ONSTRAN SONCA
Nad jezeri, dolinami, gorami, gozdovi, ibrezni morskih giobočin, tam onstran sonca, etrskih višin, in še naprej, za zvezdnih dalj mejami,
se giblješ, duh moj, veder, obsijan, in kakor ta, ki v valu mre od sreče, hitiš skoz soj neskončnosti bleščeče, v neizrekljivi, moški slasti vžgan.
Iz zraka kužnega, kjer te duši,
odleti in očisti se v višini,
kot čisto in božansko vino pij
ta svetli ogenj tam v daljav jasnini.
V megli življenja z muko obtežen, je srečen, kdor se reši spon nižine, in vzdigne se s perutmi prerojen k poljanam žive luči in vedrine,
ko misli kot škrjanci žvrgoleči zletijo mu svobodno pod nebo, in iz višin razume, kaj poj o besede rož in glas stvari molčečih.
EKSOTIČEN VONJ
Če kdaj priprem oči v večer vabljiv in vdihnem tvojih prsi vonj žareči, zagledam breg, svetal v spokojni sreči, nad njim pa sonca blesk nespremenljiv.
Len otok vidim, zemljo čudovito, kjer pada sad sladak z južnih dreves, spočite moške žilavih teles, in ženske, ki jim tli oko odkrito.
679
Tvoj vonj me vodi pod nebo sijoče, med jadra, jamihore počivajoče, ko trudni od valov v pristanu zde,
in tamarisk vonjava omamljiva,
žetteča, da nosnice mi drhte,
se v duši s pesmijo mornarjev zliva.
VINO ZALJUBLJENCEV
Ves prostor se v luči preliva! Brez uzde, ostrog odhitiva, na vinu odjezdiva v sij božanski, v neibo čarovnij.
Kot angela, združena v živi muki nepopustljivi, skoz jutra modri kristal k prividom iskrečih se dalj!
Sloniva lahno na peruti razumnega vetra, svetlo gore nama v blaznosti čuti,
o sestra, objeta tesno letiva neutrudno do kraja slasti, do sanjskega raja.
VABLJIVA GROZA
Nebo se v mukah brez mej trga kot ti in bledi — kaj v prazno ti dušo rosi, grešnik nemirni, povej!
~ Mraku nenasitno željan, ki v grozi, v neznanem je skrit, ne bom vzdihoval kot Ovid, iz toplega raja pregnan.
680
Nebo kakor breg razdejan, ponos moj je tebi enak, in ti, žalujoči oblak,
]Tirtvaški si voz mojih sanj, tvoj soj je pekila odsvit — tja vrača srce se spočit.
RAZDEJANJE
Ob meni hodi demon neprestano, obdaja me kot zrak neotipljiv, vdihavam ga in v iprsih žge dušljiv, srce mi z večno željo je zavdano.
Ker ve, da je v lepoti ves moj up, se kaže mi v postavi zapeljivi, zvodniško mi privaja v sli lažnivi hlepeča usta na nizkoten strup.
Od božjega pogleda me podi, hropečega brez zraka, brez moči, v temne planjave žalosti prostrane,
in meče mi v oči, ko me preganja,
nečiste cunje in odprte rane
in znamenja krvava Razdejanja.
Prevedel   Jože  Udovič
681