitev. Tam se jima je rodil tudi sin. Za njima je šla še Mira ( 1921-199"). 
ki se je tudi dobro zaposlila kot pisarniška uradnica. Tam se je poročila s strojnim 
inženirjem Francem Weiffenbachom. Do leta 19-tl sta se jima rodila hči in sin. 
zadovoljno in v blagostanju so živeli. Pa je prišla vojna, aprila 1941, ki je vse to uni 
čila. Brez vsega so prišli domov, zadovoljni, tla 
so se sploh živi in zdravi mogli vrniti. Mirin 
mož je odšel v Nemčijo in ta družina je ostala 
brez očeta. Skrb za ti dve mladi družini je padla 
na mamo Alojzijo. Kmalu pa se je bala še za 
življenja svojih sinov. 
Mornariški oficir Franc je pomladi leta 10 ti 
prišel v Ljubljano. To je mati izvedela, kakor 
tudi to. da je interniran v Gonarsu. Potem je 
pomladi 1944 zvedela, da je pri partizanih. Ko 
je jeseni 19 t t odšel v Istro, (.loma o njem do 
konca vojne niso ničesar vedeli. 
Ko je jeseni 19f3 Milan odšel k partizanom. 
so doma tudi le občasno kaj malega zvedeli o 
njem. Da je ranjen so zvedeli, kaj konkretnega 
pa ne. Mati je bila v velikih skrbeh za tega sina. 
Jernej se je največ zadrževal v Martini Vrhu, 
zato so doma o njem kar dobro vedeli, kako 
Jaka Dermota 'slikan leta 1942) 
129 
LOŠKI RAZGIEDI •*-
se ima. Podobno je bilo z Matevžem Šmidom, ki je bil član okrajne gospodarske 
komisije za Selško dolino. Zadrževal se je občasno na raznih krajih v Selški dolini. 
Kako presrečna je bila Dermoto\ a mama ob ki men vojne, ko so se preživ eli sinovi 
in zet vrnili domov in so verjeli v novo srečno življenje, v lepo prihodnost. 
Matevž in Vida sla imela sina in dve hčeri, /gradila pa sta si lepo hišo. Mira se je 
po vojni poročila s Štefanom Primožičem. Z njim je imela sina in tudi ta dva sta si 
zgradila svojo hišo. 
Jernej 
je bil rojen IT aprila 1924. V Železnikih je obiskoval osnovno šolo. od 1937 do 
1941 pa je bil dijak klasične gimnazije v Ljubljani. Vojna je prekinila to učenje in 
tako je začasno ostal doma. V začetku leta 1943 so fantje letnikov 1923 in 19.2-t že 
začeli dobivati pozive za odhod v nemško vojsko. V Železnikih je bilo domenjeno, 
da ne bo nihče šel v nemško vojsko, ampak v partizane. Ko je tako februarja tudi 
Jernej dobil poziv za odhod v nemško vojsko, je s tem pozivom prišel v Ojstri Vrh, 
kjer je bil razporejen v partizansko četo. Postal je borec t. selškega bataljona, ki je 
spadal poti Gorenjski odred. 
12. julija 1943 je bila v Davči ustanovljena Prešernova brigada, ob njej pa se 
Gorenjski odred in Kokrški bataljon. Jernej je bil razporejen v Gorenjski odred. Ta 
odred si je v Martinj Vrhu, v kletnih prostorih osnovne šole uredil ciklostilni > tehniko. 
Ko so bili februarja in marca 19 H iz tega odreda ustanovljeni Škofjeloški. Jeseniško-
bohinjski in Kokrški odred, je ta ciklostilna tehnika postala tehnika škofjeloškega 
odreda. TLI SO tiskali in razmnoževali glasilo Gorenjski partizan, razne letake. radij-
ska poročila in drugo. Tiskov ni naročal le odred, ampak tudi terenske okrožne us 
tanove. Jernej je bil tu v glav nem lektor pa tu 
di risar in po potrebi še kaj drugega. V eni od 
številk Gorenjskega partizana je objavljena tu 
di zanimiva pesem -Moj mitraljez«, ki jo je 
napisal Boris Globočnik. laka je. da bi jo bilo 
vredno uglasbiti. 
Leta 1946 so v Železnikih ustanovili 
Kovinarski) zadrugo Niko, ki je kasneje pre 
rasla v tovarno Iskra. Od vsega začetka je bil 
Jernej tu zaposlen. 
I/. Kovinarske zadruge NIKO je nastala Iskra 
- tovarn.i elektromateriala in gospodinjskih 
aparatov. Tu je Jernej postal šef računovodst 
va, kjer se je iela L975 upokojil. 
Poročil se je z. bratovo vdovo Anico iz 
Dolenje vasi. Z njo je imel hčerko Jernejko. 
Proti koncu delovne dobe se je v njem že 
oglašala zahrbtna bolezen, ki ga je 27. aprila 
Jernej Dermota 'slikan okmg leta l977 Prožila v prerani grob. Počiva na 
1950) pokopališču v Selcih. 
130 
1)1 RMOIOVI I /.I.L17MKIU 
Na Dermotovi hiši Na plavžu \' Železnikih je že vzidana ena spominska plošča. 
Prav take je vreden mornariški oficir Franc. Morda pa hi nas primerna spominska 
plošča spoštljivo spominjala na vso to partizansko družino? 
Pripomba 
Domačin in moj sohorec. Štefan Primožič mi je posodil fotografije Dermotovih. Dal mi je tudi več važnih 
podatkov o tej družini. Za sodelovanje se mu najlepše zahvaljujem! 
ZUSAMMENFASSUNG 
Die Faiuilie Dermota aus Železniki 
Die Familie Dermota hatte in Železniki eine Lederfabrik. die bis IS Arheiter he-
schaftigte. 1947 vvurde sie nationalLsiert und imjahr 1962 stillgelegt. 
Der Gerber Jakob ( 1878-1932) und seine Frau Alojzija ( 1893-1968) hatten vier 
Soline und zvvei Tochter. Der erste Solin Milan (1913—2000) vvurde Jnrist. der 
zvveite Sohn Franc (191-*-1988) Marineoffizier. last der dritte Solin Jaka 
11918-19 44) vvurde Gerber und seizte das Familiengevverbe fort. Der vierte. jiing-
ste Solin Jernej < 192 t—19 > vvar Buehhalter in der Fabrik Iskra in Železniki. 
Da der Hausherr verhaltnismaKig jung, ^4 Jahre alt. starb, fuhrte seine Witwe 
Alojzija die Lederfabrik von 1932 bi.s 1938, als der Sohn Jakob die Schule been-
dete und genug ah vvar. um die Leitung der Fabrik ubernehmen zu konnen. Als 
er 1944 gestorben vvar. kaum 26 Jahre alt. leitete seine Mutter Alojzija die 
Lederfabrik vvieder bis 1947, als der Betrieb nationalisiert vvurde. 
\\ ahrend des Krieges vvaren alle drei Sohne Milan. Frane. Jernej und der 
Schvviegersohn Matevž Partisanen. Zu Hause musste man aber fiirjakobs \Vitwe 
und zvvei Tochter, die funt kleine Kinder hatten. sorgen. 
In besonders schwierigen Verhaltnissen erlebte den Krieg und iiberlebte ihn 
der Marineoffizier Frane. Von Oktober 19 ti bis Sommer 1945 vvar er 
Kommandant des Marinetrupps Koper.Er »riindete ihn und verfestigte ihn orga-
nisatoriseh. Das vvar aber sehr sehvver. tlenn das Hinterland der Kiiste im 
Slowenischen Istrien vvar unterguter Kontrolle deutscher Besatzungstruppen, Bei 
Kriegsende eroberte er mit seinem Trupp unser Kustenland von Koper bis 
Novigrad, vvo er Hafeniimter errichtete. 
Naeh dem Krieg arbeitete Milan itn Aulšenhandel. Franc vvar Kapitan der 
Langschifffahrt in der Handelsflotte und Geschaftsfuhrer einer Handlung in 
Ljubljana. Jernej vvar Buehhalter und griindete mit Jakobs \\ itvve eine neue 
Familie. Aueh die Sclnvestern Vida und Mira leliten in ordentlichen 
Familienverlraltnissen. Die ganze Familie Dermota ist vvert. damit man sie ach-
tungsvoll in Erinnerung erhžlt. 
131