Z OBISKfl PRI ZAMEJSKIH SLOVENCIH
Poglobljeno prijateljstvo
Ravnatelji osnovnih šol iz dveh ljubljanskih občin, moščanske in šišenske, se že nekaj let srečujemo s sovrstniki iz beograjske občine Čukarica. Zaradi prijateljskega sodelovanja in v prid delu, ki ga opravljamo. Lani smo bili gostje. Skupaj smo prepotovali Pomoravje in Kosmet, doživljali tamkajšnjo preteklost in od blizu spoznavali sijajno kulturno dediščino srednjeveške Srbije. Letos smo bili gosti-telji, zadolženi, da se v mejah možnosti oddolžimo za tisto, kar so ijam pripravili beograjski prijatelji. Naloge smo se lotili tako, da smo jim skušali prikazati osnovne značilnosti slovenske preteklosti, ne primerijive in ne tako sijajne, toda polne zgovornega pričevanja zoper omahljive zagovomike svobode.
Pot nas je vodila čez mejo, na avstrijsko Koroško, ki hrani najstarejše spomenike Sloven-ske, pa tudi južnoslovanske po-litične zgodovine. Bili smo v ce-lovškem deželnem muzeju. V njem je shranjen knežji kamen, prestol karantanskih knezov, pravzaprav kos rimskega stebra. Nekoč je stal na Krnskem gra-du, kjer so naši predniki svo-bodno volili in po posebnem obredu umeščali svoje kneze. V prejšnjem stoletju so ga spravili v muzej, verjetno ne za to, da bi ga ohranili, temveč zato, da ne bi bil preveč na očeh. Na Go-sposvetskem polju smo videli Krnski grad, državno središče in Gospo Sveto, cerkveno srediSče stare Karantanije. Spomnili smo se njenega propada sredi 8. sto-letja, toda tudi trdoživosti nje-ne civilizacije, njenega obreda umeščanja knezov, ki so ga nemški prišleki priznavali vse do 1414 leta. Na to spominja vojvodski stol, Še danes ohra-njen na svpjem prvotnem mestu severno od Gospe Svete.
V podložno Karantanijo je pritiskal nemški živelj in doma-če prebivalstvo odrival na jug. Pied 200 leti se je nacionalna meja premaknila od Donave na sevemo obrobje Celovške kotli-ne, pred 100 leti se je približe-vaLa Dravi. Videli smo: sedaj se
približujejo Karavankam. Djekše še vztrajajo, a težko, težje, kot si običajno mislimo. Slovenskih napisov nismo našli, našli pa smo slovenska imena, označena v potujčeni oblikL Slovenska gimnazija v Celovcu gostuje v tujih prostorih, bori se za svoje poslopje, za to, da bi njenim maturantom priznali di-plomo, če bi jo dobili na ljub-Ijanski univerzi.
Boj koroških Slovencev je te-žak, vendar žilav, približno tak-šen, kakršen je bil med narod-noosvobodilnim bojem. 0 tem nam je pripovedoval Karel Pruš-nik — Gašper na grobu padlih partizanov v Velikovcu. Hvalež-ni Korošci so jim postavili lep spomenik.  Danes je  samo še
senca tega, kar je bil. Oskrunilo ga je divjanje prenapetežev, za-grizenih nasprotnikov vsegaslo-venskega ira Koroškem.
V Ljubljano smo se vrnili prek Pontebe, Krnina, Gorice in Trsta. Zato, da smo obiskali za-hodno mejo slovenskega sveta. Vredna je pozornosti, saj je še danes tam, kjer je bila pred lOOOinvečleti.
Na koncu smo se pogovorili. Sodejovala sta tudi oba župana Polde Maček in Danilo Zbrizaj, razen njiju še predstavniki zavo-da za šolstvo. Razgovor je tekel sproščeno in prijateljsko, k če-mur so prav gotovo prispevala tudi spoznanja s poti k spome-niku slovenske preteklosti.
JAZ