SPISJE

za

8LOVBH8KO MLADINO.

K 'EbKU K  \
l -V'CEAL i
1 OIHLIOTHEK 1

‘ r Z H

»pisal

Andrej Praprotnik,

učenik.

.

V Ljubljani 1958.

Založil in ima na prodaj Matia Gerber,  bukvovez.

Natisnil Jožef Blaznik.

Pervi del.

Spisne vaje.

I. Kratki popisi.

1.8e zapiše , kakošna da je kaka reč.

Postavim:

Miza, bukve, popir, pero, drevo.

* Miza  ima eno, dve, tri ali štiri noge in miznico.
Je bela, olikana ali pobarvana. Je šfirvoglata, podol-
gasta ali okrogla, velika ali majhna, nova ali stara,
terdna ali polomljena.

Bukve  imajo stranice in liste. So v usnje ali v po¬
pil' vezane, ali pa niso vezane. So štirvoglate, velike
ali majhne, nove ali stare, podučne ali kratkočasne,
slovenske ali nemške, pisane ali natisnjene.

Popir  je bel ali pisan, tanak ali debel, čeden ali
omazan, prazen ali natisnjen.

Pero  je zgoraj obrašeno, spodaj pa gladko in votlo.
Je belo ali sivkasto, debelo ali tanko, celo ali obrezano.

Drevo  je v tla vrašeno. Ima korenine, deblo, veje,
mladike, listje, cvetje in sadje. Je zeleno ali suho, ko¬
šato ali redko, ravno ali krivo, nizko ali visoko, mlado
ali staro, rodovitno ali nerodovitno.

2. Se zapiše , iz česa da je kaka reč.

Postavim:

‘Stol, peč, zid, streha, most.

Stol  je lesen, je iz terdiga ali mehkiga lesa, ali pa
je iz šibic spleten.

Peč  je iz ila, ali pa je železna.

Zid  je iz kamnja, cegla, peska in apna.

4

Streha  je slamnata, ceglasta, ploščasla, skodlasta
ali bakrena.

Most  je zidan iz velikih obrezanih kamnov, ali je
lesen iz terdnih in močnih hrastov in mecesnov, ali pa
je iz čolnov ali železnih verig narejen.

3. Se zapiše, za kaj daje kaka reč.

Postavim:

Vrata, okno, žlica, sklednik, kolovrat.

Vrata  so zato, da se lahko vun in noter hodi.

Okno  je zato, da se v hišo sveti, in da se lahko
vun pogleda.

Z žlico  zajemamo in jemo.

V sklednik  se sklede in druge take reči shranujejo.

Na kolovrat  se prede predivo in volna.

4. Se zapiše , kaj da kaka oseba ali reč dela , in
kaj da se z njo godi.

Postavim:

Učenec, pastir, konj, vol, ptica.

Učenec  hodi v šolo. Posluša lepe nauke. Se uči
brati, pisati, rajtati in še veliko drugih reči. Kadar n»
uboga, ali če je clo hudoben in poreden, ga starši ali
učenik posvarijo ali še clo ojstro strahujejo.

Pastir  pase živino in drobnico po pašnikih in gojzdih,
spomladi in jeseni tudi po senožetih in praznih njivah.
Hudo mu je, kadar mu vročina pripeka, ali pa deževje
ali mraz nadleguje. Naj hujši pa mu je, kadar začne
živina bezljati, ali pa drobnica prav hudo po gobah iti.

Konj  dela na polju in drugej. Vozi in nosi v daljne
kraje ljudi in blago, in mora veliko prenesti in preter-
peti. Kadar se postara, ga konjederec vzame.

Vol  nam pomaga delati doma in na polju. Orje in
vlači na njivah. Vozi dreva in steljo. Kadar doraste, se
opita, pobije in sne.

Ptica  leta visoko po zraku, po gojzdih, senožetih
in vertih. Si nanosi gnjczdo. Znese jajčica, in iz njih
mlade izvali. Nektere ptice lepo pojo in ljudem kratek
čas delajo. Druge poberajo škodljive gosence po drevju
in červe po njivah. Ptičarji in pastirji jih veliko ulove
in končajo.

5. Se zapiše vse , kar se ve od kake osebe ali reči.

Postavim:

Bog, človek, ovca, pes, krava, golob, cvetlice.

5

Bog  je neskončno, nezapopadljivo bitje. Je povsod,
in vendar ga ne vidi nobeno človeško oko. Nikdar ni
biti začel, in nikdar ne bode jenjal biti. Večen je. Iz
nič je ustvaril nebo in zemljo, angelce in človeka, ter
vse druge reči. Bog je neskončno svet. Vse, kar je
dobriga, ljubi; kar je hudiga, sovraži. Bog je neskonč¬
no dobrotljiv do svojih stvari. On nam da, da smo živi
in zdravi, da nam ljubo solnce sije po dnevu, bleda luna
in mile zvezdice po noči; on zapove, in na polju rastejo
žita, travica in rožice. On deli po svoji previdnosti vsini
stvarem, kar jim je treba. Posebno ljubeznjivo pa skerbi
za človeka. Njegova vsigamogočna roka pa tudi zbudi
prestrašile viharje na zemlji, in kaže brezštevilnim zve¬
zdam prave pota po neizmernim obnebju. On ohrani in
vlada v  vse , kar je ustvaril.

Človek  je iz duše in telesa. Kar se vidi, je telo;
duša pa je duh in se toraj ne vidi. Človek vidi z očmi,
posluša z ušesi, duha z nošam, pokuša z ustmi, posebno
z jezikam, in čuti skoraj s celim životam. Vendar bi
teio nič ne vidilo, nič ne slišalo, in nič ne čutilo, ko bi
duše v človeku ne bilo. Duša tedaj stori, da je človek
živ. Duša pa tudi stori, da človek misli, razumi, kaj da
je to ali to.

Ovca  ima štiri noge, in je večjidel bela ali černa.
Se molze in striže, da nam mleko in volno. Ima dobro
meso in loj. Iz njene kože delajo kerznarji kožuhe. Iz
ovčjih čev se delajo strune.

' Pes  ima štiri noge in precej dolg život. Varuje
hišo, in pase in zavrača živino. Se rad prilizuje in člo¬
veka derži. S svojim ojstrim nosani tudi zverino osledi,
in jo z velikim veseljem goni. Naj rajši je meso in gloda
kosti; vendar tudi skoraj vse je, kar se človeku prileže.
Če mu ni dobro, včasi travo grize in žre. Kadar se
razjezi in zdraži, laja, tuli, renči in tudi popade.

Krava  ima štiri noge, dva roga in parklje na nogah.
Je dlakasta, rudečkasta, bela, pisana ali černa. Nam
daje teleta, mleko, sir in maslo. Kadar se pobije, imamo
mesd, loj, kožo in roge za glavnike in druge reči.

Golob je.  prav lepa in snažna živalica. Ima perje,
perute, kljun in dve nožiči. Perje ima večjidel tamno
pepelnato, na vratu pa višnjevo, zelenkasto in zlato, ki
se lepo spreminja in sveti. Leta naglo, lahko in precej

6

visoko. Živi se večjidel z zernjem, ki ga po njivah in
drugih krajih pobera. Ona znese jajca, in zleze mladiče.
Golobje meso je dobro in zdravo.

Cvetlice  so rasiljine, ki lepo cvetejo in prijetno diše,
nas kratkočasijo in vesele. Po njih bčelice med bero,
in otroci jih tergajo, si venčke pletejo in si z njimi
igrajo. Iz njih se tudi mnoge zdravila narejajo. Rastejo
po vertili, senožetih, travnikih, gorah in gojzdih.

6. Se zapiše, v čem ste si dve osebi ali reči po¬
dobne, in v čem si niste podobne.

Postavim:

Vas in mesto, rež in pšenica, spomlad in jesen.

Vas  in mesto  je kraj, kjer ljudje prebivajo. V vasi
in mestu so hiše in cerkve. V vasi in mestu je veliko
dobrih in poštenih, pa tudi dosti hudobnih in sirovih
ljudi. V vasi in mestu so lepi verti in zalo drevje. —
Pa v vasi so večjidel le kmečki ljudje, ki se s poljem
in živinorejo pečajo; v mestu pa stanujejo gospoda,
uradniki, učeniki, zdravniki, kupci, umetniki, ki imajo
vsak po svojim stanu drugačne opravke. V vasi so hiše
majhne, večjidel lesene, tanine in s slamo pokrite; v
mestu so pa skoraj vse zidane, svitle in s ceglam po¬
krite. V vasi se večjidel hiša ne derži hiše; v mestu se
pa hiša hiše derži, in lepo ena za drugo versti.

Rež  in pšenica  je žito, ki na polju raste. Rež in
pšenica se seje jeseni in spomladi. Rež zraste na bilki
in klasju, in se požanje, posuši in omlati; pšenica ravno
tako. Iz reži in pšenice se lahko moka zmelje in kruh
speče. — Pa pšenica raste bolj počasi in je tudi de-
belši in terdniši, kakor pa rež. Rež je zgodaj, pšenica
pa pozno zrela. Pšenično zernje je kratko in debelo,
reženo pa dolgo in drobno. Iz pšenice se naredi lepa
bela moka, iz reži pa bolj slaba in černa. Iz pšenice se
speče lepa in bela pogača, iz reži pa le černi kruh.

Spomlad  in jesen  ste letna časa. Spomladi in jeseni
je veliko veseliga in prijetniga. Spomladi in jeseni sta
dan in noč enako dolga. Spomladi in jeseni rado dežuje,
in so hladne noči. Spomladi in jeseni se orje, seje in
vlači. — Pa spomlad se začne, kadar zima mine, je¬
sen pa nastopi, kadar je konec poletja. Spomladi je od
dne do dne zmiraj prijetneji in gorkeji, jeseni pa od
dne do dne bolj merzlo in neprijetno. Spomladi je dan

7 , mi raj daljši, noč pa krajši; jeseni je ravno narobe.
Spomladi začnejo drevesa zeleneti in cvesti, jeseni se
pa oblete in gole postanejo. Spomladi žita rastejo in
cvetejo, jeseni se pa žanjejo in domu spravljajo. Spo¬
mladi ptiči gnjezda delajo in lepo pojo, jeseni pa večjidel
jenjajo peti. Spomladi se vse oživlja in veseli, jeseni pa
vse umira in razpada. Jesen nas spomni, da bomo tudi
mi enkrat umerli in razpadli; spomlad pa nas opominja,
da bomo kdaj zopet iz groba vstali.

7.  <S'e zapiše , kako se tu ali tam kaka rec dela.

Postavim:

Povedati, kako in kaj se na polju, vertu, v mlinu
in v kovačnici dela; kako se kruh peče, kako se maslo,
in kako se sir dela, kako se drevesa cepijo i. t. d.

Kako se na polju dela.

Na polju delajo ljudje in živina. Naj pred se izvozi
gnoj na njivo. Potlej se raztrosi. Ratej upreže vole v
plug, derži z levo roko ročnik, z desno pa otiko, in od¬
pravlja z njo grude. Kadar je zemljo s čertalam in le-
mežem razoral, vseje seme, in njivo z brano povleče.
Ko žito dozori, ga ženjice požanjejo in s poreslam v
snope povežejo.

Kako se na vertu dela.

Na vertu se koplje z motiko in lopato, in potlej se
seme seje ali sadike sade. Mlade drevesca se obrežejo in z
žlahtnimi cepovi pocepijo. Kadar je suša, se mora cve-
tlicam T sadikam in drevescam skerbno prilivati, da se ne
posuše.

Kako se v mlinu dela.

V mlinih so kolesa in kamni večjidel tako narejeni,
da jih voda goni in verti. Žito se spe na kamen, in
izpod kamna se moka melje. Laneno seme, proso in
ječmen se tudi v stopah obdeluje.

Kako se v kovačnici dela.

V kovačnici je ognjiče, ki se mu ješa pravi. V ješo
se dene oglje, v oglje se vtakne železo, in po tem se
z meh a m piše, da se oglje užge in železo razbeli. Ka¬
dar je železo goreče, se vzame s klešami iz ognja, se

8

položi na naklo, ter se s kladvam kuje in obdeluje, da
iskre lete. Tako se delajo žeblji, podkove, šine, verige,
sekire in druge reči. Obdelano železo se v vodo vtakne,
da se shladi.

Kako se kruh peče.

Kruh se naredi iz moke. Moka se dene v niške, se
prilije kropa in se drožja primesi. To se osoli in dobro
premeša, da testo postane. Testo se pusti, da se vzdigne.
Vzdignjeno testo se še enkrat pregnjete in se v hlebe,
hlebce ali štruce razdeli, ki se po tem v razbeljeno peč
vsade, in tako dolgo puste, da se dobro spečejo.

Kako se maslo dela.

Maslo se dela iz mleka. Sladko mleko se dene v
sklede in se pusti, da se skisa. Kadar se kisa, se loči
na dvoje. Mrenica, ki na verh stopi, se imenuje smetena.
Spodaj je pa kislo mleko. Smetena se z mleka posname,
in v čerli ali kaki drugi posodi spravi, dokler se je do¬
volj ne nabere. . Kadar se je dovolj nabere, se dene v
pinjo, in se z veslam mede, dokler se ne umede, to je,
dokler se maslene drobtinice v celo kepo ne sprimejo,
drugi ostanki pa v pinjenim mleku ostanejo. Kadar se
to zgodi, imamo že sirovo maslo, ktero se v štruce ognjete
in pri ognju raztopi in skuba. Kadar se kuha, padejo tro¬
pine na dno, kar pa bolj pri verhu ostane, je maslo, ki se
po tem v kako dežo, čerfo ali lonec vlije, da se sterdi.

Kako se sir dela.

Navadni domači sir se dela iz kisliga, žlahtni pa
iz sladkiga mleka. Mleko se posname in se postavi v
loncu v gorko peč. Čez nekoliko časa se voda, ki je
bila v mleku, na dno usede, in mleko stopi na verh.
Potlej se oboje skupaj v rešeto ožme in razgerne, da
se siratka odcedi. Po tem se sir malo osoli in s ki-
meno potrese , in v skledice ali take torilca vtisne, da
je okrogel.

Kako se drevesa cepijo.

Divjaki se na mnogo vižo cepijo. Naj boljši je ce¬
piti z nakladam, naj navadniši pa jih cepljujejo v sklad.
Z nakladam se tako le cepi:

9

Cepič se na debelšim koncu z ojstrim nožkain spre-
kama en palc dolgo od ene strani do druge odreže, in
se zgoraj do druziga ali tretjiga popka prikrajša, da je
komaj kake tri palce dolg. Tudi divjak se spodaj gori
po strani en palc dolgo odreže, in po tem se tako sku¬
paj pritisneta, da je pri obeli koža na koži, les na lesu
in steržen na sterženu , da se nič beliga lesa ne vidi.
Potlej se oboje s pertenim in povoskanim trakam terdo
povije, in drevesce je cepljeno.

Ako se hoče divjak v sklad cepiti, se mora naj pred
tam ravno vprek prežagati, kjer ima naj lepši les in
gladko kožo. Po tem se odžagani divjak z nožem pogladi.
Zdaj se postavi nož na sredo debla in se s kako rečjo
na njega poterka, da se divjak en palc globoko gladko
razkolje. V sklad se zabije zagojzdica, da ga toliko
razkroji, kolikor je cepič debel. Potlej se vzame cepič
in se z ojstrim nožkam, kakor zagojzdica, ošpiči. No-
žek se namreč zasadi vštric eniga popka v cepič, in
se toliko sprekama reže, da debelši konec cepiča en
dober palc pod tem popkam odleti. Po tem se nož za¬
sadi v nasprotno stran cepiča, in se zopet potegne, ka¬
kor na prejšni strani. Dobro se mora paziti, da pri stra¬
nicah cepiča koža ostane, in da je zunanja stran neko¬
liko debelši od znotranje. To mora zato biti, da sklad
zunanjo stran povsod na tesnim prime, kadar se cepič
vanj vtakne in se zagojzdica zmakne. Zgoraj se toliko
cepiča odreže, da nima čez dva ali tri popke. Posled¬
njič se še divjakova rana s cepivnim voskam zamaže, s
cunjo povije in s trakam ali ličjem poveže, da sklad ne
jenja. V sklad se le bolj debeli divjaki cepljujejo.

8. Se zapiše, kako se je kaj zgodilo in izšlo.

Postavim:

Se zapiše, kako se je šolsko izpraševanje izšlo,
kako je bilo na sveti večer, kako so učenci svojiga
učenika k pogrebu spremili i. t. d.

Kako se je šolsko izpraševanje izšlo.

Konec šolskiga leta je bilo šolsko izpraševanje. Prišli
so poslušat gospod tehant, gospod fajmošter, oče župan
in še veliko drugih gosposkih in kmečkih ljudi. Ko se
je odmolilo, se je pričelo izpraševati. Naj pred so go¬
spod katehet iz keršanskiga nauka izpraševali. Potlej

iO

je bilo na versti branje, najtanje, spisje in slovnica. Vse
je šlo še dosti dobro. Ko so nehali izpraševati, stopi
mlad fantič iz klopi, se ponižno prikloni in začne lepo
govoriti. Zahvali se naj pred vsim gospodam, ki so po¬
slušat prišli, obljubi po sprejetih naukih lepo živeti, in
spodbada k temu tudi vse svoje tovarše in tovaršice.
Ko fantič dokonča, povzamejo gospod tehant besedo, in
priporoče prav živo mladim učencam, da naj bodo pridni
in dobri, da naj radi v šolo hodijo, in da naj radi ubo¬
gajo starše in učenike, ter naj se radi učijo. Potlej
pokličejo štiri naj pridniši učence in štiri naj pridniši
učenke k sebi, jih očitno pohvalijo in z lepimi bukvicami
obdarujejo. Ko se je to zgodilo, vstanejo vsi učenci in
učenke in zapojejo prelepo pesem: „V nebesih sim doma."
Več poslušavcam so med tem solzice v očeh igrale.
Vsim pa se je dobro zdelo, da se je izpraševanje tako
dobro in ginljivo izšlo.

Kako je bilo na sveti večer.

Približal se je božič in sveti večer. Ko se zmrači in
pri farni cerkvi Mario zazvoni, denejo oče žerjavice v
čepinjo, vzamejo kadila in blagoslovljene vode, molijo
angelovo češenje, pokade okoli hiše, in otroci jih sprem¬
ljajo. Ko nazaj v hišo pridejo, jih že po navadi merzla
večerja na mizi čaka. Pri večerji se pogovarjajo, kako
se je že marsikterimu na ta večer godilo, kaj je vse
vidil in slišal. Posebno ve hlapec veliko praznih reči
povedati. Pa oče so vse take pravlice natanko razlo¬
žili in jih večjidel zavergli. Ko so od večerjali, prižge
mladi sin Jožek v kotu pri jaslicah Iučice. Vidile so se
zdaj lepe podobice pastirčkov in ovčic. Tudi pozlačeni
orehi so se, od stropa bangljaje, prav lepo svetili. Oče
vzamejo molek, pokleknejo in molijo sveti rožnikranec,
družina pa za njimr. Ko so odmolili, dajo oče Jožku
zgodbe svetiga pisma, da celi družini prebere, kaj se je
sveti večer zgodilo. Potlej prinesejo mati pesmiške bii-
kvice, in vsi zapojejo veselo božičnico. Cela hiša je zdaj
v svetim veselju. Ko ura enajst odbije, zabuči pri farni
cerkvi veliki zvon. Vse se hiti v cerkev napravljati. Zu¬
naj je terda tarna; v cerkvi pa vse svitlo in veselo.
Orgle in veselo petje se razlega, in zraven tudi na
zvonove tako lepo priterkuje, da skoraj lepši biti ne more.

il

Tako lepo in veselo je bilo na sveti večer. Vsim je ve¬
liko prezgodaj minul.

Kako so učenci svojiga učenika k pogrebu spremili.

Umerli so gospod učenik. Vsi učenci in učenke so
jih preserčno ljubili in spoštovali. Hotli so jih še zadnjič
počastiti in pokazati, da so jih resnično ljubili in spošto¬
vali. Ko k pogrebu zazvoni, se hitro zbero in lepo
zverste. Za černim križem gredo naj pred fantini in
potlej dekliči, vsi v černo oblečeni. Ko v cerkev pridejo,
se pričnejo duhovne molitve, in po tem je sveta maša.
Tukaj so sami učenci in učenke mašno pesem peli. Ko
vse to mine, se pogrebci vzdignejo , in gredo proti po-
kopališu. Vsi učenci in učenke imajo prižgane svečice,
in svetijo, dokler njih ljubeznjiviga učenika ne pokopljejo.
Marsikteriinu so se vidile med tem bridke solzice v očeh,
in marsikteri je po svojim učeniku milo jokal in zdiho¬
val. Nazadnje še vsi okoli groba stopijo in zadnjo pe¬
smico: „Počivaj le mirno“, prav milo zapojejo. Potlej
potresejo in nataknejo celi grob s cvetlicami, še enkrat
pokleknejo, molijo, in tako svojiga ljubiga učenika izroče
milimu Bogu v svete nebesa.

II. Basni.

Basen je zmišljena povest.

i. Osel in koza.

Nekdo je osla in kozo skupaj redil. Koza je bila pa
oslu nevošljiva zavoljo njegove klaje; zato mu pravi,
da se bo z vsakdanjo vožnjo in nošo vsega poterl, in
mu svetuje, da naj se obložen, nalaš ob tla meče, kakor
bi ga božjast metala. Potlej bo pa brez dela živel.
Oslasti osel kozi verjame. Ko enkrat močno obložen težko
nese, telebne v jamo, in se tako pobije, da na pol
mertev obleži. Gospodar ročno po zdravnika pošlje. Ko
zdravnik bolniga osla ogleda , mu to zdravilo zapiše:
Kozje pljuča na drobno razsekajte, in jih oslu vžiti dajte.

12

To uiu bo precej pomagalo. Zdaj gospodar kozo brez
odloga zakolje, in osel se zares kmalo ozdravi.

Sam v jamo pade, kdor jo drugim koplje.

Sž. Pes in petelin.

Pes in petelin se sprijaznita in skupej popotovata.
Ko večer pride, se tako pogovorita, da bo petelin na
drevesu, pes pa spodaj v votlini prenočil. Ko pa pete¬
lin po svoji navadi po noči zapoje, se lisica zbudi, pri¬
teče in ga prosi z drevesa skočiti, ker bi ga zavoljo
njegoviga prijetniga glasa rada počastila in objela. Pe¬
telin pa ji odgovori: Vratarja imam spodaj; dokler se
pri njem ne oglasiš, ne smem z drevesa. Lisica teh be¬
sed ne premisli, stopi bližej drevesa in zalaja. Pes se
zbudi, plane na lisico, in jo naravnost razterga.

Kdor zvito ravna , se kmalo kesa.

3. Modra miška.

Miška iz luknjice prileze, in ugleda nastavljeno past.
„Oho f“ je djala, „vidiš jo past! Presneti ljudje! dve
dilici nastavijo, na zgornjo kamnja nalože, v sredi med
dilicama pa kos slanine nataknejo, da bi miška slanino oku¬
sila, past sprožila in se zdrobila. Pa miši smo modrejši,
kakor ljudje. Take zvijače me dobro poznamo. Ne bote
me vjeii ne !“ — „Pa povohati,“je miška djala, „povohati
pa dobro slanino saj smem. Nosek pasti še ne more
sprožiti. Slanino pa kaj rada duham." — Miška v
past skoči in slanino prav rahlo povoha. Past je prav
mehko nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop!
past zagromi', in miška — mertva leži.

Kdor nevarnost ljubi, se pogubi.

v

4. Žaba in vol.

Žaba je vidila vola na travniku, in želi njemu enaka
biti. Zatoraj začne svojo gerbasto kožo napihovati, ter
upraša svoje tovaršice: Ali nisim tako velika, kakor je
vol ? Nisi ne, ji pravijo. Le še bolj se napenja, ter zo¬
pet upraša : Sim zdaj vendar velikimi! volu enaka ? Zo¬
pet ji odgovore, da ne. Pa vendar ne neha; z vso močjo
se bolj in bolj napenja , in — poči.

Napuh v nesrečo pripravi.

13

o. Medved in lisica.

Medved in lisica zagledala od daleč panj medu, in
pa še nekaj pri njem. štor je, pravi medved , in hitro
proti panju plane. Lisici se pcrvikrat tudi tako zdi, pa
vendar še počaka in bolj natanko pogleda. Zdaj dobro
razloči in vidi, da lovec s pušo pri panju stoji in
čaka. Ko bi pihnil, jo pobegne lisica po hosti. Kmalo
po tem zasliši strel, ki je medveda končal.

Kdor ne pomisli, preden kaj stori, se dostikrat v ne¬
srečo zaleti.

6. Mlada koza in volk.

Stara koza je šla na pašo. Pri -odhodu zapove svoji
kozičici, da ne sme nikomur vrat odpreti, dokler ona na¬
zaj ne pride. Komaj starka odide, glej, ti že začne volk
na vrata terkati in z glasam stare koze klicati: „Odpri mi
vrata 1 “  Ali mlada koza, spomnivši se povelja svoje ma¬
tere , pogleda skoz okno in ugleda volka. „Ne bom ti
vrat odperla ne; zakaj, akoravno ti z glasam moje ma¬
tere govoriš, te poznam , da si volk, in da mi nič do-
briga ne želiš.“

Kdor nauke svojih staršev rad uboga, ga ne tepe
nadloga.

-j----

III. Povesti.

1. Lagati ne!

Matiček je z nekim kupcam v daljne kraje popoto¬
val, in tukaj se je navadil prav pridno lagati. Ko je
domu prišel, ga oče neki dan v bližnje mesto, kjer se
nikoli ni bil, saboj vzamejo. Po poti se od mnogih reči
pogovarjata, kako je to in uno po svetu. Dojde ju neki
mesar z velikim psam. Pri tej priložnosti reče Matiček
očetu - : Vidil sim , že ne vem dobro kje, še desetkrat
večjiga psa, kakor je ta. Bil je gotovo večji, kakor naš
naj večji konj. Oče, ki so precej vedili, da se je sinek
zlagal, prarijo nato: „Ta se ti je znabiti že malo
prevelik vidil; pa vse je mogoče, ker v vsakim kraju

14

se še kaj posebniga vidr in sliši. Tudi tukaj,“ pravijo
oče nalaš, „tudi tukaj, ne daleč od tod, je čudapoln
most, ki je pa tako narejen, da, če tak človek čeznj gre,
ki se je tisti dan zlagal, se mu gotovo na njem noga
zlomi. Le urno hodiva, bova kmalo tam.“ Matiček, kije
vedil, kaj mu je, seje tega zlo prestrašil. Začelje
zmiraj bolj zadaj ostajati. Za očetam upije: Oče! kako
sim vam že od tistiga velikiga psa pravii, da je tako
velik, kakor naš konj? To je res malo preveč, pa
tako velik je vendar bil, kakor vol. Oče jo mahajo tiho
in zmiraj hitrejši naprej. Matiček upije zopet za oče¬
tam : Ne hodite vendar tako naglo, govoriva še malo
od tistiga psa. Pes ni bil ravno tako velik, kakor vol,
večji je bil pa vendar, kakor kako tele. Prišla sta že
do mosta; le še kake stopinje jima je manjkalo, in treba
jima je čez iti. Oče hočejo naravnost čez, pa Matiček
jih prime za roko rekoč: Ljubi oče! počakajte no še
malo, preden čez most greva. Pes ni bil nič večji,
kakor drugi psi. — Oče ga po tem terdo posvare, in
pravijo: „Matiček, lagati ne!“

2 .  Sraka.

Stari ptičar Matevž je srako imel, ki je znala ne-
ktere besede prav razločno izgovarjati. Če je Matevž
rekel: „Sraka! kje si?“ je vselej prav gladko in glasno
odgovorila: „Tukaj sim!“ Nobeniga ptiča ni ptičar rajši
imel, kakor to srako. Tudi sosedov Tonče je imel ve¬
liko veselje nad njo. Zato je stariga Matevža rad in
pogosto obiskoval. Ko neki dan Tonče k starimu ptičarju
pride, ga ravno ni bilo doma. Tonče željno pogleduje
pisano srako, ki je po hiši sem ter tje prijazno skaklja¬
la. Ko bi pač jaz kaj taciga imel, pravi sam pri sebi,
to bi bilo kaj prijetno! Naglo stopi za krotko srako, jo
hitro vjame, in jo v mavho potlači. Zdaj jo misli tiho
pobrati in lepiga ptiča odnesti. Pa pri tej priči stopi
Matevž v hišo. Da bi mladimu fantu veselje storil, za¬
kliče po stari navadi: „Sraka! kje si ?“ In sraka v fantovi
mavhi prav krepko odgovori: „Tukaj sim!“

Nič ni tako skrito, da bi kdaj ne bilo očito.

i5

3, Nepokorna Jerica.

Jerica je ptičke rada imela. Večkrat je mater pro¬
sila in naganjala, da bi ji kakšniga lepiga ptička pri
ptičarju kupili. Bom že vidila, če boš pridna, pravijo
mati, znabiti, da ti kaj kupim. Nekiga dne pride Jerica
iz šole. Mati jo v izbo k sebi pokličejo rekoč: Zdaj
grem malo od doma, pa bom kmalo nazaj prišla. Tu¬
kaj na mizi je ta le škatljica, terdo ti zapo.vem: po no¬
beni ceni je ne smeš odpreti, še dotakniti se je vari.
Če me boš ubogala, ti bom nekaj lepiga dala, kadar
domu pridem. Jerica obljubi, da bo ubogala, in mati
gredo. Pa komaj so mati dobro na dvorišu, ima Jerica
že škatljico v rokah. Oj, tako je lohna, na pokrovcu
šo pa luknjice, pravi sama pri sebi, kaj bi vendar v njej
bilo ? Mati ne bodo nič vedili, pravi, če jo odprem, in
drugi me nobeden ne vidi. Ko jo se malo ogleduje,
prizdigne počasi pokrovček, in glej, lep rumen kanar¬
ček zleti iz škatljice, in zažvergoli po izbi! — Hitro
hoče zdaj Jerica ptička vjeti in nazaj v škatljico djati,
pa ptiček leta urno od kota do kota, in se ne pusti po
nobeni viži vjeti. Ko tako vsa prepehana in rudeča za
ptičkam skače in ga lovi, odprejo mati vrata. Oj, ti
nepokorni otrok! zaupijejo, ali me tako ubogaš? Ravno
tega ptička v škatljici sim ti namenila, pa skusiti sim
te popred liotla, ali me boš ubogala, kakor si mi oblju¬
bila. Vidim, da nisi tako storila; zato bom pa tudi zdaj
ptička ptičarju nazaj dala, in ti ne boš nič imela. Jerica
joka in prosi. Vse je prepozno, ptička ni dobila.

Kdor mater ne uboga, se kmalo kesa.

4. Skrivna učenica.

Županova Nežica je vselej, kadar so odkosili, nekam
zginila, da nobeden ni vedil, kam in kako. Kadar je pa
bilo čas v šolo iti, se je zopet prikradla in odpravila.
To se. je godilo več časa. Starji bratec, ki je to že davno
zapazoval, sklene, da bo Jerico precej pri pervi pri¬
ložnosti pasel in poiskal, da bo vedil, kaj ima vsaki dan
tako gotoviga in skrivniga. Ko drugi dan Nežica zopet
po navadi gre, stopi Lukec za njo, in gleda, kam da
bo šla. Nežica gre naravnost po vertu doli v samotno

16

dolinico, kjer je bila senca gostiga germovja. Bratec
gre tudi precej doli, in ko počasi proti germiču stopa
in posluša, sliši neke besedice počasi izrekovati in po¬
navljati. Zdaj zagleda, in vidi natanko skoz vejice Ne¬
žico in pri nji še eno drugo dekelce, Bajtarjevo Reziko,
sedeti, kteri pazno v bukvice kaže, in jo besede izre¬
kovati in brati uči. Lukec gre nazaj in pove svojim star¬
šem, kje in kako je Nežico dobil. Vsi so bili veseli, da
je Nežica tako dobra, da je čas, ki so ga drugi otroci
'zaigrali, tako obernila. Od zdaj zanaprej, so djali oče,
naj pride Bajtarjeva Rezika le naravnost k nam, in tukaj
naj se učite, kakor jima je ljubo in drago.

Dober človek tudi skrivaj dobro stori.

5. Miloserčna Ančika.

Ančika, ko je iz šole šla, sreča na poti staro, slepo
ženico, ki ni 'mogla dalje po poti. Blagi deklici se
revna ženica v serce usmili. Precej se ji ponudi, da ji
hoče pomagati in jo po poti peljati. Sim še majhna,
pravi, pa peljem vas vendar lahko, ker dobro vidim.
Zena se ji prime za rokico, in tako greste počasi dalje.
Kmalo ji sreča neki gospod, ki postane in revni slepici
darek vbogajme da. Zraven pa tudi precej popraša,
kdo da je ta deklica, ki revni slepici tako lepo streže.
Ko gospod zve, da je Ančika clo ptuja deklica, in ptuji
ubožici tako dobra, se zlo zavzame, in Ančika mu je
zlo všeč. Prijazno ji ličice pogladi in reče : »Deklica ,
to je lepo! mlada in majhna si še, pa že vendar tako
blaziga serca; tudi tebi moram za to nekaj spominka
dati.“ Gospod sname svoj dragi perstan s svojiga per-
sta, in ji ga da rekoč: »Tukaj vzemi ta perstan in hrani
ga. Kadar dorasteš, ti bo prav; nosi ga, in spomni se,
da je blago in dobro serce naj večji lepota za leta mla¬
de." Ančika se prav lepo in ponižno zahvali, in hrani
lepi perstan. Kadar je bila že stara, je imela še per¬
stan, in se spomnila, da je blago in dobro serce naj
večji lepota za leta mlade.

6. Stara verv.

Dva fantina, Milko in Srečko, najdeta staro verv
na veliki cesti. Oba bi jo rada imela; zato se začneta

17

za njo prepirati, da se razlega po bregu in dolini. Milko
jo derži pri enim koncu, in Srečko vleče za druziga.
Precej časa se pulita za njo, in eden druziga vlačita
gori in doli po cesti. Naenkrat se verv preterga, in oba-
dva v lužo lopita.

Tako se godi vsim svojoglavnim prepiravcam. Bolji
je kratka sprava, kakor dolga pravda.

7 .  Želod in buča.

Kmetič leži pod hrastam in premišljuje bučevino, ki
je zraven njega po plotu raslla. Kar začne z glavo od-
kimovati rekoč: To mi vendar nc gre v glavo, da una
majhna bučevina tako velik in težek sad rodi, močan in
velik hrast pa tako malovreden sadek. Ko bi bil jaz
svet stvaril, bi bil to gotovo drugač naredil. Hrast bi
bil mogel roditi velike in po centu težke buče, bučevina
pa drobne želodke. To bi bilo veselje viditi! — Komaj
to izreče, potegne veter in želod s hrasta odterga. Pade
mu ravno na nos, in ga tako udari, da se mu kri po¬
cedi. O joj! zaupije ves oplašen, zdaj sim pa gorko
dobil za svojo modrost. Ako bi bilo to buča , glavo bi
mi bila razterla.

Kar Bog naredi, vse prav stori.

8. Vsim ni ustreči.

Mlinar in njegov sin ženeta osla na prodaj. Na poti
srečata voznika, ki se jima začudi in reče: Vendar sta
nespametna, da pustita osla prazniga iti, sama pa peš
capljata za njim! Res je taka, pravi mlinar , in reče
svojimu sinu, da naj se na osla usede. Ko dalje gresta,
dojdeta druziga voznika, ki je fantiča stermo pogledal
in djal: Ti nesramni sin, ali se spodobi, da ti jahaš j
tvoj stari oče pa za tabo j težko hodijo in sopejo? Fantič
odsede, in mlinar se spravi na osla. Kmalo po tem srečata
neko kmetico’, ki je s polja domu šla in mlinarja nago¬
vorila rekoč: Vi ste vendar kaj neusmiljeni, da tako
široko na oslu sedite, sina pa v blatu pustite! Mlinar
vzame zdaj še sina k sebi na osla. Komaj gresta še
malo naprej, začne že neki čednik na nju upiti in pravi:
Ti uboga žival ti! Glej, oba sedita na ubogim oslu, go-

18

tovo ga bota končala. Kaj pa hočeva zdaj storiti, pravi
fantič očetu, da bova vendar ljudem ustregla ? Kar koli
storiva, odgovore oče, ne bo vsim prav in po volji. Tu¬
kaj velja pregovor, ki pravi:

Stori, kar veš, da je prav, in ne poslušaj, kaj ljudje
govore.

9. Medvedova koža.

Bil je v neki zarašeni bosti silno velik medved. Dva
serčna lovca se pogovorila in gresta na lov. Hodila sta
cel dan po hosti, pa medveda vendar ni bilo. Na. večer
gresta v gostivnico in si dobro večerjo in draziga vina
prinesti ukažeta. Ne bo več en dan, sta djala, in med¬
veda bova imela. Povsod sva ga že sledila. Pijmo le na
medvedovo kožo, sta kerčmarju rekla, on bo vse po¬
plačal. Pili so ga, da je bila miza mokra, in drugi dan
se zopet zgodaj nad medveda odpravita. Ravno proti
poldnevu je bilo, kar pride medved po hosti in strašno
nad njima renči. Eden Iovcov ustreli; pa medved ne
pade. Hitro, kar je bilo mogoče., plane zdaj na drevo,
in jo vendar še srečno odnese. Drugi pa, ki je bil še
nekoliko zadaj , si še ustreliti ne upa. Na tla pade in
se potuhne , kakor da bi mertev bil. Medved pride k
njemu, ga okoli preberne, na usta in na nos povoha,
ter jo mahne svojo pot naprej. Lovcu na drevesu so se
med tem tudi dobro hlačice tresle. Ko od straha že
malo počije, se doli priplazi, in gre k unimu, ki je bil
na tleli, in je od straha komaj še dihal, ter ga popra-
ša: Ti ! kaj ti je vendar medved povedal, ker ti je ne¬
kaj šeptal na uho? dni odgovori: „Je rekel, da med¬
vedove kože ne prodajajta, dokler medveda nimata.“

Kdor prej zapravi, kakor dobi, mu sreča vselej
spodleti.

10. Smeri treh razbojnikov.

Trije razbojniki planejo v hosti na popotniga kupca,
in mu vzamejo vse denarje, ktere je pri sebi imel. Po
tem si rop razdele. Kmalo so pa lačni in žejni, ter
bi radi imeli kaj jesti in piti. Sklenejo toraj , da pojde
naj mlajši v bližnje mesto kaj kupit. Ko ta gre v me-

19

sto, si po poti misli, kako bi priropani denar sam dobiti
zamogel. Kmalo se spomni, kaj da hoče storiti. Že vem,
kaj bom storil, reče sam pri sebi. Unima dvema bom
jedi ostrupil, ki jih bom prinesel, sam jih pa ne bom
pokusil. Med tem, ko je mlajši brat v mestu bil, skle¬
neta pa tudi una dva v hosti j da ga bota ubila', kadar
iz mesta pride, ter si bota tako še njegov denar pri¬
svojila. Ko ledaj mlajši brat z ostrupenimi jedmi iz me¬
sta pride, ga res pri tej priči zagrabita in umorita. Po
tem se mirno usedeta jest. Pa kihalo ju strašno grize
in vije po trebuhu, in čez pol ure sta mertva.

Kakoršno življenje, taka smert.

Drugi «lel.

Pisma.

- I. Splošne pravila.

1. Kaj da je pismo, in kako naj se piše.

Pismo je pogovor s človekam, ki ni pričujoč. Kdor
pismo piše, mora misliti, da se s tistim, kterimu piše,
resnično pogovarja. Pismo je tedaj namestnik ustniga
govora.

Akoravno mora pismo z ustnim govoram enako biti,
je vendar treba, da se besede, ki se zapišejo, bolj na¬
tanko izberejo, lepši sostavijo, in vse bolj obravna,
kakor pri navadnim ustnim pogovoru. Zakaj, kar je
pisano, ostane pisano, in se ne ve, kam in v iitere roke
da še sčasama pride.

Pismo se mora tedaj pisati:

1. Lahko razumljivo in po domače. Pred vsim dru¬
gim mora tisti, ki piše, saj toliko pisati znati, da se
njegovo pisanje lahko bere. Prizadjati si tudi mora, da
je vse, kar je le mogoče, tudi po slovnici in pravopisu,
to je, prav pisano. A se se mora poredama postaviti. Od
reči, od ktere se piše, se mora povedati od konca do
kraja, in potlej se še le od druge pripovedovati začne.

2. Se mora pisati spodobno ; prijatlam in znancam
drugač, kakor p tuj im in neznanim. Kaj žalostniga dru-
gač, kakor kaj veseliga i. t. d.

3. Se mora pisati priljudno., to je, da se iz pisma
vidi, da človeka spoštujemo, kterimu pišemo. Posebno
se mora vikšim spoštovano pisati.

4. Se mora pisati pošteno in pametno, to je, tako,
da bi se ne bali pisma tudi vsakimu poštenimu človeku
pokazati. Vse, kar ni varno povedati, se mora zamolčati.

21

Tudi v jezi ali preveliki žalosti se ne sme pismo pisati.
Pisati se mora vselej z dobrim in mirnim sercam.

2. Naslovi.

V pismu se morajo ljudje vikati ali tikati. Gospodo,
ptuje in stare ljudi vikamo, prijatle in znance pa večji-
del tikamo, Koga onikati v pismih ni več navada.

Kadar pa v pismu kteriga posebno spoštujemo, mu
k pravimu imenu še kako častno besedico pridenemo,
in to je naslov.

Postavim:

Cesarju pravimo: Presvitli cesar!
knezu „ Svitli knez!

vojvodu ,, Jasni vojvoda!

papežu „ Sveti oče!

škofu „ Prečastiti škof!

Uradam se pristavi: slavni.

Postavim:

Slavno ministerstvo!

Slavno kronovinsko poglavarstvo!

Slavna okrajna gosposka!

Slavno sodništvo!

Slavna županija i. t. d.

Za vse druge stanove velja naslov: častiti.
Postavim:

Častiti gospod fajmošter! <

Častiti gospod uradnik!

Častiti gospod učenik!

Častiti gospod zdravnik!

Častita gospa učenica!

Častita gospa zdravnica! i. t. d.

Prijat lam se pristavi: dragi, ljubi, ljubeznjivi, pre-
serčni i. t. d.

Postavim:

Dragi prijatel!

•Ljubeznjiva prijatlica! i. t. d.

3. Zunanja oblika pisem.

Kadar mislimo kteriga obiskati, se čedno in spodobno
oblečemo. Kadar pa komu pismo pišemo, ga s pismam

22

obišemo. Pismo mora toraj tudi čedno napravljeno
biti.

To je, •

1. Pisati moramo s černo in ne pregosto tinto. Po-
pir za pismo mora biti lepo bel, tanakj pa tudi ne tak,
da bi tinto pušal. Navadno pišemo na pol pole; ako pa
komu vjkšimu pišemo, se mora cela pola vzeti.

2 .  Moramo pisati čedno in razločno, da se lahko
bere in zastopi. Čerke in besede se ne smejo zamazati
ali izbrisati.

3. Pod verham se pusti dva ali tri perste prostora, in
v sredo se zapiše naj pred nagovor ali naslov. Zdaj se
pusti zopet kaka dva persta prostora, in potlej se začne
pismo, in se piše tako, da na levi strani tudi" skozi in
skozi malo prazniga ostane.

4. Na koncu pisma se pusti zopet ena versta prazna,
in spodaj pride podpis, to je, ime tega, ki piše. Pod¬
piše se kerstno ime in primek. Kadar bi nas tisti, ko¬
mur pišemo, še dobro ne poznal,. moramo k imenu še
stan, rokodelstvo, službo i. t. d. pristaviti.

o. Podpisu naspx-oti pride v posebni kotiček kraj,
dan, mesec in leto pisanja.

6. Ko je pismo spisano, se lepo in čedno vkup zloži
in z dobrim pečatnim voskam lepo zapečati. Namesto
svojiga pečatnika druziga, ali pa še clo kaki denar ali
knof na pismo pritisniti, ni lepo in tudi ne varno, zato
ker bi ga lahko kdo odpečatil, bral in zopet zapečatil.

7. Da se ve, komu daje pismo pisano, se mora zunaj
napis narediti. V napis se postavi naj pred zgoraj na
levo stran kraj, kjer je bilo pismo pisano. Potlej pride
ime, primek, in če je treba, tudi po domače, potlej stan,
in poslednjič spodaj na desno stran kraj tistiga, ki se
mu pismo pošlje.

Ako gre pismo v bolj neznan kraj, se mora spodaj
na levi strani tudi bližnja pošta, in če gre v kako me¬
sto , tudi ulice in hišna številka zapisati.

Napis mora biti vselej zlo natanko in razločno na¬
rejen. Kadar kdo ne ve, kako bi bilo bolj prav, naj se
zavoljo tega pri bolj premedenih in skušenih posvetuje.
Če je napis slabo narejen, ne more pismo do namenje-
niga kraja priti.

Ako se v pismu denarji pošljejo, se mora tudi zu-

23

naj postaviti, koliko denarja, in kakošen denar da je v
pismu. Nespametno bi pa bilo, ko bi kdo hotel skrivaj
denarje v pismo vtakniti in jih po pošti poslati, da bi
bilo po tem manj poštnine plačati. Vse to se v pismu
lahko ošlata, in denarji zapadejo. In če se tako pismo
zgubi, pošta tudi nič ne poverne.

Napis se, postavim, tako le naredi:

Iz Krajna.

Častiti gospod Anton Rabič, kupec
v

Naj se odda

v dolgih ulicah hiš. št. 135.

Goriei.

Iz Celja.

Gospod Miha Traven., sloveči zlatar
v


, Naj se odda

v slonovih ulicah hiš. št. 112.

V pismu je :

350 gl. d. d. v bankovcih:

3 po 100 gl. » » 300 gl.

5 » 10 » ». » 50 »

skup 350 gl.

Ljubljani.

Iz Celjovca.

Častiti gospod Verban Poličar, fajmošter
v

Mošnjah

Bližnja pošta na Otoku. na Gorenskim.

Iz Černiče.

Častiti gospod Luka Novak, učenik
v

Brezovici

pri Terstn,

24

Iz Kamnika.

France Debevc, po domače Piskač, pošten kmet
v

Slavini

na Notranjskim.

Iz Postojne.

Gospa Ana Vidmar, posestnica
v

Naj se odda

v spodnjim mestu hiš. št. 89.

Idrii.

II. Pravila in izgledi naj bolj potrebnih
pisem.

Kadar se s kom pogovarjamo, govorimo in pripove¬
dujemo zdaj to, zdaj uno reč. Ravno tako se nam godi,
kadar komu kaj pišemo. Zdaj je treba komu kaj nazna¬
niti, zdaj kteriga kaj prositi, opomniti, posvariti, tolažiti

i. t. d.

Pisma so tedaj mnoge.

Med navadne in naj bolj potrebne štejemo:

1. Naznanilne pisma,

2. Prosivne pisma,

3. Zahvalne pisma,

4. Vošilne pisma,

o. Milovavne ali tolaživne pisma,

6. Povabilne pisma,

7 .  Posvetovavne pisma,

8. Opomne„pisma,

9. Naročilne pisma,

10, Odgovorivne pisma.

/. Naznanilne pisma.

A. Pravila.

Pismo, v kterim od te ali une reči komu kaj povemo,
ali komu kaj naznanimo,imenujemo naznanilno pismo.

25

Pri naznanilnih pismih se mora:

1. Pomisliti in preudariti, kaj je treba in kaj se
sme komu naznaniti.

2 .  Je treba pomisliti, kako bi se vse to kratko in
razločno naznanilo.

3. Se mora od imenitnih reči več in bolj natanko
govoriti, kakor od navadnih in neimenitnih.

4. Kaj žalostniga ali pa prav veseliga se ne sme
prenaglo in koj naravnost povedati, temuč se mora po¬
časi in rahlo do tistiga priti.

■I. Izgledi.

a.  Mladi učenec piše svojimu bratu pervo pismo.

Ljubi bratec!

Do zdaj sim še malo znal pisati. Le po predpisu
sim čerke pisal. Zdaj smo pa jeli tudi iz glave pisati.
Precej reči smo že spisali. Danas so nam pa naš ljubi
učenik rekli, da se bomo zdaj tudi učili kratke pismica
pisati. Nekaj tega so nam že danas povedali. Pervo
pismo, ki ga pišem, ga tebi pošljem, ljubi bratec moj!
Vem, da je še nerodno in slabo. Prosim te toraj, da
mi tudi ti kaj pišeš in poveš , kar ni prav, da se tako
kmalo boljšiga pisanja navadim. Večkrat ti bom pisal;
pa mi nikar ne zameri, če kaj narobe naredim in povem.
Bodi mi ljub bratec; jaz ostanem vedno

tvoj zvesti brat

Tonček.

V Šentvidu 15. svečana 1852.

b. Sin pove svojim staršem , da mu v rokodelskim
uku dobro gre, in da bo zdaj že učilne leta dostal,

Ljubi starši!

Danas vam nekaj veseliga pišem. Štiri leta so minule,
kar sim dom zapustil, in se v mesto k mojstru učit po¬
dal. Ker učilniga plačila niste mogli odrajtovati, ste se
pogodili, da se bom pet let učil. Pretečeno nedeljo so
me pa oče mojster k sebi poklicali in me prijazno tako
le nagovorili: „Matevž! ti veš, da bi se imel še eno

26

leto učiti, in brez plačila delati. Ker si bil pa priden
in se dobro učil, ti bom zdaj eno celo leto spregledal,
te precej v nedeljo tika oprostil, in te za pomočnika
vzel.“—N.e morem vam povedati, ljubi moji starši, kako
močno sim bil tega vesel! Skoraj nemogoče se mi je to
sperviga zdelo. Ker sim pa vedil, kako rad me je
mojster zmiraj imel, sim se zanesel na njegovo obljubo.
Od nedelje naprej bom toraj že nehal učenec biti.
Gotovo vas bo, dragi moji, ta novica zlo razveselila.
Dobro se mi zdi, da sim težavne leta učenja že dokon¬
čal še bolj me pa veseli, da bom zdaj že kaj zaslužil,
in tudi vam kaj pomagati mogel. Zopet se vam vnovič
prav lepo zahvalim, da ste me dali učiti, in tako lepo
za me skerbeli. Vedno bom

vaš hvaležni sin

Matevž.

V Krajnu 6. listopada 1853.

v'. '■

c. Sin piše staršem in pove, kako se mu pri voja-
šini godi.

Preserčni starši!..

Ker vem, da zmiraj za me skerbite in že težko od
mene kakiga pisma pričakujete, vam tedaj precej pri
pervi priložnosti pišem in povem, da sim zdaj v mestu
Veroni na Laškim, in da se mi, hvala Bogu, še dosti
dobro godi. Na poti je bilo pač treba veliko težav pre¬
stati; vendar še mi kaka posebno nadloga ali krivica še
nikoli ni zgodila. Mesto Verona je kaj veliko in grozno
lepo. ljudje so še dosti prijazni in priljudni. Samo to
nam težko de, da jih še prav prav malo zastopimo. Vse
je laško. Le pri tovarših slišim še kterikrat mile slo¬
venske besede. Sčasama se bom pa tudi tega jezika saj
za potrebo privadil in naučil. Moji vikši me imajo radi;
jaz jih pa tudi po vsi moči lepo spoštujem in rad ubo¬
gam. Vse bi že bilo, ko bi le tako daleč od doma ne
bil. Vsaki dan mislim na vas in ljube sestrice doma.
Nikoli, ko bi še tako daleč prišel, 'ne bom vas in svo-
jiga ljubiga doma pozabil. Upam, da tudi vi ne bote
nikoli mene pozabili. Prosim vas, pišite mi kmalo kaj
nazaj, kako se imate, ali ste še zdravi, in če je kaj

27

druziga noviga. V ptujim kraju se pač človeku sladko
zdi, ako od svojih kaj zve.

Vse skupaj lepo pozdravim. Bodite zdravi in veseli;
jaz sim in bom neprenehama

vaš pokorni sin

France.

V Veroni i2.  kimovca 1850.

č. Prijatel piše prijatlu, damu je toča polje pobila.

Dragi prijatel!

Pretečen četertek je bil za me in za celi naš kraj
žalosten in nesrečen dan. Opoldne se je vroče solnce
skrilo, naglo pooblačilo in strašno grometi jelo'. Naen¬
krat prihrumi čez goro hud in neznan vihar. Toča se
vsuje in rožlja, da je bilo groza in strah. Vse, kar je
bilo zeleniga, nam je potolkla, in neznano veliko škode
naredila. Celo polje jn razdjano. Zdaj ne vemo, ali bi
zopet sejali, ali pa bi do ajdove setve čakali, zakaj
pozno je že. v  Oh, dragi prijatel, kaj maraš, ko imaš še
lepo polje! Človek, kadar ima,  ne ve in se ne spomni,
da ima; kadar pa zgnbi, čuti še le prav živo, kako hudo je
nesrečen biti. Le. sreča je še pri meni, da imam še sta-
riga žita nekaj; ako bi tega ne imel, bi se mi pač sla¬
bo godilo.

To sim ti naznanil, da bodeš vedil, kako kroalo ena
nesrečna ura vse upanje uboziga kmeta v nič spremeni.

Bodi mi zvest prijatel; jaz sim vedno

tvoj odkritoserčni prijatel

Gašper Lipič.

V Ratečah 2.  rožnika 1851.

d. Sestrica piše sestrici, da so mati zboleli.

Lj u b a sestrica!

• Ko si danas teden za nekoliko dni k naši premili
gospej tetki v Ljubljano odhajala, sim serčno želela, da
bi se ti pri njih ravno tako dobro imela, kakor jaz lani.
Ali človek obrača, Bog pa oberne. Nekaj žalostniga ti
moram zdaj poročiti, vendar se nikar preveč ne pre¬
straši, Vsi smo žalostni, pa pomagati ne moremo. Bog

88

bo pomagal! — Naša ljuba mati so nam zboleli. — V
nedeljo iz cerkve pridšim je jelo slabeti, in kmalo so se
mogli vleči. Zdravnik je sicer rekel, da zdaj bolezen še
ni zlo nevarna, pa bi vendar utegnila nevarna postati, če jim
kmalo ne odleže. Vsi smo silno klaverni, nobenimu se
nič ne ljubi, in nobeden druziga ne želi, kakor da bi se
nam preljuba mamka zopet ozdravili, in kmalo postlji
slovo dali. Pridi, pridi, ljuba sestrica, pred ko moreš.
Bolni materi bode to gotovo všeč, in jim še utegne kaj
k zdravju pomagati.

Ko te priserčno pozdravim in v duhu objamem, gospej
tetki pa spodobno roko poljubim, pristavim še, da te vsi
težko čakamo, posebno pa

tvoja žalostna sestrica

Ančika.

V Loki 8. velikiga travna 1858.

2. Prosivne pisma.

A. Pravila.

Pismo, v kterim koga kaj prosimo, se imenuje pro-
sivno pismo.

Ker take pisma le v svoj lastni dobiček pišemo, si
moramo prizadevati, da jih tako pišemo, da se naša
prošnja usliši in spolni.

Pisati se mora:

1. Zakaj da si upamo koga kaj prositi, in zakaj da
imamo upanje, da bomo uslišani.

8. Prositi se mora lepo, ponižno in kratko.

3. Se mora obljubili, da bomo uslišano prošnjo prav
obernili, za dobrote se hvaležne skazali, in tudi prejete
dobrote povernili, če bomo kdaj zamogli in priložnost
imeli.

B< Izgledi.

a. Neki učenec prosi svojiga prijatla, da bi mu nove
bukve posodil.

Preserčni prijatel!

Ko sim bil zadnjič pri tebi, si mi neke nove bukve
prebiral in kazal. Veliko veliko lepiga sim v njih vidil.

29

Ali bi ti pač hotel tako dober biti, svoje bukve meni za
kaka dva ali tri dni posoditi, da bi jih malo pregledal
in bral? Lepo te prosim, stori mi to; saj veš, da kaj
lepiga vselej rad vidim in berem. Nikar sfe ne boj, da
bi ti jih kaj poškodoval. Prav lepe, kakoršne so zdaj,
ti bom zopet nazaj poslal. Kadar bom jaz kaj taciga
imel, ti bom tudi vselej rad pokazal in posodil, saj sim
zmiraj

tvoj iskreni prijatel

Aleš Vertnik.

V Borovljah 20. maliga travna 1852.

b. Brat prosi sestrico, da bi razžaljene starše po¬
tolažila.

Bobra s e s tri ca!

Pač ti je znano, kako sim uni dan, ko sim bil do¬
ma , ljube starše nepremišljeno razžalil. Zlo mi je bilo
že zavoljo tega žal, in zlo sim se že kesal. Pred ne
bom vesel in dobre volje, in tudi domu si ne upam, dokler
ne bom zvedil, da so mi razžaljeni starši zopet odpu¬
stili. Na tebe, ljuba sestrica, se zdaj obernem, in te
prav lepo prosim, da bi zdaj ti pri starših za me govo¬
rila in prosila. Ti si bila vedno dobra in pridna, in ve¬
selje staršev. Radi te imajo, zato tudi tvoje prošnje
gotovo zavergli ne bodo. Reci jim , da mi je zlo zlo
žal, da sim jih razžalil. Povej jim, da sim se pobolj¬
šal, in da zdaj nič tako ne želim, kakor svoje ljube
starše zopet prijazne in vesele viditi. Obljubi in odgo¬
vori, ljuba sestrica, le vse v mojim imenu. Kar bo
treba, vse bom storil, da le zopet odpušenje dobim.
Bodi mi dobra, mila sestrica, in stori mi to. Kadar boš
tako srečna, razžaljenje zopet poravnati, te prosim, da
mi precej pišeš; saj veš , kako težko bom čakal, ker
zopet želim biti ljubih staršev pokorni sin, in

tvoj ljubi bratec

Andrej.

V Celju 18. rožnika 1852.

c. Učenec prosi očeta potrebniga denarja.

30

Ljubi oče!

Težko mi dene, da morate zmiraj toliko denarja za
me izdajati. Rad bi sam kaj prislužil; pa zdaj še
tega ne morem. Toraj ni drugač mogoče, kakor da vi,
oj dragi oče moj, moje potrebe prevzeti morate. Ko bi
vi za me ne skerbeli, bi bilo pač slabo za me. Znano
vam je, da sim zdaj v drugo polovico šolskiga leta sto¬
pil , kjer se bom zopet drugih reči učiti začel. Gospod
učenik so nam zapovedali, da si moramo dvoje nove bukve
napraviti. Tudi za pisanje mi je že roba pošla. Prav
lepo vas tedaj prosim; pošljite mi zopet nekaj denarja,
da se bom s potrebnim preskerbeti in dalje'učiti zamogel.
Zdaj, ko je ravno jsomenj, mi lahko po kakim domačim
človeku pošljete. Če pa sami utegnete k meni pritj, me
bo pa še bolj veselilo. Vse, kar mi bote dali, bom
prav dobro obernil, in se zmiraj pridno učil, da se ne
bote nikoli kesali, aa ste toliko za me izdajali.

Lepo pozdravim vas, ljubo mater, brate in sestre,
ter ostanem

’ vaš pokorni sin

Janez.

V Ljubljani 7 .  sušca 1852.

č. Učenec v mestu prosi svojiga gospoda fajmoštra
na kmetih, da bi mu ubožni list napravili.

Častiti gospod fajmošter!

. Vašiga blaziga serca prepričan, se prederznem vam
pisati, in vas nekaj prav ponižno prositi. Po napovedi
našiga gospoda šolskiga vodja je zdaj več milodarov za
uboge učence razpisanih.

Vsak prosivec pa mora s priloženim ubožnim listam
spričati, daje  res ubožen. Tudi jaz bi rad prosil, de
bi se mi eden teh milodarov podelil; zakaj znano in go¬
tovo je, da imajo moji ljubi starši le malo premoženja,
s kterim se težko prežive , in meni še potrebniga pre¬
skerbeti ne morejo. Ubožni list, ki me je učnine opro¬
stil, ste sicer, častiti gospod tajmošter, že blagovolili
napisati, preden sim se bil v pervo latinsko šolo podal;
pa za milodar mi’ je še posebniga treba. Prosim vas
tedaj prav pohlevno, da bi mi kmalo to potrebno spri-

Si

čalo blagovoljno naredili, in ga mojim« očetu izročili,
da mi ga še ob pravim času pošljejo.'*'

Terdno se zanesem na znano dobroto vašiga blaziga
serca, in zvesto pričakujem, da bote mojo ponižno prošnjo
milostljivo uslišali. Zraven pa tudi terdno obljubim, se
vedno lepo zaderžati in pridno učiti, da bom zmiraj

vaš hvaležni in pokorni služabnik
Jože Stojan,

učenec perve latinske šole.

V Ljubljani 6. prosenca 1852.

d. Kmetovavec prosi svojiga prijatla, da bi mu ne¬
kaj žita za seme posodil.

Ljubi prijatel!

Vem in poznam te, da si mi dober in da mi dobro
rad storiš; zato se tudi zanesem, da mi tega, česar te
bodem prosil, ne boš odrekel. Znano ti je, da smo le¬
tos na našim polju kaj slabo in malo pridelali, in da
sterneniga žita clo nič nismo dobili. Pri vas je bila ven¬
dar veliko boljši letina in boljši pridelki.

Prišel je čas, da bo treba sejati, in nimam žita, da
bi ga sejal ne zerna več. Prav lepo te prosim, dragi
moj Tomaž, bodi mi tako dober, posodi mi za letos ka¬
kih osem mernikov pšenice, da bom vendar vse njive
obsejati zamogel. Pošlji mi jo, če je le mogoče, še ta
teden po vozniku, ki večkrat v naše kraje pride.

Drugo leto, ako Bog da, ti jo bom z obilno mero
hvaležno vernik Ako bi se tebi kdaj taka zgodila, ti
bom pa tudi jaz iz serca rad pomagal, če bom le mogel.

Upam,  (ia me boš uslišal, in sim vedno

tvoj pravi prijatel

Aleš Pegam.

V Hrastju 12. kimovca 1851.

e. Nekdo prosi denarja na posodo.

, Častiti gospod!  .

itavno zdaj sim se majhne kupčije lotil. Da bi pa
boljši od rok šla, mi je treba zdaj nekaj denarja. Ne
zamerite, da se prederznem v tej sili vam,  častiti.go-

33

spod, pisati in vas prašati: ali bi mi ne mogli kakih
^00 gold. za eno leto posoditi ? Upam, da mi bote to
storili, ker vas dobro poznam, da ste dober in prijazen
mož, ki s svojim premoženjem dobrotljivo obračate, in
revežem radi pomagate. A ko bote tako dobri, da mi jih
posodite, vas prosim, da bi mi pisali, in potlej bom tje
prišel, da se bova dalje zgovorila, kako vam je prav,
in kar je še treba. Veliko dobriga mi bote s tem storili,
ker me' bote iz stiske rešili. Storite mi to, častiti gospod,
še enkrat vas prav lepo prosim. Vedno vam bom hvaležen!

Da moja ponižna prošnja ne bo zastonj, se terdno
zanesem, in sim

vam vdani služabnik

Matevž Ribnik.

V Ribnici 16. maliga serpana 1851.

*

f. Dolžnik prosi, da bi posodoik še nekaj časa po-
terpel.

Častiti gospod!

V dolžnim pismu, ki sim ga vam dal, sim se zave¬
zal, da vam bom konec tega mesca dolg plačal. Ker sim
pa ravno zdaj kupčijo naredil, ki mi prav dobro kaže,
sim prišel zavoljo tega dolga nekako v tesnobo. Ako bi
vam hotel zdaj verniti, bi mogel zopet drugej na posodo
vzeti. Prosim vas tedaj, dobrotljivi gospod, da bi me
hotli še kakih pet tednov počakali. Do listiga časa bom
pa kupljeniga blaga že toliko prodal, da mi bo labko
dolžno pismo rešiti. Ker sim prepričan, da ste mi vedno
radi pomagali in dobro želeli, vem,  da mi te prošnje
odrekli ne bote. S spoštovanjem sim

vam vdani služabnik

Matevž Ribnik.

V Ribnici 18. maliga serpana 1853.

3. Zahvalne pisma.

A.  Pravila.

Kadar nam kdo kaj dobriga da ali stori, je naša
dolžnost, da se za prejete dobrote serčno zahvalimo.

33

Pismo, v kterim se komu za prejete dobrote zahvalimo,
se imenuje zahvalno pismo s

V zahvalnim pismu se mora:

1. Dobrota, ki smo jo prejeli, omeniti in po zaslu-
ženju ceniti.

2 .  Se moramo dobrotniku kratko, pa lepo in serčno
za prejete dobrote, zahvaliti, in sicer vselej tako, kakor
nam samo iz praviga, hvaležniga serca pride. Zahvaliti
se pa moramo toliko bolj, kolikor večji je bila dobrota,
ktero smo prejeli.

3. Zahvala se pa tudi ne sme predolgo odlašati.-Če
ni bilo mogoče se kmalo zahvaliti, se mora v pismu od-
kritoserčno povedati, kaj da nas je zaderževalo, da se
nismo ob pravim času zahvalili.

IS. Izgledf.

a. Učenec pošlje svojimu prijatlu posojene bukve
nazaj, in se mu zanje lepo zahvali.

Dragi prijatel!

Tukaj ti pošljem posojene bukve nazaj. Z velikim
veseljem sim jih prebiral in pregledoval. Prav lepe in
kratkočasne so se mi zdele. .Veliko potrebniga in do-
briga sim ši zamerkal iz njih. Prav lepo se ti zahva¬
lim, da si mi jih posodil. Ni je reči, ktera bi me bolj
veselila, kakor če kake lepe bukve v pest dobim. Lahko
si tedaj misliš, kako veliko je bilo moje veselje nad tvo¬
jimi bukvami, ker ti odkritoserčno povem, da tako lepih
bukev, kakor so te tvoje, še nikdar nisim v rokah imel.
Vse si bom prizadel, da si jih tudi omislim. Pridi kaj
k meni, da se bova kaj pogovorila, in da mi boš po¬
vedal, kje se take lepe bukve dobe, in koliko da ve¬
ljajo. In če ti bodo ktere iz moje knjižnice všeč, ti jih
bom z veseljem posodil.

Bodi zdrav in vesel, in ne pazabi

svojiga hvaležniga prijatla

Janeza.

V Srednji Vasi 26 .  rnaliga travna 1852.

b. Sin se zahvali staršem za poslane denarje.

84

Dobri starši!

Na križev dan sim z velikim veseljem prejel pismice
in denarje , ki ste mi jih poslali. Zilaj si bom pa po¬
trebne reči že lahko napravil in kupil. Prav serčno se
vam zahvalim za poslane denarje in za vse dobrote, ki
ste mi jih že sto in stokrat skazali. Pač sim srečen, da
imam tako dobre starše, ki tako radi za me skerbe. Bog
vam daj srečo in žegen božji, in tudi meni, da se bom
vedno lepo obnašal, pridno učil, in vam tako veselje
delal, ter vam za zdaj s tem poplačal, kar mi dobriga
storite. Z Bogam!

Vaš hvaležni sin

Janez.

V Ljubljani 17 .  velikiga travna 1852.

c. Zahvala za posojene denarje.

Častiti gospod!

Ker ste že dvakrat mojo prošnjo tako urno uslišali
in spolnili, ste mi veliko dobriga storili, in me iz velikih
skerbi in zadreg rešili. Kupčijo sim srečno dokončal, in
vse prav dobro izpeljal. Ne bilo bi mi mogoče tega sto¬
riti, ko bi mi vi ne bili pomagali. Zdaj vam pošljem
posojenih 200 gold., in se vam preserčno zahvalim, da
ste mi jih posodili. Zagotovim vas, da se bom vselej
na vašo dobroto spomnil in vam pokazal, da sim vam
res hvaležen.

S spoštovanjem ostanem vedno

vaš hvaležni služabnik

Matevž Ribnik.

V Ribnici 6. kimovca 1852.

č. Učenec se zahvali gospodu učeniku konec šolskiga
leta za prejete nauke.

Častiti gospod učenik!

Moja perva in sveta dolžnost je, da se vam zdaj,
ko smo šolsko Teto končali, za vso vašo skerb in pri¬
zadevanje prav serčno zahvalim. Ne morem izšteti, ko¬
liko dobriga ste mi storili. — Vedno ste po vsi moči za
me skerbeli in me lepo učili. Vse, kar mi je k časni in

35

večni sreči potrebniga, ste me naučiti želeli. Zmiraj ste
bili moj naj boljši učenik. Ne vem, kako bi se za to¬
liko dobroto dovolj zahvaliti zamogel? — Besed mi zmanj¬
kuje, vam svojo hvaležnost po volji dopovedati. Tolika
dobrota se pač ne da nikoli poverniti. Vendar vem, da
vam bo, častiti gospod, gotovo dopadlo, če vam slo¬
vesno obljubim, vse lepe nauke in napeljevanja, ki ste
mi jih v glavo in serce vtisnili, vedno v djanju spolno-
vati, in si vedno prizadevati, vam z lepim vedenjem
veselje in čast delati. Neprenehama mi bodo vaše lepe
vodila in vaši zlati nauki pred očmi, in nikdar se ne bom
dal preslepiti, in zmotiti, da bi mi vaši lepi opomini
samo krog ušes pošumeli. Tudi hočem vsaki dan dobrot-
ljiviga Boga prositi, da bi vam milostljivo dodelil, kar
lioli potrebujete na duši in na telesu, in vam vse po-
vernil, česar vam jaz poverniti ne morem. Nikoli ne bom
pozabil, kaj da sim svojimu učeniku dolžan. Zmiraj bom
z naj večjim spoštovanjem

vaš naj hvaležniši učenec

Jože Kopač.

V Novim Dolu 30. velikiga serpana 1852.

4. Vošilne pisma.

A. Pravila.

Kadar se našim žlahtnikam, prijatlam in vikšim do¬
bro godi, jim moramo srečo iz serca privošiti, in se z
njimi vred veseliti. Tudi je lepo in spodobno, da jim
včasi ob posebnih priložnostih svoje spoštovanje, ljubezen
in prijaznost razodenemo, in se jim tako pošteno pri¬
kupiti želimo.

Pismo, v kterirn komu srečo vošimo, ali mu svoje
veselje nad njegovo srečo na znanje damo, se imenuje
vošilno pismo.

Srečo vošiti je posebno primerno ob godeh, o no¬
vim letu, kadar kdo kako nevarno bolezen srečno pre-
stoji, kako težavno delo, ali kaj druziga imenitniga srečno
izpelje i. t. d.

Vošilno pismo se mora pisati:

1. Ljubo in serčno, tako da se tistimu, ki se mu
piše, dobro prileže. Vsiga nepotrebniga in presiljeniga
prilizovanja se je pa treba varovati.

3. Kouča se večjidel s priporočenjem v ljubezen,
prijaznost i. t. d.

B. Izsledi.

a. Minica materi za god srečo vosi.

Premila moja mamica!,

Vaš veseli god me spomni velike dolžnosti, se vam
za vse prejete dobrote prav lepo zahvaliti , in vam naj
večji in lepši srečo iz serca vošiti. Bog vam daj ljubo
zdravje, rajsko življenje in vsiga, česar potrebujete na
duši in na telesu. Neskončno dobrotljivi Bog naj vam sto¬
krat poverne, kar ste meni dobriga podelili in storili.
Vedno vedno hočem moliti in ljubiga Boga v nebesih
prositi, da bi vam, draga mamica, srečo dal, in vam
vsiga podelil, kar koli bi vaše blago serce razveselilo.
Hočem se pa tudi zmiraj dobro in pridno učiti, da bom,
kakor dozdaj, tudi zanaprej vedno

vaša pokorna in hvaležna

Minica.

V Radomljah 8. kimovca 1853. ~ ✓

b. Sin očetu za god srečo voši.

Ljub eznjivi oče!

Jutri je vaš god, in vam srečo vošiti moja dolžnost.
Bog vam daj veliko let zdravih in veselih doživeti! Ako
bote vi srečni, bom z vami tudi jaz vesel. Pridno bom
za vas molil-, in Boga prosil, da bi vam dal, kar vam
je treba za dušo in telo, in bi vam vse povernil, kar ste
dobriga storili

svojimu livaležnimu sinu

Tončetu.

V Dravljah 19. sušca 1853.

c. Prijatel prijatlu piše, in mu novo leto voši.

Predragi prijatel!

Nastopili smo danas zopet novo leto, ki nam bo ve¬
liko veseliga, pa gotovo tudi marsikaj hudiga in britkiga
prineslo. — Vošim in želim ti, dragi moj Tomaž, da bi

37

ti letošnje leto veliko več veseliga in dobriga prineslo,
kakor pa neprijetniga. Ljubeznjivi nebeški Oče naj 'ti
zdravje, srečo in vsiga da, kar si sam vošiš in želiš.

To je, kar ti ob kratkim, pa iz praviga, dobriga
serca resnično vošim. Ostani rn bodi tudi letos moj ljubi
prijatel , kakor sim tudi jaz

tvoj zvesti prijatel

Juri.

V Černomlju 1. prosenca 1853.

č. Prijatel piše Jurju nazaj, se mu zahvali za vo-
šilo, in mu tudi on ob kratkim srečo voši.

Preljubi moj Juri!

Tvoje prijazno in serčno vošilo za novo leto sim z
veseljem bral. Vidim , da si še vedno moj stari prijatel.
Lepo se ti zahvalim za tvoje lepo vošilo, in ravno to,
kar si ti meni vošil, tudi jaz iz serca tebi vošim. Bog
nama daj obema skup prav srečno in veselo novo leto:
—-Najna prijaznost naj se ponovi z vsakim novim letam,
ta naj vedno živa in serčna ostane, in po tem je srečen
tvoj iskreni prijatel

Tomaž.

V Podgabru 3. prosenca 1853.

d. Prijatel prijatlu srečo voši, in se veseli, ker se
je zopet ozdravil.

Preserčni prijatel!

Kolikorkrat sim kteriga znanca iz vašiga kraja do¬
bil, sim vselej skerbno popraševal, kako je že s tvojo
boleznijo. Zlo 'sim se bal, da bi ne bilo kaj nevarniga.
Vsaki dan sim se spomnil na zlate pretečene ure, ki sva
jih še nedavno zdrava in vesela vkup  vživala. Zmiraj
sim želel, in Boga prosil, da bi se ti zopet ozdravil,
in sla bi se nama Zlati in veseli časi vernili. In, hvala
bodi Bogu! moja serčna želja se je veselo spolnila. Pre¬
ljubi moj Matiček, ti pač ne veš, kako zlo me je danas
razveselilo, ko mi je tvoj sosed povedal, da ti je že
boljši, da si že vstal, in da se že sprehajaš. Ničesar
zdaj tako serčno ne želim, kakor tebe, ki si mi ljubez-

88

njiv bratec, zopet zdraviga in veseliga viditi. Ako Bog
da, se bova knialo zopet skupaj veselila in dobro imela.
Berž, ko bom mogel, bom k tebi prišel, da se bova
zopet po starim veselila in novo srečo vživala, ker je
tebi dano ljubo zdravje, meni pa je ohranjen ljubeznjiv
prijatel.

Bog te ohrani zanaprej vedno zdraviga in veseliga,
da mi boš zmiraj vesel in ljub bratec, kakor sim tudi
jaz vedno

tvoj iskreni prijatel

Tone.

V Radolici 2. rožnika 1853.

e. Učenec svojimu velikimu dobrotniku gospodu faj-
moštru za god srečo voši.

Častiti gospod fajmošter!

Premili dobrotnik!

Danas je dan,  na kteriga sim že velikrat mislil, in
se ga veselil. Nikar tedaj za zlo ne vzemite, da vam,
častiti gospod, danas pišem, in vas k vaširnu veselimu
godu iz serca vezovati želim. Vse leta, kar pomnim,
ste mi bili velik dobrotnik. Ko bi se vam pač za vse
dobrote vredno zahvaliti zamogel! Ali revček tega nikoli
zadosti ne morem. Zastonj bi poskušal vam z besedami
povedati, kar moje hvaležno serce občuti. Ljubi, večni
Bog, ki vse ve, naj spolni moje serčno vošilo , in naj
vam da naj večji srečo vse vaše žive dni. On naj vas
varuje in ohrani še mnogo let,  da bote nam zapušenim
revčikam še dolgo dolgo mil dobrotnik in skerbin oče.
Vsaki dan bom molil in prosil Boga, da bi vam povernil,
kar vam sam nikoli poverniti ne morem. Prosim, da bi
me tudi v prihodnje v svoji blagovoljnosti ohranili, in sim
z naj večini spoštovanjem

vaš naj hvaležniši služabnik

France Skalar.

V Mengišu 9. sušca 4853.

89

5.  - Milovavne ali tolaiivne 'pisma.

A.  Pravila.

Kakor se veselimo, kadar se našim žlahtnikam, pri-
jatlarn iu vikšim dobro godi, ravno tako jih moramo tudi
milovati in tolažiti, kadar jih nesreča zadene.

-Pismo, v kterim koga milovamo ali tolažimo, se
imenuje milovavno ali tolaživno pismo.

Pri milovavnih ali tolaživnih pismih se mora :

1. Žalost tistiga, kteriga milovamo ali tolažimo, prav
premisliti, in kratko in počasi omeniti.

2 .  Tolažiti se mora, kar je mogoče, s tem, kar je
tistimu , ki se tolaži, primerno.

3. Tolaži se s previdnostjo božjo, z resnicami svete

vere in z izgledi. • ,

4. Se mora obljubiti vse storiti in pomagati, da bi
se žalost in nesreča pomanjšala in pozabila.

5. Varovati se pa tudi mora,  da tolažba ne pride
prezgodaj, in tudi ne prepozno. Prezgodaj tolažiti bi
nič ne izdalo, in bi bilo zastonj; prepozna tolažba bi pa
žalost zopet ponovila in povikšala,

H. Izgledi.

a. Prijatel tolaži prijatla, ki mu je bratec umeri.

Ljubeznjivi prijatel!

Tebi in meni je nemila smert veliko zgubo in žalost
naredila. Vzela je tebi ljubiga bratca, meni pa prebla-
ziga prijatla. Žalost in solze, ktere sva za njim poto¬
čila, je ljubi  ranjki gotovo zaslužil. Bil je dober in blag
mladeneč, da je malo več tacih. Najno žalovanje je te¬
daj gotovo pravično za toliko zgubo. Pa, ali hočeva ne¬
prenehoma žalovati? Ali bova tudi zdaj žalovala, ko se
ranjki v naj boljšim in lepšim kraju veseli? Šel je sicer
od naju, vendar naju za večno ni zapustil. Ne bode dolgo,
in midva greva tudi za njim , in potlej se bomo skupaj
veselili brez konca in kraja. To je edina misel, ki naju
v sadanjim žalostnim stanu tolažiti zamore. Bodi tedaj
potolažen, ljubeznjivi prijatel, in ne žaluj več. MiseL,
da se bomo kdaj zopet veseli vidili, naj te mirno in sladko

40

tolaži. — Če boš kterikrat od mene kaj potreboval, ti
bom z veselim sercam, ee bom le mogel, vselej rad po¬
magal , saj sim vedno

tvoj iskreni prijatel

Stanko.

Na Jesenicah 18. prosenca 1852.

b. Prijatel bolniga prijatla tolaži.

Dragi moj!

Vselej sim se tvojiga pisma zlo razveselil. Vselej si
mi kaj veseliga ali kratkočasniga povedal; ali to pot me
je pismo, ktero mi je tvoj brat pisal, močno močno pre¬
strašilo. Z veliko žalostjo sim zvedil, da si naglo zbolel,
in da več iz postlje ne anoreš. Jaz bi nikoli ne bil ver¬
jel, da te bode tako nagla bolezen potlačila, ker si bil
vedno zdrav, kakor riba v vodi. Upam, da boš kmalo
zopet ozdravel, ker si bil zmiraj terden in čverst. Derži
se natanko, kar ti bo zdravnik ukazal in svetoval. Mlad
si še, lahko boš prebolel, če boš le po ukazu modriga
zdravnika ravnal. Tudi pri nas je bilo zdaj veliko bol¬
nih, pa so se vendar skoraj vsi srečno ozdravili. Zaupaj
tudi ti ,, in ne bodi preveč boječ in nevoljen. Bog ti bo
dal zopet ljubo zdravje in še vesele dni. Kadar bom
količkaj časa imel, bom prišel precej k tebi pogledat,
kako ti je. Do tistiga časa se pa dobro pozdravi. Vedno
bom na tihim molil, da bi te že zdraviga in veseliga
našel; saj veš, da sim vedno

tvoj zvesti prijatel

Juri Pogodin.

Na Pivki 13. listopada 1852.

c. Prijatel prijatla tolaži, ki mu je toča polje pobila.

Ljubi moj prijatel!

Zlo me je zabolelo, ko sim zvedil, da je pri vas
huda ura razsajala, in ravno tebi, dragi bratec, naj večji
škodo naredila. Res je žalostno, ko ena sama nesrečna
ura naj lepši polje in upanje cele družine tako naglo
razdene, in celi poljski trud v nič spremeni. — Težko
jni de, da se ti je taka nesreča prigodila; vendar kaj

41

pomaga žalovati, s tem gotovo nič boljši ne bo. Veliko
revnim pa se bo zdaj še veliko slabeji godilo, kakor
pa tebi. Ti imaš šeVender nekaj lanskiga žita, ki si
ga obilno pridelal. Lahko si boš pomagal. Ko bi pa
vendar kaj potreboval, mi le odkritoserčno povej. Z
veselim sercam ti bom s tem in nnim po vsi moči po¬
stregel, saj me poznaš, da sim

tvoj pravi prijatel

France Globočnik.

V Tuhinju 10. rožnika 1851.

6. Povabilne pisma.

A. Spravila.

Kadar bi radi, da bi k posebnim slovesnostim, ve¬
selicam in drugim veselim prigodbam naši žlahtniki, pri-
jatli in vikši prišli, jim moramo to naznaniti in jih po¬
vabili, da naj nam čast skažejo, in k našim slovesnostim
in veselicam pridejo.

Pismo, s .kterim koga k tej ali uni reči povabimo,
se imenuje p o vabi In o pismo.

Pri povabilnih pismih se mora:

1. Popisati in naznaniti to, k čemur ga povabimo.

2 .  Povabilo se mora vselej priljudno in serčno na¬
rediti. Tudi se mora pristaviti in prositi, da želimo, da
bi bilo naše povabilo uslišano.

11. Izglcdi.

a. Prijatel prijatla na napravljeno veselico povabi.

Preljubi prijatel!

Znano ti je, da sim letošnjo spomlad naš vertec
okopal, zagradil in lepo zasadil. Zdaj vse naj lepši
raste. Cvetlice vse cvetejo, drevje je košato in vse je
prav lepo in prijetno. Namenil sim nekaj svojih ljubih
prijatlov povabiti, in v nedeljo popoldne majhno veselico
narediti. Ljubi Marko! ti si pač moj pervi prijatel in
dragi brateč; prosim te, ne odreci mi, in pridi v nedeljo
po popoldanski službi božji k meni, da se bomo skupaj
veselili. Tudi drugih bo precej prišlo; posebno te bo

43

neki prijatel zlo razveselil. — Na vertu v zeleni senčici
bomo malo južnali, se kaj lepiga pogovorili, po tem pa
eno zapeli. Nazadnje sim pa še nekaj posebniga pri¬
pravil j pa ti zdaj še ne povem, zato da boš gotovo
prišel. — Pridi, pridi, ljubi moj Marko, ne bo ti žal.
Večkrat si se že prepričal, kako zlo te ljubim in rad
pri sebi imam; zato se tudi terdno zanesem, da boš go¬
tovo prišel in razveselil

svojiga zvestiga prijat la

Andreja.

Na Kamnitniku 38. velikiga travna 1853.

b. Povabilo prijatla na somenj.

Ljubi prij a tel!

Danas teden bo pri nas cerkveno žegnanje in velikj,
shod. Po stari navadi, kakor veš, spečemo o somnju
malo boljši kruh, in smo večjidel tudi radi malo bolj Ži¬
dane volje, kakor drugikrat. Znanci in prijatli pridejo
na ta dan radi vkup, da se kaj pogovore, in malo po¬
svetujejo. Obljubili so mi že nekteri, de bodo prišli.
Pa brez tebe, ki si mi vedno naj ljubši prijatel, bi za
me ne bilo veseliga somnja. Zatorej te prosim, da bi
tudi ti prišel. Zlo me bo veselilo, ako prideš. Nikar
se ne pusti preveč prositi. Pridi prav prav gotovo! Oe
Bog da, se bomo dobro« imeli. l)a boš gotovo prišel,
se terdno zanesem, in ostanem

tvoj prijatel

Miha Skodlar.

Na Vidovcu 13. maliga serpana 1853.

c. Povabilo k pogovoru.

Ljubi prijatel!

Akoravno sim že dolgo želel s tabo nekaj posebniga
govoriti, vendar nisim imel nikoli prave priložnosti, da
bi se bila sama pogovorila. Vedno sva bila med drugimi,
kjer se nama ni bilo mogoče vsiga zmeniti, kar sim želel.
Tudi k tebi bi bil že rad prišel, pa ne vem kdaj, da bi te
doma dobil, ker zmiraj kam greš. Zdi še mi, če sim
prav zvedil, da boš danas popoldne v Žalno prišel.

43

Prosim te, potrudi se še malo dalje, in pridi do mene.
Pridi le gotovo, ljubi moj; težko te bom čakal. Z Bogam !

Tvoj prijatel

Ožbe Ozimek.

V Višnji Gori 15. velikiga serpana 185<ž.

č. Povabilo gospodu fajmoštru na stoletni god sla-
riga očeta,

Častiti gospod fajmošter!

V četertek, na svetiga Tomaža dan, bodo naš stari
oče ravno sto let stari. Lepa starost je to, ki se le
redkimu primeri. Po vsi moči si bomo prizadjali, ta
veseli in imenitni dan tudi veselo in imenitno praznovati.
Jaz, kakor naj starji sin, vnuki in vnukov žene, sinovi
in hčere se bomo zbrali dobrimu očetu svoje spoštovanje
in serčno vošilo na znanje dati. Vse, kar je pri hiši,
se mora veseliti! Tudi nekaj sosedov in znancov smo k
tej veselici povabili. Naj ljubši bi nam pa bilo, in sta-
riga očeta bi tudi kaj zlo razveselilo, ko bi takrat tudi
vi, častiti gospod fajmošter! priti blagovolili. V imenu
cele drušine vas tedaj lepo prosim in spodobno povabim,
da bi na ta veseli dan prav gotovo k nam prišli. Ako
bomo imeli vas, častiti gospod fajmošter, pri sebi, bo
še le naše veselje popolno. Ker sim prepričan in vas
poznam, častiti gospod, da ste k takim veselicam vselej
radi prišli, upam,  da bote mojo prošnjo dobrovoljno
uslišali.

S spoštovanjem sim

vam vdani

Jože Verbič.

V Ponikvi 19. grudna 1851.

7. Posvetovavne pisma.

A. Pravila,

Večkrat se primeri, da si v tej ali uni zadevi sami
ne vemo in ne moremo pomagati, ker nismo dosti sku-
šeni. V takih okolnostih se moramo na kakiga prijatla
ali znanca oberniti, in ga za potrebno podučenje in do¬
ber svet poprašati.

44

Pismo, v kterim koga za svet prašamo, sc imenuje
posvetovavno pismo.

Kadar se' posvetovavno pismo piše, se mora:

1 .  Povedati, zakaj da imamo do kteriga zaupanje,
da pri njem sveta išemo.

2. Reč, zavoljo ktere sveta prosimo, se mora na¬
tanko razložiti in popisati, da se nanrpo tem zamore
kaj svetovati.

3. K zadnjimu se mora še pristaviti, da bomo za
dober svet hvaležni, in se bomo, če bo le mogoče, na¬
tanko po njem ravnali.

». Izsledi.

a. Neki mladeneč, ki so mu oče umerli, prosi svo-
jiga strica v mestu, da bi mu svetoval, kaj in kako bi
mu bilo zdaj naj bolji storiti.

Ljubi gospod stric!

Ni še dolgo, ker ste bili sami priča velike zgube in
žalosti, ker so nam naš ljubi oče tako naglo umerli.
Močno sim žalosten, ako pomislim, da sim jsvojiga lju—
biga in skerbniga očeta tako kmalo zgubil. — Zdaj ni¬
mam nobeniga več, da bi mikaj storil in poskerbel. Okoli
in okoli so vsi le ptuji ljudje. Žlahte nikjer več nimam,
kot samo vas, ljubi stric, ki bole gotovo tudi za me kaj
poskerbeli. Ker vas poznam, da ste, kakor so bili moj
oče, blaziga in dobriga serca, mi je lahko vas prositi
in se vam lepo priporočiti, da bi mi liotli zdaj vi
oskerbnik in oče biti. Znano vam je, da sim dozdaj v
domačo šolo hodil, in se brati in pisati že precej nava¬
dil. Služit iti me eni nagovarjajo; eni mi zopet pravijo,
da bi se kakiga rokodelstva lotil. Pač bi mi hilo bolj
všeč, ko bi se kaj naučiti mogel; pa sam sim revež,
in si pomagati ne vem.

Prosim vas, ljubi stric, svetovajte mi, kaj bi bilo
bolji za me, da bi šel služit, ali se pa kakiga rokodel¬
stva učit? — Potlej vas pa še tudi prav pohlevno pro¬
sim , če bote pri volji, da se grem kaj učit, da bi mi
kakiga mojstra v mestu dobili, kteriga poznate, da bi
bil za me naj boljši. Saj veste, da si sam ne znam in

45

tudi ne morem pomagati; svetovajte in pomagajte mi te¬
daj, ljubi stric, vedno bom

vaš pokorni bratanec

Matia.

V Hodišah 21. svečana 1852.

b. Prijatel stariga prijatla prosi, da bi mu svetoval,
ali bi se zemljiše, ki je na prodaj, dobro kupilo ali ne.

Ljubi moj Janez!

Poznam te, da si previden in odkritoserčen mož, ker
si mi že velikrat dobro svetoval in me iz te ali une stiske
rešil. Za tega voljo se tudi zdaj k tebi obernem , in te
zopet za dober svet poprašam.

Znano ti je, da je zdaj v vasi neko zemljiše na
prodaj. Ker sim si ene leta sem nekaj prihranil, in
mislim, da denarje naj bolji naložim, ako zemlje za nje
kupim,  sim si namenil to zemljiše kupiti, ako ne bo
predrago. Vendar bi popred rad zvedil, koliko je zemlje,
koliko njiv, travnikov in gojzdnih delov, koliko bi bilo
vse skupaj vredno, z eno besedo, ali bi bilo vredno to
zemljiše kupiti ali ne ? Prosim te tedaj, ljubi moj Janez,
povej in svetovaj mi, kaj mi je storiti? — Piši mi pre¬
cej, ko moreš, in povej mi, kaj in kako se kaj tebi zdi?
Zagotovim te, da se bom gotovo tvojiga sveta deržal,
zato ker sim prepričan, daje  tvoja beseda vselej dobro
preudarjena. Prosim te še enkrat,  odgovori mi kmalo,
da bom vedil, kaj in kako. Z Boga m !

Tvoj prijatel

Matevž Brence.

V Hrašah 20. kimovca 1852.

c. Prijatlica prijatlico prosi, da bi ji svetovala, ali
bi pesterno, ki se ji v službo ponuja, vzela ali ne.

Ljubeznjiva prijatlica!

Vem, da si moja prava prijatlica, na ktero se smem
zanesti. Prav zaupljivo te bom nekaj za svet poprašala,
kar mi boš tudi gotovo natanko povedala.

Dobro veš, da imamo pri nas majhniga otroka, ki
si še sam nič pomagati ne more. Rada bi mu tedaj do-

46

bila kako dobro varhinjo, da bi ga, kadar kam po oprav¬
kih grem, brez skerbi pustiti zamogla. Sem ter tje sim
že popraševala, kje da bi kako dobro pesterno dobila.
Tildi ponujalo se mi jih je že več. Med drugimi tudi
tista Uršiča, ki ste jo enkrat že pri vas imeli, Prav
pripravna deklica se mi zdi. Ker vem, da jo ti, ljuba
moja prijatlica, dobro poznaš, te prav lepo prosim, da
mi poveš in svetuješ, ali bi jo vzela ali ne ? Dobro veš,
da mi je na tem veliko ležeče. Ako mi jo boš ti pripo¬
ročila, jo bom kar naravnost brez vse skerbi vzela, zato
ker vem, da mi boš prav odkritosetčno svojo misel po¬
vedala. Da mi boš kmalo odgovorila, se terdno zanesem,
in sim neprenehama

tebi- vdana prijatlica

Katra Tičarica.

V Kostanjevici 10. listopada 1852.

8. Opomne pisma.

A. Prsnila.

Opomne pisma  so take, v kterih koga, ki nam je
zavoljo kake reči besedo dal, storjene obljube spomnimo.

Pri takih pismih je treba pomniti:

Ako je bilo to, česar koga opomniti hočemo, le
zgol iz dobrote obljubljeno, se mora tisti, ki nam je kaj
obljubil, le prositi, ne pa naravnost opominjati, da naj
svojo obljubo spolni.

2 .  Ako se pa kdo opomni, kako dolžno reč spolniti,
naj se pervikrat le popraša, kako je, da ni še svoje
besede spolnil.^ Ako pa tako rahlo opominovanje nič ne
izda, se sme tudi terši prijeti. Sirovosti se je pa treba
vselej varovati.

B. Izgledi.

a. Nekdo prijatla opomni, da bi mu obljubljeno se¬
mensko ajdo posial.

Ljubi moj France!

Ko sva bila danas štirnajst dni pod lipo skupaj , ši
mi obljubil ene mernike ajde za seme posoditi. Tudi si

47

bil tako dober, da si še perstavil, da jo bo tvoj hlapec,
ki večkrat v naše kraje pride, sem pripeljal. Ker se pa
zdaj že tisti čas približuje, da bo treba sejati, te še
enkrat lepo prosim in opomnim, da bi mi hotel precej,
ko ti bo mogoče, omenjenih šest mernikov semenske ajde
poslati. Kar plačilo ali vernilo zadene, bom gotovo sker-
bel. Da mi tega ne boš odrekel, se zanesem, in sim
tvoj stari prijatel

Antonlskra.

V Metliki 10. maliga serpana 1853.

b. Nekdo opominja dolžnika, ki že dve leti ni nič
obresti odrajtal.

Prijatel!

V dolžnim pismu, ki sva ga pred dvema letama za
500 gold. naredila, ste obljubili in se zavezali 5 od sto
vsako leto natanko odrajtovati. Ker ste pa zdaj že dve
leti pretekle, in mi še nič niste dali in poročili, mislim,
da ne bote za zlo vzeli, ako vas tukaj prijazno opom¬
nim, da bi tistih dolžnih petdeset goldinarjev precej, še
ta mesec, plačali. Ko bi tega ne storili, bom prisiljen
vas za c,elo šumo prijeti. Vem , da se tako daleč ven¬
dar ne bote pozabili, ter mi kmalo odgovorili in plačali.
Zrniraj sim pa še, kakor popfed,

vaš prijatel

Juri Zajic,

V Brežicah 7 .  prosenca 1853.

9. Narodilne pisma.

A. Pravila.

Kadar kdo kako blago ali kaj druziga iz daljniga
kraja dobiti želi, mora zavoljo tega komu pisati, in si
ga pFi njem naročiti.

Pismo, po kterim si kar bodi naročimo, se imenuje
n a r o č i 1 n o p i s m o.

V naročilno pismo j<? treba natanko zapisati:

1. Koliko hočemo kakiga blaga ali kake druge reči,
in kakošno da mora to biti, kar smo naročili,

48

2. Se mora vselej povedati, kdaj in kam se ima na¬
ročena reč poslati.

3. Se mora cena in plača določiti, in vse, kar je le
mogoče, prav kratko in natanko zapisati.

H. Izglcdi.

a. Neki posestnik si pri kolarju nov voz naroči.

Ljubi kolar!

Moj sosed Dobrin mi je pravil, da ste mu novi voz
dobro naredili, in da je prav zadovoljen z vašim delam.
Tudi jaz bi zdaj take kola rad imel, ker imam le ene
same še pri hiši, da so še za kaj. ltad bi imel, da bi
mi jih tudi vi naredili. V kakih 6 ali 7  tednik jih mo¬
ram zadnji čas imeti. Prosim vas, povejte mi, ali bi
mi jih lahko naredili do tistiga časa, in za koliko da bi
jih naredili? Z Bogam ! .

Vaš Janez Čuden,

posestnik.

V Trebušju 23. sušca 1852.

b. Nekdo si apna naroči.

Ljubi apnar!

Po kresu tiste dni bom začel pri hiši nekaj iz no-
viga zidati. Ker sim zvcdil, da bote drugi teden apne¬
nico odperli in apno prodajati začeli, vam pišem, in se
priporočim za 200 mernikov apna. Prihranite mi ga do
prihodnje srede. V sredo popoldne bom sam z vozam
po njega prišel in vam tudi denarje prinesel. Zanesem
se, da mi bote dobro robo dali. Z Bogam!

Vaš Luka Strehar ,

po domače Jelšar.

V Predvoru 8. rožnika 1852.

c. Nekdo si železa naroči.

Častiti gospod!

S tem pismam si naročim 50 centov železa iz vaše
železnice. Prosim, da bi mi ga v Teržič do gospoda

49

Lenčeka poslali. Imel bi ga rad že v 14 dneh. Za plačilo
bom natanko skerbel, kakor imava izgovorjeno. ZBogam!

Janez Novak,
fužinar.

V Kamni Gorici 10. kozoperska 1852.

10. Odffovorivne pisma.

'%

A. Pravila.

Kadar se na uprašanje, ki je v kakim pismu, s pi¬
sanjem odgovori, se imenuje tako pismo odgovorivno
pismo.

Kdor odgovorivno pismo piše, mora:

1. Dobro pomisliti, kaj bi se odgovorilo, in kako bi
se kratko in razumljivo odgovorilo.

2. Se mora priljudno odgovoriti.

B. Izgledi.

a. Brat odgovori mlajšimu bratu na pervo pismo.

Ljubeznjivi moj Tonček!

Tvoje pervo pismice me je prav zlo razveselilo.
Prav zadovoljen sim s tvojim pervira spisani. Iz njega
vidim, da že znaš dobro misliti, in kdor dobro in pošteno
misli, tudi kmalo lepo in pošteno piše. Delaj le tako
naprej in ubogaj svojiga učenika, kmalo boš dobro pisal.
Vsake reči se mora človek učiti in vaditi, če hoče, da
jo dobro zna. Tudi pri spisju je taka. Kdor veliko bere,
piše in se vadi, kmalo dobro piše.

Velikrat mi moraš pisali, in mnogo pripovedovati,
da se boš tako privadil dobro in gladko pisati. Vselej
si se pridno učil, tudi to ti ne bo menda sivih las de¬
lalo. Pridnost je vsaki teži kos. — Bodi zdrav in vesel,
in pi$i kmalo

svojimu odkritoserčnimu bratu

Mihu.

V Kropi 20. svečana 1852.

b. Sestrica odgovori na bratovo prošnjo.

4

5D

Dragi bratec!

■ > ■ “

Tvoje undanje pismice me je kaj zlo razveselilo. Bala
sim se že, ker nisi precej pisal, da bi ljubeznjivim staršem
zopet večji žalosti ne delal. Vidim, da si zdaj ves po¬
boljšan in dober bratec. Tako je prav, tak moraš biti. Starši
so nama neizrečeno dobri jn zlo za naju skerbe. Nehva¬
ležno in pregrešno bi bilo, ko bi jih žalila, in jim stare
ure grenila.

Kakor si mi v svojim pjsmicu naročil, da bi pri star¬
ših za te govorila in prosila, sim berž tvojo lepo prošnjo
spolnila, in sim-vse poravnala, kar koli mi je bilo mo¬
goče. —

Ravno na vertu smo bili. Oče so na klopici v senci
sedeli, mati so bili zraven njih in jaz sim cvetlice v
venček zbirala. Oče in mati so bili zlo prijazni. Tukaj
sim jim tvojo prošnjo počasi spomnila in jih prosila, da
bi ti zanesli in odpustili. Precej so hotli tvoje pismice
vidni, in ko sim jim ga pokazala, so bili pri tej priči
pri volji ti odpustiti ih vse razžaljenje pozabiti, ako boš
le zanaprej dober in priden,'kakor si jim obljubil. Vi¬
dim, da še ni ves popačen, pravijo mati, ker se spozna
in kesa, da je hudo stori),

Ljubi moj bratec! neizrečeno me je veselilo, kosim
mile zanesljive besede ljubih staršev slišala. Povem ti
tedaj, da bodi le potolažen in brez skerbi; ljubim staršem
pa nemudama piši in se jim zahvali, da so ti tako radi
od pustili. Bodi vedno dober in priden, da te bodo starši
radi imeli, in da boš moj ljubi bratec, kakor sim tudi jaz
tvoja zvesta sestrica

Rezika.

V Ločniku 2o,  rožnika 185 2.

c. Prijatel odgovori prijatlu, ki ga je na veselico
povabil.

Ljubi prijatel!

Tvoje prijazno pismice sim veselo prejel. Prepričan
sim , da sva resnična prijatla, in da me imaš iz serca
rad. Prav zlo me veseli, da bom v nedeljo k tebi prišel,
in da se bomo zopet enkrat dobro imeli. Pač je lepo,
ako ima človek dobre prijatle in znance. Boljši so, ka~

Si

kor denar in blago. Če se nam slabo godi, eden dru-
ziga tolažimo; če se imamo pa dobro, se zopet skupaj
veselimo; in to je prav, to je prava prijaznost in zvesla
ljubezen, ki nam je nihče vzeti ne more. — Tukaj ti
pošljem jerbasček naših zgodnjih češenj, da jih bomo v
nedeljo skupaj pokusili. Komaj čakam, da bi nedelja
bila. To se bomo dobro ImeitI Ostani zdrav in vesel,
jaz sim vedno bil in bom

tvoj iskreni prijate!

v  Marko.

V  Češnjicah 30. velikiga travna 1852.

č. Prijate! odgovori prijatlu, ki ga je prašal, ali bi
zemljiše kupil ali ne.

Dragi prijatel!

Pisal si mi in me prašal zavoljo zemljiša, ki je v
naši vasi na prodaj. Vše, kar le od tega vem, ti bom
natanko povedal.

Zemljiše je na lepim rodovitnim kraju , in večjidel
vse skupaj okoli hiše, ki na hribcu stoji. Njiv je osem
precej velikih, na ktere se kakih trideset mernikov po¬
seje. Travnikov je pet. Trije so pri vodi, dva sta pa v
bregu. Gojzdnih delov je tudi pet, kteri so pa že precej
močno posekani. Sem ter tje je pa vendar tudi z mla¬
dim lesam že gosto zarašeno. Koliko da bi celo zem¬
ljiše vredno bilo, ti ne'vem povedati. Toliko vem, da
kupcov ne bo manjkalo, zato ker to zemljiše k naj bolj¬
šim naše vasi sliši. Jaz bi ga tebi, ljubi moj prijatel,
kaj zlo privošil, zato ker se taka reč le malokdaj v
roko dobi. Pridi tedaj kmalo sem, da boš še sam pre¬
gledal in se tudi s prodajavcam kaj pogovoril. Če boš
kupil, boš gotovo dobro kupil. Z Bogam 1

Tvoj prijatel

Janez Orehar.

V  Ljubnim 27.  kimovca 1852.

d. Prijatlica prijatlici odgovori, in ji piše, da naj
pesterno, ki se ji v službo ponuja, le vzame.

Ljuba moja prijatlica!

Kar si mi v poslednjim pismu zavoljo pesterne pi-

4 #

62

sala, ti tukaj nemudama odgovorim. Tista Uršiča je slu¬
žila pri meni celili pet let. Vse skozi sim bila z njo
zadovoljna. Pri otrocih se zna (ako dobro obnašati,
kakor da bi njih prava mali bila. Zraven je pa tudi
dobra in poštena deklica, da je malo tacih. Ko bi je
bila jaz še potrebovala, bi je gotovo ne bila od hiše
pustila; ker so mi pa otroci že odrastli, je zdaj več ne
potrebujem. Prav zlo me bo veselilo, ako k tebi pride,
zato ker taka dobra deklica gotovo zasluži tudi v dobro
hišo priti.' Vzemi jo le brez skerbi, boš vidila, da ti ne
bode žal. Dobra varhinja pri otrocih je veliko vredna.

Prav lepo' te pozdravim , in sim

tvoja odkritoserčna prijatlica

Katra Dragačevka.

V Kerškim 20 .  listopada 1852.

Ul. Mnoge pisma.

Zraven dozdanjih navadnih pisem se morajo, kakor zdaj
to, zdaj uno nanese, tudi še" velikrat mnoge pisma pisati.

Kdor rad dobre pisma bere in se pridno spisovati vadi,
bo lahko vsako pismo pisal , naj zadeva to ali uno reč.

Vaja več izda, kakor pravila.

Izgledi mnogih pisem.

a. Prijatlica prijatlici piše, in ji pošlje lepe pesmi-
ške bukvice v dar.

Blaga prijatlica!

Ko sim bila zadnjič pri tebi, si mi veliko lepih pesmic
prav lepo prepevala. Zlo me veseli, da si se tako lepo
peti navadila, in da te posebno domače, materinske
pesmice toliko vesele. Petje je lepa reč, ki nam mlade
leta sladi. Ni lepšiga in prijetnišiga, kadar se ljubeznjive
prijatliee snidejo in lepo zapojejo. „Pesem le tam sli¬
šati ni, kjer ni poštenih ljudi.“ Rada te imam , ljuba
moja Nežica, -ljubim in spoštujem te, kakor svojo naj
boljši prijatlico. Mislila sim toraj, kaj da bi ti v pri¬
jazen spominek poslala. Menim , da sim jo zadela , če
ti te le bukvice, polne novih pesmic, prijazno ponudim,

53

Vem, da jih imaš že mnogo, pa takih znabiti še ne.
Vzemi jih in spomni se mene, kadar jih bodeš pela, ter
bodi prepričana, da sim vedno

tvoja prava prijatlica

Milka.

V Paznu 80. rožnika 1853.

b. Prijatel svari prijatla, ki se je igri vdal.

Ljubi prijatel!

Slišal in zvedil sim, da si se začel z igravci bratiti,
in da si nekaj časa sem že precej zaigral. Ne zameri,
dragi moj Pavle, da ti ravno zavoljo tega te le verstice
pišem, in te zavoljo velike nevarnosti, ki te čaka, pri¬
jazno posvarim in opomnim. Veš, da sim tvoj dobri pri¬
jatel; zato bi me zlo žalilo , ko bi kdaj viditi in slišati
mogel, da te je igra revniga in nesrečniga storila. Ve¬
liko izgledov bi li lahko povedal, kako je igra že mar-
sikteriga v nesrečo pripravila. Oboje, dobiček in zgu¬
ba , ima veliko Imdiga v sebi. Z dobičkam se človek
navadi zapravljati in slabo živeti; zguba pa pripelje k
tatvini, prepiru in drugim nerodnostim. Ljubi in dragi
moj prijatel! ne bom ti dalje popisoval,kaj ih kako taka
huiia razvada človeku škoduje, saj sam dobro veš, kako
škodljivo je to. Lepo te prosim, ubogaj svojiga pri¬
jatla , ki 'ti iz serca dobro želi! — Nikar ne igraj in
opusti to reč. Boš vidil, da se ne bos kesal, in da mi
boš še enkrat hvaležen, ker sim ti to nevarno reč od¬
svetoval. Upam, da boš moje besede posluhnil, in iz
tega pisma spoznal, da sim resnično

tvoj pravi in odkritoserčni prijatel
Andrej.

V žabnicah 36. svečana 1853.

c. Prijatlu, ki dolgo ni nič pisal.

Ljubi prijatel!

Kako je vendar to, da mi že tako dolgo nič ne pi¬
šeš? Saj si mi obljubil, da mi boš .večkrat pisal in po¬
vedal, kako se ti bo godilo. Zdaj je pa že veliko časa,
že celih šest tednov, preteklo, kar od tebe le stvarice

54

ne zvem. Ni poročite, ni pisma, ni nič, ravno, tako,
kakor da bi te že na svetu ne bilo. Ali si morebiti bo¬
lan ? Ali imaš preveč opraviti ? Ali si pa na me poza¬
bil! Oj, ko bi to bilo. neizrečeno bi me žalilo! —Povem
ti, da sim te vselej resnično ljubil, in nič nisini tako
Želel, kakor da bi najna prijaznost večna ostala. Ljubi
moj, ne bom mislil, da si me pozabil, zato ker sim pre¬
pričan, da imaš dobro in blago Serce. Piši mi tedaj
precej, ko moreš, zakaj si tako dolgo molčal. Piši mi,
lepo te prosim, in razveseli

svojiga zvesliga prijatla

Tineta.

Na Terbižu 30. Iistopada 1853.

č. Tesarski mojster se županu neke vasi za delo
priporoči.^

Predragi oče župan!

Zvedil sim, da bote v naši vasi spomladi nov lesen
most čez Bistrico, delali. Tudi sim slišal, da še nobeniga
mojstra za to delo nimate. Nikar mi tedaj za zlo ne
vzemite, da se vam jaz za to delo ponudim, in povem,
da imam ravno zdaj čas in priložnost to delo prevzeti.
Detel sim, kakor veste, že velikrat stare in nove mo¬
stove , ki še zdaj stoje in dobro služijo. Če bote tedaj
pri volji meni to delo izročiti, prosim, da mi v kratkim
pišete in poveste, kdaj da pridem, da se bomo pogovo¬
rili in zmenili, kaj in kako. S spoštovanjem

vam vdani

Tomaž Pozabljenee,

tesarski mojster.

V Slovenskim Gradcu 1. maliga travna 1853.

d. Nekdo, ki je bil obdolžen, da je opravljal, se
izgovori in opraviči.

Dragi moj Jernej!

Tvoje undanje pismo me je kaj zlo speklo in razža¬
lilo. Očital si mi, da sim jaz nekaj zoper tebe govoril
in lagal. Vse sim premislil, pa se kar ne spomnim, da
bi bil jaz kdaj kje zoper tebe kaj rekel in se le mervico

53

kdaj čez tebe zlagal. Ne veni tedaj, kako bi moglo to'
biti, da si kaj taciga od mene slišati in verjeti mogel.—•
Sam si prepričan, kako rada se imava; že od mladih let,
in da nama še nikoli nikoli nakrižem hi šlo. Nobene naj
manjši zdražbe ti še nikoli mišim naredil, in kako bi tudi
kaj taciga storiti za mogel, ker sim prepričan, da si moj
naj boljši prijatel, ker te ljubim in spoštujem, kakor svo-
jiga brata. Le kak malovreden gadov jezik je mogel
to razdertje med naju nastaviti, da bi nama tako najno
terdno prijaznost poderl in pod kopal.' Le verjemi mi,
dragi moj, da sim jaz v tej reči čisto nedolžen, Iri da
sim vedno , kakor sim bil,

tvoj pravi in zvesti prijatel

Juri Cvetko.

V Radgoni 7. rožnika 1833.

e. Nekdo prosi svojiga gospoda, ki ga je razžalil,
da bi mu odpustil.

Častiti gospod!

Moja vest me prisili, vam odkrito spoznati, da so
vam je po meni krivica zgodila. Znano vam je, kaj slaba
tovaršija storiti zamore. Od slabe tpvarš.ije jn malo¬
vrednih šferkovcov sim bil zapeljan, da velikrat nisim
dolžnost, ki ste mi jih naložili, natanko spolnoval, In
sim vam s tem škodo delal. Lepo vas prosim, častili
gospod, ne bodite preveč hudi na me. Stokrat in sto¬
krat sim se že pokesal in storjen® krivico obžaloval. —
Prizadjafi si hočem svoj pregrešek, kar bo mogoče, po¬
ravnati, in vam zanaprej vedno vdan in prav natanko
pokoren biti. Še enkrat vas lepo prosim, pozabite mojo
nerodnost, in bodite mi zopet, kakor popred, dober in
mil gospod, da bom zopet

vaš ponižni služabnik

Anton Štepanič.

V Slavini 3. kozoperska 1853.

f. Prijatel, ki mora na vojsko iti, od prijatla slovo
vzame.

56

Predragi p rij a t e I!

Nisim mislil, da se bom od svoje mile domovine in
od svojih preljubih prijatlov in znancov tako kmalo ločiti
mogel. Pred tremi dnevi sim dobil od gosposke povabilo,
da moram nemudama k vojašini iti. Sliši se, da se bomo
na vojsko pripravljali. Kam in kako bomo šli, še zdaj
nobeden ne ve. Toliko nam je zapovedano, da moramo
hitro skupaj priti. Jutri jo bomo vsi odrinili, kar nas je
v naši dolini poterjenih. Nimam tedaj časa, da bi te
mogel še enkrat obiskati, in se z besedo pri tebi, ljubi
moj bratec, posloviti. Vzemi tedaj spisano poslovilo za
dobro.

Prav lepo se ti zahvalim, da si mi bil vedno tako
dober prijatel, in da si mi toliko dobriga storil. Prosim
te, da me tudi zdaj, ko več pri tebi ne bom , pozabil
ne boš. Oj, dragi moj Tine! spomni se me večkrat, in
moli za me, da bi nam Bog srečo dal pravično zmagati,
in da bi se po tem zopet kmalo veselo vidila. — Kodar
koli bom hodil, bom tudi jaz vedno na tebe mislil, in ti
bom vselej pisaj, kadar bom kaj posebniga vedil. Tudi
ti mi moraš večkrat pisati, da ne bom mislil, da si, me
pozabil, in da bom zvedil, kako se bote doma imeli, še
enkrat te prosim, da me nikar ne pozabi. V duhu te
objamem; ostani zdrav in vesel, ljubeznjivi bratec, Bog
te obvari! Jaz ostanem vedno

tvoj zvesti prijatel

Miha Milošič.

V Podbrezju 8. rožnika 1847.

Tretji del*

Javne pisma

Pri opravilih, gospodarstvu in drugih zadevah je
veliko ležeče, da se vse prav in pošteno opravlja.

Da se pa vse pošteno opravlja in izide, je večkrat
potreba, da se to zapiše, kar seje storilo, pogovorilo
ali sklenilo.

Pisma, ki se v takih zadevah delajo, se imenujejo
javne pisma.

Veliko takih pisem se mora tudi na kolek ali štempelj
pisati.

Naj bolj potrebne javne pisma so:

1. Gospodarski in gospodinjski listi,

2 .  Izpiski ali konte,

3. Plačani listi ali kvitunge,

4. Prejemni listi,

5. Spričala ali svedočbe,

6. Vozni listi,

7 .  Prošjnc,

8. Poslednje sporočila ali testamenti.

58

Pravila in izgledi naj bolj potrebnih
javnih pisem.

1. Gospodarski in gospodinjski listi.

A. Pravila.

Pridni gospodar in skerbna gospodinja, ki znata
brati, pisati in rajtati, si napravita bukvice, vse pore-
danta in natanko zapišeta, kar med letam prejemala in
izdajata. Na,koncu leta se vse to pregleda in prerajta,
da se vidi in ve, ali se je dobro ali slabo gospodarilo.
Take bukvice se imenujejo gospodarski ali gospo¬
dinjski  list. Gospodarski ali gospodinjski list se tako
le naredi:

1 .  Zgoraj se postavi ime gospodarja ali gospodinje.

2 .  Se odmerijo štirji prostori po dolgim doli. V
perviga na levim kraju se postavi leto, mesec in dan,
kdaj se je kaj prejelo ali izdalo. V drugi prostor pride
reč, za ktero se je kaj prejelo ali izdalo. V tretji se
zapišejo goldinarji in krajcarji, ki so se prejeli, in v če-
terti goldinarji in krajcarji, ki so se izdali.

59

B. Izglcdi.

a. Gospodarski list Mihata Dolenca.

Skupaj |243|30|204|16

Prejelo se je 243 gl. 30 kr.
Izdal o „ „ 204 „ 16 „
Ostane še 39 gl. 14 kr.

V  Planini na svetiga Silvestra dan 1851.

60

b. Gospodinjski list Neže Križajke.

Prejelo se je 14 gl. 32 kr.
Izdalo B

Ostane še 6 gl. 23  kr.
Na Vranskim 31. grudna 1851.

61

2. Izpiski ali konte.

A. Pravila.

Pisma, v ktere rokodeli in kupci svoje dela ali pro¬
dane reči zapišejo in zrajtajo, koliko da znesejo, se
imenujejo izpiski ali konte.

Izpisek se tako le naredi :

1. Zgoraj se zapiše beseda „Izpisek“, po tem ime
in stan tistiga, komur se je kaj delalo ali prodalo.

3. Se narede, kakor pri 'gospodarskim ali gospo¬
dinjskim listu, štirje prostori. V perviga se zapiše kdaj,
v druziga, kaj da se je delalo ali prodalo , in v zadnja
dva prostora pridejo goldinarji in krajcarji zrajtaniga
dolga.

3. Spodaj se zapiše kraj, dan, mesec, leto in ime
tistiga, ki je delal ali prodal.

4. Kadar se je denar prejel, se še zapiše, da je
bilo plačano.

IS. Izgleili.

a. Izpise k.

Antonu Rogaču, kmetu v Podgorju, sim te le mizarske
reči naredil:

V Tupaličah 35. sušca 1850.

Janez Potočnik,

mizar.

Teh 33 gl, 50 kr, sim prejel.

Janez Potočnik.

62

b. Izpisek.

Gospodu Matevžu Trebniku, mestnjanu vVelkovcu,
sim to le obutalo naredil:

V Telkovcn 15. rožnika 1852.

Lenart Maček,

mestni čevljar.

Teh 13 gl. 35 kr. sim prejel.

Lenart Maček.

m

c. Izpisek.

Gospodu Antonu Godcu, grajšaku na Skali, sim te
le reči naredil:

V Srednji vasi 24. kimovca 1852.

Luka Poljanec,

• kovač.

Teh 18 gl. 58 kr. sim prejel.

Luka Poljanec.

64

č.  Izpisek.

Gospodu Janezu Pogačniku, posestniku v Senožečah,
sim te le reči prodal:

V Ljubljani 7 .  rožnika 1853.

Martin Kavelj,

kupec.

Teh 36 gl. 54 kr. sim prejel.

Martin Kavelj.

65

3. Plačani listi ali kvitunge.

A. Pravila.

Plačani list ali kvitunga je pisano poterjenje,
da je kdo od koga kaj denarja ali blaga resnično prejel.

V plačani list se mora zapisati:

1. Koliko se je denarja ali blaga prejelo. To se
zapiše s čerkami, da se ne more izbrisati in kaj več
ali manj zapisati.

2. Se zapiše ime tistiga, ki je denarje prejel, in
ime tega, od kogar jih je prejel.

3. S,e mora povedati, zakaj da se je denar prejel.

4. Na koncu terdo k pismu se zapiše še kraj, dan,
mesec, leto inr ime prejemnikovo in pa prič, če jih je
treba. Tudi je navada, da se spodaj na levi strani
prejeti znesek še s številkami pristavi.

B. Izgledl.

a. Plačani list.

Jaz, Janez Šolar, sim danas prejel od Matia Stroja
trideset goldinarjev dobriga denarja za hišnino od sve-
tiga Jurja 1851 do svetiga Jurja 1852.

V Šentjurju 24. maliga travna 1852.

Janez Šolar.

Je 30 gl. d. d.

b. Plačani list

za dvajset goldinarjev in trideset krajcarjev dobri¬
ga denarja, ktere sim jaz , Miha Hlebčar, od gospoda
fajmoštra v Šmartnim za zidarsko delo pri farni cerkvi
danas res in pošteno prejel.

. V Toplicah 20. kimovca 1852.

Miha Hlebčar,

zidar.

Je 20 gl. 30 kr. d. d.

5

66

c. Plačani list,

s kterim jaz, Tone Vehar, spoznam, da mi je Jožef
Mihelič, kmet v Mošnjah, dve sto goldinarjev dobriga
denarja, ki sim mu jih pred 3 leti posodil, danas res
in pošteno vernih

V Mošnjah 8. listopada 1852.

Tone Vehar,

kerčmar.

Je 200 gl. d. d,

č. Plačani list.

Jaz, Anton Kotnik iz Lipnice, spoznam in poterdim,
da sim od svojiga brata Jurja, ki je zdaj na domu,
štiri sto goldinarjev dobriga denarja, ki so mi po očetu
in materi za doto izgovorjeni bili, danas res in pošteno
prejel, tako da nimam ne jaz, ne nobeden mojih deličev
nič več od tega pri očetovim domu iskati. V poterjenje
tega sim se sam podpisal in tudi dve priči podpisati se
naprosil.

Na Mlinu 10. svečana 1852.

Anton Kotnik,

prejemnik.

Miha Mrak, priča.

Luka Slapnik, priča.

Je 400 gl. d. d.

4. Prejemni listi.

A. Pravila.

Pismo, v kterim poterdimo, da smo denarje, blago
ali kako drugo reč od koga prejeli, da bi jo hranili,
komu oddali i. t. d., se imenuje prejemni  list.

V prejemni list se zapiše:

1. Kdo da je kaj prejel, od koga daje prejel, kaj,
in za kaj da je prejel.

2. Se mora povedati, pri kteri priložnosti je prejel,
in za koliko časa.

67

3. Se postavi spodaj kraj, dan, mesec, leto in ime
tistiga, kteri kaj prejme.

IS. lzgledi.

a. Prejemni list.

Jaz, Martin Rogan, mesar na Dolgim, sim danas
od našiga gospoda kaplana Matevža Mraka trideset
križavk po 2 gl. 12 kr. srebra resnično prejel, da jih
hranim, in jim jih zopet nazaj dam, kadar iz Ipave
pridejo, kamur mislijo te dni popotovati.

Na Dolgim 30. kimovca 1852.

Martin Rogan,

mesar.

b. Prejemni list.

Jaz, Luka Medja iz Jesenic, spoznam in poterdim
s tem pismam, da mi je gospod Jaka Ukmar zlato uro,
ki je okoli sedemdeset goldinarjev dobriga denarja
vredna, hraniti izročil, dokler iz Ljubljane nazaj ne
pride, kamur se misli prihodnji teden podati.

V  Breznici 28. rožnika 1852.

Luka Medja,

posestnik.

č. Prejemni list.

Jaz, Peter Rožič, kupec iz Zagreba, poterdim s
tem listam, da je gospod Jože  Levičnik, posestnik iz
Železnikov, zapečateno pismo do gospoda Alojzja Treb-
nika, kupca v Zagrebu, ker ga ravno ni bilo doma,
danas pri meni pustil, da mu ga odrajtam, kadar domu
pride.

V Zagrebu 25. kozoperska 1852.

Peter Rožič,

kupec.

5  #

68

5. Spričala ali svedočbe.

A« Pravila*

Pismo, s kterim se priča, kako da se je kdo za-
deržal in obnašal, ali kako se je kaj zgodilo, se imenuje
spričalo ali svedočba.

V spričalo se mora zapisati:

1. Ime, stan, starost in rojstni kraj tistiga, kterimu
se spričalo dela.

2. Se mora zapisati, kako dolgo je služil, kako je
služil, in kako se je zaderžal.

3. Kadar se priča, kako se je kaj zgodilo, se mora
pa vse, kar je treba, prav natanko popisati, in prista¬
viti, daje  to' čista resnica, in da bi se zavoljo tega
lahko priseglo, ko bi treba bilo.

4. Na koncu se zapiše kraj, dan,  mesec, leto in
ime tistiga, ki je spričalo naredil.

P. Izgledf*

a. Spričalo za hlapca.

Spričalo.

Tomaž Lipnik iz Nakliga, 28 let star, je pri meni
pet let za hlapca služil, in je bil zrniraj tako priden,
zvest in pošten, da sim bil z njim popolnama zadovoljen.
Ker se mu pa zdaj boljši služba ponuja, mu z dobro
vestjo prav dobro spričalo dam, in ga vsakimu, kakor
dobriga in zvestiga hlapca, prav zlo priporočim.

V Žavcu 19. veliciga travna 1852.

Lovre Sluga,

posestnik.

b. Spričalo za deklo.

Spričalo.

Ana Milčičeva iz Rožja, 40 let stara, je pri meni
osem let za deklo služila. Vse leta je bila tako pridna,
poštena in zvesta, da sim bil z njo prav zlo zadovoljen,

69

Ker pa zdaj ne misli več služiti, ji dam z veseljem
prav dobro spričalo, in jo, kakor dobro žensko, prav
lepo pohvalim.

V Rezii na Benečanskim 9. kozoperska 1851.

Tomaž Vojska,
posestnik.

c. Spričalo za pesterno.

Spričalo.

Urša Potokarjeva iz Šentjurja na Dolenskim, 19 let
stara, je pri meni pet let za pesterno služila. Celi čas
je bila pridna in skerbna pri otrocih, in se je tudi
zmiraj prav lepo in pošteno zaderžala, tako da sim bila
z njo prav zlo zadovoljna. Ker so mi pa zdaj otroci
odrastli in je več ne potrebujem, ji naredim pohvaljeno
spričalo, in jo vsim materam, kakor dobro in skerbno
pesterno, prav zlo priporočim.

V Kerškim 1. listopada 1851.

Katra Dragačevka,

posestnica.

č. Spričalo zavolj nekiga človeka, ki je utonil.

Spričalo.

15. dan tega mesca, popoldne okoli dveh, sva se
šla z Janezam Slapnikam iz naše vasi v Soro kopat.
Pri kraju Silnikoviga travnika, kjer sva se že večkrat
kopala, oba kmalo v vodo greva. Jaz sim ostal pri
kraju, Janez je pa šel bolj na sredo, akoravrio sim za
njim upil, da naj nikar naprej ne hodi. Ko se hoče
oberniti, se pod vodo skrije, in ni ga več bilo. — Jaz
sim upil in klical, da bi kilo pomagat prišel, pa nobe-
niga človeka ni bilo, in, ker jaz tudi plavati ne znam,
se nesrečnimu Janezu ni moglo več pomagati. — Drugi
dan so ga mlinarji mertviga dobili.

Po zapovedi naše gosposke naredim to spričalo,

70

in sim pripravljen, ko bi treba bilo, tudi priseči, da je
bilo res tako.

V Oslici 26. maliga serpana 1852.

Janez Pustotnik,

hišnik.

6. Vozni listi.

A. Pravila.

Pismo, ktero se naredi, da ga voznik, ki kako
blago kam pelje, saboj vzame, se imenuje vozni list.

V vozni list se mora zapisati:

1. Voznikovo ime in kraj, iz kteriga je doma.

2 .  Se postavi ime, stan in kraj tistiga, kterimu se
blago pošlje.

3. Se imenuje poslano blago, in se zapiše, koliko
da ga je, kako je zavito ali zabito, in s čem in kako
je zaznamovano.

4. Se mora zapisati, koliko je treba voznine ^pla¬
čati, koliko od vsakiga centa, ali pa od vsiga blaga
skupaj, kakor se je z voznikam pogodilo.

5. Se mora povedati, kdaj se je blago oddalo, in
doklej mora na svoje mesto priti.

B. Izgledi.

a. Nekdo pošlje pšenico iz Tersta v Ljubljano.

Vozni list.

V Terstu 1. rožnika 1852.

Po vozniku Antonu Kašmanu iz šiške pošljem go¬
spodu Janezu Jeriču, žitnimu kupcu v Ljubljani, trideset
mernikov • egiptovske pšenice v dveh sodih zaznamovanih
s KL. Ako to žito dobro obvarovano in v pravim času,
to je, do 18. t. m. prejmete, plačajte vozniku 20 kr,
od mernika.

S spoštovanjem

vaš

Ambrož Terček,

kupec.

71

b. Nekdo železo pošlje.

Vozni list.

Na Kladvu S. rožnika 1852.

Po vozniku Valentinu Jegliču iz Srednje Vasi po¬
šljem gospodu Tomažu Pozniku, fužinarju v Kamni
Gorici, petdeset centov obdelaniga železa. Ako blago
v pravim času, to je, od danas v treh dneh prejmete,
plačajte vozniku 15 kr. od centa. Z Bogam!

Vaš

Ciril Javornik,

fužinar.

7. Prošnje.

A* Pravila*

Pismo, s kterim kakiga človeka ali  kako gosposko
kaj prosimo, se imenuje prošnja.

Prošnja se mora tako le spisati:

1. Se vzame večjidel cela pola popirja, se posredi
doli pregane, in se le po desni strani piše.

2.  Pod verham se postavi naslov, in potlej se ob
kratkim zapiše, kaj da se prosi.

3. Se naštejejo razlogi, zavoljo kterih pričakujemo,
da se bo prošnja uslišala. Ako se pa prošnja na kake
spričala opira, se morajo spričala zaznamovati, in k
prošnji priložiti.

4. Na koncu, na levi strani, se zapiše kraj, dan,
mesec in leto, in na desni strani malo spodaj se postavi
ime tistiga, ki prosi.

5. Zunaj na desni polovici se zapiše zopet naslov
človeka ali gosposke, kteri sa prošnja pošlje.

6. Malo spodaj se zapiše ime, stan in prebivališe
tistiga, ki prosi.

7. Spodaj se prav ob kratkim postavi, kaj da se
prosi, in koliko da je drugih pisem priloženih.

B* Izgledl*

a. Nekdo prosi, da bi mu gosposka delišino izročila,
ki mu sliši po njegovim očetu.

Slavno c. k. sodništvo!

Juri Leskovec iz Poljan prosi spodobno, da
bi se mu delišinaizročila, kfera mu po nje¬
govim očetu sliši,.in 500 gl. znese. Svojo
prošnjo pa podpira š sledečimi razlogi:

A 1. Je, kakor rojstni list A dokaže, 24. leto
dopolnil.

3. Je vse storil, kar mu je bilo zavoljo tega
po očetovim poslednjim sporočilu 5. sušca
1850 storiti naloženo. Da je temu tako, se
vidi iz priloženiga gospod fajmoštroviga spri-

B čala B.

3. Bi rad nekaj zemljiša kupil, in na svoje
delati začel.

4. Obljubi svoje premoženje dobro oberniti, in
se umiraj lepo in pošteno zaderžati.

V Poljanah 20. svečana 1852.

Juri Leskovec.

Zunaj se sapiše:

Slavnimu c. k. sodništvu
v

Loki.

Juri Leskovec iz Poljan v hiši št. 65,

prosi, da bi se mu delišina izročila, ktera mu
sliši po njegovim očetu.

S prilogama A in B.

73

b. Nekdo prosi, da bi se mu dovolilo pri vodi Bi¬
strici nov mlin narediti.

Slavna c. k. kantonska gosposka!

France Jenko, kmet v Kamnjah, prosi ponižno,
da bi se mu na njegovim zemljišu pri vodi
Bistrici v Bohinju dovolilo nov mlin narediti,
in podpira svojo ponižno prošnjo s sledečimi
razlogi:

1. Ni v tem kraju celo uro okoli in okoli no-
beniga mlina.

3. Je voda Bistrica dosti velika, in prav pri¬
pravna za to.

3. Je prosivec mlinarskiga dela dobro vajen,
•/• ker je že, kakor priloženo spričalo •/. kaže,

več let v mlinu delal.

4. Si bo prizadeval ljudem dobro in zvesto
postreči.

V Kamnjah 30. rožnika 1853.

France Jenko.

Zunaj se zapiše:

Slavni c. k. kantonski gosposki
v

Radolici.

France Jenko, kmet v Kamnjah hišna št. 34,

prosi, da bi se mu dovolilo pri vodi Bistrici
nov mlin narediti.

S prilogo •/.

74

c. Učenec prosi, da bi se mu zaloga (štipendij)
podelila.

Prečastiti knez in škof!

Jože Stojan, učenec perve latinske šole, po¬
nižno prosi, da bi se mu izpraznjena Stro¬
jeva zaloga podelila, in podpira svojo spo¬
dobno prošnjo s sledečimi razlogi:

1. Se je v pervi polovici šolskiga leta dobro
A učil in zaderžal, kakor priloženo spričalo A

kaže.

2. Je sin ubožnih staršev, in kakor priloženi
B ubožni list B priča, podpore resnično po¬
treben.

3. Je Podtabram doma in z utemeljivcam te
C zaloge v ro v du, kakor rojstni list C in rode¬
či! slovni list Č kaže.

V Ljubljani 28. maliga travna 1852.

Jože Stojan.

Zunaj se zapiše:

Prečastitimi! knezu in škofu
v

Ljubljani.

Jože Stojan, učenec perve latinske šole v
Ljubljani,

ponižno prosi, da bi se mu izpraznjena Stro¬
jeva zaloga podelila.

S prilogami A, B, C, Č.

75

8. Poslednje sporočila ali testamenti.

A. Pravila.

Vse, kar na svetu živi, mora umreti in svet za¬
pustiti. Tudi mi pojdemo enkrat iz tega sveta, in saboj
ne bodemo vzeli nič druziga, kakor dobre in hude dela,
ki smo jih tukaj na zemlji storili. Vse druge svoje
reči pa bomo drugim zapustili. Da se pa natanko ve,
kaj se ima z našim premoženjem po smerti zgoditi, je
treba, da se naša zadnja volja natanko sporoči in zapiše.

Pismo, v kterim se sporoči, kaj se ima z našim
premoženjem po smerti zgoditi, se imenuje poslednje
sporočilo ali testament.

Testament se začne navadno s svetim križem, in
po tem se mora natanko zapisati:

1. Da se je vse pri zdravi pameti preudarilo in
sporočilo.

2 .  Se mora zapisati, kako se ima pogreb opraviti.

3. Se mora imenovati poglavitni delič ali erb, čigar
je vse, kar ni drugim odločeno.

4. Potlej se postavijo druge izročila, ki se morajo
vse natanko zapisati, da ni po smerti kakiga prepira
ali kake tožbe.

5. Se zapiše kraj, dan,  mesec, leto, ime sporoč-
nika, in če je treba, treh naprošenih prič.

Opomba.

Kdor testament sam piše in podpiše, mu ni treba
nobene priče. Ako pa kdo testamenta ne piše sam, ga
morajo podpisati on in tri priče. Ako pa sam pisati ne
Zna ali že ne more, se mora vpričo treh prič podkrižati.

Testament se pa lahko tudi samo z besedo vpričo
treh prič naredi. Da pa priče ne pozabijo, kar jim je
bilo naročeno, je dobro, da se zapiše, kar je bilo spo¬
ročeno. Tak zamerk se imenuje spomnica.

’ Da so pa priče, ki se k testamentu pokličejo, ve¬
ljavne, morajo biti moškiga spola, saj 18 let stare,
pametne in morajo sporočnikov jezik dobro razumeti.
Minihi, niladenči, ki še niso 18 let stari, ženske, mutci,
glušči, in tisti, ki jih je gosposka že zavoljo kakih
krivic kaznovala, ne morejo nikakor veljavne priče biti.

Testament se ne piše na štempelj.

76

IS« Iicgledi.

a. Testament.

V imenu Boga Očeta, in Sina, in svetiga Duha. Amen.

Ker nobeden ne ve, kdaj in kako bo umeri, zato

sim sklenil pri popolnama zdravi pameti svoje poslednje
sporočilo zapisati, ki naj po moji smerti velja.

1. Svojo neumerjočo dušo izročim milostljivimu Bogu;
truplo naj se pa po katoliški šegi brez posebnih molitev
pokoplje.

2 .  Poglavitniga erba vsiga svojiga premoženja po¬
stavim svojiga brata Tomaža, ki zdaj v vojašini na
Laškim služi. Vse naj ima, kar čez mojo potrebo in
sporočilo ostane.

3. Sporočim svoji sestri Mici, ktera ima Vertniko-
viga Janeza, sto goldinarjev.

4. Sporočim naši farni šoli trideset goldinarjev, da
lia .j jih gospod fajmošter po svoji previdnosti za njo
obernejo.

5. Ubogimu sosedu Lovretu Janu, ki mi je po dolž¬
nim listu 5. sušca 1849 štirdeset goldinarjev dolžan,
odpustim ves dolg.

V Savini 1. prosenca 1853.

Jernej Botar,
sporočnik.

b. Testament.

Ker nikomur ni znano, kadaj ga bo Bog iz tega
sveta poklical, hočem zdaj pri zdravi pameti svojo po¬
slednjo voljo zastran svojiga premoženja razodeti in
tukaj zapisati.

1. Svojo ubogo dušo izročim Bogu; truplo naj se
pa z dvema duhovnama pokoplje.

2 .  Poglavitniga erba vsiga svojiga premoženja po¬
stavim svojiga naj starjiga sina Antona; vendar pa
mora on:

3. Plačati pogreb in pet svetih maš, ki naj se za
mir in pokoj moje duše bero.

4. Mojimu sinu Tinetu mora dati sto in dvajset
goldinarjev, in moji hčeri Mariani sto goldinarjev dote.

77

5. Mojimu starimu hlapcu Jerneju Korošcu mora
dati pa dvajset goldinarjev.

6. Med uboge naše fare naj se na dan mojiga po¬
greba po gospodu fajmoštru pet goldinarjev razdeli.

V Lesah 2. svečana 1852.

-j- Matia Golob,
sporočnik,

Verban Slavec, priča.

Aleš Kušar, priča.

Jaka Sire, priča.

c. Spomnica.

Mi, Jožef Slapnik, Andrej Logar, in Blaže Pirc,
vsi iz Poljan, pričamo in smo tudi priseči pripravljeni,
da namjevsim trem dobro znani sosed in prijate! France
Koder iz naše vasi, kadar nas je k sebi poklical, svojo
poslednjo voljo zavoljo njegoviga premoženja še pri
popolnama zdravi pameti tako le razodel:

1. Se mora njegovo truplo po navadi našiga kraja
brez posebnih molitev pokopati.

2. Se mora njegovima sinama vsakimu dve sto gol¬
dinarjev iz premoženja plačati.

3. Se mora travnik pri cesti od njegoviga zemljiša
odpisati, in celi županii za napravo sadjorejne šole za
vselej prepustiti.

4. Je postavil svojo ženo Ano poglavitno erbinjo
vsiga svojiga premoženja.

V Dolenšičah 31. maliga serpana 1852.

Jožef Slapnik, priča.

Andrej Logar, priča.

Blaže Pirc, priča.

■ I t

' ■■  • ' . •

>*(» v')t-iym


■

.

-

"

- ■* ; ■ : !  s t > ■ < 'n ■ . • - ■ . A

-


Kazalo«

Stran.

Pervi del.

Spisne vaje.3

I. Kratki popisi .3

//. Basni .n

lil. Povesti .13

Drugi del.

Pisma.30

I. Splošne pravila .20

1. Kaj je pismo , in kako naj se piše.20

3. Naslovi..21

3. Zunanja oblika pisem.21

II. Pravila in izgledi naj bolj potrebnih pisem . . 24

1. Naznanilne pisma.24

2. Prosivne pisma.28

3. Zahvalne pisma.32

4. Vošilne pisma.33

5. Milovavne ali tolaživne pisma.39

6. Povabiine pisma.41

7. Posvetovavne pisma.43

8. Opomne pisma.46

9. Naročilne pisma.47

10. Oiigovorivne pisma.49

1II‘. Mnoge pisma .52

*

Tretji del.

Javne pisma ..  37

Pravila in izgledi naj bolj potrebnih javnih pisem  58

Stran.

1. Gospodarski in gospodinjski listi.59

2 .  Izpiski ali konte . . .. 61

3. Plačani listi.65

4. Prejemni listi ..66

5. Spričala ali svedočbe.68

6. Vozni listi...70

7. Prošnje ..71

8. Poslednje sporočila ali testamenti.7

#

-A

*

/


<■

*