Jesenski obraz. (M. Jama.)
Triglav.
(Zložil  F. S. Fin^gar.) (Dalje.)
X. Jutro.
Orditega viharja divji  boj Končan  je bil.  A zmagal ni vihar, Ki  prigromel je  iz doline trentske, In  tisti  ne,   ki  v  Kranjski  se je dvignil Ter bučal  mu  nasproti  nad  Triglav. Ob  drugem  drug je strele  si razbil, Povžil  vihar viharja grozno silo, Da v  nič oblaki so se  razpršili In  bledi luni dali vladno  žezlo. Smehljaje se priplula je  kraljica, Zemljanov  staro  potrdila  pravo: Če dva se v  srdu bijeta  pogubnem, Dobičku tretji smeje se   veselo.
Meglice  osamljene,   ki  pod  nebom   — Vojske ostanki —  so  veslale  mirno, Razpihal je ledeni jutrov  dih, Ki  vel je po  škrbinah gorskih vrhov In  pihal  v  žvižgu  čez  ledeno  polje, Kjer —   mrzel  —  se še bolj napil je mraza. Kot smrti hladna sapa je pobožal Matijčetovo  obledelo lice, Ki ležal je omamljen sredi skal; Obudil  mraz ga je od nezavesti. Počasi,  stežka se je sklonil  kvišku. Oči  kot s trnjem  ograjene -— trudne, Po  udih  mraz je spreletaval lovca, Koleno  klecalo je dregetaje, In lice ga od hlada je skelelo.
Bledela že je nebesa kraljica, Bledele ž njo  vred  zvezde — njene hčerke. Na vshodu se je svital mladi dan. A v glavi lovčevi se je temnilo, Ker ni verjel spominu, da je res, Kar pravil mu je o  preteklem dnevu. Le težke sanje moral je imeti — —  —
„Dom in svet"   1896, št. 21.
A  v  sanjah ni doslej  po gorah  blodil! Nevihta ga je  morda premotila?  —  — Neviht  nešteto  že  prebil  je  v gori, A vedno je  vedril  v  zavetju  suhem. Nocoj   obležal  je  pod  milim  nebom, Da dež ga pral je in  ga  bila toča, Ker puh  od strele  mu je  vzel  zavest. Ni tega razumeti  mogel lovec, Zato  verjeti  moral je spominu, Ki slikal  mu je  vsako  stvar na   drobno: Kako slovo  je  vzel od   mlade  Mine, Kako je  nehote na  Cmiru jokal, Kako  potem  drevil  se je  v  propast, Ker ni  se  ognil trmast  besni  vihri. Pa ni ubil ga  Bog  z  ognjeno  strelo, V nesvesti ni se  zvalil  v  črno  brezno. „Kdo  varoval  me je,  predrzneža, Ki  kljubati sem   hotel  božji moči?" Roke je sklenil  verni  dovški lovec In  tiho  molil angelsko  češčenje.  —   —
Požirek brinjevca in grižljaj  kruha, Moči sta lovcu zopet poživila; Oprt na palico premišljal je, Kam  krenil  bi,   katero  pot ubral? Naprej,  na levo in  na desno  prosta Ponuja pot se lovcu  brez  domovja. Nazaj,  samo  nazaj  nikdar,   nikdar!
Zato naprej je šel  Matijče lovec In  s hojo grel  si je  premrte ude. Ogrel si tudi  kri je v  mladem  srcu, In bilo mu srce je  kakor včeraj.
Po grušču hodil je,  da plaz sipin Uhajal  mu je izpod urnih  nog, Čez jarke prhal je kot  divja koza.