Kakovostna starost, let. 25, št. 3, 2022, Z56-64)
© 2022 Inštitut Antona Trstenjaka
Igor Šivec Trampuž Siva mrena in starost
POVZETEK
Siva mrena je pogosta očesna bolezen, povezana predvsem s staranjem, lahko pa tudi s kajenjem, z nekaterimi očesnimi in sistemskimi boleznimi ter poškodbami očesa. Prozornost očesne leče je ključnega pomena za njeno fiziološko funkcijo prenosa svetlobe do mrežnice. Ko zamotnitev naravne očesne leče povzroči postopno slabšanje vida, govorimo o pojavu sive mrene. Zaradi slabega vida pride pri bolniku do slabšega funkcioniranja v vsakdanjem življenju, s tem pa se postopno zmanjšuje kakovost njegovega življenja. Zdravljenje je zaenkrat izključno kirurško z operativnim posegom, pri katerem se s postopkom fakoemulzifikacije in mikrokirurškimi inštrumenti odstrani zamotnjeno naravno očesno lečo ter v oko vstavi umetno znotrajočesno lečo, ki omogoči povrnitev vida. Operacija je varna, z minimalnimi možnostmi zapletov. Z napredno tehnologijo znotrajo-česnih leč je možno poleg same sive mrene hkrati odpraviti tudi astigmatizem, starostno slabovidnost ali oboje.
Ključne besede: siva mrena, katarakta, starost, znotrajočesna leča, intraoku-larna leča, astigmatizem, mirokirurgija, oftalmologija, očesna bolezen, kvaliteta življenja
AVTOR
Igor Šivec Trampuž, dr. med., je specialist oftalmologije. Ukvarja se predvsem z operacijami sive mrene, odpravami dioptrije z lečo ter številnimi drugimi terapevtskimi posegi na očesu in vekah. Od leta 2015 do 2019 je bil zaposlen na Očesni kliniki v Ljubljani, nato v zasebnem centru za očesno refraktivno kirurgijo Morela okulisti in optika. Objavljene ima številne prispevke ter kirurške primere na mednarodnih kongresih in mednarodnih znanstvenih revijah, poljudne prispevke ter je recenzent za znanstveni reviji European Ophthalmology in Medical Science Monitor.
ABSTRACT
Cataracts and old age
Cataracts are one of the most prevalent diseases of the eye. Common causes are ageing, certain eye and systemic diseases, smoking and ocular trauma. The clarity of the lens is essential for its normal physiologic function of refracting light onto the retina. Opacities of the lens lead to development of a cataract which causes decline in visual acuity. Worse vision leads to decrease in quality of life and everyday functioning. The current standard of management of a visually significant cataract is surgical removal of the cataractous lens and its
56
Igor Šivec Trampuž, Siva mrena in starost
replacement with an intraocular lens. This enables the patient to see clearly again. The surgery has good visual outcomes, and is safe with minimal complications in most patients. With the development of advanced technology of intraocular lenses, the combined treatment of cataract and astigmatism or presbyopia, or both, is possible.
Key words cataract, lens opacity, ageing, intraocular lens, astigmatism microsurgery, ophthalmology, eye disease, quality of life
AUTHOR
Igor Šivec Trampuž, MD is a specialist in ophthalmology. He is specialized in ophthalmic surgery of cataracts, refractive surgery with intraocular lens implantation and numerous other therapeutic interventions in eyes and eyelids. He worked at the University Eye Hospital Ljubljana from 2015 to 2019 when he got a position at Morela okulisti in optika, Center for Eye Refractive Surgery. He is an author of numerous manuscripts and surgical cases on international con-greses, scientific journals and magazines. He is a reviewer for scientific journals European Ophthalmology and Medical Science Monitor.
1 UVOD
Naravna očesna leča je prozorno, gosto kristalino tkivo v očesu, ki omogoča prenos svetlobe do očesnega ozadja, kjer mrežnica zaznava svetlobo (Slika 1). Mrežnica nato svetlobo pretvori v podatke, ki se prenesejo preko živčnih vlaken v možgane. Možgani podatke interpretirajo in tako nastane slika, ki jo vidimo. Ko pride do zamotnitve očesne leče, govorimo o sivi mreni ali katarakti (latinsko). Ta povzroči poslabšanje vida, zaradi česar imajo bolniki s sivo mreno v primerjavi s preostalo populacijo večjo verjetnost zmanjšane kakovosti življenja in povečano tveganje za razvoj pridruženih težav in smrtnosti.
Pojavnost sive mrene se veča s starostjo. Glede na starajočo se svetovno populacijo narašča tudi s tem povezana pogostost slabega vida. Siva mrena je glavni razlog za slepoto in drugi najpogostejši razlog za slabovidnost v svetu, sploh v manj razvitih in revnih področjih. Raziskave so pokazale, da se prevalenca podvoji za vsako desetletje življenja po 40. letu starosti v ekonomsko razvitih delih sveta (Prokofyeva in sod., 2013; Hashemi in sod., 2020).
Zdravljenje sive mrene je kirurško. Kirurg naravno zamotnjeno očesno lečo zamenja z umetno. Končni rezultat zdravljenja je v veliki meri odvisen od vrste leče, ki si jo bolnik izbere, in morebitnih drugih pridruženih očesnih bolezni, ki neodvisno od sive mrene vplivajo na kakovost vida.
57
Znanstveni in strokovni članki
Slika 1: Različne oblike sive mrene pod špranjskim mikroskopom
2 ETIOLOGIJA
Vzročni dejavniki za sivo mreno so številni. Dosedanje raziskave so potrdile vpliv staranja, genetske predispozicije, kajenja, sladkorne bolezni, jemanja nekaterih zdravil in okoljske izpostavljenosti UVB sevanju (Vrensen, 2009). Sistemske bolezni, ki povečajo verjetnost nastanka sive mrene, so npr. sladkorna bolezen, hipoparatiroidizem, atopičen dermatitis in miotonična distrofija. Pogosteje se pojavi tudi pri nekaterih očesnih boleznih, kot so: uveitisi oz. znotrajočesna vnetja, akutno zaprto zakotje, visoka kratkovidnost, dedna očesna obolenja, kot je npr. retinitis pigmentosa. Zdravila, povezana z nastankom sive mrene, so kortikosteroidi in inhibitorji acetilholinesteraze. Kajenje je najpogostejši dejavnik tveganja za razvoj sive mrene, na katerega posameznik lahko vpliva in zmanjša verjetnost nastanka bolezni.
Poznamo tudi posebne oblike sive mrene. Ena izmed njih je prirojena ali kongenitalna siva mrena, ki je povezana s prehrambenim stanjem matere med nosečnostjo, okužbami (kot so npr. rdečke in ošpice), pomanjkanjem kisika v placenti in genetskimi okvarami ploda. Druga posebna oblika je poškodbena siva mrena, ki se lahko pojavi kot zgodnji ali pozni zaplet pri različnih oblikah poškodbe očesa (Nizami & Gulani, 2021).
3 PATOFIZIOLOGIJA
Naravna očesna leča je prozorna struktura, sestavljena iz zelo natančno organiziranih vlaken, sestavljenih iz modificiranih epitelnih celic, ki jih obdaja membranska struktura, ki ji rečemo lečna ovojnica (Slika 2). Leča je sestavljena iz dveh delov:
•	lečne skorje ali korteksa (zunanji sloj), ki je sestavljen iz mlajših vlaken in
•	lečnega jedra ali nukleausa (notranji sloj), ki je sestavljen iz starejših vlaken. Skozi vse življenje se v človeškem telesu dogajajo različni degenerativni procesi.
Eden izmed njih je tudi degenerativno spreminjanje očesne leče. V leči pride do
58
Igor Šivec Trampuž, Siva mrena in starost
razpada proteinov, odlaganja barvil, kopičenja vodnih vakuol in fibrozne meta-plazije epitela. Vsi ti procesi vodijo do zamotnitve leče. Zamotnitev pomeni slabšo prepustnost svetlobe do globljih očesnih struktur, zaradi česar bolnik slabše vidi (Nizami & Gulani, 2021).
Slika 2: Shematski prikaz naravne očesne leče
4 SIMPTOMI SIVE MRENE
Ob razvoju sive mrene se sčasoma pojavi en ali več od sledečih simptomov.
•	Postopno, neboleče pešanje vida pri gledanju na bližino in daljavo. Vid je zamegljen, nejasen.
•	Enostranska podvojenost slike, ki je posledica pojava več različnih refrak-tivnih področij v leči.
•	Razpršenost svetlobe ima za posledico pojav barvnih halojev okrog virov svetlobe, npr. luči ponoči.
•	Občutljivost na svetlobo. Bolnika moti močneje osvetljen prostor ali luči iz vozil.
•	Pogosta sprememba dioptrije.
•	Slabše razpoznavanje barv, ki ima za posledico, da barve pogosto postanejo sprane, bolj rumenkaste.
Siva mrena ne boli in ne povzroča prehodnih sprememb v vidu. Značilno je, da pri tem obolenju ne moremo z očali izboljšati vida. Zaradi slabega vida lahko pride do težav pri vsakdanjih opravilih in posledično do upada kakovosti življenja. Večja je tudi verjetnost padcev in s tem povezanih poškodb (Nizami & Gulani, 2021; Gutiérrez-Robledo in sod., 2021; Brannan in sod., 2003).
Bolniki najpogosteje obiščejo zdravnika, ko se vid tako poslabša, da jih pomembno ovira v njihovem vsakdanu. Za nekatere so to že prve težave pri delu, za druge neuspelo podaljšanje vozniškega dovoljenja, za tretjega težave pri gledanju televizije ali reševanju križank.
59
Znanstveni in strokovni članki
5	PREGLED PRED OPERACIJO SIVE MRENE
Pregled pred operacijo sive mrene vključuje pogovor z bolnikom in klinični očesni pregled, pri katerem smo pozorni na spremembe, ki bi lahko vplivale na operacijo ali pooperativni potek ter morebitne pridružene očesne bolezni. Zdravnik mora biti seznanjen z zdravili, ki jih bolnik redno prejema. Zdravila proti strjevanju krvi lahko bolnik jemlje kljub operaciji, saj ne povečajo verjetnosti za zaplete. Jemanje a-1adrenergičnih antagonistov, ki se jih najpogosteje predpisuje pri težavah s prostato, je povezano z intraoperativnim sindromom ohlapne šarenice (ang. intraoperative floppy iris syndrome); ta je povezan s povečanim tveganjem za zaplete. Ukinitev teh zdravil pred posegom nima učinka, zato jih bolnik lahko normalno jemlje. Prilagoditev kirurške tehnike običajno prepreči zaplete pri posegu (Liu in sod., 2017).
Pred operacijo sive mrene je potrebno narediti nekaj preiskav. Opravimo meritve, potrebne za operacijo (t.i. biometrijo), priporočeno je slikanje očesnega ozadja z OCT (ang. ocular computed tomography) za oceno stanja rumene pege. Prisotnost nekaterih očesnih bolezni pomeni, da kljub operaciji sive mrene kakovosti vida ne bo več moč povrniti povsem v prvotno stanje (Bobrow in sod., 2006; Liu in sod., 2017).
Na pregledu pred operativnim posegom kirurg praviloma pojasni potek posega ter pričakovane rezultate. Kirurg bolniku priporoči znotrajočesno lečo, ki bi bila zanj najboljša. Skupaj se tako odločita, katera leča bo vstavljena s posegom.
6	ZDRAVLJENJE SIVE MRENE
Trenutno ni znanega zdravila, ki bi preprečilo ali pozdravilo sivo mreno, saj obstajajo številne fiziološke prepreke, ki bi jih morali preseči na poti do očesne leče, ki ne vsebuje nobenega žilja. Kljub tem preprekam intenzivno potekajo številne raziskave za razvoj zdravil, ki bi preprečila razvoj sive mrene in s tem zmanjšala potrebo po operacijah (Thirmawithana in sod., 2018).
Ko je bila ugotovljena povezava med pomanjkanjem glutationa in nastankom sive mrene, je bil očiten naslednji korak, to je razvoj kapljic, ki vsebujejo glutation ali povečajo njegovo koncentracijo. Problem pri vseh razvitih pripravkih je bil prenos zdravila do očesne leče (Thirmawithana in sod., 2018).
Številni avtorji so poskušali z visokimi odmerki antioksidantov za preprečitev nastanka sive mrene. Pregled raziskav po bazi podatkov Cochrane ni pokazala nobenega učinka pri jemanju prehrambnih dodatkov, ki vsebujejo beta-karoten, vitamin C, vitamin E in antioksidante (Mathew in sod., 2012).
Zlati standard zdravljenja sive mrene je operacija. Operacijo se naredi, ko je skalitev leče tolikšna, da pomembno vpliva na vid. Operacija sive mrene z vstavitvijo znotrajočesne leče je najpogostejši kirurški poseg na očesu.
60
Igor Šivec Trampuž, Siva mrena in starost
Vidna ostrina je kmalu po operaciji odlična, če ni bilo zapletov in ni drugih sprememb, ki bi vplivale nanjo.
7	OPERACIJA SIVE MRENE
Operacija sive mrene je priporočena takrat, ko je bolnik omejen pri svojih vsakdanjih opravilih, v primerih, ko je prisotna očesna bolezen, povzročena z očesno lečo (npr. fakolitični glavkom), in pa takrat, ko si je potrebno ustvariti pregledno očesno ozadje (npr. sladkorni bolniki). Za sodobno tehniko operacije sive mrene je značilen minimalno invaziven pristop: majhna tunelska incizija, kapsuloreksa, odstranitev leče z ultrazvočno sondo (t.i. fakoemulzifikacija) in vstavitev upogljive znotrajočesne leče.
Poseg je ambulanten in poteka v lokalni anesteziji s pomočjo anestetičnih kapljic. Operacija posameznega očesa traja običajno 10 do 20 minut. Bolnik se uleže na operacijsko posteljo in gleda v luč operacijskega mikroskopa. Kirurg ustvari majhno tunelsko incizijo in s pomočjo mikrokirurških inštrumentov odstrani sivo mreno. Proti koncu operacije vstavi upogljivo znotrajočesno lečo, ki je prozorna in na ta način omogoči povrnitev vida. Po operaciji prejme bolnik navodila, doma uporablja kapljice, ki preprečujejo vnetje in okužbo (Pfeifer & Vidovič-Valentinčič, 2005; Liu in sod., 2017).
Poleg standardne kirurške tehnike se lahko pri operaciji sive mrene uporabi femto-laserska tehnologija. Slednja je bolj natančna in ponovljiva, kar se bolj izraža pri operacijah z nadstandardnimi znotrajočesnimi lečami (Chen in sod., 2016).
Zaradi dobrih pooperativnih rezultatov in malo peri- in pooperativnih zapletov se dandanes operacije izvaja predvsem za izboljšanje funkcionalnega vida in ne več za preprečevanje slepote. Operacija je tehnično lažje izvedljiva, če se opravi bolj zgodaj, se pravi, da ne čakamo, da siva mrena postane povsem trda (Pfeifer & Vidovič-Valentinčič, 2005).
V razvitih deželah se je v večini večjih kirurških centrov in bolnic uveljavila obojestranska operacija sive mrene na isti dan (ang. immediate sequential bilateral cataract surgery), ki postopno prihaja v veljavo tudi pri nas. Na ta način je okrevanje krajše, manj je obiskov zdravnika in logistike, povezane s temi obiski, kar ima tudi ekonomski vpliv na posameznika in zdravstven sistem (Arshinoff, 2011; Sandhu in sod., 2021).
8	IZBIRA ZNOTRAJOČESNE LEČE PRI OPERACIJI SIVE MRENE
Poleg same izvedbe operacije sive mrene je pomembno, kakšno umetno znotrajočesno lečo izbere bolnik skupaj s kirurgom. To bo namreč vplivalo na kakovost vida po posegu in odvisnost oz. neodvisnost od korekcijskih očal.
61
Znanstveni in strokovni članki
•	Enožariščne znotraj očesne leče (monofokalne IOL) popravijo vid na daljavo ali na bližino. Če si bolnik želi videti jasno na daljavo, lahko npr. vozi osebno vozilo brez očal in uporablja očala za bližinska opravila, kot so branje, uporaba računalnika, kuhanje. Če bolnik veliko bere ali dela z računalnikom, si morda raje izbere jasen vid na bližino, vendar v zameno potrebuje očala za gledanje v daljavo.
•	EDOF (ang. enhanced depth of focus) znotrajočesne leče z razširjenim fokusom so podobne enožariščnim lečam, omogočajo pa širši razpon vida. V centralnem predelu imajo posebej prilagojeno optično področje, ki omogoča jasen vid na daljavo in srednje razdalje (npr. delo za računalnikom), za branje pa še vedno uporabi očala.
•	Večžariščne znotrajočesne leče imajo v sebi refraktivne ali difraktivne obroče. Vsak od njih drugače lomi svetlobo, kar omogoči, da bolnik po operaciji vidi brez očal na različne razdalje. Te leče trenutno omogočajo največjo neodvisnost od očal oz. jih velika večina ne potrebuje več. Uporabljajo se tudi z namenom odprave dioptrije. Njihova posebna oblika pa ima nekaj pomanjkljivosti; povzročijo nekoliko več bleščanja kot ostale leče; kakovost vida se zniža v slabih svetlobnih pogojih - rahlo slabša je kot pri enoža-riščnih in EDOF lečah. Večžariščne leče so primerne le za osebe, ki imajo povsem zdrave oči, oz. nimajo prisotnih sprememb v področju rumene pege, glavkomske optične nevropatije in še nekaterih drugih sprememb na očeh, ki se jih lahko ugotovi na pregledu.
•	Hibridne znotrajočesne leče vsebujejo elemente večžariščnih znotrajoče-snih leč in leč z razširjenim fokusom. Vid je podoben kot pri večžariščnih znotrajočesnih lečah, omogočajo pa boljši vid na srednjih razdaljah (npr. računalniški ekran) in bližino.
•	Vse omenjene znotrajočesne leče obstajajo tudi v različici, ki popravi asti-gmatizem. Rečemo jim torične znotrajočesne leče.
9 MOŽNI ZAPLETI OPERACIJE SIVE MRENE
Za dober rezultat operacije je pomembna predvsem izkušenost kirurga. Kot vsaka operacija pa ima tudi ta možna tveganja za zaplete. To je višje v primeru predhodnih poškodb očesa, nekaterih očesnih obolenj ter močno napredovane sive mrene. Do zapleta lahko pride med samim posegom, zgodaj ali pozno po posegu. Najpogostejši zaplet med operacijo je raztrganina zadnje lečne ovojnice (0,57 %). Posledica te je ostanek lečnih mas v očesu, povišana stopnja vnetja, očesni tlak, dodatno poveča tveganje za odstop mrežnice in endoftalmitis.
Pooperativna oteklina roženice je prisotna takoj po operaciji in praviloma izzveni sama v dveh do štirih tednih. Fuchsov-a endotelna distrofija je znan dejavnik
62
Igor Šivec Trampuž, Siva mrena in starost
tveganja za razvoj stalne otekline roženice po operaciji. V nekaterih primerih je zato potrebno naknadno opraviti presaditev roženice (Claesson in sod., 2009).
Oteklina v področju rumene pege (cistoiden makularen edem) se razvije štiri do šest tednov po operaciji. Njena pogostost je med 1,2 in 10 % kljub odsotnosti drugih zapletov. Večje tveganje za razvoj otekline sta sladkorna bolezen in membrane v področju rumene pege. V obdobju šestih mesecev oteklina praviloma sama izzveni ali pa se popravi s pomočjo kapljic (Bobrow in sod., 2006; Chu in sod., 2016; Guo in sod., 2015; Mollan in sod., 2007).
Endoftalmitis je najbolj resen pooperativen zaplet, ki lahko okvari vid. Do okužbe znotrajočesnega tkiva lahko pride med samo operacijo ali po operaciji. S sodobno tehniko, intraoperativno uporabo antibiotikov in preventivnimi ukrepi je njegova pogostost izjemno redka (0,006%) (Jabbarvand in sod., 2015; Creuzot--Garcher in sod., 2016).
Najpogostejši pozen pooperativen zaplet je brazgotinjenje zadnje lečne ovojnice (ang. posterior capsule opacification). To je posledica spreminjanja in razmnoževanja ostankov lečnih epitelnih celic. Ta motna membranska struktura povzroči upad vida in bleščanje nekaj mesecev ali let po operaciji. V obdobju petih let po operaciji se razvije v 28,4 % (Schaumberg in sod., 1998). Učinkovito in varno zdravljenje tega pojava je Nd-YAG kapsulotomija, kjer se z laserskim žarkom odstrani osrednji, zabrazgotinjen del zadnje lečne ovojnice.
Olsen in Jeppesen sta zabeležila povečano tveganje za odstop mrežnice po operacijah sive mrene za 2,3 kratnik verjetnosti odstopa mrežnice v populaciji, ki operacije ni imela (Olsen & Jeppesen, 2012). Višje tveganje je prisotno pri mlajših osebah, moških, visoko kratkovidnih in tistih, ki so imeli intraoperativen zaplet.
10 ZAKLJUČEK
Starostna siva mrena je najpogostejši vzrok za slab vid v razvitem svetu in najpogostejši razlog za slepoto v revnejših predelih sveta. Z napredkom tehnologije, kirurških tehnik, mikroinštrumentov, dizajna znotrajočesnih leč in zdravil je postala operacija sive mrene varen in učinkovit poseg za izboljšanje vida in kakovosti življenja. Možnost zapletov je minimalna. Nova dognanja na področju tehnologije rezultate operacije sive mrene in kakovost življenja še izboljšujejo.
LITERATURA
Arshinoff S. A., Bastianelli P. A. (2011). Incidence of postoperative endophthalmitis after immediate
sequential bilateral cataract surgery. J Cataract Refract Surg. Vol. 37(12), str. 2105-14. Bobrow J. C., Beardsley T. L., Jick S. L., et al. (2013). Lens and cataract, basic and clinical science course.
Am Acad Ophthalmol. l. 2012, str. 39-41. Brannan S., Dewar C., Sen J., Clarke D., Marshall T., Murray P. I. (2003). A prospective study of the rate
of falls before and after cataract surgery. Br J Ophthalmol. Vol. 87(5), str. 560-562. Chen X., Chen K., He J., Yao K. (2016). Comparing the Curative Effects between Femtosecond LaserAssisted Cataract Surgery and Conventional Phacoemulsification Surgery: A Meta-Analysis. PloS one, 11(3), e0152088.
63
Znanstveni in strokovni članki
Chu C. J., Johnston R. L., Buscombe C., et al. (2016). Risk factors and incidence of macular edema after
cataract surgery: a database study of 81984 eyes. Ophthalmology. Vol. 123, str. 316-23. Claesson M., Armitage W. J., Stenevi U. (2009). Corneal oedema after cataract surgery: predisposing
factors and corneal graft outcome. Acta Ophthalmol. Vol. 87, str. 154-59. Creuzot-Garcher C., Benzenine E., Mariet A. S., et al. (2016). Incidence of acute postoperative endophthalmitis after cataract surgery: a nationwide study in France from 2005 to 2014. Ophthalmology. Vol. 123, str. 1414-20. Guo S., Patel S., Baumrind B., et al. (2015). Management of pseudophakic cystoid macular edema. Surv
Ophthalmol. Vol. 60, str. 123-37. Gutiérrez-Robledo L. M., Villasís-Keever M. A., Avila-Avila A., Medina-Campos R. H., Castrejón-Pérez R. C., García-Peña C. (2021). Effect of Cataract Surgery on Frequency of Falls among Older Persons: A Systematic Review and Meta-Analysis. J Ophthalmol. Vol. 2021, str. 1-7. Hashemi H., Pakzad R., Yekta A. et al. (2020). Global and regional prevalence of age-related cataract: a
comprehensive systematic review and meta-analysis. Eye. Vol. 34, str. 1357-1370. Jabbarvand M., Hashemian H., Khodaparast M., Jouhari M., Tabatabaei A., Rezaei S. (2016).
Endophthalmitis occurring after cataract surgery: outcomes of more than 480000 cataract surgeries, epidemiologic features, and risk factors. Ophthalmology. Vol. 123, str. 295-301. Liu Y. C., Wilkins M., Kim T., Malyugin B., Mehta J. S. (2017). Cataracts. The Lancet. Vol. 390(10094), str. 600-612.
Mathew M. C., Ervin A. M., Tao J., Davis R. M. (2012). Antioxidant vitamin supplementation for
preventing and slowing the progression of age-related cataract. The Cochrane database of systematic reviews. Vol. 6(6), CD004567. Pfeifer V., Vidovič-Valentinčič N. (2005). Indikacije za operacijo sive mrene. Zdravniški vestnik. L. 74, Vol. 10, str. 589-591.
Mollan S. P., Gao A., Lockwood A., et al. (2007). Postcataract endophthalmitis: incidence and microbial isolates in a United Kingdom region from 1996 through 2004. J Cataract Refract Surg. Vol. 33, str. 265-68.
Nizami A. A, Gulani A. C. Cataract. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing.
2021 [citirano 2022 Feb 10]. Dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK539699/ Olsen T., Jeppesen P. (2012). The incidence of retinal detachment after cataract surgery. Open Ophthalmol J. Vol. 6, str. 79-82.
Prokofyeva E., Wegener A., Zrenner E. (2013). Cataract prevalence and prevention in Europe: a
literature review. Acta Ophthalmol. Vol. 91(5), str. 395-405. Sandhu S., Liu D., Mathura P., Palakkamanil M., Kurji K., Rudnisky C. J., Kassiri K. (2021). Immediately sequential bilateral cataract surgery (ISBCS) adapted protocol during COVID-19: quality-improvement initiative. Can J Ophthalmol. S0008-4182(21)00373-2. Schaumberg D. A., Dana M. R., Christen W. G., Glynn R. J. (1998). A systematic overview of the
incidence of posterior capsule opacification. Ophthalmology. Vol. 105, str. 1213-21. Thrimawithana T. R., Rupenthal I. D., Rasch S. S., Lim J. C., Morton J. D., Bunt C. R. (2018). Drug delivery to the lens for the management of cataracts. Adv Drug Deliv Rev. Vol. 126, str. 185-194.
SLIKE
Slika 1: Različne oblike sive mrene pod špranjskim mikroskopom Slika 2: Shematski prikaz naravne očesne leče
Naslov avtorja:
Igor Šivec Trampuž; e-pošta: isivectrampuz@morela.si
64