-« 170 &*-
Povesti iz avstrijske zgodovine.
(PiSe Al. Stroj.) XIX.
Franc Jožef I.
^lovenci smo vedno nad vse cenili sv. katoliško vero. Zato smo iz vsega srca udani vladarjem iz slavne habsburške hiše, ki so z nami jednakega srca, jednakega mišljenja. Posebno pa ljubimo in spoštujemo presvetlega cesarja Franc Jožefa I., ki je po besedah sedanjega slavno-vladajočega svetega Očeta Leona XIII. vladar »odlične pobožnosti«.
Franc Jožef I. je nastopil vlado 2. grudna 1848. Bila je tisti dan sobota. Pobožna njegova mati je prosila, da se o zgodnji jutranji uri bere jedna sv. maša na njen posebni namen. Nočni mrak je še pokrival zemljo, ko je šla visoka gospa v cerkev, da bi združila svoje prošnje z mašnikovimi molit-vami. Na poti sreča mladega cesarja Franca Jožefa, ki ji vošči ,dobro jutro' in pravi: »Mati, jaz pridem že iz cerkve«. Pač so bile to tolažilne besede za dobro mater, ki je šla v cerkev, da bi molila za svojega sina in izprosila božjega blagoslova za njegovo vladanje.
Sveti Oče Pij IX. so 8. grudna 1854 razglasili nauk, da je bila Marija brez madeža izvirnega greha spočeta. Avstrijski cesar, Franc Jožef I., je hotel posebno slovesno praznovati ta dogodek. Naslednje leto, 22. rožnika, je šla velikanska svečanostna procesija iz cerkve sv. Štefana do kipa Marije brez madeža izvirnega greha spočete na dvoru. Cesar Ferdinand III. je pred dvesto leti pred tem kipom izročil cesarstvo v Marijino varstvo in Franc Jožef I. si je hotel vnovič zagotoviti pomoč nebeške Kraljice.
Posebno pobožno časti presvitli vladar presveto rešnje Telo. Bilo je leta 1852. na Dunaju, 8. grudna, v praznik brezmadežnega Spočetja Device Marije. Veliko ljudij ae je gnetlo po ulicah proti tako zvanemu »Praterju«. Kar se začuje tenki glas zvončka, ki naznanja, da gre duhovnik previdit bolnika. Verni katoličani so pokleknili, mnogo ljudij pa se je le malo zmenilo za Jezusa v presv. rešnjem Telesu, ki ga je nesel masnik bolniku v zadnjo tolažbo in popotnico v večno življenje. Kar pridrdra dvorska kočija; nagloma se ustavi; iz nje stopi lepo oblečen gospod, poklekne, ko gre ma&nik mimo in potem ga dalje spremlja. In ta plemeniti gospod je bil cesar Franc Jožef I.
—  Nekdaj je bil visoki vladar na lovu. V družbi pogumnih lovcev jezdi po ozki  gorski  stezi v hrib.   Tedaj   srečajo patra kapucina, ki je nesel bolniku sveto  popotnico.   Takoj  stopi  cesar s konja,   poklekne,  pozdravi in počasti Jezusa Kristusa v sv. zakramentu z besedami: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
—  j>Na veke. Atnen«, odgovori redovnik in blagoslovi vladarja.
Leta 1869. je potoval Franc Jožef I. v sveto deželo. Dne 9. listopada pride do višine, od koder se vidi sv. mesto Jeruzalem. Tukaj stopi raz konja, poklekne, poljubi sveto zemljo in nekaj časa pobožno moli. Nobeno oko ni ostalo suho pri tem prizoru. Arabci in Turki so dejali: »To je pobožen vladar;
-** 171 s*
v njegovem cesarstvu bi radi živeli!« Štiri dni je ostal visoki popotnik v Jeruzalemu, sprejel v cerkvi božjega groba sv. obhajilo in bil v spodbudo in zgled vsem navzočim. Iz svete dežele je šel v Egipet, kjer je bil pri otvoritvi sueškega prekopa. Na potu je nastala huda nevihta. Ko je nevarnost minula, prekrižal se je pobožno presvetli cesar in zahvalil Boga za rešitev in varstvo.
V  vzvišen zgled katoliškim podložnikom spolnuje cesar natanko postno postavo.
V  začetku posta leta 1857. je bil presvetli vladar v Milanu. V tem mestu pa  se  prične  štiridesetdanski   post nekaj dnij pozneje, kakor drugje.   Cesar pošlje k nadškofu vprašat, ali je tudi njemu pripuščeno pozneje post pričeti, ali se mora držati navade, ki velja drugod. —Pred nekaj leti se je odpeljal vladar v Inomost ravno tisti dan, ko so ondi imeli poat za sveto leto. Ko je cesar to zvedel, ukazal je, naj mu prineso prežgane juhe.   In ko je bil pre-svetli vladar leta 1883. na Kranjskem, primerilo se je, da je bil petek.   Ker cesar ni vedel, da je knezoškof polajšal postno postavo vsem onim, ki so v Ljubljani, poslal je v škofijo  svojega adjutanta  prosit,  da bi  mu milostni knezoškof dovolili vživati mesaa jeclila.
To so le posamezne Črtice krščanskega življenja cesarja Franca Jožefa I. Presvetli vladar je vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik gotovo pri sveti maši, naj si je doma ali na potovanju, in tucli v delavnik, ako mu je le mogoče. Sveto obhajilo prejme večkrat na leto. Procesije sv. rešnjega Telesa se vdeleži vsako leto ob kakoršnem koii vremenu in spremlja z odkrito glavo Najsvetejše ter tako časti Boga. Cesarju Francu Jožefu I. smo Slovenci kot vzornemu  katoliškemu vladarju tako udani, da z besedo in dejanjem vedno
kličemo:                             „      ,     . „      i_
Bog obvan, Bog ohram
Nam cesarja — Avstrijo!