Veliko prepevamo — a premalo pojemo
Zelo rad obiskujem nastope, koncerte in pevske revije naših zborov po Ljubljani in tudi bližnji okolid. Zares pravi razcvet na področju zborovskega petja. Veliko zborov, res množične zborovske prireditve. Pomislil sem seveda tudi na Šentvid, Primorska poje, mariborsko tekmovanje. Vendar se mi je na neki revijj pevskih zborov na lepem postavilo vprašanje — ali smo še rod pevcev? To čudno vprašanje, ob tald množitnosti vendar, sem sprva tudi sam hotel hitro pregnati iz glave. Mislil pa sem predvsem na naše lepe narodne in ponarodele pesmi. Ali jih ni vse manj slišati?
Narodne in ponarodele pesmi so odsev časa, v katerem so na-stale. Ta čas pa je bi! seveda dru-gačen. Tako so tudi pesmi v tem času vsebinsko pomenile nekaj drugega, kot pomenijo danes. Vendar pa naj nikoli.ne izgubijo svojega »narodnostnega« po-mena. To »narodnostno« mi predvsem pomeni izražanje pristnega duha naroda. Te pesmi so ena od korenin, ki nas povezu-jejo s preteklostjo. Povezujejo nas z ljudmi tistega časa, ki so sicer živeli in mislili drugače, bili pa so Slovenci vsaj toliko, kot smo mi danes. Kljub svoji pre-prostosti skrivajo te pesmi v sebi občutja in čustvovanja prepro-stega slovenskega človeka. Ali so zato manj vredne? Ali so mogoče preveč čustvene? Toda kam bomo pripotovali ljudje brez ču-stev in srca? Naša prijetna dolž-
nost je, da te pesmi ohranjamo v pristni obliki. Na žalost te pesmi doživljajo marsikje pravo ra-zvrednotenje. Mislim predvsem na gostilniško petje, kjer vleče vsak po svoje| pa na razne pri-redbe teh pesmi na študentskih »žurih«. Včasih se mi zazdi, da bi mladi ljudje te pesmi radi lepo peli, vendar jih ne znajo. Znajo bolj tisto in na tak način, kakor so slišali na zabavi ali pa ob to-čilni mizi. V okviru bolj sistem-skega učenja petja v osnovni šoli pa se petje bolj ali manj začne in neha. V sredn jih šolah je mogoče preveč teorije in premalo prakse. Studijske obveznosti na fakulte-tah pa močno obvezujejo in utru-jajo.
Drugi vzrok za opuščanje in nelepo petje narodnih in pona-rodelih pesmi pa je moderno živ-ljenje, ki je pretrgalo z marsika-lero lcpo  tradicijo  in  navado.
Marsikatere lepe stvari in r.avade je bliskoviti tempo dobesedno povozil in vrgel med staro šaro, čeprav ne sodijo tja. Na radiu ali ploščah lahko velikokrat pri-sluhnemo priznanim ustvarjal-cem in poustvarjalcem klasične in moderne glasbe, pri tem pa imam občutek, da smo se za vedno poslovili od lepega petja pod vaškirrJ lipami. Kakor da se je nam petje odtujilo. Sami smo krivi toliko, kolikor petje in ljud- • ske pesmi zapostavljamo ali se jim morda celo sramujemo. Vča^ sih me obdaja občutek, da je danes tisti zbor, ki poje npr. na reviji ali koncertu pretežno na-rodne pesmi, nekam zapostav-Ijen ali manj kvaliteten. Ob tem bi bilo mogoče dobro večkrat pomisliti, da vsak zbor ni zfnožen izvajati vsake pesmi. Ali morda tisti zbor, ko goji narodne pesmi, ker je pač tem najbolj dorastel, pa pri tem zelo pazi na osnovne prvine lepega petja, kot so: into-načna čistost, sproščenost grla, pravilno dihanje, oblikovanje vokalov in konzorantov, ne dviga s tem svoje kvalitete in kvalitete lepega petja nasploh?! Kar težko je gledati pevce, ki v hudi nape-tosti   in   pravem  grču   izvajajo
neko težko skladbo, kateri niso dorasli. Ali s tem dvigajo kvaii-teto petja? Prej nasprotno in še voljo zgubljajo povrh. In še nekaj zelo bistvenega manjka pri takem izvajanju. Manjka sproš-čenosti," zanosa, temperaoienta, skratka manjka duše in srca. Pravo nasprotje temu je bil le-tošnji jubilejni koncert Partizan-skega pevskega zbora v Cankar-jevem domu. To je bilo petje, polno zavesti, zanosa, prešer-nega ponosa, energije in volje. Tako petje navadno spravi po-slušalce na noge, kakor lemu pravimo. Mislim, da je tegazmo-žen tudi zbor, ki poje z dušo in srcenf narodne in ponarodele pesmi. Po moje je takega petja zmažen pravzaprav vsak zbor, ki poje tisto, karzmore ali čemur je dorastel. Mislim. da se bo na ta način ohranjalo več narodnega blaga; več se bo prepevalo sproš-čeno in lepo in tudi več veselja in voljc bo. Bolj bomo rod pevcev. To je nekaj misli, ki so se mi pojavile ob revijah in koncertih. Seveda to niso strokovna mne-nja. To niti ni bil moj namen. Sodi naj vsak svobodno. Ra-zlična mnenja nas bogatijo. STANISLAV ZADRAVEC