Predstavljajo se Pot skozi gozd Ob izidu zbornika o pol stoletnen1 gospodarjenju z gozdovi v Tobninskem. gozdnogospodarskem območju Uvod Soško gozdno gospodarstvo Tolmin je v letu 1997 praznovalo 50-letnico obstoja podjetja, ki je v različnih organizacijskih oblikah gospodarila z gozdovi na tolminskem gozdno gospodarskem območju. Da bi se ohranili spomini na izredno pestro in za celotno območje pomembno delovanje Gozdn.ega gospodarstva smo najpomembnejša dogajanja zbrali v knjigi POT SKOZI GOZD. Ob finančni podpori SGG Tolmin smo s projektom p1ičeli v Društvu inženirjev in tehnikov Posočja in v Jetu 2003 izdali obsežen kronološki zapis dela gozdarjev v povojnem obdobju. Da je DIT gozdarstva Posočja pristopilo k zbiranju gradiva in izdaji zbornika ni naključje. Prav društvo je namreč zmoglo ohraniti povezanost gozdarskih strokovnjakov tudj v novih razmerah, ki so po uveljavitvi zakona o gozdovih v letu 1993 v dveh različnih vlogah. Oblike in v sebi ne petdeset letnega gospoda1jenj a so zbrane v šestih poglavjih, kjer posamezni avtorji celovito predstavljajo področja, ki so nekaterim od teh bila tudi dolgoletna delovna zadolžitev v podjetju. V prvem poglavju so predstavljeni vodilni delavci, ki sami ali po spominu sodelavci ozna­ čujejo obdobje njihovega »vladanja«. V tem poglavju je poudarjeno tudi delavsko samo­ upravljanje podjetja z nekaterimi načeli socia­ lističnega sistema. V poglavju načrtovanja je podrobno opisano dolgoročno gozdno gospodarsko načrtovanje in številni gozdno gojitveni ukrepi s katerimi smo sledili naprednim evropskim trendom. Poleg številnih ujm je v poglavju predstavljeno tudi lovišče Prodi in gospodarjenje z divjadjo. Najobsežnejše je poglavje o pridobivanju lesa. Tu lahko zasledimo še čase trdega dela z ročnim orodjem, pa obdobje uvajanja sodobnih strojev in tehnologij. Posebno so opisani problemi in rešitve pri sprav ilu lesa z žič nimi žerj avi. Prav težki spravilni pogoji so spodbujali inovativnost in številne izboljšave sistemov za žičničarsko spravilo -več o teh je napisano v izvlečku. GozdV 62 (2004) 1 Vzporedno z gozdarstvom se je SGG ukvarjalo tudi s sorodnimi dejavnostmi: gozdno gradbeništvo, tesanje tramov, vzdrževanje in popravila strojev in naprav, izdelava traktorskih kabin ter žičničarske opreme. Z opisom gozdarskih koč se poglavje »Gozdarstvo in druge dejavnosti« zaključi. V petem sklopu je predstavljen zasebni sektor z organizacijo proizvodnje v različnih časovnih obdobjih. Z uvajanjem kooperantov se je po­ membno povečala gozdna proizvodnja in posredno izboljšal socialnj položaj kmetov, lastnikov gozdov. V zadnjem poglavju »Bili smo veljko podjetje« se lahko bralec seznani z življenjskimi in deJavnimi pogoji delavcev, z načinom in vsebinami stro­ kovnega izobraževanja, pa z vlogo in pomenom gozda in gozdarjev pri razvoju turizma in še kaj ... Poglejmo nekaj izvlečkov. Razvoj in uporaba mehanizacije pri spravilu Prvi začetki uvajanja mehanizacije v gozdarstvo segajo že v leta pred l. svetovno vojno, ko so na Idrijskem, Bovškem in Tolminskem začeli graditi prve gozdne žičnice za spravilo lesa. Bistven napredek pri uvajanju mehanizacije pri spravilu lesa je pomenila konstrukcija domačega žičnega že1java z originalno izvedbo vozička . Začetki tega segajo v leto 1928, ko je Štefan Gnezda, žičničar z Vojskega, zgradil svojevrstno napravo, kj pomeni temelj sedanjemu spravilu z žičnimi žerjavi. V začetku je za pogon naprave uporabljal živino, leta 1931 pa je preuredi! svoj poltovorni kamion za vlačenje lesa in s tem uvedel motorni pogon vitla, s čimer so se učinki spravila bistveno povečali. Štefan Gnezda je tudi konstruktor vozička, k.i je dobil ime idrijski in to upravičeno, saj je na Idrijskem doživel svoj celotni razvoj, od začetka pa do končne izpopolnjene oblike. Zaradi eno­ stavnosti izvedbe se je hitro uveljavil in zelo dolgo obdržal, saj se je vse do leta 1973 še marsikje uporabljal, medtem ko so vozi čki tipa KS in Wyssen odpovedali in jih proizvodnja ni sprejela. Šele z uvedbo Hinteregge1jevih vozičkov A 1 , A 2 in D 2 v letih 1964 - 1966 se je idrijski voziček začel opuščati, ker je dosledno zahteval koncentracijo lesa pod nosilno vrvjo. Začelo se je z idrijskim vozičkom Pri spravilu prostorninskega lesa z žičnimi žerjavi je treba kot posebnost omeniti uporabo lesene košare oz. koša, paličaste konstrukcije, kamor se je dalo naložiti tudi preko 2 prm drv. Uporaba koša je zahtevala dosledno koncentracijo drv pod linijo nosilke, zato se je največ uporabljal v kombinaciji z idrijskim vozičkom in bil tu pa tam v uporabi še vse do leta 1973. Nadomestila ga je bolj prikladna vrvna zanka v obliki lestvice, ki pa je zahtevala manjši tovor. Težke terenske razmere v alpskem in pred­ alpskem svetu so pogojevale nastanek dveh izrazitih žičničarskih središč na območju SGG Tolmin - Bovško in Idrijsko. Ker se je na ldrij s kem rodila zamisel o motornih vitlih za spravilo lesa, je tudi kasnejši razvoj mehaniziranega spravila lesa na tem območju šel v to smer. Terenske razmere so bile večinoma še toliko ugodne, da so omogočile primerno gostoto in položaj gozdnih cest, kar je še odgovarjalo spravilu z žičnirni žerjavi . Spravilo s krožnimi gravitacijskimi in motornimi žičnicami (v nadaljevanju žičnice) je bilo zato že v začetku potisnjeno bolj v ozadje in sicer na ekstremno dolge razdalje in gravitacijsko ter reliefno komplicirana in težavna območja . 56 Tovor je pripravljen za spust po žični drči Po IL svetovni vojni je na Idrijskem obratovala 13 žičnic, večina v petdesetih letih. Zadnje žičnice so spravljale les iz Široke doline leta 1964 in izpod Rup k Divjemu jezeru v letih 1960-1965. Drugačne pa so bile razmere na Bovškem, kjer na strmih pobočjih visokih hribov ni bilo mogoče zgraditi cest, ki bi skrajšale dolge razdalje, ter tako omogočile spravilo z žičnimi žerjavi. Tako je bila za dolgo časa žičnica, poleg ročnega spravila, praktično edino spravilno sredstvo. Po II. svetovni vojni je na Bovškem obratovala v dobrih 20 letih 19 krožnih gravitacijskih žičnic. Dolžine so bile zelo različne, od najkrajše 1000 m, do najdaljšega sistema preko 4000 m. Zadnja žičnica je delovala še leta 1972 s Polovnika, v Javorjevi dolini. Na Tolminskem so obratovale žičnice predvsem v državnem gozdu v Prodih. že Italijani so pred Il svetovno vojno zgradili iz Prodov na Kneža žičnico, ki je imela več krakov. Demontirali so jo leta 1948. Zadnja žičnica v Prodih je obratovala 1965/66 izpod Gradnika na serpentino nad Trnovsko barako. Spravilo z žičnicami je bilo zelo drago. Montaže in demontaže linije, nakladalnih in razkladalnih postaj in pogosto tudi vmesnih postaj so zahtevale veliko časa. Poleg tega je bilo treba ves les Gozd V 62 (2004) 1 Predstavljajo se koncentrirati na nakladalne in pogosto tudi na vmesne postaje. Koncentracijo so opravili s konji, ročno, dostikrat pa tudi s stranskimi gravitacijskimi ali motornimi krožnimi žičnicami in žičnimi žerjavi. Razvoj žičnih žetjavov, ki omogočajo spravilo na daljših razdaljah in lahko po vsej dolžini linije brez zaustavljačev pobirajo les, ki ga ob primerni gostoti linij praviloma ni potrebno koncentrirati, večje možnosti izgradnje gozdnih cest, pa tudi odločitev, da je treba v najbolj oddaljenih zaprtih gozdnih predelih sečnjo enostavno opustiti in dati prednost socialni in varovalni funkciji gozda pred lesno proizvodnjo, so bili dovolj odločujoči razlogi za prenehanje uporabe samotežnih žičnic kot spravilnega sredstva. Na Bovškem in Tolminskem so se v petdesetih letih za spravilo prostorninskega lesa pogosto uporabljale tudi žične drče in spuščalke . Zadnja spuščalka je delovala leta 1969 v Prodih. Kot so uspešnejši žični žerjavi zaradi večje učinkovitosti pred leti zamenjali samotežne žičnice, tako je prišel čas, ko je bilo potrebno poiskati še cenejša žičničarska spravilna sredstva. Klasični žični žerjavi so, predvsem zaradi dolgih montaž in demontaž, postali predragi. lzboljšava se je pokazala v samohodnih večbobenskih žičnih žerjavih s stolpi, Iqer sta montaža in demontaža bistveno krajši. Tako je bil konec leta 1968 Iz obdobja drugačnega fitnesa GozdV 62 (2004) 1 Hintereggerjev voziček A-1 v posebni izvedbi se ni obnesel nabavljen samohodni 4 bobenski žični žerjav z 8 m stolpom Urus 400, montiran na Unimog. Maksi­ malna dolžina nosilke je bila 400 m. Z njim je bilo možno vlačiti navzgor in po ravnem, ne pa tudi spuščati navzdol, k stroju. 57 Predstavlja·o se ~~--------------------------------- To je bil začetek uporabe večbobenskih žičnih žerjavov s stolpi, vendar pa je bilo treba počakati še dobrih 15 let, da so se ti stroji zares uveljavili. Istega leta, kot smo dobro začeli uporabljati Urus, to je leta 1969, smo nabavili tudi prva dva zgibna traktorja Timberjack. Ti stroji so potem poldrugo desetletje obvladovali spravilo na težjih terenih, celo na takih, ki so spadali v žičničarsko območje, ali pa v mejno. Osemdeseta leta pa so bila resnično posvečena spravilu z večbobenskimi vitJi s stolpi na dolge in kratke razdalj, saj je v tem času delovalo kar osem takih strojev različnih zmogljivosti. Zaradi močnega znižanja sečnje po letu 1990, se je radikalno znižalo tudi število žičničarske mehanizacije. Po letu 1992 je imelo podjetje le še 6 -klasičnih žičnih žerjavov in 3 Uruse tipaM III. Vsi stroji so bili opremljeni z avtomatskimi vozički Bacco, za zbiranje lesa pa je bilo na razpolago šest čaker sistemov (sistem naveze). V letu 1997 je podjetje nabavilo najsodobnejši žičničarski sistem Syncrofalke, ki je montiran na TAM 260. Omogoča spravilo v vse smeri do razdalje 700 m. Na kamionu je montirane dvigalo, s katerim se odklada sortimente na gozdno cesto. Voziček Sherpa U III, nosilnosti 3 tone, je radijsko voden in uprav lj an tako na kamionu kot na delovišču. Ta stroj je res nekaj posebnega, saj je daljinsko vodenje računalniško programirane kot še nikoli doslej. Dnevni učinki znašajo ob primerni kon­ centraciji lesa 60- 80 m 3 . Organizacijska oblika je I. + 2. Strojnik upravlja z dvigalom in odpenja les, dva delavca pa sta na delovišču pri zapenjanju lesa. Eden od obeh delavcev istočasno tudi radijsko upravlja z vozičkom do takrat, ko začne tovor potovati proti razkladalni postaji. Ta stroj je velika pridobitev pd modernizaciji spravila. Žičničarstvo ima pri Soškem gozdnem gospo­ darstvu dolgo in bogato tradicijo, saj deluje že vsa leta obstoja podjetja, od prvega začetka spravila lesa z žičnimi spravilnimi sredstvi na tem območju pa je minilo že dobrih 95 let. Do leta 1969, ko smo začeli uvajati zgibne traktorje, so bile žičnice in žični žerjavi edina mehanizacija pri spravilu lesa. Že pred tem so se sicer začele porajati ideje o traktorskem spravilu, vendar pa zaradi neprimernih traktorjev in še nerazvite opreme (vi tla, ople nj, zanke) ni bilo uspeha. Med letoma 1959 in 1968 smo imeli 3 do 5 Fe 35, opremljenih s 4 tonskimi prikolicami, vendar jih je bilo mogoče uporabljati le na zelo dobrih kolovozih, s tem da jim je bilo treba ves les skoncentrirati na kolovoz. Bistven napredek pri spravilu lesa je bil, kot je že omenjeno leta 1969, ko srno nabavili dva zgibna traktorja Tirnberjack, moči 88 KS, opremljena z enim 8 tonskim vitlom, ki sta omogočila zbiranje in privlačevanje lesa naravnost do traktorja in nato vožnjo brez vmesnega odpenjanja, prek.ladanja in ponovnega zapenjanja, kot je bilo to do tedaj pri traktorskem spravilu običajno, če ni bil les že prej skoncentriran ob vlaki. Pri uvajanju teh vrst strojev v gozdno pro­ izvodnjo smo bili prvi v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji. Timberjacki so bili udarna siJa pri spravilu, zlasti na težjih terenih. Od prvih dveh strojev v letu 1969 smo stalno povečevali število in v letu 1982 smo jih imeli že 8. Bili smo navdušeni nad zmogljivostjo in učinkovitostjo teh strojev, saj so dosegli povprečne dnevne učinke nad 40 m 3 in tudi stroški spravila po m 3 so bili najnižji.Vendar pa le ni bilo vse tako svetlo, kot se je videlo na prvi pogled skozi očala ekonornike. Največje učinke so stroji dosegali pri končnih sečnjah, pri debelem lesu in pri golosečnji, pri redčenjih in pomladitvenih sečnjah pa niso bili najbolj primerni, ker so naredili preveč škode na stoječem drevju in mladju. Zelo primerni pa so bili pri pospravljanju lesa po naravnih katastrofah (veter, žled, sneg) na terenih, ki ne zahtevajo gradnje problematičnih vlak. Ker je začelo primanjkovati primernih sečišč, se je po letu 1986 začelo z zmanjševanjem števila Tirnberjackov in po letu 1991 teh strojev v podjetju ni bilo več. Spravilo z adaptiranimi kmetijskimi traktorji smo pričeli v letu 1974, ko smo nabavili 3 IMT 558 in jih opremili z dvobobenskimi 5 tonskimi igland vi tli, a smo jih čez nekaj let odprodali zaradi stalnih okvar in nizldh učinkov. Ker z družbenimi adaptiranimi traktorji nikakor ni bilo sreče, je bila opuščena vsaka misel nanje. Nadomeščeni so bili s privatnimi traktorji, last delavcev v rednem delovnem razmerju. Za uporabo zasebnega traktorja dobi lastnik - delavec od­ škodnino za kritje materialnih stroškov in za vzdrževanje. Taka oblika združevanja dela in sredstev se je pokazala kot zelo uspešna, saj so bili Gozd V 62 (2004) l Predstavljajo se stroški zasebnega traktorja znatno nižji od družbenega. Do leta 1969 je bilo žičničarsko spravilo edino mehanizirana spravilo. Stopnja mehaniziranosti je znašala 20 - 25%. Po tem letu pa se je, zaradi uvajanja zgibnih in adaptiranih traktorjev, hitro povečevala in sedaj presega 90% celotnega spravila. Dejavnosti izkoriščanja gozdov izven podjetja Na področju mehaniziranega spravila lesa je bilo Soško gozdno gospodarstvo Tolmin dolgo časa vodilno v državi. S projektiranjem in gradnjo žičnih transportnih naprav (zlasti gravitacijskih in motornih žičnic) so se uveljavili naši stro­ kovnjaki in žičničarji po vsej Jugoslaviji in tudi izven nje. Nemogoče je na kratko popisati vse kraje in objekte, ki so jih projektirati naši strokovnjaki (inž. Klanjšček, inž. Papič, Jurančič) in gradili naši žičniča1j i. Začelo se je leta 1963 z gradnjo krožne motorne žičnice za Gozdno gospodarstvo Osijek, nato leta 1964 z gravitacijsko žičnico za Gozdno gospo­ darstvo Kolašin (Črna gora) in hožno motorno žičnico za Gozdno gospodarstvo »Drina« Sre­ brnica. V letu 1965 so naši žičničarji gradili krožno motorno žičnico na Donavi za Gozdno gospo­ darstvu Vukovar. Nadalje so montirali žične žetjave za mnoga gozdna gospodarstva po vsej Jugoslaviji in leta 1970 celo v daljni Indoneziji, kjer sta naša strokovnjaka Bogo Jurančič in Cvetko Šušmelj vodila montažo treh žičnih že1javov tipa HA 2 za firmo Hinteregger iz Avstrije. Z uvajanjem zgibnih traktorjev v gozdno proizvodnjo je žičničarstvo na splošno začelo izgubljati na pomenu. V sedemdesetih in osemdesetih letih so zgibniki reševali spravilo na najtežjih terenih. Tudi s temi stroji smo delali na mnogih gozdnih gospodarstvih po Sloveniji in Jugoslaviji, saj srno bili prvi in več let edini, ki smo te stroje imeli. GozdV 62 (2004) 1 Ker se je v drugi polovici osemdesetih let začel zmanjševati obseg del, tako pri sečnji kot tudi pri gojenju in gradnjah, je bilo iskanje dela izven podjetja že nuja, če smo hoteli zaposliti preštevilne delavce, kooperante in gozdarsko mehanizacijo. Delo smo iskali povsod, kjer se je le pokazala kakšna možnost, naj bo v Sloveniji, Jugoslaviji, pa tudi v tujini. Prav pri delu v tujini pa smo bili naivni, ker smo mislili, da bomo nekaj zaslužili, tako kot smo običajno pri prevzetih delih doma. Tako smo v juniju 1990 v Švici prevzeli sečnjo in spravilo z žičnim že1javom cca 4.500 m 3 , ki jih je podrl veter. Kakšnega posebnega zaslužka tu ni bilo. Največji posel smo nameravali istega leta skleniti v ZR Nemčiji, kjer pa smo se prav pošteno opekli. Najprej so nam ponudili 60.000 m 3 sečnje in spravila z zgibniki. Ker pa se je pridobitev delavnih dovoljenj vlekla več mesecev, smo zamudili rok in izgubili večino dela. Na vseh deloviščih v tujini smo morali delati po cenah, ki jih je ponudil delodajalec. Možnosti dogovarjanj ni bilo. Njihove cene smo sprejeli, ker smo tudi sami hoteli ugotoviti, ali smo sposobni delati po kapitalističnih cenah in socialističnih obveznostih do delavca in države. Pa nismo bili ! Zaključne misli Knjiga »Pot skozi gozd« nam daje pomembno vsebinsko in časovno dimenzijo. Seznanja nas z delom gozdarja, ki mu je družba zaupala gospo­ daijenje z gozdom in gozdnim prostorom. Spominja nas na odnose, ko so sooblikovali tradicijo in na prizadevanje stroke, da z načrtnim delom trajno ohranja vrednote, ki nam jih daje gozd. Kljub spremenjenim razmeram, gozd ostaja in raste. Rojeva se novo veličastvo, kjer se skozi stoletja prelivajo iste barve letnih časov. Oblikujejo se viharniki, ki kljubujejo novim vetrovom in prihajajo generacije, ki zopet želijo gozd - drugačen, sodoben, vsestranski. Ivan KRIVEC, Silvester PELJHAN, Ljubo ČIBEJ S9