159 Glasnik SED 62|1 2022 * Daša Ličen, dr . e tnologi je in k ultur ne in socialne antr opologi je, asis t entk a z dok t or at om, ZR C S AZU , Inštitut za slo v ensk o nar odopisje; dasa.licen@zr c-sazu.si Knjižne ocene i n por očila Daša Ličen* Murkovo priznanje za leto 2021 je šlo v roke Katje Hrobat Virloget. Prisluži- la si ga je z lani izdano monografijo s pomenljivim naslovom V tišini spomi- na: »Eksodus« in Istra. Poleg stroke je knjigo dobro sprejela tudi splošna javnost, v petih mesecih je bilo namreč razprodanih vseh 500 izvodov. Tudi mene ni pustila ravnodušne. Odrašča- la sem v Piranu, na Partizanski ulici, uživala sem v igri guardi e ladri (»ta- ti in policaji«), štela beneške leve na pročeljih palač, tekala mimo (skoraj- da neopaznih) ostankov iredentizma in posedala pod plaketo, ki obeležuje pridružitev Slovenije Evropski uniji. Sem tudi potomka preprostih primor- skih izseljencev, ki so v času fašizma pristali na Štajerskem in se po drugi svetovni vojni »vrnili« v Piran. Knjige torej nisem brala zgolj kot etnologinja, ampak tudi kot iskalka svojega Pirana oziroma odgovora na vprašanje, kako lastno zgodbo vpeti v zgodovino Pi- rana, zlasti v luči nadvse raznovrstnih družinskih zgodb drugih Pirančanov. Novejšo zgodovino Pirana in drugih obalnih mest je brez zavzetega in kri- tičnega branja pravzaprav skorajda ne- mogoče poznati, o njej se ne govori, a to, kot piše Katja Hrobat Virloget, ni naključje. Na podlagi lastnega življenja s Piranom je zaznala tišino in nelagodje, ki Istro spremljata že približno sedem desetletij. Še več, zbrala je pogum, da ju naslovi. Njena podrobna analiza spo- minov malega človeka na »eksodus« in burna leta, ki so mu sledila, je empatič- na, natančna ter zgodovinsko in antro- pološko kontekstualizirana. V zadnjih mesecih se je izkazala tudi kot slišana. Zgodnejši umetniški, politični in drugi podobni poskusi obujanja večglasnih spominov na povojne selitve niso pože- li uspeha. Bili so – tako kot preteklost sama – pozabljeni. Kot razgrinjam v na- daljevanju, knjiga Katje Hrobat Virlo- get torej ni samo kakovostna, ampak je luč sveta ugledala v času, ko je od trav- matične selitve preteklo dovolj časa, da so prebivalci in prebivalke o njej želeli brati, poslušati in celo govoriti. Knjiga je tako ob izidu postala del zgodovine »eksodusa«, nekakšna prelomnica, ki odpira razprave in nemara celo celi zgo- dovinske rane. Knjiga, ki je prihodnje raziskave istrske novejše zgodovine ne bodo mogle obiti. Uvod v monografijo je jedrnat, a jasen in izčrpen. V izogib nerazumevanju in razočaranju avtorica že na prvih stra- neh opozori, da ne gre za zgodovinsko študijo, da v tem smislu ne želi re - konstruirati preteklosti, ampak vanjo umestiti spomine historičnih akterk in akterjev. S pomočjo antropoloških ozi- roma etnoloških konceptov se je na- menila osvetliti posameznikovo razu- mevanje zgodovine, spominov, lastnih izkušenj in odločitev. Na kratko, o preteklosti je spregovorila skozi prebi- valke in prebivalce Istre, na ta način je »izza političnih in zgodovinskih okvi- rov videla ljudi ter njihove individualne usode« (str. 13). Sogovorniki in sogo- vornice so resda govorili o preteklosti, a je skozi njihove zgodbe avtorica vlekla tudi niti s sedanjostjo, zato že v uvodu opozorila, da se knjiga tudi v tem smi- slu razlikuje od zgodovinske. Avtorica v uvodu poudari tudi, da ni za- govornica nobene izmed skupin, še več, da v Istri le stežka govorimo o homoge- nih in statičnih nacionalnih, političnih, etničnih, regionalnih, razrednih in dru- gih družbenih skupinah. Prav tako ne verjame v prave ali končne odgovore, nikogar ne zagovarja in se ne sprašuje, kdo je imel prav. Namesto že tolikokrat slišanega političnega oziroma uradnega spomina je dala glas vsakdanjim izku- šnjam, ki presegajo nacionalne pripa- dnosti in so mestoma izredno ganljive. Svojo občutljivost do sogovornic in sogovornikov je uspela prenesti tudi na bralstvo, kar še posebno pride do izraza ob razgrinjanju otroških stisk. Le ma- lokdo se med branjem ne zamisli nad bridkimi spomini na zapuščenost, izgu- bo občutka varnosti in doma. Delo temelji na 53 intervjujih s po- samezniki in posameznicami. Več- krat se opira tudi na terenske zapiske, spomine, intervjuje, ki so jih izvedli študentje in študentke Fakultete za humanistične študije Univerze na Pri- morskem, izbrana literarna dela, raz- stave, politične govore in domala vso razpoložljivo literaturo o življenju v Istri v zadnjih osemdesetih letih. Knji- ga tako ni plod površne raziskave, am- pak odraz poglobljene analize »ekso- dusa« in vseh človeških elementov, ki ga obdajajo. Nujno je omeniti tudi, da avtorica že v uvodu spregovori tudi o sebi, ne ostane skrita, ampak pouda- ri svojo, seveda neizbežno, vpetost v raziskavo. Razkriva se kot empatična etnografinja, kot Slovenka s pestro družinsko zgodovino in preprosto kot KA T J A HR OB A T VIRL OGET : V tišini spomina: »Ek sodus« in Is tr a. Založba U niv er ze na Pr imor sk em in Založništv o tržašk eg a tisk a, K oper in T r s t 202 1 , 3 1 5 s tr . 16 0 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in por očila Daša Ličen človek. Njeno natančnost in ambicio- znost velja pohvaliti tudi zato, ker so postale tovrstne raziskave v sloven- skem znanstvenem prostoru redkost. Obsedenost z zbiranjem točk, stal- no prijavljanje projektov, pedagoške obremenitve in poplava birokratskih obveznosti narekujejo hiter tempo, v katerem je pisanje zaključene, na etno- grafske raziskavi zasnovane monogra- fije večini nedosegljivo, za stroko pa izredno dragoceno. *** Sprehodimo se zdaj še skozi samo raz- iskavo, ki jo je avtorica začela z ori- som turbulentne zgodovine istrskega polotoka, zlasti povojnega, desetletje trajajočega »eksodusa«. Pri analizi se ni oprla zgolj na številne zgodovinske raziskave, ampak je pokazala tudi na njihova medsebojna razhajanja. Nada- ljevala je s premislekom o zagatah pri poimenovanju »Istre«: je mar naklju- čje, da obstaja za ta polotok in njegove dele toliko različnih imen? Kot po- kaže, težav s poimenovanjem ni mo- goče ločiti od zapletenih kolektivnih spominov v tem obmejnem prostoru, ki vse od povojnih selitev išče skupni identifikacijski imenovalec. Avtorica je premišljeno uporabljala tudi izre- dno obremenjen termin »eksodus«, kar je v antropološkem duhu utemeljila z dejstvom, da gre za med sogovorniki zelo razširjen termin, da ima za izbiro torej emsko podlago. Dodaten argu- ment za izbiro tega izraza je bil tudi njen dvom o v slovenskem političnem diskurzu zasidrani ideji o »optiranju«. Spraševala se, je če je tako množične selitve – najvidnejše v istrskih mestih, v katerih se je delež italijanskega pre- bivalstva med letoma 1945 in 1956 spustil z 91 % na 10 % – sploh možno zreducirati na »optiranje« oziroma izbiro. Ponudila je tudi kritičen pregled prevladujočih diskurzov o »eksodusu«, in sicer dveh diametralno nasprotnih nacionalno-političnih diskurzov. Skla- dno s slednjima se zgodovina deli na krvnike in žrtve, za njima pa »pogo- sto stojijo tudi znanstvene raziskave, nekritične do lastnega nacionalnega diskurza« (str. 154). V nadaljevanju je izpostavila tudi nekaj individualnih in umetniških interpretacij, ki so bile osnovane v bolj spravljivem duhu. Sledi poglavje o partikularnih izku- šnjah menjav prebivalstva, ki pa jih je avtorica vseskozi umeščala v politični in zgodovinski kontekst. Spomine je velikokrat zamejila ali potrdila s hi- storično podprtimi dejstvi, s čimer ni določala, kaj je res ali bolj prav, am- pak je opozarjala na zmeraj prisotno disonanco med zgodovino in osebnimi izkušnjami. V tem poglavju je govorila tako o tistih, ki so prišli, kot o tistih, ki so odšli, pri čemer sogovornikov in sogovornic ni kategorizirala na »Slo- vence« in »Italijane«, ampak je pred- postavljala fluidnost in dinamičnost njihovih identifikacij. Osvetljevala je počasno in kompleksno tvorbo nove Istre in predstavljala, kakšno vlogo so pri tem imeli jezik, šolstvo, lastna imena in seveda tudi nova politična ideologija in z njo povezana (ne)reli- gioznost, gospodarstvo in konceptua- lizacija zasebne lastnine. Opozarjanje na ekonomski, zelo materialni vidik, prinaša svežino in nakazuje, kako vo- tla je lahko ideja etnične pripadnosti in »rodne grude« ob soočenju z revščino, splošnim pomanjkanjem in željo po varni prihodnosti. Hrobat Virloget se v tem poglavju ni omejila le na pripove- dovanje zgodb »od spodaj«, ampak tu- di na pričevanja predstavnikov oblasti, ki niso delovali uniformno – včasih so na primer italijansko govoreče prebi- valstvo spodbujali k odhodu, drugič k odločitvi za Jugoslavijo. Sama selitev in odločanje zanjo z vse- mi pritiski pa sta bila tako za odhaja- joče kot za prihajajoče, kot je odločno poudarila avtorica, šele začetek. »Ri- masti« – Italijani, ki niso »optirali« – so zdaj postali »tujci doma«. Živeli so v istem prostoru, a v povsem novi družbi, v kateri nista postali nezaže- leni le verska pripadnost in italijanski jezik, ampak tudi drugi javni izrazi identifikacij, ki so jih gojili pripadniki in pripadnice nekdaj večinskega prebi- valstva. Snovna in nesnovna dediščina italijanskega prebivalstva sta z eksodu- som poniknili, medtem ko so novi pre- bivalci v prostor skušali vnesti svojo. Konflikt med prvimi in drugimi se še danes manifestira tudi na področju de- diščine, te si namreč danes še zdaleč ne delijo vsi Istrani. V dolgem poglavju o eksodusu avto- rica ni mogla mimo povoda za knjigo, in sicer dejstva, da so glede eksodusa vladala desetletja tišine oziroma da se o samih preseljevanjih praktično ni govo- rilo. Postopno obujanje te teme se je za- čelo v 1980ih, a so spomini, ki ne bi bili del že obstoječih političnih narativov, pravzaprav ostajali pod površjem. Za avtoričine sogovornice in sogovornike je bila to tudi oblika zaščite, potlačitve hudih travm, ki v veliko primerih nikoli niso dobile epiloga. Spraševala se je, če je morda ravno ta kolektivna tišina tisto, kar prebivalstvo združuje danes. V tretjem, jedrnem poglavju, »Po ek- sodusu«, se je Hrobat Virloget po- drobneje posvetila novemu začetku oziroma »prenovi istrske družbe«. V skorajda izpraznjena naselja so se zdaj priseljevali posamezniki in posame- znice iz vseh vetrov. Tukaj je omenila številne skupine, najprej tiste, ki so se v obalna mesta podali iz istrskih vasi, potem Tržačane in druge Primorce, med njimi številne, ki so Primorsko za- pustili za časa fašizma in komaj čakali na »vrnitev«, pa učitelje, druge izobra- žence in politične nameščence iz ur- banih središč, a tudi poklicne skupine, kot so bili mizarji, ki so obalnim me- stom primanjkovale, in nazadnje še de- lavce, ki so se v 1960ih in 1970ih pri- selili iz drugih republik. Podobno kot »ezulov« in »rimastov« tudi prišlekov ni smiselno metati v isti koš, saj ne gre za enotno skupnost, ampak skupnost, ki so jo – morda še bolj kot vse druge – simbolne meje delile na izobražene in neizobražene, na stare in nove, na slo- vensko in srbohrvaško govoreče, skrat- ka, na »naše« in »vaše«. Oblikovati so se začele fragmentirane skupnosti, ki še danes iščejo skupen jezik. Če so se najzgodnejši povojni sloven- sko govoreči prišleki v javnem prosto- ru morali znajti z italijanščino, je tiste, ki so se priselili kasneje, na primer sredi 1950ih, pričakala slovensko govoreča 161 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene i n por očila Daša Lič en * Milan V ogel, univ . dipl. etnolog in pr of. slo v enščine, upok ojeni k omentat or v kulturni r edakci ji Dela; ma v cmilan@gmail.com. Besedilo je bilo v zv očni obliki pr edvajano 29. no v embra 202 1 na 3. pr og ramu R adia Slo v enija v oddaji S knjižneg a trg a, za kat er o je bilo pr v otno tudi napisano. T u g a obja v ljamo z malenk os tnimi spr emembami. skupnost. Tudi preobražena jezikovna krajina je vplivala na življenja »rima- stov«, od tedaj dalje so v javnem življe- nju le stežka shajali brez slovenščine. Na ta način so vzporedna življenja ita- lijanske in slovenske družbe prihajala izraziteje do izraza. Priseljenci in pri- seljenke iz drugih jugoslovanskih repu- blik so zlasti v istrska mesta vnesli tudi srbohrvaščino, makedonščino in druge jezike. Čeprav je bil ta segment prebi- valstva na deklarativni ravni dobrodo- šel, veljali so za »brate«, pa je preostalo prebivalstvo nanje in na njihov jezik gledalo vzvišeno. Tudi v tem primeru se do danes ni veliko spremenilo. Med pripovedovanjem o gradnji povojne Istre je avtorica postavila pod vprašaj zelo razširjene zgodbe o »šopu ključev«, ki simbolizirajo široke možnosti prišlekov pri izbiri zapuščenih stanovanj. Spomnila je tudi na katastrofalne higienske razmere, ki so vladale v teh stanovanjih, in na po- dobo povsem izpraznjenih istrskih va- si. Novo prebivalstvo je v prostoru za- živelo po svoje. Niso se identificirali z do tedaj prevladujočo arhitekturno tra- dicijo, z ribištvom ter drugimi kultur- nimi in materialnimi izrazi nekdanjega prebivalstva, italijansko dediščino so zato prepuščali propadu. Po besedah raziskovalke lahko v tem primeru za- vračanja znakov identifikacije govori- mo celo o simbolnem nasilju. Kot kontrapunkt temu si je skušalo slo- vensko prebivalstvo krajino prisvojiti na svoj način, med drugim z dedišči- njenjem, na primer vnosom kranjske folklore in vneto promocijo slovnično pravilne slovenščine. Obenem je kra- jina dobivala tipične poteze, značilne za socialistični režim, s katerimi se je do neke mere identificirala tudi zadnja skupina priseljencev iz drugih jugo- slovanskih republik. V splošnem pa je bila usoda slednjih podobna usodi italijanskih prebivalcev, iz javnega prostora in pogovorov o dediščini so bili izločeni. V zadnjih letih se je sicer situacija nekoliko spremenila. Beneška dediščina, ki jo Italijani in Italijanke smatrajo za svojo, je dobila več ve- ljave – tozadevno je zgovoren primer piranske Benečanke, ki je bila iz rdeče prebarvana v izvirno, belo barvo. Če povzamem, na svoji poti k razumevanju tišine je dala Katja Hro- bat Virloget besedo sicer neslišanim posameznicam in posameznikom. Njihove zgodbe je spretno soočala z nacionalnimi narativi in s splošnim zgodovinskim dogajanjem, s čimer je pokazala na večplastnost, zavozlanost in nacionalno odbiranje, ki spremljajo zgodovino eksodusa in povojne Istre. Knjigo odlikujeta širina in nezameje- nost, bralcu pa omogoča, da v njej naj- de sporočilo zase. Ravno odprtost pa je tista, ki pri bral- stvu zbuja tudi določeno nelagodje. Nekateri si ob branju želimo zadnje pike, na več mestih hrepenimo po razi- skovalki, ki bi se dvignila nad življenj- ske zgodbe, potegnila črto med fikcijo in resničnostjo, podala zaključke in opozorila na potencial imaginarnega. Jasno, vsi imajo pravico deliti svo- je spomine, ki pa vendar nikdar niso zgolj del individualnega sveta malega človeka, ki ga je posrkalo kolesje zgo- dovine, ampak tudi sami priročen in nevaren instrument, ki lahko privede do novih konfliktov. In drugače, zgodb malega človeka ni možno popolno- ma ločiti od politike danes in jutri, ki se mestoma kaže v nevarnih obrisih. Obenem bi avtorica ravno s tem knji- gi odvzela njeno edinstvenost, empa- tijo, spravljivost, svobodo, pri sebi pa prekinila intimne vezi, ki jih je v času etnografske raziskave stkala s sogo- vornicami in sogovorniki. Knjižne ocene i n por očila Milan V og el* JERNEJ MLEKUŽ: ABCČĆ mig r aci j. Založba ZR C (Moj zv ezek), Ljubljana 202 1 , 1 58 s tr . Pri Inštitutu za izseljenstvo in migraci- je ZRC SAZU je v zbirki Moj zvezek izšla dokaj neobičajna knjiga ABCČĆ migracij kulturologa in geografa dr. Jerneja Mlekuža, avtorja več študij na temo migracij in izseljenstva. Avtor svoje delo označi za nekakšen abeced- nik, kar ni daleč od resnice, in pripiše razlago Slovarja slovenskega knjiž- nega jezika, da je priročnik za začet- no, osnovno spoznavanje določenega področja. Temu ustrezno snov razvr- šča po geslih, kot so »Biti migrant«, »Poti migrantov«, »Kultura in migra- cije«, »Ekonomske migracije«, »Spol in migracije«, »Zgodbe in migracije«, »Združevanje migrantov« ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije označi za odklon, kot anomalijo od sreče, bla- ginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svo- jem za strokovno delo dokaj nenavad- nem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazori s primerjavo: »Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu« (notranjost platnice). Človeški rod se je zaradi najrazličnej- ših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne