390
Narodnost — in pa slepota nekterih.
Res mora slep biti, kdor ne vidi, da dandanašnji vsak narod v Avstrii — ker ima Božjo voljo in cesarjevo pismo od 20. oktobra 1860 za-se -— se poganja za to, da dobi popolnoma vse pravice, ktere so prva podlaga vsemu temu, da si po čedalje visi omiki zlajša in zboljša svoje življenje. In vendar žalibog, da se tacih slepih ljudi ne manjka, kteri res mislijo, da se bo dalo pravično to zahtevanje še kdaj zatreti in da bode vseh teh ,,norčij", kakor jih imenujejo, zopet konec. Oj, kako slepi so taki ljudje, ki ne vidijo, kaj se po svetu godi in kako od 20. oktobra 1860, ko je zopet solnce blage ustave posijalo pred prag vsem avstrijskim narodom, vsako leto, kar se tiče narodne zavesti pri mladih in starih, za deset let šteje, in kako vsakoršno zateranje po fizičnih postavah le toliko večo reakcijo rodi!
Odkod pa vendar izvira taka slepota nekterih ? Vzroki so mnogoteri.
Nekteri izmed njih so tacega stanu, da ne pridejo z narodom v nikakoršno dotiko; občijo se le z ljudmi svojih misli, in če prav nalete včasih na kakega dru-zega človeka, tudi ne zvedo pravega zato, ker jih pozna in — molči, ali pa, če je reva v možganih, se jim hlini in napeljuje vodo na njih mlin. — Drugi so zopet tako kratke pameti, da ne ene svoje, samostojne misli nimajo; le, kar bero v časnikih, kterih glavna naloga je, da „kulturo nosijo na vzhod", to jim je evan-geli; ti časniki pa imajo za vso Avstrijo le eno struno, po s kteri naj hote ali nehote plešejo vsi njeni narodi. — Se drugi pa so tako zarujeveli v nekdanjem Meternihovem času, da res mislijo, da omika je le privilegija enega naroda in po to privilegijo morajo segati vsi narodi. Kakor je nekdaj Napoleon nameraval ves svet v Francoza vtakniti, tako si mislijo nekteri dandanašnji, da vsa Avstrija mora v vsem nemška biti. V tem smislu si po stari in novi ,,Pressi" in druzih enacih časnikih tolmačijo oni ,,Reichseinheit" (edinstvo cesarstva) in črtijo in preganjajo druge, kteri le predobro vejo, da je tem možakom ,,Reichseinheit" le plajšč, za kterim zakrivajo svoj „Grrossdeutschthum", tedaj je za njih centralizacijo skrita le germanizacija. Tem ljudem ne gre v glavo, da prava srčna edinost mnozih narodov se opira ravno na to, da vsak narod vživa enake pravice, — da narod ne zavida naroda za prednosti, — da vsak narod more po najbližji in najravniši poti — to je , po poti svojega (maternega) jezika doseči vse to, česar potrebuje za omiko in blagostan svoj. Ko bi ti centralisti, ki se še celo „liberalce" (svobodnjake) imenujejo, le po veliki natori se ozrli in bi imeli kaj razumka za njene stvari, saj bi vendar mogli viditi, da rožice raznih barv in dišav cveto na livadi ena poleg druge, in livada ostane cela kakor je bila; da tičice prepevajo pod milim nebom v logu ena zraven druge in nobena izmed njih ne sili drugi svoje pesmi, pa se vendar njih mili glasi zlagajo v tako soglasje, ktero ušesa mika in srce veseli, in log ostane log, kolikoršen je bil. Kako, da tako tudi vsi narodi mnogojezičnega našega cesarstva, drug zraven druzega, v miru in ljubezni ne bi živeli kot bratje v vsem enacih pravic? Ta razlika je Bo ž j a naredba; po kteri pravici se ji mora malopridni človek zoper-stavljati?   Vsak narod ima pravico do tega, da vsak
njegovih ljudi velja za človeka v državi; ako se mu pa njegov jezik jemlje, kteri je sredstvo, da po najkrajši poti dospe do potrebne omike , se mu jemlje popolna veljava njegova, ker drug človek mora namesto v a t i njega, da mu pove, kar on sam iz pisma ali kniige ne more izvediti, v ptujem mu jeziku podanem. Nekclaj, ko so časi bili še bolji, ko ni bilo za vsak kos kruha desetero ust, ni bilo ljudstvu poduka in omike tako sila treba, kakor dandanašnji, ko nas je deset namesti enega in se kolo napredka tako silno vrti, da vsak je revež, kdor zaostaja. Nekdaj je bilo dosti, da so le eni kaj znali, vsi drugi so tavali kot Božji voleki za njimi, — dandanašnji moramo vsi vsi, naj smo na kmetih ali v mestih, na poti omike naprej, da si moremo kruh služiti, davke odrajtovati in še drugim potrebam zadostovati.
To spoznavajo zdaj vsi narodi in v vsakem narodu vsi ljudje, kteri se že čutijo človeka. Zato pa se tudi širi narodna zavest veselo po vseh okrajnah in tako krepko zbujena nikdar nikoli ne bo več otrpnila, ker otrpnost taka bi bila duševna smrt. Čas sedanji na vso moč terja omike (Bildung), omika pa narodno veljavo, po kteri se pride do nje: Nemec pa poti svojega jezika, Magjar po svojem, Italijan po svojem, Slovan po svojem itd. Kdor je zaostal, ta mora toliko bolj hiteti, da prihiti, kar je zamudil. Kdor dandanašnji hoče kak narod podučevati in omikovati s ptujim jezikom, dela prav tako, kakor da bi človeka posadil na okorne kola in bi ga vozil po ovinkih do namenjenega mesta, namesti da ga posadi na železnico, ktera ga hitro in naravnost pripelje, kamor je namenjen.
To dobro spoznavajo narodi dandanašnji, — zato so slepi, ki vsega tega ne vidijo, ali ki, kakor neka ptica, skrivajo glavo svojo pod perute, da ne bi vidili, kar se godi po svetu.